Page 1

7 NAVAD

SREČNIH LJUDI

INTERVJU: BLI

ŽINA

SARA OSRE

ČUDEŽNA MOČ HVALEŽNOSTI

JEREBIC

ČUJE!

SAŠA EINSIEDLER: ZA VEČ SREČE

WILMA SRE

AK:

ČNIH

VZGOJA

SEDEM

J A N

2 0 1 7

NAGRADNA

OTROK

Š

T .

1

ZGODB

O

SRE

IGRA

ČI

REVIJA

ZA

OSEBNO

RAST


UVODNIK

Je sreča navada? Drage bralke in bralci, pozdravljeni! Pred vami je sveža, čisto prva številka revije Sedem navad, ki bo z vami v letu 2017 razkrivala navade srečnih, zdravih in uspešnih ljudi. Ker si ob novem letu navadno voščimo veliko sreče, začenjamo z njo. Je zares tako opoteča? Jo lahko ulovimo, naredimo, se nanjo uglasimo? Potrebujemo zanjo diplomo, službo in družino ali jo lahko začutimo tudi brez ugodnih zunanjih okoliščin? V novoletnih zaobljubah si navadno zadamo, da bomo več telovadili, pa brali , pospravljali stanovanje – vse to so navade. Dobre ali slabe. Nekatere lahko več doprinesejo k sreči, druge na naše razpoloženje vplivajo neugodno. Ste že slišali, da je navada železna srajca? Zato je še kako pomembno, da razvijemo navade, ki bodo delale v našo korist. In tako obstajajo tudi navade za srečo. Če malo pobrskamo po knjižnici ali spletu, najdemo na temo sreče veliko člankov. Zdi se, da bi vsi bili radi srečni. Kako pa je s Slovenci? Znamo biti srečni? V reviji vam predstavljamo zgodbe iz domačih logov, zgodbe srečnih Slovencev. Kaj počnejo »prav«. Z nami je delilo izkušnje veliko izjemnih ljudi, tudi vedno nasmejana Saša Einsiedler, ki se ob petih otrocih v vsak nov dan zbuja s hvaležnostjo. Revijo smo pripravili dolgoletni raziskovalci življenja, ki na pustolovščini osebne preobrazbe pogumno preizkušamo načine in tehnike. Jagodni izbor delimo z vami. Veseli bomo tudi vaših povratnih informacij. Pošljete jih lahko na jana@coach4life.si. Želimo vam prijetno branje! Jana Puhar NOMADIC

|

24


ŠTEVILKA 1 | JANUAR 2017

SEDEM NAVAD SREČNIH LJUDI VSEBINA 4 Srečne navade 8 Kako gojiti srečne navade 11 Sedem navad v praksi 12 Čuječnost 15 Hvaležnost 17 Meditacija 19 Skrb za telo 22 Pozitivno razmišljanje 24 Pomoč drugim 26 Druženje, zabava, počitek 31 Opuščanje nekoristnih navad 36 Za več sreče! 39 Hvaležnost, čustvo čudežev 43 Razmišljanja o sreči 45 Vzgoja srečnih otrok 51 Intervju: Bližina osrečuje 56 Branje a srečo 57 Nagradna igra 59 Intuitivna napoved za 2017

E­revija Sedem navad srečnih ljudi © Freja, Jana Puhar s.p. Urednica: Jana Puhar, jana@coach4life.si Sodelavci: Saša Einsiedler, Snježana Ristič, Špela Korinšek Kaurin, Nuša Repovž, Metka Hudoklin, Jana Puhar, Mihaela Jagodič Mohorčič, Andreja Cilenšek, Anja Jurko, Ines Majcen, Aleksander Škraber, Wilma AK, Laura Vrbnjak Lektoriranje: Polona Otoničar Pajk Fotografije: Davorin Puhar, Tatjana Splichal, Drago Jovič, Shuttersock, osebni arhiv avtorjev


KATERE SO SRE

ČNE

NAVADE

Če se ozremo naokoli, le stežka opazimo peščico tistih, ki so zares srečni, ki dobesedo žarijo. Ste se kdaj vprašali, kaj imajo skupnega, kaj vendar počnejo, da so tako srečni? To so preučevali številni strokovnjaki in našli skupni imenovalec: vsi imajo določene navade. Poglejmo, katere navade so to: 1 ČUJEČNOST 2 HVALEŽNOST 3 MEDITACIJA 4 SKRB ZA TELO 5 POZITIVNO RAZMIŠLJANJE

Piše: Jana Puhar Life coachinja

6 POMOČ DRUGIM 7 DRUŽENJE, ZABAVA IN SPROSTITEV NOMADIC

|

24


Slovar slovenskega knjižnega jezika srečo opisuje kot razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja. Ne stremimo k temu pravzaprav vsi? Radi bi se počutili dobro in sreča je univerzalna želja. Včasih jo sicer zamenjamo za trenutno ugodje in veselje, spet drugič so veliki, prelomni trenutki tisti, ki v nas sprožijo pravi val sreče. Ko diplomiramo, se poročimo, dobimo otroka, smo preprosto – srečni. Toda sreča ni le plod ugodnih zunanjih okoliščin. Sreča je predvsem stanje uma in duha. Ste že slišali za koga, ki je rojen pod srečno zvezdo? Vam je kdo potarnal, da nima sreče v ljubezni? Ste se že kdaj zalotili v razmišljanju »ko bo to …, bom srečen«? Pa mislite, da se s srečo rodimo, jo imamo ali pač nimamo? Je sreča rezervirana le za lepe, zdrave, mlade in uspešne? Si jo bolj zaslužijo pridne mravljice ali jo večkrat občutijo tisti, ki znajo obsedeti in se sprostiti, tudi ko okoli njih vlada kaos? Je sreča nagrada za pridnost in popolnost? Recept za srečo seveda ni univerzalen, toda številni strokovnjaki, ki so raziskovali srečo, so si enotni: sreča ne izhaja (le) iz zunanjih okoliščin. Gre tudi za navade. Navade razmišljanja, čustvovanja in delovanja. Srečni ljudje imajo skupni imenovalec.

NOMADIC

|

24


Naša sposobnost, da smo mirni, zadovoljni in v harmoniji s seboj tudi takrat, ko ni vse popolno, se začne, ko sprejmemo stvari takšne, kot so, in ne takšne, kot bi morale biti. Ko se ustavimo in dovolimo stvarem, da so takšne, kot so, in sprejmemo tudi sebe – s prednostmi in slabostmi, pozitivnimi in negativnimi občutki. Ko znamo za trenutek izklopiti um, ki ves čas premleva preteklost in načrtuje prihodnost, ter preprosto živeti tukaj in zdaj. Ko smo torej čuječi. In hvaležni za tisto, kar je v našem življenju dobro. Kajti stvari niso samoumevne, čeprav jih tako vzamemo. Ni namreč samo po sebi umevno, da lahko zjutraj vstanemo, odpremo oči, prisluhnemo zvokom in hodimo. Številni ne morejo. Ni samoumevno, da je na našem krožniku hrana. Številni je nimajo. Ni samoumevno, da imamo streho nad glavo, družino in prijatelje. Številni so brez doma, številni so osamljeni. A te stvari jemljemo za samoumevne in o njih nikoli ne razmišljamo. Pozornost nam kaj hitro uide na področja, kjer ni vse tako, ko bi si želeli. Kjer nekaj manjka. Ste že opazili, da so ljudje, ki se osredotočajo na tisto, česar nimajo, na tisto, kar ni v redu, pogosto nesrečni? Velja tudi nasprotno: hvaležnost neguje naš občutek sreče in zadovoljstva. Ko se za hip ustavimo, se prepustimo trenutku in samo smo, pravimo, da meditiramo. Za nekatere je meditacija že pomivanje posode. Za druge ležanje v viseči mreži in razmišljanje o ničemer. Za tretje osredotočeno dihanje. Meditacija je brez dvoma navada, ki nam pomaga zasidrati se v trenutek, se ustaviti in se začutiti. Dovolj je že nekaj minut na dan. Po drugi strani pa smo težko srečni, če nas vse boli, če se le stežka premikamo, če smo kljub izobilju hrane podhranjeni. Zato je skrb za telo – z gibanjem in ustrezno prehrano – nujna. Vsaj 30 minut na dan priporočajo zdravstvene organizacije že za ohranjanje zdravja. In ne le fizičnega. Med gibanjem se namreč sproščajo hormoni sreče – serotonin, noradrenalin in dopamin. Kar spomnite se, kako srečni so ljudje, ko se vrnejo s teka, ko prekolesarijo čudovito turo v naravi ali se podajo v hribe. Še zlasti, če to počno v dobri družbi. Druženje in bližina namreč prav tako sproščata hormone sreče. Ni presenetljivo, da v današnji storilno orientirani individualistični družbi naraščata tako osamljenost kot depresivnost. Zato je še toliko pomembneje, da si vzamemo čas za druženje – v živo.

NOMADIC

|

24


. Pa tudi za zabavo in sprostitev. Da se ukvarjamo s svojimi konjički, si ogledamo zanimiv film, malce poležimo na kavču z dobro knjigo v roki in se nekajkrat letno odklopimo od svojih delovnih obveznosti. Številni so zadovoljstvo in srečo našli v pomoči drugim. Že drobne geste, ko na primer starejši sosedi pomagamo nesti vrečke, ko brezdomcu podarimo evro, ko natrosimo mačjo hrano potepuškim kosmatinkam ali nekaj ur čuvamo otroke preobremenjeni mamici, naše srce napolnijo s toplino. Še zadnja, ključna navada srečnih ljudi je pozitivno razmišljanje. Kajti tudi dobro zdravje, materialna varnost ter izpolnjujoči čustveni odnosi nam ne bodo prinesli dobrega počutja, če so naše misli negativne. Na naše počutje namreč bolj kot zunanje okoliščine vpliva naše razmišljanje o njih. Na naše misli lahko vplivamo! Z nekaj vaje jih lahko navadimo na pozitivno razmišljanje. Če bo naš kozarec na pol poln ali na pol prazen, bo količina vode v njem enaka, mi pa se bomo počutili drugače, če ga bomo videli v pozitivni luči. Več o tem, kako krepiti pozitivne navade in kako so izboljšale življenja ljudi, preberite v nadaljevanju.

Ste vedeli, da obstaja Mednarodni dan sreče? To je 20. marec, praznujemo pa ga od leta 2012, ko ga je razglasila Generalna skupščina združenih narodov.

NOMADIC

|

24


KAKO GOJITI

SREČNE NAVADE Piše: Jana Puhar Life coachinja www.coach4life.si

Včasih se nam zdi, da je gojenje sreče velika umetnost. Da je vse preveč zapleteno, da bi se ga sploh lotili, in da je sreča privilegij izbrancev. Da nam je dana ali pa preprosto nismo rojeni pred srečno zvezdo. Toda v resnici lahko srečo tudi gojimo! Ustvarjanje navad za srečo obstaja in je precej manj zapleteno, kot se zdi. Zadostujejo že majhne, potopne spremembe. Majhni koraki se postopoma seštevajo in vodijo do velikih ciljev. 1. Čuječnost Opazujte svoje dihanje. Le opazujte premikanje svojega trebuha in prsnega koša. Če vam misli pobegnejo, jih nežno vrnite v svoje telo. Med umivanjem zob se popolnoma osredotočite na občutek ščetkanja, okus zobne paste, na trenutek, ko se ščetka dotakne zob, na zvok, ki pri tem nastane, na občutek svežine v ustih. Dve minuti vso pozornost usmerjajte na to preprosto, vsakdanje opravilo, ki ga navadno opravljamo rutinsko. 2. Hvaležnost Zvečer, ko ležete v posteljo, pomislite na pet dobrih stvari, ki so se vam v tistem dnevu zgodile in za katere ste hvaležni. Kupite si beležko in vanjo vsak dan zapišite, za kaj ste hvaležni. Katere besede so vam polepšale dan, kateri okus je razvnel vaše brbončice, kateri nasmeh vam je odzvanjal v ušesih, kaj ste se tisti dan naučili in koga ste srečali. Zahvalite se partnerju za okusen obrok. Zahvalite se natakarju za prijazno postrežbo. Zahvalite se vozniku, ki vam je odstopil prednost.

NOMADIC

|

24


3. Meditacija Rezervirajte si deset minut zase, sedite v miren kotiček, zaprite oči in svojo pozornost usmerite na dihanje. Med vdihom počasi štejte do štiri, med izdihom ponovno štejte do šest. Sedite v miren kotiček in si predstavljate, kako skozi srce vdihujete ljubezen in jo nato skozi srce ponovno izdihnete v svoje telo, v prostor okoli sebe, v srca svojih ljubljenih. Udobno se namestite in poskusite izklopiti um. Nežno opazujte misli, ki pridejo mimo, občutke v svojem telesu in jim dovolite, da odidejo. 4. Skrb za telo Vsak dan se vsaj 30 minut gibajte. Jejte pet obrokov na dan. Popijte vsaj dva litra vode. Poskrbite za dovolj počitka. 5. Pozitivno razmišljanje Opazujte svoje misli. Ko opazite notranjega kritika, ki se pritožuje, kritizira, obrekuje, ga ustavite in poskušajte misli zamenjati s pozitivnimi. Večkrat na dan se vprašajte: kako takšne misli vplivajo na moje razpoloženje in na moje zdravje.


