Pobiralci rose - Literarni večeri 2016

Page 1

Z V E Z A K U LT U R N I H D R U Š T E V L E N D AVA KULTÚREGYESÜLETEK KÖZSÉGI SZÖVETSÉGE LENDVA

Zbornik Antológia

Po b iralci r ose H armatf ogó k

Literarni večeri 2016 Irodalmi esték 2016


Zbornik Antológia

Pobiralci rose Harmatfogók Literarni večeri 2016 Irodalmi esték 2016

Z V E Z A K U LT U R N I H D R U Š T E V L E N D AVA KULTÚREGYESÜLETEK KÖZSÉGI SZÖVETSÉGE LENDVA Lendava, 2016 ∞ Lendva, 2016


LITERARNI VEČERI 2016 ∞ IRODALMI ESTÉK 2016 Avtorji ∞ Szerzők:

LIDIJA ALT, VERONA AVGUŠTIN, RADE BAKRAČEVIĆ, LAJOS BENCE, KLAUDIJA DOLENČIĆ, MLADEN DVANAJŠČAK, ZLATKA FRAJZMAN-PUPA, ROMANA GLAVAČ, ROZIKA GOJIČ, GÖNCZ NORBERT, DANIJELA HOZJAN, SLAVICA HOZJAN SAPAČ, MARJANA KMET, FRANC KOREN, GIZELA KOTER, JANJA MAGDIČ, OLGA PAUŠIČ, ALEKSANDER RUŽIČ, ANDREA SCHNEIDER, ANDREJA SEVER, BISERKA SIJARIČ, ZÁGOREC-CSUKA JUDIT, SLAVICA ZVER Lektoriranje in prevajanje slovenski jezik ∞ Lektorálás és fordítás szlovén nyelven: Ines Horvat Lektoriranje madžarski jezik ∞ a magyar szöveget lektorálta: dr. Szende Virág Oblikovanje ∞ Grafikai tervezés: Andrea Schneider Založila ∞ Kiadó: Zveza kulturnih društev Lendava, 2016; Kultúregyesületek Községi Szövetsége Lendva, 2016 Urednica ∞ Szerkesztő: Danijela Hozjan Naklada ∞ Példányszám: 50 izvodov; 50 példány CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 821.163.6-82(082) POBIRALCI rose : literarni večeri 2016 : zbornik = Harmatfogók : irodalmi esték 2016 : antológia / [avtorji Lidija Alt ... [et al.] ; prevajanje Ines Horvat ; urednica Danijela Hozjan]. - Lendava = Lendva : Zveza kulturnih društev = Kultúregyesületek községi szövetsége, 2016 ISBN 978-961-93614-6-7 1. Vzp. stv. nasl. 2. Alt, Lidija 3. Hozjan, Danijela COBISS.SI-ID 88588033 821.163.6-82(082)(0.034.2) POBIRALCI rose [Elektronski vir] : literarni večeri 2016 : zbornik = Harmatfogók : irodalmi esték 2016 : antológia / [avtorji Lidija Alt ... [et al.] ; prevajanje Ines Horvat ; urednica Danijela Hozjan]. - El. zbornik. - Lendava = Lendva : Zveza kulturnih društev = Kultúregyesületek községi szövetsége, 2016 ISBN 978-961-93614-5-0 1. Vzp. stv. nasl. 2. Alt, Lidija 3. Hozjan, Danijela COBISS.SI-ID 88571393


Recitatorji/interpretatorji besedil ∞ A szövegek előadói: Jasna Bači, Kristina Szőke, Anica Varga, Jerica Trojak, Marija Varga in Elvira Vaupotič Göncz. Likovniki ∞ Képzőművészek: Ludvik Žižek, Dana Štucelj, Elizabeta Tibaut, Marija Magdič, Jožef Hari, Mladen Palič, Marjana Kmet, Marija Šelih, Zorica Vinko in fotografije ∞ fotók Tatjana Bogdan Zahvaljujemo se sponzorjem, lektorjem, prevajalcem, recitatorjem in vsem ustvarjalcem. Köszönetet mondunk a szponzoroknak, a lektoroknak, az előadóknak és az alkotóknak. Izdajo zbornika so nam omogočili: Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, Madžarska samoupravna narodna skupnost Občine Lendava in Občina Lendava. Az antológia nyomtatását lehetővé tették: Szlovén Köztársaság Kulturális Közalapitványa, Lendva Községi Magyar Nemzeti Önkormányzat Közösség és Lendva Község.

JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI

katalog Prenove Celostne Grafiène Podobe

Vsebina je dosegljiva na spletni povezavi: http://www.zkd-lendava.si/pobiralci-rose-zbornik-zkd A Harmatfogók c. könyv tartalma az alábbi linken található: http://www.zkd-lendava.si/pobiralci-rose-zbornik-zkd


SPREMNA BESEDA

SPOZNAJTE NAŠ ČETRTI ZBORNIK! Že četrto leto pripravljamo pot našemu zborniku. Ta pot je bila večkrat obdana tudi s kamni in trnjem, vendar smo uspeli te kamne zdrobiti, trnje pa posekati in na pot nasuti lepo podlago za izdajo našega zbornika. Vesela sem, da se vsi pogumni in veseli ljudje zbiramo na literarnih večerih in svoja čustva zlivamo na papir ter svoje občutke in doživetja delimo z drugimi. V teh štirih letih smo se dobro spoznali in v našo sredino povabili še kakšnega novega člana literata, ki je videl, da je naše delo smiselno in da v svoji okolici širimo le pozitivno energijo, ki nam daje moči za nova ustvarjanja, ne samo na literarnem področju, ampak tudi širše. V zborniku lahko najdete različne zgodbe in pesmi, ki so jih napisali literati z območja občin Lendava, Črenšovci, Velika Polana, Murska Sobota, Radenci in še od kod. V zborniku se prepletajo štirje jeziki: slovenski, madžarski, hrvaški in srbski. Ta večnarodna skupnost nas združuje, nas navdihuje in nam pomaga, da postajamo vedno bolj odprti za ljudi in okolico. V sam prostor vnašamo lepoto narave, živali in ljudi, pa tudi otožnost, žalost in hrepenenje po ljubezni ter lepem in dobrem življenju. Želim vam, da tudi vi ob branju našega zbornika doživite nekaj lepega in pristnega ter se zlijete z okoljem in literarnim dogajanjem, ki nas obdaja. Zahvaljujem se vsem, ki nas podpirate in nam vlivate novih moči za naslednji zbornik.

V Lendavi, septembra 2016

Danijela HOZJAN, predsednica ZKD Lendava

4


ELŐSZÓ

ISMERJÉK MEG NEGYEDIK ANTOLÓGIÁNKAT! Már negyedik éve készítjük antológiánkat. Az antológiáig vezető út nem volt könnyű, gyakran tele volt akadályokkal, amelyet sikerült elhárítanunk, és jó alapot nyújtanunk az antológiánknak. Örülök, hogy bátor és boldog emberek gyülekezünk az irodalmi esteken, papírra vetjük az érzelmeinket, és másasokkal is megosztjuk az élményeinket. Ebben a négy évben jól megismertük egymást, és egy-egy újabb alkotót is meghívtunk a körünkbe, aki láthatta, hogy a munkánk értelmes, és pozitív energiát küldünk a környezetünkbe, ami erőt ad nekünk az új, nemcsak irodalmi, hanem egyéb alkotásokhoz is. Az antológiában Lendva, Črenšovci, Velika Polana és Radenci községekből és még máshonnét is származó alkotók történetei, énekei találhatók. Az antológiában négy nyelven jelentek meg írások: szlovén, magyar, horvát és szerb nyelven. Ez a többnemzetiségű közösség egyesít és inspirál bennünket, valamint segít abban, hogy egyre nyíltabbak legyünk az emberek és a környezet iránt. A térségünkben az állatok és az emberek szépsége, valamint a melankólia, a szomorúság és a szeretet vágya és a nagy és jó életről szóló vágyak találhatók. Kívánom, hogy az antológia olvasásakor szép és hamisítatlan tapasztalatban részesülnek, és egybeolvadnak a környezettel és irodalmi eseményekkel, amelyek körülvesznek bennünket. Köszönöm mindazoknak, akik támogatnak minket, és erőt adnak nekünk a következő antológia elkészítéséhez. Lendván 2016 szeptemberében

5

HOZJAN Danijela a Lendvai KKSz elnöke


PODATKI O AVTORJIH – LITERARNI VEČERI ZKD LENDAVA 2016 ∞ A LENDVAI KKSZ IRODALMI ESTJEI 2016 – A SZERZŐKRŐL

Lidija Alt

Sem Lidija Alt, domačinka iz Lendave. Poklicno se ukvarjam z otroki in tako imam tudi tu veliko možnosti igrati se z besedami. Zelo rada berem prozo, še rajši pa poezijo, v kateri neizmerno uživam. Tudi sama sem se večkrat preizkusila v pisanju pesmi. K temu so me prvotno spodbudili žalostni občutki ob izgubi meni dragih ljudi. Sicer pa je tematika mojih pesmi raznolika. Nekaj od teh pesmi sem objavila v naši lokalni reviji LINDUA. Pisanje pesmi je moj hobi, ki me pomirja in v katerem najdem sebe. Alt Lidija vagyok, és Lendván születtem. Mivel gyermekekkel foglalkozom, rengeteg lehetőségem adódik a szövegekkel való játékra. Szeretek prózai szövegeket olvasni, még inkább szeretem a verseket, amelyek olvasása nagy élmény számomra. Én is sokszor próbálkoztam a versírással. Számomra kedves emberek elvesztése miatt kezdtem verseket írni, amelyek eleinte igen szomorkás hangulatúak voltak. Különben a verseim témája sokszínű. Néhány versem már megjelent a LINDUA folyóiratban is. A versírást kellemes szabadidőtöltésként élem meg, amely megnyugtat, és amelyben magamra találok.

6


Verona Auguštin

Iz mladosti je ostala želja, ki je tedaj nisem mogla uresničiti: pisati, pisati - brati, želja po znanju. Sanje so šle mimo mene. Sedaj se moje sanje delno vračajo, vzela sem si majhen prostor, kjer uresničujem delček sebe. Poezija me osrečuje, to je, kar čutim, vidim, tipam ... Moje pesmi najdete v reviji Lindua. A fiatalságom nagy vágya teljesült azzal, hogy írok. Az álmaim elmentek mellettem. Most szép lassan visszatérnek. Van egy kis helyiségem, ahol megvalósítom magamat. A versírás örömet szerez, hiszen benne van mindaz, amit érzek, látok, tapintok... A verseim a Lindua folyóiratban olvashatóak.

7


Rade Bakračević

Rojen sem bil 24. 6. 1939 v Raški. Po poklicu sem univ. dipl. inž. Študij sem končal v Ljubljani, sedaj pa živim v Radencih. Z novinarstvom in pisanjem se ukvarjam že od gimnazijskih let. Sem član mednarodnega in slovenskega društva novinarjev. Svoje pesmi in prozna dela sem objavil v več knjigah in časopisih. 1939. 6. 24-én születtem Raškában. Mérnök vagyok. Az egyetemi tanulmányaimat Ljubljanában fejeztem be, jelenleg Radencin élek. Újságírással és írással a gimnáziumi éveim óta foglalkozom. Az újságírók nemzetközi és szlovéniai egyesületének is tagja vagyok. Verseim és prózáim több könyvben és újságban láttak napvilágot.

8


Bence Lajos

Hogy miért írok? Miért ne. Tulajdonképpen csak a hagyományt folytatom, amit Lendván – kisebb nagyobb kihagyásokkal – Kultsár György prédikátor (1570-körül) kezdett. A 20. században Vlaj Lajos, Szúnyogh Sándor és íróbarátai (Szomi P., Varga J.) folytattak. Egyet megtanultunk: csak folyamatos írással, kísérletezéssel lehet fenntartani a kondíciót. Az újságírás a felszínt kutatja, a z írói munka a mélyt. Ezért nem mindig jó, ha a kettőt párhuzamosan űzzük. De valamiből meg is kell élni! Zakaj pišem? Zakaj ne bi? Pravzaprav samo nadaljujem tradicijo, ki jo je v Lendavi začel ok. leta 1570 pridigar György Kultsár in se je s krajšimi ali daljšimi prekinitvami nadaljevala skozi stoletja. In ki so jo v 20. stoletju nadaljevali Lajos Vlaj, Sándor Szúnyogh in njegovi pisateljski prijatelji (P. Szomi, J. Varga). Naučili smo se: samo z nenehnim pisanjem, eksperimentiranjem lahko obdržiš kondicijo. Novinarstvo je samo površinsko raziskovanje, pisatelj pa koplje po globinah. Zato ni vedno najbolj posrečeno, če delaš oboje hkrati. Ampak treba je preživeti!

9


Klaudija Dolenčić

Ustvarjanje je pomemben del mojega življenja. Med ostalim včasih tudi kaj napišem. Mislim, da sta kreativnost in ustvarjalnost zaklad, ki ga ima vsak izmed nas, in prav je, da ta zaklad delimo z drugimi. Az alkotás fontos része az életemnek. Egyebek között néha tollat is ragadok. Véleményem szerint a kreativitás, az alkotókészség olyan kincs, amellyel mindannyian rendelkezünk, és helyes, hogy ezt a kincset másokkal is megosztjuk.

10


Mladen Dvanajščak

Rojen sem na Hrvaškem. Že 45 let živim v Prekmurju. Po duši in srcu sem zmeraj skušal biti in ostati romantik. V mladosti sem pisal pesmi ter se tudi tako skušal prikupiti dekletom. Čas je mineval – sedaj, ko bom že petič dedi, pa imam, ker živim sam, veliko prostega časa. Prav zaradi tega se bom z ljubeznijo posvečal spominom iz mladih dni s pisanjem poezije in krajših zgodb. Horvátországban születtem. Már 45 éve a Muravidéken élek. Lelkemben és szívemben mindig is igyekeztem megőrizni a romantikát. Ifjúkoromban verseket írtam, hogy ezzel is imponáljak a lányoknak. Közben múlt az idő, s most, amikor már ötödször leszek nagyapa, rengeteg a szabadidőm, hiszen egyedül élek. Éppen ezért nagy előszeretettel idézem fel a fiatalkori szép emlékeket versben és rövid történetekben egyaránt.

11


Zlata Frajzman - Pupa

Rojena sem v Mariboru. Leta 1992 me je ljubezen pripeljala v Lendavo. Že v rani mladosti sem rada pisala pesmi, s katerimi sem izražala svoje občutke. Nato sem se nekaj časa posvetila družini. Znova pa sem začela ustvarjati na delovnem mestu, kjer sem zaposlena sedaj. Sodelujem na literarnih večerih in tu dobivam nove navdihe za pisanje pesmi. Mariborban születtem. 1992-ben a szerelem hozott Lendvára. Már fiatalon verseket írtam, ezekben fejeztem ki érzéseimet, utána egy időre a családomé lett a főszerep. A mostani munkahelyemen kezdtem el ismét foglalkozni az írással. Irodalmi esteken veszek részt, így új ihletet is kapok a versíráshoz.

12


Romana Glavač

Prihajam iz Velike Polane, sem profesorica razrednega pouka, že več kot desetletje zaposlena na OŠ Franceta Prešerna v Črenšovcih. Sem članica Kulturno-turističnega društva Črenšovci, kjer se udejstvujem kot amaterska igralka. V prostem času tudi slikam. Lani je izšla moja prva knjiga z naslovom Čarobno pero: 7 pravljic za male in velike. Knjigo je izdalo KTD Črenšovci, v knjigi so poleg pisane besede tudi moje ilustracije. Knjiga in pravljice so bile med otroki in odraslimi zelo dobro sprejete. Velika Polanaból jövök, osztálytanítói szakot végeztem és már több mint egy évtizede tanítok a France Prešeren Általános Iskolában Čerenšovcin. A črenšovcii Kultúrális és Turisztikai Egyesület tagja vagyok, ahol amatőr színjátszással is foglalkozom. Szabadidőmben festek. Tavaly megjelent a Čarobno pero: 7 pravljic za male in velike című könyvem, amelyet a KTD Črenšovci adott ki, a könyvet magam illusztráltam. A könyvem és a meséim elnyerték a gyermekek és felnőttek tetszését is.

13


Rozika Gojič

Navdih iščem in zmerom najdem v nenehnem raziskovanju najglobljega notranjega dogajanja v človeški duši in vpliva okolja na odnose med ljudmi. Prvinskost je neizčrpen vir nadaljnjega preučevanja v moji poeziji. Cenim iskrenost in dobroto, ki vedno znova presenečata. Pesmi objavljam v Lindui. Az ihletet a legmélyebb belső történésekben, az emberi lélekben keresem, és meg is találom. A kezdetlegesség kimeríthetetlen forrás a verseim megértéséhez. Nagyra értékelem a becsületességet és a jóságot, amely mindig újra és újra meglepetést okoz számomra. A verseim a Lindua folyóiratban jelennek meg.

14


Göncz Norbert

Gyertyánosban nőttem fel. Pillanatnyilag a Nagykanizsai Batthyány Lajos Gimnázium humán osztályának tanulója vagyok. 10 éves koromban írtam meg az első versemet, azóta aktívan alkotok a próza, líra és dráma műfajaiban. Színes egyéniség vagyok, az írás mellett foglalkozok még zenével, művészettel és színjátszással. Odraščal sem v Gaberju, trenutno pa sem dijak gimnazije Lajosa Batthyányja v Nagykanizsi. Svojo prvo pesem sem napisal, ko sem imel 10 let. Od takrat aktivno ustvarjam v vseh književnih zvrsteh. Sem vsestranska oseba, saj se poleg pisanja ukvarjam tudi z glasbo, umetnostjo in z gledališčem.

15


Danijela Hozjan

Rojena sem v Gaberju, kjer tudi živim. Že kot otrok sem rada pisala pesmice in jih prebirala svojim prijateljicam. V osnovni šoli sem napisala nekaj pesmic ob Dnevu varčevanja ter za različne praznike. Moje pesmi govorijo o domačem kraju, o mojih doživetjih, o letnih časih in o praznikih. Letos sem se opogumila in svoja razmišljanja in doživetja v pesmih izlila tudi v različnih temah na literarnih večerih, ki jih pripravlja ZKD Lendava ter se tako s svojimi literarnimi deli prvič predstavila širši javnosti. Gyertyánosban születtem és ma is itt élek. Már gyermekként szerettem verseket írni és rendszeresen felolvastam őket a barátnőimnek. Általános iskolában néhány verset írtam a Takarékosság napja és különböző ünnepek alkalmából. Verseim a hazai vidékről, az élményeimről, az évszakokról és az ünnepekről szólnak. Az idén szedtem a bátorságot és gondolataimat és élményeimet különböző témákörökben papírra öntöttem az irodalmi esteken, amelyeket a Lendvai KKSZ szervez és így először mutattam be műveimet a nyilvánosságnak.

16


Slavica Hozjan Sapač

Zase lahko povem, da se izražam skozi poezijo in prozo, odkar pomnim. To je moj SVET, ki mi nudi vse, kar v danem trenutku potrebujem zase in za eksistenčno »misijo« v družbi. »Pesmi, napisane do leta 2013, so zbrane v pesniški zbirki RAZPOTJA Z DOTIKI … so plod moje dolgoletne srčne želje …« »Njene pesmi piše življenje, ker je njeno ŽIVLJENJE PESEM«, (urednica pesniške zbirke Andreja Sever) … predstavljene so bile tudi v okviru literarnih večerov ZKD Lendava. Sem v procesu intenzivne duhovne rasti in osebne preobrazbe na poti RESNICE. Sadeži, ki se ob tem rojevajo, so MODROST in »BISERI« ŽIVLJENJA. Moje življenjsko poslanstvo je širjenje SVETLOBE IN LJUBEZNI med ljudi in živa bitje na tem čudovitem planetu. Zato je od leta 2013 vsebina mojih pesmi drugačna … Elmondhatom magamról, hogy emlékezetem óta versben és prózában fejezem ki magam. Ez az én VILÁGOM, amelyben meglelem mindazt, amit egy adott pillanatban önmagam és a társadalomban végzett egzisztenciális »küldetésem« szempontjából szükséges. »A 2013-ig született verseim Razpotja z dotiki/Válaszutak érintésekkel címmel kötetben is megjelentek, amivel régi álmom teljesült.« »Verseit az élet írja, mert az ÉLETE EGY VERS.« (Andreja Sever, a verseskötet szerkesztője) A versek a Lendvai Kultúregyesületek Községi Szövetsége irodalmi estjein is elhangzottak. Erőteljes szellemi fejlődésen és személyes átalakuláson megyek át az IGAZSÁGHOZ vezető úton. Ennek során olyan gyümölcsök érlelődnek, mint a BÖLCSESSÉG és az ÉLET »GYÖNGYEI«. Életem küldetése a FÉNY és a SZERETET terjesztése az emberek és más élőlények között ezen a csodás bolygón. A 2013 után keletkezett verseim tartalma éppen ezért más.

17


Marjana Kmet

Rojena sem leta 1949 v Ljubljani, kjer sem tudi maturirala in kasneje diplomirala na BTF – smer biologija. Po upokojitvi sva se z možem preselila v Veliko Polano v Prekmurje. Pesmi sem začela pisati že v gimnazijskih letih ter v času študija. Sedaj sem se posvetila likovnemu izražanju, predvsem slikarstvu. Občasno pa zapišem svoja občutja tudi v verzih. 1949-ben születtem Ljubljanában. Az érettségi vizsgát is ott tettem le, majd később biológia szakon szereztem oklevelet. Nyugdíjba vonulásom után férjemmel a Muravidékre, Velika Polanára költöztünk. Már a gimnáziumi és egyetemi éveim alatt is írtam verseket. Mostanában a képzőművészetben, azon belül is leginkább a festészetben fejezem ki magam. Időközönként pedig vers formájában is papírra vetem az érzéseimet.

18


Franc Koren

Del mene se je zmeraj odražal v pisni obliki. Zmeraj je bila del mene sporočilnost, ki sem jo prepuščal verzom, gnetel v besede, sledil mislim, pretopil v stavke in jih največkrat puščal na klopeh v parku, pod pepelniki v gostilnah, podarjal potencialnim ljubicam in ljubimcem in sedaj se jih je nekaj napaberkovalo za objavo v tej zbirki. Kot pleme spermijev, ki se odpravlja na bojni pohod. Személyiségem egy részének mindig az írás volt a kifejezőeszköze. Az üzenetközvetítés a részem, így szavakba, versbe szedtem a gondolataimat, melyeket legtöbbször a parkban a padokon, a vendéglőkben a hamutartók alatt hagytam, alkalmi szeretőknek ajándékoztam. Most néhány e kiadványban jelenik meg. Mint egy spermatörzs, amely hadjáratra indul.

19


Gizella Koter

Magyarszakos tanárnő vagyok és évek óta az 1. Számú Kétnyelvű Általános Iskolában dolgozok. Vajdaságban Zentán születtem, és 1989-ben költöztem Muravidékre. Sok éve foglalkozom drámapedagógiával és rendszeresen magam írom a színdarabokat, jeleneteket. Szeretek olvasni és leírni a gondolatokat melyek itt tolongnak a fejemben. Szabadidőmben néha meséket, verseket vagy rövid novellákat írok. Sem profesorica madžarskega jezika in že leta delam na DOŠ I. Lendava. Rodila sem se v Senti v Vojvodini. Leta 1989 sem se preselila v Prekmurje. Že veliko let se ukvarjam z dramsko pedagogiko in sama pišem dramske tekste. Rada berem in zapisujem svoje misli. V prostem času včasih pišem tudi pravljice, pesmi ali kratke novele.

20


Janja Magdič

Po rodu sem iz Prlekije, zdaj pa živim z družino v Veliki Polani. Delam na JSKD OI Lendava kot vodja izpostave. Moje življenje se od mladih let prepleta z ljubiteljsko kulturo – pa naj bo to folklora, pesem ali literarno ustvarjanje. Pišem že od osnovnošolskih let. Pesmi sem predstavljala na različnih prireditvah doma in na Hrvaškem, sodelovala na literarnih srečanjih in tekmovanjih ter objavljala v različnih osnovnošolskih in gimnazijskih glasilih, Vestniku, Lindui … V minulih letih se je nabralo veliko besedil iz vseh življenjskih obdobij. V pesmih izražam različne občutke ljudi in njihovih usod, rada pa pišem tudi o vsem lepem, kar nas obdaja. Papir vse prenese – zato me pisanje veseli in notranje bogati. Prlekijai születésű vagyok, most viszont a családommal Velika Polanán élek. A SzKKK Lendvai Területi Kirendeltségén irodavezetőként dolgozom. Gyermekkorom óta kapcsolatban vagyok a műkedvelő csoportokkal, legyen az tánc, zene vagy irodalom. Versírással már általános iskolás korom óta foglalkozom. Verseimet itthon és Horvátországban is bemutatták, részt vettem irodalmi találkozókon és versenyeken, írásaim különböző iskolai és gimnáziumi újságokban, a Vestnik hetilapban vagy a Lindua folyóiratban jelentek meg. Az elmúlt években sok írásom született. A verseim az emberek érzéseit, a sorsukat tükrözik, de szeretek írni mindenről, ami szép, ami körülvesz bennünket. A papír mindent elbír – számomra ezért az írás öröm, és egyben gazdagít is.

21


Olga Paušič Sem domačinka, rojena Lendavčanka, od malih nog zaljubljena v naš kraj. Po upokojitvi leta 2009 se s še večjo vnemo predajam literarnemu ustvarjanju. Pišem odrska besedila za lendavsko gledališko skupino Kofetarji (Kofetarji, En hribček bom kupil, Gremo na morje), tudi za šolske gledališke skupine (zbirki Šolski štosi in Veselo na oder); poezijo za odrasle bralce (Sanje o zvezdah) in prozo za mlade (romani: Junaki, Skrivnosti, Osumljen), kratko prozo za odrasle (Mavrični vsakdanjiki) in najmlajše (Imejmo jih radi, Pod belim gradom) ter potopise, ki jih lahko berete v revijah Svet in ljudje, Horizont ter prilogah Dela, v Vestniku, Slovenskih novicah in Šolskih razgledih. Sem stalna sodelavka spletne revije Locutio in internetnega portala MojaLeta.si in članica uredništva revije Lindua. Született lendvai vagyok, már gyermekkorom óta szerelmese e vidéknek. Nyugdíjba vonulásom óta még nagyobb buzgalommal alkotok. A lendvai Kofetarji színjátszó csoportnak írok színdarabokat, de az iskolai színjátszó csoportokról sem feledkezem el. Vannak felnőtteknek szóló verseim, kisprózáim, fiataloknak szóló ifjúsági regényeim, és a legkisebbeknek szóló rövid történeteim. Rengeteg útirajzot jelentetek meg különböző folyóiratokban, hetilapokban vagy napilapokban. A Locutio online magazin és MojaLeta.si internetes portál állandó munkatársa vagyok, valamint a Lindua folyóirat szerkesztőségének tagja.

