pokrivale obličje na obeh straneh in po dlaneh je imel globoko zarezane brazgotine, ki so jih naredile vrvi, kadar je vlačil težke ribe iz vode. Nobena izmed teh brazgotin pa ni bila nova. Bile so stare kakor razpoke v pustinji brez rib. Vse na njem je bilo staro, samo oči ne, te so bile iste barve kakor morje, vedre in nepremagane. »Santiago,« mu je rekel fant, ko sta se vzpenjala po obrežju od kraja, kjer sta potegnila čolnič na suho. »Lahko bi šel spet s teboj. Nekaj sva zaslužila.« Starec je bil dečka naučil ribariti in deček ga je imel rad. »Ne,« je dejal starec. »V srečnem čolnu si. Ostani v njem.« »Ampak spomni se, kako sedeminosemdeset dni nisi ničesar ujel, potem pa sva tri tedne vsak dan ujela po nekaj velikih.« »Spominjam se,« je dejal starec. »Vem, da me nisi zapustil zato, ker bi bil zdvomil nad menoj.«
Vsebina novele je na prvi pogled preprosta in dokaj skromna, a ta preprosta in skromna vsebina je dejansko samo zunanji okvir. Poleg lova na ribo in boja z morskimi psi se spleta v noveli še druga, neprimerno bolj pretresljiva zgodba, ki prestopa ozke meje enkratnega resničnega dogodka in daje noveli nove razsežnosti, zaradi katerih ima Hemingwayevo delo prav posebno umetniško vrednost. To drugo zgodbo doživljamo predvsem preko posebnih odnosov, ki se spletajo med starcem na eni ter med oceanom, ribo in morskimi psi na drugi strani - in