6. Pomoč drugim Preglejte svojo omaro in oblačila, ki jih ne nosite več, podarite. Pomagajte starejši sosedi pri odnašanju smeti ali prinašanju hrane iz trgovine. Pridržite vrata tistemu, ki stopa za vami. Ustavite dvigalo in počakajte sodelavca, da vstopi. 7. Druženje, zabava, sprostitev Vsak dan si vzemite vsaj 30 minut zase. Berite, telovadite, meditirajte, počivajte. Družite se z družino in prijatelji, ki vas polnijo s pozitivno energijo. Negujte svoje hobije. Poiščite kakšen nov konjiček, ki vas veseli. Naučite se česa novega. .


SREČNE NAVADE SEDEM NAVDIHUJOČIH ZGODB

SREČA JE KOT METULJ, KI GA NE MOREŠ UJETI; ČE PA MIRNO OBSEDIŠ, LAHKO SEDE NATE.


BITI TUKAJ IN ZDAJ

ČUJEČNOST P iše: Mihaela Jagodič Mohorčič Energetska terapevtka, trenerka za osebni in duhovni razvoj Ljudje zelo malo časa preživimo zavestno, v sedanjem času, saj se vse premalo zavedamo, da naše resnično življenje poteka samo v sedanjem trenutku, tukaj in zdaj. Um sicer želi vedno imeti popoln nadzor nad našim dogajanjem, saj za svoje energetsko napajanje potrebuje naše istovetenje z njim. Toda to mu lahko uspe le, če se nenehno giblje v preteklosti ali prihodnosti. Sedanjega trenutka se boji in se mu izogiba. Človekova ujetost v lastne in kolektivne podzavestne programe (prepričanja, vzorce, spomine, negativna čustva) in karmične zanke je tako močna, da je njegova zmožnost zavestnega mišljenja, občutenja, delovanja omejena na slabih pet odstotkov, medtem ko smo 95 odstotkov v stanju »avtopilota«. K sreči pa z zavestnim delom na sebi lahko to razmerje spreminjamo in tako postajamo vedno bolj zavestni.

NOMADIC

|

24


Tudi sama sem še pred nekaj leti opažala, da vse preveč časa v dnevu nisem prisotna in da se večji del odzivam avtomatsko. Polovico dnevnih del sem opravila z mislimi popolnoma drugje in opažala sem, da se moja učinkovitost zmanjšuje ter da sem vedno bolj utrujena, brez energije. Čas mi je vedno hitreje tekel in prikrajšana sem bila za veliko lepih stvari, saj sem jih v svojem običajnem nezavednem delovanju sproti filtrirala, popačila ali izbrisala. Ker sem bila v tistem obdobju vsakodnevno službeno na različnih krajih v Sloveniji, je bilo zame je še najšokantnejše dejstvo, da sem mnogokrat prevozila tudi petdeset kilometrov ali celo veliko več, brez da bi se zavedala ali kasneje spomnila delčka poti, po kateri sem se peljala. Tudi moje prehranjevanje je bilo večinoma rutinsko, saj sem se ob jedi velikokrat ubadala s kakšnim reševanjem problemov ali branjem. Ko sem začela vaditi svoje zavedanje o tem, kje je moja pozornost, in zavestno opazovati svoje misli, čustva, občutke, se je v meni vzbudila potreba po spreminjanju teh avtomatskih misli in svojih odzivov. Vendar mi je kmalu postalo jasno, da je to lahko jalova rešitev in da to ni prava pot, saj s tem ustvarjam v sebi upor. Namesto spreminjanja avtomatskih misli sem se odločila, da bom v sebi začela razvijati sprejemajoče zavedanje in sprejemanje svojega doživljanja oziroma prakticirati čuječnost ... Biti čuječen pomeni biti v stanju zaznavanja sedanjega trenutka (naše notranje dogajanje kot tudi zunanje), brez da bi ga ocenjevali, presojali, obsojali ali spreminjali. Vsakodnevno sem začela vaditi različne čuječne vaje in tehnike ter kmalu v sebi občutila spremembe. Nisem se več tako velikokrat enačila s svojimi mislimi. Vedno pogosteje sem bila zmožna se distancirati od avtomatskih misli ter jih videti z drugega zornega kota. Pogosteje sem z zanimanjem opazovala svoje negativne misli in jih ne obsojala in se ne borila proti njim, vedno bolj sem lahko ozaveščala svoje ponavljajoče se avtomatske miselne vzorce, čustvene odzive in jih s popolnim sprejemanjem in dopuščanjem transformirala. Z nenehnim osredotočanjem na to, kar sem delala, in zavedanjem, da sem takrat z vsemi čutili polno prisotna, mi je vsako opravilo postalo zanimivo in tudi hitreje sem ga lahko opravila. Z veliko vztrajnosti in potrpežljivosti je čuječnost postala sestavni del mojega življenja in jo še vedno prakticiram vsakodnevno. Z veseljem opažam, da me um vedno manj obvladuje oziroma da vedno bolj dobivam nadzor nad njim in da se čas, ki ga preživljam zavestno v sedanjem času, vedno bolj veča.

NOMADIC

|

24


Kot energetski terapevt sem opažala, da je skupni imenovalec skoraj vseh težav posameznika fiziološki stres, ki se v nas ustvarja nezavedno zaradi negativnih čustev v celičnem spominu. Ker s pomočjo čuječnosti lahko uspešno preprečujemo fiziološki stres, sem se odločila, da bo tudi čuječnost del mojih lastnih delavnic. Leta 2014 sem se zato vpisala v večmesečni mednarodno uveljavljen program celostnega obvladovanja stresa, ki temelji na čuječnosti, in si pridobila še dodatna znanja in izkušnje s tega področja. Le v sedanjem trenutku, brez presojanja, lahko vzpostavimo popolno zaupanje v veličastnost življenja samega in v sebi vzpostavimo stanje, ko sprejemamo stvari takšne, kot so, ne ustvarjamo nobene napetosti ter smo v popolnem dopuščanju. Ko z našim zavedanjem v polni meri zaznavamo sedanji trenutek, se v nas vzpostavijo notranji mir, občutek radosti, globoke ljubezni in spoštovanje do vsega, kar je. V čuječnem zaznavanju sedanjega trenutka smo v stanju zavesti, v kateri smo zmožni zaznavati svet skozi različne zaznavne sisteme hkrati. Ko smo čuječni, vidimo, slišimo, občutimo, vonjamo stvari, ki jih drugače sploh ne zaznavamo, svet nam postaja zanimivejši, polnejši, lepši … Ko smo zmožni izstopiti iz časovne razsežnosti in postanemo čuječni oziroma popolnoma navzoči, smo sposobni zavestno opazovati sebe, svoj um, misli, čustva in svoje odzive v določenih okoliščinah brez obsojanja. Tako se vedno bolj spoznavamo in imamo možnost svojih notranjih sprememb, kar se seveda vedno odraža tudi navzven v naših okoliščinah. Čuječnost brez dvoma pripomore k temu , da naše življenje postaja bolj zavestno in s tem tudi radostno NOMADIC

in lahkotno. Iz srca vam želim, da takšno (p)ostane tudi vaše življenje!

|

24


KLJU

Č

DO SRE

ČE

HVALEŽNOST Piše: Špela Kaurin Osebna mentorica in specialistka za izgradnjo osebne blagovne znamke www.superti.si

Spomnim se, kako sem še kot majhna deklica, stara morda osem ali devet let, zelo radovedno spremljala svoje misli in se spraševala, kaj pomeni biti srečen. Intenzivne pogovore sama s sabo sem imela, že odkar pomnim, šele zadnja leta pa se zavedam, da je to med ljudmi prava redkost, in še huje – zavedela sem se, da sem v vmesnem obdobju svoj notranji glas izgubila tudi sama. Ko se vdamo v obveze zunanjega sveta in se na vse pretege trudimo zadovoljiti potrebe drugih, se hitro zgodi, da glasovi nezadovoljstva postanejo preglasni, namesto da bi jih poslušali, kaj nam sporočajo, pa jih zakopljemo z novimi obveznostmi in kroničnim gledanjem na uro. Edini znaki, ki nam govorijo, da smo izgubili svoj notranji glas in ne vemo več niti v teoriji, kaj pomeni sreča, so top občutek v prsih ali grlu, tresenje rok in dnevi, ko najraje ne bi stopili niti iz postelje. Verjamem, da človek ni narejen zato, da bi bil nesrečen. Na ta svet smo prišli z enim samim namenom in to je, da bi izkoristili svoj potencial in pri tem povsem naravno uživali. Prav zato v občutju krča in nezadovoljstva po nobeni teoriji ne moremo ostati za vedno. Slej ko prej se zgodi situacija, ki nas prisili, da spremenimo svojo smer in v svoje življenja na tak ali drugačen način privabimo sonce.

NOMADIC

|

24


Podobno se je zgodilo tudi meni, ko sem si po boleči izgubi visoko pozicionirane službe namensko vzela mesec časa, da najdem povezavo s seboj. Ta odločitev je v meni sprožila nekaj nadvse nenavadnega. Namesto jeze, poraza in razočaranja, ki sem jih čutila v prvih dneh po dogodku, sem začela opažati majhne stvari okoli sebe, ob katerih se je moje srce nenavadno vznemirilo. Opazila sem jutranjo roso na vrtnici, opazovala sem vrečko, ki je plesala po zraku v vrtincu vetra, rokice mojih otrok so postale neverjetno mehke in tople, hrana je dobila povsem drugačen okus. Končno sem ozavestila trenutke, ki so popisovali moj list papirja z naslovom življenje, in zavedela sem se, kako veliko srečo imam, da živim na tako lepem planetu. V moje srce se je začela povsem naravno seliti hvaležnost in prepričana sem, da je bil to glavni preobrat, ki me je ponesel v višjo energijsko vibracijo in mi omogočil, da sem se lotila temeljite prevetritve svojega življenja. Ko sem pozneje začela raziskovati prakso najuspešnejših posameznikov, ki v celoti uresničujejo svoje srčne potenciale, sem odkrila, da skoraj vsi prisegajo na jutranjo rutino, večina pa je v njej na tak ali drugačen način pisala svoj dnevnik hvaležnosti. Prakso sem uvedla tudi sama in občutki so se še okrepili. Sredi dneva sedaj pričakujem trenutke, ki v meni zbujajo iskreno navdušenje, tisto iskrico, ki govori o tem, da nekaj zares cenimo in smo za to iskreno hvaležni. Ker sem ves čas na preži, me taki trenutki čakajo skoraj za vsakim vogalom, čustva pa so včasih celo tako intenzivna, da spontano priteče kakšna solza sreče. In prav to je tisto, za kar verjamem, da je vredno živeti. Carpe diem – doživljanje in hvaležno sprejemanje polnosti življenja v svojem trenutku. NOMADIC

|

24


MOJA POT V ZAZNAVANJE TRENUTKA

MEDITACIJA P iše: Andreja Cilenšek Avtorica knjige Preprostost življenja Z raziskovanjem notranjih prostorov in meditacijo sem se začela intenzivneje ukvarjati pred desetimi leti. Čeprav nisem vedela, kaj točno iščem, sem vedela, da obstaja nekaj več od tega, kar mi je že poznano, kar zaznavam in kar obstaja. Ko pogledam nazaj, se mi zdi, da se je od takrat v mojem življenju spremenilo ogromno. Predvsem v zaznavanju. Zaznavanju sebe, drugih, situacij, kar posledično vpliva na kvaliteto mojega življenja. Ne pomeni, da je vse lahko, a zagotovo pomeni, da je polnejše, kot je bilo, in zame je začelo dobivati smisel, brez katerega si življenja ne predstavljam. Na začetku nisem vedela, kaj me s potjo samoraziskovanja čaka, kam dejansko korakam. Kljub temu sem samo zaupala svojim občutkom in sledila. Dvodnevna delavnica odpiranja tretjega očesa mi je v zelo kratkem času približala širino energijskega sveta, s katerim sem se šele začela spogledovati. Spomnim se občutka, kako vzhičena, pozitivno vznemirjena sem bila, ko sem v vaji čutila, kako se energijsko oddaljujem od fizičnega telesa. Popolnoma nova izkušnja v zavedanju, ki mi je začela kazati širino prostora, a močnim občutkom varnosti . Priznati moram, da meditacija na začetku ni bila lahka. Šlo je za strukturirano meditacijo, ki ni predstavljala sproščanja, kot ti ga nudita nek sprehod ob reki ali preprosto samo umirjanje ob glasbi. Tovrstna sproščanja sicer super vplivajo na nas, nam dajo možnost, da smo sami s sabo, česar si po mojih opažanjih v večini vzamemo premalo, a meditacija kot pot navznoter, pot, kjer se naša subtilna telesa (fizično, eterično, astralno in višji jaz) strukturirajo z redno vajo, vztrajnostjo in redom, prinašajo več od sproščanja. Redna meditacija nam omogoča povezovanje z deli sebe, ki jih ne poznamo ali si jih razlagamo skozi to, kar nam je že poznano. Prinese nam jasnost, čistejšo sliko, kaj npr. želimo v življenju. NOMADIC