22


Aleksander Ružič

Doma sem v Gornjih Petrovcih. Star sem 64 let in sem upokojeni profesor geografije in zgodovine. Za mano je 42 let neposrednega pedagoškega dela v stroki. Raziskujem lokalno zgodovino in geografski prostor severovzhodnega Goričkega. Na spletni strani OŠ Gornji Petrovci je objavljenih mojih 23 avtorskih prispevkov s tega področja. Pri založbi Franc-Franc je izšel moj prvi roman z naslovom Ko se niti čas ne premakne, v Evangeličanskem listu pa v nadaljevanjih drugi z naslovom Zaklad. Zdaj objavljajo tretjega z naslovom Zgubljeni čas. Napisal in izdal sem tudi zelo obsežno Kroniko osnovnih šol v Občini Gornji Petrovci. Za KUD Goričko pišem in režiram skeče, ki jih naši amaterski igralci zelo uspešno predstavljajo po vsem Prekmurju in širše. Naštudiranih imajo že več kot 25. V tedniku Porabje in v Porabskem koledarju, ki izhajata v Monoštru, sem do sedaj objavil številne daljše in krajše literarne prispevke, vse v goričkem dialektu. Pesmi pišem že kar nekaj časa, ampak prvih osem sem poslal kar ZKD Lendava. Gornji Petrovcin élek. 64 éves vagyok, nyugalmazott földrajz- és történelemtanár. 42 évig tanítással foglalkoztam. Jelenleg Goricskó északkeleti részének helyi történelmével és földrajzával foglalkozom. A Gornji Petrovci Általános Iskola honlapján 23 ilyen jellegű írásom jelent meg. A Franc-Franc Kiadónál jelent meg első regényem Ko se niti čas ne premakne címmel, az Evangeličanski listben pedig folytatásokban a második regényem Zaklad címmel. Most folytatásokban ugyanott jelenik meg a harmadik, Zgubljeni čas című regényem. A Gornji Petrovci Község általános iskoláinak krónikáját is feldolgoztam. A Goricskó Művelődési Egyesületnek rövid bohózatokat írok és rendezek, melyeket amatőr színjátszóink Muravidék-szerte nagy sikerrel adnak elő. Már több mint 25 színre vitt bohózatunk van. A Szentgotthárdon megjelenő rábavidéki Porabje hetilapban és Porabje naptárban számos hosszabb és rövidebb irodalmi alkotásom jelent meg, mindegyik goricskói tájszólásban. Versírással is már régóta foglalkozom, de az első nyolc versemet a lendvai KKSZ-nek küldtem el.

23


Andreja Sever

Po poklicu in duši sem učiteljica, od leta 2010 sem zaposlena na OŠ Franceta Prešerna Črenšovci. V preteklosti sem ustvarjala besedila za otroške gledališke predstave, ki smo jih uprizarjali skupaj z učenci, napisala sem tudi gledališko predstavo za odrasle Jenamena štenkarije, jenamena špileraj, ki so jo člani gledališke skupine Kulturno-turističnega društva premierno uprizorili leta 2012 in se z njo v dveh sezonah predstavili na številnih gostovanjih. Za potrebe kulturnih prireditev na občinski (ob slovenskem kulturnem prazniku) in državni ravni (ob državnem prazniku združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom) sem zapisala in režirala številne kulturne (gledališke) programe, katerih rdeča nit je največkrat domoljubje. Leta 2016 sem ustvarila 39 pesmi, ki pa še niso bile predstavljene niti objavljene. Hivatásom szerint és a lelkem mélyén is tanítónő vagyok. 2010-től a France Prešeren Általános Iskolában dolgozom Črenšovcin. A múltban szövegkönyveket írtam gyermek színdarabokhoz, melyeket aztán a tanulókkal színre is vittünk. Felnőttek számára is írtam színdarabot „Jenamena štenkarije, jenamena špileraj” címmel, melyet a művelődési és turisztikai egyesület színjátszó csoportja 2012-ben mutatott be, majd két idényben több helyen vendégszerepelt vele. Számos kulturális rendezvényhez írtam és rendeztem kulturális (színházi) programot községi szinten (a szlovén kultúra napja alkalmából) és állami szinten (a muravidéki szlovének anyanemzettel való egyesítésének ünnepén). A vezérfonaluk általában a hazaszeretet volt. 2016-ban 39 verset írtam, melyeket még nem tártam a nyilvánosság elé.

24


Biserka Sijarič

Poezijo sem začela pisati že v osnovni šoli in nanjo ne gledam zgolj kot na hobi, temveč kot potrebo po tovrstnem izražanju, je del mene in prav tako tudi rase z menoj. Za seboj imam tudi nekaj objav v reviji Mentor, v pomurskem Vestniku, Lindui, pesniških zbirkah “Jaz sem jaz in v meni nihče ne prebiva” ( l. 2002 ) ter “Valovanje misli” (l. 2012). A versírással már általános iskolásként foglalkoztatott, és nem csak hobbiként tekintek erre, hanem mint egy kifejezési lehetőség, amely szintén én vagyok, és együtt fejlődünk. Jelentek meg verseim a Mentor és Lindua folyóiratokban, a Vestnik hetilapban, valamint a »Jaz sem jaz in v meni nihče ne prebiva« és a »Valovanje misli« c. verseskötetekben.

25


Zágorec-Csuka Judit

Göntérházán születtem, jelenleg Kapcán élek, és az 1. Sz. Lendvai KÁI-ban könyvtárosként dolgozom. Az alkotásban kiteljesedek, szenvedélyes olvasó és színházkedvelő vagyok. Írok, amióta az eszemet tudom, leginkább verseket (több verseskötetem is megjelent: Viharverten, Kiűzve az Édenből, Kettős hangzat, Sivatagi szélben, Új horizontok). Fordítással is foglalkozom (Evgen Car: A gólyák is elpusztulnak). A szakmámmal kapcsolatosan szakmai és tudományos cikkeket is megjelentetek. Számos hazai és külföldi, főleg magyarországi folyóiratokban jelentek meg írásaim. Doma sem iz Genterovcev, živim pa v Kapci in delam kot knjižničarka na DOŠ I LENDAVA. Ustvarjanje me izpolnjuje, sem tudi strastna bralka in ljubiteljica gledališča. Pišem, odkar pomnim, najraje poezijo (pesniške zbirke: Viharverten, V ognjenem kresu, Slepci na zemljevidu, Kiűzve az Édenből, Kettős hangzat, Sivatagi szélben, V sebi zate, Novi horizonti). Ukvarjam se tudi s prevajanjem (Evgen Car, Štrki umirajo). V povezavi s stroko objavljam strokovna in znanstvena besedila o šolskih, dvojezičnih knjižnicah, njihovi zgodovini, poslanstvu in prihodnosti. Objavljam v številnih tiskanih medijih tako doma kot na tujem, predvsem na Madžarskem.

26


Slavica Zver

Živim v Hotizi, v čudovitem kraju blizu reke Mure. Tukaj sem tudi rojena. Rada pišem poezijo in slikam, najraje s tehniko olje na platno. Pred mnogimi leti, že v srednji šoli, sem objavila svoje pesmi in prispevke v šolskem glasilu in v Vestniku. Iščem vrednote življenja, skrivnost prve ljubezni, ponos matere in zadovoljstvo dovršenosti ter pozabe. Kadar ustvarjam, se pred mojimi očmi odpirajo nove podobe lepote ljubezni in topline, ki me odnašajo daleč proč od vsakdana. Vsako novo delo napolni moje srce z novim žarom in preganja iz njega bolečino, žalost in osamljenost … Hotizán, a Mura folyó mellett élek. Itt is születtem. Szeretek verseket írni és festeni, legszívesebben olajfestményeket. Sok évvel ezelőtt, még a középiskolában jelentek meg a verseit és írásaim az iskolai újságban, valamint a Vestnikben. Keresem az élet értelmét, az első szerelem titkát, az anyák büszkeségét, valamint a teljesség és a feledés elégedettségét. Amikor alkotok, a lelki szemeim előtt a szerelem és a melegség új horizontjai nyílnak meg, melyek távol visznek a mindennapi élettől. Minden új alkotásom a szívemet új reménnyel tölti meg, és elkergeti belőle a fájdalmat, a szomorúságot és a magányosságot...

27


AVTORICA, ILUSTRATORKA & OBLIKOVALKA ∞ A SZERZŐ, ILLUSZTRÁTOR & GRAFIKAI TERVEZŐ

Andrea Schneider

Hkrati z zbornikom Pobiralci rose so nastajale moje prve ilustracije in oblikoval se je način povezovanja. Močni ustvarjalno-srčni utripi so me razburkali, ko sem, vsa potopljena v doživljanje, prisluhnila vživetim, zelo dobrim interpretacijam recitatorjev in avtorjev. Pogumno sem se lotila risb na moto posameznega literarnega večera, da ne bi pozabila vtisov. Učila sem se osnov založništva, oblikovanja knjig in ilustriranja v svojem stilu. Dejavnosti in zanimanja sem prilagodila vsebinam zbornika in jih poskušala praktično doživeti, da sem laže premagovala izzive dela in vsakdanjika. Rada živim v Lendavi in spoznavam kulturo tukaj živečih ljudi. A Harmatfogók c. antológia keletkezése közben születtek meg első illusztrációim, amelyekkel színesíteni szerettem volna a benne megjelenő írásokat. A szerzők írásait olvasva heves alkotói láz fogott el, és bátran nekiláttam az egyes irodalmi estek mottójául szolgáló rajzok elkészítéséhez. Tanulmányaimat a könyvkiadás, grafikai tervezés és illusztrálás szakon végeztem. A tevékenységeim végzését az antológia témájához alkalmaztam, megpróbáltam megélni azokat, hogy könnyebben vegyem a munkám és a mindennapok nyújtotta kihívásokat. Szeretek Lendván élni és ismerkedni az itt élők kultúrájával.

28


Ludvik Žižek

LJUBEZEN V ČASU TRGATVE – NA OBALAH MORJA IN SONCA – KAJ NAM PRINAŠA JESEN? – KAKO PREŽIVETI Z 10 €? SZERELEM A SZÜRET IDEJÉN – A TENGER ÉS A NAP SZÁRNYAIN – MIT HOZ AZ ŐSZ? HOGYAN LEHET TÚLÉLNI 10 EURÓVAL?

24. literarni večer ∞ 24. irodalmi est 29


Lidija Alt NA OBALI SPOMINOV Sama, na obali spominov, zabrisano sonce, razkriva skrivnostno globino. Val za valom, pestuje mir in tišino, misel odnaša, v morja daljino. V njem bile so najine sledi, jih plima briše, več nikjer jih ni. LISTI JESENI Rjavi so listi jeseni, mehke so gozdne poti, megla kot dolgčas se vleče, žalost požene v oči. Rjavi so listi jeseni, padajo z vej, kakor nežni spomini in šepetajo gozdni tišini, kako se vse spremeni. Rjavi so listi jeseni, mehke so gozdne poti, peljejo nas v resničnost, kjer vse mine in spet se na novo rodi.

30


SPRAŠUJEM SE ... »Kakšno je to življenje?« Ko lakota iz ust te gleda, ko množica kriči brez dela, ko davek ti pogled razširja, ta državna represija, mir nemir pogoltnil je, ni izhoda, sliši se. Revščina iz žepov gleda, figo kaže in veleva: »Pojdi na Rdeči križ, ponos sleci, pa boš sit!« »Pa boš sit?« Sprašujem se ... »Kakšno je to življenje?« V ČASU TRGATVE Jutro narahlo odpira oči, grozdje na trti vabi ljudi. Delo kot ples se v krog zavrti, melje veselje vse do noči. Sladek kot med se sok cedi, v kaplji opojni se ljubezen iskri. Dolgo v noč jo mesec gleda, stiskalnica v kleti litre prešteva. Jutro narahlo odpira oči, ljudje zadovoljni nazdravljajo si. 31


Vera Avguštin LISTEK Tu in tam še kakšen cvet cveti. Samo še listje šelesti. Veter strese zdaj zdaj kakšen list rumeni kot zlato, ki v soncu zažari. Lahen vetrič listje nosi sem in tja. Tako ga vpraša: »Kam zdaj ti?« Zapustil sem svoj domek. Bil je moj pristan. Zdaj moram iti vstran, saj drugo pomlad vrnil bi se rad. Prišel je čas, ko moram iti, ker daleč je pomlad in z njo radosti življenja. Vrača se krog. Tako se vrnil bom tudi jaz nazaj v svoj pristan! OCEAN Upiram se vetru, gledam to morje, veliko, silno, mogočno. Na obalo se zliva, preliva, se peni, prinaša, odnaša vse, kar je pred njim. Neskončna obala, pesek, sivina. Južni mrzli vetrovi, viharji, ki nosijo pesek daleč okrog. Počutiš se majhnega kot školjka, ki se svetlika v pesku. Je edina belina na sivi obali mogočnega morja. 32


Bence Lajos ISTEN ÉS A LEGSZEBB LÉLEK-ÁLOM (Ady Endrére gondolván) Mikor meghajolsz, mikor a hajlongásból is eleged van, s úgy érzed, már senkid sincsen, eljön hozzád Isten Bekopog illendően, nem seregek uraként jő, nem a kivagyiság királya ő, s látatlanban csodát tesz, nőni kezd benned, intézményesül, s lesz lassacskán miként a Virág, vagy ahogy a világosságból megszületik a Nagyvilág. Így lesz ő is istenből Isten, akkor, mikor már semmid sincsen, s fojtogatóvá lesz a lég is, miként a jégbe fagyott halak tavaszvártán, kinyílik feletted az Ég is, midőn növekvő kopoltyúzáraik felpattantanak, a Fény és a Levegőég hatalmát hirdetve. S akkor agyadról lehull a béklyó és lánc, kinyílik minden önmagad rakta bilincs és kaloda, s áll előtted az égi pagoda, tornyaival mutatva az égi katedrálisra, lehull a homály, köd és hályog, Isten áll előtted s égi lajtorjása, Jákob 33


Napitnica za vstop v 21. stoletje 21. századi bordal Izpovedati se je treba, izpovedati (Madžar – Madžaru v solidarnosti) Vallani kell, mindig vallani Skoraj graditelju v bran pokvarjen(osti) Ódaféle az Építőnek, rontás( ok ) ellen Misel, ki prodira v kamen (Király Feriju za 70. rojstni dan) Kőben nyíló gondolat Dobro bi bilo Jó lenne Brenkalnik v Sveti levici kralja Istvána István királyunk Szent baljában pengető Dnevno si govorimo Naponta mondogatjuk Jesenska pesem, oziroma kako dejstvo spravimo s prestola (nepreklicno vse) Őszi vers, avagy egy fogalom detronizálása V drhteči luči Didergő fényben Beseda, znak, jezik Szó, jel, nyelv Oda ljubljenemu povratniku Óda a hazatérőhöz Brez gozda Erdőtlenül

34


DOBRO BI BILO Dobro bi bilo začeti s čisto praznim listom, ne z oslovskimi ušesi in obrabljenim zvezkom, uživati v svežem vonju, celuloze – papirja, biti vzdržen v veličastnem slogu, ne pa suženj zemeljskega užitka, pozabiti na delo – sveženj vestnega korektorja, za katerim se verzi prelevijo v komplekse manjvrednosti – smetišče novodobnosti. Kljub temu bilo bi dobro začeti s praznimi listi, z rajanjem po otroško, oblake v glavi ukrotiti kot stavke napisane besede o potici, gosji pečenki, pesniti prvinske izvedbe, zaljubljenim zaljubljene, otroku po otročje, o večni zvestobi za naše žene, na koncu starodavne zibajoče vinske pesmi, samo za mene. In tako za zadnjo željo krasiti se bilo bi dobro z ustrojeno mehko kožo platnic, na policah v dekliški sobi, v trgovini v izložbi (Dasiravno: kdo ve, koliko ljudi smo do sedaj dali iz kože). In če se vse izide, končno bilo bi zares dobro, moj Bog, samo tokrat pustiti, da papir miruje in poslati vse »v franže«, pisati nič in nič iz nuje. (Prevod: Béla Szomi Kralj) 35


Napitnica za vstop v 21. stoletje 21. századi bordal Sedaj pa prijatelji moji, naj zapojejo kozarci. Bog nas blagoslovi! Ni pomembno, a bodo časi boljši, le do dna ga spijmo, če je v kozarcu vino. Pustimo, da biserni obroč vinske pene svojeglavo pleza po čaši navzgor, te moči, te pravice, naj mu nihče ne oporeka, ne dobri, ne slabi, ne ljudje tukaj zbrani. Prijatelji, zbrali smo se, da bi od vina Svetega Martina popivali do rane zore, da se naša pesem preko hriba razlega, ga napolni kot vino naša grla, ko odteče v dolino. Nalij prijatelj, pijva, dokler je svet še svet. Na tugo, žalost, zapeljiva Dekleta … Če kdo med nami iz kroga izstopi, sram ga bodi! Domoljub je, kdor vino pije, zato kozarce, vrče z užitkom praznimo. Pijmo na narod, naše ljudstvo, vrlega Árpada, očeta, na minula tisočletja. In zdaj, prijatelji, spraznimo vrč znova in znova, dokler roke ne utrudimo. Kar gojimo, dejanja so zaslužna, za leto truda so nas nebeški kralji obdarovali. 36


Mužikaši! Na pozabo pozabimo, ne pijmo! Grenkobo, žalost za sabo pustimo, Világos je mimo, Tatari, Turki ropali so nas, še predno se je zgodil Mohács. Zato danes izključno na zdaj, na dobro voljo in razposajeno družbo pijmo. Da nam služilo bi dobro, da nam ne bi škodovalo, na koncu, pijmo še na vino sámo. Izpovedati se je treba, izpovedati (Madžar – Madžaru v solidarnosti) Vallani kell, mindig vallani Iloni Szekeres, recitatorki Če je tukaj živečih bevskanje slišno le iz daljave in je vzklik tišine le oddaljeni odmev prostora, objesten, kakor slana, na vrtu, kljub temu znotraj tarejo me peklenske muke: jok in stok nista verodostojna glasnika tožbe, zehajmo, a vejo moramo odlomiti z drevesa, da se lahko zavrtamo pod lubje in poslušamo bolečino krvaveče veje: izpovedati se je treba, izpovedati. Pa še to ni zadosti, kljub temu, da to pogosto opeva pesem, ceneni šlager, neuporabna popevka, če nas množica kot v jeziku mrtvih željno nagovarja, ni dovolj gorečnost ravnodušnih 37


kronologov, grafomanov, ker ima drugoten pomen kot: izpovedati. Izpovedati preteklost, izpovedati zjutraj, izpovedati zvečer, v Pešto in v Budo poslati sporočilo, priznati pohabo države, dejstvo, da je obraz ljudstva osmodilo od zle usode, izpovedati, dokler umorov znanost umore brani, skloniti se bliže, čutiti kaj pljuva vijoličasti plamen globine, kaj izjavi varuh naših skrivnosti, medtem, ko v nas dvoboj bije kreg s kregom, naši besedni tujki pa se spravljajo s putiko – grmom. Z roko v roki čutiti tihe šume drugega, besede, opojnosti, priznati seznam preteklosti, od Szóvátárja do Szabadke, od Módéfalve, do Kórógya, mesta z nasmeški, hiše miru, kolibe radosti, božajoče sapice življenja, dokler je očem vidno paziti na začetek, ne hitimo peti, da ne utesnimo prostora – časa, ne dirjajmo preko zaledenele države, kjer se kot kresilni kamen oglaša zvok mraza, zanemarimo čudež, zgrabimo z roko kot jezero globoke tuje strahove, neskončno dolge lovke države ... Izpovedati, le izpovedati. Skoraj graditelju v bran pokvarjen(osti) Odaféle az Épitőnek, rontás( ok ) ellen (Makovecz Imreju, tesarju – zidarju poetu) 38


Ni zidarjeva roka tista, ki jo boža blišč slave, dlani graditelja cel svet se klanja z nagibom glave, a joj, prihod čudeža vedno zaostaja za šašem in mahom, ki prekrijeta, vse, a Roka kljub temu opleta brez prestanka, stoletja išče travnati plevel, četudi ne bo zmanjšala vsote zaraščenosti plevela, nje kvote, ne mine dan brez iskanja edine Resnice. Odkar je svet svet, počeli so to spet in spet pogumneži, ki so z malho v kalužastem svetu iskali svetlobo, potiskali voz in če se je zataknilo, so dolgo v noč kovali jeklo, žgali opeke faraonom novega časa. Dojeli so: kakor seješ, tako žanješ. Vzplamti, nabrekne naj hotenje! Slišali smo Besede, a potrebujemo znak, ki nas vsakič dvigne, neprenehoma umira, znak: ki priveže tavajoče poglede, brzda zamisel. Gremo graditelji, v višine odra, gor na zidove zavzeti visoka stojišča, srčna stališča, ni dovolj da smo pogumni, moramo postati večji! Urni, ko letimo v čiste višave v na široko odprte nebesne dvorane. 39


(Če opaziš na zidu trepet Sence, vedi, da ta umetnina ni slučaj, človek iz kolibe je stopil na prste, vedno je bil zgodnje vrste: kot Jancsi, ki vleče pipo, se z dimom ovija, Örzse z apnom riba blatni zid na snežno belo, z bisernimi čipkami na nedrih, kot pravljična Sneguljčica na licu mesta prizorišč in prizorov, krajev in prostorov, dokler ne bo spalnica nared, bo mož v postelji napet, in še obličje Božje se razjasni, ko na nebeškem tronu okusi spanec znani …) Naša hiša že stoji! Doma, brez zvonca kliče nas v višave Bog z obrazom sonca, z mogočnim pogledom. Na vrhu stolpa svetlikajoča svetloba pernatega ptiča rani kot rezina zataknejo se krila vetra v bolščeči par oči, ki strmijo v večne zvezde, ki jim dajejo zaledje. Ker njega več ni, njega, ki na skrivnosten način predte stopi, zapre oči, obstane pred umetnino, ki te v jarem uklene kot ujetnika, sprejme kot čudež v pogledu slepcev. Če je umetnina dokončana, 40


otrplost popusti, led se stopi, duša pa od novih vetrov postane barka, ki vzleti s polnimi jadri, jadra. Le zlu naj ne bo nikoli sluga! Naj umiri naš bes, zbije vročino, nam poveže prihodnost in zgodovino, tiste, ki odhajajo z odhajanjem, prisego na vse mogoče z rodno grudo. Tedaj povem vam še enkrat: ni zidarjeva roka tista, ki jo boža blišč slave, dlani graditelja cel svet se klanja z nagibom glave. Psalm XX »Samo ta kraj! – Ko bi ga le lahko pozabil!« (Madách Imre) Gospod, vrtijo se stroji, a Stvarnik malce dolgo počiva, milijoni let načeli so zobnike, osi, potrebne prenove, maže, sesanja, tako pa ropotalo bo še malo, v to pristanem, kakopak drugega ne pričakuj od mene, verjemi, obstoja večnosti ne razumem, samo v zemeljskih kočljivih stvaritvah sem domač. Malce si me vseeno načel, naravnost izzval, Gospod, opozarjal sem te pravočasno, vedoč, da še iz tega nastal 41


bo prepir, hitel sem, iskal prilagojene predloge, najin spor prekovati v dogovor, oziroma če že vztrajamo na tem ga imenujva uradno – molitev, zavedanje, da se besedni dvoboj s tabo nadaljuje. (Medigra) Gospod, razčistiva, od Tebe nočem ničesar, vse sem storil, da med nama ne pride do izmenjave besed, zavedajoč se mojega položaja Te prosim, da mi prisluhneš, Ti, ki si neviden in vsemogočen, sicer pa, od koga bi pričakoval, da me posluša, daje pokoro za grehe, kako lahko pričakuješ iskreno kritiko, priznanje, če si ti Stvarnik in Lik Stvarnika v eni osebi. Čemu mlatenje v besedi, če slišiš od mene tisto, kar že veš, toda: konec bi lahko ustvaril drugačen, a niti za to ne dajem roke v ogenj, ali pa zlo, mar ga nisi mogel izpustiti iz igre, Gospod, preizkušenj brez zla je dovolj in človek, ki si ga naredil sebi podobnega, se tako težko zoperstavi vsemu, ne kaznuj ga za to, Gospod. Sploh pa nehajva, Gospod, kako sem prišel na misel, da se s Tabo prepiram, ti si upal, da bova sodelovala, jaz te pa grenim: nobene volje nimam do nove stvaritve sveta, stori to sam in me ne favoriziraj, 42


ker zavil te bom v sramoto! Ne preostane nama drugega, kot da priznava najine poraze, dasiravno vem, da bo Zate boleče še bolj, kajti pravi poraženec si le Ti, oziroma par exellence: Ti, nepopolno Božanstvo, jaz štorasti hodec. Misel, ki prodira v kamen (Király Feriju za 70. rojstni dan) Kőben nyiló gondolat Kdo naučil te je občudovati čudež, poslušati tišino, iskati skrivnosti, kdo? Najtežje je začeti − zaradi začetka samega. So takšni, ki so mehki kamen, drugi pa kleno grčo oblikovali, če se mehki les ni vdal trdoti dela, ga je lesni črv obdelal, požrlo močvirje. Nekoč ni bilo tako, ob večerih sta fosforno svetila polna luna in pokrajina. Svetloba plavega plamena pa je tekla čez travnik zamorjena. Bili so trenutki, ko je sam Bog položil pred tebe pisalo, svinčnik, košček oglja. Drugič je kamen vsiljivo, spogledljivo, ležal ob tvojih nogah. Vzemi ga v roke, riši na travo, drevesa, papir in prah. Primi dleto, kladivo, gladi do gladkega nebogljeni kamen, nedra hrastov, panj. 43


