Jazz med ljudmi
Fotografija: Jan Prpič
poslušalec jazzovske glasbe Čeprav izhaja iz glasbeno dobro podkovane družine, saj se njegov oče večji del življenja ljubiteljsko ukvarja z glasbo, doma ni imel veliko možnosti priti v stik z jazzovskimi ploščami. Joško Senčar (1975, Ljubljana, univerzitetni diplomirani kulturolog) se je zato z jazzom seznanil v najstniških letih, ko je bil član skupine, v kateri so bili »starejši kolegi, ki so bili glasbeno bolj napredni. Moj takratni doseg je bil rock, vendar so me ves čas spodbujali, da spoznam še kaj drugega, bolj kompleksnega, kar bi mi v glasbenem smislu ponudilo širino.« Tako je prišel v stik z glasbo klasikov, kakršna sta Miles Davis in John Coltrane, a ga je jazz dokončno osvojil šele potem, ko je v njem videl »možnost za manipulacijo. V vsaki jazzovski kompoziciji sem jih namreč ugledal deset in se predajal ideji, da bom iz njih ustvaril vsaj eno avtorsko.« Danes med smehom pove, da je to zamisel kmalu opustil in presedlal na kitarski jazz, ki mu ostaja zvest vse do danes.
20
jazzopis
»Kot kitaristu in nekomu, ki izhaja iz rocka, so mi najbližje zasedbe, sorodne klasičnim rock skupinam. Rad imam Johna Scofielda in Jean-Paula Bourellyja, Mika Sterna, Billa Frisella ali legendarna Granta Greena ter Gabora Szaba. Rad prisluhnem tudi skandinavskim izvajalcem, predvsem pa me navdušujejo žanrsko raznolike zasedbe. Enolična glasba, ki jo žanrsko zlahka zapreš v enega od predalov, prav tako pretirano tehniciranje, me ne pritegneta,« je iskren Joško, ki pravzaprav v glasbi išče »avtentičnost izvajalca in razgibano ter kompleksno melodiko.« Verjame, da je čustvo ključen element tako glasbe kot življenja samega, kar kot vodja mediateke Knjižnice Otona Župančiča v Ljubljani in nekdo, ki v javnem prostoru pogosto predvaja izbrano glasbo, skuša prenesti tudi na naključne knjižnične obiskovalce.