|

24


Če vzporedno z meditacijo najdemo način sproščanja čustvenih nabojev, ki so zakoreninjeni globoko v naših astralnih telesih, ta prinese tudi trajnejše zadovoljstvo, saj nam omogoča neposredne izkušnje višjega dela sebe. Vse to sem odkrivala v šoli duhovnosti in meditacije Clairvision. Vztrajnost dela na sebi nudi toliko dobrih plati, da je prav zanimivo opazovati, kako običajno doživljamo odpor pred meditacijo. Tudi sama sem se s tem srečevala. Začetki meditacije so bili zelo težki. Meditirala bi naj samo 15–20 minut, a sem komaj zdržala. Vse me je bolelo, ukvarjala sem se z mislimi kot npr. zakaj sploh to počnem, čemu mi je tega treba, to tako ne bo delovalo … Skratka vse je delovalo v smeri opustiti meditacijo, ker tega nisem zmožna. Na enem tedenskih intenzivov nam je inštruktor šole bral iz knjige zgodbico glavnega lika knjige »Sleeper Awaken, serije Atlantean Secrets«. Počutila sem se kot lik iz knjige in vedela sem, da je samo od mene odvisno, kaj bom z meditacijo naredila. Ali se bom samo spogledovala z njo ali pa se je lotila resneje. Tako sem začela z redno jutranjo meditacijo ob točno določeni uri, točno določen čas in počasi se je izkušnja začela spreminjati. Danes meditiram skupaj eno uro, ki mine, kot bi sedela le deset minut, tako močno se je zaznavanje spremenilo. Najlepše pa je to, da sem kmalu po preboju začela v meditaciji uživati. Dala mi je občutek varnosti, topline, srčnosti, iskrenosti, resnice, veselja, hkrati radovednosti, entuziazma in jasnosti v zaznavanju. Kaj je lahko lepšega? Zaradi polnega zavedanja je meditacija hkrati priložnost za pripravo na smrt, ki naj bi bila kot meditacija. Življenje z meditacijo nam prinese polnejše čutenje. Čutimo iz globine sebe in postajamo bolj to, kar v osnovi smo.

Ljudje smo se navajeni umakniti bolečini, umakniti spremembam. Radi smo varni v svojem zavetju. Varnost nam je zelo pomembna. To varnost iščemo v umiku, a v resnici jo dobimo ravno s soočanjem. Citat iz knjige Preprostost življenja NOMADIC

|

24


SKRB ZA TELO ZDRAV DUH V ZDRAVEM TELESU

P iše: Nuša Repovž Osebna trenerka Avtorica bloga www.gibajzibaj.si

Zelo velik del mojega življenja že od nekdaj predstavljajo gibanje, aktivno preživljanje prostega časa in potenje med treningi. Sčasoma sem opazila, da s svojo razigrano energijo in pozitivno samopodobo, ki mi jo daje aktivno življenje, lahko vplivam tudi na ljudi okrog sebe. Tako sem postala prava ambasadorka gibanja. Z gibanjem želim obdržati svoje telo v formi, saj se zavedam, da mi je dano eno samo. In da bom le z zdravim telesom lahko v življenju počela stvari, ki mi pomenijo največ. Kot mlada ženska tudi z odločitvijo za materinstvo z gibanjem nisem prenehala. Svoje telo sem želela pripraviti na lažjo nosečnost in porod, vzdržljivost in fit srce pri tem pa močno pomagata. Pozneje sem si želela po porodu priti kar se da hitro v stanje pred nosečnostjo, saj sem v takem poslu, kjer to nekaj pomeni. Zmerna vadba med nosečnostjo mi je pri tem vsekakor pomagala – manj pridobljene teže, manj maščob. Poleg tega pa je znanstveno dokazno, da pravilno izbrana zmerna vadba preprečuje morebitne zaplete med nosečnostjo, kot sta povišan krvni tlak in nosečniška sladkorna bolezen. Zmerna vadba med nosečnostjo ima tudi pozitivne učinke na plod, npr: bolj zdravo srce otročka, ter zmanjšuje možnosti, da bi bil otrok pozneje podvržen debelosti in raznim boleznim, kot sta sladkorna bolezen in celo rak. In če lahko vplivamo na bolezni srca in debelost pri otrocih, bomo s tem zelo pripomogle tudi k javnemu zdravju. Tudi po porodu sem seveda ostala aktivna, hkrati pa se je v meni še bolj prebudila skrb do sočloveka, družine in hkrati tudi vseh mamic. Spoznala sem, da se ti v obdobju po porodu začnejo porajati raznorazna vprašanja – tudi glede gibanja – in zbujati različni občutki. Ne glede na to, ali si ženska želi tudi to obdobje preživeti aktivno ali ne, pa se nedvomno želi počutiti, kot se je pred zanositvijo. Samozavestna, zaljubljena v svoje »novo« telo in ga čutiti kot celoto. Brez bolečin, z več energije in manj nihanja v razpoloženju. Vse svoje znanje sem tako pričela deliti z mamicami na blogu www.GibajZibaj.si, N O Mki A Dponazarja IC | 24 predvsem celoten cikel ženskega življenja.


Šport, gibanje in na splošno aktivno življenje so izoblikovali mojo osebnost.

Večina ljudi se, že res, odloči za gibanje, ker si želijo vplivati na svojo telesno težo, a gibanje se priporoča tudi vsem, ki so se znašli v tesnobnem, depresivnem obdobju, vsem, ki želijo dvigniti svojo samopodobo, so čez dan podvrženi stresu in veliko sedijo, se želijo dobro počutiti ter živeti polno, dolgo življenje. Priporoča se tudi nosečnicam in v poporodnem obdobju. Z gibanjem namreč ohranjamo prožnost in moč mišic, vplivamo na trdnost kosti, upočasnimo staranje, vzdržujemo lepšo držo in zdravo hrbtenico itd. Prav z gibanjem med drugim vplivamo tudi na razmerje hormonov v našem telesu in izločanje strupov. Hormoni vplivajo na naše odzive na okolico, naše razpoloženje in počutje. Lahko rečemo, da prenašajo sporočila med živčnimi in vsemi ostalimi celicami v telesu. Z aktivnostmi, ki jih izvajamo čez dan, vplivamo na naše razpoloženje in tako doprinesemo k pozitivni življenjski energiji. Kateri hormoni se med vadbo izločajo, je odvisno tudi od tega, za kakšno vrsto vadbe smo se odločili. Če smo se na primer odločili za vadbo z obremenitvijo in za vaje za krepitev moči, bomo vzpodbudili izločanje hormona testosteron, ki poleg tega, da vpliva na rast mišic, daje tudi občutek svežine, zagona in poviša raven energije. Z »napori«, ki jih prestajamo med vadbo, se močneje začnejo izločati endogeni opiodiji (notranji opijati), med katere sodi tudi hormon endorfin. Endorfini zmanjšujejo občutek neugodja in vplivajo na občutek evforičnosti. Zato imamo po vadbi tudi občutek zadovoljstva. Znanstveniki so dokazali, da se raven tega hormona z leti zmanjšuje, zato je še toliko pomembneje, da vzdržujemo kondicijo in telesno pripravljenost, da tako lahko počnemo stvari, ki vzpodbujajo njegovo izločanje. Nivoja endorfinov ne povečujejo le gibanje in telesni napori, temveč tudi smeh, žgečkanje, seks, sonce, glasba, ples, čokolada in tako dalje.

NOMADIC

|

24


In ko smo ravno pri čokoladi. Nekaj raziskav navaja, da naj bi ta vsebovala snovi, ki so dober nadomestek za še en »srečen« hormon (nevrotransmiter), ki ga izloča nadledvična žleza. To je hormon serotonin. Tudi ta se prične bolj izločati v času vadbe, saj je predhodnik hormona adrenalin. Brez serotonina ne bi bilo veselja in volje do življenja. Razlogov, zakaj se gibam in kaj mi gibanje daje, je veliko. Predvsem me žene to, da se dobro počutim, sem sama s seboj zadovoljnejša, imam več energije, sem bolj ustvarjalna, lažje prenašam stresne situacije in sem bolj osredotočena ter zbrana. Poleg tega tudi bolje spim. In ko energijo vlagam v gibanje, podzavestno pazim tudi pri prehrani. Tako zaokrožim krog zdravega načina življenja in moje življenjske – pozitivne – energije. In za razmislek, mar nismo ustvarjeni za gibanje? Z namenom preživetja? Kako pa bomo živeli, pa se na koncu odločimo sami.

NOMADIC

|

24


MO

Č

MISLI

POZITIVNO RAZMIŠLJANJE P iše: Anja Jurko Novinarka

Moja pot k sreči? Na zunaj je sploh ni opaziti, a je gromozansko velika v meni! Moja sreča se skriva v pozitivnem razmišljanju! In se začne že zjutraj: trudim se, da takoj, ko odprem oči, v roke ne vzamem več telefona, temveč globoko vdihnem in izdihnem – enkrat, dvakrat, trikrat … Medtem pomislim na meni ljube osebe in moje živalske ljubljenčke, se zahvalim, da mi je z njimi dano doživeti še en nov dan, za njihovo in svoje zdravje, potem pa se pohvalim še za kakšen svoj uspeh in kotički ustnic se mi privzdignejo navzgor, v pravo smer! »Vau«, deluje! Zahvalim se za stvari, ki so mi bile pred leti samoumevne, danes pa so tisto, kar me dela bogato; kar v meni najbolj sije, mi daje moč … Za tisto, brez česar ne bi bila to jaz, ampak nekdo drug. Nato se spravim na delo in se med delom velikokrat opomnim, da sem jaz vse, kar imam tukaj in zdaj, zato se ne splača hiteti, obremenjevati, oteževati s težkimi mislimi. Seveda ni vedno lahko in mi včasih spodleti (ker pravijo, da se je motiti človeško), se razjezim, mi kaj dvigne pritisk, a je razlika v tem, da se hitreje pomirim, znova najdem svoj tir, po katerem potuje moj vlak notranjega miru, večkrat globoko zadiham, pomislim na tiste osebe in stvari (za katere sem se zahvalila zjutraj) in si rečem: »V redu si, bravo in gremo naprej. Akcija!« Tega pred leti nisem in ne bi počela, ker bi se mi zdelo »kr'neki!«. Prav tako sem leta poslušala, da so pozitivno mišljenje in rezultati, ki jih to prinese, preprosti. Vse je tako preprosto! Danes verjamem in vem, da je res, ampak zahteva vajo, kot vajo zahtevajo vožnja avtomobila, kuhanje, šport … NOMADIC

|

24


Tako preprosto je to! Če pomislim nazaj, v čas pred nekaj leti, se mi je takrat odvijalo en kup dogodkov, ki jih danes jemljem z nasmehom, takrat pa se je zdelo, kot da se je vse zgrnilo ravno name. »Zakaj ravno jaz,«sem se spraševala. Danes vem, kaj bi mi odgovoril nekdo »od zgoraj«: »Ja, ravno ti in še mnogo drugih, za katere ne veš! To pa zato, ker ne znate pogledati okoli sebe in v trenutkih, ko vam gre vse narobe, uzreti lepot, ki vas podpirajo in vam sporočajo, da ni vse temno, le z drugih kotov morate pogledati, ne stati pri miru kot drevo in se spraviti v akcijo, da se bo iz vas očistil prah in boste lahko pričeli brusiti svoje diamante!« Takrat bi si rekla, kaj neki naj bi to pomenilo, ko pa vse delam prav, tako pridna sem v vsem, vsem ustrežem, nikomur ne delam krivice, a se krivica dela meni! »Hja«, res je vse tako enostavno, a je zares treba gledati proti nebu, iskati trenutke, ki nam vzamejo dih, in ne trenutkov, ki pred nami naredijo temo. Komaj čakam! Najzanimivejše pri tem je, da se mi vedno, kadar sem zares na pravi pozitivni frekvenci, noro vesela, pozitivna, hvaležna, na vso moč ponosna nase in zavedanja polna, da je življenje lepo in vredno, lepe stvari kar množijo in množijo. V tistih trenutkih same pozitive , recimo zazvoni telefon in izvem še eno dobro novico; ali nekdo zame naredi nekaj lepega in to izvem ravno takrat, prejmem novo delo, se mi nekaj sprosti in ugotovim, da imam več prostega časa … Skratka lepi dogodki se množijo in odkar razmišljam pozitivno, se obdajam s pozitivnimi ljudmi (drugim pa povem kaj pozitivnega in jim dam za misliti), ne krivim sebe in drugih, ne obtožujem, ampak pomagam po svojih močeh, izkoristim, kar mi je dano, in se ne pritožujem …, je vsak moj dan poln dogodkov, ki ga naredijo posebnega. Predstavljajte si, kako bogatejše je potem eno leto mojega življenja in koliko se bo še namnožilo čudovitega. Komaj čakam! In tudi velike stvari se mi dogajajo, medtem ko lepote življenja iščem v drobnih stvareh! Tako preprosto je to!