Čisto stvarjenje je, če mali brst vzbrsti v majhno življenje, preživi stvarnika muke, težo, strast, srčnega objema. In objokovati mnoge neplodne ure kot tisti, ki prežene čredo domov, sede v preddverje in je zgolj srečen. Ker on ne objokuje popoldneva, ki zatava brez sledu. A lahko raziskujemo preteklo brez zavezanih rok sedanjega obstoja, − živahno zrcaliti iz včeraj v danes, Evrope, Amerike, Vice versa, tja in nazaj. In opazne so roke mojstra na izklesanih likih, občasno pa – predniki zagrabijo ročaj dleta, stari mojstri, Meštrovič in Mayer Zala. Dobro veš, da bistvo skriva se v semenu kot kal v življenju, harmonija, ki se v steblo vzpenja, in vse premaga inercija, nevidna jaz – energija. Bodi tako, na vekomaj veke, še obstoj ni dober brez bistva – srži in h kisu jabolčnemu vino pripada stvarnikom, tako bo dobro dovolj spodobno. Kralju kiparju pripada prigodnica kraljev, k njemu večno ostro dleto, kladivo na veke vekomaj jekleno, 44


ki na dvoje prereže čas, ki mineva, minute, ki drvijo mimo, zgladi vse prepade, ki peljejo v nič, izgubo. In forma živi, živi v kamnu, lesu, bronu kot visoki stolp življenja našemu stvarjenju. Misel klesana v kamen je večna: medtem ko življenje z nami drvi naprej, teče v izgubljeno smer. Brenkalnik v Sveti levici kralja Istvána István királyunk Szent baljában pengető Motto: da se sovražnik ne oprime tvojega ljudstva »Ta roka je morda prejela sabljo …« V Desnici Svetega. V drugo roko, ki je pesem ne opeva, ki je okrašena žara ne čuva, v nevidno, zaprašeno levico, spodobilo bi se dati brenkalo. Ker laket je ohranil obok zanosa, čuva ga narod, narava, čuva ga lobanja, poslana na štiri strani neba, srž spominov, zapestje Svete Desnice. Odnesite, razneslo bi jo tako ali drugače, razneslo bi jo na neštete trske, na tisoče koščkov streliva, da padali nazaj bi še danes, v moj prah izsušeni obraz, opran 45


od neviht in toče, v mojo okamenelo čeljust, da okrogline mojih fosilnih vretenc prepiha veter, vihar odtrgal je stegnenico, ki je čuvajeva gosta sapa ne očuva, da pridejo povsod njeni koščki, v vse kloštre, vse dele dežele, ki leži v medenici Donave, v Raguzo, Passau, Krakow, Zagreb, Dunaj in Rim, očuvan kot dragi kamen, sveta herma, predmet usmiljenja, z biseri okrašena krona. Poln usmiljenja budno se čuvam od slabega, zla. Od biserov in draguljev nam dražji amulet je: Sveti pepel, biserne trske, kri in prapor. Slišal si velikokrat: ne spusti Nemcev, požgali ti bodo hišo medtem ko spiš. Ne spusti Besa, Tatara, Srba, Bolgara, Romuna, razcefral bo tvoje imetje, naj bo država raje nebogljena. Pazi, ker prebrisane so tuje ustnice, slabi sosed pa vlamlja v tvoj dom, prežene tvojo drobnico, 46


pokvari tvojo hišo, ljudstvo, razglaša druge učenosti, ne boji se, brezbožnik in puntar, okrade polovične prijatelje je goljufive sorte, izdajalec. Bog moj! Odreši moje ljudstvo lepljivih sovražnikov, ki mu režejo srce, oprezajo za njegovo žlahtno krvjo. Postavi ga nazaj na lastne noge, če pade. Bič potrebuje ker je neumen, naiven in zgovoren, pamet redi na ledini, gre v pogubo, umira ker je hazarder in butast, ne potrebuje svetih odpustkov, dober je samo za škodo, ker je zgaga, ki sprejema trpljenje, usodo, zapravi vse svoje imetje, je spakedrane vere, duša naroda, njegov duh plapola visoko, a odpihne ga vetra sapica, je krhek kot cvetlica maka, četudi ima zdravo samozavest. V boju ni sposoben velikih dejanj, prelen je, da bi uporabil pamet, odteče, najraje bi se skril, ne pa izpostavil, preveva ga dvojnost, potrebuje polet, potrebuje dvome. Bog moj, kaj bo z njim, če dobi slabiča za vodjo, kaj bo, če pride Tatar, Bes, Bolgar, Turek, kaj bo s tabo, dom Madžarov, joj, kaj bo z njim brez tebe, 47


kaj bo s teboj Evropa. Ker ljudstvo je lomljivo kot skala zrelo za padce, a upogiba se viharjem, skisano vino mu dajte, ne pa sladko, vajeno je suženjstva in stremi k novim potovanjem, lačno je svobode. Kralj naš, Szent István ozri se na svoje ljudstvo, ki trpi, prosi za nas, da se z modrostjo napolnimo, naj Madžar Madžara ne prizadene za vekomaj. Naj odnese pete vsak, ki nas napade, ukini željo po maščevanju, jezo, naj zazvoni v miru zvon v naši duši: gling-glong, gling-glong. Molitev: Vsemogočni Bog, ki dal si nam velikega kralja, ki nakopičil si mu znanja moči in razuma, prepusti mu sveto žezlo, jabolko, krmilo države v roke, obdari ga z vsemi mogočimi modrostmi, daj nam vodjo, dobrega kralja še danes! In obdrži njegovo državo, dovolj je trpelo njegovo ljudstvo, prestalo stotero preizkušenj v veri, jeziku in na svoji zemlji. Amen. 48


SRČNO BREZSRČEN SZÍVES SZÍVTELEN Potepam se po polju, s čebelico v grmovju. Vljudno mi zabrenči, k nogam prileti. Vesela je in krotka, obraz mi dolgo voha, pobožati jo hočem, izmakne se mi, noče. Ob mojem srcu zadrhti, misli, da sem roža, ki cveti, začuti me, brenčanje spremeni, zmagoslavno odleti. Predstava je končana, zadiham s celim bitjem, tako kot vsa narava, srčno sem brezsrčen. Zlato poletje je v pšenico odeto, gori in valovi. Žužek spi z mojo ljubo, sanja, z galebom leti po nebu. MOLITEV FOHÁSZ Za zaljubljene posteljo pogrej, ljubimcem moči daj, želji ogenj, dobro vreme potepuhom, brezdomcem dom, lahko smrt pokojnikom, pesniku ogenj za navdih – ustvarjalno vročino, nevernim vero, nejevernim krepost brez dvoma, IN REŠI NAS VSEGA HUDEGA. 49


DNEVNO SI GOVORIMO NAPONTA MONDOGATJUK Dnevno si govorimo, še posebej ob prihodu pomladi, da nič še ni odločilno, vse je možno kot po navadi, znova in znova drobimo, z usti okušamo radi svoj glas, prelome, kam naj poudarke umestimo, ni vseeno, ker često naša ihta rodi izgubo čaščenega bistva. Dnevno si govorimo, na začetku poletja, pred vrati jeseni, v časih zimske vode, naproti novim dogodivščinam, v okvirih naših zmožnosti, naključnih napak. Zatem pade trenutek odločitve. Naj bodo zven, in njegove korenine maksimalno potencirane. VSE. METULJ II LEPKE II Kogar se ob prebujanju dotakne svetloba, kdor ima možnost izbire med stvarmi: je srečen. Zora na krilih metulja potrka na tvoja vrata, na tvoje veke, barve zahtevajo zadoščenje. Zdelan si prividno … Če izgine videnja muka, če k počitku leže živčno tvoja pupilla. Na večer pred spanjem rane iglic spet skelijo, žile pa drhtijo v pričakovanju zdravila. Povej prijatelj, ti, ki poznaš ta rod, 50


tihi obstoj metuljev, koliko jih je vredno eno življenje?! (1987–1997) Jesenska pesem oziroma kako dejstvo spravimo s prestola (nepreklicno vse) Őszi vers, avagy egy fogalom detronizálása Obsorej je treba pisati pesmi, ne na začetku jeseni, ne po tistem, ko odpadejo listi, uvenejo cvetlice, obsorej, ko barve še spijo v rastlinah, ko se sezona gob začne. Pajčevino, ki se ulovi na naše veke, razglasimo za volovsko slino, cesti cesta ali gozdna pot recimo, najlonske vrečke spojene z odsevom luže pa imejmo za stranske produkte civilizacije, ne za žabje mreste. In žabe imenujmo po žabje, ne iskajoč primerjave z drobtinico verjetnosti za mir, medtem ko odganjamo etične aluzije lažne sreče in predalčkane večplastnosti, naj bo gala sprememba, v duhu konca septembra, okusimo dih življenja – smrti, ljubezni, zvestobe, silo, poskusimo videti samo čare zunanje podobe. Na primer, zakaj odpadli gumb ni bil prišit na hlače še pred poletjem. Zakaj mi ta misel 51


pride na um vedno pred uriniranjem, češ, »a bi to storil zdaj, ali kasneje, ali počakam še eno poletje.« In upati zaverovano, da nekoč morda vsi dosežejo nirvano: odpadli gumb, rjavi listi, žabji mresti in pridejo vsi na svoje mesto. SAMO SPOZNANJE JE TVOJE (PRIKLON LAJOSU VLAJU) CSAK A TUDATA A TIÉD Samo spoznanje je tvoje, od ljubljene zemlje, ki se je razcvetela za vajino združitev. Pokrajina ti daje, te doji z lepoto, virom, upanjem, pred nosom visi nje medena past, da postaneš ujetnik, jo nosiš kot težki podplat blata, ko te namoči, ni bega, ni izhoda. Ti pripoveduje, če zrasla so ti ušesa, zakaj molči lupina školjke, zakaj polžjo hiško tiho odplakne Panonsko morje, ki šušlja kot koruzno polje. Ta dežela te zavaja, leteti brez kril navaja, iskati domicil. Drugod, nedaleč od tod kroji tvojo pot trpotec v jarku, tvoj kažipot, okvir vrat, čez katerega stopiš v svet. 52


V glavi pa brenčijo glasovi tisočerih hroščev − njih medeno vabilo: »Išči domovino, dom, postavi domačijo.« Opotekaš se, na vratih te očetova »popotnica« ustavi z: »Od tod ne prideš daleč.« Še drznosti za drzen odhod ni več. Še enkrat se zapleteš z nogami. Prideš k zavesti. Pred tabo je pokrajina z grobovi prednikov, skopo odmerjen dom, pod nogami pa stoka rodna gruda. Kot opotekajoč fanté, ki steče v hišo staršev, da se napoji na prsih, še predno okusi kruh, ljubkovalno boža tebe, svojega mladiča, te spodbuja, ti pripoveduje, z vonjem španskega bezga te ovije do doma. In te vabijo v nedra mesta z bajnimi stolpiči, Parizi, zapeljujejo na ležalnike tujih trat, a ne kreneš klicu naproti, čudeže ponujajo ti zaman, v tebi kljubuje trma neštetih, ki jim odgovarja: Ne, ne, nikoli. Ker na to pot potiska me usoda, zbledeli vrvež tuje zemlje, zla mačeha, sem me vlečejo prodorni pogledi oddaljenih topolov, tresoči vzdihljaji pomladnih vetrov. V drhteči luči 53


Didergő fényben Sedim na vrtu v drhteči luči, z vonjem poletja na ustih in v srcu, z barvami cvetja v kotičku očesa. Trava v roki v seno je zbledela, za časa valjenja nudila bo gnezdo. Smrtna tišina, vse je nemo. Polnijo se kašča, skedenj in sodi, vrti se vreteno, bobnijo stroji. Čistimo za sabo – ali kam gremo? Koliko še bo, se sprašujem radovedno. Nenadoma se vrt v meglo zavije, listi trte zazvenijo v harmonije. Para barve sivega pepela se oprime mojega temena. A je vse skupaj le prevara, ali še ena neslana šala? Ali pijane usode igra, ki me skrivaj izza grma opreza. Ne more verjeti budnim očesom, da sem tu še vedno.

54


BESEDA, ZNAK, JEZIK SZÓ, JEL, NYELV Moja pesem – moj stvarnik, še pred zadnjim dihom sklanjam glavo pred vedenjem, ki ustvarilo je materni jezik. Vemo, da ljudstvo, ki biva vsak dan v jeziku svojem, rojeva znanost, brez katere obstoja nihče smo. Kot rodno mater, tako tudi tebe, jezik, pozabiti je težko, še težje odkrasti se iz tebe, oditi na vrhovih prstov, ker izgubilo bi pomen, ker bi glagoli obstoja pristali v nevarnosti, brez govora, ki brez vsebine ostal bi spremenjen v motno vodo. Kaj počel bi na primer, z besedo »razumeti«, če ne razumel bi samega sebe ujetega v drobovje našega interaktivnega, komunikativnega sveta? V katerem jeziku bi tulil besno zahtevajoč ljubezen Božjo: Ne pametuj, ne zavajaj, ne soli pameti! Ker za globoke bolečine obstaja zdravilo, za vse obstaja napoj, žarek, orodje za možganski izliv. Prijatelji, zakaj za blodnje, naše neumnosti ni zdravila, ne znanosti, ne dovolj pameti. Zakaj jih preprosto ne amputiramo? Se znebimo vsega zlega, ga držimo, kontroliramo? Zakaj ga ne obsodimo ne nemilost, večno nemost. 55


Zakaj ni vsaj protistrupa? Zakaj ni zanj jezika, znaka, besed obupa? ODA LJUBLJENEMU POVRATNIKU ÓDA A HAZATÉRŐHÖZ I. Srečen je do obisti tisti, ki preko zemeljskih vrtov naposled najde stranpoti, da se vrne domov. Bog (moj)! Kaj bo zgodba kamna čez tričetrt stoletja, kakšna je umazane usode sodba, s čim muko ukrotimo, izumrtje oplemenitimo, kaj smelo rušimo z zakoni? Čigav je ta vek, utelešena oblast, zmeda, smrt samodejna? Nikoli ni šlo drugače, ni bilo ne dobre ne slabe, razen zle mačehe − naše neizprosne usode. Od tu daleč je do večne Rome, še dlje sta Aquincum, Aquileia, tukaj ni pesnil vrli Homer, ne Vergil ne Horacij nista pela ušesom na prepihu divjih hord, kjer Halicanum stoji − starodavni dom. V tem boreaškem mrazu ne cvetijo mandlji, nabreklo hotenje pa zmrzne v kali od želje žgoče. 56


Tu opoldne vzide Sonce. Vino nezrelo, cikavo, namesto božanske ambrozije, je v sodu obležalo. Bogu za hrbtom se vije, dežela navidezne lepote – utopije, iz nje nasmeškov vršala bo − polna pest poezije. II. Oris življenja je drugorazreden napram umotvoru – umetnini, kladivo, dleto, gips, kamen šepet božanski vdihnejo obliki. Mayer Zala, slava tvojim rokam, ki klesale so tožbo, žad naše preteklosti. Hitri pogled tja, kjer stoji vihravi Arpad in Sedem Vodij veličastnih ječi brez verodostojnih površin obraza, a mi verjamemo, da je vsak sin prišel v točno taki plapolajoči srajci preko neskončnih ravnin, ki se nepotešene ponujajo še zdajci kot bajna dekleta Panonije. Pa ni padla z neba ta neizgnana horda knežjih obrazov našega roda, kako drugače bi kovinski molji načeli težko kovinsko ogrinjalo (kjer angel se lahkotno smehlja pod tančico)? Csernoch János od tu naprej zahteva pravico in vračilo za vse, kar za časa življenja rešiti ni zmogel. Na Aradu so lastnoročno s krampi, na Trgu z motnimi ostanki socializma iztrgali srce stvaritvi, v Kerepesiju pa se oprani kamni posmehujejo »ubogemu« kiparju Mayerju Zali, vizionarju. 57


Zareži z dletom, udari s kladivom, da zazveni kot gromki zvon, od pridušenega zvoka (ljudstva) naj ustnice ne obnemijo, dodaj košček svoje duše, da »poka po šivih«, napetih mišic trzaj, glasbilo ali puščico jim daj, v njih opustele roke, samo tako razgaljenih jih ne puščaj, odhajajočih zgodovinskih sirot. Raje izdajalsko erozijo naščuvaj, da povrne čudež, po katerem hlepimo, da se vnamemo kot pajčolanasti grm, ki uresniči našo željo, nišo: božja milost, božji srd naj blagoslovi našo domovino. III. Kdo ve, kaj je težje zares: prihod ali zadnji odhod ali podarjeni nasmeh, ki boža drevo in gozd. Veš, da je tu med nami umrl še zadnji junak, a za trenutek zaživi izsušen okostnjak. Vsak dan znova se vname, utripa v nas in gori, starodavni vroči plamen, plamen žgoči. Davno zveličani naših herojev kipar, bodi pozdravljen med ljudmi, hvala za tvoj dar. Kot tisočletja že prej iz amazonskih goščav, izgubljeni Odisej vrnil se v rojstni je kraj.

58


BREZ GOZDA ERDŐTLENÜL Ne verjamem da ta drevesa po naključju bivajo tu tako daleč od gozda v vsem bi moral biti prepoznavni red sigurnost ki jača tudi v gibanju zvezd ponikanju vode v labirintih kjer se izgubijo krti splošno se čudeži lahko zgodijo vsakomur ko tako hodim v nenavadni množici izgubljencev iz biblije brez gozda. Zlatka Frajzman - Pupa SAMA Nekada iz čistog mira obuzme me usamljenost, a ne govorim da mi naviru sečanja... stalne praznine! Ni ljubav moje mame, ni osmeh mojih voljenih unućic ne zatvara tu prazninu. Kakva je to samoča, koja obuzima celo moje biče? Sama sebe krivim - korim! Ne to tako, to nije dobro, treba život gledati sa druge strane - svetlije! Al’ ne mogu, nešto me guši u duši. Sve je isto kao pre. Jutro, moje cveče - sve je tu na svom mestu. Onda me obuzme strah. Još malo i sve če se promeniti, nestati... Napustit ću svoje gnezdo. 59


Danijela Hozjan ZAKAJ? Gledala sem v modro nebo in opazovala, kako se sončni žarki poigravajo z oblaki. Poslušala petje ptičk in šelestenje jesenskega listja in zaman čakala na tvoj klic. Tvoj glas mi je odmeval nekje v daljavi, oblika tvojega telesa se mi je izmikala. A tebe ni bilo. »Zakaj?« se sprašujem ves čas. Ali je kriva moja ljubezen do tebe ali pa moj ponos? Ljubezen, ki jo še gojim do tebe, me spremlja vsepovsod. Spominjam se tvojih modrih oči, skodranih las in tihega šepetanja na uho, ko sva na obali stala in premišljevala o najini prihodnosti. Vse je minilo in tvojega nasmeha več ne vidim, prav tako ne tvojih modrih oči. Nihče mi več ne šepeta na uho, a še vedno premišljujem o prihodnosti, vendar pa ti nisi več v njej. Življenje se je obrnilo na drugo stran, me popeljalo med druge ljudi, v neznani in tuj kraj, kjer ni več nasmeha, ne iskrenih pogledov, a kljub temu moram iti naprej, se ti zahvaliti za vse, kar sva skupaj preživela in te ohraniti nekje globoko v svojem srcu. V daljavi mi nekaj šepeta in pravi, da moram poslušati svoje srce, ki je ljubilo in še bo, da bo v meni še polno veselja in modrina neba bo prekrila vse tegobe sveta. 60


Janja Magdič ČUDAK Na plaži raziskujem, o minljivosti življenja premišljujem. Na ležalniku ležim, ko obiskovalca dobim. Zmoti me »nekdo«, ki prišel je čuden na obalo. Povpraša me: »Kako pa ste?« Ponudi se, da namaže me. »Dobri gospod, hvala vam, pojdite mazat kam drugam.« Odšel je dalje, da novo žrtev najde. Čudak me šokiral je, kar v morje pognalo me je. Osvežim si telo, ki bilo je že »namazano«. JUTRO Morje rahlo valovi, v jutranji zarji se iskri. Ribice v njem plavajo, galebi morje preletavajo. Jutro mirno se prebuja, ob obali se papiga oglaša, kakšen gost dan pozdravlja, le redki v morju z mano plava. Po jutranji kavici dan zaživi, plaža počasi se polni s kopalci. Ob morju in v morju uživamo mi, pridi še ti – pa bomo vsi!

61


MAGIČNO MORJE Sonce pripeka, na plaži je gneča. Morje rahlo valovi, povedati želi: »Uživajte na morju vsi.« Otroški živžav se razlega, ko iz peska gradove delajo. Starši se v senco umaknejo, ob pogledu nanje uživajo. Morje v sebi res magijo ima, vabi nas, da energijo nam da. Z dopusta se sproščeni vračamo, doma nove načrte uresničujemo. MORJE Na morje bomo šli, smo domači rekli si. Saj delali smo zelo, dopust nagrada je za to – energijo spet nam dalo bo. Zjutraj zgodaj vstanemo, proti Hrvaški z avtom krenemo. Pot je mirna – cesta prazna, dežela sončna je, prijazna. Morje toplo je zelo, sonce pripeka prav močno. V senci pivo prileže se, klepet ob kavici za prijatelje. Dnevi tečejo prehitro, že domov pakiramo. Nepozabno nam je letos bilo, zato se drugo leto zopet vračamo.

62


NA PLAŽI Na plaži v miru se sprostim, spomine morske obudim. Smo mladi bili in uživali, v soncu ljubezni se predajali. Leta hitro so odšla, z njimi mladostna uživanja. Marsikaj se spremenilo je, a na morje iz leta v leto vleče me. Lepšega na morju ni: ob valovih morja se prebujati, galebe pojoče poslušati, sebe v ljubezni osrečiti …

63


Olga Paušič DESET EVROV Mrak je že lezel med hiše, a ulične svetilke se še niso prižgale, tako sem izkoristila zaveso med dnevom in prihajajočo nočjo, da sem znosila v velike vreče za smeti zbrana ponošena, odvečna poletna oblačila dol v smetarnik, upajoč, da me nihče ne bo videl. Za marsikatero cunjo mi je bilo kar hudo, človek se pač naveže tudi na kramo, ki polni omare, četudi ni posebno modna ali mu morebiti niti ne pristoji več. Lahko bi »odpisano« nesla na Rdeči križ, a tam hočejo imeti vse zlikano, poravnano, še celo seznam stvari bi baje moral predložiti … Tako sem se odločila, da odložim odvečno kramo v smetarnik pred zabojnike, da si lahko vreče, kdor pač želi, odnese. Pohitela sem, se dvakrat sprehodila dol v prostor pri kurilnici, kjer imamo zabojnike in posode za biološke odpadke. Potrudila sem se in nastavila vreče z oblačili tako, da bi jih lahko vsak, ki vstopi, takoj opazil. Mislila sem, da je dovolj očitno: odloženo je na razpolago vsakemu zainteresiranemu. In ko sem se povzpela nazaj v naše nadstropje, sem zaskrbljena pomislila, da me čez dan-dva čaka še pregled jesenskozimske garderobe, saj je kazalo, da prihaja prezgodnja oktobrska ohladitev in bo treba potegniti iz predalov puloverje z dolgimi rokavi, šale, toplejše hlače, morda celo zimske gležnjarje. Seveda ni šlo brez Jožetovih strupenih komentarjev v stilu: »Kaj je treba kupovati in vlačiti v hišo toliko sranja, ko potem marsičesa vso sezono niti enkrat ne oblečeš«. Nikoli mu ne ostanem dolžna, razpočila bi se, če ne bi mogla ugovarjati: »Je pa že bolje tako, kot vse leto tičati v kavbojkah, ki ničemur več niso podobne. Saj nisi klošar!« »Upokojenec sem, ki nima toliko denarja, da bi kupoval poceni in se šopiril vsak drugi dan v novih cunjah … saj veš, kako brez zveze je to … a te nikakor ne spametuje!« In tako naprej in tako dalje – pester je dan, ko pospravljam po omarah. Saj ga opozorim, da bi bilo najbolje, če izhlapi za nekaj uric, ampak ne, strastno rad se prička o vedno istih malenkostih. No ja, kdo bi razumel moške, ko začnejo težiti in so ob tem prepričani, da so jako pametni! Tisto jutro je bilo kar prijetno sončno. Sedim z mamo in sestro – smo tri srečne upokojenke – pri kavi na terasi hotela Elizabeta. Malce nas hladi, a notri v restavraciji je kot v grobu, niti prave svetlobe ni v prostoru, zato nerade gremo noter, raje potrpimo, če malo zebe v noge. Mama potarna, da so ji postregli hladno kavo, torej grem v lokal, da bi protestirala pri natakarici in prinesla mami kavo, kot mora biti. Vstopim v »grob«, se ozrem naokoli, a natakarice ne uzrem. Zbode me pa pogled na sosedo iz mojega bloka, ki s kolegico klepeta pri šanku – oblečena v mojo dolgo, pisano poletno obleko in bež jopico, ki sem ju pred dnevi odložila v smetarniku. Ojej, v trenutku je opazila, da buljim, in najina pogleda sta se prekrižala kot viteška meča – pa ostala tako sklenjena kar nekaj sekund. Postalo mi je grozno nerodno, nisem vedela, 64


kaj naj … hitro sem pozdravila in se zasukala proti izhodu. Jezus, kaj si bo ženska mislila? Da jo obsojam? Da se ji v mislih norčujem? Da se mi smili? Kako butasto sem buljila vanjo … trapa, sem se jezila nase. »Natakarice ne najdem, mami,« sporočim, ko pridem ven. »Eh, saj bom spila kavo, četudi je hladna,« odvrne mati, »se bomo pa jutri pritožile.« Ko sva se s sosedo srečali na blokovskem hodniku, se mi je za hip zdelo, da mi želi nekaj reči, oklevala je sredi stopnišča, potem pa sva se vendar samo pozdravili in šli vsaka svojo pot. Čez nekaj dni, ko je spet naneslo, da sva si stali iz oči v oči v pritličju pri poštnih nabiralnikih, vlekli iz pretesnih predalov vsaka svojo kopico reklamne solate, se je pa le opogumila in spregovorila: »Vzela sem v smetarniku odložena oblačila … saj ste opazili, kajne?« Ni me pogledala, bilo je, kot da pred ogledalom vadi nagovor za nekoga, ki sploh ni prisoten. Spet sem bila v zadregi jaz. »Ja, res sem opazila …,« sem se slišala reči, kot bi drsele besede iz mene brez moje volje. »Vas lahko povabim na kavo, da se vsaj malo oddolžim?« je še rekla in se tokrat pogumno zazrla vame. »Kar zdaj, če utegnete, ja?« Prikimala sem in se potrudila nasmehniti. Krenila je v tretje nadstropje, jaz pohlevno za njo. Zakaj, hudiča, mi je bilo tako nerodno? Saj nisem ničesar zagrešila – ali? Solidno urejena kuhinja v tretjem nadstropju mi je bila takoj všeč: rdeče pohištvo, orhideje na okenski polici, dekorativne sveče na mizi, pogrnjeni z zelo belim platnenim prtom … Ničesar, kar bi dajalo vtis, da je ženska v finančni stiski. Če pa nisi v stiski, ne pobiraš v smetarniku odloženih reči, kajne? Misli so preskakovale ena drugo, medtem ko sem sedla, ona pa je pristavila vodo za kavo in položila na mizo še skodelo trgovinskega peciva. Tačas, ko je pripravljala kavo, sva molčali. Nisem imela pojma, kaj naj rečem. Ne poznava se dobro, v tako ogromnem bloku, kot je naš, pač ne poznaš vseh sostanovalcev. Eni se odselijo, drugi pridejo … Ko je sedla, pa se ji je jezik razvezal: »Veste, že dve leti sem brez dela. Pri Muri sem bila zaposlena dobrih dvajset let, pa je šlo vse skupaj k hudiču in zdaj sem stisnjena v kot … nimam pojma, kaj bo z mano … in hčerko. Študira, nekaj evrov štipendije ima, ob študiju pa še dela preko študentskega servisa … iz tega živiva …« Gledala je proti oknu, prepletala prste na rokah in bilo je tako, kot da bi se že mesece pripravljala na izpoved, pa ni bilo nikogar, ki bi se mu lahko zaupala. Koža se mi je naježila in grlo zadrgnilo, da nisem mogla izdaviti ničesar pametnega. Ničesar primernega, spodbudnega, sočutnega. »Nadomestilo z zavoda je po letu dni poteklo in zdaj sem na dnu. Res sem čisto na dnu,« je poudarila, vila roke in strmela mimo mene skozi okno nekam v daljavo. Morda proti soncu, ki ga ta dan še nismo bili deležni. »Živim z deset evri na teden. Kruh, mleko, sadje in zelenjava, morda še kava … Več si ne morem privoščiti. Vsemu odvečnemu sem se že odrekla. Nimam interneta, ne uporabljam mobilnika, ne vozim se z avtom, ker nimam za bencin … Pa to niti ni najhujše, veste? Najbolj grozno je to, da sem stara petinštirideset let in me nihče več ne bo zaposlil! Počutim se tako bedno … ne morete si predstavljati … Naj me vzdržuje hči? 65


