Page 1

N A V D I H N I . M E ČAS JE ZA DOBRE ZGODBE

POMLAD 2018 • ŠTEVILKA 3 • LETNIK 2


VODI.ME

NI ME.JE

SRŽ ZA.ME


UVODNIK URŠKA HENIGMAN

Foto: Gaja Postružnik, Insights

Skozi trnje do vrtnice Če ste se kdaj znašli pred kakšno preizkušnjo, kjer ste se počutili nemočni, prestrašeni ali obupani. V situaciji, ko ste morali za razrešitev iti preko sebe. Ko je naenkrat vse tisto, kar ste poznali, kar je vedno delovalo, odpovedalo. Ko ste morali nekaj narediti, ali začeti delati popolnoma drugače. Ko ste morali iz svoje cone udobja. Ko ste se bili prisiljeni razgaliti pred sabo. Popolnoma, brutalno iskreno. Ko ste morali odložiti vsa svoja, prej trdno usidrana prepričanja o tem, kako stvari (ne) delujejo. In kako (ne) delujete vi sami. Ko ste se morali soočiti z vsemi čustvi, ki so privrela na dan, včasih s takšno močjo, da vam niso pustila dihati.

Če ste se kdaj znašli pred takšno preizkušnjo in šli skozi, po njej zagotovo niste bili več enaki. Takšne življenjske preizkušnje nas zbrusijo, včasih zelo na trdo. Ampak kdor skozi to brušenje zmore najti sočutje, mir in notranjo moč - svoj notranji diamant torej, je največji zmagovalec življenja. V tokratni številki revije Navdihni.me jih imamo kar nekaj. Pišemo o Maji, uspešni ženski, ki je morala izgoreti, da je začela živeti (drugače). O Petri, ki se je morala posloviti od svoje hčerke tik pred rojstvom, pa o dveh družinah, ki jima je življenje na glavo obrnil tretji sin, z diagnozo avtizma.  

Pišemo o sedemindvajsetletni Martini, ki je premagala raka, o Barbki, ki je zmagala nad hudo depresijo in zdaj pri zdravljenju te tihe bolezni sodobnega časa pomaga tudi drugim. Pišemo o Marjanu, ki je šel skozi pekel zaradi svoje spolne usmerjenosti, o Mateju, ki je spoznal življenje za zidovi psihiatrične bolnišnice in o Žigi, ki je pri devetnajstih letih v prometni nesreči postal paraplegik, zdaj pa s svojo zgodbo preventivno ozavešča mlade. Pišemo o ljudeh, ki poznajo trnovo pot življenje, a znajo med trnjem videti in ceniti tudi vrtnice. Mene so se njihove zgodbe dotaknile. Globoko. Verjamem, da se bodo tudi vas. NAVDIHNI.ME     3


Srž za.me

Bosonoga na pot do naravnega dezodoranta

OD IGRANJA V KUHINJI DO PREBOJA

Avtorica: Urška Henigman Foto: Marko Delbello Ocepek Z vstopom na police ene od trgovskih verig se je prodaja izdelkov Nelipot v kratkem času povečala za tridesetkrat, to pa je prineslo tudi nove poslovne izzive predvsem logistične narave in nove osebne preizkušnje. Ob tej izstrelitvi sta namreč morala na novo postaviti tudi ravnovesje v njunem odnosu. Njuna kozmetična zgodba se je začela pred štirimi leti. Nedolžno in brez velikih planov. Imela sta le željo, da naredita popolnoma naraven dezodorant, ki bi učinkovito odstranil vonj potu in bil hkrati zdrav, koži prijeten. Iz tega njunega igranja v kuhinji je po šestih mesecih eksperimentiranja nastal prvi dezodorant Nelipot BASIC. Ker so ga prijatelji in znanci dobro sprejeli, sta Tina Štrubelj in Simon Oblak, ki sta par ne samo poslovno, ampak tudi zasebno, začela razmišljati, da izdelek ponudita tudi širši javnosti. Ves svoj čas, energijo, znanje in prihranke sta vložila v to, da sta v garaži postavila mini proizvodnjo, postavila spletno trgovino, se dodatno izobraževala in začela skozi testiranje in raziskovanje razvijati lastno naravno kozmetično linijo Nelipot. Z njunimi izdelki sta najprej želela priti v nekaj manjših trgovinic, hkrati pa sta potihem že sanjala tudi o policah kakšnega velikega trgovca. Projekt Štartaj Slovenija izpolnil njune sanje Sanje so se jima izpolnile leta 2016, ko sta bila povabljena na avdicijo za novo dokumentarno oddajo na televiziji. Po nekaj omahovanja, ker nista vedela za kakšen format oddaje gre, sta si rekla: "Pojdiva, poizkusiti velja in vidimo, kaj prinese." Prineslo je preobrat v njuni življenji.

"Nikoli nisva zares razmišljala o tem, da bi od tega živela. Vse skupaj je prišlo zelo spontano, kot posledica tega, da sva si upala in poizkusila, v to pa vložila naju, najina znanja in ves čas in prihranke." 4        NAVDIHNI.ME       

"Največja prednost najinega odnosa, ki se ves čas prepleta z najinim skupnim poslom, je v zanesljivosti ter podporni medsebojni dinamiki. Ko ima eden slab dan, ga drugi potegne gor. In obratno. Morava pa biti zelo pozorna, da si vzameva dovolj časa tudi drug za drugega, stran od poslovnih skrbi in pogovorov, saj se drugače romantika izgubi", pravi Tina. In doda, da je mati vsega potrpežljivost, saj "ko pride slab dan utrujenost, izčrpanost, pritiski glede rokov, vse svoje breme in nejevoljo najprej vržeš na svojega najbližjega."


"Ko sva začela raziskovati naše vsakodnevne kozmetične navade, sva ugotovila, da so dezodoranti tisti, ki v sebi nosijo veliko kemijskih spojin, ki so nevarne za naše zdravje ob dolgoročni uporabi in da je potrebno najti naravno alternativo." Vse izdelke še vedno naredita sama Širjenje posla je zahtevalo tudi razširitev prostorov in ekipe. Tako sta v Trzinu letos najela prostore za pakirnico in pisarno, hkrati pa so se podjetju poleg Tine, ki pravi, da je v podjetju zaposlena na delovnem mestu čarovnice, pridružili še trije sodelavci. Ti skrbijo predvsem za pakiranje in komercialni del, proizvodnjo vseh izdelkov pa Tina in Simon še vedno naredita sama, pomoč imata le pri razkuževanju embalaže. V proizvodnji ju je možno najti vsako popoldne. In prav ti popoldnevi so tudi edina stalnica v njunem razgibanem podjetniškem vsakdanu, pravita v smehu. Postopek priprave dezodoranta Nelipot traja približno tri dni. Pri čemer so vsi procesi, od predpriprave do izvedbe, izjemno pomembni. V trenutno najbolje prodajanem dezodorantu - Nelipot SHAC, z vonjem limonske trave in čajevca, so po slovenski nomenklaturi štiri sestavine. Vse sestavine, ki jih uporabljata, so naravne, ker je Tini in Simonu zelo pomembno, da s kozmetiko v telo ne vnašamo kemičnih spojin, ki na dolgi rok škodujejo zdravju. K takšnemu razmišljanju in delovanju ju je še bolj spodbudilo slovo Tinine mame, ki je pred leti izgubila bitko z rakom. To je bila za njiju najtežja preizkušnja v življenju, hkrati pa sta ravno zaradi nje začela raziskovati alternativne možnosti, kar ju je kasneje pripeljalo do Nelipota. 

Pred vrati novih izzivov Tina in Simon trenutno izdelujeta osem različnih izdelkov. Poleg dezodorantov tudi zobni prašek z aktivnim ogljem za naravno umivanje zob in mažo za obnavljanje kože. In čeprav sta bila s svojimi idejami na začetku pogosto obravnavana malce podcenjevalno, s komentarji v smislu, "Vidva in ta vajina krem'ca", sta zdaj najbolj ponosna, da ju prve ovire niso ustavile. Da sta verjela vase in v svoje izdelke ter da sta vztrajala in dopustila, da ju je Nelipot odpeljala svojo pot. Ta ju zdaj vodi tudi izven naših meja. S svojim pogumom, predanostjo in visoko motivacijo, ki jih imata oba zapisane v svojem DNK-ju, se že pripravljata na nove izzive. Poslovne in zasebne. Poslovno se lotevata prodora na tuji trg, zasebno pa se bosta od maja naprej preizkusila še v eni novi vlogi. Starševski.

NAVDIHNI.ME     5


OD KOD IME NELIPOT? BESEDA NELIPOT IZHAJA IZ AMERIŠKEGA BESEDNJAKA IN POMENI BOSONOG. TINA IN SIMON STA TAKO POIMENOVALA SVOJO KOZMETIČNO LINIJO ZATO, KER STA SE OB VSTOPU NA NOVO, KOZMETIČNO PODROČJE TUDI ONADVA POČUTILA BOSONOGA. HKRATI PA ČE V BESEDI IZPUSTIMO ČRKI L IN I, OSTANE BESEDNA ZVEZA "NE POT", KAR SE LEPO SKLADA Z NAMENOM NJUNIH IZDELKOV.


Srž za.me

OVIRA NE POMENI NIČ DRUGEGA KOT STRAH AVTORICA: NATALIE C. POSTRUŽNIK

Intervju s Petro Leskovšek Lasetzky, "mamo" Razvedrilka in Jerneje, aktivno prostovoljko Društva za kronično vnetno črevesno bolezen, avtorico projekta Dvorišče otrokom, s srčno žensko, ki ji ne zmanjka energije in idej, ki se jih loteva in izpelje z žarom in veseljem. Mamo, ki se je soočila z izgubo otrok. Žensko, ki živi s kronično boleznijo. Damo, ki je postala naš navdih. Igrišče razlog za navdih, igra pa za poslovno idejo. "Bodimo kdaj humanitarni tudi za sebe, ne samo za druge!" je bil slogan,

s katerim smo nagovorili stanovalce bloka (kjer stanujem z družino) na Ulici Štravhovih na mariborskem Pobrežju, sponzorje in donatorje z namenom zbrati sredstva za prenovo otroškega igrišča pred našim blokom. Zbrali smo skoraj dva tisoč evrov! Zelo sem ponosna na to. Zakaj? Ker nam je uspelo, kljub temu da smo imeli podporo le s strani peščice stanovalcev. Ker nam je uspelo kljub izjemno negativnim anonimnim pismom nekaterih stanovalcev … Ker smo dosegli tak pozitiven odziv s strani donatorjev. Ker med nami še obstajajo ljudje, ki so dobri po srcu in so projekt s svojim znanjem in v svojem prostem času, ki bi ga lahko namenili morda svojim najdražjim ali ga porabili zase, raje namenili fizični izvedbi želja, ki so bile v prvi fazi zasnovane le na papirju in v naših mislih. NAVDIHNI.ME       7


LJUDJE SE TAKO RADI UKVARJAJO S TUJIMI ŽIVLJENJI. ZAKAJ ENOSTAVNO NE UŽIVAJO V SVOJEM? Ker smo s tem našim najmlajšim povrnili priložnost za igro in hkrati poskrbeli tudi za starejšo populacijo stanovalcev. Projekt vsekakor še ni zaključen in z njegovo izvedbo nadaljujemo tudi letos, ko bomo namestili še nekaj dodatnih klopi z naslonom, zasadili še nekaj grmičevja ... Izjemno ponosna pa sem tudi na Razvedrilka, naše podjete za organizacijo zabav za otroke, tudi tiste iz socialno šibkih družin. Vsaka delavnica, animacija, varstvo, izris … je zame prav poseben projekt. Kaj so vaši načrti v prihodnje? Vsekakor želim svoje poslanstvo kot prostovoljka nadaljevati v Društvu za kronično vnetno črevesno bolezen, moja velika strast pa ostaja tudi Razvedrilko. Z igrami našega in vašega otroštva želim še naprej razveseljevati vse generacije - mlajšim igre predajati, starejše pa spomniti na to, kako malo je bilo v našem otroštvu potrebnega za radost in veselje. S talnimi igrami želim vsem generacijam omogočiti neko novo obliko zabave in druženja tako na prostem kot v notranjih prostorih ter z njimi in z mnogimi drugimi naravnimi in inovativnimi pristopi s pomočjo vlagateljev popestriti igrišča pred vrtci, osnovnimi šolami, blokovskimi naselji in prenoviti še več dotrajanih otroških igrišč na območju celotne Slovenije. Priročnik, ki združuje igre našega otroštva, je v fazi zaključevanja in bo izšel to pomlad. Izdati želim tudi osebnoizpovedno knjigo in knjige za otroke. Idej je veliko.

8        NAVDIHNI.ME       

Kaj je za vas ovira? Ovira ne pomeni najbrž nič drugega kot strah. Strah pred nečim novim, strah pred spremembo, strah pred konkurenco … Bolj kot o vsem tem razmišljamo, bolj se vrtimo v nekem začaranem krogu in zaradi tega obstanemo. Ne upamo naprej. Ne upamo iti za svojimi sanjami. Meni oviro predstavlja le morebitni zagon bolezni, sicer pa mi v življenju vsaka stvar, dogodek predstavlja nek izziv.

SPOPAD SVETLOBE IN TEME Katera bolečina se vas je najbolj dotaknila? Življenje me je prizadelo kar nekajkrat. Pokazalo mi je svari, ki jih nisem želela videti. Doživela sem veliko žalost in občutila poraz. Po dveh spontanih splavih, ki sta se zgodila v obdobju prvega tromesečja, sem skoraj dve leti po tem v sedmem mesecu nosečnosti rodila mrtvo deklico Evo. V 22. tednu nosečnosti so bile ugotovljene številne anomalije na možganih.


Z možem sva bila v trenutku postavljena pred dejstvo o tem, da prekineva Evino življenje. Začelo se je dolgo in mučno obdobje, mučnih 7 tednov, ko sva molila in se želela zbuditi iz teh groznih sanj. Mnenja sva iskala tako v Sloveniji kot v tujini. Nazadnje sem dovolila, da so Evici prekinili utrip srca. Le kako nisem imela moči pobegniti??? Zakaj??? Naslednji dan sem rodila in v naročju držala svojo mrtvo hčerkico, v 29. tednu le 10 cm manjšo od Jerneje, ki se je rodila ob terminu, z dolgimi črnimi laski … Iz porodnišnice sva odšla le s plastično vrečko, v kateri so bile moje stvari za osebno higieno. Vožnja v avtomobilu, ko sem na zadnjih sedežih čez nekaj dni v naročju držala leseno škatlo s posmrtnimi ostanki naše Evice,ko sva jo z možem iz Ljubljanskih Žal peljala v Maribor, kjer smo opravili pokop, obdobje ko sem se iz bolnišnice vrnila brez trebuščka, ko sem Jerneji

njenim letom primerno znova in znova morala razlagati o tem, kaj se je zgodilo, vsi radovedni pogledi in čez nekaj mesecev tudi vprašanja stanovalcev o tem, ali sem oziroma kdaj bom ponovno zanosila, pa vse tolažbe v smislu, da sva še mlada in da imava enega zdravega otroka … Začelo se je obdobje, ko je čas zame obstal. Tako sama sem bila … tako … mučno obdobje, ki je kar trajalo in trajalo. Jokala sem, z nogo ali roko tolkla ob tla ali ob steno, na pokopališču pograbila pest kamenja in ga z vso močjo zalučala nekam, kjer ni bilo nikogar … A sem se po letu in pol nekako pobrala. Nekega dne sem sedla pred računalnik in začela pisati. Čustva so kar vrela iz mene. To je bila moja terapija. Pisanje in branje sta mi pomagala na povsem novo pot v življenju. Na pot na kateri se zavedam trdega dela na sebi, na pot na kateri se zavedam zakaj sploh živim, kaj je moje poslanstvo in kaj sploh je življenje. NAVDIHNI.ME       9


PETRA JE VZTRAJNA LEVINJA, KI JE ZVESTA SAMA SEBI. PREDANA VSEM IN VSEMU, KAR POČNE. PO SVOJI POTI ŽIVLJENJA STOPA PONOSNO IN SLEDI SVOJIM SANJAM. VERJAME V TO, KAR POČNE IN VERJAME V TO, DA JE ČISTO VSE TUKAJ Z NAMENOM. SE ZAVEDA MINLJIVOSTI IN CENI DROBNE POZORNOSTI. UŽIVA V TEM, KAR IMA.

Kateri dogodek predstavlja najlepši trenutek vašega življenja? Najlepši trenutki v življenju so tisti trenutki, ki jih lahko preživiš ob svojih najdražjih in hkrati počneš to, kar te neizmerno veseli. Ni pomemben denar, ni pomembna velikost stanovanja ali hiše, tudi znamka avtomobila, ki ga voziš, ne, vse, kar šteje in je v življenju najbolj pomembno, je družina, so pristni odnosi. Trenutek, ko izveš, da boš postal starš in nato 9 mesecev opazuješ in pod srcem čutiš ta čudež, ki je nastal iz ljubezni med partnerjema, trenutek, ko v svoje naročje sprejmeš svojega otroka, prvi nasmeh, prvi korak, prva beseda, prvi vstop v vrtec ali v šolo … to, da se lahko zjutraj zbudiš v novi dan, da imaš ob sebi zdravega otroka in partnerja, ki te podpira, da lahko sam kljub doživljenjski diagnozi živiš svoje sanje, da si tudi kot odrasel upaš skočiti v največjo lužo, branje pravljic, prepevanje, ples, izlet v naravo, večer ob družabnih igrah … toliko lepega lahko doživimo v življenju! Ne zamudimo teh trenutkov zaradi številnih neodgovorjenih e-sporočil ali zaradi kupa druge dokumentacije. Čas beži, otroci odrastejo, mi se staramo. Ne zamudimo teh čudovitih trenutkov zaradi nečesa, kar lahko počaka.


PETRA SKOZI ŠTIRI OSEBNA VPRAŠANJA Če vprašate vašo hčerko, kdo je njena mamica, kaj reče? Jerneja pravi le, da sem najlepša mami na svetu : Morda se zna bolje izraziti skozi risbico, zato jih nekaj kar prilagam :)

Kateri ljudje in zakaj so se vam pozitivno vtisnili v vaše življenje? Zaradi izjemne volje do življenja kljub usodni poškodbi, ki ga je za vse življenje priklenila na invalidski voziček, je to zagotovo moj oče. Pa moja mami, ki je morda ravno zaradi brezpogojne ljubezni do očeta ob mojem rojstvu in hkrati informaciji o usodni poškodbi očeta zbrala neverjetno moč in se ni predala. Zaradi pozitivne naravnanosti, ljubezni in dobrega srca prav gotovo tudi moj dedi Franjo. Čeprav ga med nami ni že več kot 20 let, vem in čutim, da je zmeraj ob meni. Čudoviti spomini na otroštvo in na vse najine dogodivščine ostajajo v srcu za vse življenje. Zaradi srčnosti in topline tudi Ingrid, zaradi zagnanosti in strasti, ki jo v sebi nosita do svojega dela pa Mirjana in gospa Alja. Tudi vi, gospa Natalie. Vse ste zmeraj tako trdno verjele vame. Dijani in Klavdiji iz srca hvala za vso podporo, ki mi jo izkazujeta. Tako srčni sta. Pravzaprav je ljudi, ki so v meni pustili nek poseben pečat, še kar nekaj. 