NOMADIC

|

24


HVALE

ŽNA,

DA LAHKO POMAGAM

POMOČ DRUGIM P iše: Ines Majcen Prostovoljka in aktivistka za pomoč beguncem

Spomnim se, kako sem julija 2016 čakala na letališču v Atenah z napolnjenim srcem in neprecenljivimi izkušnjami v rokah. Tik pred tem sem bila namreč približno dva tedna prostovoljka na begunskih prizoriščih in poskušala ljudem na skrajnem robu pomanjkanja ter zapuščenosti dati najboljše, kar premorem kot človek. Poskušala sem jim dati občutke slišanosti, upanja, poguma, sprejetosti. Vedno znova se mi je dozdevalo, da sem ob tem dobivala več kot dajala. Da si ob ljudeh, ki so morali zaradi vojne zapustiti domove, širim srce in pridobivam svetovne razsežnosti pogleda. Zdelo se mi je, da je ta proces izmenjave potekal povsem spontano. Temu, da se izgubiti v razdajanje za druge, bi lahko rekla sreča, pa tudi privilegij izpopolnjenosti ob pomoči drugim in ob zavedanju, da bivam v mirnem svetu dobrin. Ko sem sedela na letališču, se spomnim, da sem bila žalostna in srečna hkrati, ker sem odhajala. S srcem sem navijala za te ljudi, za prenovo prostora stare šole, da bi tem dvesto ljudem, ki so se tam samoaktivirali v skupnost, uspelo. S srcem sem in še vedno navijam, da bi vsaj nekaj njih dobilo status, službo, stanovanje. Spomnim se, da sem se domov vračala z bogato mero hvaležnosti za to, da imam polno virov v sebi in zunaj sebe, da se lahko zaščitim, da se lahko vrnem domov, v svojo mehko posteljo, topel objem, čisto in urejeno stanovanje, se dostojno stuširam, si pripravim topel obrok in mi ni treba jesti iz dneva v dan iz plastike in biti odvisna od drugih; da imam ljudi, na katere se lahko zanesem in jim zaupam, da lahko grem v knjižnico, berem, obiščem kulturne dejavnosti, se izobražujem o svetu in nimam izgovorov, zakaj bi ostajala neumna. Veste, v NOMADIC razvitem svetu ni izgovorov za ostajati neumen, to je samo lenoba.

|

24


Hvaležna sem, da lahko izbiram, kje bom živela, da lahko potujem, če hočemo boljše življenje, lahko gremo v tujino, mar ne? O, pa hvaležna sem, da sem lahko poleti v hladnem ali klimatiziranem, pozimi pa prijetno toplem prostoru, da ne umiram od vročine ali mraza, da grem v šotor samo na dopust. Hvaležna sem, da se lahko zaprem v sobo, kadar potrebujem mir, in imam zasebnost. Hvaležna sem, da lahko služim denar, da živim v varnosti, polna sem nove volje po življenju, ljubezni, razdajanju, spreminjanju, kreiranju, hvaležna sem, da lahko dajem drugim, da sem se rodila v bogatem delu sveta in se lahko razdajam za ljudi, ki so izgubili vse, za najbolj nevidne in najranljivejše, da lahko prenašam znanje, ljubezen, inspiracijo, sočutje, pridobivam izkušnje svetovnih razsežnosti. In seveda, noben medij me ne more več prepričati – ti nameni propagande so mi sedaj globoko jasni preko izkustva. Hvaležna sem, da premorem toliko energije, da ne obupam in da me ni več strah življenja, ni me strah človeka na drugi strani, ni me strah zagledati bolečine tujca na begu ali brezdomca in se zazreti v oči, ki skrivajo v sebi vojno, v oči, ki so vojno preživele. Pomoč drugim je v moje življenje prinesla srečo.

NOMADIC

|

24


ČAS

ZA ZABAVO, SPROSTITEV IN DRU

ŽENJE

ČAS ZA NEDELO P iše: Jana Puhar Mentorica za osebni razvoj www.coach4life.si

Odraščala sem v družini, kjer je bilo delo največja vrednota. Rezultati so bili nujni in z njimi sem se že kot majhna deklica naučila pogojevati lastno vrednost. Starša seveda nista imela pravih hobijev, cele dneve sta preživljala v službi in če sta si že vzela čas za interesne dejavnosti, je bil čas zanje rezerviran le za počitniški del leta in pravzaprav le kot nagrada za trdo delo in oprijemljive rezultate. Z odraščanjem sem si tako vzela vse manj časa zase, za svoje hobije, igro, kaj šele za poležavanje. Vstati po sedmi, osmi uri zjutraj je bil znak lenobe! V srednji šoli sem počasi zapadla v past dela, še več dela in postopoma v nenehno delo. Študentsko delo je bilo stalnica, na fakulteti pa sem imela tudi po tri službe naenkrat! Skoraj ni bilo dela, ki se ga ne bi lotila, pa naj je bilo to prevajanje, inštruiranje, administracija, strežba, anketiranje, prodaja ali pobiranje cestnine. Nočno delo, vstajanje ob štirih zjutraj, to zame nikoli ni bil problem, ni smel biti problem. Na svoj deloholizem in rezultate sem bila seveda nadvse ponosna in starša sta me pri tem povsem podpirala. Le prijateljev sem imela vse manj, ampak kdo ima sploh čas za prijatelje?!

NOMADIC

|

24


Potem je prišel zadnji letnik študija, ko sem semester preživela na izmenjavi v tujini in tam študentskega dela v naši obliki niso poznali, zato delati preprosto nisem mogla. Zahvaljujoč temu srečnem naključju sem prvič po dolgem času zadihala: spomnim se, kako sem se v soboto dopoldan večkrat odpravila na sprehod v mesto – kar brez opravkov, kako sem sončne popoldneve rada preživela na balkonu s knjigo ali žensko revijo v roki, kako sem zvečer kdaj pogledala film s sosedo iz Estonije. Kljub nenehnemu delu sem diplomirala leto dni predčasno, brez absolventskega staža in seveda z odliko. Na magistrskem študiju sem se za edino devetko na izpitu celo pritožila! Kar nisem se mogla načuditi fantu, ki je bil vzgojen v povsem drugačnem duhu in mojih silovitih naprezanj ni razumel. Celo na moje ošabne očitke o lenobi je rad odvrnil s šalo: »Lenoba je gonilo napredka.« Bil je nasmejan, sproščen, veliko stvari ga je zanimalo in ogromno je vedel. Sama sem bila sicer razgledana, a nenehno v gibanju, leteča med opravki in precej nesproščena. Še aerobika, moj edini hobi, je bila na sporedu za to, da bom fit in privlačna, imela je torej nek namen in želen rezultat. Prvič sem se uprla visokim pričakovanjem staršev, ko sem zavrnila doktorski študij. Vedela sem, da me ne bo osrečil, da lahko 20.000 ur dela usmerim drugam, da bom z njim v gospodarstvu le bolj izgubljena, hkrati pa sva z možem že razmišljala o naraščaju in nadvse sem si želela, da bi prosti čas lahko preživela z otroki. Še kako boleče sem se spominjala svojega samotnega otroštva in praznine, ko sem pogrešala svoje starše, ki so nenehno delali, in kako neprimerna kompenzacija je bil čas s starimi starši in občasnimi dragimi darili. Toda iz svoje kože seveda nisem stopila tako zlahka in ko sem rodila prvorojenca, sem z njim le stežka uživala. NOMADIC

|

24


Saj ne, da ne bi šla na sprehod z njim, da ga ne bi ljubkovala, da mi z njim ne bi bilo lepo, a vsak trenutek, ko je slučajno spal, sem izkoristila za pospravljanje. Nenehno me je klical v sedanji trenutek, zelo veliko se je dojil, jaz pa sem še med dojenjem brala, gledala video posnetke na temo vzgoje psa – takrat smo imeli pri hiši tudi pasjega mladička. Nikogar ni bilo, ki bi mi pomagal, mama je skrbela za bolno babico in pred mojimi očmi postajala vsak dan bolj izčrpana, vsak dan bolj frustrirana in obupana. Imela ni prav nobenega konjička in nobene prijateljice več, nič več je ni veselilo, dneva za dnem ni le oddelala, temveč dobesedno odgarala. Nekega dne je pri 56 letih izgorela in umrla. Prevzela sem skrbništvo za babico, poleg terenskega dela in majhnega otroka sem bila na poti v izgorelost tudi sama. Ustavila me je šele druga nosečnost, ko sem od vseh naporov težo celo izgubljala, ne pridobivala in je ginekologinja predlagala, da v osmem mesecu ostanem doma. Spomnim se popoldneva, ko sem sedela na soncu in opazovala sina, saj preprosto nisem zmogla več, kako me je oče skoraj očitajoče vprašal, ali počivam, ker me velik trebuh utruja. S prihodom hčerke sem si počasi dovolila ustaviti se, umiriti se in uživati v trenutku. S hčerko na prsih sem odšla na refleksno masažo, uživala sem v stiskanju z njo in včasih, ko je zaspala, celo obsedela in prebrala – roman! Jaz, ki sem pred tem brala samo priročnike, samo knjige, po katerih bom pametnejša, s katerimi bolj znala več in bom na splošno boljša! Zavrnila sem ponudbo delodajalca in se v službo nisem vrnila takoj, temveč sem čas podarila hčerki in sebi. Nikoli ne bom obžalovala teh sladkih mesecev z njo! Služba se vedno najde, otrok pa zraste. Vsak trenutek z njim je dragocen!

NOMADIC

|

24


Preden me je uspel v krog deloholizna nazaj posrkati hiter tempo, se je oglasila moja noga. Bolezen in star zlom sta dobesedno ustavila moj korak in moje hitenje. Leto dni bolniškega staleža je bilo, kljub zahtevnemu okrevanju po težki operaciji, največje darilo, kar sem jih kdaj dobila. Šele v samoti in obilju časa sem srečala sebe. Šele v tem letu sem se ustavila in se sprostila. Se včlanila v bralni klub, kjer nismo brali priročnikov, temveč zgodbe za dušo. Se ponovno spomnila, kaj me v življenju veseli, v čem je smisel, in vpisala e­študij, tokrat za mojo dušo, ne zgolj za rezultate. V bolnici sem prvič po več desetih letih počela stvari, ki so me kratkočasile – na primer reševala sudoku ali barvala mandale. Po fizioterapijah sem rada zavila na kavo s prijateljico. Zdaj sem imela končno čas za negovanje prijateljstev! In ugotovila, koliko sreče se skriva v povezovanju in bližini! Pridružila sem se dihalni skupini, kjer je bilo dvakrat dnevno izvajanje dihalnih vaj najboljša priložnost, da se ustavim in samo – sem. Kakšno čudovito darilo sebi! In kakšno čudovito darilo moji družini, moji okolici! Sproščena, srečna, ustvarjalna nova jaz! Saj ne, da me kdaj ne zanese in si naložim preveč. A kdaj tudi poiščem pomoč, delegiram stvari in si dovolim vzeti čas zase, četudi to pomeni, da ni vse brezhibno pospravljeno, da grem pozneje po otroka ali da celo kakšno popoldne preživim zdoma! Ker sem v tem letu lahko srečala sebe, sem spremenila tudi svojo poklicno pot. Postala sem coachinja in spoznala veliko, veliko strank, ki so imele probleme z jezo. Ker niso več želele kričati na otroke, biti prepirljive in nezadovoljne, so poiskale pomoč. Ali uganete, kaj je bil najpogosteje njihov skupni imenovalec? Pomanjkanje časa zase! Za sprostitev, zabavo in druženje so si le redko, če sploh, vzele čas. Vse drugo je bilo postavljeno na prvo mesto. Z navdušenjem sem jih opazovala, kako z majhnimi koraki spreminjajo svoj svet na bolje. Čas za sprostitev je številnim, tudi meni, dobesedno razbremenil telo in duha. Druženje me je napolnilo z energijo. In zabava je prinesla v življenje lahkotnost, veselje, radost. V moje življenje se je vrnilo zadovoljstvo, v naši družini spet stanuje sreča. Danes vem, da si je za vse to v življenju treba vzeti čas. Se ustaviti in uživati. Za to nam je bilo dano. Ne, da ga od­delamo. Da ga uživamo v vsej njegovi lepoti!