Naj grem prosjačit na ulico? Naj skočim iz tretjega nadstropja?« Zazre se vame. Nima solznih oči, njen pogled je besen, divji, tak, kot bi hotela ubijati z njim. Kaj naj rečem? Zdi se mi, da sploh ne čaka besed, saj so besede te čase zelo poceni, veljajo pa velik nič. Zdi se mi, da rabi samo dvoje ušes, ki bosta prisluhnili, ker nima nikogar, ki bi ji bil voljan nakloniti trenutek pozornosti. Strmi vame, jaz buljim vanjo, tišina okoli naju pa postane neprijetno lepljiva, kot bi naju na nek način vlekla skupaj. »Lahko bi … morda bi lahko kaj našli tu v bloku,« zinem prvo, kar mi pade na pamet. »Pospravljanje, pomoč v gospodinjstvu, take reči mislim. Vedno kdo rabi pomoč …« »Mislite, da res? Ampak, no, to je delo na črno, kaznivo je, kajne? Toliko hudobnih ljudi je okoli mene, da si ne drznem nikomur zaupati. Razumete?« »Vem, ja, veliko zlobnih in privoščljivih ljudi nas obkroža,« soglašam z njeno grenko ugotovitvijo. »Lahko pa malo povprašam okoli, če želite. Pri znankah in prijateljicah – pa ne tukaj v bloku.« »Bi res? Kar koli bi delala, samo da se prebijem, da mi ni treba vsako noč trepetati, preštevati evrov in centov. Nisem lena, dobro kuham, pečem, znam delati na vrtu …« Najbrž bi naštevala v nedogled, a sem jo prekinila s tem, ko sem vstala in nakazala svoj odhod. Obljubila sem ji, da bom povprašala naokoli in ji sporočila, kakor hitro izvem kaj uporabnega. Zdelo se mi je, da so jo moje besede kar dvignile, tako sijoč in nasmejan je bil njen obraz, ko sva se poslovili. Jaz sem bila manj optimistična. Ljudje varčujejo na vseh koncih, v resnici ne poznam med mojimi znankami ali sorodniki nikogar, ki bi si lahko privoščil hišno pomočnico, pa tudi če samo za en dan v tednu. Nekoč to ni bilo nič nenavadnega. Sodelavke iz šole so tedensko najemale ženske za pranje oken, urejanje vrtov, likanje in podobna hišna opravila. Pred leti – a danes? No, jaz si tega nikoli nisem mogla privoščiti, zdaj pa še sploh ne! Sicer sva z možem itak v glavnem sama, torej ni potrebe po pretiranem čiščenju, pospravljanju in likanju. Veliko sem razmišljala o sosedi. Po eni strani mi je ugajalo, da nosi moja oblačila, da ni sramežljiva, ko je treba odkrito spregovoriti o lastni revščini, da je borka, odločna oseba, ki se bo tako ali drugače uspela pretolči. Spraševala sem okoli, ali potrebuje kdo pomoč v hiši, na vrtu, v vinogradu – kar koli. A zaman, zelo brezupno je bilo vse skupaj. Ko je nekega sobotnega jutra stala pred našimi vrati s cekarjem v roki in skrivnostnim pogledom v očeh, sem osupnila. Povabila sem jo naprej in nama skuhala kavo. »Končno se mi je odprlo!« je veselo rekla. »V Avstrijo grem za sobarico v hotelu!« »Kako ste prišli do tega?« se radovedno pozanimam. »Res po sreči!« pove in že ji jezik dela s polno paro. »S kolegico sva sedeli na terasi hotela Elizabeta, ko je direktor hotela govoril z znancem po telefonu. Omenil je, da bi mi lahko uredil delo v Avstriji … že prihodnji teden moram začeti. Nekje v gorah, ne vem čisto natančno, mislim, da v bližini znanega smučišča … Joj, kako sem vesela! Si mislite, kajne?« 66


Kar razganjalo jo je, da se je še mene prijela evforija. Dobiti danes delo je res terna! Vesela sem bila zanjo in za njeno hčer. Zaželela sem ji veliko sreče. Ko je odhajala, me je tesno objela, kar me je zelo prijetno presenetilo. Res sva se v minulih tednih zbližali in odvečnih oblačil nisem nosila več v smetarnik, temveč kar domov k sosedi. Prijeten občutek je bil, da lahko vsaj malo pomagam. Dobra dva meseca je nisem videla. Stanovanje v bloku je seveda zadržala, da je imela hči kam priti ob vikendih. Tistega jutra – bilo je pred miklavževim – pa me je pogled nanjo osupnil. Vsa siva, tenka, sključena kot osemdesetletna zgarana starka je stala na našem hišnem pragu in polna obupa komaj izdavila: »Ogoljufali so me za dve plači in dva meseca suženjskega dela …« »Ljubi bog, stopite naprej …,« sem jo povabila v stanovanje. Sesedla se je in zajokala. Neverjetno – bila je kot tuja oseba, ki je še nikoli nisem srečala. »Pripovedujte … kaj se vam je zgodilo …« »Verjela sem, da gre za resen poslovni odnos … tako mi je zagotavljal direktor hotela Elizabeta, pa je šlo za čisto navadno goljufijo! Nasedla sem prascema! Prvi mesec, ko ni bilo plače, sem stisnila zobe … hči mi je nekaj nakazala … ko pa tudi druge plače ni bilo, sem se šla pritožit v upravo hotela … in … in rekli so mi, da lahko kadar koli odidem, saj me nič in nihče ne zadržuje …« »Ni bilo nobene pogodbe?« »Nobene pogodbe. Zagotavljali so mi, da bom dobila več, če lastniku hotela ne bo treba plačati davkov in prispevkov … kako butasta sem, prava tepka!« Jokala je kot dež. Nemočna sem zrla v nesrečno bitje, ne vedoč, kako bi jo mogla vsaj malo potolažiti. Kar nekaj podobnih zgodb sem zasledila v dnevnem časopisju, a vselej je šlo za gradbene delavce in takšne, ki so šli v tujino opravljat najpreprostejša fizična opravila. Svet je totalno pokvarjen – me je prevzelo, jeza me je grabila, da bi vzela kaj v roke in zalučala v steno. Toda kaj pomagata jeza in bes, če ne spremenita ničesar. »Spet sem na deset evrih tedensko,« je z grenkobo v glasu sklenila svoj monolog soseda solznih oči. Da, deset evrov na teden – pa bodi umetnik preživetja!

67


Zágorec-Csuka Judit ELÉRT AZ ŐSZ Elért az ősz, s fagyos szeleivel megtépázta gyümölcseimet, és leverte a földre. Sokáig maradtak a földön, melegségre vágytak, hiszen hűvös és átázott volt a sárguló fű. Elért az ősz, s kinyitotta a bánatot a szívemben. SÖTÉTEDIK Ha megfejted ezt a rejtélyt, amelyet az éjszaka takar el, fehér vásznak alatti apró tüzek lobbanását a kormos kemencék mélyén. Mit fog kérdezni tőled az Úr, ott a végén? Sötétedik. KIPP-KOPP Őszi mezőn őszi zápor, nyulacska ugrál a szántáson, kipp-kopp, kipp-kopp. 68


Hull a dió a zsákba, almát szednek az asszonyok a kosárba, kipp-kopp, kipp-kopp. Hervad már az őszirózsa, harmatos fűre hullatja szirmait, kipp-kopp, kipp-kopp. Őzike szökdicsél erdők mélyén, társát keresi a vadonban, kipp-kopp, kipp-kopp. Üresek a szőlőtőkék, mert hordókban forr a must, fecskék hada repül át a hegyoldalon, kipp-kopp, kipp-kopp. ÉN NEM VOLTAM MÉG Én nem voltam még madár, amely szabadon repülhetett a fennsíkok felett, de voltam már gúzsba kötött őzike, amely megakadt a tövises bokrok között. Én nem voltam még aranyhajú királylány, aki tündérmeséket mesélt 69


volna hűvös tavak felett, de alattvalóként kezeltek dölyfös uralkodók üres trónjaiknál. Én nem voltam még igazi forradalmár, aki elesik a barikádokon, de voltam már hallgatag, visszahúzódó, vesztes, fáradt, lekezelt harcos. Slavica Zver MORSKI VAL Morski val življenja žar, spusti sledi na vse strani. Ob skale buta in čeri, da voda v soncu se iskri. Izpere srčne bolečine vse, da življenje znova se začne.

70


PREDSTAVITEV ZBORNIKA POBIRALCI ROSE – LITERARNI VEČERI 2015 A HARMATFOGÓK C. KÖTET BEMUTATÁSA – 2015-ÖS IRODALMI ESTEK

25. literarni večer ∞ 25. irodalmi est 71


Marjana Kmet

KAKO PRAZNOVATI KULTURNI PRAZNIK? – KAJ MI POMENIJO OBLETNICE? – KAKŠNO JE MOJE SPOROČILO ZA BOLJŠI JUTRI? – DOMOVINA HOGYAN ÜNNEPELJÜK A KULTÚRÜNNEPET? – MIT JELENTENEK SZÁMOMRA AZ ÉVFORDULÓK? – MI AZ ÜZENETEM A JOBB JÖVŐ ÉRDEKÉBEN? – HAZÁM

26. literarni večer ∞ 26. irodalmi est 72


Lidija Alt NAŠ VELIKI PESNIK Živel nekoč je velik poet, med niti nevidne bil je ujet. Ni maral nemirov, užival je v lepoti srca, saj mir in ljubezen sta prevevala ga. V mislih se vzpenjal je v nevidne višave, mu misli zašle so v neskončne daljave. To bil je umetnik, ki pomni ga vsak, za nas Slovence, je pravi veljak. Čeprav ga med nami dolgo več ni, pesem njegova, še vedno živi. BODIMO LUČ, LJUDJE! “Kdo rešil bo ta svet, v past nasilja, pohlepa, brezbrižnosti človeka ujet?” Luč! Bodimo luč, ljudje! Luč, ki bo sočloveku toploto dajala, luč, ki bo hudobne duhove odgnala, luč, ki bo pravičnost osvetlila ... Bodimo luč, ljudje! Luč, ki bo žarela in svetila. 73


DOMOVINA Slovenija – zibel mnogih si ljudi, v tvoji zemlji so pustili, dobre, zdrave nam kali. Iz njih je zraslo domoljubje, v srcu naroda kipi, vsak naj vsakogar spoštuje, enotnost s tem se v nas krepi. Vse lažje, lepše je v sožitju, ta misel je iz davnih dni, z njim si narod pot tlakuje, pot sreče v bodočnosti.

74


Verona Avguštin SPOMINI NA STARO MESTNO JEDRO! SPOROČILO ZA BOLJŠI JUTRI! Kot otrok sem dnevno hodila skozi naše mesto. To je Glavna ulica, prej Partizanska. Začela bom z ustanovami, ki so bile in so propadle: v Dolgi vasi Ciglana, Mlin Epinger, Titov dom, Gimnazija, srednja šola, Gergerjev mlin, hiša, ki še danes stoji in kazi ulico, kinodvorana. Ko smo bili mladi, smo gledali nešteto filmov, danes naše mesto nima kinodvorane. Naša najstarejša tovarna dežnikov. Nadaljevala bom z obrtnimi delavnicami, ki so bile v tej ulici. Za vsakimi vrati, ki so se odpirala na ulico, je bila delavnica: urar, čevljar, steklar, brivec, fotograf, mizar, šiviljstvo, trgovina Borovo, Peko, Varteks. Hotel Krona, sedaj občinska hiša. V Kroni so se odvijala družinska srečanja, še tovariša Tita so gostili. Vsako soboto je bila živa glasba, sedaj pa je vse pusto. Pri cerkvi so bili mesnica, kiosk s časopisi, pekarna. Ko smo šli mimo, je omamno dišalo, zvabil nas je vonj in smo si kupili kakšno žemljico. Večkrat pa smo kakšno dobili tudi zastonj. Danes vsega tega ni več. Počasi so se izgubljala delovna mesta, naše mestno jedro je izgubilo svoje srce. Vsi moramo stremeti k temu, se potruditi za to, da bo spet dobilo nazaj svoj utrip, kot ga je imelo nekdaj. To ni samo za nas meščane, ampak tudi zato, ker se gremo turizem. »Turizem smo ljudje!« Naša pokrajina je bogata s plodno zemljo. Zakaj v Lendavi nimamo tržnice? Našim domačinom, predvsem ženicam s kmetij, ki imajo tako malo denarja za preživetje, bi lahko omogočili, da bi zaslužile kakšen evro, saj doma pridelujejo zdravo zelenjavo, sadje in še kaj bi se našlo. Spominjam se časa, ko so zorele češnje. Nabirala sem ji svoji mami, ki jih je nosila na glavi na plac (tržnico), da je zaslužila kakšen denar. Češnje so bile tako slastne in smo jih radi zobali. Sedaj pa jih noče nihče niti pobrati, kaj šele da bi jih nosili na plac. Da ne naštevam, kaj vse smo prispevali na delovnih mestih. Dneve in dneve smo delali, vsako soboto, da smo prispevali naši skupnosti. Takrat je bila solidarnost na višku. S samoprispevki smo zgradili vse, kar je v Lendavi: stanovanja, tovarne, kanalizacijo, Hotel Lipo. Veliko smo prispevali za gradnjo hotela. V zameno za naš trud pa nismo dobili niti ene kopalne karte. 75


Vse, kar smo ustvarili, so prodali za majhen denar in mi od tega nismo dobili ničesar, nekaterim so propadle tudi delnice – spremenile so se v nulo. Sedaj nam je ostala le majhna pokojnina, ki komaj vzdrži do konca meseca. Kakšna je moja vizija za naprej? Šolski programi niso pravilno zastavljeni. Nameravajo biti vsi doktorji, sodniki, inženirji …? Delovne sile, ki je danes zelo primanjkuje, ne more nadomestiti nobena napredna tehnologija. To so strugarji, ključavničarji, mizarji, tesarji, kleparji itd. Dijaki bi morali imeti obvezno prakso, ne pa da gulijo šolske klopi brez praktičnega usposabljanja. Ko pa pridejo delati, ne znajo opravljati poklica, za katerega so se šolali, ker so imeli samo teorijo. Tako nekako vidim prihodnost in s tem odpiranje novih delovnih mest. Pomembno je, da vsi pljunemo v roke in začnemo delati, potem bo tudi kruh. Čakati doma pri starših, starih starših, to ni rešitev. Kaj bo potem, ko nas več ne bo? Naše penzije bodo tudi odšle z nami v večna lovišča. Takšno je moje osebno mnenje. Zelo veliko smo zamudili. Ne znamo ceniti tega, kar so nam zapustili naši predniki. Pozabljamo, da se moramo vračati k naravi. V tem je rešitev sveta. Prav tako propadajo prekrasni stari objekti. Najlepša vila – hiša nasproti cerkve, samo toliko, da se ne sesede. Nekaterih stvari, ki jih je načel zob časa, pa se namerno nisem dotaknila! Zlatka Frajzman – Pupa JUTRANJA KAFA Uz prvu jutranju kafu od davnih dana, čitam novine, pušim cigarete - uživam! Listam novine, ne bi li našla pored sve tame i bar jednu mrvu svetla! Odmakle godine, a i moj život. Države nove se kroje, a i ljubavi nove!

76


Romana Glavač MOJE SPOROČILO ZA BOLJŠI JUTRI JUNAKI Odhajajo … Počasi in tiho odhajajo junaki, ki so bili del mojega odraščanja. Pred kratkim je tako odšel še en velikan glasbenega sveta, David Bowie, in v mislih mi zveni njegova pesem Heroes in preprost verz iz nje, ki v prevodu pravi nekako takole: »Bodimo junaki za vsaj en dan!« Prav ta misel, da bi ljudje zmogli biti junaki vsak dan znova, me je spodbudila k temu razmišljanju. Nekdo me je vprašal. »Romana, sem jaz v tvojih zgodbah?« Seveda si, saj je v vsaki zgodbi del mene in s tem del mojih junakov, ki tvorijo mojo dušno družino. Kdo so moji junaki? Ne mislim jih imensko naštevati, ker se bodo tako ali drugače v razmišljanju in zapisu prepoznali sami. Ker so junaki. Moji junaki. Tu je šerif, ki pazi name, čeprav ni vedno zraven. Dušna vodnica, za katero imam vedno eno vprašanje, ki mi ga nikoli ne odreče. Stara duša, ki ima z mano poslanstvo in to poslanstvo ni vedno lahko. Duša dvojčica, s katero se bova nekoč smejali vsem norčijam, ki sva jih ušpičili. Samotni jezdec, ki mi vedno v obraz pove, kaj si misli. Samanta, ki me včasih porine z mesta. Sestri, ki me potrebujeta, tako kot jaz potrebujem njiju. Samuraj v trenirki, ki kot poslednji japonski vojščak pelje »svoje« babe na kavo. Vilinka, ki me napolni z milino že samo s tem, da se mi nasmehne. Še veliko jih je. Še in še bi lahko naštevala. Pa če bolje premislim, ali nismo vsi mi junaki? Vsak po svoje. Ali nismo junaki, ko jadramo skozi dan, se prebijamo skozi izzive, usklajujemo zasebno življenje s profesionalnim, različne vloge, ki iz nas včasih izsilijo vse tisto, kar nismo, pa se vseeno moramo prilagoditi? Ali nismo junaki vsi mi, ki preživimo dan? Smo! Junaki svojega življenja. Pred kratkim so mi pod roke prišle t. i. Tatteške zapovedi, ki pravijo takole: • Pazi, kako ravnaš s svojimi besedami. • Ne jemlji osebno ničesar, kar slišiš od drugih. • Ne domnevaj in ne sodi, ker ne veš, kaj je zadaj. • Vedno daj vse od sebe. In če se junak tega drži, postane junak tudi za druge, pa čeprav tega morda ne bo nikoli izvedel.

77


Danijela Hozjan LE NAPREJ, SAMO NAZAJ NE GLEJ! Dragi prijatelj, pošiljam ti sporočilo, ki ga skrbno poglej, se zamisli nad svojimi dejanji, in tega ne počni vselej. Spomni se, kaj vse ti roji po glavi. Kakšni so tvoji notranji občutki, ki so te pripeljali do tega, da si počel stvari, za katere moraš sedaj odgovarjati. Tvoja duša je polna zamegljenih in umazanih poti, tvoj svet se podira in zato tvoje srce nima mira. Vse, kar se ti dogaja, je dobro za naprej, da se očistiš greha in se odpraviš po drugačni poti naprej. Spoštuj se in imej se rad, skušaj preskočiti še tako majhen prepad, da se boš znašel v kraju, ki te bo nekoč popeljal bližje k raju. »Le tako naprej, samo nazaj ne glej!« je moje sporočilo, ki ga vsem povej, da bo bodočnost imela smisel, ko boš srečen in vesel potoval po lepšem svetu naprej.

78


OBLETNICE – SPOMINI Zakaj sploh praznujemo? Zakaj obujamo spomine? Kaj nam pomenijo obletnice? Praznujemo, da bi bili srečni, saj smo hoteli, da bodo spomini za nas večni, čeprav je med njimi bilo tudi nekaj takih, pri katerih nam je večkrat zastal dih. Obujamo spomine na minule dni. V albumih najdemo lepe in manj lepe fotografije, dogodke iz preteklosti. Popeljejo nas v znane in manj znane spomine, da se pred njimi naša preteklost ne skrije. Obletnice nam pomenijo srečanje z realnostjo, spomine iz preteklosti z željo po novih doživetjih in kup različnih spretnosti. Praznujemo, da bi obujali spomine, se spomnili obletnic in dogodkov, ljubili, se veselili, žalost prikrili, in se novih obletnic veselili.

79


Slavica Hozjan Sapač PISMO SVETU IN ČLOVEŠTVU OB PREHODU Vsi vemo in čutimo, eni bolj, drugi manj, da se je v lanskem letu in nekaj let nazaj »marsikaj« dogajalo. »Marsikaj« je iskalo svojo novo pot, nove načine, kako preživeti vsakdanjik doma med svojimi najdražjimi, v službi med sodelavci, med prijatelji in kako slediti vedno novim izzivom družbe. Veliko neke nove »močne« energije je bilo čutiti v zraku. Ta je od nas velikokrat zahtevala mnogo potrpežljivosti, notranjega zanosa, da smo šli skozi odnose, poslovne dolžnosti in še zmeraj »čutili« sebe in svoje potrebe. Ni bilo lahko, ni bilo enostavno. Včasih smo skriti v kotu svojega doma iskali rešitve za marsikatere »ponorele« situacije. Po drugi strani pa smo spoznavali, da je resnično nekaj drugače, da se vse nekako spreminja, preobraža, in tudi odhaja. Naše misli so se manifestirale hitro, zdelo se nam je, da smo takoj, ko smo le pomislili na nekaj, tisto tudi dobili. Največkrat v mošnjičku, ki ga v tistem trenutku nismo bili ravno veseli. Kaj je tisto, kar nam daje upanje? Pozitivno razmišljanje in moč v vero, da je lahko vse drugače. Imamo svobodno voljo, ki nas lahko pripelje tja, kamor želimo priti, kajti moramo se začeti zavedati tega, da smo le mi kreatorji svojega življenja. Moji dragi prijatelji, prihaja čas, ko bodo morale pohlep, sebičnost, laži in skorumpiranost sveta zamenjati nove vrednote. K nam prihaja čas, ki bo od vsakega posameznika zahteval vpogled vase; čas, ki bo rušil stare vzorce in zahteval nove, sočloveku bolj prijazne in bolj pozitivne pogoje, dostojne človeka in potrebne pomoči – takšne ali drugačne. Razmišljajmo o biserih ljubezni, hvaležnosti! Zaslišati se bo moral glas srca; tisti, ki bo v bodoče družil ljudi, pomagal otrokom brez hrane, poskrbel za živali brez doma in podaril naši Materi Zemlji tisto, kar ji že dolgo krademo – čistost, svetost, božanstvo, njene naravne vire. V zadnjem obdobju smo na to konstantno pozabljali. Vse se nam je zdelo samoumevno. A je res? Ne opazimo, kaj se dogaja v svetu, pri nas doma? Zadnji čas bi bil, da bi. Rešiti moramo Planet Zemljo, drugače bomo umrli z njo. Pogrezamo se v vedno večjo temo, kjer ni prostora za svetle trenutke družin, kjer starši obupujejo zaradi tega, ker ne vedo, kaj naj povedo svojim otrokom, ko jih sprašujejo o prihodnosti in jutrišnjem dnevu. Svet se spreminja, ljudje se spreminjamo, vreme postaja drugačno … Narava si želi le močnih, zdravih dreves, rastlin, živali in svežih energij. Čutim, da se bo moralo kmalu ustaviti to brezobzirno uničevanje. Mati ZEMLJA hrepeni iz globine svoje duše po večni svobodi naše neskončne ljubezni do nje in njenega telesa, ki trenutno krvavi. Z našim odgovornejšim ravnanjem se ji bo morala začeti pisati nova zgodovina. Jaz že pojem in slišim svoje petje v »novem« svetu skozi pesmi meni podobnih svobodnih ptic! Napočil je trenutek, da se resnično vsi zazremo vase in se vprašamo, kaj si v prihodnosti želimo zase, za svoje otroke ... Da se vprašamo, kje smo naredili premalo zase, za svojo družino, prijatelje, za svet. Sprašujmo se, kje smo prezrli tisto 80


lučko, ki nam je ves čas šepetala, da tako radi pozabljamo na svoje želje, sanje in se preveč oziramo na druge. Zakaj bi morali iskati potrditve svojih dejanj pri drugih? Ne bi bilo lažje, če bi si jih sami priznali? SEBI IN SAMO SEBI. Sami si podarimo ljubezen, nežnost, po kateri tako močno hrepenimo. Ni lepšega, ko se lahko pogovorimo s svojim srcem, s svojo dušo. Ta nam nikoli ne laže. Ta nas nikoli ne prizadene. Pove nam resnico. Resnico, ki je še kako pomembna zdaj, ravno v tem trenutku. Samo prisluhnimo ji v tišini. Vse je v nas. Vsa modrost! Plašče skrivalnic je treba sleči. Odločno! Laž bo morala odstopiti svoj PRAG NIČNE TOLERANCE RESNICI. Kdor se ima rad, bo znal postavljati meje, do kod smemo – kjer koli, s komer koli. Dolžnosti in odgovornosti do svojega poslanstva se zaveda skoraj vsak in jo skuša, na njemu najboljši način, tudi opravljati. Svet ima pridne, dobrosrčne ljudi; odvzeti moramo tiste, ki si tega naziva resnično ne zaslužijo na svojih položajih, ki smo jim jih z zaupanjem v poštenost in pravičnost dodelili mi, popotniki na tem planetu. Toda, na žalost, smo izgubili ključe za nekatera vrata, ki bi se morala že zdavnaj zakleniti pred vdorom v osebnost človeka in njegovo dostojanstvo. Kdo ima pravico, da nam ga ruši? Nihče. Nihče, dragi moji prijatelji. Le tako bomo obstali v teh časih, ki niso naklonjeni ravno vsem. Iskrice sočutja, spoštovanja, razumevanja, harmonije v odnosih ter pomoči naj danes in jutri polnijo naša srca in srca naših otrok. Kako nekateri z vso gorečnostjo iščejo dotik sočloveka in njegov iskren pogled, človeka, ki mu zaupajo, verjamejo, da vseeno ni še vse tako pokvarjeno, izničeno, poteptano. Sem štejem tudi naše vrednote, ki so se v zadnjih letih kar krepko podrle. Ponudimo svojo dlan otroku v stiski, opazimo krč na obrazu sočloveka. Samo dotaknimo se ga s svojo prijazno besedo, opazimo ga in ko najbolj kriči po pozornosti, podarimo mu jo, brez pričakovanj plačila, kar tako, s svojo iskreno namero, da mu olajšamo bolečino in polepšamo ter obogatimo dan. Saj smo še vedno ljudje. Zato tudi delujmo kot ljudje, ki vemo, kaj je ljubezen, ki spoštujemo pravičnost, besedo zahvale, velik pomen opravičila, ko je potrebno. Sebi in vam želim svetlobe ter upanja v svojem in v vaših življenjih … in naj se ljubezen, radost iskrita v vaših srcih in v srcih vaših partnerjev, otrok, prijateljev, sodelavcev … Samo bodite in svetite v življenja drugih ljudi in ne dovolite si uničevati vašega največjega in najbolj svetega darila, ki ste ga prejeli s svojim rojstvom, vašega življenja … Samo tako, da boste srčno skrbeli za svoje Življenje, boste lahko najbolj prispevali k temu, da bomo svetu in človeštvu ob prehodu omogočili preživetje. Da bomo svetu in človeštvu ob prehodu omogočili Življenje v Svetlobi.

