Page 1


Prvo vodstvo kluba Janez Majnik , predsednik Marino Antolovič Enes Lojo Marjan Jakič Marčelo Kovšca Nino Spinelli Lucijan Stadina Nikolaj Strah Boris Šnuderl Milenko Šober

Izvršni odbor: Peter Vidmar, predsednik Ivo Štravs, podpredsednik Aldo Krejačič, tajnik Ernest Dobravec Gianni Gomezel Andrej Macuh Evgen Cerkvenik Ivan Štravs

Nadzorni odbor: Anton Kariž, predsednik Tomi Semelbauer Zvone Petek

Pri delu in prirejanju regat so bili še posebej prizadevni: dolgoletni tajnik kluba Andrej Macuh, tajnica Suzana Jukič, blagajničarka Jelka Lojo, gospodarja Mario Klun in Vasja Cerar, na regatni barki “Maman” Jože Krapež in na barki “Jolanta” Jure Honigsman, v zadnjem času pa tudi Enes Lojo na barki “Azur”. Zdaj je tajnica kluba Monika Romanello. Vzorno delo so vedno opravili tudi tajnice mednarodnih regat Jana Tolja, Branka Klemenc in Zora Flajsinger ter mednarodni sodniki Ivan Štravs, Janko Kosmina, Bojan Gale, Stane Černe in Miha Vohinc.


Trije predsedniki V 30 letih so Jahtni klub Portorož vodili trije predsedniki: Janez Majnik, Zvonimir Birsa in Marjan Bauer.

Največkrat na regatah Ena od temeljnih dejavnosti Jahtnega kluba Portorož je bila udeležba na regatah, največkrat potovalnih jadrnic. Nekateri člani in prijatelji kluba so pri tem bili in so še posebej prizadevni, med njimi (po abecednem redu imen) Aljoša Lipovšek, Branko Parunov, Darja Mihelič, Demeter Prislan, France Mihelič, Franci Stres, Gianni Gomezel, Herman Antonič, Igor Mali, Igor Švarc, Ivan Štravs, Janez Valant, Jurij Huebscher, Katarina Kerševan, Klara Maučec, Mario Gašpič, Marjan Bauer, Matjaž Prijatelj, Matjaž Ribnikar, Mitja Margon, Peter Podunavac, Rafael Draksler, Rudi Frantar, Stanislav Černe, Tomaž Čopi, Vesna Dekleva Paoli.


Zvonimir Birsa in Ladi Cociani

Janez Majnik, prvi predsednik

Svetovno prvenstvo – razred zvezda 1998

Mitja Kosmina in DuĹĄan Puh

Riccardo Simoneschi


Otvoritev SP razreda zvezda

Regata starih bark

SP razreda zvezda – 1998

Otvoritev SP razreda zvezda

Miran Trontelj, Zvonimir Birsa in Peter Vidmar


Regata starih bark

Miran Trontelj, Mario Fafangel in Lojo Enes

Russell Cutts, Lojo Enes in Marjan Bauer

Peter Bossman Ĺžupan obÄ?ine Piran in Marjan Bauer predsednik YCP


Regatni odbor – Portorož Cup RC 44

Marjan Bauer in Rafaele Ceolin

Marjan Bauer in Russell Coutts

Tomaž Čopi in Mitja Margon


Božanski stroji na veter Jahtni klub Portorož je v Sloveniji prvi utrjeval tisto tradicijo, ki jo vsebuje včasih tako zelo narobe razumljena in tudi v negativnostih zlorabljena tujka yachting. Kaj napisati, ko ima nekaj, kar združuje ljudi in ideje, material in duše, 35 let? Še posebej, ko gre za športno društvo ali klub, v katerem so hkrati tri generacije, kar tista dobra tri desetletja precej raztegne. Spominov na zmage in poraze, na vse, kar je bilo in ono, česar ni bilo, je kar naenkrat vsaj za sto let, stisnjenih v nek kalup, ki je samo formalno merjeni čas. Ko gre za morje, pomorstvo in jadranje, so skupni imenovalec plovila, barke. V primeru Jahtnega kluba Portorož predvsem potovalne jadrnice, zaradi njih so ga zakoličili in ni bilo vsem všeč, čeprav je politika pokimala, zavedajoč se, da mora pomorska država na morju tudi v športu in zabavi seči kam dlje kot streljaj ali dva od obale. Danes lahko rečemo, da so jadrnice članov JKP potegnile brazdo v vseh oceanih sveta, z vsemi posledicami, ki so mogoče. Od zmagoslavja do smrti. A tako je mornarjevo, jadralčevo življenje.

Ne vem, koliko milj so prepluli člani Jahtnega kluba Portorož. Če vzamemo, da jih je vsak član na leto prejadral ali prevozil na motor samo 1000 in da je bilo v klubu v povprečju samo sto članic in članov, se v 35 letih nabere 3 milijone milj. Predvsem na jadrnicah, ki v bistvu že od nekdaj delujejo po enakem fizikalnem načelu. Jadrnica je predmet, ki na stiku dveh bratskih, a tako različnih elementov, vode in zraka, za pogon izkorišča moč vetra, tretjega, še bolj muhastega božanskega elementa. Ste že kdaj pomislili, da je veter ob vodi, ki teče po rekah, prvo pravo pogonsko sredstvo kakšnega stroja, ki ga je izdelal človek? Izkoriščanje človeške ali živalske energije je namreč nekaj drugega. Najbrž niste. In veter je seveda veliko bolj sofisticiran pogon kot je vodni tok.

