Issuu on Google+

dr. Otto Hawlina

GALICIJA 1914 Vojni zapiski od junija 1914 do januarja 1915


Ta prevod posvečam moji teti Mariji Hawlina, poročeni Röger. Peter Hawlina

Kratko uvodno pojasnilo. Dnevnik je med svojo udeležbo v veliki vojni pisal zdravnik stotnik Otto Hawlina, dr. med. Zapiske je delal sproti, stenografiral jih je s svinčnikom v žepno beležnico. Ti zapiski vsebujejo samo orientacijske podatke. Kasneje, ko je ležal bolan, jih je prepisal v črtani zvezek formata 16 x 20.3 cm. Zvezek ima 90 strani, popisanih je 46. Vsaka stran ima 19 črt, vendar jih pisec ni uporabljal, ker je pisal gosteje. Tudi odstavkov ni delal. Te je v pretipkanem besedilu naredila Marija Röger. Na vsaki strani je navadno vsaj 30 vrstic. Pisava je enakomerna, čitljiva, ves čas je pisal z istim nalivnikom in večinoma z istim črnilom. Zapisan je nemško. Sam je samo tu in tam podčrtal kako besedo, nekatera mesta je kasneje podčrtala Marija Röger z rdečim in nekatera mesta s plavim kemičnim svinčnikom in ravnilom. Pretipkani dnevnik je prevedel njegov vnuk Peter. Pretipkani dnevnik šteje 62 strani. Žepno beležko, zvezek z lastnoročnim prepisom in pretipkani zapis hrani Peter Hawlina. Dnevnik obsega dneve od prvega dne služenja, 27. 7. 1914, do 12. 1. 1915, ko je bil zaradi bolezni poslan na dopust. Začne se na prvi notranji strani zgoraj, kjer je Marija Röger z rdečim kemičnim svinčnikom zapisala 27. VII. 1914. - 12. I. 1915. Pričujoči prevod je torej prevod pretipkanega prepisa originalnega dnevnika. Kratek življenjepis (obstoja tudi daljši in precej dokumentov in fotografij): Otto Hawlina je bil rojen 12. novembra 1876 v kraju Huorka, današnja Slovaška, kamor je bil njegov oče Anton premeščen kot upravitelj gozdnih posestev kneza Windischgrätza. Kasneje so bili premeščeni v Slovenske Konjice, zato je Otto osnovno šolo in gimnazijo končal v Celju. Še enkrat so bili premeščeni v Planino pri Rakeku. V Grazu je doštudiral medicino, nekaj časa delal kot zdravnik v Grazu, Celovcu, Beljaku, Litiji in prišel v Tržič Tam je delal kot zdravnik in se leta 1912 poročil z Ano Pollak. 30. maja 1914 se mu je rodil sin Herbert, julija je bil vpoklican v vojsko. Njegova mati, Ana Jurisch, je umrla 1895. leta, oče se je drugič poročil z njeno sestro Antonijo. To mačeho Otto v spominih omenja kot mamo. Oče Anton je umrl leta 1906 v starosti 57 let, mačeha Antonija pa leta 1936, pet let po smrti Otta, v starosti 79 let. Otto je po bolniškem dopustu v domači oskrbi toliko okreval, da je spet lahko ‘služil domovini’. Najprej je vodil rezervno vojaško bolnico v Ljubljani. Takrat se je rodila druga hči, Marija. Od novembra 1917 je kot zdravnik premeščen v Videm (Udine) v zaledje soške fronte. Tu je dočakal konec vojne, ko se je vrnil v Tržič in tam nadaljeval s privatno zdravniško prakso. Po nekaj letih je ohromel in tudi hrom še zdravil Tržičane in okoličane. Umrl je leta 1931 v starosti 54 let. Peter Hawlina


DNEVNIŠKI ZAPISKI 27. VII. 1914. Ob močnem nalivu in v trdi temi sem ob devetih zvečer prišel v Kanal. Na poveljstvo me je peljal posilni, ki je na postaji zaman čakal svojega oficirja. Dodelili so me 17. četi 27. pešpolka, komandanta pa bom našel pri Zlatem levu. Po krajšem tavanju v temi, sem našel oficirsko jedilnico in v Levu tudi prenočišče v sobi, ki pa sem jo prvo noč moral deliti z nekim nadučiteljem. Biti pa sem moral kar zadovoljen, da sem prenočišče sploh dobil; vojska je že vse zasedla. 28. VII. 1914. Že ob osmih zjutraj sem začel pregledovati vpoklicane novince in jih veliko zavrnil; nekateri so imeli za pest debelo kilo, izrazite srčne napake, številne podhranjene in izčrpane, prekmalu postarane, tako da so bili pri štiridesetih letih videti deset let starejši. Dopoldne srečam dr. Ipavica, ki je dodeljen istemu bataljonu in je bil danes vpoklican. V Kanalu ostanemo do 3. avgusta. Do takrat v Kanalu vsak dan sprejemamo vpoklicane nabornike. Popoldne grem včasih na izlet do vežbališča in skladišča, kjer izdajajo opremo in odeje. Presenečeni smo nad kakovostjo robe in smo prepričani, da nasprotnik ne more imeti boljše! O našem razporedu ne vemo še nič, v začetku se zanašamo, da bomo dodeljeni enotam za varovanje meje proti Italiji, saj bataljon, ki je nastanjen v Kanalu sestavljajo same graničarske čete, sami navadni vojaki, redki imajo čin, naj bo aktiven vojak ali rezervist. Tudi četni oficirji so večinoma rezervni oficirji, izjema je komandant, ki je nadporočnik. 2. VIII. Ob sedmih zjutraj odkorakamo proti Gorici. Pred odhodom zatrobi trobentač “pozor” in “k molitvi”. Vsi smo tiho kot miši, nekam zadihano in s tesnobo, z roko ob robu kape poslušamo zvoke signala; vse nas obhaja misel: zdaj bo šlo zares! Dan je lep, ceste prekrasne, da je veselje korakati; vendar se kmalu pojavijo prvi izčrpanci, saj starejši vojaki še niso vajeni korakati s polno opremo. Zagledam debelega moškega v civilni obleki z vojaško čepico, bajonetom na puški, ki počasi koraka, obraz pa ves prepoten. Kljub temu je videti dobro razpoložen in reče, da mu nič ne manjka, le koraka nekoliko počasneje. Zdi se mi nekam znan in po nekaj vprašanjih ugotovim, da je brat mojega svaka Vrtačnika. Še nekaj časa si briše znoj, potem pa sprejme moje povabilo, da se mi pridruži na mojem vozu z opremo. Do pretresljivih prizorov prihaja, kadar korakamo skozi rojstne kraje nekaterih vojakov. Ob cesti stoje žene, otroci in starši, iz kolone pa od časa do časa pohiti kdo od vojakov, da se še za kakšno minuto s težkim srcem z objemom poslovi od domačih. Dvakrat nas med potjo preseneti nevihta in končno precej utrujeni okrog osmih zvečer prispemo v Gorico. Bataljon se namesti v “Malem domu”, oficirji še ob devetih sami iščemo prenočišče. Z dr. Ipavicem najdeva kar prijazno privatno stanovanje, hoteli so že vsi zasedeni. Do 14. VIII. ostanemo v Gorici. Tudi tu še sprejemamo in opremljamo rekrute. Presenečen sem, ko zvem, da moram imeti konja; za nakup konja prejmem 900 Kr, 320 za sedlo in 400 za opremo. Poskus, da bi konja kupil sam, se kmalu izkaže za neizvedljivega, ker so vsi konji zaseženi. Ko dobim opremljenega konja v vojašnici in hočem denar vrniti, me napotijo na oskrbništvo, denarja nikjer nočejo sprejeti in končno ga nimam komu vrniti. V podobnih primerih nihče ne ve, kaj mora ukreniti; do kompetenčnih nejasnosti prihaja tudi v najbolj preprostih zadevah! Čas v Gorici porabim za to, da se povsem na novo opremim; napravim tudi prve previdne poskuse z jahanjem, ki kmalu toliko zaležejo, da lahko v koraku jaham ob koloni. 10. VIII. odkorakamo na strelske vaje; pravi čudež je, da se nič ne pripeti, saj streljajo kar na slepo. Vrnemo se šele ob pol enajstih zvečer in imamo precej omagancev zaradi marša.


Sicer je življenje v Gorici kar udobno; večkrat grem v kavarno, da pregledam prispele brzojavke. Vojne napovedi se vrste druga za drugo. Prepričanje v zmago je popolno; prepričani smo, da bodo boji samo na Poljskem in Ruskem, vidimo se že na pohodu na Moskvo. Pri tem pa ne vemo, da so v tem trenutku Rusi že vkorakali v Galicijo. Po drugi strani pa si ne morem misliti, da bi skoraj povsem neizurjeno vojsko, kakor se je pokazala na strelskih vajah, lahko uporabil v bojnih formacijah. Tolažimo se lahko s tem, da so te enote predvidene za varnostne namene v zaledju. Zgodilo se je drugače, kasneje smo vseeno prišli na bojišče. Pri vsem udobnem življenju v Gorici, je bilo vseeno čutiti nek nemir; čete so bile izmenično v pripravljenosti, eno noč smo morali v vojašnici prespati tudi častniki, kot da je sovražnik pred vrati. Nekega popoldneva je precej vznemirjenja vnesla novica, da so v okolici opazili sovražnikove premike. Policija je primer vročično raziskovala, prijeli so številne politično sumljive in jih zaprli v gradu, med njimi tudi našega dosedanjega poveljnika dr. Irgoliča. 12. VIII. zvečer smo imeli svečano večerno prireditev z glasbo in sodelovanjem prebivalstva; igrali so nemško, avstrijsko in italijansko himno. 9. VIII. je bila po maši na prostem opravljena tudi zaprisega. Poleg mene so bataljonu dodeljeni še naslednji zdravniki: dr. Ipavic, dr. Rodoschegg in dr. Schwab. 14. avgusta, ob petih popoldne, je stal cel polk pripravljen za pohod na malem vežbališču. Še enkrat znak “k molitvi” s svojim presunljivim učinkom, po tem pa na postajo, da se odpeljemo na Galicijo. Ob sedmih zvečer smo končno vsi na vlaku in prek Nabrežine se odpeljemo proti Ljubljani, kamor naj bi prispeli ob sedmih zjutraj. Pred odhodom sem o tem obvestil Ano, na postaji se res srečamo z njo, Jeanette, mamo in Rozo[1]. Enourni postanek je prekratek in predolg za ponovno slovo! Kljub vsemu sem veder, saj gre v etapah vse tako počasi, kaj se nam sploh lahko zgodi? Za žalost torej ni razloga. V nadaljevanju vožnje se po kupejih prav udobno namestimo. Hrane in pijače je dovolj, ves čas dobro vzdušje, za povrh še prijetni pogovori s tovariši.. Na posameznih postajah (Celje, Pragersko, Ptuj) se srečujemo in pozdravljamo z znanci. Na Ptuju teče za že odhajajočim vlakom še Tržičan Jazbec in me pozdravlja. Na naš prehodni cilj, Lavočne v Galiciji, se ponoči peljemo mimo Blatnega jezera, prek Pešte, Debrecina in Munkacza. Vožnja skozi ogrsko nižino je prekrasna, dnevi sončni. Na vseh postajah je prepolno ljudi, največ v Pešti; pozdravljajo, vzklikajo, mahajo. Vsi vzklikajo: ”Eljum a haza”[2], nekateri smo že kar hripavi. Na mali postaji ob neki pusti, nas z glasbo sprejmejo cigani. Lep sončni zahod v ravnici, ob tem pa zven cimbal, vanj se čudovito zliva zvok gosli. V meni je vse to vzbudilo in pustilo nepozaben spomin. Proga se od Lavočna zelo strmo vzpenja, dela velike zavoje in je speljana skozi številne predore. Na prelazu opazimo, da so vsa drevesa podrta in gradijo dve veliki poslopji. V Lavočni so peroni in tiri premazani z apnenim beležem zaradi nevarnosti širjenja kolere! 18. VIII. prispemo v Lavočne in tam zvemo, da moramo naprej do kraja Zydaczow. Opoldne pripeljemo v Stryj, kjer uro postanka izkoristimo za to, da se najemo. Ob petih popoldne pripeljemo na cilj v Zydaczow. Vsi izstopimo in formiramo polk, saj naj bi še nocoj odkorakali v Gelsendorf, 20 km od Zydaczowa. Za odhod se pripravljamo do sedmih zvečer. Končno se premaknemo; konji so zaradi dolge vožnje z vlakom prespočiti in nemirni, vseeno si ga drznem zajahati. Nekaj časa gre kar v redu, potem pa se spotakne in čez njegov vrat zdrsnem v mehki pesek. Jahanja imam s tem za danes dovolj, raje korakam, poleg tega je že temno in začne rahlo deževati. Dež nas najprej nič ne moti, po dveh urah korakanja pa so ilovnata tla povsem zmehčana in nas strašno ovirajo. Vidimo komaj seženj pred sabo, niti moža pred seboj ali zraven sebe. Čete so izgubile medsebojni stik, konji in moštvo se v močvirni pokrajini komaj premikajo, zato se okrog enajstih ponoči odločimo, da bomo prenočili na pristavi ob poti. Pristave so v Galiciji zelo velike, v vsaki lopi je prostora za cel


