Page 54

človeške narave«. Prav patriotsko nastrojeni ideologi s svojimi dejanji vztrajno dokazujejo, da ne verjamejo v suverenost in neodvisnost države, ki so jo ustvarili po svoji meri. Ob tem je koristno citirati ameriškega novinarja in pisca Chrisa Hedgesa, ki pravi, da je državna tvorba kot takšna pravzaprav ogrožena, saj ne poseduje več nobene moči. Novo elito namreč predstavlja globalna oligarhija, ki ni podvržena in lojalna nobeni državi, ravno zaradi tega pa je uspela potisniti obstoj srednjega razreda na rob propada. Vsesplošna kriza globalizma in trenutni nestabilni trenutek sta tako vseskozi prisotna v podtonih dela Srdić Janežiča, ki bolj kot o kritiki državne strukture razmišlja o njenem dejanskem pomenu in mogoči redefiniciji. Velika ležeča svinja prav s svojim odmerjeno satiričnim izrazom in preprostim likovnim jezikom podaja močno sporočilo v odnosu do trenutne globalne in posledično tudi lokalne brezizhodnosti, ki jo na svoji koži občuti vse več prebivalcev planeta. Sinonim države v podobi živali izhaja iz antičnega Rima, ko je nastala legenda o volkulji, ki je rešila in s svojim mlekom hranila posvečena pripadnika ljudstva, poklicana da vladata drugim. Mitologija je tako običajno zgrajena na predpostavki čaščenja in opevanja izbranih, večvrednih in posvečenih pripadnikov družbe, ki so zaradi fizičnih ali mentalnih karakteristik – po večini posledice prirojene superiornosti – postali vzor vsem ostalim. Klasična literarna dela pa so obenem s svojim velikim propagandnim potencialom skušala doseči zavest, po kateri je kolektivna skrb za družbeni red in moralo daleč najpomembnejša v življenju posameznika. Omenjena dvojna merila so se v dobršni meri ohranila in prenesla tudi v sodobnost. Ideja, da bi moral vsakdo biti pripravljen žrtvovati sebe in svoje najbližje v korist

države, je ključni del izobraževalnega procesa in kasnejšega ukalupljanja v socialne norme. Temu navkljub je bil v dominantno retoriko uveden stereotip, da je človek tekmovalno in individualno bitje, v katerega naravi je postavljanje zasebnega pred kolektivno. Tako se je tudi v domačem miljeju že pojavila peščica, ki je rojena z zavedanjem svoje superiornosti in nedotakljivosti – na račun preostanka ljudstva in seveda države kot skupnega dobrega. Eksplicitno razstavljena skulptura živali, ki bi lahko tako pripravljena romala v pečico, se s svojo fizično prezenco približuje profani podobi neakademske karikature, saj je celotna modelacija in izbira materiala podrejena ideji nestabilnosti aktualnega časa. Kip je namreč narejen iz lahkega materiala, ki ni ustvarjen za večnost, ampak predstavlja točno določen trenutek v zgodovini. Zoran Srdić Janežič je z namerno neposrednostjo, profanostjo modelacije in zavestnim ukinjanjem ekspresivnih učinkov posegel v korpus urbanega tkiva, ki je vselej bil prostor izjavljanja in sporočanja. Na takšen način gledalcu meče kost, da bi razmislil o trenutnem času in lastni vlogi v njem. Človeštvo, še zlasti nekdaj dominantni zahodni svet, se namreč nahaja v čudaškem krču nezadovoljstva in nenehnega pričakovanja sprememb. Sodobna umetnost, ki je že dolgo na okopih kritičnega diskurza, samo(p) oklicana da preizprašuje ustroje in strukture državnih in kapitalskih elit, se je ravno zaradi svoje elitnosti izkazala za dokaj neučinkovito v prepričevanju množic. Z zavedanjem slednjega se avtor ni pustil ujeti v vrtinec moraliziranja, pač pa s svojo izjavo kaže predvsem na pomembnost ohranjanja lastne integritete in intimnega upora, ki ju spodbujajo dela s cerebralnim potencialom. Tako bi tudi na Orwellovi Živalski farmi poslušne

52

CIIIID.indd 52

13.1.2014 23:35:19

Corpus indeterminata  

Opus Corpus indeterminata by artist Zoran Srdić Janežič