Jadrnice, jadrnica torej. Njena tisočletna načela delovanja, rešitve in izboljšave, ki so jih prinesla znanja in izkušnje. Vedno me zabava, godi pomisel, da sta današnja barka in tista izpred stoletij let sestri. Drugačni so samo (ne vsi) materiali, podrobnosti linij in količina opreme. Predvsem elektronske, neskončne količine vezij, procesorjev in gigabajtov, ki se prevešajo v tera. Kdo še, denimo, zna položaj določiti s sekstantom in kronometrom? A nič hudega. Plovba je namreč še vedno človekovo miselno delo, ustvarjanje. Krmilo, ki se mu ni mogoče odreči, še vedno ve, kdo je krmar, gospodar. Argola, narejena za človekovo, mornarjevo roko. Prva podoba ladje na jadra je stara 6000 let, piramide so mlajše. Marjan Bauer


Na začetku in koncu sta vedno samo morje in človek – 35 let JKP Pogovor s Petrom Vidmarjem, enem od ustanoviteljev Jahtnega kluba Portorož, kluba, ki se je z marsičem zapisal na najbolj bleščeče strani kronike slovenskega jadranja. V začetku so bili morje, obala, barke in navdušenje, entuziazem. Posledica je bil Jahtni klub Portorož (Yachting Club Portorož), ki letos praznuje 35 let. V tistih kar zapletenih časih, ki pa so se že odpirali, ga je ustanovila skupina jadralskih zanesenjakov in ljubiteljev motonavtike, v njej so bili Janez Majnik, Peter Vidmar, Gianni Gomezel, Enes Lojo, Ivan Štravs, Stane Černe, Aldo Krejačič, Andrej Macuh, Zvonimir Birsa in še nekateri. Ustanovni zbor je bil 6. januarja 1982 v prostorih Splošne plovbe Piran v Portorožu. Prvi predsednik jahtnega kluba je postal Janez Majnik, predsednik izvršnega odbora pa Peter Vidmar, tisti mož, ki je že od prvega dne najtrdnejši člen, povezovalec, motivator, duša Jahtnega kluba Portorož ter kompetenten sogovornik o vsem, kar se je zgodilo. Tudi o tistem, kar se še bo. Takrat ste gospodje oziroma tovariši izstopili iz sekcije potovalnih jadrnic pri Jadralnem klubu Pirat. Zakaj? Ni šlo za kakšen klubski državni udar, kot je to kar pogosto danes. Odločitev je bila sporazumna. Na obali je bilo že nekaj deset lastnikov potovalnih jadrnic, drugih čolnov ter ljubiteljev jadranja in motonavtike, ki so želeli svoje interese in ambicije združiti v samostojnem društvu. Programi drugih klubov so bili bolj ali manj enaki, v ospredju je bilo usposabljanje mladine za tekmovalno jadranje v trikotniku. Obzorja v jadranju pa so širša, razviti pomorski narodi imajo na morje še druge pristope.

Katere ste navedli ob ustanavljanju? Kar nekaj smo jih dali v program novega kluba. Seznanjanje z navigacijo, pomorskimi predpisi in zakoni, varnostjo, gradnjo in vzdrževanjem plovil, odločili smo se za organizacijo tekmovanj v širšem prostoru in prireditve, ki povezujejo ljubitelje morja. Poudarili smo tudi pomembnost stikov in povezav s tujimi jadralci in pomorci, zanemarili nismo pomembnosti jadranja in jahtinga v okviru turizma. Skratka, naš pristop do morja je bil širši kot v tedanjih drugih klubih. Glavna dejavnost kluba pa je bila organizacija, soorganizacija ter sodelovanje na regatah potovalnih jadrnic. Kakšno in kolikšno je bilo zanimanje za članstvo v JKP? Veliko, res. Treba je povedati, da je klub deloval, tako je še vedno, v okviru tedaj na novo zgrajene Marine Portorož, tu so imeli in imajo še vedno priveze številni člani kluba, ki je kmalu štel 170 članov. Že v prvem letu delovanja je JKP organiziral majsko, septembrsko in zaključno regato, že dolgo pa smo ponosni tudi na prijateljevanje in sodelovanje z jadralnimi klubi iz Milj (Muggie), Tržiča (Monfalcona) in Lignana, sodelujemo seveda tudi z drugimi jadralci, a Regata prijateljstva, Milje- Portorož in Portorož-Milje, je bila vedno res posebna. Tradicija, zgodi se, da so na isti barki dedek, oče in vnuk. Ko se je vse skupaj začelo, dedek, ki je že jadral, seveda še ni bil nono. Jahtni klub Portorož je v svoji dolgi in bogati zgodovini priredil kar nekaj pomembnih tekmovanj. Bi našteli najbolj pomembna? Tega je res kar veliko. Omenil bi svetovno prvenstvo razreda Tempest, priredili smo ga dvakrat, prvič že 1984, kmalu po ustanovitvi kluba. S Portorožem in našim klubom je kar tesno povezan tudi razred Zvezda. V Piranskem zalivu so se zvezde