bataljon, nas namestijo v gospodarsko poslopje in senik. Upravnika ni, ker je vpoklican, njegova žena nam še ponoči skuha čaja in postreže z žganjem ter kruhom z maslom. Prvi dan na fronti je padel ravno na cesarjev rojstni dan! 19. VIII. 1914 Po toplem zajtrku, ki nam ga pripravi oskrbnica, se ob 6. uri zjutraj napotimo naprej proti našemu sinočnjemu cilju, Gelsendorfu. Podnevi šele vidimo, kako brezupna je videti pot po včerajšnjem dežju; malo še prši, v glavnem pa je dež ponehal. Ob 8. uri zjutraj dospemo do Gelsendorfa. Prijeten kraj s skoraj izključno nemškimi protestantskimi prebivalci. Najdem dobro stanovanje in si sobo delim z nadporočnikom. Njegove plašnosti ne razumem. Ponoči zaklepa vrata, ob postelji ima pripravljeno izvlečeno sabljo in pištolo! Množica muh je strašno nadležna. Kot roji čebel se obešajo na strop. V Gelsendorfu povzroči precej vznemirjenja vest, da se v okoliških gozdovih zadržujejo tri stotnije Kozakov, verjetno razkropljene patrulje, kot smo takrat mislili, kajti o ruskem vkorakanju v Galicijo takrat še nismo vedeli nič. 20. VIII. Vreme je spet lepo, tudi dela ni nič. Ne vemo, kako dolgo bomo ostali tukaj, vseeno začnemo razmišljati, kako bi si življenje uredili udobnejše. 21. VIII. Ob desetih dopoldne nenadoma alarm! Ob pol dvanajstih je ukazano odkorakati iz Gelsendorfa, tudi pojesti ni več časa. O cilju ne vemo nič, vsi smo nekoliko potrti. Jaz jaham. Sonce lepo sije, popoldne pa postaja vse bolj zastrto. Na nebu ni oblačka, zato je ta zastrtost še bolj izrazita. Sončni mrk! Sončni mrk! gre skozi vrste in naelektri apatično premikajoče se moštvo. V trenutku imamo skoraj vsi, ne vem od kod, v rokah zatemnjena stekla, enega dobim celo jaz na konja in tako gremo spotikajoče naprej, saj se vsi oziramo v nebo. Neki rutenijski kmet nam je pripovedoval, da se je med prebivalci razširila razlaga, da je mrk naredil rimski papež, zato da Rusi ne bi mogli vkorakati v Galicijo! Korakamo naprej do Stryja, kamor dospemo ob treh popoldne. Cel polk se razporedi po zaprtem trgu in tam skoraj celo uro počiva. Nič ne kuhamo in tudi vojski ni dovoljeno kupovati v okoliških trgovinah. Nezadovoljni se podamo naprej; ob petih popoldne ponovno počivamo na travniku pred Stryjem in lačni vojaki dobijo jesti. Ob sedmih zvečer krenemo naprej. Cilj je Pšani, kar zvemo ob odhodu. Večer je lep, kmalu pa se začne brezupno tavanje v temi. Povsem izčrpani pridemo končno okrog pol tretje zjutraj v Pšani, kjer najdemo skromno zatočišče. Nekaj vojske spi pod šotori. 22. VIII. Pričakovanje dneva, ko se bomo lahko oddahnili po včerajšnjem maršu, je prazno; že ob sedmih zjutraj odkorakamo iz Pšanov v bojnem pohodu, ker so nam sporočili, da je v bližini ruska konjenica. Pri odhodu srečam nadporočnika Hermanna. Iz Pšanov korakamo spet skozi Žydaczow, kjer smo zapustili vlak. Nič kaj zadovoljni nismo bili zaradi tolikšnega nepotrebnega korakanja! Popoldne ob petih končno počivamo in kuhamo. Z drugimi polki se združimo v divizijo. Ob sedmih zvečer že nadaljujemo proti Czyžiče. Po počitku in okrepljeni po malici najprej kar dobro napredujemo; vendar zdaj zaradi divizijskega prateža pogosto prihaja do zastojev. Nikoli ne vemo, kako dolgo bo treba čakati; čez nekaj časa sedeš v vlažno travo in moraš morda že v naslednjem trenutku spet narediti nekaj korakov. Večno postajanje utruja bolj od dolgega pohoda. Pri vsakem takem nehotenem postanku vojaki zaspijo in jih je treba za nadaljevanje prebujati. Po vsem tem korakanju so vojaki utrujeni, zmanjkuje jim že tudi moči in samozavesti. S takimi ljudmi naj bi šli kot bojna sestava pred sovražnika? V Bobrikawu nam manjka že skoraj polovica bataljona, kot zamudniki so ostali v obcestnih jarkih. Utrujeni korakoma omahujemo v koloni naprej. Noč je precej temna, v slabem soju zvezd smo podvrženi apatičnim prividom, k temu prispeva tudi utrujenost. Luči hiš v daljavi se včasih zde blizu, včasih spet zelo daleč. Rjava ravnica na obeh straneh ceste izgleda enaka za enakima lesenima ograjama, ki se vlečeta z obeh strani ceste. Nad nami je svetlo nebo, drevesa in grmovje dobivajo podobo hiš in postav; nič kaj dobro se ne počutimo.


Kolona se je povsem podrla, v skupinah omahujemo drug za drugim, čisto blizu poči strel. Nehote pomislim na katastrofo, ki bi sledila napadu najmanjše ruske patrulje. Nič takega ni. Neki vojak ni zavaroval sprožilca, pa se mu je puška sprožila. Pol ure po polnoči pridemo končno do skromnega zatočišča v Czyžiče. 23. VIII. Ob tričetrt na sedem odkorakamo proti Bobrki. Pri odhodu smo še zelo čemerni zaradi spoznanja svoje nemoči ob nočnih premikih, v svetlem sončnem dnevu pa se žalostnih vtisov noči brž otresemo. Ko vkorakamo v Bobrko, nam uradno sporočijo, da sta bili pri Lembergu uničeni dve ruski konjeniški diviziji; padel naj bi ruski general, drugi pa je bil ujet. To nam da novega upanja in samozavesti; novico sprejmemo z vriskanjem. Kljub številnim Judom deluje Bobrka po vtisih zadnjih dni kot kulturno središče. Tu si odpočijemo, se spet enkrat do sitega najemo in se popoldne prav dobro počutimo. Ob šestih zvečer že korakamo naprej proti Hrynovu, vendar se že po nekaj kilometrih po Bobrku ustavimo in taborimo na prostem. Imam novega slugo, tisti, ki sem ga imel še iz Gorice, ni mogel dalje. Zaradi obolenja na nogi sem ga poslal domov. Zaradi današnjega predčasno prekinjenega pohoda, smo bili po predhodnih izkušnjah kar zadovoljni. Z nekaterimi oficirji najdem skedenj, kamor ležemo spat. Komaj zadremamo, že nas zbudi alarm. Ob enajstih ponoči bomo korakali naprej. Po približno triurnem maršu srečujemo na poti druge pehotne in topničarske oddelke. Vse zastane; dolgo čakamo sredi ceste; umaknem se h kupu gramoza. Vojska in kolegi so okrog mene in v obcestnem jarku. Vsi pospimo, nič ni videti, da se bomo premaknili naprej, na kupu gramoza si uredim ležišče. 24. VIII. okrog štirih zjutraj se prebujamo. Vojaki so zaradi mraza zakurili nekaj ognjev in zaradi mraza se nam kar prileže, da lahko z razbolenimi sklepi korakamo naprej. Korakamo skozi Romanow, čez pogozdene vzpetine v bojni pripravljenosti proti Hanuschowu, kjer opoldne zasedemo vzpetino in prevzamemo varovanje. Čez poldne se pošteno odpočijemo in gremo zvečer do bližnjega prenočišča v Zagori. Takoj po prihodu v Zagoro nas opozorijo na naklonjenost prebivalstva Rusom. Cel polk se namesti pri rutenijskem župniku. Na dvorišču župnije je tudi zelo velika pristava s številnimi velikimi hlevi in podi. Postavimo straže in poskrbimo za vse druge varnostne ukrepe. Župnik je starejši, a dobro ohranjen in močan možak, nemško ne zna, govori samo slovansko. V župnišču ležemo na slamarice, komaj zaspimo, nas že prebudi poveljnik bataljona. Pove nam, da sicer ni alarma, ostati pa moramo pripravljeni za pohod, povsod nas obkrožajo vohuni in lahko pričakujemo napad. Župnika so podoficirji opazovali, kako je vlekel na ušesa naše pogovore in se zunaj pogovarjal s cvili. Pokličemo župnika, ta se opravičuje, da se je samo bal požara v senikih. Zaradi varnosti ga zapremo v njegovo sobo in mirno zaspimo; kasneje nas nič več ne zmoti. 25. VIII. Ob šestih zjutraj se spet pomaknemo na našo vzpetino pri Hanuševu, kjer smo bili že včeraj. Tam poležavamo v jutranjem soncu in zares uživamo. Ob osmih zaslišimo v zraku nenavadno brnenje in zagledamo prvo letalo, ki nas je preletelo. Bil je avstrijski dvokrilec, ki je kmalu zatem preletel še nazaj. Ob dveh popoldne odkorakamo proti vzhodu proti Przemyslawu. Med potjo slišimo prvi oddaljeni topovski strel. Preden pridemo do mesta, opazimo na nasproti ležečem hribu topniško enoto; vseh se nas polasti lahno vznemirjenje. Ko ob šestih zvečer korakamo skozi mesto, nas prebivalci, pretežno Judje, pozdravljajo z velikim navdušenjem in vriskanjem. Ljudje se stiskajo k prehodu, delijo sadje, cigarete in pijače, brez ustavljanja gremo strumno skozi mesto. Vsi smo presrečni, polni poguma. “Ruse bomo sesekali na koščke” je vsakemu od nas tako trdno v zavesti, da drugače biti ne more. Tako korakamo dalje, počasi se zmrači, šala umolkne, prečkamo močvirno dolino in srečamo topniško kolono, ki se mora zaradi premehkega zemljišča vrniti, ker ne more naprej.