Naše poti so se srečale tako v mojih prejšnjih zaposlitvah kot v Društvu za kronično vnetno črevesno bolezen in v institucijah, v katerih sem se izobraževala. Z nekaterimi se trdne vezi tkejo oziroma ohranjajo še danes, na nekatere pa ostaja le lep spomin. Kje najdete energijo? Moja velika strast sta ples in vrtnarjenje, sicer pa mi energijo s svojo ljubeznijo in izkazano podporo dajejo moji najdražji hči Jerneja s svojo otroško ljubeznijo in iskrenostjo, mož svojo pozitivno naravnanostjo in neizmerno podporo in humorjem, psička Leksi in zajček Zeko s svojo hvaležnostjo in toplino. Izjemno rada imam tudi vse, kar je povezano s poletjem. Ali doživljate svojo kronično črevesno bolezen kot tabu? Bolezni nikdar nisem doživljala kot tabu. Nikdar je nisem tajila, je pa res, da sem jo kot del sebe sprejela šele nekje po petih letih od postavitve diagnoze. Menim, da me ljudje zaradi tega dobro sprejemajo, so pa njihovi odzivi (predvsem glede mojega zunanjega izgleda in telesne teže) nemalokrat zame malce nerazumljivi. Do nedavnega me je to izjemno obremenjevalo in prizadelo, sedaj pa ne več.

NAVDIHNI.ME     11


IGRE NAŠEGA OTROŠTVA KOT POPOTNICA ŽIVLJENJU "Želim si, da se na igrišča in v čas šolskih odmorov vrnejo aktivnosti s preskakovanjem gumitvista, želim si, da fantje ponovno kotalijo frnikole, da se otroci družijo ob igri "zemljo krast", da se zgodi nek pozitiven premik v glavah ljudi in si zaželijo animacije in iger našega otroštva tudi na svojih službenih ali zasebnih dogodkih … Želim si, da generacije ponovno in znova začutijo tisti poseben čar, da nove generacije ob igrah našega otroštva razvijajo medsebojno komunikacijo, kreativnost, domišljijo, da gradijo zaupanje, preverjajo prag vzdržljivosti in vzpostavljajo posebne vezi … Vse to so tako pomembne popotnice za življenje, ki pa se jih žal veliko premalo zavedamo."

KDO JE RAZVEDRILKO? Razvedrilko je organizacija, v katerem Petra s srčnostjo in toplino ogreje srce tudi otrokom iz socialno šibkih družin. Poudarek daje igram našega otroštva, z veselimi barvami in oblikami pa popestri asfaltne in druge površine. Zabava na prostem je zagotovljena. "Iskren nasmeh in sreča na otroških ličkih je najlepše darilo in če ju lahko na dan privabimo s tem, ko podarimo svoj čas, preberemo pravljico, podarimo kakšno majhno pozornost, skupaj ustvarjamo ... smo naredili veliko in dobro delo," se Petra nasmeje. Najdete ga lahko na http://www.razvedrilko.si/.

12        NAVDIHNI.ME       


AVTORICA: MARTINA PINTERIČ RAK NA OBISKU

SPOZNALA SEM TE PRI 24-TIH LETIH. PRED TEM ŠE NISEM NIKOLI SLIŠALA ZA HODGKINOV LIMFOM, ČEPRAV SEM MISLILA, DA POZNAM KAR NEKAJ VRST RAKA. PRESENETILO ME JE, DA SE O TEBI NE GOVORI VEČ. ČEPRAV, ODKAR SEM ZBOLELA, TE SREČUJEM POVSOD. VERJETNO POSTANEMO POZORNI ŠELE TAKRAT, KO NEKAJ IŠČEMO ALI NAS TO NAJDE. Večno vračanje k sebi že nekaj časa pomeni vračanje k tebi. Moj strah se je malce pomiril odkar vem, da ostajaš pri miru. Nič več nisi moja prva misel, ko vstanem in zadnja preden zaspim. Danes te ne gostim več v sebi, zdaj k tebi hodim samo na obisk. Včasih se oglasim na hitro, včasih pa ostanem, dokler me realnost ne pokliče. Toda le kdo je močnejši od tebe, le kdo si zasluži več pozornosti kot ti? Zadnje čase ugotavljam, da postaja vse pomembnejše od tebe, zato si ne dovolim, da me preslepi vsakdan. Ne dovolim, da moja iskrenost trka na zaprta vrata. Zato se danes, bolj kot kadarkoli prej ustavljam pri tebi in si želim, da bi še kdo slišal najin pogovor.  Vse prevečkrat slišim pogovore med ljudmi, ki so prazni. 

NAVDIHNI.ME     13


Pogovori, ki polnijo kozarec časa do vrha, čeprav bi bilo bolje, da bi ostal prazen in se polnil le takrat, ko bi bilo vredno. Tako bi življenje lahko v vsem svojem blišču "spili na dušek". Vsi lahko veliko prispevamo k temu, da življenje postane vrednota. Glede na to, da je moja preizkušnja boj s teboj, je tudi moj dolg tebi ohraniti vrednost življenja. Zato to počnem na meni najbolj zvest način - z iskrenostjo. Ta lahko boli, vse prevečkrat pa opažam, da si marsikdo od nas želi, da bi je bilo več … Da bi bilo več vprašanj tako iskrenih, kot jih lahko vpraša le otrok. Spraševanje in želja po iskrenem odgovoru je nekaj, kar daje smisel pogovoru, je način, kako ogovoriti dušo. Vsak ima svoj način, kako lahko življenje postane ne le preizkušnja, ki ti daje moč, temveč vrednota, za katero se je pomembno boriti. Tudi dve leti po najinem slovesu še vedno potrebujem pogovor s tabo. S tabo, ki si mi nekoč jemal moč, danes pa mi jo daješ. Rak. Si tisti, ki mi s svojo iskrenostjo in brutalnostjo, ki si jo prinesel s seboj, ne pustiš, da ostanem enaka. Spremenil si sebe, spremenil si mene in spreminjaš vse, ki te spoznajo do te mere, da nenehno razmišljajo o tebi - o biti in obstajanju. Veliko vzameš, še več pa pustiš. Moj strah po tvoji vrnitvi bo ostal večno prisoten, kdaj pa kdaj odstoten, vendar nikoli predolgo pozabljen. Večkrat se opomnim, da se življenje nikoli ne ustavi, tudi ko nas več ni. Vedno gre naprej. Zato se moramo včasih ustaviti sami - vsaj za trenutek. Trenutek, namenjen samozavedanju. Vse preizkušnje, ki nam jih življenje nosi na koncu preidejo v eno samo, ki prevzame glavni oder, na katerem smo glavni junaki mi sami. Zato užijmo življenje in ne pustimo, da se kozarec časa polni brez našega zavedanja. Martina Pinterič je 27-letnica, ki je premagala raka. Pri tem so ji bili v pomoč pogovori z boleznijo, samoizpraševanja in samoizpovedi. Zbrala jih je v rokopisu Na obisku, ki čaka na objavo.


BESEDILO IN FOTOGRAFIJA: MAJA GOLOB

NAVDIHNI.ME     15


Maja Golob je avtorica knjižne uspešnice Ne čakaj na vikend, po izobrazbi diplomirana ekonomistka, sicer pa mama, žena in uspešna podjetnica. Ima 25 let izkušenj s področja vodenja, prodaje in marketinga. Po soočenju z izgorelostjo se je zavezala, da bo z deljenjem svoje izkušnje pomagala vsem, ki v vsakdanji dirki s časom pogosto pozabijo nase. Svojo zgodbo je zapisala v knjigi 'Ne čakaj na vikend', spoznanja in praktične napotke za boljše ravnovesje med delom in zasebnim življenjem pa deli na predavanjih, delavnicah v podjetjih ter zapisih na blogu (www.necakajnavikend.si/blog).

16        NAVDIHNI.ME       


č AVTORICA: ANJA ZAMUDA FOTOGRAFIJE: ILIR DEMIRI Ilir Demiri se že 12 let profesionalno ukvarja s

V zadovoljstvo mu je, da lahko s svojim

Vendar sta se po tem, ko je tretjeuvrščeni svojo

sladoledarstvom. Je predstavnik četrte

sladoledom osrečuje ljudi vseh generacij, saj

udeležbo odpovedal, na prestižno tekmovanje

generacije v družini, ki se ukvarja s tem

še ni srečal človeka, ki ga sladoled ne bi

v izdelavi sladoleda vendarle uvrstila.

poslom. Osnovno predznanje sladoledarstva, ki

razveselil.

ga je prevzel od svojih staršev in starih staršev, nenehno nadgrajuje in poglablja na

Za razliko od evropskega prvenstva, kjer so Vrhunski uspeh

sejmih v tujini, udeležuje se tekmovanj v

tekmovalci izdelali sladoled, komisija pa ga je ocenila, je "Gelato World Tour" septembra v

izdelavi sladoleda. V svoji sladoledarni Kremko

Ilir Demiri in njegov svak Ardit Ejupi sta se

Riminiju potekal kot štiridnevni festival, kjer je

v Spodnjem Dupleku želi svojim kupcem -

lansko pomlad vsak s svojim okusom udeležila

35 tekmovalnih parov iz vseh držav sveta

sladolednim sladokuscem - zagotavljati

državnega prvenstva v izdelavi sladoleda v

izdelovalo sladoled za vse obiskovalce. Ilir

kvaliteten sladoled najrazličnejših okusov.

Novi Gorici. Z okusom "dark smoke" se je na

poudarja, da je bila konkurenca zelo močna, saj

Delo sladoledarja sicer ni enostavno, če želiš v

evropsko prvenstvo v Bologno kvalificiral Ardit

so sodelovali predstavniki največjih svetovnih

tem poslu uspeti, ti mora biti v izziv in veselje.

in s seboj kot svojega tekmovalnega partnerja

sladolednih velesil, kot so Italija, Nemčija,

Ilir trdi, da mu delo v pisarni zagotovo ne bi

povabil Ilirja. Na evropskem prvenstvu sta

Avstralija, Argentina, Kitajska itd. Z osvojenim

prineslo toliko zadovoljstva in ustvarjalne

prejela posebno priznanje in zasedla četrto

končnim 10. mestom sta izjemno zadovoljna,

svobode, kot mu enega in drugega prinaša

mesto, ki pa žal ni zadostovalo za uvrstitev na

saj predstavlja velik uspeh za majhno

delo sladoledarja.

svetovno tekmovanje "Gelato World Tour".

družinsko podjetje.

NAVDIHNI.ME     17


SVAKA ARDIT EJUPI (SLADOLEDARNA PINGO, ŠENTILJ) IN ILIR DEMIRI (SLADOLEDARNA KREMKO, DUPLEK) V SVOJEM POSLU SODELUJETA NA VSEH PODROČJIH. PRI KREIRANJU NOVIH OKUSOV SLADOLEDA IZHAJATA IZ ISTE OSNOVNE RECEPTURE, KI SE V DRUŽINI PREDAJA IZ RODA V ROD. PRED PREIZKUŠANJEM IDEJ SE POSVETUJETA IN IZRAZITA VSAK SVOJE MNENJE, KO VSE ZDRUŽITA, PA NASTANE NOVA KOMBINACIJA IN Z NJO NOVA SLADOLEDNA KREACIJA.

Pogumne inovativne kreacije

Umetnih arom je po Demirijevih besedah danes

da so največji potrošniki sladoleda - presenetljivo -

skoraj nešteto - iz njih je moč narediti instant

Rusi, sicer pa na področju sladoledarstva nesporno

Okus "dark smoke", s katerim sta se Ardit in Ilir

sladoled kakršnega koli okusa. Vendar Ilir

ostajajo vodilni Italijani, ki so tako največji

predstavila na lanskem svetovnem prvenstvu v

poudarja, da se v svojih sladoledarnah raje držijo

proizvajalci surovin kot tudi strojev in vitrin za

izdelavi sladoleda je okus temne čokolade,

svoje recepture in skušajo svoje sladolede vedno

sladolede. Zanimivo je tudi, da "v Nemčiji skoraj ni

dimljene na češnjevem lesu, poprej

obogatiti s svežimi sestavinami (sadjem,

kornetov, sladoled jedo v sadnih kupah", med tem

namočenem v viskiju. Sladoled z alkoholom je

vanilijevimi stroki itd.), saj stremijo k temu, da je

ko je pri nas povsem običajno, da "pride družina,

sicer izjemno težko pripraviti, vendar se tega

njihov izdelek čim bolj naraven - čeprav je ta

kupi sladoled v kornetih, se malo sprehodi, usede

izziva nista ustrašila. "Vedno skušamo ustvariti

način priprave sladoleda dolgotrajnejši, dražji in

na klopce in uživa v sladoledu kot posebnem

nekaj novega, nekaj, kar na trgu še ne obstaja,"

težji.

doživetju". Štajerska regija je še posebej znana po

pove Ilir. Redno se udeležujejo velikih sejmov, kjer dobijo različne zamisli in ideje, ki jih nato

tem, da si ljudje zelo radi privoščijo sladoled. Ilir iz V koraku s časom

razvijejo v nove stvaritve, s katerimi izstopajo.

prve roke pove, da dobavitelji na Štajersko prodajo 70 odstotkov vseh prodanih surovin in materiala v

Vse, kar razvijejo za tekmovanja, ponudijo tudi

V času, ko je vse bolj razširjen trend zdravega

Sloveniji. V Mariboru in bližnji okolici je po njegovih

v svojih sladoledarnah. Sicer pa nove okuse in

prehranjevanja, je opaziti spremembe tudi pri

besedah okrog 25 sladolednih butikov - toliko jih

kombinacije uvajajo skozi vso sezono. Lani sta

kupcih sladoleda. "Raje kot po mlečnih, posegajo

nima niti Ljubljana.

bila na primer zelo aktualna okus temne

po sadnih sladoledih, vse več jih opušča

čokolade s polivom pistacije in okus kokosove

kornete," opaža Ilir. Kupci so vse bolj pozorni na

vode s figovim polivom. Letos bodo skušali

to, kaj kupujejo, skoraj vsakega drugega zanima,

vpeljati okus vrtnice, ki ga trenutno preizkušajo

kaj je v sladoledu. Ilir jim vse z veseljem razloži,

Glede na svojo velikost, meni Demiri, je Slovenija

in razvijajo, razkrije Ilir.

brez težav pa koga tudi povabi v delavnico, da

zelo prijazna za sladoledarski posel, zgovorno je že

dobi vtis, kaj in kako delajo. Sladkor zadnja leta

število delujočih sladolednih butikov. Vendar to

nadomeščajo z bolj naravnimi sladili, v novi

pomeni tudi večjo konkurenco. Ko se je pred

sezoni pa nameravajo uvesti tudi posebno

desetimi leti odločal o lokaciji svoje sladoledarne, je

"Sezona pri nas traja od marca do oktobra - v

novost - sladoled povsem brez sladkorja. Takega

imel v mislih pregovor "Bolje biti prvi na vasi, kot

tem času skušamo iz vsakega dne potegniti

sladoleda, trdi Ilir, do zdaj ni bilo mogoče izdelati,

zadnji v mestu". "V Mariboru je konkurenca

maksimum," razloži Ilir. Vstajajo zgodaj in

s prihodom stroja s posebnimi senzorji, ki

enostavno prevelika in te lahko, dokler se ne

pričnejo izdelovati sladoled, okrog poldneva

preprečujejo, da bi sladoled med pripravo

uveljaviš, že uniči," pravi Demiri in dodaja, da jim je

imajo nekaj prostega časa za kosilo in nakup

zmrznil, pa bo tudi to mogoče. Čeprav gre za

"na vasi, v Spodnjem Dupleku vseeno uspelo

materiala. Popoldan že pripravljajo sladoled za

veliko investicijo, bodo stroj kupili. "Moramo se

narediti tako dobro zgodbo, da njen glas seže tudi v

naslednji dan, z delom zaključijo v poznih

modernizirati in slediti trendom, svoje stroje

mesto". Če so na začetku v sladoledarno Kremko

večernih urah. Izdelava dobrega sladoleda

redno, vsakih nekaj let nadomeščamo z novimi,

zahajali pretežno domačini, v zadnjih treh letih

zahteva svoj čas, masa mora stati čez noč, da

da lahko zadoščamo najvišjim evropskim

opaža, da prihaja k njim na periferijo vedno več

se razvije prava aroma in pride okus do izraza.

standardom," še pove Ilir.

okoliških gostov iz Maribora, Ptuja in drugod.

Dober sladoled zahteva veliko truda

Prvi na vasi, a ne zadnji v mestu

"Zadovoljni smo, v Dupleku so nas čisto vsi Štajerci in Rusi si radi privoščijo

pozitivno sprejeli in nas po desetih letih še vedno spodbujajo s tem, da hodijo k nam zapravljat in tako

Konzumiranje sladoleda se sicer po državah zelo

se dober glas o nas širi. Da lahko v kraju, ki ima

razlikuje. "Pistacija je pri nas okus sladoleda, ki

okrog 4000 prebivalcev solidno preživiš s

ga jedo samo sladoledni gurmani, v Italiji pa je

sladoledarno, je kar velik dosežek," meni Demiri in

okus pistacije klasika, ki jo mora imeti

dodaja: "ostali bomo, kolikor dolgo bomo lahko."

vsaka sladoledarna," razlaga Ilir. Kot zanimivost dodaja,


ZAJEZDI VAL ŽIVLJENJSKE ENERGIJE Avtorica: Natalie C. Postružnik Foto: Osebni arhiv

NAVDIHNI.ME     19


20        NAVDIHNI.ME       


Slovenija dom voditeljstva in priložnosti

NAVDIHNI.ME     21


BruĹĄenje, energija in lekcije


Ponesi me v spremenjeno prihodnost

NAVDIHNI.ME    23


Fografija posneta za naslovnico revije Jane.

Ladeja Godina Košir finalistka za nagrado The Circulars 2018 Med 6 finalistov za globalno nagrado The Circulars 2018 v kategoriji Circular Economy Leadership, namenjeni izjemnim posameznikom, se je uvrstila Ladeja Godina Košir. Nagrade podeljuje Svetovni gospodarski forum (WEF) in iniciativa Forum of Young Global Leaders v sodelovanju z Accenture Strategy. Med nominiranci so uveljavljena imena kot na primer predsednik uprave družbe Philips, Frans van Huten. Žirija je nagrade podelila v sklopu letnega vrha Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu, 22. januarja 2018. Vloga Slovenije med nosilci krožnega prehoda s tem priznanjem v mednarodni areni postaja še vidnejša. Vir: Circular Change.