pomerile ne samo na dveh distriktnih, ampak tudi na evropskem in svetovnem prvenstvu. Organizirali smo tudi odprto evropsko prvenstvo razreda Soling, evropski Grand Prix 18 Foot Skiff, Extreme 40 Word Championship, evropsko prvenstvo razreda Musto Skiff, omenjam samo večje dogodke. Z jahtnim klubom Portorož in Marino Portorož je povezan tudi našpičeni razred RC 44. Tu se je vse začelo. Tako je. Konstruktorja tega izjemno hitrega in zahtevnega jadralnega bolida sta Novozelandec Russell Coutts, med drugim štirikratni zmagovalec Pokala Amerike, in slovenski navtični arhitekt Andrej Justin. Russellu je bilo v Portorožu všeč in tako je bil tukaj leta 2006 prvi Portorož Cup razreda RC 44 in nato še dvakrat. Našo ekipo na regatnem polju je usmerjal gospod, ki to počne tudi na regatah za Pokal Amerike, povedal je, da tako brezhibne organizacije zlepa ne vidiš in doživiš. Da je bilo še lepše, je imel takrat že kar naš Luigi tudi rojstni dan in mi smo to vedeli. Jadralski zvezdnik Russell Coutts je tudi član Jahtnega kluba Portorož. Tega menda ne počne, tovrstnih prošenj in ponudb je preveč. Ne vem, kako je drugod, a ko smo ga povabili v naše vrste, se je čutil počaščenega. Ko že omenjamo zvezdnike, bi rad povedal, da se je na regatah razreda RC 44 v Piranskem zalivu na morju pomerilo deset in več od petnajstih takrat najbolje uvrščenih krmarjev na svetu. Klub je organiziral tudi svetovni pokal razreda Dinghy 12. Marina Portorož in jahtni klub sta se spet izkazala, če lahko tako sklepamo po pisanju italijanskih medije, iz te države je bilo namreč največ udeležencev. Ja, pohval je bilo z vseh, ne samo italijanske strani veliko, imeli smo tudi srečo z vremenom, piranski zaliv je naravnost čudežno regatno polje. Pokal v razredu Dinghy12 je bil popoln uspeh tako z organizacijskega kot s športnega vidika, naš član Peter Podunavac, odličen jadralec,je namreč pre-

magal vso konkurenco in tako postal svetovni prvak v tem zabavnem razredu, ki je vstal iz pozabe. A tega skoraj nihče ni opazil, v slovenskem jadranju je namreč skoraj pravilo, čeprav je bil, denimo, na olimpiadi v Atenah to naš najbolj trofejni šport, da nas najmanj opazi domača javnost. Ne vem, zakaj je tako, mogoče je ta šport prepameten za tiste, ki bi se radi dotaknili dresa nogometaša iz druge lige, še sanja pa se jim ne, kaj recimo je z veliko znanja in truda uspelo Vesni Dekleva in Klari Mavčec ali Tomažu Čopiju in Mitji Margonu. Omenjate globalno uspešni posadki v razredu 470, vzgojili ste ju v vašem klubu. No, vzgajali so se tudi drugod, zasluge nikoli niso enoznačne, vsekakor pa je naš jahtni klub Vesni, Klari, Tomažu in Mitji omogočil, da so imeli vedno vrhunske pogoje za trening in da so se v portoroški marini in klubu dobro počutili. Začelo se je v devetdesetih, ko je klub razširil delovanje tudi na olimpijske razrede. Leta 1993 sta postala naša člana Tomaž Čopi in Mitja Margon, ki sta takrat krojila svetovni vrh razreda 470. Med njune najbolj odmevne uspehe gredo zmaga na sredozemskih igrah v Bariju, naslova evropskih podprvakov v turških Cesmah in Zadru, leta 1998 pa sta segla najvišje, na svetovnem prvenstvu v španskem El Arenalu sta bila druga. Nastop na olimpijskih igrah v Atlanti sta končala na 14. mestu, v Sydneyu pa sta bila deveta. Pa dekleti, Vesna in Klara? Tudi ta posadka, prav tako v razredu 470, je bila sijajna, sestavili smo jo leta 2002. Vesna Dekleva in Klara Maučec sta v sezoni 2003 postali evropski podprvakinji, naslednje leto sta na svetovne prvenstvu v Zadru prijadrali srebrno medaljo, na olimpijskih igrah v Atenah sta za las zgrešili bronasto kolajno, bili sta četrti, uvrstili sta se tudi na pekinško olimpiado, kjer sta bili potem trinajsti. Vse skupaj kar veliko za neki jadralni klub v državi, ki ima 42 kilometrov morske obale.

Jadranje potrebuje podpornike, sponzorje. Kdo vse vam je pomagal v treh desetletjih? To je zelo nehvaležno vprašanje. Odgovoril bi lahko diplomatsko, da ne bom nikogar omenil in s tem nikogar pozabil. A bom vseeno poskusil. Predvsem v preteklosti je bilo ljudi in podjetij, ustanov, na katere se je lahko JLP oprl, kar precej. Zdaj je tega manj, pravzaprav nič, povsod kriza. Že od začetka pa so bili dolgo z nami Splošna plovba, Igralnica Portorož, Luka Koper in vsakokratni župan ali županja piranske občine. In seveda Marina Portorož, s katero vzajemno sodelujemo. Tudi razumevanja Mobitela ne smem pozabiti, prav tako ne Pivovarne Laško, ki je na naših regatah, na leto jih je do deset, od tega večina mednarodnih, poskrbela za gašenje žeje. V zadnjem času ni pomoči od nikoder več. Pa boste vztrajali? Seveda, dokler bo morje, bodo tudi barke in ljudje, ki imajo oboje radi. Saj veste, kaj so rekli stari Rimljani: »Pluti je potrebno, živeti ni potrebno.« Kaj se je v jadranju spremenilo v 35 letih? V bistvu veliko in skoraj nič. Na koncu moraš še vedno prijeti krmilo in v zapletenih naravnih elementih premagati tekmece, ki so, tako kot ti, samo ljudje. Vsekakor pa hitreje kot kdajkoli v zgodovini navtike vstopajo nove tehnologije. Zdi se, da se je Jahtni klub po tridesetletnici pred petimi leti obrnil še en nov list. Pod svoje okrilje je vzel nov rod mladih, nadarjenih jadralcev. Res je. Potem ko so izrazili željo, da bi postali člani Jahtnega klub Portorož, so se nam pridružili Kim, Lin in Nik Pletikos, tekmujejo na laserjih, ter Rok Verderber in Klemen Semelbauer, ki sta uspešna na skifu razredu 29er. S tem v klubu nadaljujemo tradicijo podpore mladim jadralcem, ki so se že uveljavili, še več pa obetajo.