Napredujemo zelo počasi. Moja četa je zadnja v polku. Ukažejo nam, da se razporedimo po 10 korakov narazen in ostanemo povezani s polkom pred nami. Zaostalemu oddelku s strelivom so namreč pozabili povedati, kam so razporejeni. Nadporočnik se vrne in skupaj greva ob raztegnjeni verigi vojakov, ki so večinoma že čepe spali in jih morava zbujati. Tako sva šla mimo polovice čete in prišla do vzpetine, kjer sva imela dober razgled po dolini, ki jo je slabo osvetljeval mesec. Tam je stal Italijan iz naše čete, ki je na moje vprašanje, kam je odkorakal polk, odgovoril, da tega ne ve. Zveza je torej prekinjena. Na, zdaj smo pa tam! Ko še tako stojimo na vzpetini in se posvetujemo, kaj nam je storiti, se začne iz doline strašansko streljanje in nad nami že slišimo žvižge krogel. Pritajimo se v plitvo kotanjo. Streljanje se je kmalu končalo, vseeno ostanemo v kritju, saj ne vemo, kam naj se obrnemo in se nočemo spuščati v nevarnost, da bi v temi na nas streljali lastni vojaki. 26. VIII. Po tesnobni prečuti noči pride v ranem jutru po nas sel po poti, po kateri je šel polk. Zvemo, da se je ponoči med obema polkoma (L.J.R. 4 in L.J.R 27) znašlo nekaj Kozakov, sprožili so nekaj strelov in se umaknili. Polka sta se imela za sovražni enoti in sta se začeli obstreljevati, dokler poveljstvo ni spoznalo napake. Seveda je bilo več mrtvih in ranjenih. Zgodaj zjutraj se tako pomaknemo v Lipovce, vidimo prve ustreljene konje in prve padle vojake. Nekateri ležijo še na robu ceste, slabo pokriti s plaščem, eden krvav in z razbito lobanjo. Prav nič vzpodbuden prizor, za povrh pa še prazen želodec. Ob osmih vidimo, da se je pred nami razvrstilo topništvo, tudi polk se uredi v bojno pripravljenost. Ukažejo, da se sanitetni oddelek pridruži zadnji četi vsakega polka. Tako združimo dr. Schwab, dr. Rodoschegg in jaz naše oddelke in korakamo za mojo četo, ki je bila zadnja. Dr. Ipavic je bil s svojo četo že v Gelsendorfu premeščen v prateški polk. Pred seboj že slišimo živahno bobnenje kanonov in drugega orožja. Ko prečkamo neko strnišče nam prideta naproti oba prva ranjenca. Ranjena sta v roko, že povita in gresta od nas naprej v divizijsko postajo v Lipovice. Vse dopoldne napredujemo; naši ne gredo, temveč tečejo in sopejo naprej. Pomeni, da Rusi ne držijo položajev. Proti enajsti uri vidim, da se je četa utaborila na nekem pobočju. Komandant bataljona, stotnik Blaschke nam zakliče, naj ostanem pri mlinu v dolini in jim pošljemo samo kotle iz kuhinje, ki nam je priključena. S sanitetnim oddelkom ležimo v dolini, pokosimo in si kljub topovskemu trušču bližnje baterije privoščimo namakanje nog v potoku. Moja četa na pobočju se ne premakne. Mineva ura za uro, spredaj se nič ne premakne, na našo poizvedbo izvemo, da so komandant bataljona, nadporočnik in aktivni poročnik Mohr že dolgo z neko enoto spredaj in se že dolgo niso javili. Postane nam nelagodno, ker nismo prej uvideli, da brezdelno poležavamao, ko pa je spredaj gotovo veliko dela. Zdravniki povemo ostalim oficirjem, da se bomo ne oziraje se na ukaz približali četi, saj se je fronta od nas precej odmaknila. Z moštvom krenemo proti fronti, pa ne pridemo daleč. Iz področja pride nekaj ranjencev, ki nam zavpijejo naj ne gremo naprej; področje so ravno zasedli Kozaki. Torej nazaj! Obvestiti četo! Spotoma srečamo patruljo konjenice, ki jo vodi častnik. Sprašuje, če kaj vemo o sovražniku, povemo, kar smo zvedeli od ranjencev. Z znaki sporoči daleč zadaj stoječemu eskadronu in se požene naprej. Tudi našo četo opozorimo in prečka bojno črto. Vrnemo se v Lipovce; napredovanje nam je odrezano. Spotoma srečamo še strojnični oddelek, tudi tega pošljemo k naši četi. V Lipovci se je zbralo precej prateža. Višji štabni zdravnik nas napoti naprej na cesto na postajo prve pomoči v Visnovčik. Gremo mimo razbeljene baterije in smo spotoma priče topniškemu spopadu. V Visnovčiku pa nam vsevprek dero naproti. Na postaji prve pomoči nam povedo, da moramo takoj nazaj, ukazan je umik in pri prvi pomoči bodo ostali samo trije zdravniki. Vsak čas lahko pričakujemo nasprotnikove granate.


Začne se neurejen umik proti Lipovcam. Ovinke sekamo, vsi jo ubirajo naravnost čez polja. Tudi sam sem od hoje zares utrujen. V Livoncah pri divizijski sanitetni postaji je del enot zastal, ostali gredo naprej proti Przemyslawu. Zdaj zvemo, da so se Rusi vse dopoldne premišljeno umikali vse do vnaprej pripravljenih utrjenih položajev, od tam pa so naše utrujene vojake strašno zdesetkali. V zmedi se znajdem ločen od Schwaba in Rodoška, najdem pa nekaj drugih znancev. Nenadoma, ko še premišljamo ali bi nadaljevali pot do Przemyslawa, završi vest, da sta ga dve ruski konjeniški diviziji zasedli in tja ne moremo več. Tega ne moremo verjeti in skupaj z ostalimi skupinami skušam okrog devetih zvečer vseeno priti v Przemyslaw. Ceste so povsem zatrpane z vozili in topništvom; mi se vijemo skozi. Nenadoma nas iz smeri Przemyslawa začnejo obstreljevati in nad glavami nam žvižgajo krogle. Sprevod se ustavi, oddelki se razvrstijo in strojnice pošljejo naprej. Tu nimam kaj iskati, v zaklonu cestnih jarkov se vrnem do divizijske sanitetne postaje v Lipovce in se na smrt utrujen zgrudim v nosila. Zaspim tako trdno, da ne slišim nobenega streljanja več. 27. VIII. Zbudim se zgodaj, okrog mene ležijo ranjeni častniki. Zvem, da so ponoči obstreljevali celo postajo prve pomoči, krogle so padale tudi v vrtu, kjer so ležali obvezani ranjenci. Štabni zdravnik dr. Stein se je skril pod operacijsko mizo. Komaj se je tja zavlekel, že sta padla nanj s ceste dva vojaka in negibno obležala. Mislil je, da sta mrtva, čez nekaj časa pa sta se začela premikati in izkazalo se je, da sta tudi onadva iskala zaklon. Ogenj so Rusi ponoči takoj ustavili, ko so izvedeli, da imamo tu sanitetno postajo. Od ranega jutra smo začeli v vrtu delati na vseh obvezovalnih mizah ter ranjencem in izčrpancem dajati poživila. Tudi sam sem si našel delo. Nad vse je legla težka apatija. Po nočnih vesteh nam je umik odrezan, saj so Rusi zasedli Przemyslaw; sprijazniti smo se morali z dejstvom, da smo vojni ujetniki. V kraju in po cestah je polno naših skupin, največ polkov 22. pehotne divizije. Poleg tega imamo še okrog 200 ruskih vojnih ujetnikov. Kaj bo z nami? Ob devetih nam ukažejo, da krenemo proti Przemyslawu, tudi zdravniki. Vsi smo prepričani, da gremo v rusko ujetništvo. Pri oddelkih vidim pripravljene bele zastave, eden je na palico pritrdil robec, drugi brisačo, tudi topničarji obešajo bele krpe na svoje orožje. Dva ranjena častnika se s solzami v očeh poslavljata in obžalujeta usodo, ki ju vodi v rusko ujetništvo. Okrog desetih dopoldne krenemo proti Przemyslawu. Na čelu jaha poveljnik divizije Kraus-Elislago in višji zdravnik 4. regimenta (Eckardt). Naprej se pomikamo v neurejeni povorki in se ves čas sprašujemo, kaj bo z nami. Če smo ujetniki, potem ne bi smeli biti oboroženi. In že eden sprazni magazin na cesto. V trenutku mu sledijo še drugi. Odpirajo tudi torbice z naboji in jih stresajo na cesto. Kot bi se ne zmogli dovolj hitro znebiti streliva si drug drugemu pomagajo odpirati in prazniti vsebino tornister, magazin za magazinom pada na tla. Celo častniki praznijo svoje Browninge in tudi njihovo strelivo se pridruži ostalemu! Cesta se blešči od nabojev, hodimo po njih, pot jih je vsa polna. V povorki hodim brez družbe, sluga z vso prtljago in konjski hlapec sta se mi ponoči izgubila v poskusu preboja, vse, kar imam, imam na sebi. Žalostno si ogledujem svoj Browning, ali ga bom res moral izgubiti? Tu in tam je odvržena tudi kakšna torba in puška, nekje ob cesti vidim na pol prevrnjen voz z novimi lopatami, ki so delno popadale v jarek. Pridemo do oskrbnega voza, ki je delno izpraznjen, ob njem stojijo polomljeni zaboji iz njih pa visijo kosi perila in obleke, tudi vse to je večinoma že razvlečeno in razmetano. Približamo se vzpetini, s katere se v dolini vidi Przemyslaw. Povorka se nenadoma ustavi in od spredaj pride ukaz: Proč z belimi zastavami! Vsi ostrmimo. Tudi ponovljeni ukaz nima vidnejšega uspeha. Iz množice prihaja pritajeno mrmranje, ki končno dobi pomen Zakaj? Gremo na položaje, se glasi odgovor in zatem obupan krik: Brez streliva smo! Vojakom ukažejo, da se vrnejo in po cesti poberejo strelivo. Medtem grem z nekaterimi


