Page 80

kiparski material avtor uporablja iz podobnih vzgibov kot sta jo za vzpostavitev stika z naravnim / primarnim / animalnim uporabljala že Joseph Beuys ali Matthew Barney. Mast ponazarja materinstvo, rodnost, negovanje in hranilnost, na ravni materiala je dinamična, torej nasprotuje statičnim trdnim materialom; mast je podvržena toplotnim spremembam in pri razstavljanju zahteva nadzirano klimatsko okolje oziroma hladilne naprave. Vendar koncept ne obtiči v tej simbolni abstrakciji niti ni podvržen moralnim odločitvam glede vloge, ki jo ima telo oziroma mast prašičev v družbi, temveč reproducira družbena razmerja oziroma protislovja. Posamezne faze projekta, kljub rezultatu, ki se izrazi v povsem materialnem kipu, razumem kot performativna dejanja, kajti avtorjevo telo je neločljivo od procesa, v katerem delo nastaja. Smisel nastajajočega kompozitnega bitja pa se uresničuje skozi dogodek, ki mu avtor prireže krila resnega razmišljanja in ga potisne v polje nesmisla in humorja, ko vsakič znova priredi absurden in masten kulinarični dogodek s svinjino. Ob odprtju v Galeriji Alkatraz mrzlega decembra 2010 je tako postregel z ocvirki, na performansu 3D skeniranja prašiča v Kulturnem inkubatorju v Mariboru so po končanem delu spekli odojka, v Layerjevi hiši je na kruh namazal zaseko. Seveda, človekovemu ožilju ni nič bolj sovražnega kot svinjska mast. Ravno zaradi tovrstne uporabe prašičjega telesa in medsebojnega »ljubečega nesoglasja« gre umetnik enako daleč tudi s svojim lastnim telesom. Poleg elementov umetnostne in antropološke kritike projekt vsebuje naravnost rahloživ pristop, ki ne zapade moralizmu, temveč izziva razmislek o vlogah, ki se vzpostavljajo pri združevanju dveh bitij, pri katerih razlika med kategorijo človeka in kategorijo prašiča sproža dvom v vsebino in 78

CIIIID.indd 78

verodostojnost obeh kategorij. Avtor zavzame galerijo kot klavnico brez krvi, kjer so na ogled zgolj rezultati politike telesa in nobena smrt ni vidna. Privede nas v prizor iz Fassbinderjevega filma3, kjer pripovedovalec reče: »Njeno življenje je mnogo več vredno kot moje,« ko klavec prereže kravi vrat. Čeravno utegne ideja o uporabi človeške masti v umetniške namene zbujati gnus, ni človeški material tisti, ki je aboten, temveč je človekovo videnje svojega (genskega) materiala v primerjavi z drugimi kraljestvi življenja tisto, kar more po razmisleku zbuditi gnus. Ali kot pravi sam avtor: »Kar je za nekoga sublimno, je za drugega grozljivo«. Tudi navidezna krutost do živali ni surova, temveč vsakodnevna. V drugi fazi projekta, ki je bila od vseh najbolj prototipne narave in ni neposredno vsebovala masti kot kiparskega materiala, je Srdić Janežič začasno ulil kipec iz minljivega materiala ledu na podlagi »naredi sam« 3D skeniranja, da bi ga multipel iz mavca absorbiral, pri čemer so se še dodatno zabrisale meje med avtorjem in anonimnim prašičem. S ponovno izdelavo šestih multiplov razkosanega telesa (trebuha) v vosku je napovedal tudi dovršitev zamišljene podobe, kajti podobno kot se identiteta posameznika uresničuje preko dogodkov4, je telo korpus podob, ki se razteza od telesa do telesa. Umetnik z multiplikacijo telesa izziva idejo o individualnosti, ki ni nekaj enotnega, kar je moč predstaviti z vizualno upodobitvijo telesnosti, temveč je individualnost vedno raztelešena in neskladna. Obglavljena telesa in raztelešene glave so sublimat 3 Mislim na sceno v klavnici v filmu Rainer Werner Fassbinder: In einem Jahr mit 13 Monden / V letu s 13 lunami, 1978, (18:50 min), Elvira: “And her life is much more valuable than mine.” 4 prim. Alain Baidou: The Event in Deleuze, v Parrhesia, številka 2, 2007, stran 37-44.

13.1.2014 23:44:52

Corpus indeterminata  

Opus Corpus indeterminata by artist Zoran Srdić Janežič