Leseni stoletnik navdušuje z značajem Leta 1913 je angleški amaterski oblikovalec jadrnic George Cockshott skonstruiral jadrnico Dinghy, dolgo 12 čevljev, ki 100 let po nastanku še vedno pluje. Leta 1920 in 1928 je bila izbrana za olimpijske igre. Prvotno je bila jadrnica lesena in take obstajajo še danes, leta 1977 pa je nastal tudi plastičen model Dinghyja. Ta je dandanes veliko bolj razširjen od lesenega. Čeprav ni primerljiv s sodobnimi jadrnicami, pa Dinghyjev značaj navdušuje mnoge ljubitelje jadranja po vsem svetu. Leta 2014 se je na Nizozemskem na praznovanju 100-letnice prihoda barke v njihovo državo zbralo 171 krmarjev od povsod. Sicer pa je razred Dinghy 12 razširjen v Avstriji, Argentini, Kanadi, Hrvaški, Franciji, Nemčiji, Irski, Italiji, Japonski, Litvi, Nizozemski, Norveški, Španiji, Švici, Združenem kraljestvu in Združenih državah. V Italiji je to celo drugi najštevilčnejši razred jadrnic s pomično kobilico. Let 2008 se je tej svetovni floti pridružila tudi Slovenija. V maju leta 2010 je bila na pobudo Jahtnega kluba Portorož organizirana prva mednarodna regata. Leta 2011 smo sodelovali na svetovnem prvenstvu v Benetkah, Jahtni klub Portorož pa je bil na pobudo AICD (italijanska dinghy zveza) povabljen k organizaciji svetovnega prvenstva za naslednje leto. Od 4. do 8. julija 2012 je v Portorožu potekalo svetovno prvenstvo »Dinghy 12«. Jahtni klub Portorož je ob pomoči Marine odlično organiziral vsa dogajanja na morju in na kopnem. Slovenijo so zastopali trije člani našega kluba: Gianni Gomezel (1937) je začel jadrati leta 1950 na jadrnici razreda Dinghy 12. Po tej izkušnji se je preusmeril na jadrnico razreda Finn, nato pa še v razred Flying Dutchman

skupaj s Stanetom Černetom. Od leta 1977 je jadral in tekmoval na potovalnih jadrnicah in nanizal nekaj lepih uspehov. Pod okriljem Jahtnega kluba Pirat je sodeloval pri organizaciji odmevnih regat v olimpijskih razredih. Od leta 1982 je član vodstva Jahtnega kluba Portorož, zanj je tudi tekmoval. Leta 2009 je Gianni ponovno kupil leseno jadrnico Dinghy in se posvetil organizaciji regat. Njegova želja je, da ta razred zaživi tudi v Sloveniji. Igor Švarc (1961) se je rodil v Mariboru. Študij glasbe je končal v Ljubljani in avstrijskem Gradcu. Zaposlen je kot profesor violončela na Glasbeni šoli Koper. Z jadranjem se je začel ukvarjati leta 1989 v razredu Fireball kot član JK Fireball. Uspešno je tekmoval v razredu regatno-potovalnih jadrnic Elan Express. Leta 2011 se je pridružil slovenski sekciji Dinghy 12, ki deluje pod okriljem Jahtnega kluba Portorož. Peter Podunovac (1974) je začel jadrati v koprskem klubu Jadro ter se hitro izkazal kot zelo nadarjen jadralec. Po dopolnjenem 15. letu je iz razreda optimist presedlal na razred 420 in z Mitjo Petričem osvojil naslov državnega prvaka. V isti zasedbi se je nato uspešno preizkusil tudi v olimpijskem razredu 470. Po letu 1999 se je kot profesionalni jadralec začel