zdravniki (Mitterhammer, Esterl) naprej proti Przemyslawu. Ob dveh popoldne srečam večji del svojega regimenta na travniku pred Przemyslawom. Izkaže se, da izgube le niso tako velike, kot je bilo videti dan prej. Pojavi se tudi moj sluga, vendar brez nahrbtnika in prtljage. Pripoveduje mi, da se mu je nahrbtnik ponoči odtrgal in padel v jarek, kjer ga v temi ni več našel. Ne verjamem prevarantu! Nahrbtnik je odvrgel, da je lahko hitreje tekel, zato ga na kratko odpravim: “Če nimam prtljage, tudi sluge ne rabim. Javi se med borce!” Celo popoldne taborimo, ob petih nas nagovori neki častnik. Včerajšnji trud in izgube niso bile zaman, danes je sovražnika en oddelek napadel v hrbet, drugi ga je udaril z boka. Če ga mi tu zadržimo in mu napravimo zaporo se bo moral z vsemi silami predati. Nagovor so ponovili slovensko in italijansko, zvečer ob sedmih pa smo odkorakali skozi mesto proti vzhodu. Že čez kake pol ure pride ukaz: “Nazaj! Saniteta naprej!” Kaj naj to pomeni? Zadnji ukaz je razumeti kot umik. Iz pogovora častnikov ujamem: “ ...ta brigada beži, kolikor more hitro.” Vrnemo se na naš prostor, kjer smo bili razporejeni popoldne, tam dr. Schwab ukaže: “Zdravniki in saniteta, zbor in za menoj.” Sledimo in ne vemo zakaj. Med potjo nam dr. Scwab pojasni, da ponoči pričakujemo ruski napad na mesto nas pa je treba spraviti na varno v mestno bolnico. Lepo nam kaže! Pri nočnem streljanju tudi bolnici ne bo prizanašano, to nam je jasno, če bo mesto padlo pa lahko računamo s tem, da bomo padli v ujetništvo. S prav nič dobrimi občutki pričakamo noč, ampak utrujenost uveljavi svoje pravice in kljub mračnim izgledom končno zaspimo. 28.VIII. Lep, sončen dan, vse okrog nas je mirno kot v najbolj mirnem času. Ponoči je bilo v mestu slišati samo posamične strele. Po dobrem zajtrku v bolnici se spet pridružimo regimentu. Del sanitetne enote in zdravnikov ostane v bolnici, drug del, kjer sem tudi jaz, gre na položaje severno od mesta. Postajo si uredimo v neki kisarni. Pred nami je železniški most, na njem je dobro zakrit strojnični oddelek. V oddaljenosti je slišati bojni trušč, do nas se boji niso razvili in opoldne nas pokličejo nazaj. Ob treh popoldne odkoraka regiment spet ven, tokrat na položaje zahodno od Przemyslawa. Vidimo, da so prek polj izkopani strelni jarki. Kamnolom ob robu gozda se zdi primeren za ureditev postaje prve pomoči, zato ostanemo skoraj celo popoldne tukaj. Dr. Rodošek mi tu odredi novega slugo, ta je nekje našel častniško torbo, v njej spodnjice, srajco in robce. Zame, ki sem brez vsega, kar dober vojni plen! Proti večeru si prav pred našim kamnolomom neka baterija uredi svoje položaje, zato mi tu ne moremo več ostati. Vrnemo se skozi gozd in čez kakih deset minut najdemo pristavo, kjer prenočimo. 29. VIII. Noč je bila mirna, slišati je bilo samo posamične strele. V pristavi uredimo postajo prve pomoči, opoldne pa nas prestraši hrup in razbijanje. V naši bližini je razneslo šrapnel in kmalu vidimo še več belih šrapnelskih oblačkov kakih 200 metrov pred nami. Torej spet umik čez vzpetino, pokrito z gozdom; v njej iščemo kritje. Od tu se nam odpira lep razgled na bojno polje. Pod nami je vkopana baterija, malo naprej je baterija v kamnolomu. Na nasprotnem pobočju, precej daleč vidimo skozi daljnogled rusko pehoto, ki v ohlapni verigi prihaja iz gozda in teče čez polje. Zdaj začno streljati naše baterije pod nami in kmalu vidimo na ruski strani bele okrogle oblačke šrapnelov. Linija se umakne, kmalu se spet prikažejo, tokrat bolj posamično. Naše baterije spet streljajo, tokrat bolj vztrajno, nad gozdom na drugi strani vidimo oblaček za oblačkom. Zdaj je v gozdu mirno, nič več se ne premakne. Ob nami se v gozdu skriva eskadron lahke konjenice, ki z nami opazuje borbo. Nad nami zaslišimo hrup, visoko nad nami preleti letalo, verjetno rusko. Ostanemo kjer smo, zadovoljni z zanimivim razgledom, kar čez kake četrt ure za preletom letala zaslišimo drugačno brenčanje in pokanje: “Beli oblački prihajajo” pozdravi dr. Lantschner prihajajoče šrapnele, ki so pokali na jasi ob našem gozdu. Letalo je moralo opaziti naš položaj s konjenico in sovražna baterija nas je vzela za cilj.


Tudi tu se torej ne moremo zadrževati, zato gremo spet naprej do naše pristave v dolini, kjer je zdaj videti povsem mirno. Posamično ali v skupinah, ki so si med seboj precej oddaljene, prečkamo jaso in se vsakič, ko slišimo hrup, vržemo za najbližji greben na zemljo. Tako srečno pridemo do našega stanu. Gremo še naprej do kolone za oskrbo s strelivom, ki stoji na robu gozda. Od tod opazujemo naš prejšnji položaj. Večer je prelep, sonce zaide. Na jasi ob gozdu stojita dve velikanski kopici slame, vsaka velika kot hiša. Te si je ruska baterija vzela za tarčo in jih obsipava z minami. Te zadevajo levo in desno od njih, čez kopice se vali črn oblak, zemlja je meter visoko razrita. Prelep pogled, pomešan s privoščljivostjo: Kar streljajte, že dolgo nas ni več tam! Tudi ta ruski večerni blagoslov se je končal, bitka je ponehala in spet smo se vrnili v pristavo, ki so jo čez dan obstreljevali. Zvečer smo tja prenesli še dva ranjenca, ki smo ju oskrbeli ob soju baterijskih svetilk, saj močnejše luči nismo smeli uporabljati. 30.VIII. Noč sem na slami dobro prespal, čeprav je bilo ponoči čisto blizu slišati nekaj strelov. Jutro je spet prelepo. Premestimo se na rob gozda k naši koloni za oskrbo s strelivom. Spomnim se svojega vojnega plena, sežem po najdeni oficirski torbi in se v gozdu začnem preoblačiti, saj se v zadnjih dneh nisem slekel. Ravno, ko sem v srajci, gatah in bos, začne v gozdu čisto blizu treskati. Dobili smo jutranji pozdrav ruske baterije! Tako hitro se v življenju še nisem oblekel! Možje iz regimenta, ki je taboril v bližini, so v neprevidnosti zakurili ogenj, da bi si skuhali zajtrk. Dim je izdal naše položaje. Rusom so z dimom pošiljali signale tudi prebivalci, sploh je dim rad privabljal šrapnele. Vse bega naokoli, kolona s strelivom si išče nov položaj. Mi se pomaknemo globlje v gozd, vendar tudi tu padajo zadetki. Vrniti se ne moremo, okrog pristave je še huje; gremo naprej, ko zdaj tu zadaj tam pade zadetek. Kadarkoli slišimo sikanje, si vsak poišče zaklon za kakim debelim drevesom. Tako pridemo do globokega jarka, kjer končno najdemo kritje. Zdaj so naše baterije pričele streljati prek nas. Po pokanju in sikanju strelov že ločimo naše od sovražnikovih. Enkrat ocenjujemo : “To so naši”, drugič pa se pritisnemo ob pobočje jarka. Čisto blizu pokajo šrapneli, odlomljene veje padajo v jarek, delčki granat pa nekaj korakov stran v gozd. Vse mogoče nam roji po glavi. “Danes je god moje sestre in mojega fanta.” Ena sama želja se vrača vedno znova, drage domače še enkrat videti zdrav(e). Počasi pa postaneš peklenskemu trušču navkljub mirnejši, apatičen. Postaneš vdan v usodo, “kakor je komu usojeno”, razmišljaš. Tako mine že celo dopoldne, na hrano ne pomisli nihče. K nam prihajajo ranjenci, mi jih obvezujemo. Popoldne okrog nas že žvižgajo krogle in zadevajo okoliška debla. Zdaj ukaže poveljnik divizije (Kraus-Elislage), da morajo zdravniki na frontno linijo, da jih bodo vojaki videli in jim bo porasla morala. Osupli sprejmemo tak ukaz. Bojna črta je 200 korakov pred nami, pravkar se umika, za njo general Schmiedt z dvignjenim revolverjem poganja vojake nazaj proti sovražniku. Tu ne moremo nič več napraviti, to je vsem jasno, torej se umaknimo. Baterija za nami je umolknila, tudi šrapnelov za nami ne slišimo več. Spet nas pot vodi mimo naše pristave, spet moramo čez golo vzpetino mimo kopic sena. Z nami se pomikajo tudi umikajoče se enote. Komaj pridemo na golo vzpetino, nas začne obstreljevati artilerija, vseeno srečno pridemo v kritje za vzpetino. Z nami se umikajo tudi nekateri civilisti, Judje iz Przemyslanyja, ki so zgodaj, tik pred borbo pribežali k nam. Osemnajstletno dekle je bila od strahu zaradi pokanja šrapnelov bolj mrtva kot živa. Za hribčkom je postalo mirnejše, tam nam pride naproti tirolski jurišni oddelek, z namenom, da zadrži napredujočega sovražnika. Neovirano se umaknemo do Kirmiza, kjer se zbira pratež. Pridružila se mi je vsa saniteta regimenta, tu sta tudi dr. Schwalb in dr. Haring. Naročeno nam je, da v Kirmizu počakamo na šefa zdravnikov dr. Schwalba. Nihče pa ne ve, kje bi bil; eni trdijo, da je še za nami, takoj zatem pa neki desetar pove, da sta dr. Schwalb in dr. Kučer že spredaj. Ko še premišljujemo, kaj bi ukrenili, nad glavami spet zaslišimo vršeti granate in šrapnel udari v tla


50 metrov pred nami. Pratež začne bežati. Vozovi se skušajo prehitevati na cesti proti Bobrki, zaradi neurejene naglice nastajajo čepi, drug za drugim. Tudi moje moštvo skuša neurejeno bežati, vendar jih uspem zadržati in ostanejo mirno z menoj. Dr. Schwalb in dr. Haring si sama iščeta izhod. Vidim, da Rusi daleč spredaj pratež obstreljujejo tudi od strani. Jasno mi je, da po tej poti ne bomo prišli nikamor. Edino možnost za prehod prek nezasedenega ozemlja vidim v severozahodni smeri, zato se odločim, da z mojim moštvom poskusim prečkati polja v tej smeri. Zvečerilo se je, Veliki voz na nebu je lepo viden, zato se ni težko držati smeri. Mojim ljudem so se pridružili še nekateri razkropljenci, z menoj je tako okrog 100 mož in 18 konj. V začetku vidim tudi manjše dele drugih oddelkov, vsi se pomikajo v isti smeri. Na naši počezni poti pridemo na močvirno področje, takoj smo premočeni, vendar se dobro izvlečemo in pridemo na dobro pot, ki nas vodi v želeno smer. Spotjo srečamo oddelek za preskrbo s strelivom, ki je počival ob poti. Skozi gozdove pridemo v naselja Romanow in zatem v Podhorodysze. Tu se ena pot odcepi v Bobrko, druga pa severozahodno v Lemberg. V Podhorodyszi počiva četa, v njej so pretežno Romuni. Poveljnik se ne more odločiti, kaj bi naredil. Sam se odločim, da s svojimi nadaljujem pot proti Lembergu in nam šele tam, kjer bomo bolj varni privoščim počitek. Zdelo se mi je nenavadno, da je bilo na poti skozi gozdove vse mirno, ko smo prišli v naselja, pa smo zaslišali sovje skovikanje. Pot sem nadaljeval sam s svojimi možmi. Vsi smo na smrt utrujeni, vendar ljudem ne dovolim počivati, saj bi pospali čim bi obstali in jih ne bi mogel več spraviti naprej. Po daljši hoji nas ustavi: “Stoj, kdo gre?”. Bila je straža cesarjevih lovcev. Kako pomirjujoč je občutek, da smo se končno spet znašli znotraj lastnih vrst. Zdaj se vse nadaljuje z zložnejšim tempom, vseeno se me možje držijo kot v otroškem strahu. Če se za nekaj trenutkov oddaljim, je že ob meni kakih pet mož, ki me prosi, da jih ne zapustim. Okoli tričetrt na pet zjutraj pridemo do utaborjenega prateža in zvemo, da je to pratež naše 22. pehotne divizije. Svoje može povedem do tabora in jim do odhoda, ki je načrtovan za šesto uro, privoščim malo počitka. Poležemo po travniku na prgišča slame in kmalu, vsaj za kratek čas, trdno zaspimo. 31. VIII. Ob šestih zjutraj spet odkorakamo, vendar nam je zdaj lažje; sam se spravim na voz, izmenično tudi moje utrujeno moštvo. Proti poldnevu pridemo v Vinniczki, kjer v bolnici Rdečega križa izdatno preskrbimo vsaj naše želodce. Dobimo klobase, pečeno gos in čaj. Za počitek mi ponudijo celo posteljo in že se veselim popoldanskega spanca. Na žalost tudi iz tega ni bilo nič. Nenadoma dobimo ukaz, da je treba bolnico do tretje ure popoldne izprazniti in moramo pomagati pri vkrcavanju ranjenih na vlak. Spet nova naloga, ki smo jo opravili do šestih zvečer. Zdaj, ko je Vinniczki izpraznjen, spet ne vemo kaj bi. Po telefonskem razgovoru s komando v Lembergu nam naročijo, naj ostanemo kjer smo in v utrdbah pripravimo postajo prve pomoči, ob sedmih zvečer pa pride ukaz, da se moramo z vsemi še v Vinniczkem ostalimi enotami takoj premestiti v Lemberg. Cesta Vinniczky - Lemberg je polna oddelkov, ki se umikajo iz Przemyslany. Ob pol enajstih zvečer pridemo v Lemberg. Skrbi za namestitev moštva sem na srečo kmalu rešen, saj na poti naletimo na prazno konjeniško kasarno, kjer se namestimo. Končno v sobah mirno poležemo na slamnjače, kar vsem zelo dobro dene. 1. IX. 1914 Ko se zbudim, je moja prva skrb, kako bom našel dele mojega polka, da bi se mu z možmi lahko priključil. Etapnih in postajnih poveljstev ni več, v poveljstvu utrdbe mi tudi ne morejo dati nobene zanesljive vesti in me napotijo na barakarsko taborišče pri gradeški rampi. Dopoldne v Lembergu pohitim še po nakupih, saj nimam drugega kot tisto, kar imam oblečeno. Kupim perilo, čevlje, nahrbtnik, pribor za umivanje itd., tako sem spet


