Page 85

nim tkivom je dokaj aktualna tema. Etične razprave na tem področju vodijo tudi v smer lastništva nad genskim materialom, kjer so telesa darovalcev (proletariata) razkosana in dopuščena za uporabo javnosti, medtem ko so izbrana telesa (buržuazije) privatizirana in shranjena v bio bankah za zasebno rabo. Umetnik si zastavi utopično vprašanje Čigavo je telo?, ki ga obravnava iz povsem eksistencialističnega vidika, šele potem trči ob regulative, ki mu »v njegovo lastno dobro« prepovedujejo uporabo svojega telesa, v kolikor ta uporaba ni v skladu z družbeno in znanstveno sprejetimi načini manipulacije s telesi. Lahko bi se vendar ozaljšal ali si z matičnimi celicami podaljšal življenje, ampak umetnik se odloči za lastni etični kodeks, ki je za nameček z vidika medicine popolnoma nesmiselen. Ni podredi se generičnim podobam osebnega izgleda, uvede svoje vrednote, ki izražajo nadvlado osebnega sistema vrednot nad dizajnersko lepoto v kapitalistični tovarni podob poznega kapitalizma. Absurdno je tudi, da naj bi mu izvedbo zadnje faze projekta omogočil lepotilni kirurški poseg, ki ravno tako nima nikakršnih zdravstvenih prednosti ali terapevtskega učinka. Morda ne gre spregledati, da bosta kirurginja ali kirurg, ki sta nujna sodelavca pri projektu, počela nekaj, s čimer bosta potencialno tvegala svoj profesionalni ugled, čeprav Srdić Janežič nikakor ne išče smisla svojega početja v tem, da bi šokiral, kot je to na primer v devetdesetih počel srbski body artist Zoran Todorović, ki je iz človeškega sala napravil jed (želatino) za obiskovalce galerije. Pri bodyartističnih praksah gre vedno za poškodovanje s kontekstom in razlogom. A ponovno opozarjam, da Srdić Janežič z dobro mero humorja, resnosti in dvoma briše razlike med Todorovićevo želatino in svojim kipom. Če bi se želel kdo spraševati o razlogih za njegovo procealga: Injektiranje avtoric Špele Petrič in Robertine Šebjanič.

CIIIID.indd 83

duro, je povsem dovolj povedna ali celo šokantna streznitev, ko trčimo ob celo paleto družbenih problemov, tabujev, regulacij, ko se ukvarjamo z odtujitvijo človeškega tkiva. Telo v delu Corpus indeterminata je abjektno, ker »moti družbeni razum – skupni konsenz, ki podpira družbeni red. Abjektno obstaja nekje med konceptom objekta in konceptom subjekta, predstavlja tabuizirane elemente svojskosti, ki se komaj ločijo v liminalnem prostoru.«12 Corpus indeterminata v tem kontekstu nosi tridelno spremembo, ki je zasnovana na ritualni dramaturgiji nastajanja nove identitete. Če v sodobnem času govorimno o liminoidnem ritualu, je njegov potek še vedno zavezan prehodu iz obreda ločitve v liminalno fazo postajanja, ki je pogojena tudi z izkušnjo bolečine, do postliminalne faze ali ponovne vključitve. Srdić Janežič »uporabi« naravoslovne strokovnjake v skladu z razširjanjem multidisciplinarnega delovanja. Tako kirurginja ali kirurg ne delujeta samo v funkciji zdravja niti v funkciji lepote, temveč tudi v funkciji umetnosti. V tem procesu je pomembna vloga posrednic in posrednikov, ki so avtorju omogočili kiparski material. Najprej je bila to anonimna mesarka, ki je zaklala prašiča in mu pripravila svinsko mast; v drugem delu postopka so mu računalniški programer Jan Sterniša in ekipa MKC Maribor - Kulturni inkubator, ki so vešči »naredi sam« 3D skeniranja, 3D tiskanja in 3D računalniške obdelave v programu Maya priskrbeli modul za končni prenos skale iz prašiča na človeka; v zadnji, tretji fazi projekta, pa mu bo lepotna kirurginja izsesala in priskrbela človeško mast, da bo umetnik lahko napravil sebe enakega prašiču, kakor tudi celotnemu živalskemu kraljestvu. 12 Prim. Julia Kristeva: Powers of Horror; An Essay on Abjection, Columbia University Press, 1982

83

13.1.2014 23:46:22

Corpus indeterminata  

Opus Corpus indeterminata by artist Zoran Srdić Janežič