minarete. Z ladjico sva se zapeljala po Bosporski ožini in s pogledom švigala iz evropske na azijsko stran. Predvsem pa sva opazovala dušo mesta, ljudi. Revščina v Istanbulu je velika. Vsak se znajde po svoje, da nekaj zasluži – otroci igrajo na različna glasbila, moški lovijo ribe oziroma bolje rečeno ribice, ki se še znajdejo v onesnaženem pristanišču, spet drugi prodajajo vodo, koruzo, preste, banane … in kar na ulici, položene na rjuho, številne druge izdelke – same »originale« priznanih modnih oblikovalcev.
Vsak se znajde po svoje, da zasluži. Eni s prodajo banan …
Pogled na nov evropski del Istanbula in Galata stolp.
Eden izmed mostov, ki povezujejo Evropo in Azijo.
… drugi z ulovljenimi ribicami in rakci …
… tretji s prodajo »originalnih« torbic modnih oblikovalcev …
Turški deček z igranjem flavte zasluži nekaj lir.
26
Posebno doživetje, vsaj zame, je bil obisk bazarja (Kapalı Çarşı) in tržnice začimb. Prepredene ulice bazarja, pestrost ponudbe (predvsem turških izdelkov) in trud prodajalcev, da jim uspe zaustaviti korak in pritegniti pozornost s kakšnim izvirnim stavkom, na primer: »How can I help you to spend