udeleževati tekmovanj na velikih regatnikikih v Italiji in Španiji ter pridobil dodatne jadralske veščine. Kot skiper in krmar je 3 leta vodil regatnik Esimit Europa s 17-člansko posadko. Ob delu v lastni jadrarni je tudi udeleženec številnih regat doma in v tujini. Je tudi zmagovalec svetovnega prvenstva Dinghy 12 leta 2012 v Portorožu. Sekciji se je pridružila tudi Lara Poljšak, rojena 1998. Preden je začela jadrati v razredu Dinghy, je 5 let tekmovala na optimistu, nato pa še eno leto v razredu 29er. Zdaj tekmuje v razredih Dinghy 12 in ORC. Leta 2016 se je v imenu Jahtnega kluba Portorož udeležila italijanskega državnega prvenstva Dinghy 12, kjer je med 85 tekmovalci dosegla skupno 5. mesto in 1. mesto v ženski konkurenci. Ta čas je v sekciji aktivnih 9 krmarjev, ki so člani Jahtnega kluba Portorož. Udeležujejo se regat v Chioggi, Benetkah, Mestrah, Bibionu, Monfalconu, Trstu, Sesljanu in drugje. Redno se udeležujejo tudi regat starih bark v Piranu in Izoli. Na regati Jahtenga kluba Portorož za razred Dinghy 12 je bilo lani prijavljenih 24 tekmovalcev, od tega so bili štirje krmarji iz Slovenije. Vse kaže, da se želje Giannija Gomezela uresničujejo – razred Dinghy 12 je zaživel tudi v Sloveniji.


Če nekaj sanjaš, to tudi narediš Rok Verderber in Klemen Semelbauer

V predstavitvi sta fanta zapisala, kako sta v morju plavala, še preden sta shodila in prva izkušnja z malo jadrnico je bila nepozabna. Sprva je bil optimist le igra, a kmalu je postal njuna strast. Rastla sta skupaj, na trdnih tleh nerazdružljiva prijatelja, na morju največja tekmeca in prav to ju je delalo boljša od drugih. Klemen je na evropskem prvenstvu osvojil 8. mesto (2013), naslov državnega prvaka (2013) in 2. mesto na eni najmočnejših mednarodnih regat v razredu optimist na Nizozemskem. Mali Rok pa je na evropskem prvenstvu na Madžarskem postal evropski podprvak (2013), leta 2015 pa dosegel še nepozabni naslov svetovnega prvaka. Klemen je bil vedno v tesnem boju z njim, ampak le enemu lahko uspe. Njune poti so se popolnoma združile, ko sta septembra 2015 skupaj začela jadrati v mladinskemu razredu 29er, ki je prehod v olimpijski razred 49er. Rok in Klemen sta dijaka športne/splošne gimnazije. Poleg jadralskih imata tudi vrsto šolskih uspehov in spadata med najboljše dijake. Kot vrhunska športnika sta štipendista Olimpijskega komiteja Slovenije. Skifi, med katere spadata 29er in 49er, so prihodnost modernega jadranja, njihov skupni imenovalec sta hitrost in adrenalin, na njih se res lahko izkažejo le najboljši.

Rok Verderber in Klemen Semelbauer sta se včlanila v Jahtni klub Portorož, kjer imata ob drugem na voljo tudi idealno infrastrukturo Marine Portorož. Že v prvi sezoni sta novinca požela kopico uspehov. Največji dosežki so: 16. mesto na svetovnem prvenstvu med 230 najboljšimi jadralci sveta, Nizozemska 2016 3. mesto na mladinskem evropskem prvenstvu (do 18 let), Avstrija 2016 7. mesto na evropskem prvenstvu, Francija 2017

V naslednji sezoni ciljata na medaljo na svetovnem mladinskem prvenstvu Sanya Kitajska 2017 in na svetovnem prvenstvu Honkong 2018. A s tem njuni cilji ne bodo izpolnjeni, saj so glavna vizija olimpijske igre. Pot do tja je še zelo dolga in naporna, a jadranje je postalo njuno življenje.


Vesna, Klara, Tomaž in Mitja so prijadrali v zgodovino Rezultati posadk Jahtnega kluba Portorož v razredu 470 so še danes mejnik, ki ga bo težko preseči. Z letom 1993 se je v Jahtnem klubu Portorož začelo novo obdobje. Klub je namreč v svoje vrste na pobudo Ivana Štravsa sprejel tudi jadralce, ki so tekmovali na manjših jadrnicah. Prva sta bila Tomaž Čopi in Igor Jakomin, ki sta v klub prišla s tekmovalnimi ambicijami v razredu 470. Tomaž Čopi – jadralec, ki je do takrat že skoraj 15 let dosegal vrhunske rezultate v razredih Optimist, 420 in 470, je s svojim takratnim sošolcem Igorjem želel obrniti list v karieri. S pomočjo sponzorjev sta kupila novo jadrnico in iz koprskega J.K. Jadro prestopila v JKP. Dosegla sta nekaj dobrih rezultatov in leta 1994 osvojila državni naslov v razredu 470. Nekaj podobnega se je dogajalo Mitji Margonu, ki je takrat s krmarjem Alešem Smerdujem jadral v izolskem klubu Olimpic. Tudi Mitja je tekmovalno jadral že dobrih 10 let in Tomaževo povabilo, da združita moči, je bilo kot nalašč za nov začetek. Tomaž in Igor sta si v sezoni 1994 priborila pravico nastopa na svetovnem prvenstvu v Franciji, vendar se Igor zaradi študijskih obveznosti prvenstva ni mogel udeležiti. Julija 1994 sta takrat 24-letni Tomaž in 23-letni Mitja začela pisati novo zgodbo o uspehu. Že na prvi skupni regati na omenjenem prvenstvu v Franciji sta se uvrstila v zlato finalno skupino in s 26. mestom postavila nov mejnik – do takrat najboljši slovenski rezultat na svetovnih članskih prvenstvih v olimpijskih razredih. Posadka Čopi Margon si je postavila cilj – osvojitev olimpijske norme na svetovnem prvenstvu v Braziliji (1996). Nov način dela, v katerega sta vključila še več vsakodnevnega treninga na vodi, redne kondicijske treninge (celo 2x dnevno, 6 dni v tednu), izpopolnjevanje teoretičnih znanj in opreme,