opremljen z najpotrebnejšim. Ko se opoldne vrnem v konjeniško vojašnico zvem, da je tudi tja prijezdil sel in sporočil, da se regiment ob treh popoldne zbira pri gradeškem kolodvoru. Končno sem rešen še te skrbi, možje so spočiti in ob treh popoldne gremo dokaj dobro razpoloženi skozi mesto proti gradeškem kolodvoru. Tam res najdemo večji del regimenta, tudi dr. Schwaba, stotnika Neubauerja in nekatere znance iz regimenta. Nekega vojaka ukaže stotnik Neubauer ustreliti, ker so pri njem našli prstan, ki ga je ukradel padlemu vojaku. Tam čakam še celo popoldne, proti večeru dobimo hrano in ob sedmih zvečer odkorakamo proti Sokolnikom (5 km). Tam prenočimo, nekateri v šotorih, nekateri v hišah; sam sem se z nekaterimi namestil v sobi v skladišču slame; po dolgem času spet enkrat zaspim brez skrbi. 2. IX. Celo dopoldne čakamo v Sokolnikih, pripravljeni na pohod. Vidimo, ko dragonci privedejo dva vklenjena civilista. Kmalu prijaha tudi general s štabnimi oficirji iz iste smeri kot pred nekaj minutami skupina z dragonci. General stotniku zakliče, naj možem pove, da naj jih nekaj strelov ne vznemiri; gre za izvršitev kazni. Kmalu zatem slišimo nedaleč stran nekaj strelov. Radovednost nas žene bliže in najdemo oba obsojenca mrtva. Bila sta vohuna, ki so ju ujeli, enega pri signaliziranju, drugega pri požigu. Opoldne odkorakamo prek Nawarye proti Porszni. Za Nawaryo srečamo oddelek za oskrbo s strelivom. Med njimi vidim Lea Gassnerja, ki mi pove, da so pravkar dospeli z vlakom. Zvečer okrog sedmih pridemo v Porszno; tam srečam ostali del regimenta in kolege dr. Schwaba, dr. Rodoschka itd. Tu spet najdem svojega konja in konjarja, od katerih sem se ločil ob nočnem poskusu preboja iz Lipovce proti Przemyslanyju. Nekateri iz moštva so mi o njiju pravili, da so videli, kako je neki Kozak konjarja zabodel in odvedel konja. S konjem sem v sedelni torbi dobil spet dele moje opreme. Zvedel sem, da načrtujemo nočni napad in v pričakovanju alarma gremo ob pol devetih spat. Ob pol enajstih je tihi alarm! Odkorakamo proti zahodu, kaditi je prepovedano, glasno govoriti tudi. Kljub temu vidimo, če se ozremo, žarenje cigaret. Zaradi nediscipliniranosti smo zares jezni. Nisem si mogel predstavljati, kako daleč se v temni noči vidi žar cigarete. Po svetlikanju na raznih mestih se lahko določi položaj cele divizije. Začelo je deževati, moža pred seboj komaj še vidiš. Končno se cela kolona ustavi, v temni noči se ni več mogoče orientirati. V dežju sedimo več ur ob poti, malo zadremljemo, spati zaradi dežja ne moremo. V rani zori 3.IX. korakamo naprej; bolj ko se dani, bolj dež pojenjuje. Ob pol sedmih zjutraj prečkamo železniško progo pri Pustomytyu in se utaborimo ob pol devetih na polju pri Malinowki. Zbrana je vsa divizija, kuhajo, razdelijo nam kruh in konzerve, odpočijemo si; vse kot v mirnem stanju, zavarovanja ni videti. Prijahal je poveljnik divizije (Kraus - Elislago). Ob dveh popoldne odkorakamo in to trije regimenti v dveh vrstah, druga zraven druge po eni cesti! Pride do velikega zastoja. Naenkrat za nami v galopu pridirjajo dragonci, se delno pomešajo v četo, slišimo ogenj strojnic in vršanje šrapnelov, ki udarijo v gnečo vojakov in prateža. Vse sili od tam, vse brez reda. Mimo mene se požene pribočnik, slišim njegov klic: “Artilerija ostane tukaj!” Vse sili in hiti skozi gozd, ki je zelo gost. Mulovodec z mulo me v teku pahne v jarek, splezam ven in naprej! Vojak 4. pehotnega regimenta nenadoma vzklikne “Zdaj me ima!”, prime se za desno zadnjico, “in moker sem že tudi”, vseeno teče naprej, pri tem se sliši posebno tleskanje. Ko ga kasneje, ko se ustavimo spet srečam, vidim, kaj je bilo. Krogla mu je prebila steno čutarice, ki mu je visela za pasom in obležala v steklenici. Od tod mokrota in ropot! Pri neurejenem begu je polkovnik Zahravlinček vendarle uspel formirati obrambno linijo, da smo se za njo lahko uredili. Z mojimi nosači ranjencev sem prišel v Lublin veliki, kjer sem se ustavil, da vzpostavim zvezo z regimentom, ki je zavzel bojne položaje in kril


umik. Stal sem pri neki hiši, opazoval mimoidoče oddelke in čakal svoj polk, ki naj bi prišel zadnji, saj nas Rusi po napadu niso zasledovali. Ko tako stojim ob hiši, se začne iz vrat in oken kaditi. V hiši je bil podtaknjen ogenj, da bi z njim signalizirali našo navzočnost! Vdremo v hišo, požigalca pa že ni več. Zvečerilo se je in s polkom se premestimo proti Cerlanom. Šele po prečkanju mostu se nam je povrnil občutek miru in varnosti; po žalostnih izkušnjah današnjega dne, smo se šele ob obali jezera počutili varne. Na nekem skednju najdem pozno zvečer ne preveč dobro, vendar zelo zračno ležišče na prepihu. 4. IX. Zgodaj odkorakamo proti Dobrzanom; tam naj bi se zapolnile močne izgube polka. Končno malo miru. Čete in bataljoni se na novo uredijo, enako oficirji, saj jih veliko manjka. Tam zvem, da sem dodeljen poljski bolnici 3/3 in moram jutri oditi v Bar, kjer naj bi bila ta poljska bolnica. V tamkajšnji šoli smo dobro nastanjeni, več oficirjev v eni učilnici. Zvečer pride tudi pratež regimenta in prinese moj kovček, ki je bil tudi že javljen za izgubljenega! Tako imam spet vso svojo prtljago, razen nahrbtnika, ki ga je odvrgel purš! 5. IX. Ob osmih odrineva z dr. Kubelko, ki je tudi dodeljen poljski bolnici 3/3. S seboj morava vzeti še ranjenca, zato nam dajo pratežni voz. Hitro je skiciran zemljevid in ko je končno vse opravljeno, se ob desetih dopoldne odpeljemo. Ravno, ko odhajamo, slišimo, da je bil regimentu, ki je računal še z enim dnem čakanja, dan znak za alarm! Po skiciranem zemljevidu srečno najdemo Bar, vendar tam ni iskane bolnice 3/3. Po poizvedovanju končno ugotovimo, da je v bližini poljska bolnica. Ko pridemo tja, se izkaže, da je to bolnica 1/3. Ker je ravno poldne, nam prijazno postrežejo. Štabni zdravnik nam svetuje, da ranjenca odpeljemo na postajo v Rodatice. Takoj po kosilu nadaljujemo naše potovanje, da bi našli Rodatice, kar nam kar kmalu uspe. Ko zavijemo proti kolodvoru, vidim nekaj sanitetnih vozil, iz enega od njih mi nekdo namigne. Bil je dr. Negri in tu smo našli iskano bolnico 3/3. Ranjenca oddamo na postaji, sam pa sem zadovoljen, da sem brez dolgega tavanja in iskanja našel novi dom. V poljski bolnici sem dobro sprejet in v nekem skednju najdemo na slami kar dobro ležišče. 6. IX. Zjutraj se spet enkrat temeljito okopam in operem, potem zajtrk, poljska maša, počitek in mirovanje, prava nedelja. Zvečer zvemo, da bo samo eden od naju s Kubelko ostal v bolnici. Dr. Glas, ki je bil prej v bolnici, je bil pri Bobrki ujet, tudi dr. Negri je bil nekaj časa izgubljen, v Ravlaticah so se spet našli. Nadomestiti je bilo treba samo dr. Glasa. Kot starejši sem imel prednost in ostal sem v bolnici. Dr. Kubelka ni bil posebno vesel, ker se je moral vrniti v regiment. 7. IX. Od treh zjutraj slišimo bobnenje kanonov. To pomeni, da je naše severno krilo zmagalo in moramo ofenzivno napasti. Ukažejo nam, da moramo biti v pripravljenosti na pohod in na ukaz čakamo do poldneva, nato do večera in potem celo noč. Konji so osedlani, ponoči vseeno splezamo na naše skednje. 8. IX. Ob osmih odkorakamo proti Bratkovicam. Torej končno spet enkrat naprej, Rusi se umikajo! Tudi danes slišimo močno topovsko bobnenje. Dolgo čakamo na cesti, da je pratež mimo. Zelo je vroče, cesta prašna, vse je kot z moko posuto. Prehiti nas madžarski regiment, ki je z vlakom prišel do Raslatic. Na nekem travniku vidimo begunski tabor; to so ljudje iz bližnje nemške naselbine. Izza bližnje vzpetine se dviga dim njihove požgane vasi. Pobegnili so s tistim, kar so mogli nesti s seboj; komaj tri ure starega telička je krava šele zdaj oblizala. Zaradi dolgotrajnega čakanja na cesti smo pozni, šele ob pol desetih pridemo prek Bratkovic pred Grodek in se ustavimo na železniškem nasipu. Z dr. Negrijem spiva v vozu za ranjence. Noč je mirna. 9.IX. Že zgodaj odmeva živahno bobnenje topov, ki je vedno glasnejše, potem pa stalno pojenjuje in se sliši zelo od daleč, torej naše enote napredujejo. Opoldne peljejo mimo okrog 700 ruskih ujetnikov, za njimi okrog 20 žena in otrok, ki so jih ujeli v ruskih strelskih