NAVDIHNI.ME     25


ODKRIJ.ME

Avtorica: Natalie C. Postružnik Foto: Neža Knez in Nina Trklja Nardin

NE VEM, ČE IMA V SLOVENŠČINI KATERA BESEDA TOLIKO SVOJIH NAREČNIH RAZLIČIC KOT PRAV NOGAVIČKE: ŠTUMFI, ZOKNI, KUCJTE, FUZETLNE … ZAKAJ TOREJ ZOKRLI?

26        NAVDIHNI.ME       


NAVDIHNI.ME     27


ODKRIJ.ME

PLES KOT SKRITI JEZIK MOJE DUŠE

AVTOR: MIHA FLORJANC LUKAN

FOTOGRAFIJE: OSEBNI ARHIV MIHE FLORJANCA LUKANA, GREGOR KOVAČIČ BAJT (NASLOVNA FOTOGRAFIJA), URŠKA ČUK (ŠPORTNIK LJUBLJANE 2017), JURE MATOZ (SOLO MIHA FLORJANC LUKAN)

Le kdo še ni slišal za zgodbo o odraščanju enajstletnega Billyja Elliota, ki ga namesto boksarskih rokavic povsem prevzame čar plesnih gibov? Zgodba, v kateri je Jamie Bell v filmu odplesal vlogo glavnega junaka, je bila precej podobna njegovi življenjski zgodbi. Mladenič, ki preko svoje ljubezni do plesa odkriva in spoznava samega sebe ter v začetku to ljubezen skriva pred sošolci, se na vsak način trudi dokazati, da ples ni le za punce. Tako se začne njegova plesna kariera …

Pa moja? … Piše se leto 2014, v Londonu pa prijeten poletni večer. Sedim v nabito polni dvorani Victoria Palace Theatre in nestrpno čakam začetek slavnega muzikala … Popoln trans in navdušenje cele tri ure. Odlična igra, čudoviti glasovi in neverjetna energija mladega plesalca Billyja, ki poskuša vsa svoja čustva izraziti s plesom.

NAVDIHNI.ME     29


ASPIRACIJA KDO SEM: PREPROST PETNAJSTLETNI GIMNAZIJEC, OD JANUARJA 2018 DALJE PLESALEC ČLANSKE SELEKCIJE PLESNEGA DRUŠTVA, ODGOVOREN UŽIVAČ, SAKSOFONIST. SEM, KAR SEM.

Senzibilna energija užitka v plesu Že odkar se dobro zavedam, bistvo mojega vsakdana predstavlja ples. Sem plesalec društva v Ljubljani ter od letos ponovno plesalec Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. V plesu neizmerno uživam. Že devet let nabiram plesno znanje v različnih plesnih zvrsteh (sodobni ples, show dance, step, jazz, balet in modern), trenutno pa me najbolj izpolnjujeta modern in balet. S plesom sem se pobliže srečal z vstopom v šolo, ko sta moje življenje hkrati preplavila glasba in ples. Svojo plesno pot sem začel na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, kjer sem se s sodobnim plesom začel zavedati svojega telesa in odkrivati lepote plesnih gibov. Mislim, da sem se v resnici za ples navdušil kar sam, saj sem imel to v sebi in sem moral to le odkriti. V društvu že sedem let uživam

v treningih, nastopih in tekmovanjih v različnih plesnih zvrsteh. Show dance, jazz, step, balet in modern so bili sestavni del mojega plesnega izobraževanja, trenutno pa plešem modern v formaciji, mali skupini, paru in kot solist. Letošnje šolsko leto sem bil sprejet tudi v 6. razred baleta na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Ker že nekaj let poleg ostalih plesnih točk plešem tudi solo točke, sem si lansko šolsko leto za praktični del zaključnega projekta v 9. razredu Waldorfske šole Ljubljana zadal izziv in si koreografijo v modern plesni tehniki sestavil sam. V čast mi je bilo, ko me je moj dolgoletni razrednik Gregor Kovačič Bajt primerjal z galebom in mi ob pripravi projekta zapisal: "Naj te srce ponese med oblake!"


ALITERACIJA NAJ OSEBA: MOJA SAMOZAVESTNA DEVETLETNA SESTRA ZOJA. ODKAR SE ZAVEDA SAME SEBE, TOČNO VE, KAJ ŽELI IN TEMU TUDI SLEDI. BODOČA MOČNA ŽENSKA.

Na moji plesni poti so koreografi kmalu začutili, kaj mi pomeni ples, zato so me vedno znali spodbujati in so zaupali vame. Ogromno sem se naučil od njih. Moj sedanji koreograf je Mitja Popovski, ki je popolnoma predan plesu in zato zelo uživam v delu z njim. Ples me napolni z energijo, ki jo potrebujem za poln urnik mojih šolskih in obšolskih dejavnosti. Je več kot samo želja, da bi se s plesom kdaj ukvarjal profesionalno. To je že dolgo moj način življenja. Poleg užitka mi ples predstavlja tudi svobodo, saj se takrat, ko plešem, počutim popolnoma lahkotnega in razbremenjenega ter ne mislim na nič drugega kot na glasbo, ki me vodi.

Pri plesu me fascinira senzibilnost. Uživam, kadar opazujem plesalce, ki plešejo in pri tem izžarevajo nekaj, kar ne znam natančno opisati. Najbolj me prepričajo tisti plesalci, ki plešejo to, kar čutijo. To začutim tudi sam in ti me navdihujejo. Preden se sam odpravim na oder, se zelo rad popolnoma umirim. Nekajkrat globoko vdihnem skozi nos in izdihnem skozi usta, nato pa se na odru popolnoma prepustim glasbi in plesu. Verjamem, da je ples skriti jezik naših duš in da je skrivnost plesa v tem, da gre za vse ostalo, razen za ples, kot je nekoč zapisala legendarna Martha Graham, eden glavnih pionirjev moderna v ZDA.

NAVDI1HNI.ME     31


ASOCIACIJA PLES: SVOBODA, PREDANOST, ENERGIJA, ČUTNOST, SRCE, POT, DIHANJE, TRENUTEK. POVEZANO Z MOJO DUŠO.

Ko delaš s strastjo, pridejo tudi rezultati Ob koncu leta 2017 so me na plesnem področju čakali veliki in pomembni dogodki. Najprej sem bil 1. decembra lani v Španskih borcih del plesne predstave SloAfrika, kjer je bil na ogled postavljen projekt prijateljstva in sodelovanja med plesalci našega društva in Južne Afrike. Še isti večer pa smo se po končani predstavi plesalci dveh celin skupaj z istim avtobusom odpravili na pot proti Varšavi na Poljskem, kjer smo se udeležili svetovnega prvenstva v modernu in jazzu za leto 2017 in se športno borili za lepe uvrstitve. Tekmovalo je več kot 3000 plesalcev iz 30 držav in štirih kontinentov. Dnevi so bili dolgi in naporni, kljub temu pa smo se v prostem času za odrom in v hotelu, kjer smo bivali, družili, se zabavali in tkali nove vezi z drugimi plesalci. Na Poljskem sem v modernu z ostalimi plesalci skoraj teden dni zastopal slovenske barve. Tekmoval sem v štirih različnih mladinskih modern kategorijah, in sicer v formaciji, mali skupini, paru in kot solist ter dosegel odlične rezultate. Kljub izredno močni konkurenci sem se z vsemi odplesanimi točkami uvrstil v finalne nastope, kjer smo s formacijo in malo skupino plesalci dosegli 5. mesto, prav tako sem bil 5. s solo točko, med pari pa sva s soplesalko Neli Crnkovič dosegla vrhunsko 3. mesto. Občutki, ko sva stala na odru za zmagovalce, so bili nepopisni. Bila sva presrečna, hkrati pa izredno zadovoljna, da so sodniki in gledalci ob romantični plesni točki začutili najino energijo. Miha Florjanc Lukan ... ... Je 15-letnik, ki živi za ples in pleše svoje sanje. Prepričan je, da je v plesu vse odvisno od tega, koliko je plesalec s srcem pri stvari. Predanost plesu je prvi pogoj. Če mu slediš, te življenje samo pelje in kot reka vedno najde svojo pot.


NI ME.JE

Ni potrebno, da greste čez moj pekel

AVTORICI: BARBKA ŠPRUK IN URŠKA KRIŠELJ GRUBAR FOTOGRAFIJE: MATEJA POTOČNIK, OSEBNI ARHIV

NAVDIHNI.ME     33


NAVDIHNI.ME     35


36        NAVDIHNI.ME       


Pogum, ki me navdihuje, in ostale lekcije Že leto, morda dve, na svoji poti v službo, če grem ob točno določeni uri, srečam moškega. Mladega. Z dvema otrokoma. Enega drži za roko, drugega ima v nahrbtniku za nošenje otrok. Vsak korak je premišljen, umirjen. Popolna osredotočenost in ubranost. Moda bo kdo pomislil, da ta trojka danes pravzaprav res ni več nič posebnega. Res je in hkrati ni res. Ta oče v eni roki drži palico za slepe. Kljub temu da ne vidi, se vsak dan poda po sicer točno določeni poti - v jutranji in popoldanski prometni konici - od doma v vrtec in šolo, kamor odpelje svoja dva otroka, in nazaj. Pot je res da vedno enaka. Dolga vsaj kakšna dva kilometra. Vijuga in pelje čez vsaj dve večji križišči ter več manjših. Verjetno se jo da naučiti, po korakih na pamet - razmišljam. Ampak je tudi pot, ob kateri so na pločnikih pogosto parkirana vozila. Pred šolo avtomobili včasih kar sredi ceste ustavijo in iz njih skočijo šolarji z nahrbtniki. Ali pa pozimi. Ko sneži in so pločniki še nekaj dni polni snega. Kdaj tudi poledeneli. In ko zaradi zvoženega snega ni meje, kje se konča pločnik in začne cesta. Pa ko so na cesti prehitri vozniki, ki na našem križišču pogosto vozijo v rdečo. Polno nevarnosti. Ampak to očeta, ki pelje otroke v vrtec in šolo, ne zmoti na poti k cilju. Videvam ga v vseh vremenskih in prometnih razmerah. Pozoren je na vsak korak in tudi vsak zvok, celo šum. Kljub slepoti živi polno življenje.  Njegova zgodba, čeprav je ne poznam, ampak le takole od daleč opazujem, ko ga z otroki vsake toliko srečam, me vsakič znova navdihuje. Za pogum. Vsako življenje ima ovire, moje, vaše, svoje, čez katere je treba slej kot prej skočiti in se jih naučiti tudi preskočiti, četudi desetkrat telebnemo pred tem. 

Ene ovire so na prvi pogled vsem vidne. Druge so morda bolj v nas, tretje si postavljamo sami (in jih skrivamo celo pred sabo). Poskušam ne soditi, kaj je težje, večje, lažje. In ko takole na poti v službo premišljujem o kakšnem mojem "velikem zalogaju", ki ga moram prežvečiti tisti dan ali teden ali mesec, pa kar malo odlašam, se običajno primeri, da ob poti naletim na tega pogumnega, predanega očeta, ki me vedno zdrami - v zdaj. In moj notranji glas dobi nov poriv - za pogum. Korak za korakom. In preprosto, golo, skromno človeškost. S tema dvema "orodjema" se nato podajam na pot, ki je še nisem shodila. Od kod jemlje pogum za spopadanje s svojo zgodbo in kje se navdihuje oče, ki navdihuje mene? To pa bo tudi zame ostalo skrivnost. Vsa navdušena sem ga eno jutro, ko sem hitela v službo (čeprav mi je moj notranji glas že ob tem, ko sem parkirala avto, govoril, da ne bo šlo tako, kot sem si zamislila), dohitela, ogovorila in povabila, da spregovori za revijo Navdihni.me. Da bo s pogumom, ki ga videvam jaz, zagotovo navdihnil še koga. A me je prijazno zavrnil. Da je svojo zgodbo v preteklosti že delil z mediji, zdaj pa da so na vrsti drugi, mlajši. Kako jasen fokus. Za trenutek mi je vzelo sapo. In tokrat - nisem ugovarjala. In tako mi je dal še dve "lekciji". Situacija me je spet spomnila, kako se čuti intuicija. Da bo tak odgovor, sem vedela že preden sem ga ogovorila, zato sem skoraj kakšen mesec iskala "pravi trenutek", da ga bom povabila k sodelovanju. In tako izgubila veliko časa in "pokurila" kar nekaj energije, saj je to ves čas viselo nad mano. Odlašala sem, ker nisem hotela slišati: ne. In druga lekcija? Pomembno je znati reči ne in ta ne slišati, sprejeti.  Hvaležna sem življenju za vse te uvide. 

NAVDIHNI.ME     37


NI ME.JE

BESEDILO IN FOTO: ANDREJA BASLE

"DELIM, DA MOJA ZGODBA NE POSTANE ŠE TVOJA" JE PRIJETEN, ODPRT IN NEPOSREDEN SOGOVORNIK. ZASE POVE, DA JE DVAKRAT LEV (PO ZNAMENJU IN PODZNAMENJU) IN V NJEGOVEM PRIMERU - TO VERJETNO KAR DRŽI. OPAZOVALEC HITRO OPAZI, DA SAMOZAVESTNO KRALJUJE V SVOJEM ŽIVLJENJU. KO SEM PRISEDLA ZA MIZO LOKALA V TRNOVEM V LJUBLJANI, KJER SVA BILA DOGOVORJENA, JE NA DRUGI STRANI SEDEL ENERGIČEN 43 LETNIK, ŠPORTNE POSTAVE - ŽIGA BREZNIK, PARAPLEGIK.   "Ni pa vedno enostavno," odkrito prizna Žiga. "Novo življenje" ga je pričakalo po prometni nesreči, ki jo je zakrivil mlad vratolomni voznik, ki je imel izpit vsega sedem dni. Kot 19-letnik se je zaradi poškodbe hrbtenice ob nesreči moral soočiti z dejstvom, da se bo od tam naprej "vozil in ne hodil." V 23 letih je življenje na vozičku dodobra spoznal. Pluse in minuse. A ga to, da je na vozičku, ni ustavilo. Predvsem mu je dalo širino.   Vozi avto, smuča in kolesari. Prepotoval je dobršen del sveta. Nekaj s prijatelji, nekaj tudi sam. Za tokratni pogovor sem ga na primer ujela tik pred potjo na Kanarske otoke.   A kot vozičkar, tako paraplegike imenuje sam, se druži predvsem s hodečimi. "Ker me to sili izven cone udobja. 


Če sem v družbi s hodečimi, se moram boriti, da jim lahko pariram, da sem na enaki ravni," pojasni svojo filozofijo premikanja mej pri sebi. Ko je na primer s prijatelji potoval po Evropi s šotori, se je moral hitro znajti, "kako se sam spravim iz vozička na tla in nazaj na voziček, brez pomoči." Nočem, da me kdo vozi Predvsem je rad samostojen, neodvisen. "Nočem in ne maram, da bi me kdo vozil v vozičku," pravi in tako je za "krmilom" vedno samo on. Tudi sicer je zaradi svoje drzne, morda včasih tudi predrzne in trmaste narave - kot se opiše - pri soočenju s svojim življenjem po prometni nesreči - oral marsikatero ledino in si ni postavljal mej, kaj ni mogoče. Bil je prvi Slovenec, ki se je resno lotil smučanja z monoskijem. Že pred nesrečo je bil strasten smučar. Ko je po rehabilitaciji prišel iz Soče, je bila ena prvih stvari predelava avtomobila in pot na sejem v Düsseldorf. Tam je kupil svoj prvi monoski. In prismučal na paraolimpijske igre v Torino.   Z monoskijem na paraolimpijske Seveda je bilo med nakupom monoskija in nastopom v Torinu veliko učenja, dela, treningov in tekem. Na začetni in nadaljevalni tečaj je moral v Avstrijo, ker se v Sloveniji s tem takrat ni ukvarjal nihče. Na paraolimpijskih igrah sicer kljub dobri formi in silni želji ni osvojil medalje. Ampak je  odstopil. A je ponosen, da sodi med peščico ljudi na svetu, ki so se kvalificirali na olimpijske igre, kjer je utrip "res nekaj izjemnega," se spominja.  Med vidnejšimi uvrstitvami v monoskiju je 10 mesto na evropskem prvenstvu, kar kaže "da nisem bil ravno nek aberveznik v tem športu." Zdaj ne tekmuje več, pravzaprav celo le redko smuča. "Mraz me po vseh teh letih ubija," prizna, zato je zdaj v prvem planu kolo in poletje. Ko pa je še smučal, se je na kolo podal predvsem zato, da bi nabiral kondicijo za zimo. Hitro so ga povabili, da bi tudi v tej disciplini treniral in tekmoval, vendar se je odločil, da bo kolo ostalo le rekreacija in hobi. In če rabi čas samo zase, da si zbistri glavo, gre na kolo. Poleti pa je veliko raje, kot da bi hodil po tekmah, s svojo družino v kampu v Istri.  Rad sem oče Sredi aktivnega življenja športnika in službe, 12 let je delal v računovodstvu v družinskem podjetju, zdaj pa je invalidsko upokojen, se mu je zgodila tudi ljubezen. Zdaj je že 15 let poročen z ženo Barbaro. Imata osem let stara dvojčka Tinkaro in Rožleta. "Rad imam družino, rad sem oče. In predvsem je pomembno, da sem z njima zdaj, ko sta še manjša. Sem definitivno fotr, ki je rad aktivno soudeležen pri vzgoji," pravi. In ko je bila žena z dojenčico Tinkaro po porodu nekaj časa v bolnišnici, je on doma skrbel za nekajmesečnega Rožleta. Rad tudi kuha in v tem zelo uživa. "In žena nima nič proti," zadovoljno pristavi. 

NAVDIHNI.ME     39


Žiga Breznik na predavanjih odkrito govori o tem, kako se spopada s krči, kako se bori z uroinfekti, kar je v resnici, prizna - zelo pogost zaplet. In vse začini še s kakšno anekdoto, kako se mu je zgodilo, da je, ker ne čuti nog, na morju po asfaltu vlekel prst in šele doma opazil, da je ves odrgnjen in krvav.

"Kakšen bi bil, če ne bi bil na vozičku. O tem se ne sprašujem kaj dosti. Se mi zdi, da mi je bilo to namenjeno. In zelo sem vesel, da imam tako krasno ženo in otroka."

Poleg tega pa je zelo angažiran aktivist - gibanja "Še vedno vozim - vendar ne hodim", ki ga širi Zavod VOZIM. Zavod z različnimi akcijami in predavanji mladostnike, pa tudi starejše, ozavešča, da alkohol in telefon ne sodita za volan.

V desetih letih je predavanjem prisluhnilo okoli 65 tisoč mladih in odraslih. V Zavodu pa nastajajo tudi novi in novi kreativni projekti. Dva zelo odmevna sta: Heroji, ki furamo v pidžamah in Ne tekstam, ko vozim. Vsi imajo isti cilj: ozaveščati mlade in odrasle o varni vožnji.