NOMADIC

|

24


RECEPT ZA 2017 SESTAVINE: 1 trening na teden 1 obrok meditacije na dan 10 žlic sreče 20 žlic zdravja 20 zajemalk uživanja ZAČIMBE: veliko srce za ljubezen vsakodnevni smeh osebno zadovoljstvo PRIPRAVA: V eni skledi zmešaj veliko treningov, meditacije, sreče, ljubezni in zdravja ter vse skupaj dobro premešaj. V drugi skledi zmešaj še uživanje, smeh in zadovoljstvo ter počasi dodaj v prvo skledo in spet dobro premešaj. Pusti, naj vse skupaj vzhaja do konca starega leta, potem pa peci 365 dni na 2017 ⁰C in super leto bo zagotovljeno! SNJEŽANA RISTIĆ


OPU

ŠČ A N J E

NEZDRAVIH

NAVAD

Ko govorimo o opuščanju nekoristnih oziroma škodljivih navad, največkrat mislimo tako na navade, povezane z našimi fizičnimi dejavnostmi, kot so na primer kajenje, pitje alkohola, uporaba vseh vrst mehkih in trdih drog, prekomerno uživanje hrane nasploh, kakor tudi na prekomerno uživanje določene hrane (sladkarije). Pa tudi brskanje po internetu, stalna prisotnost na družabnih omrežjih, dosegljivost na več medijih hkrati skoraj v vsakem trenutku (mobilni telefon, Facebook, Viber, Skype, Snapchat …). Naštel sem le nekaj navad, od katerih pa so nekatere seveda tudi

Piše: Aleksander Škraber Učitelj zavestnega bivanja in ustvarjanja

koristne, dokler nas ne zasvojijo do te mere, da brez njih ne moremo več normalno funkcionirati.

NOMADIC

|

24


To stanje poznamo kot zasvojenost in mislim, da je večini jasno, kako negativen vpliv ima ta na naše življenje. Ko se pogovarjam s strankami, pa tudi s prijatelji in znanci, pravijo, da jim je kakšna navada tako zelo všeč, da se ji zaradi tega pač ne mislijo odpovedati. Stvar je v tem, da od stvari, ki nam niso všeč, skorajda ne moremo postati odvisni. Odvisni postanemo od tega, kar nam prija. Torej je zelo pomembno, da smo zavestni pri vseh dejanjih. Da smo opazujoči in čuječi. Da ves čas poskušamo vzdrževati ravnovesje, ker kot je dejal eden od učiteljev človeštva: »Preveč ali premalo ti bo škodovalo.« Kaj je za koga preveč in kaj premalo, je zelo subjektivno. Točka ravnovesja je pri vsakomur drugačna, zato tudi tega ni za posploševati. Pomembno je torej vzpostavljati in ohranjati zavedanje o naših navadah in iskati ter ohranjati ravnovesje. Če želimo živeti zdravo, radostno in biti aktivni ter ustvarjalni do konca našega bivanja v tej razsežnosti in menim, da ga verjetno ni tistega, ki bi si tega ne želel, potem vsekakor velja temu nameniti vso svojo pozornost. Začnite torej bivati zavestno. Zavestno bivanje je osnova za zavestno ustvarjanje. Ko bivamo zavestno, se sproži samodejen mehanizem zavestnega ustvarjanja, torej ustvarjanja želenega. Ne moremo ustvarjati želenega, če nismo zavedajoči, pozorni in prisotni v sedanjem trenutku. Ko dosežemo in vzdržujemo takšno stanje bivanja, potem začnejo nekoristne in škodljive navade odpadati kot zrelo sadje.

NOMADIC

|

24


Seveda pa nikakor ne smemo pozabiti na navade, ki niso tako vidne na zunaj, imajo pa še precej bolj uničujoče delovanje na nas in naše življenje. Gre za miselne navade. Misel je posledica impulza. Misel je torej prva stvar, ki se je zavemo, jo opazimo in potem razvijamo. Za mislijo je navadno beseda, za besedo pa dejanje, torej materializacija misli. Prva materializacija misli je zapis, druga izvedba. Impulz, ki sproži misel in se ga v večini primerov ne zavedamo, prihaja bodisi iz našega notranjega bitja (Izvora, Vesolja, Boga, Univerzuma …) bodisi od naše osebnosti (ega). Prva je vedno in v vsakem primeru koristna za nas oziroma je vedno namenjena najvišjemu dobremu. Druga pa je velikokrat nekoristna oziroma škodljiva, ni pa nujno, da je tako. Zelo pomembno je prepoznati koristno oziroma nekoristno, škodljivo misel. Če bomo zavestni, torej pozorni in zavedajoči, nam to lahko zelo dobro uspeva. Treba se je zavedati, da imamo zelo koristen sistem notranjega čustvenega vodstva, s katerim lahko ločimo koristno od nekoristnega oziroma škodljivega. V teoriji je pravzaprav zelo enostavno. Vsaka misel, ki sproži v nas pozitivne, prijetne občutke in čustva, je vedno koristna in vodi k dobrobiti. Nasprotno pa misli, ki v nas sprožajo nelagodje in negativna čustva, kažejo na našo neusklajenost z izvorno inteligenco in posledica so vedno neprijeten in neželen dogodek, situacija, odnos in tudi slabo zdravstveno stanje. V praksi je seveda težje. Dobra novica pa je ta, da ponavljanje vaje naredi mojstra. In mojster bo seveda ponavljal vajo. N O M Aznova DIC | 24 Torej, delo. Vadba, vadba in še enkrat vadba. Zavedanje in vedno

zavedanje.


Ko zelo pogosto mislimo podobne misli,

Postali boste zgled in prispevali k vedno

ustvarjamo miselne navade, ki imajo za

večjemu ozaveščanju, ki bo pripeljalo do

posledico različne občutke in čustvena

vedno večje blaginje za vedno več ljudi. Če

stanja. Čustva pa so največji magnet za

se vam zdi, da so se vam v preteklosti

privabljanje njim podobnih življenjskih

godile krivice, ne namenjajte več

situacij. Bodite torej pozorni na svoje

pozornosti temu. Ne razmišljajte o tem in

miselne navade. Predvsem se izogibajte

ne obujajte spominov, ker vas to pelje v

negativnemu razmišljanju, obrekovanju,

sojenje vpletenih in ustvarja v vas

zavisti. Ne valite krivde za svoje neuspehe

negativne občutke in čustva, ki so za vas

na druge. Vi ste edini odgovorni za svoje

škodljiva. Ne smilite se samemu sebi. Prav

življenje. Opustite jamranje in tarnanje,

tako opustite obsojanje sebe in drugih.

opustite misli o tem, kako je vse slabo,

Preteklost je mrtva. Ne vlačite, ne nosite

kako se dogajajo krivice, še posebej vam.

mrtveca s seboj skozi življenje, ker

Ne razmišljajte o tem, koliko lačnih je na

preteklosti s tem ne boste spremenili, s

svetu in koliko otrok umre vsakih nekaj

tem boste le ustvarili podobno neželeno

sekund. S tem njim ne boste v pomoč. V

prihodnost. Prav tako se izognite vsem

pomoč jim boste, če boste naravnani na

pogovorom s prijatelji in znanci s prej

svetlobo, na pozitivne misli in to udejanjali

omenjenimi vsebinami.

v svojem življenju.


Spremenite svoje miselne in govorne navade. Razmišljajte o prijetnem, želenem in govorite o vsem tem. Začnite pripovedovati novo, drugačno, prijetno zgodbo. Poiščite razloge za hvaležnost v vsaki situaciji in v vsakem človeku. Pišite dnevnik hvaležnosti. Zaspite s prijetnimi mislimi in ko se zjutraj zbudite, pričnite dan z njimi. Nasmehnite se in se zahvalite ter se veselite novega dne. Gojite občutke radosti, ljubezni in hvaležnosti v sebi. To je delo. To je zavestno delo. To je zavestno bivanje. Posledica pa je samodejno zavestno ustvarjanje vsega želenega.

In še za konec: sem ste prišli z namenom izkušanja radosti, ljubezni in doživljanja vsega čudovitega. Prav tako ste prišli z namenom rasti in širitve. Kako uspešni boste pri tem, je odvisno od vas in samo od vas. Katera orodja boste uporabili, je vaša izbira. Torej, opustite vse navade, tako »zunanje« kot »notranje«, ki vas pri tem ne podpirajo in vam ne služijo. Zamenjajte jih s tistimi, ki vas delajo večje, bolj radostne, bolj žive. Ko se boste trdno odločili za to in krenili po tej poti, vas bo vse stvarstvo podprlo pri tem in na vsakem koraku boste opazili dokaze za to. Vaše življenje bo iz dneva v dan bogatejše, srečnejše in čutili boste globok notranji mir in povezanost z

vsem stvarstvom. 03


ZA VE

Č

SREČE

Sreča. Včasih se mi je zdelo, da je sreča nekaj, kar pač imaš ali česar nimaš. Danes vem, da je občutek sreče neodvisen od sreče. Se sliši zapleteno? Seveda takrat, ko nisi v dobri koži in opazuješ druge ljudi, meniš, da sam pa res nimaš sreče. Šele z izkušnjami, zorenjem,

Piše: Saša Einsiedler

poglabljanjem vase in odkrivanjem

Komunikacijska trenerka in svetovalka, mediatorka, mama petih otrok www.sasaeinsiedler.si

svojega lepega spoznaš, da je sreča sad delovanja. In ne tega, da si pač »rojen pod srečno zvezdo«.

NOMADIC

|

24


Delovanje za srečo je različno od človeka do človeka. Za vsakogar od nas je sreča nekaj, kar je zelo osebno. Moj občutek sreče, zadovoljstva, izpolnjenosti in uspeha je v tem, da imam lepe odnose z ljudmi, ki jih imam rada, da imam torej čudovite otroke, s katerimi se imamo radi, se spoštujemo (tu in tam koga od otrok sicer ujame puberteta in je takrat to obdobje nekoliko težavnejše …), da imam čudovit partnerski odnos, da sem zdrava, da sem zadovoljna s svojim telesom, da zaslužim dovolj za lepo življenje in da si znam vzeti čas zase, za druženje, izobraževanja, branje …


Vsega tega nisem imela. Sem se pa pred leti odločila, kaj želim biti, postati, imeti. Sem na poti, tako kot vsi mi. Vendar pa ne glede na to, da so vedno možni še »popravki«, da je vedno možno še več, danes lahko rečem: »Sem srečna, zadovoljna in uspešna.« Navade, ki so me pripeljale do tu, pa so predvsem: 1. Sprememba načina razmišljanja o sebi. Koliko sem vredna, kaj mi pripada, kaj si zaslužim. 2. Spoštovanje do sebe, ki ga krepim tudi s tem, da si npr. dovolim ostati doma, ko zbolim, da si dovolim biti lenobna, da imam ljubeč notranji samogovor. 3. Zgodnje vstajanje, ki me krepi v disciplini in občutku, da sem vredna tega, da zjutraj opravim svoje obrede telovadbe, meditacije, zajtrka, pitja kavice … 4. Osredotočanje na to, kar JE, in ne na tisto, česar NI. Usmerjanje pogleda na vse lepo, kar me obdaja; s tem vzdržujem naravnanost, ki jo želim. 5. Hvaležnost, ki jo gojim zavestno. 6. Zavedanje, da so odnosi tisto, kar nas ljudi v največji meri osrečuje, občutek ljubljenosti, sprejetosti. Zato zavestno gojim dobre odnose z ljudmi, ki so mi pomembni, vzamem si čas za njih, se objemam veliko. 7. Pri delu si želim imeti občutek, da je vse, kar počnem, za dobro vseh, ki so del mojih seminarjev, programov, delavnic … Sama želim čutiti, da je nekomu mar zame, zato želim ta občutek tudi jaz dajati svojim udeležencem treningov. Največji izziv pa je – za ohranjanje mojega občutka uspešnosti – najti čas za vse, kar si želim. Zato sem si naredila posebno razpredelnico, iz katere mi je jasno in me ves čas opominja, kaj je moja vrednota, kaj mi je najpomembnejše. Včasih nas hitro potegne vase občutek, da MORAMO delati več, MORAMO zaslužiti več, MORAMO … Pa vendar – je to res tisto, kar v življenju MORAMO? Ne, ni. Zato pa želim ravnotežje med tem, kar ljubim najbolj, med tem, kar si želim, in tudi med kakšno odločitvijo, ki jo pač sprejmem, ker pelje do cilja, ki ga želim. Želim vam veliko uspeha!