jarkih in so za Ruse opravljali vohunske naloge. Zvečer zvemo, da so bili Rusi potisnjeni daleč nazaj in smo jim zaplenili 16 topov. Tudi ponoči močno topovsko obstreljevanje. Na nebu vidimo eksplozije granat; videti je kot grozovit ognjemet, razleteli šrapneli so videti na temnem nebu kot repatice. Povrh tega v bližini gori vas in ogenj vse nebo rdeče ožari. 10. IX. Tudi danes zjutraj močan topovski trušč. Vidimo dve ruski letali, ki ju atrilerija živahno obstreljuje, očitno brez uspeha. Čez nekaj časa zvemo, da so enega od njih za Grodkom vendarle sestrelili. Proti poldnevu pride veliki generalštab s prestolonaslednikom in nadvojvodo Fridrichom; pri nas se zadržijo in osvežijo. Ob dvanajstih odkorakamo, gremo skozi Grodek in vidimo v mestu več požganih hiš. Na glavnem trgu visi na drevesih šest obešencev, med njimi eden v hlačah avstrijske uniforme. Bil je pobegli oficir, ki je vohunil za Ruse. Pomikamo se naprej proti Kirnicam, med potjo veliko požganih hiš. Bolj ko se bližamo Kirnicam, močnejši je bojni hrup, razločno se slišijo streli iz pušk in strojnic. Bolnica zastane v Brunnendorfu, z dr. Negrijem greva dalje do divizijskega oddelka, kjer pomagava na oddelku za povijanje. Ker naju tam ne rabijo, se vrneva v Brunnendorf. Brunnendorf je povsem nemška naselbina. Posebno vpadljiv je sredi Galicije napis: “Deutsche Volkschule”. Zvečeri se in bojni hrup je vse bliže; nekateri beli oblački se razpočijo že v naši bližini. Vidimo, da se je divizijska postaja z ranjenci umaknila proti Grodeku, zato se odločimo ponoči zaradi varnosti ostati v Grodeku in se zjutraj spet vrniti v Brunnendorf Kiernice. V Grodeku z dr. Negrijem v v bolnico preurejeni pehotni vojašnici do polnoči oskrbujeva ranjence in jih odpošiljava z vlakom. Po polnoči se umiri in lahko malo spiva. 11. IX. Zgodaj zjutraj pripravimo vsa vozila za ranjence, poleg tega pa spraznimo še vse mogoče druge vozove in jih pripravimo za prevoz ranjencev. S temi praznimi vozovi krenemo spet proti Kiernicam; vsa prtljaga z ostalimi vozovi in našimi purši ostane v Grodeku. V Kiernicah se pridružimo divizijskemu oddelku, ki se je namestil na dvorišču pristave. Jaz grem v postajo za težke ranjence, dr. Negri dela zunaj. Dopoldne je bojni hrup še močnejši, nekateri šrapneli se razletijo prav blizu naše pristave. Dokler imamo posla, nam sploh ni mar bitke in nimamo časa, da bi se brigali zanjo. Enega za drugim nam prinašajo ranjence, mi jih oskrbujemo. Dr. Pollak in jaz operirava podpolkovnika Fabra, ki je imel odstreljen sredinec; drugi strel mu je odbil palec na nogi, tretji pa mu je prestrelil golenico pod kolenom in zlomil kost. Takoj po operaciji so podpolkovnika odpeljali z avtom na postajo in z njim še nekaj ranjencev. Vse deluje, dovolj imamo vozil za prevoz, pa naj še tako hitimo z delom, nič ni videti, da bi dela kdaj zmanjkalo. Stojimo za operacijsko mizo in popoldne me dr. Bichler začasno zamenja, da sedem in si nekoliko odpočijem utrujene noge. Bojnega hrupa slišimo le še malo, zvemo, da naši oddelki stalno napredujejo. Med drugimi Rusi pripeljejo tudi enega, ki ga je, ko je leže streljal, krogla zadela v sprednji del leve roke. Pot krogle je bila razločno vidna po krvavitvi pod kožo; ubrala je pot pod kožo po vsej levi roki, nato pod prsmi do trebuha, kjer mu je ranila črevo. Tudi tega ranjenca smo oddali na vlak v Grodeku. Pozno popoldne so pripeljali jurišnika, kateremu je granata levo roko strašno razmesarila. Cela roka je bila krvava masa mesa. Puls je imel slab in nismo si upali tvegati operacije in narkoze. Dali smo mu injekcije Dogalen, kofein in kafro, da mu poživimo delovanje srca, da bi po eni uri z boljšim izgledom tvegali operacijo. V tem pride ob desetih zvečer vojak z ustnim ukazom, da se poljska bolnica 3/3 umakne zahodno od Grodeka. Vest je popolnoma nerazumljiva, saj nihče ne pomisli na umik. Dr. Negri gre do štabnega zdravnika, ki je ostal v Brunnendorfu, da bi razčistil sporočilo; sam pa ostanem in delam dalje.


Naš jurišnik z razmesarjeno roko si je nekoliko opomogel, pulz se mu je okrepil. Ravno smo ga hoteli položiti na operacijsko mizo in operirati, ko je na divizijsko sanitetno postajo (dr. Pollak) prišel pisni ukaz, da se moramo prek Cerlanov takoj premestiti v Doliniane. Hitro smo vse, marsikaj nespakirano naložili na vozove; pri preostalih ranjencih je ostalo pet bolničarjev, mi pa smo v galopu krenili proti Cerlanom. Dr. Negri se še ni vrnil, nihče ne ve, kje naj bi bila zdaj bolnica, zato moram ostati pri divizijski sanitetni postaji. Kljub temu, da smo dirjali v galopu, so nas dragonci iz spremstva vedno znova priganjali. Pri Cerlanih nam je jasno, zakaj taka naglica: pol širine mostu čez Seno, je bilo že odstranjenega, bili smo med zadnjimi iz prateža, za nami bo most porušen. Za Cerlani nadaljujemo le še v teku, vozimo pa se sem in tja po področju, pratežni oficir je očitno izgubil orientacijo. Vozimo se naokoli vso noč in šele 12. IX. ob sedmih zjutraj prispemo v Doliniani. 12. IX. Dopoldanski počitek v Dolinianih je žalosten. Zvemo, da je ukazan splošni umik. Doslej lepo vreme se je začelo slabšati. Moja bolnišnica 3/3 je neznano kje, z njo vsa moja prtljaga in moj purš Bricelj. Ob štirih popoldne nadaljujemo z umikom. Peljemo se skozi Debrzane, kjer sem se 4. IX. odcepil od regimenta in se premestil v bolnico, nato skozi Putitiče v Milozicze, kjer prenočimo. Na poti začne deževati in dežuje vso noč. 13. IX. Ob osmih zjutraj nadaljujemo marš, pa ne vemo kam. Poti so zaradi dežja močno razmehčane. Občasno slišimo v daljavi bobnenje topov. Zaradi zastojev prateža, se pomikamo zelo počasi in pogosto zelo dolgo čakamo na poti. Na poti se kar lepimo in konji se komaj premikajo. Vseeno vso noč nadaljujemo. Kuhati ne moremo, ker so oddelki pred nami izpraznili vse vodnjake. Tako tudi bolnikom in ranjencem ne moremo kuhati hrane, še kave ne. 14. IX. gremo skozi Pinkut; zvemo, da je bil Auffenberg porušen in moramo zato kar najhitreje nazaj do Przemysla. Tako gremo iz Pinkuta do Nebenwengna, od tam pa z vozovi z veliko težavo naprej. Smilijo se mi konji, ki nimajo kaj jesti. Spet se vozimo cel dan in celo noč. Bližino obleganega področja nam kažejo goreča naselja, ki jih požigajo in rušijo, da sovražnik v njih ne bi iskal kritja. Ponoči se en voz prevrne in ga z velikimi napori spet spravimo naprej. 15. IX. ob rani zori prebredemo reko. Vse, kar je še bilo užitnega smo pojedli, vodnjaki so vsi prazni, tekoča voda kalna, še kave si ne moremo skuhati. Ob šestih zjutraj pridemo v Stanislovec, kjer končno počivamo in kuhamo. Sprejmem ukaz, da se z ranjenci, ki jih vozimo s seboj, premestim v Przemysl in tam ugotovim, kaj je z mojo bolnišnico 3/3. Ob pol devetih dopoldne se z dr. Lautschnerjem odpeljeva proti Przemyslu. Garnizijska bolnica je prenapolnjena, najine ranjence končno oddava v VI. bolnišnici utrdbe. Na poveljstvu zaman poizvedujem po bolnišnici 3/3. V VI. bolnišnici v trdnjavi me prijazno sprejmejo in dobro oskrbijo. Končno se spet enkrat pošteno najem! V mestu Przemysl ne dobiš nič, še koščka kruha ne. Postelja v bolnišnici je sicer umazana in ušiva, utrujenost premaga tudi to. 16. IX. Zjutraj se v kopališču okopam v topli vodi, užitek, ki sem ga že dolgo pogrešal. Zajtrka ne moreš dobiti nikjer, zato jo mahnem sam s praznim želodcem proti Ostrowu in iščem poljsko bolnišnico 3/3. Preiščem vso okolico pontonskega mostu pri Ostrowu in končno proti poldnevu najdem spet divizijsko sanitetno postajo. Dr. Lautschner je ostal v VI. bolnišnici v trdnjavi, ker se je slabo počutil. Ostanem na divizijski sanitetni postaji, ker tudi tu o poljski bolnišnici 3/3 ne vedo nič. Popoldne dobi postaja pošiljko sanitetnega materiala. Vreme je danes spet postalo prijaznejše in toplo. Na divizijski postaji se nelagodno počutim, saj ne spadam sem. Cel dan sem prav obupan in veliko mislim na dom; vendar je zvečer vendarle prav prijetno. Prihajajoči dan naj bi bil namenjen počitku, nabavili bodo pivo, da se nagradijo vojaki, ki so brez godrnjanja prenašali napore.


17. IX. Ob petih zjutraj nenadoma ukaz za odhod. Prek Koritnikov moramo v Krasiczyn. Cele ure stojimo na cesti, ki jo je zatrpal pratež. Na severu naj bi se pojavile močne sovražnikove sile. Lepi načrti za današnji dan, počitek in pivo, so se spet enkrat razblinili. Po brezkončnih zastojih s pratežem pridemo končno ob petih zvečer v Krasiczyn prek pontonskega mostu. Okolica je prelepa, gričevnata, v marsičem me spominja na južno Štajersko. Krasiczyn je večje naselje, ima tudi pivovarno. Zvečer zares dobimo tudi pivo in se še dolgo zadržimo v pogovoru. Prenočim končno spet enkrat v hiši na slami. 18. IX. Sporočijo mi, da sem imenovan za zdravnika polka. V Krasiczynu najdem svoj 27. pešpolk in s tem tudi nekdanje kolege. Zvem tudi, da me pri polku čaka pošta! Šele zdaj dobim pisma od mame in Ane. Pisma so stara že en mesec, na njih je datum 18. avgust, vseeno sem jih zelo vesel! Končno sem dobil znak življenja od doma. Uradnega obvestila o napredovanju še nisem dobil, zato tudi plače ne morem dobiti, saj o moji premestitvi nihče nič ne ve. Ob dvanajstih moramo spet naprej. Vztrajno dežuje. To bodo spet lepe poti! Vzdolž Sane se počasi vozimo proti zahodu in ob osmih zvečer dospemo šele v Krepno, ko bi morali biti že v Bachowu. V Krepni prenočimo. Danes sem lahko kupil 300 cigaret, dolgo pogrešani užitek po tako dolgem času brez tobaka. 19. IX. Ob šestih zjutraj nadaljujemo pohod proti Bachowu, premagati moramo precejšnjo vzpetino. Dež je ponehal, dan in pokrajina sta lepa. Vendar spet neskončni zastoji s pratežem. Prelaz se izkaže za pratež prehud in moramo zato iskati pot daleč okoli ob reki Sani, da pridemo do Bachowa. Zvečer smo v Bachowu, peljemo se še nekaj kilometrov naprej in čez noč obstanemo na cesti. Zvečer začne in dežuje spet vso noč. 20. IX. Močno dežuje, pravi dež. Ob devetih zjutraj smo še vedno na istem mestu na cesti in tudi danes bomo težko prišli do Tarnowske, našega cilja. Celotni 3. korpus je bil potegnjen nazaj, da bi ga na postaji v Rymanovem popolnili. Sovražnika že dva dni ni ne videti ne slišati. Zbrane ranjence in bolnike moramo oddati v Rymanovem. Do šestih zvečer nismo še naredili dveh kilometrov, ko so bile ceste tako razmehčane in blatne, da smo imeli zaradi prateža, ki je bil pred nami vedno znova zastoje. Kolesa so se nam včasih pogrezala do osi. Vozimo se do dveh ponoči. En voz se je prevrnil in ga spet postavijo, drugemu se je polomilo kolo in ga je treba nadomestiti. v Piatkowu ostanemo čez noč spet na cesti. 21. IX. Vožnja se nadaljuje v blatu. Vsaj družbo na poti imam dobro, z menoj je v vozu dr. Rupert Franz, polkovni zdravnik. Vreme se je ne srečo izboljšalo, poti pa so še vedno enako slabe kot včeraj. Že tri dni nismo imeli priložnosti, da bi se umili in preoblekli. Sam se že od odhoda iz poljske bolnice nisem mogel preobleči, ker je tam ostala moja prtljaga. Plašč je do vrha obrizgan z blatom, tudi čevlji so ga polni. Ob enih popoldne se nismo premaknili več kot za nekaj korakov od tam, kjer smo bili zjutraj. Rusi naj bi bili samo še okrog 30 km stran. Če se bomo tako premikali, nas bodo zagotovo ujeli. 22. IX. Še vedno tičimo v Piatkowu. Pred nami se je zataknila artilerija, ki vozilo za vozilom, kanon za kanonom posamično vlači prek hriba. Pride vest, da lahko pričakujemo jutranji ali opoldanski pozdrav od Rusov. Spet začne deževati. Dr. Franz se je že včeraj spet pridružil svojemu polku, ki je nedaleč proč prišel mimo. Proti deveti uri dopoldne slišimo zelo močno detonacijo, proti deseti še eno. Videti je, da gre za miniranje zapuščenih položajev. Proti pol enajsti gre končno vidneje naprej. Poti so obupne. Vsakih 5 - 10 metrov se ustavimo, vojaki morajo pomagati potiskati vozove. Pri tem pa ne dojamejo položaja, prerivajo se kjer se morejo, da le ni treba delati. Zanima jih samo hrana, to je edina snov za pogovor.