Žiga z njimi sodeluje že štiri leta in opravi vsaj 20 do 30 predavanj letno. Pretežno predava srednješolcem in osnovnošolcem. "Pravzaprav delim svojo zgodbo in tako se je vse skupaj v okviru Zavoda VOZIM tudi začelo. Delimo zgodbe, da naše zgodbe ne postanejo tudi vaše zgodbe," razloži moto. Z zgodbami dosegli 65 tisoč mladih in odraslih Zavod VOZIM že vrsto let uspešno opravlja svoje poslanstvo in je preživel tudi težke čase krize, ko je bilo denarja za preventivne programe res zelo malo ter so številne podobne organizacije prenehale s svojim delom. "Zagotovo to kaže, da delamo dobro," je prepričan Žiga.

40      NAVDIHNI.ME       

Poslušalci ostanejo brez vprašanj Ko je prvič delil svojo zgodbo z neznanci, ni imel cmoka v grlu ali treme. "Morda zato, ker tudi kot plesalec (bil je štirikratni državni prvak v standardnih in latinsko ameriških plesih op. a.) pred nesrečo z nastopanjem nikoli nisem imel težav. Morda pa tudi zato, ker sem svojim prijateljem že pred tem veliko in zelo odkrito razlagal, kako je v moji koži. Da ne gre le za to, da sem v vozičku, ampak da je še vrsta drugih stvari, ki so morda na prvi pogled nevidne, so pa življenjske in se z njimi soočaš vsak dan."


NE MARA PRITOŽEVANJA. "ČE BI SE PRITOŽEVAL, ALI PA BI RAZMIŠLJAL VNAPREJ, ČESA VSEGA V ŽIVLJENJU, KER SEM NA VOZIČKU, NE BOM ZMOGEL, SE VEČINO STVARI, KI JIH IMAM IN SEM JIH DOŽIVEL, NE BI LOTIL," PRAVI ŽIGA BREZNIK. IN DODA, DA NI NOBEN SUPERMAN, TUDI ON JE ZVEČER UTRUJEN, ALI PA GA BOLI HRBET, KER IMA SKOLIOZO, PA SE ZATO NE PRITOŽUJE.

Najtežji izziv je zagotovo WC. "Če sem kje blizu doma, grem najraje domov. Vedno pa to ni mogoče. Še posebej zoprno je pozimi," odkrito prizna. Podobno neposreden je na predavanjih. Na koncu njegovih predavanj običajno ni vprašanj, prizna. "Pa zato nisem nič nejevoljen. Ker jim že skozi predavanja povem tudi takšne stvari, ki si jih verjetno ne bi upali vprašati," pravi. Pove jim, da se spopada s krči in kako to izgleda, pa kako se bori z uroinfekti. In vse začini še s kakšno anekdoto. Na primer kako se mu je zgodilo, da je, ker ne čuti nog, na morju po asfaltu vlekel prst in šele doma opazil, da je ves odrgnjen in krvav. "Želim, da se malo tudi nasmejemo, hkrati sem pa zelo neposreden, oseben in življenjski."

"ČE TE SREDNJEŠOLEC, KO TE SREČA V MESTU, USTAVI, TO ŽE POMENI, DA SE GA JE VSEBINA, PREDAVANJE RES DOTAKNILO. TO POVE, DA MOJA PRIZADEVANJA DOSEŽEJO NAMEN."

Predvsem je cilj vseh njegovih predavanj, da opozarja, da alkohol in telefon res ne sodita skupaj z vožnjo z avtom, motorjem ali s kolesom. "Nisem pa na predavanju ne mati, ne oče, da bi žugal in pridigal mladim, česa ne smejo, ker iz lastnih izkušenj vem, da to ne deluje," razlaga. In kar nekajkrat se mu je že zgodilo, da ga je kdo od teh mladih nato pozdravil in ogovoril na ulici.  NAVDIHNI.ME       41


"Če te srednješolec ustavi, potem to že pomeni, da se ga je vsebina res dotaknila." In to si šteje v čast, saj to kaže, da njegova prizadevanja dosežejo namen. Prepričan je tudi, da so tovrstna predavanja koristna še z enega vidika - poslušalcu dajo širino skozi vpogled v življenje nekoga drugega, čigar izzivov si sploh ne predstavlja. V predavanih res uživa, še prizna. "Lahko bi še več predaval, predvsem v Ljubljani, ker tu živim." A je Zavod VOZIM na področju ozaveščanja o varni vožnji že trčil ob razdeljene vrtičke. Prav v ljubljanske sredne šole s preventivnimi programi prodirajo zelo počasi. "

A tako je na vseh področjih, zakaj bi bilo tu drugače," realno zaključi. In izzivi za prihodnost? "Kakšnih velikih izzivov glede sebe nimam. Vsak dan posebej je tako bogat in življenje tako lepo, da si vnaprej izzivov ne postavljam," pravi. Zdaj na primer obnavljajo hišo sorodnice, ki je šla v dom. In vse to je ob družini in predavanjih trenutno čisto dovolj obveznosti in izzivov.  

Heroji, ki furamo v pidžamah Akcija "Heroji, ki furamo v pidžamah"

Ne tekstam, ko vozim - "Kaj za en zateženc pa je to?"

Zavoda VOZIM ozavešča starše, da naj ob koncu žura/čage (tudi če je to sredi noči) gredo po svoje otroke. V Ljubljani ta problem niti ni tako pereč, ker je mogoče poklicati taksi ali iti na mestni avtobus, pravi Žiga Breznik, ki je aktivno sodeloval v akciji. "Zato smo izbrali Brežice, kjer ni mestnega prometa, kjer ni taksija. Poleg tega so Brežice zelo razdrobljena občina in če gredo mladi zvečer v mladinski center, kako bodo prišli domov? Vinjeni se bodo usedli za volan ali motor ali prisedli k vinjenemu sovrstniku. Prav na vaseh in v manjših krajih je največ nesreč, v katerih so udeleženi mladi," razlaga.   V Brežicah so po akciji, ki je sočasno tekla še v Idriji in Slovenskih Konjicah, skupaj z občino in policijo pripravili posvet, kako bi v naslednjem letu rešili ta problem in kot kaže, se že premika, pove. Tudi v Idriji se bo akcija nadaljevala. "Za pomlad pa so nas iz Slovenj Gradca sami klicali, ker se jim akcija zdi res super," razlaga Žiga in poziva starše, da naj bodo heroji, ki poskrbijo, da se njihovi najstniki iz zabave varno vrnejo domov. 

Zelo uspešna in kreativna je bila tudi preventivna akcija: "Ne tekstam, ko vozim". Zavod VOZIM jo je pripravil v sodelovanju s Publicisom in z Renaultom ter izpeljal preko platforme Prevozi.org, ki povezuje voznike in potnike. Potnikom so ponudili vožnje iz Ljubljane v Maribor, v avto pa namestili skrite kamere. Profesionalni voznik je na dogovorjenem mestu pobral sopotnike, nato pa jih prosil, da naj mu, ker bodo na Lopati pobrali še enega potnika, pošljejo sms sporočilo, kdaj bodo tam. Žiga, ki jih je čakal na Lopati, je na SMS odgovoril: "Tekstaš, ko voziš!???!?" V avtu so bili na ta SMS pogosti komentarji, "kaj za en zateženec pa je to." A takoj ko so na Lopati res pobrali Žigo na vozičku, se je zgodil "Uf" moment. "Takoj ko povem svojo zgodbo, vidim, kako me pozorno poslušajo in res dojamejo, zakaj pisanje sms-jev ne sodi za volan. In za njih tudi nisem bil več zateženc," opiše učinek akcije. Na YouTubu (https://www.youtube.com/watch? v=hESHx3SYAuo) si je video ogledalo preko 13 tisoč ljudi.

42      NAVDIHNI.ME       


AVTORICI: URŠKA HENIGMAN IN MIRJANA MLADIČ

Vsaka družina je unikatna. Vsaka ima svojo zgodbo, svoj ritem, svoje sanje, preizkušnje in svoje zmage. Nekatere pa imajo tudi podobnosti. Dve družini, vsaka s po tremi otroki, od katerih sta dva dvojčka, tretji otrok z avtizmom. Zastor sta nam odstrla mama Rahela iz ene in oče Matej iz druge družine, vsak na svoj način. Njuni zgodbi smo prepletli v dvojni intervju. Kaj pomeni živeti z otrokom z motnjami avtističnega spektra?

Kaj je avtizem? Avtizem je razvojna motnja, ki je "na zunaj" ne vidimo. Pojavi se lahko v vseh družinah. Avtistični otroci se najraje igrajo sami, njihova komunikacija je omejena ali pa je sploh ni. Motijo jih čisto običajne stvari. Najvarneje se počutijo v svojem svetu, po drugi strani pa so izjemno nadarjeni. Avtizem je vseživljenjska razvojna motnja. Je del spektra, ki ga imenujemo motnje avtističnega spektra ali na kratko MAS. Za vse osebe z MAS velja, da imajo primanjkljaje na treh glavnih področjih: socialna interakcija, socialna komunikacija in fleksibilnost mišljenja. Je mnogo bolj pogost kot misli večina ljudi. Novejše raziskave kažejo, da ima eno izmed motenj avtističnega spektra odstotek novorojenih otrok, kar v Sloveniji pomeni 20.000 ljudi. Pogostejša je pri dečkih. Natančnega vzroka za pojav avtizma ne poznamo, gre pa za interakcijo več faktorjev. (vir: bibaleze.si)

NAVDIHNI.ME     43


Til, Van in Juš doma na vrtu

Juš je star 16 let. Njegova brata, dvojčka Van in Til imata 18 let. Z mamo Sabino in očetom Matejem bivajo v enodružinski hiši v Mariboru. Bine ima 13 let, njegova brata dvojčka Luka in Jan pa 16. Z mamo Rahelo in očetom Janezom živijo v Domžalah. Družini se med seboj ne poznata. Kako se je začelo? Matej: "Juš je imel težave že od rojstva (mikrocefalija, sum na cerebralno paralizo, razvojni zaostanek). Imel pa je dobro komunikacijo, gledal je v oči, tvoril je zloge. Shodil je pri 22-tih mesecih. Potem pa se je ustavilo. Nič več gledanja v oči, namesto zlogovanja samo posamezni kriki, vreščanje ... Potem je začela Sabina, Juševa mama, raziskovati, kaj bi lahko bilo TO! Na njeno prigovarjanje smo približno pri Juševih štirih letih dobili napotnice za pregled pri nevrologu na Pediatrični kliniki Ljubljana in pri specialni pedagoginji na Metelkovi. Po dveh dneh/pregledih smo na "dobro podlago" dobili še eno novo diagnozo: avtizem!" Kar pa sva sicer že slutila. Rahela: "Okrog drugega leta smo se zavedeli, da Bine bolj počasi napreduje, da nas včasih morda ne sliši, da je odsoten, da motorično morda celo nazaduje, čeprav je bil pred tem videti dokaj spreten. Težave se niso pojavile čez noč, ampak so se počasi stopnjevale. Ob prihodu z desetdnevne službene poti januarja 2007, ko je bilo videti, kot da se me Bine ali boji ali pa da sploh ne ve, kdo sem, nas je prvič zares zaskrbelo, da z njim nekaj ni, kot bi moralo biti. Kmalu po tem je imel pregled s cepljenjem, zadnji pri takratni pediatrinji, saj je odhajala 44        NAVDIHNI.ME       

v pokoj. Omenila sem ji svoje skrbi ter nekatera opažanja, slabo napredovanje pri govoru, motoriki, pozornosti, prisotnosti, ali celo nazadovanje. Dobila sva napotnico za razvojnega pediatra in nevrologa z besedami, da je z njim vse OK, da so še veliko hujši primeri, a naj vseeno greva na pregled, da se bom pomirila. Sledili so meseci, ko je šlo z njim vidno na slabše. V približno dveh mesecih se mu je sesulo delovanje prebave, postal je hipoton, neprenehoma je jokal, ležal na tleh na trebuhu, z licem prislonjenim ob tla, iz ust mu je tekla slina. Njegov govor se je postopno končal. Iskala sem rešitev in klicala naokrog, kdo bi ga lahko v času čakanja na novo pediatrinjo pregledal. V razvojni ambulanti me je zdravnica po telefonu tolažila, da naj ga imam rada in naj pridem k njej takrat, ko sva dogovorjeni za datum. Ko smo prišli do nevrologinje, smo ga prinesli s stekleničko v ustih, poležanega v naročju, star je bil slabi dve leti in pol. Vprašala nas je, kako da prej nismo videli, da z njim ni vse v redu." Kakšna je bila prognoza? Matej: "Nevrologinja je rekla, da naj se raje ukvarjamo s starejšima otrokoma, specialna pedagoginja pa je bila v veliko pomoč." Rahela: "Napovedi so bile na začetku dokaj spodbudne, predvsem zaradi dejstva, da je bil Bine star šele dobri dve leti in torej "zgodaj odkrit", obenem pa je takrat še kazal določena zanimanja in zmožnosti, ki jih kasneje ni bilo več. Konkretnih napovedi zanj ni želel dajati nihče. Govorili so, da je vsak otrok zelo individualen, da


je področje avtizma slabo raziskano in da so zato napovedi zelo nehvaležne. Zdaj se mi zdi, da je bilo to takrat toliko, kot sem lahko prenesla. Dobro, da nisem vedela vsega, kar je sledilo." Kakšna je bila prva reakcija, ko ste izvedeli, da je vaš otrok avtist? Matej: "Ne vem, nič takega ... Ni bilo v stilu "Imamo Marsovčka" ali "Imamo Rain-mana". Diagnoza avtizem je bila nadaljevanje celega kupa Juševih težav že od rojstva dalje. Zame je bil še dalje ljub otrok, ki mu je treba pomagati. Nisem pa se zavedal, kaj to pomeni in kam to stanje vodi ... Tudi danes ne vem, kaj bo jutri." Rahela: "Bine je ob prvem pregledu pri nevrologinji dobil diagnozo sum na avtizem. Zatem so delali različne teste. Nobena medicinska preiskava ni pokazala ničesar. Šele kasneje je dobil diagnozo težke oblike avtizma in težke vedenjske motnje. Rezultati vedenjskih testov so bili na začetku še razmeroma obetavni, potem so sčasoma postajali vse slabši, Bine vse manj odziven, vse manj prisoten, upi so padali, strokovni delavci obupavali, eden za drugim. Nasveti in prijemi so bili neuspešni, vsak nov poskus je pripeljal do še enega neuspeha. V naslednjih letih so nad njim obupali praktično vsi. Ostali smo z otrokom, s katerim je bilo izredno težko živeti, skupaj s kupom krivde in slabe vesti. In v družini smo imeli še dva otroka, ki sta naju z možem nujno potrebovala, pa jima nisva mogla dajati ključnih elementov varnega, ljubečega, mirnega otroštva. Najin obup je bil na trenutke nepopisen. Bila so obdobja, ko sva brez moči sedela na kavču, brez ideje ali obstaja način, da splavamo." Ko ste začeli spoznavati, da je vaš otrok res drugačen od običajnih, kaj vas je najbolj pretreslo?  Matej: "Pretresa me večkrat dnevno, ni počitka! Posebej me je pretreslo, ko so se pri Jušu začeli pojavljati še epileptični napadi. To je bilo okoli enajstega leta. Sicer so bili napadi zelo redki, a je aura trajala do 15 minut. Gledati otroka, kako odhaja na neko meni neznano potovanje, mi je bilo najtežje.  Potem pa je na terapiji Wu-Wei Bujenje (WWB) prišlo soočenje s samim seboj in svojo odgovornostjo za Juševo stanje. Temu je sledila redefinicija besede "najtežje". Dostikrat rečem, da sem na WWB odšel zaradi Juša in prišel zaradi sebe.

Najtežje je sprejemati to, da (najbrž nikoli) ne bo znal skrbeti zase, istočasno pa ne sprejemati, da tako, kot je, je, in da ne more biti boljše. Po drugi strani pa naju oba s Sabino zelo teži, da zaradi Juševega stanja starejša fanta nista bila deležna tolikšne pozornosti, kot bi si jo zaslužila. Najbrž zaradi tega trpimo vsi starši otrok s posebnimi potrebami. Hvalabogu, da sta med odraščanjem imela drug drugega. Najbrž sta ravno zaradi tega starejša fanta danes tako samostojna. V vsaki slabi stvari je nekaj dobrega, in obratno!" Rahela: "Bilo je veliko zelo različnih izzivov. Ne želim jih primerjati, zdaj vem, da se tega ne počne, da je v resnici vsak izziv lahko izredno težak za tistega, ki se z njim sooča. Meni osebno je bilo najtežje v sebi se odpovedati Binetu, v smislu, da sem ga "izpustila" in predala višji modrosti, ter začela zaupati, da je OK tudi, če nisem jaz tista, ki ga "rešim". Da sem pripravljena biti ob njem, lahko pa tudi ne, če je morda tako zanj in za vso okolico bolje. To sem zmogla premakniti šele po obdobju njegove zelo hude agresije do mene. Ta je bila zame in za celo našo družino najhujša preizkušnja."