ČUSTVO,

KI NOSI MO

Č ČUDEŽEV

HVALEŽNOST Hvaležnost je tako zelo lepo in globoko čustvo, na žalost pa v modernem svetu skepticima in ironije mnogim predstavlja le klišejevsko frazo. Kako bi lahko bili hvaležni, če pa živimo v

Piše: špela K. Kaurin Osebna mentorica in specialistka za izgradnjo osebne blagovne znamke www.superti.si

družbi, kjer bogati jemljejo revnim, kjer so razvajeni otroci izgubili spoštovanje do vseh in vsega, kjer pokajo bombe po svetu in kjer večina služi svojo tlako za plačo, ki komaj pokrije stroške?!

NOMADIC

|

24


Na srečo glas modrecev, ki se zavedajo, kako veliko moč ima to izjemno čustvo, postaja glasnejši in glasnejši, tisti, ki so ga slišali, pa vsaj iz radovednosti poskusijo preizkusiti naučeno. Marsikdo se tako kdaj potrudi, da na hitro sam pri sebi tiho zdrdra: »Hvaležen sem za zrak, ki ga diham, hvaležna sem za zdrave otroke, hvaležna sem za moža, bla, bla, bla ...« Na žalost je rezultat pri takih poskusih ravno obraten – namesto da bi začutili iskreno hvaležnost, nas začne boleti glava, saj v ozadju naših besed ves čas prigovarja dvom, ki govori: »Ja, ja, ti se kar tolaži ...« Poznam to, saj sem tudi sama živela s podobnimi izkušnjami. Poglobljeno raziskovanje, reden trening in trda odločenost pa so me pripeljali do točke, ko danes lahko zelo iskreno rečem, da je občutenje hvaležnosti eno izmed najlepših rezultatov moje transformacije. V času, ko sem še polno pritiskala na »gas«, sem to čustvo skorajda v celoti pohodila, namesto njega pa je bilo moje srce polno razočaranja, nezadovoljstva in občutka omejenosti. Dobro se spomnim, ko sem se nekega jutra vozila v službo in namesto da bi opazila, kako so se ob poti prebujale spomladanske cvetlice, je moj pogled videl le sivino in temne oblake na nebu. Namesto da bi bila hvaležna, da živim v svetu, kjer se prebuja narava, kjer ni vojn in kjer mi je na dosegu roke vsa prestižna tehnologija, sem v srcu čutila le globoko otožnost. Počutila sem se kot v ječi in sovražila sem svoj vsakdan.


Ko se počutiš tako zelo grozno, je izhod izjemno težek. V vesolju velja pravilo, ki pravi, da se med seboj privlačijo podobne energije. Negativno privlači negativno, pozitivno privlači pozitivno. Da to zares drži, lahko hitro opazimo v svoji okolici. Mar ni tako, da se zdi, kot da se nekaterih ljudi ves čas drži sreča, drugi pa so konstantno tepeni? Znanstvena dognanja kvantne fizike dokazujejo, da do teh razlik prihaja ravno zaradi energije, ki nas obkroža. In ravno zaradi tega je tako zelo pomembno, da se otresemo krča nezadovoljstva in slabe energije. Kako pa to lahko naredimo? Odgovor se skriva v hvaležnosti. Ko se iskreno napolnimo s čustvom hvaležnosti, to v celoti spremeni naše razpoloženje, posledično pa se izboljšajo tudi naša produktivnost in rezultati, ki jih ustvarjamo. Čeprav se vam mogoče v temu trenutku ne zdi, da bi lahko bili iskreno hvaležni za to, kar imate, pa vam zagotavljam, da je razlogov za hvaležnost nešteto. Treba je le preusmeriti svoj pogled in malce trenirati.

Sama prisegam na pisanje dnevnika hvaležnosti in to prav vsak dan v okviru bogate jutranje rutine, ki jo redno opravimo, še preden pridejo na vrsto prave obveznosti. Iz prakse vem, da se večina jutranji rutini upira na dolgo in široko, zato ni nič narobe tudi, če si izberemo kak drug čas v dnevu, važno je le, da pisanje dnevnika hvaležnosti postane naš redni dnevni ritual. Najbolje je, da pišemo na papir, saj to sproža zares pristno povezavo med srcem in možgani, pri tem pa skušajmo zapisati vsaj tri do pet stvari tega ali preteklega dneva, za katere menimo, da si zaslužijo našo hvaležnost. Pri tem skušajmo biti čim bolj specifični, usmerjeni na detajle, osredotočeni na trenutek, ko se je dogodek, ki ga opisujemo, zgodil. Največja moč je namreč v detajlih. Čeprav se nam vedno ne ljubi poglabljati v razglabljanje, pa se skušajmo »prisiliti«, da s pričakovanjem rezultatov lenobo odplaknemo in se motiviramo v specifičnost. O vsaki stvari napišemo vsaj pet stavkov. Če nam to uspe, se bomo vrnili v trenutek dogajanja, vključila se nam bodo vsa čutila, ko bodo vrstice zapisane, pa bomo hvaležnost čutili v vsem telesu. Globoko, iskreno, polno.


Včasih so naše misli preveč zamazane z negativnim in takrat se nam že misel o pisanju dnevnika hvaležnosti zdi kot velika prisila. Kako le bi lahko na piedestal postavljali »sranje«, v katerega smo se zakopali? To je povsem normalna reakcija, a se ob njej vseeno ne ustavimo. Pomagamo si tako, da hvaležnost vežemo na čisto konkretne stvari, kot so na primer, da ima naš avto gretje in nam tako zjutraj na poti v službo ni bilo treba zmrzovati. Morda se lahko zahvalimo tudi zato, da se nam naš avto (ali avtobus/vlak) ni pokvaril. Če je za te malenkosti težko obuditi hvaležnost, si predstavljajte nasprotno situacijo. Mar ne bi bilo grozno, če bi se avto pokvaril in bi morali v mrazu čakati na vlečno službo, poleg tega pa bi vas šef grdo gledal, ker bi prišli v službo uro prepozno? Če se morda počutite, kot da se v razmišljanje prisiljujete, nič hudega. Sčasoma, ko bo pisanje dnevnika prišlo v navado, boste sami od sebe začeli opažati, kako veliko je razlogov za hvaležnost. Ker bo treba vsak dan zapisati nekaj drugega, boste prisiljeni, da že čez dan bolj na široko odprete oči in postanete pozorni na malenkosti, ki jih drugače ne bi videli. Čustvo sčasoma postane vedno pristnejše, če prakso redno treniramo, pa bomo že po dobrem mesecu začutili spremembo tudi v svoji energiji. Naš um se bo začel odpirati priložnostim, sivo bodo zamenjale barve, z izboljšanim počutjem pa bomo tudi avtomatično začeli privlačiti več pozitivnih okoliščin in rešitev.


RAZMI

ŠLJANJE

O SRE

ČI

Zame je sreča jutro, ko odprem oči v še en dan, ko se zavem, da sem tu in da lahko naredim korak. Zame je sreča ujeti snežinko na dlan in gledati, kako se topi in je več ni. Zame je sreča opazovati jato ptic v letu in dojeti to svobodo razširjenih kril, to svobodo leta. Sreča je ostati sanjač ne glede na leta in nasmehniti se, ko vam kaj ne gre od rok. Sreča je enostavna, ko gledam na življenje kot otrok: radovedno in občudujoče. Sreča je, ko vam življenje da še eno priložnost, da greste še en krog, a po drugi cesti, po poti vaših želja vse do cilja. Ko se veselje, radost, smeh Pi

š e:

Laura Vrbnjak

Zmagovalka v boju s cerebralno paralizo

vsakodnevnega življenja ne glede na prepreke zlijejo v ljubezen, to je sreča.

Sreča nas sprem lja na vsake m korak u. Nas vabi in nas kliče, govor i nam, je naš notra nji komp as. Občut imo jo, ko smo obrnje ni v pravo smer, usklaj eni s potjo resnic e.Če bi bil človek ves čas srečen , bi to pome nilo, da je zmože n spreje ti vse dogaja nje v njem in okoli njega , da je usklaj en s potjo ljubez ni. Ljube zen je tako, kot življen je samo, večna in sprejm e vse, kar se dogaja . Življe nje, ljubez en in sreča so neloč ljivo povez ani z resnic o. Življe nje je vse, kar je, ljubez en je način , kako je, in sreča je

š e:

njena sprem ljeval ka, oznan jevalk a

Pi

resnic e.

Ljubiteljica

Metka Hudoklin

ž ivljenja


RAZMI

ŠLJANJE

O SRE

ČI

Morda kdo misli, da je sreča isto kot veselje, a ni. Veselje je čustvo, sreča pa je stanje. Sreča je občutek ob zavesti, da je vse popolno in prav, da je vse tako, kot je najboljše možno v tem trenutku. Veselje je prijetno čustvo, a je, v primerjavi s srečo, bolj površinske narave, nakazuje namreč uresničitev naših pričakovanj, medtem ko občutek sreče nakazuje, da smo v stanju zavesti, ki je v skladu z resnico, v skladu z ljubeznijo, v skladu z življenjem. Veseli ne moremo biti ves čas, srečni pa smo lahko, saj je sreča globok občutek zadovoljstva in miru. V sreči lahko izkušamo vsa čustva, še več – sprejemamo vsa čustva. V zavesti ljubezni se ob nesreči prijatelja ne veselimo, jo pa vseeno praznujemo, saj jo občuti, ker je živ, in iskrice v njem mu razsvetljujejo pot naprej. Zaupamo, da bo tudi njemu uspelo doseči zavest ljubezni in da bo tudi on spregledal, da je vse točno tako, kot je najboljše možno v tem trenutku, in da bo tudi on srečen.

Ko se zavemo življenja, ki se razrašča v nas in okoli nas, se naša pozornost usmeri v resnico in začutimo ljubezen. Ko se zavemo, da smo živi, da smo ljubljeni, se zavemo resnice in ker smo v tej zavesti v skladu z resnico, smo srečni. Sreča je naše naravno stanje. Kadar ne občutimo sreče, je naša pozornost usmerjena v prepričanja, ki temeljijo na zmotah. Ena temeljnih zmot je ta, da nismo dovolj dobri. Dokler bo ta zmota podlaga našim prepričanjem, bodo ta usmerjala naša dejanja, naše misli in naše občutke v dokazovanje te zmote. Sreča sta praznovanje življenja in zavest, da je to popolno. Nemir nam sporoča, da se iz naših globin javlja zmota, da v tem trenutku nekaj ni prav. Da bi se zasidrali v zavest, v kateri domuje sreča, predlagam, da se čim večkrat predamo sporočilu ljubezni, da je vse v tem trenutku točno tako, kot je najboljše za vse. Tako sprejmemo trenutek za trenutkom, dogodek za dogodkom in dovolimo življenju, da opravi svojo spremembo. Čas za praznovanje življenja je v tem trenutku, ki je edinstven in za ta trenutek najpopolnejši.


VZGOJA SRE

ČNIH

OTROK

VZGOJA ZA SREČO Zdi se, da si starši še nikoli niso tako zelo prizadevali za srečo otrok, kot to počno danes. Že pred rojstvom kupujejo didaktične igrače in udobne pripomočke vseh oblik in barv, dojenčke vključujejo v številne aktivnosti, njihove želje pa pogosto berejo iz oči in jih uresničijo, še preden jih otrok sploh izrazi. Stari starši navadno navdušeno sodelujejo pri tem. Trend

Piše: Jana Puhar

otrokom nuditi vse, česar v otroštvu niso imeli sami, v

Life coachinja www.coach4life.si

generacijah, ki prihajajo, še narašča. Po drugi strani pa naraščajo tudi visoka pričakovanja do otrok, tako staršev kot okolice.

NOMADIC

|

24


Ker srečo pogosto povezujemo z zadovoljstvom, starši svojo energijo usmerjajo v otrokovo zadovoljstvo. Materialno in nematerialno. Zadovoljstvo izhaja iz zadovoljenosti naših potreb, ki jih moramo najprej prepoznati in nato prositi ali narediti nekaj za njihovo zadovoljitev. Te potrebe so bile v prejšnjih generacijah večkrat nezadovoljene in prezrte. Materialnih dobrin, celo hrane, ni bilo v izobilju. Starši so otroka prezgodaj oddali v varstvo, včasih so se celo bali, da ga bodo z nošenjem ali tolaženjem razvadili, čeprav bi s tem le zadovoljili njegovo potrebo po bližini. Nekatere predsodke srečujemo še danes, a v številnih drugih ozirih se pojavlja preobilje. Danes otroci pogosto ne morejo niti začutiti svoje potrebe, pa je že zadovoljena. Kdaj celo napačno. Ob prvih znakih nemira otroku starši ponudijo dudo, ki sicer zadovolji njegov sesalni refleks, ne odgovori pa tudi na potrebo po bližini, stiku, komunikaciji. Starši se nezavedno bojijo otrokovega joka, njegovega izražanja nezadovoljstva. Včasih ga zato neprestano animirajo, da niti ne začuti dolgčasa, ki bi ga lahko nato ustrezno izrazil in tako prosil za pomoč. Pozneje, ko bi kratkočasenje že zmogel poiskati sam, starši še vedno prevzamejo odgovornost za njegovo počutje in mu ves čas zapolnijo z mašili, od interesnih dejavnosti do igralnih konzol in televizije. Vendar so stik s sabo, občutenje svojih potreb in nato njihovo zadovoljevanje ter prevzemanje odgovornosti za njihovo zadovoljitev, nujni.