V vozovih imamo 50 ranjencev, bolnike s črevesnim katarjem in grižo, vendar je vsa oskrba zatajila. Proti poldnevu nam ukažejo pospešeni umik. Vse, kar ne more naprej, naj ostane kjer je. Nekaj voz raztovorimo, da bi šli lahko dalje. Do večera moramo doseči pontonski most in Sano. Kljub vsemu še vedno pogosto zastanemo. Na poti opazujemo padle konje, polomljene vozove, artilerijsko strelivo leži za cesto, po drevju visijo pasovi s strelivom za strojnice; vse to je bilo puščeno, da bi lahko prišli naprej. Vseeno se pomikamo prav počasi. Nenehno dežuje. Poti so izgubile podlago, nanje je treba spet in spet pokladati butare šibja, da se vozovi ne bi pogreznili v blato. Proti večeru pridemo na nek hrib, in ga še kar srečno pustimo za sabo. Ko pade noč, lahko samo ob soju bakel počasi napredujemo, saj se samo delu kolone osvetljuje pot. Slabo vreme se spremeni v nevihto in dežuje nepopisno. Veter tuli in biča z dežjem, to je pravi orkan. Okrog polnoči pridemo do strmega hriba. Konji ne zmorejo več. Vse obstane v blatu. Z velikim trudom, ko s šestimi konji vlečemo vsak voz posebej, potegnemo vozove na vrh. Od tam pa ne moremo naprej, vsi smo izčrpani. Zmanjka nam tudi luči, bakle so pogorele. Na doseženi točki ostanemo do zore. Ena četa gre na stražo, saj se kozaške patrulje klatijo že v največji bližini. Rusi naj bi bili samo še 15 kilometrov od nas. Konji od včeraj zjutraj niso dobili jesti, drug za drugim cepajo. Pustiti jih moramo ležati. Vozovi so polni bolnikov, tudi moj. Tudi mi smo včeraj v celem dnevu zaužili samo nekaj prepečenca. 23. IX. Po nevihti smo vsi popolnoma premočeni, ponoči nismo nič spali, veter je zelo mrzel. Zjutraj se skušam ob ognju malo pogreti. Konji dobijo malo ovsa. Jaz dobim pol skodelice čaja. V nadaljevanju moramo prečkati še nekaj gorskih hrbtov, pri tem ponovno prepregamo kot ponoči. V nekem strmem klancu se nam ob vožnji navzdol polomijo kolesa na dveh vozovih. Ker rezervnih nimamo več, jih snamemo z enega voza, da bi z drugim lahko nadaljevali pot. Pri Jaworskem že razločno slišimo bobnenje kanonov. Rusi so že prav blizu. Poti so še vedno slabe. Proti peti uri popoldne pridemo do pontonskega mostu prek Sane pri Wari. Pri mostu gori ogromno skladišče lesa, da ga ne bi Rusi uporabili za gradnjo mostu. V Wari končno počivamo in dobimo hrano. Dobimo celo riževo juho in pečenko, po dolgem času spet enkrat tudi svež kruh. Ob sedmih zvečer se pohod nadaljuje in šele ponoči se ustavimo ob poti in počivamo do jutra. 24. IX. Ob pol petih zjutraj nadaljujemo pot proti Brzozowu. Končno smo spet enkrat na dobri, trdni cesti, ne več na stranskih poteh kot doslej. Kar med vožnjo zaspim na vozu za ranjence v nosilih. Čevlji in nogavice so se mi ponoči nekoliko posušile. Danes spet sije sonce. Ob sedmih zjutraj, ko počivamo ob cesti, dobimo kavo in kruh. Ob tem nekoliko oživimo. Ponoči sta dva za grižo bolna umrla. Sinoči je bil ob praznjenju orožja obstreljen bolničar. Prestreljeno ima stegnenico, kost je zlomljena. Povezali smo ga, imobilizirali in vzeli s seboj. Proti poldnevu pridemo do Brzozowa, kjer kolona dolgo obtiči, ker so ceste polne vojaštva. Medtem si v neki trgovini kupim garnituro perila, poleg tega pa še slanino, trdo kuhana jajca in vino. Med nadaljevanjem vožnje se najprej najem, saj želodcu po dolgotrajnem postu zlepa ni dovolj. Proti četrti popoldne pridemo v Turzepolje. Komandant divizijske sanitetne postaje, polkovni zdravnik dr. Pollak je zbolel in je tu zapustil postajo, da bi v Rymanowem ujel vlak. Tudi naše bolnike oddamo tu na vlak; bolnemu častniku, ki je namenjen v Ljubljano, dam pisma za Ano in mamo. Zvečer spet toplo večerjamo, takega razvajanja želodec ni več vajen!


25. IX. Zjutraj se spet enkrat umijem, čeprav je prav sveže, z golim zgornjim delom telesa v hladnem jutru! Zatem še sveže perilo, za telo pravi praznik. Ob pol sedmih zjutraj gremo naprej proti Rymanowu. Morali bomo, kot slišimo čez prelaz Dukla. O splošnem stanju slišimo različna poročila. Začela naj bi se mirovna pogajanja med Nemčijo in Francijo, da je Pariz sprejel italijansko vojno napoved Avstriji. Kdo ve, koliko je v vsem tem resnice? Vožnja srednje dobro napreduje, brez večjih zastojev. Cesta je dokaj dobra. Ob petih popoldne pridemo v Wietrzno, kjer parkiramo. Pred tem prebrodimo reko, ker uporabljamo staro generalštabno karto, na njej pa novi, 2 km oddaljeni most še ni vrisan!! 26. IX. Zjutraj je padla slana. Ob pol desetih dopoldne odhod proti Dukli in Smigrodu. Ponoči je umrl še en bolnik z grižo. Imamo že toliko grižavih bolnikov, da jih ne moremo več oskrbeti. Dan je meglen, piha mrzel veter. Čez Smigrod se peljemo proti Samokleskem. Zvečer dobimo veliko število bolnikov, ponoči ob dveh jih pošljemo naprej v Gorlice. Vso noč odpravljam bolnike in skoraj nič ne spim. Rusi so nam spet zelo blizu. Ponoči pride poleg bolnikov še pet ranjencev, rane imajo od kozaških sulic in šrapnelov. Dobili so jih ob spopadu, ko so podnevi stražili. 27. IX. Ob pol petih zjutraj odkorakamo proti Gorlicam. Lep, sončen dan, končno spet malo topleje. Zvemo, da se bomo morali še dva dni umikati, da bi potem spet napredovali, do takrat bodo prišle tudi nemške trupe. Naša naloga naj bi bila obramba Nemčije dokler ne pade Francija. Z zadrževanjem Rusov naj bi bila naša naloga opravljena. Če je res, je to vsaj mala tolažba pri našem večnem umiku. Že ob pol enajstih pridemo v Kobylanko, kjer bomo prenočevali. Dobro se namestimo v neki šoli. Priložnost izkoristim za temeljito kopanje in preoblačenje. Dobro kosilo, popoldne počitek. Zvem, da je bolnica 3/3 v Ropi. Zvečer začne spet deževati. 28. IX. Ob šestih zvečer gremo na nočni pohod čez Gorlice proti Ropi. Dež je ponehal, zvedrilo se je. Zvemo, da je v zadnjih dneh pri Przemyslu prišlo do bitke, v kateri je padlo 25 tisoč Rusov. Kasneje vidimo množico padlih konj. Dopoldne spet začne deževati. V Gorilci vidimo izkopane strelne jarke in pripravljene okope. V Ropo pridemo ob pol dvanajstih, kjer zvem, da poljske bolnice 3/3 tu ne bom našel. Med kosilom se nenadoma pojavi moj vrli sluga Bricelj. Pove, da je tisti dan, ko smo se umikali iz Grodeka, zapustil poljsko bolnico, da bi me našel. Devet dni je sledil divizijsko zdravstveno postajo, živel samo od tistega, kar je našel na polju, krompirja in repe, pri Smigradu pa so ga Rusi skoraj ujeli. Tudi on nič ne ve o ostankih poljske bolnice. Po kosilu grem na poveljstvo divizije in tam zvem, da je poljska postaja pri Korpstrainu in bo čez dva dni tukaj. Do takrat moram ostati v divizijskem zavodu. Dobimo mnogo bolnikov, med njimi so tudi bolniki z znaki kolere. Vse takoj napotimo v karanteno. Popoldne po dolgem času dobimo časopise, vsi beremo. Predvidoma bomo nekaj dni ostali v Ropi, pričakujemo 16. nemško divizijo. Potem bomo Rusom enakovredni nasprotniki. Pričakujemo tudi nemške vodljive balone. Stalno se izmenjujejo najrazličnejše, nasprotujoče si vesti. Ne vemo, kako se bosta odločili Italija in Romunija. 29. IX. Ponoči razsaja neurje in dežuje, slabo vreme se zadrži do poldneva, ko se spet zvedri. Danes je dan počitka, zjutraj služba božja. Najdejo nam boljšo namestitev od tiste, ki smo jo dobili sinoči, Dan nam mine ob branju časopisov. Danes prejmem tudi ukaz o premestitvi, kar pomeni, da sem zares imenovan za polkovnega zdravnika. Ob precejšnjem vzklikanju mi pripnejo tretjo zvezdico, zlato, ker srebrne tu ni najti. 30. IX. Po dolgem času sem spet spal v sobi na slami, Tega že nisem več vajen in v zakurjeni sobi mi je zato prevroče. Včeraj smo nekaj vojakov poslali v Novi Sandec po nakupih, ker tu ni nič dobiti. Od tam mi prinesejo volneno perilo in volnene rokavice, zdaj sem vsaj malo obvarovan pred mrazom.