je prinesel rezultate. Tudi nova jadrnica, ki sta jo kupila, je bila namenjena osvojitvi rezultata, ki bi jima prinesel udeležbo na OI. Sezona 1995 je prinesla spoznavanje svetovne konkurence, nekaj dobrih rezultatov - predvsem premočno zmago na domačih izbirnih regatah, a tudi kakšno razočaranje - slab rezultat na EP in neudeležba na predolimpijski regati, ker JZS ni sofinancirala nastopa. Pot na SP v Brazilijo je bila tudi iz logističnega vidika velik zalogaj in pomembna izkušnja. Še najbolj pa je vse razveselilo končno 16. mesto, ki je prineslo olimpijsko normo in kmalu tudi nesporno potrditev in imenovanje za olimpijska kandidata in kasneje potnika na olimpijske igre v Atlanto oziroma Savannah. Jahtni klub Portorož je dobil svoja prva olimpijca in rezultatski primat med slovenskimi klubi. Po udeležbi na olimpijskih igrah, kjer sta osvojila zelo dobro 14. mesto in nabrala izkušnje, sta se Čopi in Margon odločila nadaljevati z jadranjem in se še resneje lotiti projekta – olimpijade Sydney 2000. Zaposlitev na ministrstvu za finance v začetku 1997, ki je bila omogočena vrhunskim športnikom, je pripomogla k kvalitetnejšemu delu, tudi klub se je še aktivneje vključil v sodelovanje. Načrtno delo, prepleteno z delom strokovnjakov na področjih fizične priprave, psihologije, strokovnjakov za opremo, poleg tega pa še spremljevalnih aktivnosti (marketing, PR), je v naslednjih štirih letih prineslo še boljše rezultate na tekmovalnem področju in tudi drugje. Nekateri rezultati: 1.mesto (zlata medalja) na sredozemskih igrah 1997 2.mesto (srebrna medalja) na evropskem prvenstvu 1998 2.mesto (srebrna medalja) na svetovnem prvenstvu 1998 2.mesto (srebrna medalja) na evropskem prvenstvu 1999 Zmaga in 3. mesto na regati za svetovni pokal, še 5 uvrstitev med najboljših 10 na svetovnih in evropskih prvenstvih, več naslovov državnih prvakov so športni rezultati, ki bi jih bil

tudi danes vesel vsak jadralec. Osvojene medalje na članskih prvenstvih so bile prve medalje v olimpijskih razredih za slovensko jadranje. Grenak priokus je sicer pustilo njuno 9. mesto na olimpijskih igrah v Sydneyu 2000, vendar jer to še vedno zelo dober dosežek, ki je prinesel navdih prihodnjim rodovom slovenskih jadralcev. Omenjeni rezultati in aktivnosti so prinesli seveda večjo prepoznavnost jadralcema, klubu, jadralskemu športu, postali so navdih in kažipot mladim jadralcem in prinesli vrsto priznanj: Bloudkovo nagrado, največje priznanje za dosežke v slovenskem športu, sta Tomaž in Mitja kot prva jadralca prejela leta 1998, prav tako naslov »Športnika Slovenije« in večkrat tudi »Športnika Primorske« in občine Piran. Po letu 2001 se je Mitja tekmovalno umaknil in Tomaž je zgodbo nadaljeval z drugimi flokisti, s katerimi je dosegal solidne rezultate, ki sicer niso posegali v svetovni vrh, so pa ohranjali primat na domačem prizorišču in ostajali »neosvojena trdnjava«. Z Davorjem Glavino sta tako leta 2003 tudi uspela izpolniti olimpijsko normo in si priboriti nastop na OI v Atenah 2004, kjer sta dosegla 14. mesto, to je bil za Tomaža nastop na že tretjih OI. V tem obdobju se je izpisala tudi zelo uspešna zgodba v ženskem jadranju. Na Čopijevo iniciativo se je formirala ženska posadka v razredu 470. Vesna Dekleva in Klara Maučec sta skupaj prvič zajadrali v letu 2001 in že na svojem prvem velikem tekmovanju – svetovnem prvenstvu v Kopru, opozorili nase in osvojili 11. mesto. Ekipa, kateri sta veliko pomagala Čopi in Margon (z opremo, izkušnjami) in katere del je bil tudi Margon kot trener, je do leta 2004 dosegla rezultate, ki jih prej ni osvojila še nobena slovenska jadralka ali posadka v članski ženski konkurenci. Na domačih izbirnih regatah sta premagovali konkurenčno posadko, predvsem pa v mednarodnem merilu redno posegali po svetovnem vrhu.