Pogosta past, v katero so namreč ujeti številni starši in jo nezavedno delijo s svojimi potomci, je, da sreča nastaja in izhaja zunaj nas. Da nas osrečujejo drugi ljudje, materialne stvari, prijetni dogodki. Da smo srečni, kadar so izpolnjene vse naše želje in imamo v lasti vse številne materialne stvari. Večkrat nehote srečo povezujejo tudi z mejniki, na primer: ko se bo otrok rodil, bomo srečni, ali ko bo shodil, bo mama srečna, ali da le uspešno konča razred, pa bomo vsi srečni! To hote ali nehote prelaga odgovornost za srečo staršev na pleče otroka, ki pa tej nalogi seveda ni kos, predvsem pa ni odgovoren za čustva drugih.

NOMADIC

|

24


Odgovoren je le za svoja dejanja, vendar tudi v oziru prevzemanja odgovornosti zori šele postopoma. Dojenček seveda ni odgovoren, če med sprehodom s pločnika pade na cesto, triletnik ne more prevzeti odgovornosti za izgubljeno jopico, prvošolec ne zmore sam brezhibno pripraviti torbe in narediti domače naloge, saj so to veščine, ki jih šele osvaja. V nobenem primeru pa ni prav, da bi otrok počel stvari le zaradi občutka dolžnosti in krivde, le da bodo starši srečni. Siljenje otroka, da ob obisku poljubi babico, saj bo sicer užaljena, ne bo osrečilo nikogar. Včasih so starši, zavestno ali nezavedno, prepričani, da si sreče ne zaslužijo le zato, ker so, ampak da si morajo zanjo prizadevati, da morajo biti boljši, narediti vse s čim manj napakami, pravzaprav popolno. Če se temu pridruži še strah, da bo, če bodo preveč srečni, zagotovo šlo kaj narobe, je recept za nesrečo že praktično podpisan. Tudi ljudski pregovori, ki jih radi ponavljamo, na primer: »Ne hvali dneva pred nočjo«, »Sreča je opoteča«, lahko pomembno zaznamujejo otrokov pogled na svet in doživljanje sreče. Brez dvoma pa otroke osrečuje bližina. Osrečuje jih ljubeča prisotnost staršev, ki zanje nežno in predano skrbijo, ki znajo prepoznati njihove potrebe in nanje ustrezno odgovoriti. Starši, ki otroku namenijo svoj čas in polno pozornost, mu povedo, da ga imajo radi in da je zanje čudovit in pomemben in da so radi z njim, ki mu kdaj skuhajo najljubši obrok in pomagajo pri pospravljanju sobe, mu podarijo drobno pozornost, morda knjigo ali igračo, svojega otroka nežno božajo, masirajo, objemajo, se z njim igrajo. Otrok hrepeni po povezanosti in bližini in po mnenju sodobnih terapevtov je prav bližina tista, ki osrečuje.

NOMADIC

|

24


Znano je, da se otroci učijo predvsem z zgledom. Če starši govorijo eno, počnejo pa drugo, so dejanja vedno tista, ki pretehtajo, le da bo otrok ob tem neskladje doživljal kot zmedo. Otroku je največji zgled in vzor srečen, zadovoljen, izpolnjen starš, ki živi polno življenje. Ki si dovoli čustva, prepoznava in presega omejitve, plava s tokom sprememb, si postavlja izzive in se veseli vsakega novega dne. Ki si zna vzeti tudi čas zase in poskrbeti za svoje potrebe in želje, ne le da se žrtvuje za dom, družino in službo. Ki prevzema polno odgovornost zase, za svoje življenje, a se zaveda tudi svojih omejitev. Misel o vsemogočnosti namreč zagotovo vodi v nesrečo. Nekatere stvari so preprosto dane, ali pa tudi niso, in nekaterih omejitev ni moč preseči. Moč volje ni vsemogočna. In tudi sreča v vsakem trenutku je le iluzija. V življenju pridejo tudi trenutki, ko se soočamo z občutki žalosti, izgube, jeze. Ob smrti ljubljene osebe, izgubi službe ali velikem neuspehu se bo občutek sreče umaknil močnim čustvom. Pomembno je, da znamo prepoznati tudi manj prijetna čustva, se z njimi soočiti in se nato ponovno uglasiti z vibracijo sreče. Otrok se z opazovanjem odraslih uči, kako se soočati v težkih trenutkih, uči se, ali so starši hvaležni za stvari, ki so jim dane, ali se ves čas le pritožujejo, ali se znajo ustaviti in uživati v lepoti trenutka ali pa le brezglavo drvijo po opravkih, ali si upajo povezovati se z drugimi ter z iskrenim odpiranjem in podelitvijo doživljanja ustvarjajo bližino, ki osrečuje, ali pa raje kritizirajo in se umikajo na »varno«. Vzgoja srečnega otroka se zares začne z zgledom, seveda pa je predpogoj za dobro starševstvo dobro partnerstvo. Le zadovoljen partner bo zadovoljen, predan starš. Starši so odgovorni za svoje življenje, svoje počutje in svoje potrebe in s tem, ko jih uspešno zadovoljujejo, se teh veščin in vrednot uči tudi otrok. Za srečo so pomembni ljubeča bližina, sočutna prisotnost, ki jo izkažemo s pohvalo, vzpodbudo, izkazovanjem ljubezni in naklonjenosti. Več bližine ne osrečuje le otroke, temveč tudi starše. Srečna družina pa je temelj srečne družbe. NOMADIC

|

24


VZGAJAM SRE

ČNE

OTROKE!

MOJA SRČNA VZGOJA Moje največje sanje so, da bi bili moji otroci srečni! Mnogim staršem so takšne sanje prioriteta številka ena. Kaj smo za to pripravljeni narediti? Vse! Otrokom smo začeli ponujati, dajati vse, kar si želijo, za in namesto njih delamo vse, samo da bodo srečni. Prav s tem smo skrenili s prave poti. Iz takšnih otrok so zrastle odrasle osebe, ki niso sposobne zaznati, kaj šele prepoznati sebe,

Piše: Wilma AK Porodna aktivistka http: // www.willma.eu / Foto: Drago Jovič

ne znajo skrbeti zase ali za druge. Dobro; torej, če to, da jim damo vse, ne deluje, kako potem vzgojiti srečnega otroka? Odgovor je zelo preprost. Bodi srečen starš! NOMADIC

|

24


Najmočnejši način vzgoje je vzgled. Torej, ni toliko v tem, kaj bomo naredili, temveč v tem, kako in zakaj bomo to naredili. In sedaj nagradno vprašanje! Kako biti srečen starš? Pred leti sem slišala izjavo tibetanskega meniha: »Smisel življenja je trpljenje.« Takrat sem bila skrajno in boleče zgrožena nad to izjavo. Skozi čas, veliko izkušenj, nekaj delavnic in neskončno delo na sebi sem končno razumela njegovo sporočilo. Dejstvo je, da se ta izjava ne sme jemati dobesedno, in dejstvo je, da so prav te izkušnje, ki jih naš um označi za slabe, boleče, naše najmočnejše učiteljice. Brez njih ni sreče. Kot mama štirih otrok lahko rečem, da vzgajanje zagotovo spada v višjo težavnostno kategorijo. In tudi zaradi tega brez zadržka trdim, da so naši otroci naši največji učitelji! Moj velik izziv, ki ga imam kot odrasla oseba, kot mama, je, da si dovolim, da prepričam svoj um, da se tudi jaz lahko veliko naučim od otrok in da si dovolim, da so moji otroci žalostni, jezni, nesrečni, nezadovoljni ... Sprašujem se, kakšni bi bili moji otroci, če bi jim odvzela vsa negativna čustva. Bi lahko bili recimo sočutni? Bi še sploh bili ljudje? Danes razmišljam, da ni moja naloga, da jaz osrečim svoje otroke, temveč je moja največja vzgojna naloga ta, da poskrbim za svojo srečo z nujnim sočutjem do ostalih, da tega z vzgledom naučim svoje otroke, da jih usmerjam tako, da bodo lahko sami poskrbeli za svojo srečo. Sami smo odgovorni za svojo srečo, sami jo ustvarjamo in ustvarjajmo jo s sočutjem do ostalih, ustvarjajmo jo v vsakem trenutku, saj res lahko v vsakem trenutku vidimo razlog za srečo, radost. Nikoli ni akcije brez reakcije.

NOMADIC

|

24


INTERVJU S SARO JEREBIC, ZAKONSKO IN DRU

ŽINSKO

TERAPEVTKO

BLIŽINA OSREČUJE! Zakonska in družinska terapevtka Sara Jerebic je s svojim možem Dragom v svoji dolgoletni terapevtski praksi srečala že več kot 1200 družin. Ob desetletnici

delovanja Družinskega inštituta Bližina sta letos izdala knjigo z naslovom Bližina osrečuje. Knjiga je namenjena zakoncem, staršem in mladostnikom, ki jih zanima področje odnosov.

Piše: Jana Puhar

Pravita, da vsi hrepenimo po pomirjujoči bližini in

Novinarka in coachinja http: // www.napisigovor.si

povezanosti, po tem, da bi nas nekdo imel rad, nas

Foto: Tatjana Splichal

bližina osrečuje.

sprejemal, podprl, potolažil in spodbudil. Pravita, da nas NOMADIC

|

24


Gospa Jerebic, pozdravljeni. Ravno v teh dneh sta z možem izdala knjigo Bližina osrečuje. Nas res? Zakaj se je potem tako bojimo, pred njo bežimo, čeprav si jo hkrati želimo? Vsi ljudje in tudi drugi sesalci hrepenimo po bližini, tako čustveni kot fizični. Dokler ta bližina ni zaznamovana z določeno bolečino, po njej odprto hrepenimo in jo iščemo. Najrazvidneje je to pri majhnih otrocih. Če pa pride do kakšne neljube izkušnje ali če je bližina z najbližjim prežeta z nerazumevanjem, kritiziranjem in drugimi neprijetnimi izkušnjami, potem pa se je človek lahko začne bati, a morda sploh ne ve, zakaj. Pravite, da je zaljubljenost darilo za lažji začetek. Lahko pojasnite? Narava poskrbi, da prideta dva skupaj, zato se pojavi vzajemna vzhičenost, ki ji pravimo zaljubljenost. To je neke vrsta omama, ko dva vidita drug drugega v idealizirani podobi, ko ne čutita prevelike ranljivosti oz. strahu. Takrat še najbolj zaprti posamezniki postanejo odprti in zgovorni. Vendar pa to traja le določen čas. Potem se učinek kemije polagoma umiri in se začneta partnerja spoznavati v realnih podobah. In takrat je izjemno pomembno, da namesto uvodne zaljubljenosti vstopi odločitev: »Še vedno si mi všeč. Še vedno bi rada bila s tabo, kljub temu da sedaj vidim tudi določene napake.« Tako zaljubljenost preide v ljubezen, ki pa je veliko svobodnejša, kot je zaljubljenost. Vsi hrepenimo po povezanosti. Kadar je ne znamo vzpostaviti na čustveni ravni, iščemo bližnjice preko telesa. Drži? Drži. Kot sem že omenila, tako ljudje kot tudi ostali sesalci težko preživimo brez povezanosti. Če te ni, je nevarnost za depresijo, obupanost, tesnobnost in podobna stanja. Zato se temu človek želi izogniti in takrat išče nadomestne poti, da se izogne občutku osamljenosti ali zapuščenosti, npr. zasvojenost, ali tudi telesni stik, ko za to ni najboljših pogojev. Sicer je normalno, da hrepenimo po telesnem stiku, vendar pa je neredko ta nezadovoljujoč, če v ozadju ni ustrezne čustvene povezanosti.

Če ni čustvene povezanosti, če se počutimo nerazumljene, se počutimo sami, četudi smo sredi med ljudmi.


