pridobljena? Zelo nenavadno je, da se je leta 2004 začel postopek za naložbo nadomestnega bloka 6, danes oziroma že lani, torej pet let po začetih dejavnostih in v tem času pridobljenih soglasjih, pa se nekdo začne spraševati o njegovih vplivih. Še enkrat pa poudarjam, da je na blok 6 treba gledati kot na nadomestni objekt, ki dejansko prispeva k temu, kar si v Sloveniji želimo glede podnebnih sprememb. Ob tem se je treba tudi zavedati, da je vedno boljša postopnost kot radikalni poseg, s katerim bi se odpovedali premogovništvu in proizvodnji električne energije iz fosilnih goriv v Sloveniji. Res ne vem, zakaj bi bili Slovenci bolj papeški od papeža. Včeraj (9. septembra 2010, op. av.) sem bil na predavanju gospoda Georgea Monbiota, okoljskega misleca, ki je zaprisežen nasprotnik gradnje termoobjektov, vendar pravi, da mora to vsaka država reševati zase. Zato bi ga tudi sam poprosil, naj te reči ureja v Veliki Britaniji, od koder je, kolikor vem, eden največjih onesnaževalcev v zadnjem času, British Petroleum, s črpalnimi platformami nafte. Sprašujem pa tudi tiste, ki se spotikajo ob projekt: zakaj pa niso zastavili svojega vpliva, da bi se EBRD, ki ima tudi sedež v Veliki Britaniji, postavila proti projektu? EBRD je projekt podprla, ker ga je razumela kot prispevek k ekološki sanaciji na dolgi rok. Zdi se, da je ekološka vprašljivost projekta v javnosti pravzaprav največja, na druge, morda še večje onesnaževalce, pa kot da se pozablja … Res je; področje, kjer smo vsi skupaj zelo malomarni, je denimo področje prometa. Menim, da je to ena ključnih stvari, ki pa je zagotovo povezana tudi s tem, kako je v Sloveniji organiziran javni prevoz. Na to pozabljamo vedno, kadar govorimo o emisijah in o energetski rabi. Pa je to eden najhujših emitentov tako glede trdih delcev kot CO2. A tega nekako ne želimo slišati, saj je promet, prevoz, del našega udobja. Raje s prstom pokažemo na primer na termoelektrarno. Moti me tudi, da pozabljamo na individualna kurišča, saj je množica le-teh neobvladljiva z vidika vplivov na okolje. Nikoli ne vemo, kaj se tam kuri, ne moremo čistiti plinov, ker je predrago. Zato sem zagovornik velikih enot, ki jih imamo pod nadzorom in lahko vse emisije nadziramo. Najlepši primer se je pokazal, ko so merili trdne 18
delce. Največje preseganje teh je v Ljubljani, Celju, Trbovljah. V Velenju in njegovi okolici tega ni, čeprav je eden največji »onesnaževalcev« postavljen v neposredni bližini. To pomeni, da se bodo morali vsi »dušebrižniki« okolja usmeriti še na kaj drugega, ne pa da se napajajo na termoelektrarni oziroma na nadomestnem bloku 6, ki pomeni le prispevek k zmanjšanju vplivov na okolje. S TEŠ 6 zaključujemo premogovništvo v Sloveniji, to se pravi kurjenje premoga, na drugi strani pa s sodobno tehnologijo znižujemo tudi vse emisije, tako toplogrednih plinov kot CO2, kjer je treba enkrat tudi povedati, da to ni strupen plin, saj ga potrebujemo v življenjskem ciklusu. Ostali plini so prečiščeni, drugih strupenih izpustov pa v Šoštanju tako rekoč ni. Gospodarska kriza postopno, a zelo počasi izzveneva. Kako je vplivala na poslovanje skupine HSE? Predvsem s padcem cen električne energije na trgu, ki se vedno bolj oblikuje na borzah, posledično z znižanjem marže ter z zmanjšanjem porabe električne energije. Ključni izziv je torej, kako se tem negativnim trendom upreti. Ocenjujem, da smo bili pri tem, tako v lanskem kot v letošnjem letu, uspešni, kar dokazujejo tudi podatki. Padec zaslužka zaradi padca cen smo uspeli kompenzirati z več prodane električne energije, kar v razmerah, ko poraba električne energije pada, ni preprosto. Tudi v Sloveniji je bil letos nekoliko manjši obseg prodaje, smo pa uspeli toliko več prodati v tujini. V končni fazi imamo tako kar lep prirast obsega prodaje. Kako se razumeta z novo gospodarsko ministrico Darjo Radić? Z ministrico sva se že srečala; povedala je, da se doslej ni ukvarjala z energetiko in da mora stvari preučiti, preden se bo lahko opredeljevala. To se mi zdi korektno. Ste ji že predlagali idejo o združitvi dveh stebrov? Oblikovanje oziroma »premetavanje« naložb družb v državni lasti je vedno stvar lastnika. Res pa je, da lahko predlagamo in povemo, kaj bi bilo smiselno. Tega sicer še nisem storil, čeprav je moje stališče znano: smiselno bi bilo združiti slovensko energetsko proizvodnjo, preden nas pokoplje sindrom majhnosti. To se nam namreč dogaja že danes: kadar se želimo prijaviti
na tender v tujini in je kot izločilno merilo postavljena milijarda evrov dohodka, to pomeni, da smo vnaprej izločeni iz takšnih natečajev. Pa ne le mi, tudi naša slovenska konkurenca. Že zato bi bilo smiselno, da nas lastnik združi, kar bi omogočilo marsikatero racionalizacijo. Morda pa se bo to zgodilo v prihodnjem desetletju. In ko sva ravno pri desetici: HSE naslednje leto praznuje deseto obletnico obstoja. Kakšnih bo po vašem mnenju naslednjih deset let? Vsi smo tukaj zato, da bo tudi naslednjih deset let uspešnih. Morajo biti uspešna! Pod kakšnimi pogoji? Če bomo delali tako, kot delamo zdaj, ob sočasni izvedbi zastavljenega predloga razvojnega načrta. Če bomo pri tem uspešni, sem prepričan, da bomo tudi v prihodnje pri vrhu lestvic največjih in najuspešnejših. Seveda pa to ni naša edina ambicija. Radi bi postali še uspešnejši igralec v regiji. Tu pa smo spet pri »stebričenju« in nujnosti združitve obeh obstoječih energetskih stebrov v enega. Z združeno proizvodnjo in izkoriščanjem sinergij bi vsi pridobili. V to sem trdno prepričan. V službo v Ljubljani se vsak dan vozite iz Velenja. Vam sploh ostane kaj prostega časa? Zelo malo. Tisto, kar ga je, je navadno za konec tedna. Takrat poskušam biti doma, z družino. Tudi za konjičke mi ne ostane kaj dosti časa; le berem še precej, pa internet pogosto pregledam, tudi ko pridem iz službe. A to že ni več konjiček, temveč obveza. Imate odprt profil na Facebooku? Ne, tega pa nimam. Pri delu, ki ga opravljam, je ohranjanje zasebnosti že tako ali tako težava, zato se vzdržim vseh dodatnih komunikacijskih orodij, s katerimi bi se izpostavljal, če to res ni potrebno. Bi se znova prijavili na delovno mesto generalnega direktorja HSE, če bi imeli to priložnost? Težko odgovorim na hipotetično vprašanje. Sem pa zdaj tu in naredil bom vse, da uresničimo, kar smo zapisali v razvojni načrt. Intervju: mag. Petja Rijavec in Majna Šilih Fotografije: Majna Šilih