Page 88

Kako naj potem prevedem idejo o eksperimentalnem umetniškem dejanju iz področja umetnosti v področje medicinske znanosti? Umetnik, ki je projekt zasnoval v veliki meri iz etičnih vzgibov nikakor ne more mimo etičnih kodeksov, ki jih je formulirala mednarodna skupnost v drugi polovici 20. stoletja, po tem, ko sta znanost in medicina v dobi evgenike globoko zabredli v množična morišča. Jane Goodall je v kratkem pregledu bodyartističnih praks namignila, da se problem »morda nahaja v kulturi znanstvenih eksperimentov, ki so neločljivi od lastnega nezaupanja in neprestane potrebe po etičnem nadzoru, da bi napredovali, brez da bi se spotaknili ob lastne patološke tendence.«13 Etični razmislek torej prvenstveno ni v domeni umetnosti, ki je v zgodovini veliko bolje ravnala z osebno odgovornostjo kot na primer medicina. Z vidika umetnosti ne dvomim, da bo umetnik s svojim genskim materialom ravnal skrajno previdno, kot tudi sicer kot kipar in lutkar ravna na primer z žlahtnim lesom ali kovinami. A morali mi boste verjeti na besedo. Nekateri umetniki, ki ponujajo pomembne vidike tolmačenja projekta Corpus indeterminata, tako z vidika zgodovine sodobne umetnosti, ki mu podarja kontekst in verifkacijo, kot z vidika vsebine, so se specifično ukvarjali s problemi zakonodaje in znanosti, da bi pokazali bolestne elemente v družbi na kar najbolj gnusen in šokanten način. Kitajski sodobni umetnik Zhu Yu (朱昱) je našel luknjo v zakonu, ki na nobenem mestu ne prepoveduje uživanja človeškega mesa, kar je v performansu Jesti ljudi leta 2000 tudi uresničil. Jedel je embrije splavljenih otrok. Ne iz lastnega užitka ali kanibalističnih nagnjenj, temveč, da bi pokazal vrednost 13 Jane Goodall: Whose Body? Ethics and Experiment in Art, in Artlink Vol. 17 No. 2, 1997, stran 8-15 86

CIIIID.indd 86

človeškega življenja v matični državi.14 Istega leta je lastno telo uporabil kot platno, ki ga je zašil na četrtino mrtvega prašiča. Kot sem omenila že na začetku v zvezi s hranilno vrednostjo masti, je tudi v kitajski tradiciji prašič bitje, ki podeljuje življenje, poleg tega je tudi bitje, ki simbolizira dom in ugodje. Ob koncu tega postopka za delo Presaditev kože so v galeriji razstavili fotografijo prašiča, ob kateri je stal umetnik z dvignjeno srajco, da bi razkazoval manjkajoči del svojega telesa kot dokaz za opravljeni kirurški poseg. Eden izmed argumentov, ki umetnikom dopušča tako drastične eksperimente in ki ga lahko uporabimo tudi pri delu Srdić Janežiča, je, da umetnik ni nič bolj lastnik lastnega telesa kot prašič. Umetnikova etična presoja temelji na posredovanju aktivnosti, ki sprožajo nasprotujoče si izjave in protislovne pogoje z ozirom na nesorazmerje in neenakost pri odnosu do moči nad lastnim telesom. Zakaj je umetnik izbral kot svoj bestialni odsev ravno prašiča? Odgovor najdemo že v njegovi seriji Lost & found iz leta 2007, v kateri je zbiral dlake z javnih pisoarjev ter jih razstavljal pod zaščitnim steklom ali kot dokumentarne fotografije najdene dlake. Nekaj let kasneje, junija 2010, si je v času bivanja v umetniškem ateljeju Ministrstva za kulturo v Berlinu 24 ur pulil dlake s pinceto. Nato je dlake s postopkom filcanja vtisnil v srajco, ki jo je performativno nosil ob otvoritvi prvega dela Corpus indeterminata v Galeriji Alkatraz. Ukvarjanje z dlakami je zelo tesno povezano z dojemanjem lastne človeškosti v razmerju do živali. Uporaba živali v umetniške namene se v zadnjem času pojavlja zlasti v novi zvrsti umetnosti bio art, pri kateri so osnovni gradniki umeniškega dela živi organizmi na celični in mikrobiološka ravni, vendar Srdić 14 Silvia Fok: Life and Death: Art and the Body in Contemporary China, Bristol and Chicago: Intellect, 2013

13.1.2014 23:49:13

Corpus indeterminata  

Opus Corpus indeterminata by artist Zoran Srdić Janežič