81


ŠEPET VESOLJA Kar zgodil se je. Objem vesolja. 2012, oktober sprememb, mesec RESNICE, mesec spoznanj. 2013, februar, odmik iluzije. Bolečine prekril je plašč svetlobe, vtkan v dušo spraševanj in iskanj. Kdo, kam in zakaj so rojevali moj dan in v nočeh zvezdne odeje, v tišini angelskih kril, skladiščila sem zlati čas prebujene ljubezni nebes v svoje razgaljene ranjene podobe. Pogovor s seboj odpiral je kotičke mojih družinskih korenin in slikal izvor odnosov sedanjosti. Na svetu vlada red, objela sem cvet. Kaj je cvet? Cvet je svet. Svet sem jaz, svet si ti. Prižigala sem luč na temnih poteh, sprejemala prgišče belih rezin v svoj zlati mošnjiček srčnih drobtin. Odpiram rožo življenja pradavne Atlantide in potopljeno zgodovino lemurijske družine. Angel mi je rekel: »Si upanje, iskrica, ki prižiga ogenj v srcih tudi drugih ljudi. Nekoč nekje bila si sužnja in cirkuška plesalka, zdaj si svetlobe prinašalka.« Res, svet je lep. Ljubezen vesolja odpira vsa zaprta vrata. Nova podoba zdaj zre mi v obraz. Planet Zemlja rojeva. Pripravlja zibelko srečnih otrok. 82


Franc Koren TO SEM JAZ Labirint prehodov tisočerih čustvovanj, ki so jih zgradila leta. Gnezdo, kjer se ritajo tisti redki oboževalci, ki ne vedo, kaj je čas. Vedo pa, kdo sem jaz. In že stokrat sem preklela tiste mravljice, ki na prestol so me privezale s trotom in nad gozdno stezo mi markirale pot v deželo, kamor se ne potuje. Kot da je užitek stik z dišečim zrakom, zvodenelim ogledalom in štiriperesno deteljico v grlu. Se mi zdi, da se koža pod nohti je prepila s prebranimi usodami iz tisočerih knjig. Kot da tudi to sem jaz, nekje v deželi brez domišljije. Ali čakam, ali potujem, ali čakam, ali potujem – vozni red prepereva iz leta v leto. Ti pa mi masiraš veke, da slučajno, zares slučajno, ne bi srečala enakega pogleda gospe, ki ukradla mi je pravljico, tam pri štirih ali petih, kdo ve, kje zdaj kolovrati in koga straši in kdaj spet se bom ujela. Te obljube so sladkosnede, ta past diši po čokoladi, mlinski kamen na vodi avgusta melje zmeraj počasi. Počasi tudi jadrnica razpreda po vodni cesti brez strahu. In ti mi ležiš med nogami. Okusil si, izpil, pogoltnil vzdih, osemenil, prekrižal usodo, za nekaj časa oslepil, le kaj še čakaš, kaj hočeš, daj, še me predrami, še zmeraj sem jaz. Kaj zlati novec pod podplati, kaj ta krik, ki zaziblje se po vsakem rojstvu in utone v mleku, kaj korak bosonogih ulic na dvoriščih otroštva, kaj poljub, ki se pozibava na prepihu dozorevanja,

83


kaj žuljave roke in otekla pričakovanja, kaj kvas in voda in moka in sol niso več dovolj, kaj kruh se prežiga in plesni, ker ga je preveč ali pa ne veš reči: dovolj. Dovolj ni nikoli preveč in nikoli premalo. Dovolj je čas, ki se ne ponavlja. To sem jaz. In vse tiste »klumpaste« štorije, ki so me nasmejale. Kot da bolečina in radost potiskata voziček z nasmehi mojih bližnjih. In nekje laneno polje šumi s prgiščem zapoznelih makov. Trenutek cvetenja krizantem še ni na obzorju. V morskih plitvinah še zmeraj paglavci naskakujejo samice – ali obratno. In vsi tisti koraki, ki skrivajo novice. Tudi to sem jaz. Skrita pod plastjo nadišavljenih zgodb in glavnih junakov, ki mi rigajo v lice. Da ne pozabim, da se ne spozabim, da enostavno ostanem. V kopici sena okrog katere prežvekujejo krave in telice. In bikci željni rogatega znanja. V šoli preverjenih resnic za prgišče svobode, nekje tam, na stara leta. Kot da je to včasih preveč in bi rada stran. Pa ne gre. Ta vlak, ki prevaža junake po tirnicah vsakdana, ne pozna zamude. Je brez voznega reda in ni važno, če si na njemu ti ali jaz.

84


Gizella Koter ELÉGEDETTEN ÉS SZERÉNYEN Sikeresen túléltük mindazt, mit hoztak a napok. Végigharcoltuk az összes lehetséges harcot. Ha lenne serleg és kitüntetés, mi biztosan a dobogó csúcsán állnánk lengetve azt. Hogy tudtuk megcsinálni, hogy anyagi nullából nyaralni mentünk családostul, mái napig nem tudom. Vagy azt, hogy télen nem fagytunk meg tüzelő nélkül. Apám annyi fűrészport hozott, és olyan tölteteket készített, hogy majdnem felrobbant a ház. Szülinapi bulit is szerveztünk pénz nélkül a nagypapának, sült krumpli és jeges víz volt a menü. Még tábortűz is volt, ahova a fél falu összeszaladt a falusi tűzoltócsapattal, aztán ott maradtak ünnepelni, mert a régi tűzoltóbálról megmaradt egy kis borocska. Nagypapa a kissámlin állt, onnan vezényelt a rögtönzött zenekarnak. Ajándék is volt dögivel, házipálinka, söprűpálinka, házi málnabor. Mái napig a falu legemlegetettebb vigadalmának emlegetik. Lehet, hogy nemzeti ünnepnek fogják kihirdetni nagypapa szülinapját, vagy falunapnak. Nálunk a legínségesebb napokon is vidám hangulat uralkodott. Kitartóan hirdettük, hogy a boldogság itt ül a konyhánkban, és nem megy sehova. Úgy is volt, ezt határozottan állíthatom. Egy reggel a kisebbik lányom azt mondta, az iskolába vinni kell mókusszőrből ecsetet, mert a többi rossz minőségű. Először csak álltam megrökönyödve, és bevallottam, homályosan elképzeltem, amint férjem lecsap egy mókusra, de aztán kijózanodtam. - Micsoda? Mókusszőr….? - Mert az enyém tehénszőrből van….és a tanárnő azt mondta, hogy hullik. 19 euróba kerül a papírkereskedésben. - Hogyisne! El nem mondom, mit gondoltam magamban. Egy tonna ecset van otthon a fiókban, nekiültem, hogy találjak a gyereknek mókusszőr ecsetet. Az interneten azt írják, hogy nem a színéből, hanem a tapintásából lehet megállapítani. Egy ideig tapogattam az ecseteket, majd egyet kiválasztottam, és a gyerek kezébe nyomtam. - Ez az! Mondtam, hogy nem kell rögtön vásárolni! Gond megoldva….- már mosolyogtam is kajánul . - De ez vastag, nekem meg 4-es kell, vékony. Kerestem egy ollót, felét gyorsan lenyisszantottam, és visszaadtam elkánficsorodott képű lányomnak. - Ez az! 4-es. A pénztelenség kiélezte alkotóképességemet, és ez a készség eltanulható (gondolok itt a lányaimra). Egy nyári napon nagyon divatba jöttek valamilyen eszement táskák, nagyon jó minőségű neves cég dobta a piacra, és akinek nem volt ilyen a birtokában, semmirekellő, értéktelen tinédzsernek számított. Fogalmam sincs, mikor varrták lányaim a táskát, honnan szedték a hozzávalókat, de tisztán emlékszek, hogy a tehetős szomszédlány belibbent egyik nap, és megmutatta a 85


hírneves táskát. - Most hozta apu Ljubljanából , csak leesett a vasból készült emblémája, és elveszett. - Nincs elég erősen rávarrva vagy ráragasztva,- mondta nagyobbik leányom – az enyémet ráerősítettem még egy erős ragasztóval is, nehogy elveszítsem én is.kacarászott fülig érő szájjal, és mentek körútjukra a csodatáskákkal. Summa summárum, nekünk sosem hiányzott semmink. Mindég mindenünk volt, ha meg nem, beindultak a fogaskerekek, és jól kitaláltunk valamit. Valójában sikeres évfordulók vannak mögöttünk. Ilyen is, olyan is. Családommal átvészeltünk mindent, és ami ép ésszel fel nem fogható, hogy közben meg se sérültünk. Ha egyszer közönség előtt kellene nyilatkoznom, bizony ezt az emberek arcába kiabálnám…..,, Semmi pánik, mindent meg lehet oldani, még ha abban az adott percben rád borul az ég felhőstül, villámostul, Isten haragjával együtt. Mert mi van, ha nyakig ülsz a rosszban? Benne vagy, és gondolkozol, miként mássz ki belőle …. lassan megszületik a megoldás. Egy nyári szüneti napon, mikor mind otthon voltunk egymás hegyén-hátán, kezdett szűk lenni a négy fal. Anyám azt mondta, felveszi a pénzét a bankban, ami eddig le volt kötve, és elmegyünk egy nagy közös nyaralásra. Álmomban sem gondoltam erre. Először arra, hogy együtt menjünk neki a nagy útnak egy irányba, generációk szögesdrótjait lerombolva, aztán meg az döbbentett meg, hogy anyám a pénzét erre szánta. Igazság szerint a telefonomért nyúltam, hogy orvost hívjak, mert anyámnak napszúrása van. De ahogy nagypapa is bejött a nagy szürke kofferral, rájöttem, hogy ez a való világ, ujjaimon már számoltam is, hányan is indulunk. - Túl sokan lennénk! Menjünk két részben! Először, mondjuk, ti a nagypapával, aztán mi a gyerekekkel…. - Szó se lehet róla! Vagy együtt, vagy sehogy. Fel volt dobva a labda, csak legyen, aki elkapja. Anyám karba tett kézzel ült a dívány közepén, pedig már százszor mondtam neki, a szélére üljön, mert a közepe már csúnyán bemélyed. - Egyszer akarom, hogy a család együtt ….. (már szipogott, küszködött a sírással, de engem nem vert át, hisz tudom, színésznő akart lenni örök életében. Valóban jól csinálta!)…Még a nagypapa se esett le a lábáról …meg a gyerekek se olyan nagyok ..és… - Jaj anyám ! ( Felugrott, arca színt változtatott. Új felvonás!)- Akkor a pénzemet lekötöm még tíz évre!Eredetileg nekem nagyon mindegy volt, hogy mit kezd a pénzével, de szerettem volna, ha a nyugodt álarcát látom, és próbáltam vigasztalni, kedveskedni, de a nagy helyzet mégiscsak az lett, hogy két autóval indultunk neki a Tengerhez. A lányok süketen és vakon, mert zenét hallgattak és videojátékokat játszottak, férjem gyakorlatilag 7 napig aludt, én meg hol a nagypapát tanítottam úszni, hol a türelmet terelgettem a karámba. Anyám kicsi pénze fedezte a benzinpénzt, a többit 86


összekapartuk (magam sem tudom, miket adtunk el, de jutott mindenre). Bárhogy is magyarázom, szerény anyagi háttérrel rendelkező család létünkre még nyaraltunk is. Tehát évforduló ide vagy oda, koccintottunk a sikeres évre. Megünnepeltük a szülinapokat, névnapokat és évfordulókat. Az idő vasfogával persze megrágogat mindent, azt is, mit nem kellene, de álljuk a sarat becsületesen. Akkor sem estünk pánikba, mikor a gyerek síelni ment, tudtuk, hogy eljön a nap, mert a lendvai gyerekek hatodikban hófedett területre szállnak. Nem volt pánik egy percig sem. Az egész rokonság és minden jó ismerős akcióban volt, így részese volt egy kicsit a síelésnek. Kihirdettem a gyűjtést, és a lánynak nem hagyhatta el panasz a száját. A síszemüveget a hegymászó ismerősünk adta kölcsön (eredetileg Hollandiából), a sínadrágot az Etusék szomszédja, a síkesztyűt én találtam egyszer a parkolóban, és a csizmába meg, ami az enyém volt, épp belenőtt gyermekem. Tehát gond egy szál se. Ment a gyerek síelni. Zsebpénz is volt. Felsorakoztattunk három darab perselyt, amiben 10-20 centesek voltak. Kész vagyon volt. Végezetül annyi az elmúlt esztendőkről, hogy semmi pánik, mindent megünnepelünk kellőképp. Mindenről és mindenkiről őszintén megemlékezünk, minden kipipálva, hisz az új évben kezdhetjük az egészet elölről. Andrea Schneider SIMBOL EVROPE IN ODGOVORNOST Ne bom ti zaželela malo ljubezni. Praktična sem, bikec! V rdečo praznino buljiš ... Laso ti bom nataknila na rogove in te potegnila iz »lublanske lukne«, naprašene z PM10. Boš videl, kaj je Božanska svetloba in kakšne so njene stvaritve. V njeni višini se zvrti. Življenje niso enosmerni železniški tiri. Je dopuščanje človeškega, kar nas ne ogroža. Naravna, zdrava in zrela zaznava je naravna blaginja. Zaupam si. To je dober začetek. 87


Biserka Sijarič DOPRINOS H KULTURI A še sploh kdaj občutiš praznino, utopiš svojo žalost le s suho slino? A si sploh kdaj poiskal v sebi kričača, ki dal bi besedam živeti? Še danes se zapiši v svoj majhen svet kot Julija se zapisala v Prešernov je sonet. Še danes se podpiši pod verze, pod haiku – kot doprinos h kulturi kot neboleč tatu. PRAZNA PRIČAKOVANJA Naj se odpravim v temo sedet, segret korenine ali na polno živet? Namesto nakita si žalost pripnem, prekinem vse stike – popkovino načnem. Tokrat bom besedo molčeči zavesti predala in nemo kričala v prazno, s slutnjo, ki me je izdala. Saj ni misel kriva – s hrbtom gleda v pričakovanja, le verjeti je hotela, da se z upanjem nad srečo sklanja. ZA BOLJŠI JUTRI Danes so časi navihanih umov, s hojo po prstih obraniš se sumov. Danes so časi, ki odpirajo rane, ko človek človeku 88


pripiše status vrane! Lojalnost je dama v dvomih rojena, v množici sama – namerno izgubljena. Daj, zberi se, človek, svoj tango odpleši, za boljši jutri vsaj koga osreči! Zágorec Csuka Judit A KÖNYVNYOMTATÁS MESTERE Hoffhalter Rudolf vándornyomdász emlékére Te, aki a reformáció vándora voltál, Te, a könyvnyomtatás mestere, Te, a magyar könyv szerelmese, Te, Bánffy Miklós földesúr, Zrínyi György gróf megbízottja, a lendvai vár vendége, a bécsi császár ellensége, az európai hírű Hoffhalter Ráfael fia, te, az úttörő vándornyomdász, merre tartott bujdosó utad? Te tudtad, hogy Kultsár György református prédikátor bölcselkedése szerint a földi élet csak mulandó, a másik, a nem evilági az örökkévaló! Te tudtad, hogy az ördög És a bűnös harca – kihívás azoknak, akik lelkiismerettel akarnak élni és meghalni. Súlyos hadiállapotok közepette, zavaros háborús időkben, bizonytalanságban érezhetted magadat 89


a Muravidéken, Muraközben, de távozóban muraközi segédedet, Csáktonyai Jánost is magaddal vitted, s hatalmas kerülővel visszakerültél Erdélybe, végül Debrecenben ért utol a halál. Mit üzennél ennek a bűnös világnak? Nyílt bírálatot, ostorozást, bűnbánatot, prédikációt? Mit üzennél ennek a világnak, ha üzenhetnél odaátról Alsólendvának? A legelső nyomtatott magyar könyv után lennének-e pártfogóid ebben a globális világban, bajtársak a magyarul írott szó megmaradásában? Lenne-e még hited a könyvnyomtatásban, amikor mindenért kemény valutával kell fizetni, és a prédikátorok is elveszítik a hitüket, az írók is mecenatúrától vakulnak el, amikor az olvasók a tévét és a számítógépet nézik, mert felgyorsult a világ, s üresen kong a sajtóprésed egy csendes lendvai utca muzeális értékei közt, amikor már a kimondott szónak sincsen ereje, az írott meg magányosan várja a megváltást, a prédikátorok szentbeszédei helyett politikusok beszédeitől lett hangos a világ. Alsólendva végvárának vándornyomdásza, irodalomteremtője, mitévő legyek, kinek írjam magyarul a könyveimet.

90


Elizabeta Tibaut

Marija Magdič

ŽENSKA – DEKLICA, ŽENA, MATI, STARA MAMA – DIŠI PO POMLADI IN ZIMSKI VEČERI A NŐ – KISLÁNY, FELESÉG, ANYA, NAGYMAMA – A TAVASZI S A TÉLI ESTÉK ILLATAI

27. literarni večer ∞ 27. irodalmi est 91


Lidija Alt ZIMSKI VEČER Vsenaokrog tema. Pogled mi ustavi ples svetlih kristalov, ujetih v čas minevanja. V sebi čutim mir. Duša se polni z leskom spominov. V daljavi nebo v kriku žalosti. Minljivost. DIŠI PO POMLADI Jutro – kapljica časa odpira zlato oko, pomežikne drevesu, ki roke steguje v nebo. Vznemirjenost v njem se budi, v žilah sok življenja kipi, nekaj nalahno vstopa v srce. Je to čas pomladi, ki poje, brsti in diši? BABICI Daleč je že tisti čas, ko si pod jablano sedela, daleč, zares daleč je vse to, ko si lepe pesmi pela. Pela pesmi si o sreči, ko se kruh je pekel v peči, da bila so usta sita, to bila radost je velika. Pela pesmi si o dobroti, ki je iz tebe vela, saj dobrota tvoja nas je vse objela. Pela pesem si o življenju, ki neutrudno nam mineva in pušča svojim zanamcem sledi, na lepo preživete dni. 92


Verona Avguštin HREPENENJE! Ob tebi sem bila, druga ob drugi sva hodili. Kot lastovka sem te pazila, željam tvojim nisem zadostila. Čakala si pomladi, poletja, a želje ostale so enake … Bolečina, hrepenenje v tvoji mladi duši, kaj je pomenilo? Počasi boj popušča. Sedaj svobodna si. Trdno gnezdo si si spletla, svoj dom imaš! Kukavica naj izogne tvojemu se gnezdu, zaščiti ga močno. Iskre v očeh se vaših svetijo naj večno. Tvoj angel naj jih čuva, da ne zamrejo vaše iskre sreče. Naj ti dnevi bodo svetli, obsijani z žarki sreče! NOVO ŽIVLJENJE! Velika sreča je postati mati. Majhen otročiček v naročju ji leži, ji sreča materinstvo prebudi. Ti moje dete; mati stiska ga v naročje, da zaščiti ga toplo. Sreča je živeti ob njem, učiti novih ga spoznanj, da dete zraste, je velika stvar, ker resno se je je treba lotiti zanj. 93


Leta hitro brez vprašanj bežijo, otrok zraste v velikega moža, zato se ne sprašujmo: »Kdaj odrasel je tvoj sin/hči?« ker takrat prepozno bi bilo. Zdaj tukaj mu je treba dati nasvet, kako je treba v tem krutem svetu živet. Ljubimo otroka bolj kot sami sebe. Duša nam trpi, ne želimo ga izgubiti. Izgubimo ga tudi tako, če ne usmerimo ga na pravo pot – težko je najti pot nazaj! Čuvaš ga kot svoj zaklad, da rod bo šel naprej. Mi odhajali smo večno, otroci so, ki svet gradijo svoj naprej! Zlatka Frajzman – Pupa VINARIJUM Iznad Lendave u Lendavskim goricama »VINARIUM« se diže u nebeske visine! U krošnjama starim ptice pesme pevaju. Tvoje pesme, što te u besmrtnost vode! I gle čuda .....i nebo je zbog tebe plavlje, a pahulje dve igraju se na nebu. Tvoj pogled trepti ko leptir na cvetu, pored njenog lica, rumenog ko ruža. Neki drugi svet nam se budi! 94


Danijela Hozjan ŽENSKA SEM! Ženska sem v vseh pogledih, od deklice, žene, mame in stare mame. Moj pogled sega v otroška leta, ko sem se spopadala z odraščanjem. Si postavljala merila za življenje, iskala nova doživetja in hrepenenje. Kot žena sem svoje misli in želje usmerjala vedno v srečo in veselje. Seveda vedno ni bilo lahko, morala sem se sprijazniti, se pogovoriti in tudi oprostiti ter dovoliti, da po moje vedno vse ne bo. Mama. Postati mama je nekaj prečudovitega. Najprej, ko pod srcem nosiš še nerojenega otroka, ki ti vliva pogum in nežno prišepetava, da bo vse v redu, samo roditi se mora. Otroci. Otroci so v moje življenje prinesli radost in veselje. Seveda tudi skrbi in bolečine, vendar sem vedela, da vse slabo hitro mine. Nežni pogledi radovednih očk, prečudovita bitja neštetih prigod. To je sreča, ki je nikoli ne pozabiš. Stara mama ali babica! Ko te tako nekdo pokliče, ti poskoči srce. Vesele ročice ti pomahajo in pravijo: »Tu sem!« vzemi me v naročje, igraj se z mano in občuti to veselje. V vseh pogledih ženske si pravim: »Ženska mora biti trdna, odločna, tudi nežna in vznemirljiva, ljubeča in iskrenega pogleda, v vsakem obdobju svojega življenja.« 95


PREBUJA SE POMLAD Rahel dež pada na zemljo, ker želi, da rožice zacvetijo lepo. Vse v naravi se prebuja in zadiši, saj pomlad z veliko hitrostjo k nam drvi. Zvončki in trobentice že kukajo iz tal, tudi ptički že začenjajo svoj ritual. Skačejo z veje na vejo in se veselijo, da še druge zaspance prebudijo. Tudi drugi živalski svet kar hitro zaživi, kar se hitro po poljih in travnikih opazi. Direndaj je vsepovsod, vse vrešči, se novih dogodivščin veseli. Polja in drevesa dobivajo svoj sijaj, Nihče se ne vpraša: Kaj pa je to sedaj? Le mirno se vsak tem občutkom prepusti, saj vsa narava se razcveti in zaživi. Tudi otroški obrazi se v soncu bleščijo, se igrajo in po travnikih podijo. Začutijo toplino tal in neba, saj prišla je pomlad, a zima odšla. Marjana Kmet KO PADE MRAK Ko pade mrak kar obsedim in čakam, da se zvečeri. Zaprem oči in tam si Ti, za oknom tema mraz in zima. A v meni topa bolečina v kaminu tli, jaz pa gorim. V ljubezni žgoči hrepenim po tvoji roki božajoči. Tako kar ždim in ne zaspim, ko spet pogledam, se dani. Ko vzide sonce, Tebe ni. 96


Franc Koren TAKO SI GOLA da ti ni moč vzeti nedolžnosti, tako prekleto semenska, da noben ne verjame v tvoje vzklitje. Ne matere, ne hčere in ne otroka, ni moč izklesati kiparju iz tvoje pojavnosti. Še tiste zadrogirane plesalke v Delfih te niso prepoznale, čeprav še zmeraj napovedujejo kraljem in bogovom in tudi Einstein te je raje relativiziral in te pripeljal na rob vesolja. Vem samo, da si tu in zdaj in da tavam z vrtnico v roki in iščem nekoga, s komer bi delil to neznosno lahkost bivanja. Ej, Milan Kundera, tudi ti si le en velik bedak in to na kvadrat. Koter Gizella RÓZSIMAMÁM SZERELME - Nem figyeltek ti rám! – mondja, és gyűrögeti szakadozott kendőjét – Mind azt szeretnétek, ha meghalnék a ház meg rátok maradna…Tudom, hogy erre vártok! Szokás szerint, ilyenkor az egész család odaugrik Rózsimamához, hogy simogassa, becézgesse, és szentül bizonygassa mindenki, hogy ez nem igaz. Mindenki azt szeretné, ha legalább még 50 évet élne. Természetesen senki sem gondolta ezt sem komolyan, mert akkor pontosan 144 éves lenne, azt meg végképp nem akarhatja senki. De csak nem mondhatják azt neki, hogy „Drága Rózsimama, azt kívánjuk, hogy 6 vagy 7 évet éljél!” Most azonban nem szólt senki semmit. A nagyszobában ült mindenki, és mélyen hallgatott. Az imént hajtott el a rendőrségi autó nagy villogás közepette, a mentőautó ajtaja ebben a percben záródik. Két tűzoltókocsi startol a kertből, miután agyontaposták a kiskert minden virágát, hajtását, szerintem ezek után ott még a fű sem fog nőni. - Mama, kellett ez? Még jó, hogy a ház nem égett le. Rózsimama… mért tette ezt? Meg akar halni? 97


De herce-hurca erre meg arra, minden rendben ment. Rózsimama körül forgott a világ ebben a híres évben. Szerencsére nem gyújtotta fel a házat, és az még nagyobb szerencse, hogy a öt tűzoltó kicsalogatta az udvarra, mert ő még legalább 2-3 palacsintát megsütött volna a lángoló tűzhely felett, amelyeket Gere bácsinak ígért. Ebben az évben lett szerelmes az öreg Gerébe, pont tavasszal, annak rendje és módja szerint. Arra lettünk figyelmesek, hogy a mama rózsás kötényben és fülig érő szájjal minden nap kint áll a kapuban, az öreg Gere bácsi meg lopott virágcsokrokkal halmozza el nap mint nap. Megjegyzem, a virágokat egy euróért szedték neki az ikrek, azaz lopták, ha őszinték akarunk lenni. - Gere bácsi, mit akar maga a mamától? – kérdezte anyám egy esős napon. - Most, hogy így rákérdeztél, megmondom úgy, ahogy van. Megkérem feleségül… - Remek! Mondta anyám, és a gutaütés kerülgette.- 94 éves a mama, maga meg 90, nem zavarja a korkülönbség? Nem zavarta sem őt, sem a mamát semmi. Rózsimama arca kipirosodott, megfiatalodott szemei csillogtak. Szerelmesek voltak, és ebből nem engedtek. Júniusban esküvő a pappal meg minden ceremóniával együtt. A helyi sajtó és tévé is kijön majd. Én a lányokkal kezdtem a listát írni a vendégekről. - Az egy dolog, hogy rajtunk röhög a falu, de az mégiscsak sok, hogy a Gere bácsi ide akar költözni az esküvő után! – Mama, nem költözne maga inkább a Gere bácsihoz? - Persze, mert meg akartok szabadulni tőlem! Bezzeg a kis vagyonom meg kellene nektek! Itt születtem, itt is maradok…..idejön a Gere és punktum! –(megjegyzem, szegény drága mamának a kicsi kis vagyona a múzeumba illő edénykészlete volt három csorba tányérral az élen) Így volt nálunk nagy cirkuszi esküvő júniusban, anyám nyilatkozott a tévének, hogy mennyire örülünk, közbe meg az eddigi gondjaink ezáltal megduplázódtak. Íme, bebizonyosodott, hogy a szerelem nem ismer határokat. Sajnos a halál bekopogott egy este hozzánk, és szegény nagymamát magával vitte, csak úgy felkészületlenül, szegénykém ránk hagyta Gere bácsit. A lányokkal sokat beszélgetünk a múltról, az életről, és a szép emlékek közé sorolható a dédmama szerelmi lángolása, ahogy az apró öreg test fürgébb lett, ahogy a drága ráncosodó arc kipirult. A kedves kis zsörtölődő asszonyka szembefordult családjával, és harcolt a szerelemért, még ha jól tudta is, napjai meg vannak számlálva. Mindegy, hogy hány évesek vagyunk, és az is, hogy hogy nézünk ki, a lényeg ott legbelül van, kiszámítgathatatlan és meglepetésekkel teli. Mindannyiunk számára példaértékű volt Rózsimama szerelme. 98