Otrok z avtizmom zagotovo vpliva na funkcioniranje cele družine. Kaj je (bil) v vaši družini največji izziv? Matej: "Odkar je Juš shodil in se lahko giblje samostojno (in samovoljno), naša družina v celoti ni bila nikoli zares skupaj. Takoj, ko Juša odpnemo s kolesa na skupnem kolesarjenju, ali ga odvežemo s stola pri kosilu, gre. In eden od staršev takoj prevzame vlogo njegove sence in gre za njim, drugi pa ostane z dvojčkoma. Smo ena družina, ki funkcionira kot dve enostarševski družini. Te težave ne znamo premagati. Poskusili smo s skupnimi izleti brez Juša, ki so se zmeraj izkazali za katastrofalne: nama s Sabino je po eni strani manjkal, po drugi pa nisva bila sproščena, ker je Juš v varstvu zelo trpel. Zdaj pa sta dvojčka tako ali tako že v letih, ko se nam na skupnih izletih bolj redko priključita." Rahela: "Binetova agresija, ki se je v različnih obdobjih kazala različno. Enkrat izrazito do moža, potem do mene, pa do dvojčkov, tudi do sorodnikov. Na trenutke me je bilo zelo strah, saj nisem več imela primarnega občutka varnosti. In nisem vedela, kako si pomagati. Hodila sem ga iskat v šolo, pa nisem vedela ali se mu bom sploh upala približati, z avtom ga nisem upala peljati domov, pa sva hodila peš, daleč drug za drugim. Spomnim se, kako sva ga enkrat z ravnateljico gledali od daleč, sede na klopci v šoli, jaz sem  NAVDIHNI.ME         45


jokala, z raztrganim šalom, spraskana, zlasana, z gnojnimi ranami skritimi pod rokavi, da se ne bi videle in nisem vedela, kako bova prišla domov iz šole, kako bova preživela dan. Najbolj varno sem se počutila v službi. Takrat je bil Bine dominantno agresiven do mene, sploh se nisem smela pojaviti v bližini, druga sinova sta me morala braniti pred njim. Bilo je grozljivo zame, zelo hudi morajo biti spomini za njiju. In te spomine moramo s fanti še predelati. Nobenega družinskega življenja nismo imeli, nikamor nismo mogli iti, nobene rešitve nismo videli. V avtu smo pritrdili zaščitno mrežo, jo ovili z rjuho, pa se vseeno nismo mogli skupaj peljati. Takrat sem dojela, kako ključen je občutek varnosti. In doživela, kako je, ko tega občutka ni.   Poleg tega se šele zdaj v družini učimo pogovarjati. Bila so dolga obdobja, ko smo morali molčati, ker Bine ni prenesel zvoka, ni prenesel govorjenja. Zapirali smo se v sobe, ker ni prenesel naše bližine in ker smo se ga bali. Zdaj čutim, da je prišel čas za ozdravitev posledic vsega tega. Lepo bi bilo, da bi radi prihajali skupaj, da bi se čutili sproščene in varne v družini, da bi vedeli, da je tudi družina lahko vir naše moči. Morda bo način komunikacije pri Binetu drugačen, ker je on pretežno neverbalen, ampak vsi ostali nismo čisto nič manj pomembni. Zavedam se, da ne vem, kako pristopiti k dvojčkoma v najstniških 

letih, tudi do moža marsikdaj ne znam. Pa so me izkušnje naučile, da je za začetek najbolje, da preprosto skušam vzljubiti to situacijo, ker bomo tako lažje ugledali pot naprej." Avtistični otroci so pogosto nerazumljeni … Kako vi osebno doživljate svojega otroka? Matej: "Vidim, čutim, doživljam ga kot neutrudnega borca za stvari, ki mu dosti pomenijo. In to me fascinira prav toliko, kot me spravlja ob pamet. Ko mu moram npr. ponavljati: "Ja, Juš. Sedaj greva v park in na Kalvarijo". Že med oblačenjem, v avtu, na poti ... In čez 5, 10 sekund se spet obrne k meni, me ne najbolj nežno popraska po obrazu in čaka na tisti: "Ja, Juš. Sedaj greva v park in na Kalvarijo.", me gleda naravnost v oči, dokler tega res ne povem. In to stokrat, tisočkrat, milijonkrat ... Kot da mu manjka nek kratkoročen spomin, kot da zmeraj znova potrebuje potrditev že dogovorjenega. Ugodja ne zna prenesti na neko točko na časovni premici. Nemoč! Najbolj pa sem srečen, ko končno prispeva na Kalvarijo in se to večno spraševanje, ščipanje obraza in ponavljanje zmeraj istega stavka neha in se situacija obrne: Juš se umiri, iz nahrbtnika potegnem zložljive stolčke, sedeva, pomalicava

Bine na Komni (2017)


in štiri ure gledava na mravljišče spodaj. On vsake toliko zavriska, jaz pa mu razlagam razne teme. Povem mu, da ga imam zelo rad. Nirvana!" Rahela: "Z razumevanjem, kaj se dogaja v mojem otroku z avtizmom, imam sama še vedno pogosto težave. Ko ne najdem poti do bližnjega, ki je v stiski, občutim nemoč. Bine je pogosto v stiski, ampak tudi mož je v stiski in tudi dvojčka sta v stiski. In v stiski so ljudje, ki jih srečujem v službi. Ni pa to tiste vrste nemoč, ki me je včasih ohromila. Gre bolj za prepoznavanje situacije, ki ji sledi namera in zaupanje, da, kar bom vedela in zmogla narediti, bom naredila, ostalo bo razrešeno drugače. Hkrati pa mi je v veliko veselje, ko opazim, da nekomu uspe preseči izziv. In to ponovno opažam povsod okrog sebe, ne le pri Binetu. Čeprav je ravno Bine tisti, katerega izzivi so včasih tako zelo drugačni, tako nenavadni, družba jih res ne pozna. Vidim samo strmenje, začudenje, včasih obsojanje ali pomilovanje v očeh ljudi in pogledovanje proti meni ob Binetovem obnašanju, češ, kaj je zdaj to. Včasih se mi zgodi, da mi gre ob tem prav na smeh. Vesela in srečna sem tudi, ko vidim, kako zelo si Bine želi biti koristen.

Kako rad pomaga opraviti enostavna opravila, odnaša smeti, pospravlja, kaj zloži, ogromno mu pomeni pohvala (no, zadnje čase je potreba po pohvali prešla že malo v obsesijo). In veseli me, ker je postal prijazen. To me res tako zelo veseli. "

Sobivanje z avtističnim otrokom zagotovo spremeni tudi odnos do marsičesa, kar se je prej morda zdelo samoumevno. Kaj je vaš otrok naučil vas? Matej: "Naučile so me situacije: da so ob njem samoumevne samo njegove želje in potrebe. Avtisti so zelo direktni, ne obremenjujejo se s konformizmom in se ne poslužujejo drobnih in velikih laži, da bi ugajali ali prišli lažje skozi, kot ostali ljudje. Držijo nam ogledalo. So čisti! Da se starši z besedami "Vse bi naredil za svojega otroka" ne zavedajo, kaj to sploh pomeni. Da starši zdravih otrok ne vedo, kaj imajo. Tega ne rečem s pozicije nekoga, ki vse ve, ampak nekoga, ki ve, kako je imeti otroka, kot je Juš. 

Matej in Juš. (2008)

Rahela in njeni trije fantje. Luka, Jan in Bine. (2016)

Van, Sabina in Juš. (2004)


Da je pošteno razjokati se - poleg teka na daljše razdalje - najboljši antidepresiv. Da je edino merilo posameznikova zaznava, torej "subjektivno", in da je "objektivno" družbeni dogovor, konstrukt. Zunaj posameznika ni ničesar. Vedno je lahko boljše, vedno je lahko tudi slabše, kot je. Da smo vsi del nečesa in da je vse povezano. Da je Ljubezen najmočnejša." Rahela: "Potrpežljivosti. Povsem se mi je tudi spremenil pogled na sprejemanje drugačnosti, celo veliko prednost vidim v različnosti, ki obstaja med ljudmi. Spremenil se mi je pogled na to, kako pomembno je, da iščemo svojo lastno pot, ki je za vsakega lahko drugačna, pa čeprav je morda cilj enak. Naučila sem se, kako pomembno je iskreno iskati in poslušati, kam nas kliče glas, kje je naše mesto in kje mesto drugih ter kako pomembno je, da iščemo, kaj je za nas tisto, za kar je res vredno živeti. In da je v redu, če imamo različne poglede, da smo le iskreni iskalci resnice in oblikovalci lastne vesti."

Kaj je (bila) ob njem vaša največja preizkušnja? Matej: "Kronološko: čakati, kdaj bo shodil, kdaj bo spregovoril (to še čakam), epileptični napadi, WWB terapija, november 2017 (spal je največ 2-3 ure, ni zdržal doma, popoldneve in večere sva ves čas hodila okoli ali se vozila z avtobusi - bila sva super par - oče zombi in sin zombi)." Rahela: "Odmetavanje cele vrste prepričanj, ki so mi bila ovira na poti, ogromno lastne krivde, žalosti, bolečine, občutka zapuščenosti, osamljenosti. Postopno sem odvrgla vse, kar sem vlekla s seboj in me je po nepotrebnem obremenjevalo, da nisem mogla čutiti, zares slišati, preprosto biti tukaj in zdaj. Izobrazila sem se o vseh mogočih metodah, prijemih, pristopih, šla na vse mogoče delavnice na temo dela z otrokom z avtizmom, ampak največji učinek pri Binetu je imelo delo na sebi. Spremeniti sebe je bilo najtežje in v resnici predpogoj, da je sploh karkoli delovalo." V čem ste se zaradi njega vi osebno najbolj spremenili? Matej: "Mnoge stvari, ki so se mi prej zdele zelo pomembne, so postale trivialne. Pomembno je pomembne stvari izboljševati, 48        NAVDIHNI.ME       

in se obenem zavedati sreče in zadovoljstva, da si lahko tukaj in zdaj, prav takšen, kot si." Rahela: "Iščem svoj pogled, kaj je meni pomembno. Če mi je kaj težko sprejeti, si dovolim občutiti dno, nato pa živeti dalje po najboljših močeh. Zaupam v višjo modrost, pa tudi v ljudi, s katerimi se srečujem. Vsi smo namreč med seboj povezani." Rahela in Janez na vrhu Možica. (2016)

Katera, prej popolnoma neznana vprašanja vam je odprl, oziroma katere prej samoumevne stvari vam je podrl? Matej: "Da je za uvid v težave in resnično spremembo potrebno nasilje (tu ne mislim na ulično pretepanje.). Da ljudje iz svoje cone udobja pridemo samo, če nas nekdo ali nekaj pošteno na gobec. Oklep, ki si ga naredimo (ego), je treba razbiti, da sonce lahko posije do srca. Če tega ni, ostane otopelost in stari vzorci - kavč, čips in televizija. Ena iz WWB: ključi do Nebes so na dnu Pekla. Na novo mi je definiral vprašanje vzgoje. Že prej nisem bil pristaš permisivne vzgoje. Življenje z Jušem pa mi je nekatere stvari pokazalo v novi luči. Da je otroku potrebno postavljati tudi fizične meje. Še posebej takšnemu, ki se ga verbalno usmerjanje ne prime in obenem nimaš ničesar, s čimer bi mu lahko pogojeval. Pri njem ne velja: "Če boš naredil to, boš dobil nagrado", neka oddaljena nagrada ga ne zanima. Vzgoja je kot semafor, so vse tri barve: rdeča pomeni


ohranjanje pri življenju, kaj se sme in kaj ne, da preživiš. Otroku razložiš, zakaj nekaj pomeni popolno prepoved in ne diskutiraš, kaj pa če ... Rumena pomeni prepoved odvisno od situacije, in otroka uči, kako stvari pravilno oceniti in se (iz)pogajati, ter se dogovora potem tudi držati. Zelena, kjer ni prepovedi, pa otroka uči delati, kar ga zanima, tu je doma kreativnost.  Danes pa semaforji utripajo kar nekako po svoje. Rdeča je sicer še zmeraj rdeča, rumena pa je postala nova zelena, saj se nikomur ne da razlagati in debatirati z otroki, biti bitk. S tem jim jemljemo učenje argumentiranja, kako slišati in biti slišani. Zakaj bi se trudili, če pa itak vse dobijo. Hkrati pa je zelena mnogokrat brez potrebe rdeča. Teženje v stilu: "Joj, pazi, boš padel; ne si umazat hlač; pazi, luža ..." kaže na to, da je za nas zunanjost pomembnejša od vsebine, otroke pa postavlja v vato, kot porcelanaste lutke. Nisem še slišal za nikogar, ki bi zaradi umazanih hlač umrl, ali zaradi mokrih nog doživljal nepredstavljive travme. Imata pa oba izkušnjo, kako je, če... Otroke ropamo izkušenj, kjer za to ni potrebe - še več - to ropanje je zanje škodljivo! Kaj pa so raztrgane hlače ali celo zlomljena roka v primerjavi z "dosti sem izkusil, se naučil"? Vzgoja je - vsaj na rdečem in rumenem področju nasilna, fizično in psihično, in "ničelna toleranca do nasilja" je blodnja! Pri avtistih pa mora biti struktura še toliko bolj, že boleče natančna. Pri zdravem otroku bi taka vzgoja pomenila čisti teror. Pri Jušu moram skoraj ves čas nadzorovati vse tri barve semaforja. Permisivna vzgoja je dobra samo za produciranje nekritične mase potrošnikov. Brezimnih, neodgovornih, brez sposobnosti samorefleksije, polnih strahu. Ta masa se na točki "nezmožnosti odloga užitka" popolnoma ujame z avtistovim svetom. Malo mi grejo na živce te razne politične korektnosti! Svet poganjajo tisti, ki izstopajo. Kdo danes prosperira, je pa drugo vprašanje ..." Rahela: "Eno za drugim so popadala moja prepričanja, navidezna mnenja sem morala prerešetati in raziskati, kaj zares mislim in čutim. Ne da bi vse opustila, sem se pa morala prepričati, kje se skriva resnica zame. Vem, da je še mnogo vsega, kar me čaka. Ampak imam zaupanje, ki mi daje moč in vedenje, da so mi dosedanje izkušnje v pomoč in oporo tudi na poti, ki je še pred menoj."

Kaj je tisto, zaradi česar svojega otroka ljubite, prav takšnega kot je? Matej: "Ker se ne da, ker je borec! Mislim, da noben moj tekaški podvig ni niti blizu težavam, s katerimi se sooča on! Njegov nasmeh in dobra volja izbrišeta vse hudo." Rahela: "Pomagal mi je spremeniti sebe. Bilo je zelo boleče, ampak očitno drugače ni šlo. Zdaj vem, da učenja niso nujno prijetna. Me pa tudi vsi, katerih življenja se prepletajo z mojim, nečesa učijo. In to spoznanje je tudi velik dar. Ne glede na to, kako nekdo izgleda, ne glede na to, kakšne so njegove reakcije. Vsak me lahko k nečemu nagovori. In morda tudi jaz njega. Vsi smo lahko učitelji drug drugemu, vsi smo sopotniki in v samem bistvu potniki k istemu, skupnemu cilju, le po različnih poteh hodimo. In se na teh potem dopolnjujemo, opogumljamo, včasih si življenja tudi otežimo, ker pač drugače ne gre, ker drugače ne znamo, ali pa je druga pot morda manj učinkovita." Kaj ravno zaradi njega v življenju veliko bolj cenite, kot ste prej? Matej: "Nehal sem se pehati za nepomembnimi stvarmi, ki jih z današnje perspektive vidim kot take. Mnogo pomembnejši mi je prosti čas z družino, s katerimkoli njenim delom, za tek, naravo. Za nekoga drobni koraki, ki jih dela Juš v svojem razvoju, so za nas dolgi svetlobna leta, in veselje ob "spet smo na boljšem" je nepopisno!"

Janova ustvarjalnost na planinski poti. (2017)

NAVDIHNI.ME     49


Rahela: "Takole bom odgovorila. Pred tednom dni sem doživela epileptični napad, povsem nepričakovano. Zgodilo se mi je v družbi dobrih ljudi, ki so lepo poskrbeli zame, ko sem bila sama povsem nemočna. Podrobnosti se ne spomnim, ostal pa mi je močan občutek varnosti in topline. Po kateri sem toliko časa hrepenela. In prišlo je spoznanje, da smo tudi v trenutkih popolne nemoči lahko močni in ljubljeni, kot mi je po dogodku lepo napisala sopevka (zgodilo se mi je na pevskih vajah), če so ob nas pravi ljudje. Obenem sedaj čakam na operacijo tumorja v glavi, ki so mi ga odkrili po tem dogodku. Gre za velik tumor, ki ga imam menda že zelo dolgo in bi se lahko kazal na zelo čuden način že dolgo časa. Pa se ni. Po besedah nevrokirurga bi lahko bilo moje stanje mnogo slabše. V sebi sem povsem mirna. Vem, da vse mine, dobro in slabo. Iščem, kaj je tisto, zaradi česar sem vesela, da lahko živim ta trenutek. Kaj mi okoliščine omogočajo zdaj. In kaj je tisto, česar sicer morda ne morem dati, dajejo pa drugi. Kaj je tisto, kar v življenju zares šteje. Tega brez dosedanje poti in vseh prestalih izzivov ne bi zmogla tako globoko čutiti. In svoj tumor doživljam kot prijatelja, od katerega se počasi poslavljam. In ga jemljem kot znamenje vsega, kar mora v kratkem oditi iz mene tudi na fizičnem nivoju. Čas čakanja mi obenem omogoča, da naredim nekatere stvari, za katere prej nikoli ni bilo časa. Iščem radosti življenja, ki jih morda prej nisem opazila. Težko bi rekla, da obstaja več od tega. Bine pa … po tem dogodku je postal še za stopnjo bolj umirjen, bolj vodljiv, celo z nami sedi nekaj časa na kavču, ko se mi ob njem pogovarjamo. Neprecenljivo. Za nas."

Po jahanju na Meljskem hribu je treba pozdraviti tudi pujsa. (2017)

Kolesarjenje na Tojzlov vrh. (2013)

PROSTOR ZA MANJKAJOČE BESEDILO

Rahelino nabiranje sveže energije pri zgornjem Martuljškem slapu. (2017)


NI ME.JE

AVTORICA: ANJA ZAMUDA Matej Patljak je filmski poznavalec, umetniški vodja Kina Slovenska Bistrica, strokovni sodelavec kino verige RADI IMAMO KINO, novinar, voditelj, filmski kritik, moderator, organizator filmskih premier in še bi lahko naštevala. Na vprašanje, kaj v resnici dela, z zadovoljnim nasmeškom na obrazu odvrne, da "gleda filme". Povprečno si ogleda več kot en film na dan. V času največjih filmskih festivalov (Cannes, Benetke, Berlin), ki se jih v zadnjih letih kot eden redkih slovenskih akreditiranih novinarjev redno udeležuje, pa si ogleda tudi tri, štiri filme dnevno. Vedno si želi početi nekaj v povezavi s filmom, morda posneti še kak film in zanj prejeti kakšno nagrado. V svojem poslu neizmerno uživa, s trdno voljo uspešno premaguje bolezen in želi s širjenjem svoje kreativne energije prispevati k boljšemu svetu.

Teče četrto leto, odkar je ponovno zaživel kino v Slovenski Bistrici. Kako ti ga je uspelo obuditi? Bistriški kino je ponovno zaživel, ker si kraj velikosti Slovenske Bistrice zasluži svoj mestni kino, saj je ta del duše nekega mesta. Ker je zaradi interneta, DVD-jev, televizije in slabega upravljanja obisk zelo upadel, je kino v našem kraju nehal obratovati leta 2005. Sam sem kino oboževal že kot otrok, ljubezen pa je skozi leta postajala še intenzivnejša. Morda je bilo naključje, morda pa malenkost filmske magije in čar(ovnija) starega mestnega kinematografa, da sva se našla in moči združila z gospodom Tobijo Medvedom, podjetnikom, ki je takrat že uspešno upravljal ogromen in lep kino v Rogaški Slatini. Poigraval se je z idejo obuditi še en kino v katerem izmed bližnjih mest.

NAVDIHNI.ME     51


Tako je leta 2014, po skoraj desetih letih premora, ponovno zaživel Kino Slovenska Bistrica. Zdaj naša kino veriga RADI IMAMO KINO (sLOVEnian CINEMA chain) združuje štiri kina, poleg že omenjenih Bistrice in Rogaške še Kino Brežice in Kino Sevnica. Na naša platna pridejo filmi istočasno, kot v velike kinocentre, predvajamo pa tudi filme, ki jih v velikih kinih ne boste našli. Kvaliteta predvajanja je na zelo visoki ravni, trudimo se pripravljati zanimiv spremljevalni program. Ljudje se zato vse raje vračajo v lokalne kinematografe. Praviš, da si že kot otrok izredno rad zahajal v kino. Od kod tvoja ljubezen do filma? Kot otroka sta me prijatelja gledališki režiser Sebastijan Horvat in scenografinja Petra Veber zelo spodbujala k pripovedovanju zgodb - najprej sem jih pripovedoval ustno, potem sem jih zapisoval, kasneje pa sta mi za rojstni dan kupila kamero in od takrat naprej so bili vsi prijatelji in sorodniki hote ali nehote igralci in statisti. V srednji šoli sem se pridružil video krožku, kjer smo snemali kratke filmčke in zanje prejeli več nagrad. Potem sem postal urednik portala Filmske novice in pri 17-ih so me k sodelovanju pri oddaji Veliko platno povabili na RTS. 