Za zakonski odnos pravite, da je normalno, da doživlja vzpone in padce. Vendar nestrinjanja in prepire le redko doživljamo kot priložnost za rast, veliko energije pa usmerimo v iskanje krivca in poskuse spreminjanja sozakonca. Kaj terapevti priporočate za uspešno reševanje konfliktov? Aforizem pravi: v zakonu se lahko odločiš, ali boš imel prav ali pa boš srečen. Konflikt je znamenje, da še nekaj ni razrešeno, zaceljeno in pomirjeno. Ko smo prizadeti ali razburjeni, je pomembno, da najprej sebe pomirimo, sicer bomo vnašali nemir v odnos, v drugega. Govoriti o sebi, svojih občutkih, ne pa obtoževati drugega. Menda se zakonci, ki so sebe opisali kot srečne, ne prepirajo nič manj od onih, ki se v odnosu počutijo manj srečne, nezadovoljne? Res je, že prej sem omenila, da je razlika v naklonjenih odzivih, ne v prepirih. Kot na primer pari, ki se nikoli ne prepirajo, potem pa se kar naenkrat razidejo in okolici ni jasno, zakaj. To pomeni, da se je nekdo ves čas prilagajal. V zvezi pogosto doživljamo tako povezovalna kot razdiralna občutja. Katera so povezovalna in kako izražati negativna čustva, ki bi lahko vodila v konflikt? Vse lahko izražamo, vendar govorimo o sebi, ne pa da bi napadali drugega. Se pravi, govori v »1. osebi ednine« in ne o tem, kaj je drugi narobe naredil. Če vidimo žalostnega kužka, gremo avtomatično zraven, če pa vidimo renčečega, pa se lahko nehote malo umaknemo. Enako je v človeških odnosih. V knjigi navajate zanimivo trditev, da je zakonski odnos najgloblje terapevtsko prizorišče, kjer si dva zakonca celita psihične rane iz njune primarne preteklosti. Ali zares ponavljamo pretekla boleča vzdušja z namenom razrešitve? Res je. Vsa narava je naravnana k obnavljanju, celjenju, recimo zlomljena kost se želi ponovno zarasti. Zato si nehote najdemo človeka, s katerim bomo staro dramo nezavedno obnovili, z upanjem, da bomo sedaj priča boljšemu zaključku. Moški svoje soproge včasih označijo kot tečne, saj sitnarijo zaradi nepomembnih stvari, na primer odprte zobne paste, nepospravljenih nogavic, ali se pritožujejo, da jim nikoli ne prinesejo rož. Ali žene v resnici motijo le nogavice ali se za tem skriva še kaj drugega? Boli občutek, če je človek neupoštevan. Ne gre za pasto, nogavice, ampak za občutek preslišanosti, ignoriranosti, nepomembnosti. To boli.


V zakonski terapiji ne spreminjamo moža ali žene, temveč njun odnos, v katerega želimo vnesti več povezanosti, več delitve, kaj razmišljata, čutita, snujeta, načrtujeta. Delitev je sprostitev.

Pravite, da ko damo partnerju tisto, kar je pogrešal kot otrok, osrečimo tudi sebe. Lahko prosim pojasnite? Po navadi si najdemo partnerja, ki potrebuje isto, kot potrebujemo mi, in je zato tudi najtežje dati. Ko narediš ta korak, hkrati tudi ustvarjaš prostor za partnerja, da bo lažje storil podoben korak, na svoj način, do tebe. Če samo pričakujemo, kaj bomo dobili od drugega, se bomo lahko zelo načakali. Dotakniva se zvestobe. Nekateri trdijo, da ljudje nismo monogamna bitja. So nezvesti ljudje po vašem mnenju zadovoljnejši, srečnejši? Večinoma ljudje, ki varajo, ne želijo biti prevarani. Zakaj si potem za svojega partnerja želijo monogamnosti? Na nek način režejo vejo, na kateri sami sedijo. Padec je neizbežen. Sami sebi ne dovolijo, da bi lahko bili ljubljeni. Imajo dva partnerja, v bistvu pa nobenega, ker se niso zares odločili za odnos. Prikrivanje, laganje in padec na trda tla ne prinašajo zadovoljstva, prav tako ne sreče. Če je nastalo nezadovoljstvo v partnerskem odnosu, se lahko le v tem razrešuje, nikoli zunaj odnosa, z drugo osebo. Danes vsi iščemo ugodje, zadovoljstvo, instant srečo. Zdi se, da negativna občutja kar potlačimo. Izrazimo morda jezo, ne pa tudi strahu, sramu, žalosti, ranljivosti. Veliko govorimo tudi o pozitivnem razmišljanju. Pa je normalno, zdravo, biti ves čas srečen? Občutij ni treba potlačiti, če jih delimo z drugimi, to pa je neredko težko, ker s tem tvegamo ranljivost. Dobro je pozitivno razmišljati, vendar ne na račun, da ignoriramo težave. Problem pa je tudi, ko je nekdo dejansko zasvojen z bolečino, zaseden z zagrenjenostjo in ne bo več videl nikjer ničesar dobrega.


Ali je dobro partnerstvo predpogoj za dobro starševstvo? Seveda; če se starša v utrujenosti in nemoči lahko naslonita drug na drugega, jima bo lažje pri delu z otroki. Kaj lahko starši storijo, da vzgojijo srečne otroke? Na to odgovoriti na kratko? … da jih imajo radi, da imajo radi sebe, da znajo najprej sebe pomiriti in potem še otroka, da najprej s sabo lepo ravnajo, potem pa še z otroki … Starši menda otroku ne morejo, ne smejo ustreči v vseh željah. Kako torej ustrezno zavrniti želje? Če starš začuti bolečino in stisko ob tem, ko mora otroku reči ne, mu bo lažje v mirnem tonu razložil, zakaj je tako, in to vedno znova. Številni starši se pritožujejo, da so otroci danes ves čas pred televizorjem in da jih zanimajo le še video igre, pogosto celo med družinsko večerjo gledajo v telefon. So elektronski mediji zares nadomestili odnos? Pravijo, da so računalniške igrice in tv najboljše varuške. Družina mora imeti jasna pravila, kdaj je računalnik dostopen, kdaj in koliko časa otrok lahko uporablja telefon. Otrok se sam težko omeji. Prvi zgled glede tega morata biti oče in mama. Če ni igric, moramo ponuditi nekaj drugega, sebe, svoj čas, odnos. Kaj narediti, ko otrok, hote ali nehote, naredi napako? Na primer, prinese slabo oceno iz šole, izgubi telefon, zamudi dogovorjeno uro vrnitve domov. Je kritika takrat na mestu? Kaj pa kazen? Otrok mora prevzeti posledice za dejanja. To je vzgoja za odgovorno odločanje. Če je slaba ocena, nam predstavi »sanacijski načrt«, kako bo popravil. Telefon se kupi vsake dve leti, če ga izgubiš, si brez njega. Če pride najstnik prepozno domov, bo naslednjič prej moral biti doma oziroma naslednji teden ne bo šel ven. Za najpredvidljivejše »prekrške« morajo biti vnaprej dogovorjene tudi posledice. Pa brez sramotenja, kritiziranja in žaljenja otrok. Tudi policist nas ne žali, ko nas ustavi na cesti, pa nam vseeno izroči »posledico«.


BRANJE ZA SREČO Drago in Sara Jerebic: Bližina osrečuje Knjiga govori o medsebojnih odnosih, o hrepenenju zakoncev, staršev in najstnikov po naklonjeni medsebojni bližini ter hkrati razkriva, zakaj smo kljub hrepenenju pogosto osamljeni in žalostni. Bralcem ponuja vpogled v dinamiko prenašanja in prebujanja neprijetnih občutij ter nas povabi na pot iskrenega odpiranja in delitve lastnega doživljanja, ki prinašata možnost preseganja nefunkcionalnih vzorcev in ustvarjanja bližine, ki osrečuje.

Andreja Cilenšek: Knjiga življenja Avtorica je pripravila vodnik v notranji svet kot pomoč pri notranjem vpogledu vase in kot orodje za razmislek o svojem življenju, zaznavanju sebe in drugih, svojih čustev, pa tudi za razmislek o minljivosti. Vključila je tudi svoje izkušnje, tako iz samoraziskovanja z meditacijskimi tehnikami kot izkušenj iz vodenja pogovornih skupin starostnikov. Knjiga vključuje prostor, v katerega bralec vpiše svoje razmišljanja, občutke, do sedaj neizrečene besede.

George Bucay: Naj ti povem zgodbo Knjiga argentinskega psihoterapevta, ki pisateljevanje razume kot dodatno terapevtsko orodje, združuje številne modre zgodbe in anekdote. Dogajanje je postavljeno v terapevtski odnos med Demianom in njegovim terapevtom Bajsijem, pripoveduje pa ga Demian, ki kratkim zgodbam dodaja svoje prigode in dialoge s terapevtom ter jih tako osvetli z uporabnega gledišča. Preproste resnice sveta, ki pobožajo dušo in bralca napolnijo s toplino!


NAGRADNA IGRA Sreča se skriva tudi v obdarovanju, zato v reviji Sedem navad srečnih ljudi podarjamo čudovita darila, ki bodo ogrela srce in dušo! Sodelujete lahko na spletni strani www.coach4life.si/nagradnaigra Nagradna igra poteka od 28.1.2017 do 28.3.2017. Žrebanje bo 29.3.2017. Bi radi zablesteli s čudovitim, ročno izdelanim nakitom ali z njim razveselili svojo ljubljeno osebo? Unikaten izdelek iz rok slovenske umetnice Mihaele Kežman podarja MK nakit. Več izdelkov si lahko ogledate na http://www.mihaelakezman.si/.

Se želite spoznati z meditacijo? Prepustite se prijetnemu vodenju uspešne intuitivne mentorice za osebni in poslovni uspeh, Tamare Belšak. Podarja vam vodeno meditacijo, izbirate pa lahko med posnetkom ali meditacijo v živo na Ptuju. Več na www.tamarabelsak.com.

Ste nenehno pod stresom, utrujeni, obremenjeni? Sprostite se z iLifeSOMM terapijo in napolnite telo z vitalnostjo in energijo. 24 minut blagodejnih učinkov vam podarja Kozmetični salon Biona v Celju. Več informacij na www.biona.si.


NAGRADNA IGRA Bi želeli svoj prostor polepšati s sliko mandale? Roža življenja je nastala v meditativnem stanju mlade umetnice Lare Kristan.

Želite preizkusiti life coaching in postaviti drzne cilje, odkriti svoje potenciale, premagati ovire, najti svojo srečo ter zasijati? Mentorica podarja eno uro coachinga. Več informacij na www.coach4life.si.

Poslovni uspeh ni naključje. Razvijte svojo blagovno znamko z uveljavljeno mentorico za poslovni uspeh in znamčenje. Mentorica podarja brezplačen 30 minutni svetovalni razgovor. Več informacij na www.superti.si.

Već o načinu sodelovanja in pravilih nagradne igre preberite na spletni strani www.coach4life.si/nagradna igra.


INTUITIVNA NAPOVED

SREČNO 2017! Piše: Jana Puhar

OVEN Letošnje leto bo v znamenju obilja. Za vse vaše potrebe bo vedno poskrbljeno! Ključ do sreče in obilja boste našli v uravnoteženem prejemanju in dajanju. Drznite si! BIK Leto razcveta je pred vami! Potrpežljivo plavajte s tokom, ne pozabite skrbeti zase – pojdite v naravo, nadihajte se svežega zraka in z zaupanjem postavite svoje cilje. Dosegli jih boste. DVOJČKA Prijaznost in sočutje prinašata v vaše življenje blagodejno in magično transformacijo. Ljubeče skrbite zase in za svoje bližnje, opuščajte sodbe ter odpuščajte. RAK Prišel je čas, da svoj notranji svet očistite, da odluščite zunanje, obrambne plasti ega in z višjim zavedanjem in novimi vzorci zorite v najboljšo verzijo sebe. DEVICA Temelj vašega uspeha in moči se skriva v neodvisnosti. Prevzemite popolno odgovornost za svoja dejanja, občutja in razmišljanja. Vi ste kreator vašega leta, vašega življenja. TEHTNICA Letošnje leto je pravi čas, da uravnovesite čas zase in družabno življenje. Seveda potrebujete naklonjenost in zabavo, toda tudi mir in svobodo samote si privoščite. STRELEC Poklicani ste, da doprinesete k lepši prihodnosti našega planeta. Vaš prispevek je nujen, četudi se vam zdi majhen. Splača se, zato vztrajajte in obilno boste nagrajeni. ŠKORPIJON V letošnjem letu stopate na novo pot, odpirate novo poglavje. Bodite potrpežljivi, ljubeče opazujte napredek in ne obupajte, saj bodo rezultati prišli ob svojem času. Praznujte. VODNAR Neustrašno pojdite tja, kamor vas vleče srce. Predstavljajte si jasno sliko svojega uspeha, predano usmerite energijo vanjo in uspelo vam bo. Zaupajte vase in v manifestacijo. RIBI Ne bojte se svoje moči, saj ste brezmejno bitje, ki lahko preseže svoje trenutne omejitve. Zapisujte svoje ustvarjalne ideje, investirajte vase in v svoje znanje, obrestovalo se vam bo.


Sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne pod palcem skrit zaklad. Sreča je, ko se delo dobro opravi. In ko imaš nekoga rad. Tone Pavček

Sedem navad srečnih ljudi  

Revija, ki bo v vaše življenje prinesla več sreče in zadovoljstva! Preberite, kako za več sreče skrbi Saša Einsiedler, zakaj Wilma AK vzgaja...

Advertisement