Janja Magdič POMLADNA Pokukal je iz zemlje zvonček, saj zjutraj ga zbudil je sonček. Prav tiho je zacingljal, sredi zelenih trav. Mala rumena trobentica kvišku pogleda, se veselo nasmeji in le sonca si želi. Potem pa zatrobi na glas, naj sliši se daleč v vas, da je prišla pomlad med nas, ki osrečila bo nas in vas. JESENSKA ŽENSKA Moje listje je že obarvano, zeleno, rjavo, zlatorumeno, nekaj ga je že odpadlo na našo zemljo rodno, morda kaj novega še obrodilo bo. Na zemlji leži, šelesti, a meni se zdi, da še listja mnogo mi novega zraslo in obarvalo se bo. Okrog oči drobne gube rišejo pestre zemljevide. V laseh pa srebro dela me bolj ženstveno, jesensko in odraslo. Živim svoje utečeno življenje, vsak dan kaj novega prinese, me razveseli in daje vedno novih mi moči. Čeprav moje življenje že proti večeru potuje. Še vedno verjamem, da lahko dosežem zenit sveta, če mi bo sreča naklonjena. 99


Andrea Schneider ZATAJENA LJUBEZEN Oče se je potuhnil in me zavrgel, še preden sem prvič vdihnila. Mama je prestrašena in nemočna prevzela vso breme nase. V naročju z mano si lajšala je bolečine zapuščenosti. Zasovražila je moj pogumen pogled na svet, zato pohvale ob uspehih nisem bila deležna. Kako bi naj našla srce, ki bi me znalo ljubiti, ko pa tega med odraščanjem nisem spoznala!? Dovolj imam »stare, domače lajne«! Zdaj, ko sem najbolj šibka in ranljiva, začnem znova, od začetka. NI VEČ, KOT JE BILO Bila sem razsuta, odpihnjen pesek z dlani. Razpadel je konglomerat, pod pritiski temnih sil ustvarjen. Samo do oblakov si postavil trdnjavo. Brez sonca sem bledela. Dež in mraz sta oblikovala fasado. Pošteno sem prezračila prostore in v središče postavila nežno sredico bitja. Je tako živo, da so zli duhovi pobegnili. Kraljujem zdaj svojemu svetu. Na podstrešju mi je najbolj prijetno. Z dvignjeno glavo se vprašam, če bom v odsevu sonca videla tvoje obličje, čutila naelektrenost blazinic ob soju zvezd, slišala prijazen ljubezni napev?! Ne čakaj, da moja koža postane stiroporna izolacija! Ranljivo bitje bi se zadušilo. 100


Biserka Sijarič NAJ TRAJA Tokrat metulji v jati letijo, sedajo vame, v ritmu drhtijo. Chopinove noter razpirajo krila – razgaljena duša se več ne upira. Nekaj je v zraku, po pomladi diši ... Nova gravura na srcu leži. Nekaj je v zraku, ta obraz spet žari! Naj traja, naj traja – na koncu itak boli …

101


Slavica Zver ZIMA JE Ravnino sneg pokriva, izgublja se v zatišju posušenih trav. Ranjen ptič poljano preletava, išče zavetje za svoje preživetje. Krik premražene praznine prekriva bogastvo neskončnih sanj. V hladnem zimskem jutru bolečina naj zamre. Za vedno … TEBI MATI Delo in trpljenje bilo tvoje je življenje. Vrata tvojega doma so bila odprta za vsakogar. Za vse življenje. Vse kar si razdajala v življenju, je zapisano na tvojem obrazu in v tvojih očeh. Dobrota in ljubezen. Tvoja močna volja do življenja, me je pripeljala do spoznanja; SREČA JE V BOGASTVU DAJANJA IN DAROVANJA. To si ti, mati.

102


Elizabeta Tibaut

Marija Magdič

KDO SEM JAZ? – MOJE SKRITE ŽELJE! – VZEMIMO SI ČAS ZASE! KI VAGYOK ÉN? – TITKOS KÍVÁNSÁGAIM – SZÁNJ IDŐT MAGADRA!

28. literarni večer ∞ 28. irodalmi est 103


Lidija Alt NEKJE GLOBOKO V MENI Nekje globoko v meni ptica domuje, njen mili glas slišim vsak čas. Kadar jo kdo ljubi, zadovoljstvo v njej prebudi, kadar jo kdo ujezi, se v pernato kroglico spremeni in molči, kadar jo kdo prizadene, vsa potrta v jok se sklene, kadar jo kdo objame, se umiri in sladko zaspi. Nekje globoko v meni ptica domuje, njen mili glas slišim vsak čas.

104


ČAS SAMO ZAME Dan bil je dolg, zaprt v delo, skrbi, oglušujoč od hrupa ljudi, da glava močno me boli. Odpri vrata večer, odvrzi težo skrbi, poišči kotiček, kjer čas samo zame cveti. ŽELIM SI ... Želim si avto, ah, kaj avto, želim si raketo, da ujamem zvezdo bleščečo. Ne – to niso moje želje, to nisem jaz, to je nekdo drug. Želim si le mirnega življenja, toplega objema in iskrene besede ob tem.

105


Rade Bakračević ŽELJE I SNOVI Čekao sam na kraju koji početka nije imao. Moje želje su čekale u senci. Noć ih je pokrila a dan nije otkrio. Gušio sam se u nedrima nebeskim. Nije bilo traga mojih htenja, Izgubile su se želje u plavetnilu neba. Čekao sam ispod mosta, Nedaleko od obale bila je senka. U njoj sam čekao njene skrite usnice. Dugo je trajalo to čekanje. Možda ni kraja ne bi imalo. Stigli su oblaci koji su ukrali nebo. Odneli su moje želje u neke druge krajeve, Bio sam premlad da bih se odupirao oronulom ponoru pod izlazećim suncem Tvoje godine su bile uzrok nevolje. Stihijski sam grabio vreme koje je zaustavilo tvoj tok misli. Nad nama je bila neviđena sila. Nisu nam dozvolili snove. Nisu nam dozvolili zagrljaj, koji bi vodio u srećnu budućnost. A onda nestali su snovi. Nestale su misli. Uhvatila nas je realnost Nastao je vapaj. Utonuli smo u nepoznato Izgubili smo se u svemiru. Sav moj jad izgubio se u tvojim mlečnim nedrima.

106


IZ MISLI SE STVORIO ČOVEK Na obalama tri reke stvorila se misao. U mislima sam stvorio život. Obrnuo sam točak, koji mi je već bio namenjen. Obrnuo sam kompas na drugu stranu. Reka me je ponela uzvodno. Neka nepoznata energija povukla me je ka cilju. To više nisu bili snovi, Rodio se život. Bio sam bačen u oganj bez moga znanja. Čak i dozvolu nisu imali. Obrnuo sam se na onu stranu. Sudbina me je ponela u drugi svet. Točkovi su vozili već zacrtanom putanjom. Bio sam neko kome su usadili gene bez moga pristanka. Nije bilo važno kuda su me vodili. Dirigirali su mojom sudbinom. Teško je progutati ono našta nisi uticao. Obrnuo sam se u snovima. Bio sam vezan različitim talasima sudbine. Moja mašta je tražila izlaz. Vremena sam imao na pretek. Poneo me je vetar u krošnje života. Trebalo je pobediti vreme. Sudbinu ne možeš pobediti. Na pola puta stigao sam svoje misli. Ustavio sam se na obali reke. Potražio sam smisao života. Čekao sam odgovor sudbine. Saznao sam, da je tu moje mesto, Pod lipom na kraju grada počeo sam svoj novi život. U novoj sredini postao sam čovek. Povezao se početak sa krajem. Na kraju tunela ugledao sam zoru. Osetio sam zov sudbine. Sudbina je odradila svoje.

107


Zlatka Frajzman – Pupa RODILA SE JA Rodih se na početku leta, juna meseca, meni najlepšega datuma 17-og. Stidljivo sunce još je cvrkutalo od zime, a ljubomorni Zimo mir gore ispod nebesa još uvek cvokotao od zime. I kuca neka rodila svoje kuče malo! Rodila se pupa, nešto najlepše na svetu, nešto što sreću u kuću donese mom tati. Romana Glavač ŽELJE Odpelji me tja, kjer vile živijo … V pravljično deželo, kjer se pravljice zgodijo. Nabrala bom rože s tvojim imenom, jih dala k ušesu in poslušala nežno melodijo. S sončnimi žarki zaplesala bova vetrni ples, objeta zaspala pod krošnjami stoletnih dreves. Odpelji me tja, kjer moje želje še spijo, saj želje so večne, če se ne zgodijo.

108


Rozika Gojič HEROINA V zibki vile rojenice pustile so ji pol resnice, da sama dalje bi iskala, življenja drugo plat spoznala. Skozi stoletja dolge dni iskanja duh v njej živi; bila je več kot ne teptana, velikokrat zaznamovana. Ko prebudila je zavest, izpiše nova se povest. Pomen si sama povzdiguje, v bitkah nove zmage snuje. Krepi se njena čvrsta moč izginjajo okovi v noč. Obzorje novega duha postopoma ji svet prizna. V osvobajanju resnice njen boj se širi na pravice – kar vez je za bodoče dni, da položaj si učvrsti. Obdobja rišejo življenje: veselje, žalost, hrepenenje. Ustvarja, dela in hiti v čase nove – lepše dni. Stopinj je mnogo prehodila, ponos svoj včasih izgubila; vendar ostala je edina kot žena – prava Heroina.

109


LJUBEZEN Ljubezen je, ali je ni. Ne moreš je kupiti, ne moreš v dar dobiti. Če vrata znaš srcá odpreti te sama kani poiskati – ne moreš se ji več upreti, zato zapomni si: Ljubezen je, ali je ni! Danijela Hozjan KDO SEM JAZ Jesenski veter je šepetal nad vasjo, ko sem na ta svet prišla s pesmijo. Takrat se še nisem zavedala tega, kaj vse mi bo usoda namenila. Moje otroštvo je bilo sila zanimivo, prepleteno z novostmi in igrivo. Šole in učenja se nisem bala, saj sem bila vesela, če sem se kaj novega naučila. Mlada leta so minevala, spoznavala sem sebe in druge. Želela narediti, kar se mi hoče, vendar je včasih bilo to nemogoče. Moj notranji svet se je včasih podiral, želel si je spremembe in navdiha. V mislih so se rojevala različna vprašanja, odgovori in šepetanja. »Kdo sem jaz?« sem se spraševala. »Kaj bi rada postala?« »Kaj bi morala spremeniti, da se mi ne bo treba ponovno roditi?« 110


MOJE SKRITE ŽELJE Vsak človek ima svoje skrite želje, si potihoma želi, da bi se mu nekoč izpolnile. Tudi v meni je ogromno želja, skritih globoko v mojem srcu, ki čakajo, da se nekoč izpolnijo. Želje so večkrat zelo čudne, nemirne, vesele, zanimive, včasih žalostne ali igrive. Svet je poln različnih možnosti, idej in priložnosti, včasih sega vse do popolnosti. Včasih je dobro, da naše želje ostanejo še naprej skrite in za druge prikrite. Želim si, da bi lahko še naprej sanjali, se novih želja veselili, saj na tak način ne bomo svojih sanj izgubili. VZEMIMO SI ČAS ZASE Čas, čas, čas, kako hitro beži, se ne ustavi, ampak le naprej drvi. Nič ne sprašuje: »Kako je z nami?« »Kaj bi radi?« in »Kaj bomo postali?« Le drvi in ne čaka na nas, kakor pobesnel pes preži na nas. Če želimo še naprej mirno živeti, ga moramo nekako ujeti. Čas ustavimo le tako, da začnemo ceniti svobodo. Ustvariti moramo svoj notranji mir, občutiti svežino in iskati vir, 111


ki nas bo za kratek čas popeljal do nas. Nam povedal, da se naj večkrat zaustavimo in na vse skrbi pozabimo. Slavica Hozjan Sapač PESEM SRCA Si ženska polna sanj ... Si spev morja, sonca in celine. Si ljubezen brez meja in slikaš svobodo nebeške modrine. Poj, draga Slavica, poj, ponesi metuljčke v trebuhu še drugim v spokoj. Ženska si, ženska sočutja, resnice in širine. Vodi te srce in večnost svetlobe poklanja ti mir, harmonijo dvojine. Mati vseh mater na tem planetu si, spoznanje, kaj vse postalo je sveto. Le poleti resnici naproti, ponesi s sabo še druge v vsej svoji lepoti. Sprejemaj in dajaj v ravnovesju in beseda naj nikdar ne obsodi človeka. Prisluhni vodniku v sebi in šepetu verjemi ... Pokloni se soncu in vetru pomahaj, saj prinaša melodijo ti čutnosti. Preženi strahove in dvome, ne potrebuješ jih več! Nihče ni pomembnejši, nihče veličastnejši! Objemi svojo milino in poljubi izkušnje pretekle, ki dar so tvoje sedanjosti. 112


Franc Koren THE ATER V gledališču si se usedel zraven starke. Zares starke, najmanj sto pomladi bi ji dal. In že pred prvim dejanjem se je nagnila k tebi in ti zašepetala: »Veš, življenje je kot lebdenje v predprostoru, za tabo vrata, skozi katera si vstopil, še sam ne veš kdaj, in pred tabo vrata, skozi katera moraš, pa se ne odprejo.« In tu v gledališču jo pogledaš in jo vprašaš: »A je res, da kdor piše ta ostane, kdor le sanja, tega ni?« Predstava se odvija, ona pa te gleda in gleda in še bolj tiho zašepeta: »Res je, sanjala sem da boš prišel kot samorog, ki vleče težko mavrico za sabo. In da te preganja črni pes z otožnim pogledom in slino med zobmi.« In predstava se odvija, nekdo prestopi Rubikon in Brutus izneveri prijatelja, in rodijo se jalovi otroci, od katerih ne bo vnukov. In najraje bi ji zavpil nazaj v njena že zdavnaj presežena leta: »A misliš, da je za vrati odrešenik, da bo lahko kot nedeljsko jutro prestopiti v nove sanje? A res misliš, da lahko traja ta predstava še po koncu zadnjega dejanja?« Ne da se motiti, še zmeraj gleda le tebe, s podobo grešnikov na odru za sabo. In šepeta še tišje: »Dve barvi manjkata v tvoji in v vseh mavricah. Črna in prozorna. Veš, odsev življenja je brezbarven in minljivost zatemni vsa pričakovanja. Poglej psa, najzvestejšega zasledovalca, slina se mu črni že v očeh, ne more več slediti barvam. In poglej svoj nabrekli rog, kmalu bo izgubil belino in odmrl. Kdo bo ti, kdo bo jaz v tej mavrici?« Kdor piše, ta ostane, v tem gledališču izzvenevajo besede zadnjega dejanja Pogledaš jo nazaj, ves ta razbrazdan pogled je slonel na tebi vso predstavo. Ali naj jo ubiješ ali le pustiš, da še naprej lebdi v prostoru. Ubijal si že v mnogih vojnah in za sabo pečatil vrata usod. Odprl nisi nobenih. Zbiral si le barve. Ko so se prižgale luči, si jo poljubil. Tako strastno na uvele ustnice. Še z jezikom si jih obliznil. Pogledal si okrog sebe. Gledališče je bilo prazno. Nobenega aplavza.

113


Koter Gizella MAJD EGYSZER MINDEN RENDBEN LESZ Az is én vagyok, aki elbújt a függöny mögé, mikor idegen jött hozzánk, és mikor megkérdezték, kinek a lánya vagy, automatikusan rávágtam, hogy „Anyukáé”. Ezek után édesanyám megölelt és megcsókolt. Szívem hevesen dobogott gyermeki mellkasomban, és hittem, hogy a Világgal minden rendben van, pedig sosem volt… és lassan meggyőződésem, hogy soha nem is lesz. Estefelé tejért jártunk a szomszéd utcába a testvéremmel, volt egy kőhalom a sarkon, arra felálltunk, és belenéztünk az alkonyatba…még most is érzem a szénaillatot, mely a levegőben olyan nyugtatóan áradt, mint a gyermekkor édes íze. - Egyszer majd repülővel suhanok át a falu felett, és sok-sok pénzem lesz – mondta a testvérem, és kétségeink sem voltak, hogy talán nem lesz így. – Ne aggódj, neked is adok belőle, majd meglátod – összekacsintottunk, és bandukoltunk a tejért, mely hazafelé langyosan lötyögött a kandliban. Nem kétséges az sem, hogy tizenévesen sorjában tűntek el a gyermekkor fényes csillagai, én meg erőnek erejével fogtam volna. Nem akartam elhinni, hogy nem érhetem el, hogy számomra egyes ajtók soha, de soha nem nyílnak ki. Talán ezek a felismerések csak mostanában jutottak el hozzám… eddig valahogy azt hittem, „majd egyszer, csak türelem”. Néha azt érzem, nincs több időm… türelem van, csak idő nincs ..lassan-lassan elfogy. „Majd egyszer lesz pénzem, és megengedem magamnak”. Anyám meg azt mondta: „Most még nem, gyerekek!... MAJD , ha rendben leszünk.” Isten a tanúm rá, hogy sose jöttünk rendbe, SOHA. Szegény anyám meghalt, mielőtt rendben lettünk volna. Volt idő, mikor azt hittem, akkor leszünk rendben, ha teljesen kész lesz a fürdőszoba, vagy majd ha lesz kerítésünk, vagy ha a házat kívülről rendbe hozzuk. Egyszer, mikor eladtunk egy disznót, és a gazda számolta a pénzt apám érdes tenyerébe, biztos voltam abban, hogy ezek után majd rendben leszünk… de ezek után se jöttünk rendbe. Felnőtt lettem saját családdal. Nagyon szeretném nem elkövetni ugyanazoknak a hibáknak a sorozatait, melyeket szerintem szüleim tudatlanságból elkövettek. - Anyu, megvehetném azt a szép kabátot, amit múltkor láttunk?- kérdi leányzóm ragyogó szemekkel. - Jaj, kicsim, majd talán a jövő hónapban, fizetés után!

114


- De hisz ezen a héten …- Hang fennakad…Mondanám, hogy nagyon nem vagyunk rendben ..és gyanús, hogy jövő hónapban se, és az utána következőben sem leszünk. Nem tudom, hogyan van ez. Az anyagi dolgok forgatnak nagy sebességgel… a vágyakozások, és hogy majd „egyszer”. Mikor vannak az egyszerek? Hat éves lehettem, anyám fogta a kezemet, piros kabátom volt, ami a két nővérem után maradt rám, szépnek és jónak éreztem magamat. Anyukám jókedvű, és megyünk az önkiszolgálóba csokoládét venni. - Vége az óvodának, ezek után iskolás leszel, ezért ünnepelünk! - Kedves arca bearanyozta a világot. Nem volt szó pénzről és hatalmas fordulatokról, de bennem minden rendben volt. Rengeteg év múlt el azóta. Minden reggel azért harcolok, hogy ilyen magasztos lelki béke költözzön belém, mint akkor ott a kis piros kabátomban. Gyakran sikerül, és azokat a perceket húzom, nyújtom… ami ezeken a perceken kívül történik, nem lényeges… ezekért a percekért élünk.. mind. Mindenkinek van egy kis piros kabátja, és mindenki csokoládéért indul anyukájával, biztonságban és csodálatos lelki nyugalomban. Annyira igyekszek rendben lenni, de olyan gyakran tombol bennem a hurrikán, hogy lelkem belefáradt. Akkora erővel fogom a kardomat, és nekimegyek a világnak..de már csorbult élével semmire sem megyek. Minden reggel azzal kelek, hogy ma minden jobb lesz… ma megértenek, ma nem kell agyonmagyaráznom dolgokat… egyszerűen lesz szép minden… nem kell vágyakozni és álmodozni se, és könnyedén siklok a valóságban, mely annyira biztonságos és kellemes, hogy nem kívánkozok sehova. Eljutok oda, ahol lenni akarok, és minden úgy lesz, ahogy kell. VÉGE -

115


Janja Magdič ČAS Čas ne mine, mi minevamo in preminemo. Preden se tega zavemo, je mogoče že prepozno, kajti čas vedno hiti, hiti in se nikoli ne ustavi. Ustavimo se pa lahko mi, se lahko tudi ti. Si vzameš čas zase, za svoje drage, za prijatelje, za neprijatelje tudi tako, da prebereš jim kakšno pesmico … Čas vse prinese in tudi odnese. Časa in izrečenih besed ne moreš priklicati nazaj. Nikoli nam ničesar ne vrne, v dobrem in hudem nam ne prizanese. Nič ni dragocenejšega od časa, ki ga vsak preveč zapravlja in minuta, ki je minila, se nikoli več ne bo vrnila. Čas zaceli tudi ranjeno srce, čas ublaži storjeno nam gorje, čas prežene žalost in pretočene solze, čas opozarja, da naj ga nimamo za minljivega. Veliko časa v življenju zamudimo in ga za vedno izgubimo. Zato, če ljubimo sebe in življenje, ne zapravljajmo časa, kajti življenje je prav iz njega narejeno in nam le enkrat podarjeno. 116


Aleksander Ružič BELA ROŽA Roža je bela, je v solzi vzcvetela. Črna je duša. Odeta je v grdo temino, jo hoče zakriti z lažno vedrino. Trud je mogočen, a je nemočen, ker duša je črna, zato je nemočen. Maska je mokra in moči jo solza. V njej je vzbrstela, je roža vzcvetela. Za masko se skriva duša ta črna, a nič ne pomaga, še zmeraj je črna. PESEM JE V MENI Kje si ti, pesem pojoča? Si mar za oblaki, ki goni jih veter? Si skrita v soncu, v siju njegovem? Morda si v mlaki, kjer žabe v parih za zarod skrbijo?

117


Kje si ti, pesem pojoča? Pihnil je veter, te stresel v daljavo. Nisi v soncu! Mi njega slepilo je dušo stopilo. Ne vidim te v mlaki, ker gosta je megla prekrila gladino. Ah, tu si se skrila? Tukaj v meni, v moji globini. Res premeteno si to naredila! Zdaj pa zapoj mi, ozaljšaj mi dušo! Preženi oblake, razpihaj meglice, pošlji mi žarek, naj me obsije! NIČ Jutro. Svetloba. Struna. Gib. Praznina. POMLAD Rosa svežine, zelene miline. Iskra beline, dan, ki ne mine. Bela je snaha, se kaže in baha. V cvetje odeta je pesem zapeta. Žari v svetlobi, prekrasni podobi. Obuja spomine, je dan, ki ne mine. 118


Andreja Sever JAZ … Kaj je to? Kdo je to? Sem jaz to, kar vidijo tvoje oči? Sem jaz to, kar v tvojem ušesu zveni? Sem jaz to, kar tvoj jezik govori? Ali to drži? Sem vsakodnevni trač, ki na vasi med vsevednimi živi? Morda umetna govorica plastičnih mestnih ljudi? To nisem jaz … To nisem jaz! Kdo sem jaz? Sem telo, ki ga nova, skrbno izbrana obleka krasi? Kultura, ki v meni tako živo živi? Prijateljstvo, ki ranjene sočutno tolaži, bodri? Luč, ki tako močno neprestano sveti v tem? Sem pesem Slovenske krajine, ki ob himni ponosno stoji? Ljubezen, ki iz obupa dviga mnoge ljudi? Nasmeh, ki prinaša dobro voljo in vse skrbi utopi? Pogum, ki daje moč in nikoli ne izpuhti? Sem učiteljica, ki vejice vstavlja, Življenja uči? Pesnica, ki ljubezen igrivo vedno znova v rime lovi? Optimistka, ki brezpogojno upa in se življenju smeji? Popotnica, ki koraka na poti nikdar ne umiri? Sem buba, ki varno v kokonu počiva in spi? Metulj, ki v pomladno jutro svoboden odleti? Roža, ki na soncu se odpre in vzcveti? 119


Sonce, ki razigrane otroke po planjavi podi? Jaz … Sem vse to in veliko več … Sem JAZ. Sem svoje ognjišče moči! Sem središče Svetlobe, Luči! Moči, Svetlobe in Luči, ki se nikdar ne izgubi. To sem JAZ! Biserka Sijarič TO NISEM JAZ Svet se je spet od mene oddaljil, tisoč vprašanj potihem prisvojil. Smisel bo stradal v bitki s strahovi … To ni moja pot, to so tuji demoni. Zmedeno – zbrano, s koraki brez cilja, spet tavajo duše v reki nemira. Pogumno, naglas – krivice se brani, da jaz spet bom jaz, s svetom na dlani.