To je bilo krasno obdobje. Štiri leta smo ustvarjali oddajo v čisto pravem studiu, na voljo smo imeli vso opremo. Delal sem kot novinar, voditelj in moderator filmskih premier … pridobil sem veliko izkušenj Zdi se, da se je v tistem času vse zelo hitro odvijalo. Kaj je upočasnilo ta pospešeni ritem? Nekje na vrhuncu, ko sem delal na TV in so mi bila kot voditelju in moderatorju premier vrata vseh največjih kinocentrov na široko odprta, je prišla bipolarna motnja ali manična depresija, ki bi jo najlažje opisal kot ekstremno nihanje razpoloženja. Medtem ko v depresivnem obdobju npr. ne vidiš prihodnosti, zate ne obstaja jutri, nimaš nobene energije, v sebi dejansko preživljaš neznosne bolečine, pa v maničnem obdobju "zapustiš tla", načrtuješ za nešteto prihodnosti, živiš sila nezdrav življenjski slog in nisi nič kaj prizanesljiv do ljudi okoli sebe. Sam sem imel (naj)več depresivnih faz. Ljudje depresijo avtomatsko povežejo z žalostjo, ki je naravno in normalno čustvo, sestavni del življenja, povezan z izgubo in žalovanjem. Vendar o depresiji govorimo, ko gre dejansko vse po načrtih in ni razloga za bolečino in žalost, pa vseeno ne najdeš veselja v ničemer, nobenega razloga za niti nekajsekundni nasmešek, smisla za življenje. Moje razpoloženje se je tako drastično spreminjalo, dokler ni vse skupaj pripeljalo do dveh poskusov samomora.

Kako si se rešil iz stiske? Po dolgih treh letih sem se naučil živeti s svojo boleznijo in pri tem mi je najbolj pomagala podpora odprtih ljudi - družine in dveh prijateljev. Žiga in Ana sta ena redkih prijateljev, ki nista zbežala, se ustrašila, temveč sta mi ves čas stala ob strani. Z njuno pomočjo in s pomočjo družine sem se sprejel takšnega kot sem - nepopolnega, in ne takšnega kot bi moral biti, da bi bil normalen po kriterijih in normativih družbe. Če sem za nekatere nor, ker sem skupaj skoraj eno leto preživel v psihiatrični bolnišnici, potem sem nor. In ne, ni me sram tega povedati in o tem govoriti. Sem Matej Patljak in živim z duševno boleznijo. Kako danes gledaš na to obdobje svojega življenja? Ne obremenjujem se s preteklostjo - seveda ne bom pozabil, vzel bom kot izkušnjo, ampak ne želim se s tem obremenjevati. Prav tako se ne želim obremenjevati s prihodnostjo, saj ne vem, kaj bo. Vsak dan, ki mi je dan, želim izkoristiti tako, da sem "najboljši jaz". Svojo zgodbo delim predvsem zato, ker bi rad, da bo nekoč duševna bolezen prepoznana, obravnavana in predvsem sprejeta kot katerakoli druga bolezen. Prvi korak k rešitvi določene težave je v tem, da jo prepoznamo.


Kaj lahko naredimo kot posamezniki, kako lahko prispevamo k destigmatizaciji duševnih bolezni in preprečevanju samomora? Gre za bolezen. Resnično bolezen. Problem je torej, da je večina še vedno ne obravnava kot le-to in jim je o tej temi težko govoriti. Ljudem se je sila neprijetno pogovarjati o samomoru in duševnih boleznih. In tu tiči največja težava. Še vedno stigmatiziramo, govorimo celo o norcih in norišnicah. Prizadeti se tako bojijo stigme, posmeha, obsojanja in zaradi sramu tiho trpijo v sebi, namesto, da bi poiskali pomoč … in to se lahko tudi slabo konča. Zato prosim, ne zatiskajte si oči, naj ne bo preprečevanje samomora zgolj inventura 10. septembra (ob svetovnem dnevu preprečevanja samomora), temveč imejte oči za soljudi odprte skozi celo leto. Podpirajte in spodbujajte vse s takšno ali drugačno "nevidno bolečino", četudi je sami morda ne boste nikoli popolnoma razumeli. Predvsem pa prisluhnite ljudem

v svoji okolici in njihovega trpljenja nikoli ne podcenjujte. Vsi, ki trpite zaradi duševne bolezni pa se ne bojte prositi za pomoč - ker pomaga. Nič ni narobe s tem, če kdaj v življenju potrebujemo pomoč. Niste šibki, ampak ste bolni. Kot je vse ostale bolezni, se tudi duševne bolezni (po)zdravijo. Lahko tudi film pomaga pri spreminjanju miselnosti ljudi? Kakšna je njegova vloga? Klub vsemu skupaj film ni nikoli zapustil mojega življenja. Še več. Ljubezen do njega se je skozi mojo stisko še poglobila. Film je namreč univerzalen. Film je lahko sprostitev, zabava, prijatelj, učitelj in še marsikaj. Kot je rekel veliki filmski kritik Roger Ebert, je film umetnost, ki iz nas prikliče največ empatije. S pomočjo filma lahko za nekaj časa zapustimo "svoje čevlje" in vstopimo v ljudi druge rase, starosti, spola, verskega prepričanja, gospodarskega razreda, državljanstva, fizičnih sposobnosti

… med ogledom filma imamo izventelesno izkušnjo. Če film deluje, prevzamemo vlogo protagonista na velikem platnu. Za dve uri pozabimo na čas, vso svojo lastnino, skrbi in obveznosti, celo na najbolj splošne informacije o sebi. In slednje nas naredi v boljše, bolj odprto, bolj razumevajoče živo bitje. Torej, če citiram Eberta: "Iskreno verjamem, da je ogled dobrih filmov, in ogled pomembnih filmov, ena izmed najglobljih in najbolj civiliziranih človeških izkušenj, ki jo lahko imamo kot ljudje." Matej nam je pripravil seznam filmov, ki jih priporoča. Oblikovanje takih seznamov je sicer zanj zelo težko, saj pravi, da "obstaja nepopisno veliko število kvalitetnih in ogleda vrednih filmov najrazličnejših žanrov in kotičkov sveta in bi najraje naštel kar vse". Ker pa to seveda ne gre, je svoje favorite tokrat kategoriziral v sedem kategorij (glede na to, da je film sedma veja umetnosti).

NAVDIHNI.ME     53


KAR SE TIČE LJUBEZNI SO ME PREVZELI TRILOGIJA PRED/BEFORE TRILOGY … (1995-2013, RICHARD LINKLATER) IN PRAVA STVAR (1993, TONY SCOTT). ZA OD SMEHA SOLZNE OČI VEDNO ZNOVA POSKRBITA ZBOGOM, LENIN! (2003, WOLFGANG BECKER) IN NOČ NEUMNIH MRTVECEV (2004, EDGAR WRIGHT). 

ODRAŠČANJE STA NAJBOLJŠE RAZUMELA IN PRIKAZALA SOBOTNI KLUB (1985, JOHN HUGHES) TER JAZ PA TEBI MAMO (2001, ALFONSO CUARÓN). MED KLASIKAMI SO NAJVEČJI PEČAT PUSTILI SEDMI PEČAT (1957, INGMAR BERGMAN), LET NAD KUKAVIČJIM GNEZDOM (1975, MILOŠ FORMAN) IN STALKER (1979, ANDREJ ARSENJEVIČ TARKOVSKI). 

MED OBVEZNE SLOVENSKE FILME DEFINITIVNO SODIJO OUTSIDER (1997, ANDREJ KOŠAK), RAZREDNI SOVRAŽNIK (2013, ROK BIČEK) IN ŠTIRI STVARI, KI SEM JIH HOTEL POČETI S TABO (2015, MIHA KNIFIC). TRIJE NAJBOLJŠI FILMI, KI SEM JIH VIDEL V ZADNJIH 365-IH DNEH SO TRIJE PLAKATI PRED MESTOM (2017, MARTIN MCDONAGH), MATI! (2017, DARREN ARONOFSKY) IN KVADRAT (2017, RUBEN ÖSTLUND).  MED SVOJE NAJLJUBŠE FILME VSEH ČASOV PA ŠTEJEM HAROLD IN MAUDE (1971, HAL ASHBY), VAGABOND (1985, AGNÈS VARDA), IZGUBLJENA CESTA (1997, DAVID LYNCH), FAVNOV LABIRINT (2006, GUILLERMO DEL TORO) IN BEST WORST MOVIE (2009, MICHAEL STEPHENSON).

SPORED KINA SLOVENSKA BISTRICA JE NA VOLJO NA SPLETNI STRANI GREMO V KINO, RAZŠIRJENI NAPOVEDNIK FILMOV IN OSTALEGA DOGAJANJA V KINU SLOVENSKA BISTRICA PA NA FACEBOOK PROFILU KINO SLOVENSKA BISTRICA. MATEJEVO DELO, TUDI POROČANJE V ŽIVO S FILMSKIH FESTIVALOV, LAHKO SPREMLJATE NA FILMSTART. IN MATEJ O FILMU; TAKO IN DRUGAČE TER SE NAROČITE NA MATEJEV YOUTUBE KANAL.

54      NAVDIHNI.ME       


AVTORICA: DR. DANIJELA BREČKO FOTOGRAFIJE: JANI BREČKO

Življenje nam piše mnoge zgodbe, ta pripoveduje o neverjetni energiji prav posebne ženke, spoznajte Reziko Božič Rezijo Božič.

NAVDIHNI.ME     55


99-letna Rezika Božič na rojstnodnevni zabavi svoje vnukinje

Z Janijem sva bila povabljena na slovesnost ob rojstnem dnevu treh slavljencev v Dole nad Hrastnikom. Če ne bi bila med slavljenci tudi moja sestra, se povabilu verjetno sploh ne bi odzvala. Na lokacijo, to je bil Dol nad Hrastnikom, sva z Janijem prispela 12.07, ob tem, da sva si že pol ure prej dodobra zagrenila življenje ob spoznanju, da bova očitno znova "zamudila". Tega si res nisem želela, zato sem precej pritiskala na Janija in mu ves čas sporočala koordinate, ki sem jih pridobila iz svoje navigacije, ga spodbujala in nagradila za vsako pridobljeno minuto do končnega cilja. Na cilj sva prišla z novim rekordom, le 5 min čez 12. uro, čeravno sem mislila, da bova zamudila vsaj 15 min.

56      NAVDIHNI.ME       

Skorajda zmagoslavno sem vstopila v Planinsko kočo v Gorah pri Dolu nad Hrastnikom, ki stoji na 865m nadmorske višino in se hitro stekla "registrirat". Tam pa me je čakalo presenečenje. " Vam lahko kako pomagam?" je vljudno vprašala natakarica. " H komu ste prišli. Imate kaj rezervirano?" Vprašanja so padala kot dež. "Ja, prišli smo na rojstni dan moje sestre. Ima rezervirano, verjetno na ime Jakop. " Hmm", pravi gostiteljica, "danes imamo tukaj 7 praznovanj rojstnih dni, toda na ime Jakop nimamo nobenega". Ti šment, si mislim. Verjetno so dali rezervacijo na ime njene tašče, za katero pa res ne vem, kako se piše. Poskusim še s " So iz Hrastnika", pa me gostiteljica prijazno opozori, da so "vse rezervacije iz Hrastnika". Ja, ni druge, potrebno bo poklicati in vprašati, prvič, ...

kje za vraga so obtičali vsi slavljenci, in drugič, na katero ime so rezervirali Gore. Vsaj tokrat sem imela srečo, moja najljubša in edina sestra se je hitro oglasila in razvozlala uganko ter hkrati sporočila, da bodo vsak čas prispeli, toda niso pričakovali prometnega zastoja v Laškem in še kje … Kaj imata skupnega WI-FI in potrpljenje "Dan se ni prav najbolje začel, le kaj se bo še zgodilo, če že na začetku zamujajo sami slavljenci?", sem se spraševala in začeli so me obdajati dvomi o koristnosti današnjega dne. Dvomi so se hitro razblinili, ko je na mesto prizorišča prispela Rezika. 


Gospa - sredi poznih 99 let, septembra letos, če bo ji bo naklonjeno, jih bo dočakala 100 - je prispela samozavestno, se napotila proti najboljšemu sedišču za omizjem in ga samozavestno in brezkompromisno zasedla. Pogledala je po omizju, se hudomušno nasmehnila z iskrico v očeh, se usedla ter nemudoma pričela voditi prijazen klepet z levimi in desnimi sosedi. Takoj je pridobila vso mojo pozornost. Izžarevala je prav posebno energijo, ki me je vabila, da spoznam njeno življenjsko zgodbo in njeno življenjsko gonilo. Kaj hitro sem si izborila mesto ob njej in dovoljenje za zapis zvočnega posnetka najinega pogovora. Hitro sem izvedela, da njeno življenje ni bilo postlano z rožicami. Bistroumna, kot je le malokdo pri 99 letih, mi je  takoj za začetek povedala "Tako nestrpno, kot današnja mladina čaka na povezavo z WI-Fi," in s tem ošvrknila s pogledom Janija, ki je ravno spraševal, ali imajo v domu WI-FI, mi nismo nikoli nestrpno čakali na hrano, čeravno smo jo včasih dobili šele po dveh ali treh dneh brez slehernega grižljaja. Le kam je šlo potrpljenje?" Požrla sem slino v grlu, zadela me je v živo, nakar mi je brez velikih znanstvenih razprav pojasnila, kaj je pravzaprav frustracija in kako jo premagovati. "Gre preprosto za  odnos med ciljem in časom, ki si ga zadamo za zadovoljitev cilja in potrpežljivost v tem času". Kako preprosto, mi pa delamo iz tega celo znanost.  Od Božiča do Pusta le 10 minut Rezika je bila leta 1941 kot Kočevska Slovenka deportirana na kmetijo v Weissberg v Nemčijo.  Delala je vse, kar je bilo treba narediti, hkrati pa še rodila hčerko dve leti pred koncem II. svetovne vojne. 

Oče njenega otroka je bil prav tako Kočevski Slovenec in kazalo je že, da bodo ubežali najhujšemu neurju druge svetovne vojne. Toda tik pred kapitulacijo so  vasico Weissberg bombardirali zavezniki in vsi, ki so preživeli to grozoto, so se morali v nekaj urah odločiti, ali gredo domov ali bodo ostali. Rezika po bombardiranju ni našla svoje hčere in misleč, da je mrtva, se je odločila, da odide z možem, ki je na srečo preživel, domov  v Slovenijo, v Kočevje. Njen brat pa se je odločil, da ostane in si poskuša vzpostaviti novo življenje v Nemčiji. Še dobro, da se je odločil tako. Po treh dneh je namreč našel Rezikino hči živo in jo čez slabo leto pripeljal v Slovenijo, kjer se je družina znova združila.

Včasih ni šel z menoj, ker je bil preprosto preveč utrujen, toda spoštoval je mojo življenjsko strast in mi polno zaupal ter me podpiral pri mojih dejanjih. V času današnjih možnosti bi bila zagotovo plesalka, morda tudi pevka, saj zelo rada pojem. Resda dolgo nisem trenirala, toda še vedno lahko poskusim". In je poskusila in nam zapela sredi gostišča. Ne le zapela, tudi zavriskala je.

Rezika se je pisala Božič, le nekaj streljajev od nje pa je živela družina, ki se je pisala Pust. Vaščani Kočevja še danes pripovedujejo zgodbo o tem, kako so "hecali" tujce, ki so obiskali Kočevje in baje velikokrat spraševali: "Koliko je od Božiča do Pusta?" (to sta bile dve vasi, ki sta se imenovali po priimkih družin; op.a.)  Odgovor, ki so jim ga ponudili, je bil praviloma vedno enak. "Le slabih 10 minut!" Zmedeni izpraševalci so ponavadi lahko razvozlali uganko pri krčmarju v gostilni,kamor je redno zahajala tudi Rezika Božič,  za rundo ali dve.

Rezikina strast do petja ne pojenja

Njena največja strast v življenju je namreč bila, po dolgem in napornem dnevu na kmetiji, obiskati lokalno krčmo, spiti pivo ali dve, nabrusiti pete in zaplesati.  Če je bila energija ta prava, pa še zapeti. V tem je bila zares posebna. Včasih je prihajala z možem, včasih brez njega, toda z vso njegovo podporo. Baje se je tako dogovorila. "Želela sem polno živeti in to mojo največjo strast sem zaupala tudi možu.

Ne le naša družba, tudi vsi prisotni v gostilni so ji zaploskali in odmevali so vzkliki kot "Vsaka ji čast", "Ko bi jaz to premogel v njenih letih". "Kapo dol." … Sama pa je bila dokaj kritična do svojega nastopa. "Ja, saj rada pojem, toda super zvezda v petju ne bom nikoli". V času, ko bi to lahko postala, mi je življenje namenilo drugo delo, trdo delo na polju in v hlevu. To je bila moja realnost. Kamorkoli me je pot zanesla, je bilo enako, tako v Nemčiji, kot v ZDA, kjer sem dva meseca preživela v Pittsburgu in mislila, da bo kaj boljše. Ameriko sem zapustila zaradi neverjetno slabega odnosa do hrane. Čisto premalo cenijo dobro hrano, zato sem protestno odšla nazaj v Slovenijo.  Otroci so počasi odraščali in me niso več potrebovali,  eden mojih sinov pa je umrl star 50 let.  NAVDIHNI.ME       57


S kakšno energijo živite in delate? "Morala sem si umisliti nov izziv; začela sem nabirati zdravilna zelišča in imela veliko srečo, da je moja snaha velika ljubiteljica naravnih izdelkov in izdeluje preparate iz naravnih zelišč." Pravi, da je zelo pomembno, kdo in s kakšno energijo jih nabira, zato se vselej dobro uravna, ko gre na delo. "Danes sem se v planinsko kočo Gore resda pripeljala, sicer pa pridem peš in vmes nabiram zdravilna zelišča. Pa še čudovit razgled si privoščim," je dodala. Naj bralcem povem: gospa pri 99 letih nima diagnosticirane nobene "pomembne bolezni", niti nobene starostne diagnoze, kot je sladkorna ali demenca. Ne nosi očal, ker še vedno precej dobro vidi, morda je treba le zvok pojačati za decibel ali dva, da bolje sliši. Si je pa Rezika pri 98 letih zlomila kolk, ker je pač nerodno stopila čez stopnico na domačem dvorišču. Takoj po uspešni operaciji (baje se je predčasno zbudila iz narkoze in hotela nemudoma vstati) so ji zdravniki predpisali obvezno uporabo invalidskega vozička. Ogorčeno ga je zavrnila z besedami "Na tole skrpucalo se nikdar v življenju ne bom usedla, raje se bom postavila na svoje noge, ali pa umrem!". In se je postavila na svoje noge v rekordnem času meseca in pol po operaciji kolka. Pa naj še kdo reče, da se ne da, tudi pri skoraj 100 letih. In znova veselo nabira zdravilna zelišča, saj pravi, da je njen cilj vsak dan narediti vsaj 4 km na svojih nogah in če pri tem lahko še komu koristi, je njeno življenje še toliko bolj izpolnjeno. Verjame namreč, da narava lahko pozdravi vse tegobe današnjega sveta. 

