Page 52

MIHA COLNER

Prašičja farma Protagonisti Živalske farme Georga Orwella so na koncu zgodbe dokončno podlegli nadoblasti pretkanih in častihlepnih prašičev, ki so novi svobodni svet kmalu prilagodili človeškim parametrom. Postali so elita novega proletariata, kar se tako pogosto dogaja ob spremembah političnega in družbenega ustroja. Z veliko mero frustracije, značilne za zatiranega, so postali enaki svojim nekdanjim rabljem – ljudjem. Morda so prašiči skozi zgodovino ravno zaradi svoje precejšnje sorodnosti človeku predstavljali atribute njegove nravi: požrešnosti in pohlepa; njihovo ime je postalo žaljivka, kadar je uporabljena v personificiranem pomenu. Ravno v tem pa se skriva obscenost te označbe. Prašič je pravzaprav ogledalo človeštva, refleksija ljudske mentalitete, projicirane na Drugega. Križanec prašiča in človeka je eden osrednjih motivov, ki ga Zoran Srdić Janežič raziskuje v preteklih nekaj letih z namenom postavljanja vprašanj o njegovem pomenu in simboliki. Če je motiv sprva navezoval na lastno telo (odlitku svojega golega telesa je na ramena pripel groteskno prašičjo glavo) in povsem intimno dojemanje sveta iz perspektive marginalizirane živali, simbola nečistosti in nemoralnosti, je nova inkarnacija modeliranega prašiča pravzaprav usmerjena v širše družbeno tkivo. Izhajajoč iz kritične analize javne plastike je tokrat ustvaril monumentalno skulpturo ležeče živali, ki v javnem prostoru pridobiva nove konotacije. Kljub velikim dimenzijam je kip pravzaprav namenjen pogledu od blizu ter vabi, da ga obiskovalec obkroži, zazna in prebavi številne detajle, ki so enako pomembni kot celostni vtis

oddaljenega pogleda. Sporočilo tega prostorskega posega namreč ni neposredno, pač pa zavito v plasti metaforične naracije, ki služi kot vzgib za razmišljanje o nekaterih ključnih segmentih sodobnega vsakdana. Podobno kot kip državnika ali spominski obelisk je vznak ležeča žival postavljena na sredino travnatega trga, pred pročelje reprezentativne baročne palače, v kateri danes domuje državni arhiv, z odprtim pogledom na mestno vpadnico. Sledeč klasicističnemu pojmovanju umestitve skulpture v urbano sredino, kjer je vizualna strateškost položaja izjemnega pomena, je takšna postavitev deloma zelo skladna z novo strukturo mesta. Prostor kiparne je namreč heterogen skupek urbanističnih intervencij iz različnih različnih obdobij – prometne žile, sprehajalnega nabrežja, pročelja baročne palače in monokromnega zidu sosednje hiše – in obenem področje potencialnih investicij in kapitalskih donosov. V omenjeni kontekst se odlično umešča tudi izmučen, polmrtev prašič kot vidni označevalec družbenih in političnih premikov. Ležeča žival postaja sinonim nove svetovne ureditve – usihajoče institucije države, ki izgublja svoj izvorni pomen. Predimenzionirana figura, zaznamovana s preprosto in zelo minimalistično modelacijo, po svoji formi namiguje na tridimenzionalno karikaturo, ki z izpostavljanjem specifičnih delov telesa – omaganim in praznim pogledom ali zajetenim životom – poudarja svoje pomenske atribute. Prašič je še vedno živ, a skoraj mrtev. V svoji skrajni izčrpanosti in brezmoči je izgubil še zadnjo trohico nagonske zaščite pred svojimi zajedalci. Popolnoma vdan v usodo moli vse štiri od sebe in pušča mehko sredico svojega trebuha popolnoma ranljivo. Tako nebogljen je skoraj slavnostno položen na pare, kjer ga njegovi mladiči

50

CIIIID.indd 50

13.1.2014 23:34:47

Corpus indeterminata  

Opus Corpus indeterminata by artist Zoran Srdić Janežič

Advertisement