120


Zágorec-Csuka Judit AZ INDIÁNOK ÚTJÁN Ösvények, források lassú csobogása mentén, kifelé sodor a víz, kifelé az egyre zuhogó vízesések forgatagából a fény vakító senkiföldje felé, egyre sodor. VANQUVERI ROMÁNC Lehet, hogy csak ennyi a ragyogásból, amely vakítóan égbeszállott a vanquveri repülőtér feletti sávban, ahogy távolodok a partszéli civilizált világból, a lagúnás szigetektől a Csendes-óceánba. Lehet, hogy csak ennyi a napsugárból, amelyben fürdetem szemeim a sirályok sóhajában és a víz morajában repülőgépem kattogása, szívem dobbanása, mifelé tartok, mifelé élek én? Lehet, hogy így távolodok el majd a Csendes-óceánból a halálba, egyszeri ragyogással, kilépve a zöld oázisokból, kilépve, s átrepülve odaátra. A SZÍV AKKUMLÁTORA Ahogy Mariann beült a Renault Megan kocsijába, nem sejtette, hogy valami életre szóló felismeréssel kell szembesülnie. Gondtalanul be szerette volna gyújtani a kocsiját, de csak hörgött, kalapált az akkumulátora, szikra nem lobbant benne. Többször próbálkozott, többször bedöglött a kocsi. Nem indult be. Nem ment. Megijedt, hiszen sötétedett már, szombat délután volt, és üresnek tűnt a Kaposvári Egyetem parkolója. - Istenem, magamra maradtam! Mi lesz velem? – ezek a gondolatok futottak át az 121


agyán. - Egyedül maradtam. Kit is hívjak fel? Kikhez forduljak? – gondolkozott. Aztán lassan beballagott az egyetem főbejáratához a tájékoztató pulthoz, és megkérte a portásokat hogy hívjanak egy autószerelőt, mert nem tud elindulni a kocsijával. A portások hívták a szerelőt, aki azt üzente, hogy csak egy óra elteltével tud jönni, mert munkája van. Mariann az akkumulátor szívére gondolt, ha van-e neki szíve? És a saját szívére is, amely hirtelen, akár ebben a percben leállhat. Csak úgy mindenféle ok-okozat nélkül, s már nem hívhatná fel, akiket szeret. S kiket kellene felhívnia? Kik azok, akikkel érdemes volt találkoznia az életében, kik azok, akik valamit is jelenthettek számára? - Ilyen lesz az elmenetel? Leáll a szívem akkumulátora. Mit is keres itt Kaposváron? És miért éppen itt? – töprengett. Megcsörrent a telefonja... AZ AJTÓCSAPKODÁS A vasárnap délután csendesnek bizonyult Patrícia számára. Az ebéd elfogyasztása után szokásaihoz híven a számítógépe elé ült, és lassan belemélyedt a tanulmányába, amelyet lassan le kellett adnia egy konferenciára. A szerkesztőbizottság is sürgette a leadást. Patrícia az íróasztalára egy gyertyát helyezett, amelyet meggyújtott, hogy hangulatot teremtsen az íráshoz. Aztán belemerült a tanulmányírásba, és szinte megállt körülötte az idő, szinte semmi másra nem tudott figyelni. Hirtelen rettenetesen csattant a fürdőszoba ajtaja. Felugrott az íróasztala mögül, és ijedtében a fürdőszobához sietett. A fürdőszoba ajtaja csukva volt, sem huzat, sem egyéb dolog nem tudta volna ilyen rettenetesen bevágni. Szíve hevesen dobogott, lélegzete szakadozott, és kirohant a házból a kertbe, ahol látszólag megmenekült a veszélytől. Aztán bekattant neki valami, vagy csak sejtette, hogy mit történhetett. István volt, István volt odaátról! Az ő szelleme, az ő szelleme lehetett! István nemrég halt meg, hirtelen, szívinfarktusban fent a szőlőhegyen. Itt volt, hogy elbúcsúzzon tőlem, hiszen nem tudott előzőleg igazán elbúcsúzni. Ilyen a halál, hirtelen és mindent elvesz, gondolta. Az iskolában a szomszéd irodában dolgozott, és naponta találkoztak. És hirtelen megszakadt a kapcsolatuk. Most érezte át igazán a hiányát, de hónapokig tartott, míg elfogadta azt a tényt, hogy már nem létezik, semmilyen formában. És mégis? Majd bement a házba, és egy kicsit megnyugodva, kevésbé zaklatott állapotban folytatta a tanulmányírást, mert el kellett készülnie. Az ismeretlen látogató már nem volt jelen, eltávozott, és nem tudta, hogy mit is akart neki mondani, csak sejtette. Hiányoztak egymásnak. 122


Aleš Debeljak EZ A VERS ÉRTED VAN Ez a vers érted van, névnélküli. Aki zaklatottan és betegen bolyongasz monoton várakozásban évszakokon át. És nem írsz naplókat. Senki sem írt, aki olyan volt, mint te. Magadra vagy hagyva. És a jövő nosztalgiájának. A magad szép módján átéled a menekültek táborát és a szép szecessziós építészet díszítéseinek búcsúját. A cinege tollán majd megpillanthatod felületesen a világot – A fegyver varázslatát. És saját magad öngyulladását. Amely tart. Sokáig. Belekövesedik az elégiába. Itt nem tehetsz semmit. Így kell történnie. Aztán a csalódás, amely enyhén zsuborog belénk. Ez az. Kiihatsz hat üveget, de nem idézheted fel az emlékezet tükrében az alakodat. Végig egyetlen leszel és egyedüli Véglegesen. Fordította / Prevedla: Zágorec-Csuka Judit Slavica Zver UTRINEK ZVEZDNE NOČI V tihi noči tam na klopci sama jaz bedim, v zvezdno noč strmim. Želim si sreče zase in za moje bližnje vse. Tam na nebu, v daljavi svetla zvezda se utrne, sreča zame se povrne in izpolni želje moje vse.

123


Zorica Vinko

NESTRPNOST, OGROŽENOST, POTRPEŽLJIVOST TÜRELMETLENSÉG, BÁNTALMAZÁS, TÜRELEM

29. literarni večer ∞ 29. irodalmi est 124


Lidija Alt DAJTE MI PROSTOR! Prisluhnite mi! Umaknite pregrade s poti! Dajte mi prostor – da stopim v svobodo, da zagledam svetlobo, da zaslišim tihoto, da doživim lepoto ... Dajte mi prostor, da podam življenju roko. MOLITEV K TEBI, VSEMOGOČNI Iztrebi mi ves plevel iz srca. Daj mi moč, da lažje prenesem žalost ljudi, daj mi moč, da bo moja ljubezen ljudem v pomoč, daj mi moč, da nikoli ne zavržem reveža in ne klecnem pred nadutimi skrajneži, daj mi moč, da potrpežljivo sprejemam drugačnost ljudi. Daj mi moč, Vsemogočni!

125


NOČ – JUTRO Noč – spal sem in sanjal, da je življenje veselje, pesem, ljubezen ... Jutro – prebudil sem se in ugotovil, da je življenje trpljenje, strah, žalost ... »Oh, le zakaj sem se prebudil?« Rade Bakračević U ŽURBI SI ZABORAVILA SMISAO ŽIVOTA Moje čekanje tvog odgovora ubilo je veru u život. Neprekidno je nadolazila vera u novo doba. Čekanje nije odgovaralo tvojoj ličnosti. Ustupila si svoju sudbinu u tuđe ruke. Želeo sam tvoju toplinu. Očekivao sam tvoju, nekada nesebičnu strast. Ni ti, ni ja, nismo bili spremni za čekanje. Ubilo nas je neko nerazumevanje. Strpljivo smo čekali odluku koja nije dolazila. Ustavilo se nebo. Ustavila se sudbina Naša nestrpnost nas je gurala u propast. Uz urlik smo izašli iz tunela. Nisu nas pustili napred. Morali smo da okrenemo list.

126


Počeli smo da stvaramo Novo doba Popustile su njihove mreže. Izašli smo iz tog ludila. Naše čekanje je urodilo plodom. Priznali su nam nov način života. Zlatka Frajzman – Pupa VREME Nije važno ko če te izdati. Važno je, da ti ne izdaš sebe. Da ti ne skreneš sa svog puta, ma koliko taj put drugima bio neshvatljiv! Treba da poštuješ poziv svog srca, uma… Vreme če odlaziti i dolaziti, uvek če ga čekati neko. Vreme nema puteve ono če stati. Budučnost mu je večni dom, nije ga briga, ko šta misli, šta ko kome radi. I ne zanima ga gde, ko, kako? Vreme neče stati! Danijela Hozjan NESTRPNOST Kaj si naj predstavljamo, ko o nestrpnosti govorimo. Vsak človek ima svoje mnenje, kako bi naj bilo na tem svetu in svoje želje. Če se ozrem nazaj v svojo mladost, skoraj nismo poznali besede nestrpnost. Vsak je bil pripravljen pomagati in se žrtvovati, sosed sosedu pa dobro besedo nameniti. 127


Prišel je čas, ko se več ne poznamo, vendar pa o vsakem dosti povemo in znamo ... Samo se pritožujemo, se kregamo in se več ne veselimo. Vsak se zapira med štiri stene, postaja egoist in perfekcionist. Nima posluha za nikogar, za nobenega človeka mu ni mar. Ljudje, malo se zamislimo, vzemimo si čas in se ustavimo. Vsakega človeka spoštujmo, mu prisluhnimo in oprostimo. Prikličimo veselje in radost nazaj, da bomo nekoč vsi skupaj prispeli v raj. OGROŽENOST Se počutimo ogroženi? Si ponoči več ne upamo na cesto? Si več ne znamo ali ne upamo povedati resnice? Ogroženost je v nas samih, ker ne poslušamo več svojega srca. Ne znamo prisluhniti govorici, ki je v nas in nas nagovarja, da se moramo vrniti v svet, ki bo za nas odrešilen in varen. Vedno vse gledamo z zaprtimi očmi, saj se tako izogibamo resničnosti, ki je v nas in okoli nas. Prosim vas, odprite oči in svoje srce, Odvrzite ta jekleni oklep, da bo svet okoli nas spet lep.

128


POTRPEŽLJIVOST Potrpežljivost je vrlina, ki je vsakdo ne zmore, je posebno stanje, ki premika tudi gore. V današnjem času je to posebnost, ki bi jo morala imeti vsaka osebnost. Še posebej bi se morala odražati pri ljudeh, ki hočejo ta svet spreminjati. Vsak samo hiti in se noče ustaviti, saj misli, da mora vse sam opraviti. Človek je družabno bitje, polno različnih zgodb, ki je navdihnilo neverjetno početje. Najprej moramo biti do sebe potrpežljivi, do vseh ljudi dobri, ne pa žaljivi. Se v vsako stvar poglobiti, iskati rešitve in spretni biti. Le tako bo naš svet drugačen, vesel, razigran in poskočen. Naši otroci srečni in razigrani, mi vsi pa z ljubeznijo obdani.

129


Franc Koren APOKALIPSA V MALEM Danes že zgodaj zjutraj sem ejakuliral za polno pest. Vdove brezdomcev so se drle, daj razmaži to črnico panonsko po ogledalu, da bomo vedele, da je še greh. Ljuba moja, ti boš gnoj, albatros te bo raztegnil čez ves planet in ti, ljubi moj, ti boš krik. Zveri se mi crkljajo v dlaneh, vse bolj lepljivi splavljeni nerojenci. Pridi, pridi poimenoval te bom še enkrat. Ti boš Mohamed in ti kralj ciganov, ti boš črn in bogat in ti modrec brez glave in bel. Dežela kavbojev se je skrčila na zrklo roženice, kdo bo poiskal zemljevid brez kompasa, brez resnice … Kdo bo sodil … Ne pozabi, ejakuliral sem za polno pest in ti, ljuba moja, ki si gnoj, ne upiraj se, prosim, ko albatros ti bo kljuval drobovje in bodo kričale zveri. Vdove brezdomcev bodo postale matere. In jaz, kaj bom jaz? Kaj ti? Lepo te je videti, kako zjutraj pred ogledalom si urejaš obraz rahlo potegneš rdečilo čez ustnice se mi nasmehneš in s poljubom zažvrgoliš »Jaz moram iti, dragi, pazi, da ne zbudiš zveri!« 130


Marjana Kmet

Lidvik Žižek

TALENT, IZNAJDLJIVOST, UMETNOST TEHETSÉG, KREATIVITÁS, MŰVÉSZET

30. literarni večer ∞ 30. irodalmi est 131


Lidija Alt UMETNOST JE ... Umetnost je misel, v pesmi razkrita. Umetnost je slika, na platno izlita. Umetnost je ples, v ritem ujet. Umetnost je kip, v molk ovit. Umetnost je čut, z lepoto posut. ČLOVEK IN UMETNOST Človek in umetnost sta v neskončnem stiku ... Sta v umetniškem dotiku ... V tem objemu brez kraja človek umetnost in umetnost človeka obdaja ... TALENT – Talent – je kot žuboreč vrelec čustev, misli ... stkanih v harmonijo neskončne lepote. Je skrivnosten napoj duha, ki izliva se v srca ljudi. 132


Talent – je bogastvo, veličina človeka, je zaklad človeštva.

Klaudija Dolenčić LISICA MICA GRE NA LOV »Hm, danes pa se mi res ne ljubi v gozdu cel dan prežati, če pribeži mimo kaj primernega za pod zob. Pa še nedelja je. Mislim, da se bom raje malo sprehodila do vasi, do prvega kokošnjaka in si privoščila eno lepo rejeno kokoš.« Še je dovolj zgodnja ura, ljudje še spijo, tako da bi znal biti uspešen in varen lov, si misli lisica Mica. Za trenutek postoji, malo premisli, potem pa jo urno ubere proti robu gozda, kjer se že začnejo prvi vinogradi, se spusti po enem izmed njih do vasi in majhnega posestva. To posestvo pozna, saj je spomladi prav tukaj imela uspešen lovski pohod! To je bil praznik, to je bila gostija! Mastilo se je mlado in staro, lisica Mica pa je pošteno pridobila na ugledu v lisičji skupnosti. Po tistem je še nekajkrat prišla naokoli v upanju na dober ulov, samo kaj, ko je gospodar kmetije kurnik dodatno zaščitil in ojačal ograjo. »No, mogoče bom pa tokrat imela več sreče,« si reče. Včasih se zgodi, da kakšna kokoš zleti iz kurnika ali pa zvečer enostavno ne najde poti vanj in ostane na prostem. In res, lisica Mica že od daleč opazi, da se okrog kokošnjaka mirno pase en velik petelin. To je petelin Ferdo, ki je kljub nedelji nekam zgodaj vstal, veselo kikirikal v jutro, potem pa mu je postalo dolgčas in si je meni nič tebi nič, hitro vzel zalet in preletel plot ter pristal pod mogočnim orehom v bližini kokošnjaka. »Malo se bom popasel, malo pohajkoval naokrog, sprememba bo mi dobro dela,« si reče. Ferdo se mirno pase, ko ga naenkrat nekaj lopne po hrbtu. Ves prestrašen se ozre naokrog in ugotovi, da ga je pograbila lisica. Na ves glas začne kokodakati na pomoč, z vso močjo prhuta s krili, se silovito poganja k višku, da se mu naposled uspe iztrgati iz lisičjega objema. »Uh, tale petelin je pa prava pošast, pa kako se dere na vse grlo, saj bo zbudil pol vasi, preden ga pograbim,« se jezi lisica Mica. Ampak lisica Mica ne vrže kar takoj puške v koruzo in se še enkrat zažene za Ferdom, skoči za njim in ga poskuša uloviti, a kaj ko je petelin Ferdo lepo rejen petelin, močan in velik in se ji izmuzne za mačjo dlako. Lisica Mica pa kar vztraja, se znova požene za njim in ga z gobcem zagrabi za perut! »Ha,« že zmagoslavno vzklika lisica Mica, 133


»moj si, petelinček,« ko začuti močno bolečino in s kotičkom očesa zagleda hišnega gospodarja z debelim kolom v rokah, s katerim jo je pošteno oplazil po hrbtu. Od bolečine odpre gobec in zatuli, petelin Ferdo pa izkoristi trenutek in se osvobodi. Najraje bi od veselja takoj zakikirikal na ves glas, saj ve, da je rešen, ampak je pametno tiho in se še ves prestrašen stisne k vratom kokošnjaka. »Tokrat sem imel veliko srečo,« si prizna poparjeno, »da me je slišal kmet in me rešil, kriv pa sem sam, ker sem preletel plot in postal lahek plen lisici.« Lisica Mica takoj ugotovi, da je tokratna bitka izgubljena in da je najbolje, da jo ucvre, preden jo še huje skupi. S spodvitim repom in bolečim hrbtom urno zbeži med vinogradi proti gozdu. »Ajoj,« žalostno zavzdihne, saj je ostala brez nedeljskega kosila. Kje so tisti zlati časi, o katerih ji je pripovedovala babica, ko je vsaka hiša v vasi imela kokošnjak poln perutnine in je bilo v izobilju rac, gosk, puranov, kokošk … tega ni več. Kurniki so dobro zaščiteni in lastniki svojo perutnino dobro čuvajo. Najbolje bo, da se za nekaj časa potuhnem in se ne spuščam v tako nevarne podvige. »Eh, en lep čas ne pomolim iz gozda niti tace,« si reče razočarano in smukne v svoj brlog.

Mladen Dvanajščak NEKAJ O ŽIVLJENJU IN SMRTI Rad bi zapisal nekaj malega o življenju in smrti. »Življenje tako živi, da ga je vedno manj. Kot pesek med prsti polzi dan na dan.« Pride pa enkrat nenapovedani dan, ko moramo oditi, se preseliti v večnost! Človek, »ko hodiš, pojdi zmeraj do konca, a če ne prideš ne prvič ne drugič do krova, do pravega kova, poskusi vnovič in zopet in znova. V knjigi pojdi do zadnje vrstice, v življenju pa do prave resnice!« Čas življenja ni na soncu, kjer se lahko ustaviš. Čudovito je biti preprosto človek in preprosto živeti. Znati se je treba zazreti v nebo in videti sonce. Delati, kar te veseli. Sanjati. Biti zadovoljen – tedaj je življenje en sam praznik! V košaro spominov nabiramo izmenjaje se prijetne in bridke izkušnje, ki krepijo duha in prikažejo milost velikih spoznanj! Tako hitro se odvrti življenje, da se niti ne zavedamo tega, kako se kar naenkrat bliža konec. S smrtjo se namreč konča romanje vsakega človeka, čas njegove preizkušnje in njegovih bojev, zaslug, skušnjav! Smrt prihaja kakor tat – zadnji ogenj dogori v nas, dozori grenki sad moči! Samo za konec pa še ta resnična zgodba: Le malokomu bo uspelo, da bo kaj pomembnega odnesel s sabo. Moj oče je bil zelo skromen celo življenje, a smo ga pomotoma zakopali s KAR NEKAJ njegovih prihrankov. Gotovino je hranil v suknjiču, v katerem smo ga zakopali!!! 134


Danijela Hozjan V VRTINCU DOGODKOV Kaj si lahko predstavljamo, ko se o talentih pogovarjamo. To naj bi bili ljudje s posebnimi spretnostmi, iznajdljivostjo in tudi odgovornostjo. Talent ima lahko vsak človek, samo, če jo prepozna, jo pokaže, prikliče in se z njo poigra. Tudi iznajdljivost je na neke načine talent, vendar bolj preračunljiv za ta svet. V vsaki situaciji se moramo znajti, da ne bomo na koncu prikrajšani, ne revni, ampak bogati. Umetnost pa lahko prepoznamo, ko opazujemo ta svet, se novih dogodkov veselimo, s talenti in umetnostjo k novem svetu stremimo. Vse tri lastnosti: talent, iznajdljivost in umetnost, pa so nam bile že v zibko položene, da se z njimi v življenju spopadamo, jih gojimo, izražamo in se na novo obdobje pripravljamo.

135


Marjana Kmet STOPINJE V BLATU Stopinje v blatu blato v glavi mantra lepljive ljubezni se plazi v brezčasje vsakdana. Gluha noč vpije spomine preganjana srna odtisne v blato svoj gnev občutek praznine v daljavi samote odmev. CVETICE V KOZARCU V kozarcu so cvetice bolhe grizejo mi psa v postelji me žro pršice miš pod streho gloda žice. Rajske ptice ni v raju pesmi pojem papagaju žaba skače in reglja veter mi lase vihra. Čelo potno je od košnje blato z vetrom je odšlo rdeči križ pošilja prošnje poštar z mopedom drdra. Dan prevesi se v temino zvezde šle so za oblak čuk obuja mi spomine za vogalom je srnjak. Pesmi pojejo mi slavci žalost v duši se podi krči me do bolečine čik se v ustih mi kadi.

136


Franc Koren MODERNI ČASI Yapijevski Mefisto razporeja mehke ure po Londonskem cityju. Pod vsako se skriva sled zgodovinskih prevar. Kot recimo, Da je Lenin imel prevelik piano in premajhne prste, da bi lahko dokončal simfonijo pravičnih, Ali da Wilhelm Tell na stara leta ni več napenjal loka in tudi stal mu ni več. In da puščave nimajo usode – so mrtve in večne kot vesolje. In skriti Minotaver v labirintu ljubezni čaka, čaka in čaka … da nekoga nabode na ud in ne na rogove. In ni prepričan, ali je to prav, ali je to v skladu s hrepenenji. Le kje je denar, kje je denar … Ali je to prav, to tvoje telo polno afrodizičnih oblek na trgu sužnjev. Počuti se kot metamorfoza Narcisa, Pajek, ki plete mrežo večera, da pričara varno noč. Nag, z vsemi halucinacijami, ki jih priznavajo algoritmi. Da vstane kot geopolitični otrok, ki gleda rojstvo novega robota iz vagine 3Dtiskalnika. Še Luciferja je zapustila logika. Popolnoma smo dematerializirali vse manjkajoče nosove antičnih kipov. Barbari so izumrli. Kdo še lahko poustvari sanje in zmote Krištofa Kolumba?

137


Biserka Sijarič V SVETU BESED V tisoč neizprosnih želja vrinem navidezni potencial, v krču prestavim rob dna, z upanjem na povratni ideal. Presežek nakaže slovo, ko začetku bo sapo jemal kot tihi povratnik skozi nebo, navdihu bo krila podal. V meni živijo, nemo kričijo ... Z drobtinami hranim ta svet. V navalu pretveze in čustev drvijo, ko spišem v verze svoj svet. Zágorec Csuka Judit CSÖND Hirtelen csönd lett kívül, belül, mint harmatos tavaszi hajnalokon, amikor sír az orgonavirág. Hirtelen csönd lett, leállt valami, valaki kivonul a huzatos ajtómon, üres a panoráma.

138


A GÓLYÁK VISSZATÉRNEK Egven Car színésznek A gólyák is visszatérnek, de mi már nem leszünk itt, harmatos lesz a muravidéki szántóföld, a földművesek újra bevetik a kemény anyaföldet, hogy teremjen, harmatos könnyekkel áztatják meg barázdáikat. Akkor már nem leszünk itt, a kék felhőkön túl már csak az emlékezetünkben marad meg e föld, a fény átszűrődik rajta, majd keresi az útját Muravidék felé, a mi szent földünk felé, félúton, félúton, a mi félig leélt életünk útján, átutazóban, a mi fényünk felé. SZERELMED KÉKSÉGE A szemed kéksége életbizalmat ad, de nem nyugtat meg, megigéz, de nem éget el. Hiába mondasz bármit, hiába fogod a kezemet, hiába a sok telefonhívás, hiába a szerelem.

139


HALANDZSAVERS Handzsa badzsa balandzsa, lรกndzsรกra rakva a hangya, handzsa bandzsa balandzsa, hangyabangya halandzsa, darazsakra rakva a hangya, halandzsa hangya bangya, rejtett kalangya bandzsa.

140


Tatjana Bogdan

MOJA NAJLJUBŠA ŽIVAL – KAKO SE OBNAŠAMO DO ŽIVALI? – MOJ LJUBLJENČEK A KEDVENC ÁLLATOM – HOGYAN VISELKEDÜNK AZ ÁLLATOKKAL? – KEDVENCEM

31. literarni večer ∞ 31. irodalmi est 141


Lidija Alt USODA ŽIVALI Toliko cest je, toliko poti, jaz pa ne vem, kam korak moj hiti. Na poti srečujem različne ljudi, kdo ve, kateri od teh dobroto deli. Iščem svoj dom v prijaznih očeh, ali našla ga bom, kdo to ve? MOJA PIKA Kot kepica mala, je psička zala k moji hiši pritacala, mi veselje raztrosila in življenje popestrila – bušk nešteto sem dobila, ko za njo sem se podila. Rasla pamet je obeh in nastal je tale rek: »ČE DOBER DO ŽIVALI SI, SE DOBROTA VRNE TI.«

142


Rade Bakračević NA PRAGU ČETVRTE DIMENZIJE Odvajkada sam stajao na prekretnici. Nepokretan za ceo ljudski vek. Neko je ustavio vreme. Možda zauvek. A možda ne? Oko mene se dešavao život. Bez mog uticaja. Nešto što nisam hteo i nisam mogao da razumem. Bilo je opako. Dogodila se svetlost, koja kraja nema. Tamo negde sa našim očima ne vidi se ništa. Neko je čekao odgovor. Čekao sam i ja. Nije ga bilo. Spustilo se nešto na našu planetu. Nastao je neprobojni zid. Spleli su paukovu mrežu oko nas. Ni vapaj nije pomogao. Nešto je došlo odozgo. Čekali smo. Kažu bez razloga. Bila je optička varka? Ne. Razlog uvek postoji. Samo kakav? Tako je bilo i sa našim očekivanjem. Osećali smo njegovo prisustvo. Pružili su nam ruku pomirenja. Zauzvrat nisu dobili ništa. Neisprosna greška? Odluka je donešena. Vratili smo se tražeći odgovor. Nismo ga dobili. Za naše pojmove bilo je isuviše nerazumljivo. Produžili smo nazad u neko doba. Ušli smo na izlaz. Bio je nemoguć. Sve je utihnulo. Bez svetlosti i bez razgovora. Bez kraja i bez našeg učešća. Večnost je postala kratka. 143


Nestali smo iz te blaznosti. Bili smo blizu nedostupnog i nerazumevajućeg. Ostala nam je istorija. Ostalo je nešto što za nas nije bilo vidljivo. Nismo zaslužili da to vidimo. Stvorena je uništavajuća praznina. Naše gaženje svega što ne razumemo bilo je osuđeno. Bačeno je u budućnost. U naše doba. Bez mogućnosti da razumemo prošlost i da utičemo na budućnost. Povukli smo se. Nismo razumeli događaje. Istorija je prohujala. Bila je istorija ali prolazna. Prošlost je nestala. Ostala je zauvek nepoznata. Mislili smo da sve znamo. Ostali smo bez osnovnog znanja. Završili smo jedno razdoblje. Nastalo je bez nas. Bez naše volje. Bez našeg znanja. Oduzeto nam je znanje koje smo hiljadama godina stvarali. Dali su nam zanemarljivi deo. Ostali smo zaplombirani za prošlost i osakaćeni za budućnost. Nastaće vekovi pred nama a prošlost će biti zakopana. Ostala je beskonačnost koju ćemo razumeti tek tada kad nam vrate znanje koje smo imali. Prošlost je izgubljena zauvek. Čekamo je uzalud. Ne možemo je nadoknaditi. Doćiće večnost za koju ne znamo koliko je duga. I onda znaćemo sve. Nećemo biti savremenici. Bićemo deo nečeg nepoznatog, starog hiljadama godina. Tada ćemo biti ono što smo bili. Nećemo biti svesni koliko smo nepotrebno propatili. Nismo se uklopili u trenutnu stvarnost. Vratićemo se hiljadama godina kasnije u nešto što je preveliko za naš razum. Na svojim plećima ponećemo teret istorije, koju nismo razumeli. Preskočili smo svoju i otišli u neku drugu dimenziju. Nastaće četvrta dimenzija. Na kraju je došao kraj! To nam je bio cilj. 144


VOLJOM SI POBEDILA SVE Bila si i uvek ćeš biti centar koji ljubavlju odiše. Na marginama svetolikog neba puštaćeš tople i samo tebi odgovarajuće reči. Promenila si sudbinu u svoju korist. Otvorila si novu stranicu na kojoj pišeš svoju sudbinu. Sunčevi zraci dopunili su deo tvog života. Oko sebe okupljaš sijaset ljubičastih cvetova. Tvoje misli dopiru do samog neba I nikad se neće zaustaviti. Sve će se promeniti. Tvoje misli ostaće prikovane na večnom portalu. Dopunila si ih vodom sa hladnog izvora. Ta voda neće nikada presahnuti. Poneće tvoje misli na sam vrh modrog neba. Tvoja milost je beskonačna. Tvoja ljubav je opipljiva. Prihvatila si bezuslovnu ljubav Sa njom ćeš pokriti celi svet. Tvoje slutnje i strah sakriće prokletstvo. Snaga u tvom srcu pobediće sve četiri strane. Niko ti ne može uzeti zagrljaj, koga nesebično nudiš. Pružiću obe ruke za tvoje spasenje. Nisi zaslužila prokletstvo koje te je bacilo u tamu. Priroda je na tvojoj strani. Sa mojim usnama vratiću sreću u tvoje misli. Poslaću anđele, da vrate sjaj u oči tvoje. Reanimirala si tvoj pogled na svet iz koga si izašla kao pobednik. Ne dozvoli, da se ikada više vratiš u snove koji nisu na tvojoj strani. Sa uzdama od zlata zaštitiću tvoje telo. Neka se ponovo strast useli u tvoje telo. Neka priroda upravlja tvojim koracima, koji će ti sreću doneti. Tvoja mladost je izašla kao pobednik. Sa svojom nepobedivom voljom postala si deo novog sveta.