58      NAVDIHNI.ME       

Namen spoznate na poti, nikoli sproti Rezika premore neverjetno energijo, ki te kar potegne k njej in te nagovori s posebnim tonom. Mene je kar razganjalo od radovednosti, od kot ta njena neverjetna življenjska moč. Rezika ni nič kaj komplicirala, dejala je: "Ni treba kaj veliko misliti, zakaj se je to in ono zgodilo prav meni, ali zakaj se je to sploh zgodilo ... pojdite samo naprej, zagotovo je v tem nek namen, ki ga boste spoznali šele na poti, nikoli pa ne sproti. Zaupajte modrosti življenja samega. Ko vam bo najbolj hudo (in zagotovo vam kdaj bo) pojdite naprej s pesmijo v srcu, zaigrajte, zapojte in zaplešite. Nekaj od tega zmore vsak, saj ni treba, da ste prvak, bodite le sam svoj junak. Najdite svoj pot in postanite koristni družbi." Verjemite, ob teh besedah se mi je utrnila solza v očesu, ki sem jo hitro in na skrivaj obrisala, saj Reziki ne bi mogla, niti znala pojasniti tegob današnjega sveta, ki so pretežno posledica prevelikega blagostanja in posledično premajhne potrpežljivosti ob iskanju smisla življenja. Rezika pri 99 letih povsem sama skrbi zase, le kosilo ji kuha njena 78 letna hči, čas kosila pa je tudi obred za dnevni klepet, ki se mu z veseljem pridruži tudi mož Rezikine hčere in kjer si tradicionalno izmenjujejo modrosti življenja. Si predstavljate, kako bi bilo, če bi celotno družbo in naše organizacije sestavljali ljudje s takšno življenjsko energijo in strastjo, kot jo premore Rezika?

Zadovoljstvo pri delu ni več dovolj; v današnjem svetu vsi iščemo nekaj več. Iščemo dobro energijo, ki aktivira našo notranjo motivacijo in odklepa naše notranje potenciale. Tako si organizacije omogočajo večjo strast in trajnostno rast. V projektu Organizacijska energija je v preteklih dveh letih skupaj sodelovalo 9.772 oseb iz 79 organizacij, kar ponuja odlično izhodišče za objektivne primerjalne analize vzdolž panog in velikosti podjetij kot tudi glede na vrsto sektorja (javni sektor, gospodarstvo) ter hitro povečuje bazo znanja za strateško spodbujanje zdrave in trajnostne rasti organizacij. Projekt je plod večletnega razvojnega partnerstva  z navdihujočim poslanstvom Dvig organizacijske energije za večjo strast in trajnostno rast.


NI ZA OD.ME.T

Zadovoljni prebivalci Sončnega doma na družabni prireditvi

Avtorice: Milena Meško, Rozvita Pfeifer, Natalie C. Postružnik Fotografije: Milena Meško in Sončni dom

Pisal se je 4. 4. 2002 in v očeh gostov, zaposlenih in varovank/varovancev Sončnega doma je žarela posebna topla svetloba. Ta se od ustanovitve ohranja (energija pač ne more izginiti, mar ne) tudi z aktivnostmi njihovih različnih partnerjev; še prav posebej sončno pa je zasijala konec septembra lani. Takrat se je namreč odvila ena največjih donacij v Mariboru - Rotary klub Maribor-Park je skupaj s prijateljskimi klubi iz Berlina, Berna in Londona Sončnemu domu podaril kar 17.500 evrov. Pa ne v denarju. Ne. Donacija se je začela in zdaj živi kot projekt, kot skupno prizadevanje v dobro starostnic in starostnikov.

"Starejši, otroci in osebe s posebnimi potrebami spadajo med najranljivejše družbene skupine, ki jim rotarijci radi in pogosto pomagamo," pove Milena Meško, bivša predsednica RK Maribor Park. "Ideja za projekt je nastala, ko smo v klubu načrtovali t. i. clusterski projekt za leto 2017 (op. o RK Maribor Park in o clustru glej okvirček). K sodelovanju smo povabili vse domove za ostarele v Mariboru - na srečo se je z veliko pozitivne energije odzval Sončni dom, od drugih domov pa želje po podpori ni bilo zaznati."

Poslanstvo Rotary klubov po svetu je delati dobro in pomagati, kjerkoli se le da.

Temeljna načela rotarijcev so v vprašanjih: Ali je prav?; Ali je pošteno do vseh vpletenih?; Ali bo krepilo prijateljstvo in pripravljenost na nesebično delovanje?; Ali bo koristilo vsem udeleženim? NAVDIHNI.ME       59


Poslanstvo Rotary klubov po svetu Prvi Rotary klub je nastal v ZDA na pobudo odvetnika, poslovneža, popotnika in vizionarja Paula Harrisa. Zunaj ZDA so prvi klub ustanovili v Kanadi leta 1910. Takrat je Rotary postal mednarodna organizacija in leta 1922 so sprejeli ime Rotary International. Rotary ima danes okrog 1,3 milijona članov v več kot 30.000 klubih po vsem svetu. Od leta 1987 rotarijski klubi v svoje vrste vključujejo tudi ženske. Olimpionik Leon Štukelj je po vrnitvi z olimpijskih iger leta 1936 postal član Rotary kluba Maribor, po osamosvojitvi Slovenije pa je bil pobudnik obnove rotarijstva.

Rušimo stereotipe o 'nesodelovalnosti v Sloveniji' "Bistvo rotarijskega duha je v povezovanju in pomoči tistim, ki jo potrebujejo. S projektom Povečajmo mobilnost stanovalcev Sončnega doma smo dokazali, da znamo sodelovati," dodaja Milena Meško. "Ko je bila ideja enkrat 'na mizi', je bilo nadaljevanje lažje, pravijo v klubu. "Skupaj s prijateljskimi klubi iz Berlina, Berna in Londona (ki so del našega 'clustra') smo zbrali sredstva za nabavo pripomočkov. Ti so od septembra lani varovancem Sončnega doma v pomoč pri izboljšanju njihove mobilnosti," poudari predsednica RC Maribor Park Rozvita Pfeifer. "Z zbranimi 17.500 evri smo za varovance Sončnega doma kupili opremo in pripomočke, ki jim bodo v pomoč pri gibanju in ohranjanju vitalnosti. Gre za drugi clusterski projekt po vrsti," še pojasnjuje predsednica. Tudi Sončni dom je prispeval 3.500 evrov. Skupna vrednost opreme, ki so jo varovanke in varovanci doma prejeli, tako znaša kar 21 tisočakov. 

Večja agilnost, lažja rehabilitacija - več življenja Sončnih stanovalcev "Neizmerno smo veseli, da so se v Rotary klubih odločili podpreti prav naš projekt," pojasnjuje direktor Sončnega doma Robert Žvižaj. "Pozitivno je, da so vse donirane pripomočke sprejeli vsi naši stanovalci. Zaradi uporabe pripomočkov so bolj mobilni, z manj napora gredo iz postelje in se raje udeležujejo vseh aktivnosti , ki jih v Sončnem domu organiziramo. Nekaj njihovih mnenj smo zbrali in jih lahko preberete v okvirčku, a naj s strokovnega vidika povem, da uporaba ugodno deluje na stanovalce, tako fizično kot psihično, posledično se bolje počutijo, so samostojnejši, bolj zadovoljni in imajo manj bolečin."  A to ni edina sprememba. Opažajo jih tudi zaposleni, ki sedaj manj obremenjujejo hrbtenice. Eden od pozitivnih učinkov je, da je odsotnosti z dela zaradi bolečin v križu manj.  "Navdušena sem nad pripomočki in  seveda nad ljudmi Rotary klubov, ki so podprli projekt  Povečajmo mobilnost stanovalcev Sončnega doma. Stanovalci Sončnega doma se včasih ne morejo spomniti imena donatorjev in takrat radi povedo, da so pripomočke dobili od prijateljev. Če imaš   prijatelje, je življenje radostno," pravi Tatjana Ribič, strokovna direktorica Sončnega doma. Ganjenost, srčnost in topel sprejem ob predaji donacije Občutja ob predaji so bila res nepozabna. Varovanci in vodstvo doma so pripravili topel sprejem s plesnimi, pevskimi in pesniškimi nastopi. Gostje rotarijskih klubov (partnerjev projekta) iz Nemčije, Švice in Velike Britanije so bili navdušeni, tudi zato, ker so lahko osebno spoznali in videli, komu so namenili denar in v kaj so ga vložili. Dejali so, da je to povsem drugače, kot če sredstva pošlješ v neko daljno deželo, s katero nimaš nobenih stikov … 

60        NAVDIHNI.ME       


POVEDALI SO: SONČNE PREBIVALKE IN PREBIVALCI O UPORABI DONIRANIH NAPRAV

ORBITURN

KOPALNI VOZIČEK

Gospa Marija: moje noge me več ne držijo tako kot včasih. Nisem več zmogla sama do vozička. Sedaj stopim to napravo in me sestre z lahkoto prestavijo na voziček. Gospod Jože: veste, včasih so nas mogle sestre dvigovat. Sedaj pa je tako fino, samo gor stopim in se peljem do vozička.

Gospod Feliks: ko sem prišel v dom pred leti, sem se lahko sam umival. Sedaj me sestre prestavijo iz postelje na voziček in me lepo peljejo v kopalnico. Gospa Anica: še lani so me sestre kopale na sedečem vozičku. Ampak odkar se mi je zlomil kolk, več ne morem sedeti in hoditi. Sedaj me kopajo leže. Vozički so zelo udobni, mehki, pa še strah me ni, ker ima tako fino ograjico.

DVIGALO

Gospa Rozalija: včasih sem bila na vozičku samo enkrat na teden. Sedaj, ko me je tako lahko dati na voziček, sem vsak dan na delovni terapiji. Gospa Ana: vedno ko so me sestre dvigovale, me je bilo strah, da bom padla. Sedaj me pripnejo na ta fin aparat in on opravi vso teko delo namesto sester, pa prepričana sem, da se mi ne bo nič zgodilo. HITOP 1 TOUCHNAVDU

Gospa Loti ima bolečine v vratni hrbtenici in ramenih. Počuti se utrujeno in težje hodi. "Občutki so fini, je dobro in prijetno. To mi pomaga, je dosti vredno, da potem lahko hodim."

BIOSINHRON PRIPOMOČKI

S tem pripomočkom si zmasiram roke in noge, razgibam si sklepe. Noge so prijetno lahke po terapiji. Po tej terapiji se zelo dobro počutim. MINI KOLO ZA RAZGIBAVANJE ROK IN NOG

S kolesom si dobro razgibam roke, pridobivam moč v rokah. Roke so bolj gibčne in me manj bolijo. Kljub temu da je po kapi roka prizadeta, si jo lahko s tem kolesom sam razgibam. Čeprav ne morem hoditi in sem na invalidskem vozičku, lahko s tem kolesom razgibam tudi noge.  COMPEX 

Gospod Vekoslav je po poškodbi kolka dejal: "Sem zelo zadovoljen, imam občutek, da je vsaka terapija en mali uspeh. Spremembe čutim po celemu telesu. Nimam več bolečin, ki so bile zelo močne po operaciji." Kdo ali kaj je Rotary klub (RK) Maribor Park? Rotary klub Maribor-Park je pred devetimi leti ustanovila skupina prijateljev. Sedaj ga sestavlja 13 izjemno zagnanih in aktivnih posameznic in posameznikov. Leta 2012 je RK Maribor-Park soustanovil t.i. cluster, v katerem so združeni Rotary klubi Berlin-Funkturm, Bern Rosengarten, Westminster International London in Maribor-Park. Vsako leto drug klub predlaga izvedbo mednarodnega projekta, pri katerem sodelujejo vsi štirje klubi. Tako je RK Maribor-Park že sodeloval v prvem clusterskem mednarodnem projektu (nakup treh dializnih aparatov za HIV bolnike  bolnišnici Bangalore, Indija), vrednem 32 tisoč evrov. Kot kaže, se bo glede na pozitivne učinke clustra skupini pridružil tudi eden od graških rotarijskih klubov. V dobrih osmih letih obstoja so v RK Maribor-Park izpeljali dobrodelne projekte v skupni vrednosti več kot 140.000 evrov. Več o klubu: http://www.rotaryslovenija.org/maribor-park.

Kaj pomeni donacija 17.500 evrov Sončnemu domu? Sončni dom je 17.500 doniranih clusterskih sredstev oplemenitil s svojimi 3.500 evri in z zbranim denarjem v skupnem znesku 21.000 evrov nakupil dvižne kopalne vozičke, ležeči kopalni voziček za kopanje nepomičnih stanovalcev, pripomoček, namenjen lažjemu in stabilnemu vstajanju, premagovanju krajših razdalj in prevozu oskrbovancev, električno sobno dvigalo, krog terapijo, rehabilitacijsko mini kolo, protibolečinske in druge stimulatorje idr., hkrati pa tudi postavitev sončne terase in še dodatnih prostorov za delovno terapijo. Za 160 varovank in varovancev to pomeni bistveno boljšo mobilnost in povezanost z okolico, kot so jo imeli doslej.

NAVDIHNI.ME     61


14 POSTAJ MOJE KRIŽEVE POTI Na začetku časa je ura odbila ena. Padla je kapljica rose, ko je ura odbila dve. Iz rose je zraslo drevo in ura je odbila tri. Iz drevesa so nastale duri, ko je ura odbila štiri. Potem se rodil je človek, ko jeura odbila pet. Ne štej, ne zapravljaj časa na uri. Le pri vratih postoj in potrkaj.

          d kar pomnim, so me klicali po vzdevku "Beyc", ki je plod domišljije leto starejše sestre. Ta je s svojo nerazvito otroško govorico izgovarjala besedo "bej-bej". Tako so me vsi prijatelji in družinski člani preprosto klicali po imenu Beyc in kasneje sem se tako tudi predstavljal. S sestro sva se pogosto družila in igrala igre, kot se jih otroci pač igrajo. Že zelo zgodaj se spominjam težav z očetovim popivanjem in izživljanjem nad mamo. Zaradi njegovega alkoholizma smo trpeli vsi v družini. Že zelo zgodaj je razpadel družinski odnos in vzdušje. Veliko je bilo prepirov, kričanja in strahu.

62        NAVDIHNI.ME       

Občutek odraščanja je bil dostikrat turoben in poln očetovega fizičnega nasilja, zaničevanja in kletvic, kar je na meni pustilo ogromno posledic ter globoko čustveno neuravnovešenost. Zato sem težko razumel dane situacije, postal sem zelo plah. Začelo se je resnično spoznavanje sebe in zelo zahtevno iskanje svojega prostora pod soncem.  V začetku najstništva sem veliko skejtal, imel sem tudi sponzorja in posneli smo film s celotno skate Confused ekipo.  Kmalu sem se začel zavedati, da imam resnično zelo velik problem, ki pa se mi takrat ni zdel tako pomemben, saj sem bil še v osnovni šoli. 

Opazil sem, da me privlači isti spol. Kaj to pomeni še nisem dobro razumel, vendar sem kmalu po osnovni šoli dobro vedel, da je to med ljudmi šteto za bolezen, ki je resnično ne odobravajo ali pa ljudi celo zasmehujejo, ker so tako naučeni tudi sami. Ali je to bolezen, napaka ali zavestna odločitev? Večina ljudi misli, da se o usmerjenosti odločamo sami, vendar temu ni tako. Tak sem se rodil. Neštetokrat sem si belil glavo, zakaj ravno jaz. Dobro sem že vedel, da nikoli ne bom spregovoril o tem, saj sem tudi sam imel slabo predstavo o tem, kot so mi jo naslikali. 


Začel sem se zavedati, da nikoli ne bo drugače, da nikoli ne bom mogel imeti žene in otrok brez resnične ljubezni. In to me je vodilo v obup. Vse skupaj me je zelo dušilo, zato sem kmalu padel v depresijo in jemal zdravila, ki mi jih je predpisal psihiater. Vedno težje sem shajal s to skrivnostjo, še posebej, ker sem slišal govoriti ljudi in prijatelje okoli sebe, kako so o tem izražali slabo mnenje. Kmalu se je preko prijatelja, ki sem mu zaupal, skrivnost razširila kot plamen. Začel sem opažati, da se me izogibajo, grdo so me žalili; ostal sem skoraj sam. Na srečo sem imel ob sebi najboljšo prijateljico Špelo, ki me je podpirala takšnega, kot sem. Ves čas sva tičala skupaj in lažje premagovala šolske dni. Dnevi, preživeti s Špelo, so bili polni smeha, radosti, lepote, učenja in kvalitete. Kako sprejeti svojo drugačnost in preživeti Homoseksualnosti pa takrat v sebi še nisem razrešil, saj sem jo zelo kritiziral in se počutil slabo zaradi vseh minusov, ki jih prinaša. Vse to me je pripeljalo do poskusa samomora. Končal sem v psihiatrični bolnišnici Polje, kjer so mojo depresijo še poslabšali, saj so neprimerno ravnali z menoj in s pacienti s podobnimi težavami. Neprestano sem bil pod močnimi zdravili brez enega samega pogovora. Še kar dolgo po tem, ko sem dobil odpustnico, se nisem počutil normalno, postavljali so mi različne diagnoze, od shizofrenije do čustveno neuravnovešene osebnostne motnje, za katere terapije so: še veliko več psihoaktivnih zdravil. Zaradi stalne misli na samomor sem se začel zatekati k stimulativnim drogam. Želel sem se uničiti, saj v meni ni bilo več nobene iskrice do življenja. Še huje, pri 21 letu starosti je imela Špela prometno nesrečo, ko sta s fantom spregledala vlak. Oba sta umrla. Dejstva, da je ni več, nikakor nisem mogel sprejeti; pahnilo me je v globoko brezno brez dna. Droge sem zlorabljal še pogosteje in si jih naročil kar sam.