Prvo žensko člansko medaljo (srebrno) v olimpijskih razredih sta Vesna in Klara osvojili na evropskem prvenstvu v Franciji leta 2003. Kasneje pa še srebro na svetovnem prvenstvu v Zadru, le nekaj mesecev pred olimpijado v Atenah. Odlično pripravljeni in kot favoritki za kolajno sta Vesna Dekleva in Klara Maučec na olimpijskih igrah nastopili suvereno. Zaradi napake v eni in ponesrečenega zdrsa in posledično prevračanja v drugi regati sta le za 1 samo točko ostali izven mest, ki prinašajo medalje. Atene sta zapustili z doseženim 4. mestom, nekoliko grenkim priokusom, a z daleč najboljšo slovensko uvrstitvijo vseh časov v ženski konkurenci. V obdobju do leta 2008 sta Vesna (poročena Paoli) in Klara še jadrali. Medtem je Vesna postala tudi mama, kar je nekoliko otežilo vrhunsko pripravo, a sta kljub temu nadaljevali. Osvojili sta še eno - tokrat bronasto medaljo na EP leta 2008, si priborili pravico nastopa na OI, vendar v Pekingu (Qingdau) leta 2008 vrhunskih predstav in rezultata iz Aten nista ponovili. Na njunih drugih s OI (že prej sta bili obe po enkrat na OI v drugih zasedbah) sta osvojili 13. mesto in zaključili skupno pot. Tudi njima je ta prinesla naslove najboljših športnic Slovenije, Primorske in občine Piran. Rezultati posadk Jahtnega kluba Portorož v razredu 470 še danes predstavljajo mejnik, ki ga je težko preseči. Kar 15-letno obdobje, ko so bili Vesna in klara, Tomaž in Mitja med najboljšimi na svetu, je pokazalo, da samo trdo delo, veliko ur treningov in celovit pristop, skupaj s podporo okolja (kluba), prinesejo vrhunske rezultate. Skupaj 7 medalj z največjih članskih tekmovanj, stopničke na tekmah za svetovni pokal, nemalo uvrstitev med deseterico na največjih tekmovanjih, vrsta članskih državnih naslovov ter ne nazadnje 4. in 9. mesto na olimpijskih igrah ter pet nastopov na OI so dejstva, ki povedo, da je Jahtni klub Portorož veliko prispeval v zgodovino, ki bo v slovenskem jadranju zapisana z velikimi črkami.


KIM PLETIKOS

LIN PLETIKOS

Državna prvenstva Državna prvakinja (2005-2016) - v razredih Optimist, Laser 4.7, Laser Radial

Državna prvenstva Državna prvakinja, v razredih Laser 4.7 in Laser Radial (2013-2016)

Evropska in svetovna prvenstva ter pomembne mednarodne regate Najmlajša udeleženka, Evropsko prvenstvo, Optimist, Stari Grad (Hrvaška), 2003 9. mesto, Svetovno prvenstvo, Optimist, St. Moritz (Švica), 2005 8. mesto, Svetovno prvenstvo, Optimist, Montevideo (Urugvaj), 2006 16. mesto, Svetovno prvenstvo, Optimist, Cagliari (Italija), 2007 15. mesto, Evropsko prvenstvo, Optimist, Lake Garda (Italija), 2008 4. mesto, Svetovno prvenstvo, Laser 4.7 U18, Buzios (Brazilija), 2009 2. mesto, Svetovno prvenstvo, Laser 4.7 U16, Buzios (Brazilija), 2009 3. mesto, Evropsko prvenstvo, Laser 4.7 U18, Helsinki (Finska), 2009 1. mesto, Evropsko prvenstvo, Laser 4.7 U16, Helsinki (Finska), 2009 6. mesto, Svetovno prvenstvo, Laser 4.7, Pattaya (Tajska), 2010 9. mesto, Evropsko prvenstvo, Laser 4.7, Hourtin (Francija), 2010 2. mesto, Svetovno prvenstvo, Laser 4.7, San Francisco (ZDA), 2011 4. mesto, Evropsko prvenstvo, Laser 4.7, Workum (Nizozemska), 2011 34. mesto, Člansko evropsko prvenstvo, Laser Radial, Hourtin (Francija), 2012 4. mesto, Evropsko prvenstvo, Laser Radial, Balaton (Madžarska), 2013 5. mesto, Svetovno prvenstvo, Laser Radial, Balaton (Madžarska), 2013 9. mesto, Sredozemske igre, Laser Radial, Mersin (Turčija), 2013 17. mesto, Svetovno prvenstvo, Laser Radial, Douarnenez (Francija), 2014 2. mesto, Izola Spring Cup, Laser Radial, Izola (Slovenija), 2015 1. mesto, Evropski pokal Slovenija, Laser Radial, Koper (Slovenija), 2015 2. mesto, Odprto državno prvenstvo Hrvaške, Laser Radial, Zadar (Hrvaška), 2015 3. mesto, Split Olmpic sailing week, Laser Radial, Split (Hrvaška), 2016 4. mesto, Evropski pokal Slovenija, Laser Radial, Koper (Slovenija), 2016 2. mesto, Split Olympic sailing week, Laser Radial, Split (Hrvaška), 2017 28. mesto, Svetovni pokal - članice, Laser Radial, Palma de Mallorca (Španija), 2017 22. mesto, Svetovno prvenstvo - članice, Laser Radial, Medemblik (Nizozemska), 2017