145


Klaudija Dolenčič ODA MAČKU MURIJU Bil je en muc mali, ime Muri smo mu dali. Z nami živel je veliko let, dokler ni šel rakom pet. Minila so leta odkar te ni, a še vedno v srcu našem si ti. Čeprav so se tvoja zemeljska leta izpela, spomin še živi na tvoja junaška dela. Takega muca kot ti daleč naokrog bilo ni. Čudovite odlike si imel, kako te človek ne bi rad imel. Od jutra do večera na preži si bil, voluharje, podgane in miši lovil. V ponos si bil mačjemu rodu in v radost našemu domu. Rad si se božal in zadovoljno predel, rad si tudi dobro in obilno jedel. Rad si dremal in se na peči grel. Rad si se potepal in svobodno živel. Minila so leta – ti zdaj živiš nebesa, privoščimo ti jih od srca – saj so zaslužena. Muri, Muri, srčno upamo, da se srečamo spet, Če ne prej, ko nam prideš vrata nebes odpret.

146


Mladen Dvanajščak ZGODBA O DVEH NEMŠKIH OVČARJIH, NERU »S« IN NERU »M« Nekaj časa po ženini smrti sem spoznal partnerko, pri kateri so vedno imeli pse, čuvaje pač. Moj problem pa je bil ta, da sem iz otroštva vlekel travmo – negativno izkušnjo s psi. Prihajal sem k partnerki, ampak me je pri vratih vedno pričakal Nero »S«, kar v nadaljevanju pomeni nemški ovčar starejši. Izmislil sem si dokaj inovativno potegavščino, kako na svojo stran pridobiti psa – šolanega nemškega ovčarja! Bil je pojava, da je kaj! Imel je čudovite predispozicije, ker je njegov oče bil podprvak v sledenju na zelo visokem tekmovanju svetovnega ranga. Še sam nisem verjel, kako hitro me je vzljubil, vzel za svojega. Vsakokrat, ko sem prihajal, sem mu namreč prinašal čokolado – in to ne kakršne koli čokolade, temveč Milko z mletimi lešniki. Vse bolj pogosto sem prihajal, a je Nero »S« dobival manj in manj čokolade. Količina je po določenem času padla na polovičko, potem pa čez nekaj časa na tretjino. To baje niti ni bilo pretirano dobro zanj. Sladkor jim baje škoduje, predvsem vidu. Oh, kako sva se navezala drug na drugega. Nero »S« je postajal vse starejši in pri 12,5 letih so se pojavile težave, kar je pri pasmi nemški ovčar dokaj navadno. Celo v tujino smo hodili po zdravila in posebne vitamine zanj. Včasih se je stanje izboljšalo in spet drugič ne. Vse skupaj pa je stalo tudi kar precej denarja. Veterinar je znal, kako in kaj je z njegovim zdravjem, pa nama je nekega dne predlagal, da bi ga uspavali. Sedaj bom opisal, kako se je to zgodilo, a verjemite, da se mi ob spominu na ta dogodek nemalokrat postavijo pokonci dlake na rokah. Partnerka je odšla v službo, jaz pa sem imel nalogo z veterinarjem speljati stvar. Niti približno si nisem predstavljal, kako in kaj bo. Ko je veterinar prišel na dom, me je najprej vprašal: »Ali se ti bojiš tega psa?« Moj odgovor pa je bil odločen: »Ne, nikakor ne!« Privezala sva ga na povodec, ga ustrezno zataknila. Veterinar pa je rekel: »Mirno ga primi in mu močno stisni gobec.« Ker sem to večkrat počel, ko sem se igral z njim, niti nisem podvomil, da bi lahko šlo kaj narobe. Hvala Bogu tudi ni šlo, lahko bi pa se končalo tudi drugače. Še danes vem, prepričan sem, da je uboga žival čutila, kaj se dogaja in je začuda bila mirna. Vse se je zgodilo zelo hitro! Ko je bilo konec, mi je veterinar priznal, da mu tako redko uspe. V meni pa žalost in olajšanje hkrati! Partnerka je ob prihodu domov bila vidno žalostna. S pogledom ga je iskala po dvorišču, misleč, da bo se Nero že od kod prikazal. S partnerko sva si želela novega psa. Menila sva, da potrebuje dvorišče. Partnerkina hiša je bila prav v centru mesta. V tej ulici je bila to edina individualna hiša. Ostale je porušila urbanizacija. Ko so še živeli njeni starši, je bila domačija kmetija, da, kmetija v centru mesta. Malce nenavadno, a vendar zanimivo. Torej, ker sva si oba želela novega čuvaja, sva ga kupila pri znanem rejcu nemških ovčarjev. 147


Bil je sicer peti iz legla, zato zanj nisva prejela vzrejnega certifikata. To za naju niti ni bilo tako pomembno. Nero »M«, kot bom ga poimenoval v nadaljevanju, je bil prečudovita mala kepica. Imel je izrazito velike tačke, kar že v samem začetku napove, da bo zrasel v zelo velikega čuvaja. Res se je v nadaljevanju to tudi potrdilo. Čez leto in pol se je pokazal v vsej svoji lepoti in veličini! Rekli boste, da pretiravam, pa vendar to ni tako. Naravnost oboževali so ga in ga še obožujejo mnogi sorodniki in znanci ter mimoidoči. Res je pojava, kot se šika! Nisva ga dala šolati samo zaradi ene stvari oz. vzroka. Ograjo okrog dvorišča bi zlahka preskočil, ko bi ob šolanju spoznal ukaz »hop«. Posebej nevarno bi to bilo, ko bi z zrelostjo ugotovil, da obstajajo še ženske. Sam sem ga naučil veliko. Zelo veliko ukazov je poznal in je bil zelo ubogljiv. Bil nama je res v ponos. Ko sem oz. ko sva ga peljala po mestu ali mestnem parku, nikoli ni ostal neopažen. Mnogi manjši psi so ob srečevanju z njim »kao« lajali nanj. Ob ukazu »poleg«, kar je pomenilo ob nogi, pa je ostajal popolnoma miren. Ob ukazu »glas« pa bi zalajal, tako da je njegovim izzivalcem zledenela kri v žilah. Nekega oktobrskega večera pa sem odšel od partnerke in najinega Nerčija »M«. Razšla sva se. Ne verjamete mi, pa vseeno vedite, da je Nero »M«, ko sem odhajal, čutil, kaj se dogaja –čutil je in pika. Močno se je stiskal k meni, močno se je stiskal. Kot kaže, sem zanj res bil alfa in omega!

148


Zlatka Frajzman – Pupa MOJ ESKI Kada me je život savladao, kada sam izgubila meni najdražeg čoveka oca mog, kada su mi potonule sve lađe, on me nađe! Pojavio se iznenanda, došao meni moj pas Eski, da me vodi, pokaže put ka sreći, da mi bude zvezdica u tamnoj noći, smisao života, blago bez cene! Biser moj, volim ga od zemlje pa sve do sunca! Osećam, znam i on voli mene! UPOZNAVANJE Sećam se tog divnog trena, kada sam te ugledala i do tebe došla. Zastala sam od beline, plama u tvom oku. Ti si stajao zbunjen i tih samo pet minuta je to trajalo! Počeo si skakutati kao leptir od cveta do cveta. Zabacih crnu dugu kosu preko ramena, da se sagnem, da osetim tu tvoju belinu, zaleđen osmeh na tvom licu takne me u srce… Ti si nešto posebno, to je početak jednog drugarstva osetih u duši. Dan po dan, mesec po mesec, godina po godinu, postali smo bliski, ljubav čista, večna mene in mog psa ESKIJA.

149


Norbert Göncz NIMFA Hasztalan kereslek, Már nem vagy itt. Káosz lettél, Mit megszakít a csend. Aztán rend, rend és újra rend. Hiába vergődöm A kimondatlan szavakon. Emléked porszem csupán Egy tiszta, új lapon, Táljában kihűlt hamu, Kopott kávésasztalon. Egy voltál a sok közül, S talán más, mint a többi. Elindultam… De szemem sarkából Nem láttalak utánam jönni. NÉGYSOROSOK Nem hívtalak… Jöttél, s befoltoztad szakadt lelkemet, a rongyot, melyre azt mondták: „Összevarrni nem lehet!”. Az égbe írnám neved, de késő… Tested a fáradt földben pihen. Idefönt ősz van, s ugyanúgy, mint akkor, Fújnak a szelek csendesen… ÉJFÉLI VALLOMÁS Egyedül vagyok… Társam a Magány, s így borozgatunk ketten, míg semmibe ég cigarettánk az ősz peremén. Csend van… Hallgatnak a falak, az ablakok az éterbe fáradtan sóhajtanak. Mondd, hány sóhajt eresztettem én tavasztól télig az örök éjszakába, 150


míg szívembe a bánat költözött? S ha néha váltunk egy-egy szót Én és a Magány, megtörik a csend, s felsír a hajnal a négy fal között. KÖTÉL ÉS ÁG Zord északi szél mardosta kabátom, s pokoli lángokban égett agyam. A semmi peremén egy kirügyezett ágra csendesen felakasztottam magam… SZOMORÚFŰZ A tóparton ülve megláttam őt: A széllel táncoló szomorú nőt. Haja majdhogynem földig ért, Mindig csak adott, sose kért. S nem értettem, miért táncol örökké: télen, nyáron, napfényben, esőben, virágos tavaszon, narancssárga őszben. Táncol deres hajnalon, sötét éjszakában, Táncol, míg van egy csepp bor poharában. S ahogy vad ritmust dobol a tábortűz este, Úgy hajlott karcsú gyönyörű teste. Kérdeztem, ő válaszra sem méltatott, Vad táncával csábította inkább a Napot, hogy még jobban fűtse vad extázisában, A Nap sütött, bor fogyott poharában. S ahogy a fényes tűzgolyó nyugaton lement, Abbahagyta táncát, a szüntelent. Arcán egy könnycsepp futott végig, Sóhaja felért egészen az égig. Szíve mélyén kialudt a tűz, S földre rogyott a táncoló szűz.

151


Danijela Hozjan ODNOS DO ŽIVIH BITIJ Mucke, psički, ptičke in metulji, labodi, lastovke in kolibriji so moje najljubše živali. Rada se z njimi srečam, malo jih pobožam in se z njimi igram, če je le mogoče, jih tudi pocrkljam. Zelo me boli in me skrbi, kako se nekateri obnašajo do živali. Živali so tudi živa bitja, ki jih moramo spoštovati in se do njih lepo obnašati. Če želiš imeti ljubljenčka, naj bo to človek ali žival, ga moraš imeti rad. Vso svojo predanost, voljo in ljubezen vlagati v ta odnos. Ko to dosežeš, te bodo vsi imeli radi, tako ljudje kakor živali.

152


Franc Koren NEZNANKA Danes si bom vzel čas za tebe, neznanka! Skoči! Mesečarila bova vso noč in se igrala z besedami. Mogoče pa katera vzklije v poljub tam nekje pod vrbo žalujko. In mogoče bova narisala poti po koži in poiskala zaklade. Mogoče te bo ogledalo zjutraj spraševalo: »Ja kdo si pa ti, ki se ne prepoznaš v meni?« Mogoče te bom za kakšen trenutek poimenoval »moja vlačuga« in te osvobodil. Mogoče se bova srečala za stalno. Skoči! Janja Magdič NAŠA PIKA 28. let je naš Matej bil star, ko od nas Piko dobil je v dar. Piko si je resnično želel, zato darila bil je zelo vesel. Ko cele dneve nas ni doma, naš dom čuva Pika mala. Nikogar noter ne pusti, če pa že – gre ven ritenski. Ljubljenka domačih je postala nagajiva Pikica rjava. Življenje drugačno je pri nas zares, kdor z njo ni živel, ne ve – kaj je pes. 153


Zágorec Csuka Judit HA CSAK Ha csak kartoték adat lennék, könnyen rakhatnátok egyik fiókból a másikba, mint a langyos szél, amely eljátszik a fák leveleivel. Ha csak kartoték adat lennék, elveszhetnék a fiókok mélyén, mint a tengerben az esőcsepp, amelyet betakarnak a hullámok. Ha csak kartoték adat lennék, eltévedhetnék a panoráma légüres terében, mint a léggömb, ha felszáll a felhők fölé. POR ÉS HAMU Porladunk, foszladozunk, s lassan elsodor a forgószél, hullanak sárguló leveleink, s szétesnek az avaron. Elmúlás? Kihalás? Kifulladás, feladás? Fuldoklás? Haldoklás? Szétesés Európa nyitott határain. Porladunk, foszladozunk, széteső fészkeinkbe költöznek az elveszett galambok, hogy fészket rakjanak benne.

154


155


KAZALO ∞ TARTALOMJEGYZÉK Danijela Hozjan, SPOZNAJTE NAŠ ČETRTI ZBORNIK! ................................................... 4 Hozjan Danijela: ISMERJÉK MEG A NEGYEDIK ANTOLÓGIÁNKAT ................................ 5 Avtorji ∞ A szerzőkről ......................................................................................... 6 Avtorica, ilustratorka & oblikovalka ∞ A szerző, Illusztrátor & grafikai tervező ...... 28 24. literarni večer ∞ 24. irodalmi est .................................................................... 29 Lidija Alt, NA OBALI SPOMINOV? ............................................................................... 30 Lidija Alt, LISTI JESENI ............................................................................................ 30 Lidija Alt, SPRAŠUJEM SE ... ................................................................................ 31 Lidija Alt, V ČASU TRGATVE .................................................................................... 31 Verona Avguštin, LISTEK? ........................................................................................ 32 Verona Avguštin, OCEAN? ........................................................................................ 32

Bence Lajos: ISTEN ÉS A LEGSZEBB LÉLEK-ÁLOM ........................................................... 33 Bence Lajos, DOBRO BI BILO .......................................................................................... 35 Bence Lajos, SRČNO BREZSRČEN - SZÍVES SZÍVTELEN .................................................... 49 Bence Lajos, MOLITEV - FOHÁSZ ................................................................................. 49 Bence Lajos, DNEVNO SI GOVORIMO - NAPONTA MONDOGATJUK ............................... 50 Bence Lajos, METULJ II - LEPKE II .................................................................................. 50 Bence Lajos, SAMO SPOZNANJE JE TVOJE (PRIKLON LAJOSU VLAJU) CSAK A TUDATA A TIÉD .................................................................................................. 52 Bence Lajos, BESEDA, ZNAK, JEZIK - SZÓ, JEL, NYELV ..................................................... 55 Bence Lajos, ODA LJUBLJENEMU POVRATNIKU - ÓDA A HAZATÉRŐHÖZ ........................ 56 Bence Lajos, BREZ GOZDA - ERDŐTLENÜ ...................................................................... 59

Zlatka Frajzman − Pupa, SAMA ............................................................................... 59 Danijela Hozjan, ZAKAJ? ....................................................................................... 60 Janja Magdič, ČUDAK ............................................................................................ 61 Janja Magdič, JUTRO ............................................................................................ 61 Janja Magdič, MAGIČNO MORJE ............................................................................ 62 Janja Magdič, MORJE .............................................................................................. 62 Janja Magdič, NA PLAŽI ............................................................................................ 63 Olga Paušič, DESET EVROV ..................................................................................... 64 Zágorec-Csuka Judit: ELÉRT AZ ŐSZ ....................................................................... 68 Zágorec-Csuka Judit: SÖTÉTEDIK ............................................................................. 68 Zágorec-Csuka Judit: KIPP-KOPP .......................................................................... 68 Zágorec-Csuka Judit: ÉN NEM VOLTAM MÉG .......................................................... 69 Slavica Zver, MORSKI VAL ....................................................................................... 70 25. literarni večer ∞ 25. irodalmi est ..................................................................... 71

156


26. literarni večer ∞ 26. irodalmi est ................................................................... 72 Lidija Alt, NAŠ VELIKI PESNIK ................................................................................ 73 Lidija Alt, BODIMO LUČ, LJUDJE!I ..........................................................................73 Lidija Alt, DOMOVINA ........................................................................................... 74 Verona Avguštin, SPOMINI NA STARO MESTNO JEDRO! SPOROČILO ZA BOLJŠI JUTRI! ............................................................................... 75 Zlatka Frajzman − Pupa, JUTRANJA KAFA .............................................................. 76 Romana Glavač, MOJE SPOROČILO ZA BOLJŠI JUTRI - JUNAKI ............................. 77 Danijela Hozjan, LE NAPREJ, SAMO NAZAJ NE GLEJ! ............................................... 78 Danijela Hozjan, OBLETNICE – SPOMINI! ................................................................ 79 Slavica Hozjan Sapač, PISMO SVETU IN ČLOVEŠTVU OB PREHODU ........................ 80 Slavica Hozjan Sapač, ŠEPET VESOLJA ......................................................................... 82

Franc Koren, TO SEM JAZ ........................................................................................ 83 Gizella Koter: ELÉGEDETTEN ÉS SZERÉNYEN .......................................................... 85 Andrea Schneider, SIMBOL EVROPE IN ODGOVORNOST ....................................... 87 Biserka Sijarič, DOPRINOS H KULTURI ....................................................................... 88 Biserka Sijarič, PRAZNA PRIČAKOVANJA ................................................................. 88 Biserka Sijarič, ZA BOLJŠI JUTRI ................................................................................. 88 Biserka Sijarič, DOPRINOS H KULTURI ....................................................................... 88 Zágorec-Csuka Judit: A KÖNYVNYOMTATÁS MESTERE ............................................ 89

27 literarni večer ∞ 27. irodalmi est ................................................................... 91 Lidija Alt, ZIMSKI VEČER ..................................................................................... 92 Lidija Alt, DIŠI PO POMLADI ................................................................................ 92 Lidija Alt, BABICI .................................................................................................... 92 Verona Auguštin, HREPENENJE! ............................................................................ 93 Verona Auguštin, NOVO ŽIVLJENJE! ...................................................................... 93 Zlatka Frajzman − Pupa, VINARIUM ....................................................................... 94 Danijela Hozjan, ŽENSKA SEM! ........................................................................... 95 Danijela Hozjan, PREBUJA SE POMLAD ................................................................ 96 Marjana Kmet, KO PADE MRAK ............................................................................. 96 Franc Koren, TAKO SI GOLA .................................................................................... 97 Gizella Koter: RÓZSIMAMÁM SZERELME ................................................................ 97 Janja Magdič, POMLADNA ...................................................................................... 99 Janja Magdič, JESENSKA ŽENSKA ............................................................................. 99 Andrea Schneider, ZATAJENA LJUBEZEN .............................................................. 100 Andrea Schneider, NI VEČ, KOT JE BILO ................................................................. 100 Biserka Sijarič, NAJ TRAJA ................................................................................... 101 Slavica Zver, ZIMA JE .............................................................................................. 102 Slavica Zver, TEBI MATI ........................................................................................ 102

157


28. literarni večer ∞ 28. irodalmi est .................................................................... 103 Lidija Alt, NEKJE GLOBOKO V MENI .................................................................... 104 Lidija Alt, ČAS SAMO ZAME .................................................................................. 105 Lidija Alt, ŽELIM SI .................................................................................................. 105 Rade Bakračević, ŽELJE I SNOVI ...............................................................................106 Rade Bakračević, IZ MISLI SE STVORIO ČOVEK ................................................... 107 Zlatka Frajzman − Pupa, RODILA SE JA .................................................................... 108 Romana Glavač, ŽELJE ......................................................................................... 108 Rozika Gojić, HEROINA .......................................................................................... 109 Rozika Gojić, LJUBEZEN .......................................................................................... 110 Danijela Hozjan, KDO SEM JAZ .............................................................................. 110 Danijela Hozjan, MOJE SKRITE ŽELJE ................................................................... 111 Danijela Hozjan, VZEMIMO SI ČAS ZASE ............................................................... 111 Slavica Hozjan Sapač, PESEM SRCA ....................................................................... 112 Franc Koren, THE ATER ............................................................................................ 113 Gizella Koter: MAJD EGYSZER MINDEN RENDBEN LESZ .................................... 114 Janja Magdič, ČAS …................................................................................................ 116 Aleksander Ružič, BELA ROŽA ............................................................................ 117 Aleksander Ružič, PESEM JE V MENI ................................................................. 117 Aleksander Ružič, NIČ .......................................................................................... 118 Aleksander Ružič, POMLAD ................................................................................... 118 Andreja Sever, JAZ ... ............................................................................................ 119 Biserka Sijarič, TO NISEM JAZ .................................................................................. 120 Zágorec-Csuka Judit: AZ INDIÁNOK ÚTJÁN .......................................................... 121 Zágorec-Csuka Judit: VANQUVERI ROMÁNC .......................................................... 121 Zágorec-Csuka Judit: A SZÍV AKKUMLÁTORA .......................................................... 121 Zágorec-Csuka Judit: AZ AJTÓCSAPKODÁS .......................................................... 122 Zágorec-Csuka Judit: ALEŠ DEBELJAK - EZ A VERS ÉRTED VAN ............................. 123 Slavica Zver, UTRINEK ZVEZDNE NOČI .................................................................. 123 29. literarni večer ∞ 29. irodalmi est ................................................................... 124 Lidija Alt, DAJTE MI PROSTOR ................................................................................ 125 Lidija Alt, MOLITEV K TEBI, VSEMOGOČNI ............................................................. 125 Lidija Alt, NOČ – JUTRO .......................................................................................... 126 Rade Bakračević, U ŽURBI SI ZABORAVILA SMISAO ŽIVOTA ................................ 126 Zlatka Frajzman − Pupa, VREME ....................................................................... 127 Danijela Hozjan, NESTRPNOST ............................................................................... 127 Danijela Hozjan, OGROŽENOST ............................................................................. 128 Danijela Hozjan, POTRPEŽLJIVOST ......................................................................... 129 Franc Koren, APOKALIPSA V MALEM .................................................................... 130

158


30. literarni večer ∞ 30. irodalmi est ................................................................... 131 Lidija Alt, UMETNOST JE ........................................................................................132 Lidija Alt, ČLOVEK IN UMETNOST ............................................................................. 132 Lidija Alt, TALENT - ............................................................................................... 132 Klaudija Dolenčić, LISICA MICA GRE NA LOV ........................................................ 133 Mladen Dvanajščak, NEKAJ O ŽIVLJENJU IN SMRTI ............................................... 134 Danijela Hozjan, V VRTINCU DOGODKOV ........................................................... 135 Marjana Kmet, STOPINJE V BLATU ....................................................................... 136 Marjana Kmet, CVETICE V KOZARCU ....................................................................... 136 Franc Koren, MODERNI ČASI ................................................................................ 137 Biserka Sijarič, V SVETU BESED ............................................................................. 138 Zágorec-Csuka Judit: CSÖND .................................................................................. 138 Zágorec-Csuka Judit: A GÓLYÁK VISSZATÉRNEK ............................................... 139 Zágorec-Csuka Judit: SZERELMED KÉKSÉGE ...................................................... 139 Zágorec-Csuka Judit:HALANDZSAVERS ........................................................... 140 31. literarni večer ∞ 31. irodalmi est ................................................................... 141 Lidija Alt, USODA ŽIVALI ......................................................................................... 142 Lidija Alt, MOJA PIKA ............................................................................................. 142 Rade Bakračević, NA PRAGU ČETVRTE DIMENZIJE .................................................. 143 Rade Bakračević, VOLJOM SI POBEDILA SVE ........................................................... 145 Klaudija Dolenčić, ODA MAČKU MURIJU ................................................................. 146 Mladen Dvanajščak, ZGODBA O DVEH NEMŠKIH OVČARJIH, NERU »S« IN NERU »M« .................................................................................... 147 Zlatka Frajzman − Pupa, MOJ ESKI ....................................................................... 149 Zlatka Frajzman − Pupa, UPOZNAVANJE ................................................................ 149 Gönz Norbert: NIMFA ......................................................................................... 150 Gönz Norbert: NÉGYSOROSOK ............................................................................. 150 Gönz Norbert: ÉJFÉLI VALLOMÁS ....................................................................... 150 Gönz Norbert: KÖTÉL ÉS ÁG ................................................................................... 151 Gönz Norbert: SZOMORÚFŰZ ............................................................................... 151 Danijela Hozjan, ODNOS DO ŽIVIH BITIJ ............................................................... 152 Franc Koren, NEZNANKA ....................................................................................... 153 Janja Magdič, NAŠA PIKA ....................................................................................... 153 Zágorec-Csuka Judit: HA CSAK ................................................................................. 154 Zágorec-Csuka Judit: POR ÉS HAMU ..................................................................... 154

159


Avtorji ∞ Szerzők

LIDIJA ALT VERONA AUGUŠTIN RADE BAKRAČEVIĆ BENCE LAJOS KLAUDIJA DOLENČIĆ MLADEN DVANAJŠČAK ZLATKA FRAJZMAN-PUPA ROMANA GLAVAČ ROZIKA GOJIČ GÖNCZ NORBERT DANIJELA HOZJAN SLAVICA HOZJAN SAPAČ MARJANA KMET FRANC KOREN GIZELA KOTER JANJA MAGDIČ OLGA PAUŠIČ ALEKSANDER RUŽIČ ANDREA SCHNEIDER ANDREJA SEVER BISERKA SIJARIČ ZÁGOREC-CSUKA JUDIT SLAVICA ZVER Ilustracije & oblikovanje ∞ Illusztrálás & grafikai tervezés ANDREA SCHNEIDER

Doprinos h kulturi A še sploh kdaj občutiš praznino, utopiš svojo žalost le s suho slino? A si sploh kdaj poiskal v sebi kričača, ki dal bi besedam živeti? Še danes se zapiši v svoj majhen svet, kot Julija se zapisala v Prešernov je sonet. Še danes se podpiši pod verze, pod haiku – kot doprinos h kulturi, kot neboleč tatu. Biserka Sijarič


Turn static files into dynamic content formats.

Create a flipbook
Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.