Odkril sem psihadelične droge, kot so LSD, psilocibin, ajuaska, 3-meo-pcp. Te spiritualne substance so mi odprle "tretje oko", videl sem svet takšen, kot je, in si uredil misli in predstave o svoji duhovnosti. Počasi sem začel prebirati knjige o numerologiji in zdravljenju s karmično diagnostiko. Še posebej v pomoč mi je bila knjiga Tukaj in zdaj - Eckhart Tolle. Počasi sem se začel postavljati na noge, v zameno pa sem začel verjeti v nekaj na oni strani, prostor kjer je Špela. Verjamem, da je postala angel.  Moji spomini so drugačni, gotovo se je vsak spominja v svojih različicah, ki jih ne bi niti prepoznal. Spomin: to je vse, kar od nekoga ostane. A ravno tu se zaplete. Nihče nima popolnega spomina, izgubimo občutek za čas in pomešamo stvari. Najprej smo na enem mestu, nato na drugem in zdi se kot dolg neizogiben trenutek. Vrtiljak se nikoli ne neha vrteti. Preteklost zame ni minila, ves čas je z mano. Če se še tako trudim, ji ne morem ubežati. Nenehno gloda v meni, obarva vsako doživetje in me včasih čisto obvlada. Danes se zavedam in sem hvaležen, da sem lahko tukaj in sedaj: na zemlji je lepo in ljudi, ki so mi največ pomenili, nosim v srcu. Brezpogojno imeti nekoga še ne pomeni, da mora biti ob tebi.  Moj "Prvi veter v laseh" in svoboda Mentalno sem postal bolj priseben in nedvomno sem osebnostno zelo zrasel. Preko znanca sem izvedel za program Projektno učenje mlajših odraslih in se vpisal. Bilo je zelo zanimivo, poučno, meni po godu in pridobil sem veliko kompetenc in veščin. Mladinska organizacija se mi je zdela zabavna in prijeten način dela z mladimi, zato sem tudi po končanem programu sodeloval v mladinskem centru Zavod Bob in navezal lepa prijateljstva.  Tu se je začelo prakticirati delo v skupinah s po več ljudmi, timsko delo. Kmalu je na Bob prišla nova mladinska delavka, s katero sem se zelo dobro ujel in poslušal njene ideje in načrte.

Kmalu zatem sem zasnoval projekt "Prvi veter v laseh", ki je bi bil namenjen pridobivanju informacij s strani mladih in ozaveščanje o mladinskem delu. Naključno se je sestavila tričlanska ekipa, s katero smo se dobro ujeli in dopolnjevali. Z metodami projektnega dela smo iskali rešitve in organizirali celoten dogodek. To delo mi je zelo ustrezalo in postalo mi je všeč. S skupino smo nadaljevali. Podpisal sem pogodbo o prostovoljskem delu in začel sodelovati pri različnih dejavnostih ter projektih. Eden večjih dogodkov, ki ga Zavod Bob priredi vsako leto, je nedvomno Nextival katerega namen je javna in medijska predstavitev različnih, zanimivih, projektov, nastalih v organizacijah. Poleg produktivno preživetega prostega časa na Bobu sem se zaposlil tudi pri masovnem pridelovalcu vrhunske ekološke zelenjave. Tako sta trdo kmečko in mladinsko delo vzpostavila ravnovesje skozi učenje in pridobivanje izkušenj. Mladinsko delo mi je zelo všeč, ker daje prostor mladim, da razvijejo svoje potenciale, ki jih v preteklosti zaradi situacij niso mogli. Mladinsko delo je združba moči starejših in mlajših, predvsem pa pomoč mladim, da se izobrazijo: gradijo na tem, kar sami želijo. Kako sta kompatibilna mladostna energija in odprtost na eni in drugi strani in seveda je zraven še ljubezen ter povezanost. Danes smo ljudje vpeti v nenehno borbo s časom in samim seboj. V svojem življenju se nemalokrat srečamo z negativnimi izkušnjami, ki zaznamujejo naš celotni obstoj. Zato je pomembno, da znamo svojo preteklost ovrednotiti in ji dati prostor v našem življenju. Da lahko živimo in še naprej rastemo.

NAVDIHNI.ME     63


ŠTIRIPERESNA USPEŠNICA IZ SLOVENSKE BISTRICE

64        NAVDIHNI.ME       


"V Zavarovalnici Sava trdno verjamemo v pomen trajnostnega razvoja in postavljamo dobre temelje za našo prihodnost. Naša filozofija je povzeta v dveh besedah -"nikoli sami", v partnerstvu s Quadrofoil pa si prizadevamo, da to filozofijo udejanjimo in jo v pozitivnem smislu uporabimo za odlično kondicijo našega planeta. V Zavarovalnici Sava smo Quadrofoil in njihov projekt razvoja ekološko prijaznih in energetsko učinkovitih načinov prevoza, prepoznali kot enega od tistih projektov, ki jih je potrebno podpreti in z njimi živeti."

NAVDIHNI.ME     65


NAVDIHNI.ME     67


O podjetju Quadrofoil Quadrofoil je slovensko podjetje, ki proizvaja vodna plovila, ki letijo nad vodo s pomočjo unikatnih podvodnih kril. Dvosedežno plovilo poganja električni motor, ki je energetsko učinkovit in okolju prijazen. Pri hitrosti nad 12 km/h se plovilo dvigne nad vodno površino, s čimer se zmanjša vodni upor, posledično pa poraba energije. Doseže hitrost do 40 km/h. Sedež družbe je v Slovenski Bistrici. Lastnika podjeta Quadrofoil ustanovljenega leta 2011 sta Marjan M. Rožman in Simon Pivec. Prva ideja o izdelavi dvosedežnega plovila se je pojavila leta 2008, ko se je navtična panoga soočila z upadom naročil. Ideja in plovilo sta plod slovenskega znanja. V letu 2019 nameravajo serijsko proizvodnjo postaviti v Pragerskem. Podjetje trenutno zaposluje 28 oseb, cilj pa je, nuditi zaposlitev več kot tristotim osebam v Sloveniji na 22.000 m2 pametne tovarne v Pragerskem.


PODPIRA.ME

AVTORICA: Brigita Škarja Cvetan, MIM

MIM Mesarstvo je podjetje, ki se je s svojo ponudbo mesnih izdelkov uvrstilo v Lidlovo #Lojtr'coDomačih: na prvem razpisu v letu 2016 z dvema, lani jih je Lidl vključil s petimi izdelki. Je družinsko podjetje z večletno tradicijo iz Mokronoga. P ravijo, da je njihova današnja ponudba plod vizije, kupcem ponuditi širok spekter kakovostnega in okusnega mesa in mesnih izdelkov na enem mestu. Letos so se pogumno podali na družbene medije, v nastajanju pa je spletna stran, ki bo olajšala iskanje pravega prigrizka ali obroka za v "želodček"; sicer pa jih lahko najdemo na tržnici v Trbovljah ter seveda v Lidlovih trgovinah. Po #Lojtrci navzgor MIM Mesarstvo je bilo eno od 100 dobaviteljev, izbranih oktobra 2016, ko so se prijavili na razpis Lidla Slovenije #Lojtr'caDomačih z domačo klobaso in klobaso za kuhanje. Lani je Lidl sodelovanje z njimi še razširil. Kar pet izdelkov se je umestilo v redno ponudbo. "Zavedamo se, da sodelovanje z večjimi trgovci pomeni velik izziv za majhna podjetja. Slovenija skriva velik potencial malih podjetnikov, ki izdelujejo butične izdelke, zato jim z izborom v našo redno ponudbo pomagamo. Kakovost, svežina in slovenski izvor so namreč vrednote, za katerimi stojimo z vsem srcem in so nam že od nekdaj bile v navdih," pravijo v Lidlu.

G

onilna sila v podjetju sva oba z možem. Ne nosiva " kravat in lepih oblek", ker delava med svojimi zaposlenimi, skupaj z njimi se boriva za uspehe in prav to cenijo tudi vsi zaposleni," pravi Brigita Škarja Cvetan, desna roka moža Stanka, lastnika in direktorja podjetja. "Naš kolektiv je majhen, šteje 15 zaposlenih in prav to majhnost v podjetju ocenjujemo kot veliko konkurenčno prednost pred konkurenti, saj se bistveno hitreje in lažje prilagajamo spremembam, ki jih narekuje trg. npr. lažje upoštevamo individualnost in želje posameznikov." Raziskava EY Slovenija je pokazala, da so prav družinska podjetja v Sloveniji tista, ki imajo najvišjo dodano vrednost po zaposlenem, zaposlujejo največji delež ljudi in so hkrati najbolj trajnostno usmerjena. To velja tudi za podjetje MIM Mesarstvo, ki vse surovine kupuje od kmetov iz okoliških krajev - bodisi neposredno, bodisi od Kmetijske zadruge Trebnje. Trajnostni razvoj razumejo kot razvijanje novih in novih stvari, hkrati pa ohranjanje kakovostnih, že utečenih izdelkov. Prepričani so, da morajo kupci uživati v varnih, kakovostnih in okusnih izdelkih.  Zato nenehno vlagajo v zaposlene in jih izobražujejo o trendih, standardih kakovosti in drugem, kajti le na podlagi tega zagotavljajo odlično uporabniško izkušnjo. "Po kakovosti nas ljudje zagotovo prepoznavajo, saj se vračajo k nam. Ni jim pomembna cena, marveč okus in kakovost naših izdelkov, na kar smo seveda ponosni," pravi Brigita. "Tudi zaradi našega stalnega inoviranja, kakovosti in hrepenenja po nečem novem, smo se prijaviti na Lidlovo lojtrco. Že od samega začetka smo imeli željo prodreti nekam, kjer bomo ljudem širom Slovenije lahko pokazali in predstavili naše izdelke." Pravijo, da so najbolj ponosni prav na teh pet izdelkov, ki so prišli v redno prodajo v Lidl: jelenova salama, salama divjega prašiča, špehovka, domača suha salama in pa kraška klobasa. 

NAVDIHNI.ME     69


Če je šel štrik, naj gre še bik (Iz Brigitine zakladnice anekdot) Pred leti je bil kot šofer zaposlen starejši moški. Kadar je bilo potrebno, je šel tudi po živino. Nekega jutra je pripel živinsko prikolico za avtomobil in se odpeljal proti Trebnjem. Med vožnjo se mu je prikolica odpela. Na veliko srečo se je to zgodilo prav v trenutku, ko je bil na desni strani velik parkirni prostor, kamor se je prikolica zapeljala in tam tudi ostala. Šofer pride do kmeta in mu reče, da je prišel po bika. Kmet začuden gleda, kam ga bo dal, in seveda to vpraša tudi šoferja. "Ja v prikolico, ne?". Kmet se smeje in ga prepričuje, da je nima. Šofer še vedno vztrajno trdi, da jo ima. Kmet se razburi in pokliče k nam v firmo, kakšnega šoferja smo mu poslali, da je po bika prišel brez prikolice. Bili smo začudeni, saj je iz Mokronoga odšel s pripeto prikolico. Med tem časom šofer le ugotovi, da res nima prikolice in začne razmišljati, ali jo jo je sploh pripel za avtomobil ali je odšel brez nje. Potem nas pokliče in začne isto spraševati tudi nas. Ker smo bili mi prepričani, da jo je, ni bilo več težko uganiti, kaj se je zgodilo. Z avtomobilom se je Stane odpeljal proti Trebnjem in že po nekaj kilometrih na parkirnem prostoru zagledal postrani zapeljano prikolico. Šofer je prišel ponjo in šel naložit bika. Še lep čas smo se smejali na ta račun. Še sreča, da se je tako končalo.

A njihovi načrti se tu ne ustavijo. Zastavljeno vizijo bodo uresničevali z vlaganjem dobička v nenehen razvoj, napredek in modernizacijo podjetja. Delati naprej, obdržati kakovost, kar je najpomembnejše pri prodaji, in pa razviti še kaj novega in to ponuditi trgu. "Seveda pa nam je velika želja obdržati takšen kolektiv, kot ga imamo: predani in zanesljivi zaposleni, brez katerih vseh teh uspehov ne bi bilo," dodaja Brigita.

"NAŠI VZORNIKI SO NAŠI PREDNIKI, NAŠ NAVDIH SO NAŠE ZADOVOLJNE STRANKE, NAŠI ZVESTI KUPCI."

"Pa pridemo tudi na dom" (Iz Brigitine zakladnice anekdot) Naši delavci so res predani, zato od dela tudi kdaj utrujeni. Prav delavec Toni je zmeraj govoril, da komaj čaka na nedeljo, da se spočije in nabere novih moči za nov teden. Pa neko nedeljo zjutraj ob peti uri nekdo pozvoni na vrata. Mož pogleda in vidi Tonija ter ga vpraša, kaj je. Ja odpri, pravi, delat sem prišel. Mož se mu začne smejati in ga vpraša če ni nič utrujen in ali ne bi raje doma počival, ker je nedelja. Toni se začne smejati sam sebi, se obrne in gre domov.

70        NAVDIHNI.ME       


PODPIRA.ME BERI.ME

NAVDIHNI.ME     71


BERI.ME

29 March 2018, 13:00-16:30, online (conference is partially financed by the Ministry of Foreign Affairs of Republic of Slovenia and is free of charge) 13:15-13:20 “The whys and whats of the Conference” mag. Natalie C. Postružnik, Institute Izida Vita, Slovenia 13:20-13:30 Official Opening by the Embassy of the Republic of Slovenia, H. E. Ambassador prof. dr. Milan Jazbec PART 1: We break borders, we boost benefits. Moderator: Dejan Andonov, Institute of Communication Studies KEYNOTE SPEAKERS 13:30-14:45 “Women`s voice in decision-making process” Mila Carovska Minister of Labor and Social Policy of the Republic of Macedonia 13:45-14:00 “Facts and figures: How can gender equality improve results in an organization?” mag. Sonja Šmuc General Manager of the Chamber of Commerce and Industry of Slovenia 14:00-14:15 “Changes in Europe, changes for women: What can I do?” Claudia de Castro Caldeirinha Founder and Executive Director of Redscope Consulting, Belgium

72     NAVDIHNi.ME


BERI.ME

PART 2: We measure. We manifest. We mean business.

14:15-14:25 “What prevents women to reach highest governing positions?” Gzime Fejzi Women’s Business Group at the Economic Chamber of North-West Macedonia 14:25-14:35 “Female managers: How to balance business and family” Danica Ličanin Blaževska Owner of Reptil Markets, Macedonia 14:35-14:45 “The activities and measures for inclusion: What can I do?” Marta Turk Mentor for entrepreneurial talents and stars, Slovenia 14:45-15:00 Q&A Session

PART 3: We care. We commit. We change. 15:00-15:15 “Strategy for Women Entrepreneurship in Republic of Macedonia” Valentina Disoska President of Association of Business Women – Macedonia 15:15-15:30 “From Ideation to Managing” Gabriela Kostovska Bogoevska Director of YES Incubator, Macedonia 15:30-15:45 “State Support for Lunching Business” Biljana Jovanovska Director of Employment Agency of the Republic of Macedonia 15:45-16:00 “How to Access EU Funds" Ilija Vučkov President of ILUMINE Centre for EU Funds, Macedonia 16:00-16:15 Q&A Session 16:15-16:30 “Guidelines on Gender Equality: take part, be part, create the change you want to see” mag. Natalie C. Postružnik, Institute Izida Vita, Slovenia. NAVDIHNI.ME        73


BERI.ME

PIŠE: ANDREJA CEPUŠ AVTORICA: REBECCA CAMPBELL ZALOŽBA ENO (ZALOŽBA PRIMUS) KRAJ IN LETO IZDAJE: LJUBLJANA 2017

SESTRSTVO: ČAS ZA GLAS MODROSTI V Založbi Eno opisujejo vsebino kot 'vodnik k soustvarjanju povsem novega arhetipa za ženske v časih prebujanja'. Avtorica nas v aktivnost povabi skozi svojo lastno zgodbo, v kateri nam razkriva ključne elemente, ki so jo pripeljali na pot spoznanja svoje biti, osvobajanja svojega glasu in deljenja tega v novi poklicanosti - v prebujenem življenjskem poslanstvu. Po otroštvu, kjer je globoko koprnela po prenašanju modrosti in zato kmalu začela izbirati starejše modre ženske za svoje najboljše prijateljice, je nato podlegla klicu življenja, kot ga danes v večini poznamo. Vrgla se je v gradnjo kariere in skozi moški princip delovanja postajala odločna tekmovalka v igri za uspehom in izjemno uspešna ženska. Pridna punca, garačka in predana bojevnica so tisti vidiki, ki jih izmojstri do potankosti in res jo pripeljejo vse do vrha, saj pri 30-ih postane kreativna direktorica londonske oglaševalske agencije. A tam se znajde odtujena od sebe, izgorela in popolnoma notranje prazna. Rebecca zato sledi notranjemu klicu duše in se odpravi na sveto romanje, skupaj s še dvema prijateljicama, kjer odkrije nove dele sebe in njeno življenje se za vedno spremeni.  Ko enkrat stopimo na pot odkrivanja nečesa več, je težko iti nazaj. Da Rebecca ne bo mogla nadaljevati s svojim dotedanjim življenjem, je zato jasno in dogodki, ki se zvrstijo, so dovolj zgovorni. Konča se njeno desetletno razmerje s partnerjem, nenadoma se sooči s smrtjo dveh najboljših O Andreji Cepuš

74    NAVDIHNI.ME      

prijateljic, selitev v novo stanovanje pa ji odnese še zadnja poznana tla pod nogami. Ko se v sebi sesuje in se sooča s smrtjo svoje stare identitete, ega, se začne hkrati odpirati svoji resnični naravi. V tem ni površinska. Sestrstvo ni zgodba, ki bi risala scenarij z veliko besedami. Avtorica nas vanjo povabi preprosto, kratko in jedrnato. Da gre za priročnik, ki ga je dobro imeti doma, sem ugotovila že kmalu po prebiranju prvih dveh poglavij. Avtorica nam namreč ponudi jasna orodja ter kontemplativna vprašanja, naniza obrede in vaje, s katerimi si lahko pomagamo pri luščenju svoje resnice, povezovanju z božansko iskro v sebi in pri poravnavi svojega življenja v pravo smer. Čeravno je Sestrstvo knjiga, namenjena predvsem ženskam, saj imajo te bolj izražen ženski princip in lahko skozi zdravljenje tega v sebi prinesejo na plan novo vizijo družbe, jo lahko v roke brez težav prime tudi moški. Ko ta bolj razume, kako lahko v svoji notranjosti uravnovesi oba principa, ko ozavesti vlogo ženske v svojem življenju in ko spozna vrednost, ki jo daje ženska svetu, bo prej stopil v svojo pravo moško vlogo - zaščitnika božanskega. Če lahko ženska, ko je usklajena s svojo notranjo naravo in naravo zunaj, prinese v družbo vizijo, ki bo pomenila dobrobit za vse, lahko moški, ki je usklajen s svojo resnično naravo, to vizijo zaščiti, podpre in uresniči. S tem lahko zgradimo svet, kjer bo naše življenje pridobilo popolnoma novo kvaliteto bivanja. In to je vendar nekaj, k čemur vsi bolj ali manj tiho stremimo, kajne?


NAVDIHUJEMO.VAS


N A V D I H N I . M E ČAS JE ZA DOBRE ZGODBE

POMLAD 2018 • ŠTEVILKA 3 • LETNIK 2

Navdihni me 3 stevilka, 2. letnik pomlad 2018  

Kako je zgodba Navdihni.me pravzaprav nastala? Začela se je, ko smo skozi coachinge, delavnice, odnose z ljudmi in s podjetji ter drugimi o...

Navdihni me 3 stevilka, 2. letnik pomlad 2018  

Kako je zgodba Navdihni.me pravzaprav nastala? Začela se je, ko smo skozi coachinge, delavnice, odnose z ljudmi in s podjetji ter drugimi o...

Advertisement