Evropska in svetovna prvenstva ter pomembne mednarodne regate 9. mesto, Evropsko prvenstvo U16, Laser 4.7, Balaton (Madžarska), 2013 10. mesto, Svetovno prvenstvo U16, Laser 4.7, Balaton (Madžarska), 2013 8. mesto, Evropsko prvenstvo, Laser 4.7, Moss (Norveška), 2014 2. mesto, Evropsko prvenstvo U16, Laser 4.7, Moss (Norveška), 2014 14. mesto, Svetovno prvenstvo, Laser 4.7, Karatsu (Japonska), 2014 7. mesto, Svetovno prvenstvo U16, Laser 4.7, Karatsu (Japonska), 2014 2. mesto, Izola Spring Cup, Laser 4.7, Izola (Slovenija), 2014 1. mesto, Izola Spring Cup, Laser 4.7, Izola (Slovenija), 2015 1. mesto, Evropski pokal Italija, Laser 4.7, Malcesine (Italija), 2015 1. mesto, Evropski pokal Slovenija, Laser 4.7, Koper (Slovenija), 2015 2. mesto, Hrvaško državno prvenstvo, Laser 4.7, Zadar (Hrvaška), 2015 11. mesto, Evropsko prvenstvo, Laser 4.7, Gdynia (Poljska), 2015 4. mesto, Svetovno prvenstvo, Laser 4.7, Medemblik (Nizozemska), 2015 10. mesto, Evropsko prvenstvo, Laser 4.7, Crozon (Francija), 2016 4. mesto, Mednarodna regata, Laser 4.7, Pula (Hrvaška), 2016 12. mesto, Svetovno prvenstvo, Laser Radial U19, Medemblik (Nizozemska), 2017 4. mesto, Evropsko prvenstvo, Laser Radial U19, Gdynia (Poljska), 2017


NIK PLETIKOS Državna prvenstva 3. mesto, Državno prvenstvo, Optimist, 2001 1. mesto, Državno prvenstvo, Optimist, 2002 3. mesto, Državno prvenstvo, Optimist, 2003 1. mesto, Državno prvenstvo, Optimist, 2004 1. mesto, Državno prvenstvo, Laser 4.7, 2005 2. mesto, Mladinsko državno prvenstvo, Laser Radial, 2005 2. mesto, Člansko državno prvenstvo, Laser Radial, 2006 2. mesto, Mladinsko državno prvenstvo, Laser Radial, 2006 1. mesto, Mladinsko državno prvenstvo, Laser Radial, 2007 1. mesto, Člansko državno prvenstvo, Laser Radial, 2007 3. mesto, Člansko državno prvenstvo, olimpijski razred - Laser Standard, 2008 2. mesto, Člansko državno prvenstvo, olimpijski razred - Laser Standard, 2008 2. mesto, Člansko državno prvenstvo, olimpijski razred - Laser Standard, 2010 1. mesto, Mladinsko državno prvenstvo, olimpijski razred - Laser Standard, 2010 1. mesto, Člansko državno prvenstvo, olimpijski razred - Laser Standard, 2013 Evropska in svetovna prvenstva ter pomembne mednarodne regate 14. mesto, Svetovno prvenstvo, Optimist, Corpus Chisti (ZDA), 2002 2. mesto, Svetovno prvenstvo, U12, Optimist, Corpus Chisti (ZDA), 2002 13. mesto, Svetovno prvenstvo, Optimist, Las Palmas (Španija), 2003 10. mesto, Evropsko prvenstvo, Laser 4.7, Izola (Slovenija), 2005 9. mesto, Svetovno prvenstvo, Laser 4.7, Boston (ZDA), 2005 2. mesto, Mladinsko evropsko prvenstvo, U17, Laser Radial, Riccione (Italija), 2006 9. mesto, Mladinsko evropsko prvenstvo, Laser Radial, Riccione (Italija), 2006 11. mesto, Svetovno prvenstvo, Laser 4.7, Hourtin (Francija), 2006 10. mesto, Evropsko prvenstvo, Laser 4.7, Hourtin (Francija), 2006 9. mesto, Mladinsko svetovno prvenstvo, Laser Radial, Auckland (Nova Zelandija), 2008 5. mesto, Člansko evropsko prvenstvo, Laser Radial, Kobenhavn (Danska), 2009 13. mesto, Mladinsko evropsko prvenstvo, Laser Standard, Landskrona (Švedska), 2009 10. mesto, Sredozemske igre, Laser Standard, Pescara (Italija), 2009 3. mesto, Mladinsko evropsko prvenstvo, Laser Standard, Gdynia (Poljska), 2010

15. mesto, Sredozemske igre, Laser Standard, Mersin (Turčija), 2013 1. mesto, Izola Spring Cup, Laser Standard, Izola (Slovenija), 2014 1. mesto, Evropski pokal Italija, Laser Standard, Malcesine (Italija), 2014 4. mesto, Evropski pokal Slovenija, Laser Standard, Koper (Slovenija), 2014 5. mesto, Odprto državno prvenstvo Italije, Laser Standard, Riva del Garda (Italija), 2015 4. mesto, Odprto državno prvenstvo Hrvaške, Laser Standard, Zadar (Hrvaška), 2015 1. mesto, Izola Spring Cup, Laser Standard, Izola (Slovenija), 2015 1. mesto, Evropski pokal Slovenija, Laser Standard, Ankaran (Slovenija), 2015 2. mesto, Svetovno prvenstvo - člani , Laser Radial, Dun Laoghaire (Irska), 2016 3. mesto, Evropski pokal Slovenija, Laser Standard, Koper (Slovenija), 2017 8. mesto, Svetovno prvenstvo - člani, Laser Radial, Medemblik (Nizozemska), 2017


Giro Vela 2010

Gino Rizzi – Giro Vela 2010


ats cle pe Ro

MARINE HARDWARE

Jahtni klub Portorož - prvih 35 let  
Jahtni klub Portorož - prvih 35 let  

Jahtni klub Portorož in njegovi ljudje so vir številnih zgodb o navdihu in uspehu. Bogato preteklost ter sanje o prihodnosti, smo zbrali na...

Advertisement