Cel dan počivamo, dobro jemo za kosilo in večerjo, dobimo celo vino in kakav, dobim pismo od mame. 1. X. Tudi danes je pretežno mirno, zunaj pusto vreme. Ani pošljem pismo in 1000 kron. Opoldne se zvedri in posije sonce. Proti poldnevu pride vest, da je bolniška postaja 3/3 južno od Novega Sandeca. Za vsak slučaj grem vest na poveljstvo divizije še enkrat preveriti, tam jo potrdijo, vseeno je do tja 40 kilometrov. Ko odhajajoč s poveljstva premišljujem, kako bom to razdaljo premagal in če mi ne bo postaja spet izginila, ko bom prišel tja, me iz avtomobila pokliče poročnik in vesel spoznam Schallgruberja[3]. Z motoriziranim pratežem je pravkar prišel iz Novega Sandeca in se zdaj prazen vrača. Dogovoriva se, da bo tri osebe, ki spadajo v bolnico 3/3, mene in mojega slugo prepeljal v Novi Sandec. Proti četrti uri popoldne se odpeljemo in ob sedmih zvečer prispemo v Novi Sandec. Vožnja je zelo lepa, zlasti v mraku, ko mnoge luči žarometov osvetljujejo okolico. V Novem Sandecu prenočim v Schallgruberjevem kvartirju, saj bi bilo ponoči nesmiselno iskati postajo v okolici mesta. 2. X. Ob devetih dopoldne se napotimo z mojimi štirimi možmi po poti proti jugu v Stari Sandec. Najdemo več bolnic, drugo za drugo, nikjer pa P. b. 3/3. Končno naletim na vodnika, ki nam pove, da je P. b. 3/3 v Starem Sandecu. Nadaljujemo do tam in jo res najdemo. S tem je to tavanje končno končano. 3. X. V poljski bolnici 3/3 je zame dobro poskrbljeno. Dopoldne dobimo sanitetni material. Popoldne se s štabnim zdravnikom dr. Richterjem in dr. Negrijem odpeljemo v NeuSandec; prvič sem cepljen proti koleri. Najbrž bomo kmalu spet marširali, verjetno proti Gribovu. V pričakovanju takega ukaza se takoj spet vrnemo v Alt-Sandec. Precej naše pošte je še pri pratežu korpusa, 10 km od Neu-Sandeca in jo bo treba jutri prevzeti. 4. X. Zjutraj je maša ob cesarjevem godu. Popoldne se s štabnim zdravnikom odpeljem v N. Sandec in si za 40 kron kupim ovčji kožuh, kakršnega nosijo tukaj. Zvečer še ni pošte, ker je pratež odmarširal. Spet sem srečal Schallgruberja. 5. X. Še vedno čakamo v Alt-Sandecu; dela nimamo, ves čas vztrajno dežuje, hladno je; v sobah pa kurimo. Pošte še vedno ni. Zvečer pride pismo od mame in kartica od Ane z datumom 18. IX.! 8. X. Vreme se zvedri, hladno pa je še zmeraj. Čez dan se silno dolgočasimo, veliko mislim na dom. Zvečer v gostilni zvemo, da je Antwerpen padel. Sledi rajanje med prisotnimi, ki nenadoma začno samodejno prepevati Stražo na Renu. Že zvečer nam napovejo jutrišnji pohod. 9. X. Ob sedmih zjutraj odkorakamo proti Gribowu. Peljemo se do Plaszkowe in se udobno namestimo v župnišču. Iz Gribova si zvečer naročimo sodček piva, zvečer je zato zelo živahno in zelo svečano! 10. X. Ob pol sedmih zjutraj odkorakamo skozi Gribow in Ropo v Szymbark. Vreme je zelo slabo, dežuje in sneži, mraz je malo manj kot včeraj. Prispemo ob enih popoldne, v župnišču se dobro namestimo. 11. X. Odkorakamo do Skolyczyna. Ves čas dežuje, ceste so eno samo morje blata. Namestimo se slabo. 12. X. Nadaljujemo 22 km do Szebnye. Ves čas neustavljivo drobno rosi, ceste so slabe kot včeraj, spremenile so se v rjavo brozgo. Opoldne pridemo v Szebnye. Vse vojaške bolnice in bolnice Rdečega križa so se namestile v gradu. Vse v gradu je zelo razkošno. Očitno je, da so v begu pustili vse kot je bilo. Najfinejše svileno pohištvo, lepe oljne slike, elegantne omare, perilo; vse je zelo razmetano, žalostno opustošenje. V naši sobi so igrače, ilustrirane knjige, gramofon; očitno je bila to otroška soba. V sosednji sobi je harmonij, nekateri znamo igrati na klavir. V omari najdem še nekaj plesnih čevljev, napetih na kopito; vsi so naglo pobegnili. Pred nami so tu že bivali Rusi, za njimi madžarski Honvedi. Rusi so bili zelo obzirni, Madžari pa so vse razvlekli in opustošili.


13. X. Ob sedmih zjutraj odmarširamo v Krosno. Tja pridemo ob 11 dopoldne. V etapno poveljstvo se grem drugič cepit proti koleri. Kosilo imamo na trgu v Krosnem. V Krosnem se ne dobi nič. Trgovine so ali zaprte ali izropane. Rusi so bili tu 14 dni. Etapnega poveljstva ni, pošte tudi ne. Namestijo nas; mene in tri kolege pri dveh Židinjah, ki sta grozno klepetavi. Pri etapnem poveljstvu se pozanimam zaradi izplačila nadomestil, ki bi jih morala dobiti Ana, pa do sedaj še ni bilo nič. Dobim obrazec, ki ga bo morala poljska bolnica poslati vojni likvidaturi. 14. X. Ponoči spet enkrat spim v postelji! Ob šestih zjutraj gremo prek Rymanowa proti Zarszynu. Tam se dobro namestimo. Tu je bila pivovarna. Pivovarniška pisarna kaže sliko opustošenja, ki so jo pustili Rusi. Vse knjige so strgane razmetane po tleh. Vseeno še dobimo sodček piva. Večerjamo v župnišču; župnik nam pripoveduje zelo zanimive dogodke, ki so se zgodili v devetih dneh ruske prisotnosti. Sam se je bal, da ga bodo vzeli kot ujetnika; po veliki maši je ostal v cerkvi, v spovednici pri brevirju; naenkrat vrvež, ženske begajo sem in tja, zagledal je oboroženega Kozaka, mislil je, da je prišel po njega, namesto tega vidi, kako se Kozak približa Marijinemu kipu in ga poljubi. Strah ga je minil. Župniku naj bi vzeli konje. Ta se je branil, da rabi vsaj dva za obiskovanje bolnikov. Kozak odide in mu konje pusti, v hlev pa ne pogleda, kamor so ljudje, brez župnikove vednosti pred Rusi že skrili še dva konja. Na splošno so bili Rusi dobrosrčni, razen v pivovarni, kjer so strašno gospodarili. Pet jih je tam še ležalo pijanih, ko so prišle naše čete. Vlamljali so v kleti, nato so šli od hiše do hiše in ukazali, da so z vpregami prišli po pivo. Sod piva so Kozaki prodajali za krono ali dve. V Krosnem so svoja kopja prodajali po 40 hellerjev. Na trgu je stal bosonog deček; prijezdi Kozak, dečko namigne, da mu prime konja. Deček uboga, Kozak gre v trgovino nekega Žida in pride kmalu ven z novim parom čevljev. Da jih dečku, mu reče naj izgine, sam pa odjezdi. V tem pride ven Žid in kliče dečka naj pride, dal mu bo šestak. Deček je bil zvit, pokazal mu je osla in oddirjal. V Bezki nam je neki Žid na vprašanje, kakšni so bili Rusi, odgovoril: Meni niso naredili nič, moja hči pa je že 14 dni bolna. Tudi župnik nam je pripovedoval, da je 5 Kozakov posililo porodnico. Konje so Rusi prodajali po 20 kron, med njimi take, ki so bili povsem uporabni. 15. X. Ob šestih zjutraj odhod proti Sanoku, še pred Sanokom pa zapustimo glavno cesto in se usmerimo severno proti Brzozovu. V gradu nekega gospoda Hersch Fischlerja se udobno namestimo. Park je lep, sicer pa zanemarjeno gospodarstvo poljskih Židov. Lastnik je kajpak pobegnil. Po dolgem času spet enkrat lep sončen dan! Ceste so boljše, še vedno pa blatne. V Galiciji se ceste sušijo opazno hitro. 16. X. Vstanemo ob pol petih zjutraj, ob šestih odhod proti Niemitski. Dan je lep, sončen, ceste ponekod še slabe in blatne. Spotjo pride ukaz, da se morajo vozovi z ranjenci in po dva zdravnika iz poljske bolnice pospešeno premestiti v Przemysl, zdravniki se morajo 17. X. ob devetih zjutraj javiti pri poveljstvu utrdbe. Zato moramo z vozovi še nocoj priti do Dubiecke, zdravniki pa moramo po možnosti že ob treh zjutraj nadaljevati pot, da bi bili pravočasno v Przemyslu. Danes je tako toplo, da lahko sedimo na vozu brez plašča in odeje. Ob pol desetih se kolona nenadoma ustavi. Cesta pred nami se je posedla, zelo je blatno. Čez cesto počez stoji tovorni avtomobil in tri ure moramo čakati, da gremo spet lahko naprej. Namesto ob enih, pridemo v Dobrzec ob pol štirih. Tam preložimo vozove za ranjence, ob pol petih nadaljujemo v koloni prek Dynoce proti Dubiecku, kamor pridemo ob pol desetih zvečer v trdi temi. Jaz poveljujem koloni, poskrbim za namestitev konjev in moštva, sam spim v vozu. 17. X. Pot nadaljujemo s kolono, ker ni mogoče dobiti vprege za zdravnike, ki bi se morali še pred kolono zglasiti v Przemyslu. Odpeljemo se ob šestih zjutraj. Nad Krzywso je dolgo pobočje, cesta zelo slaba, vreme pa lepo. Za Krzywso eno uro počivamo; tudi tu


razločno slišimo kanone, kot včeraj. Na poti od Dubieckega do Krzywse, razdalje je okrog 18 km, naštejem 162 mrtvih konj. V Przemysl pridemo ob pol enih popoldne. Kosila nikjer; v neki kavarni dobimo nekaj kruha z maslom in čaj za opoldanski obrok. Proti tretji uri gremo k vodji sanitete v poveljstvu utrdbe, kjer izvemo, da je bil med našim pohodom izdano protipovelje in zato zdaj z nami ne vejo kaj početi! Parkiramo vozove in se kolikor je mogoče dobro namestimo, vendar moramo zjutraj za konje in moštvo sami poskrbeti. Konji preživijo noč na prostem, na srečo ni mraz. Ves čas je slišati streljanje na severu in vzhodu. Rusi so pred Przemyslom morali zares imeti veliko mrtvih (okrog 40000). Večerjamo spet v kavarni, dobimo vsaj jajca. 18. X. S kolegi, dr. Negrijem, Mayerjem in Gastallo smo bili nameščeni v podoficirski spalnici neke vojašnice, kjer smo se po prihodu izdatno naspali. V razgovoru z drugimi oficirji smo sinoči zvedeli, da za vojno sploh nismo bili ustrezno pripravljeni. Imeti bi morali en milijon kilogramov ekrazita, na zalogi pa ga je bilo samo 70 000 kg. Nekaj nam ga je v zadnjem času odstopila Nemčija. Premalo je bilo tudi pušk; tudi te smo nadomestili z nemškimi. Veliko naših vojakov je že brez obutve, to pomanjkanje je zelo težko nadoknaditi. Zgodaj zjutraj gremo v bolnico v trdnjavi, kjer v samostanu do enih popoldne oskrbujemo ranjence. O našem razporedu ne vemo še nič in do nadaljnjega ostanemo v Premyslu. Iz oblegane trdnjave bo treba pred obleganjem odstraniti vse odvečno; sem so nagnetli prek šestnajst tisoč ranjencev in petnajst tisoč ujetnikov. Proti temu je poveljnik trdnjave brez uspeha protestiral. Danes naj bi naše motorizirane baterije Ruse presenetile z obstreljevanjem. Že zjutraj slišimo močno streljanje, ki se je proti poldnevu nekoliko uneslo in kmalu skoraj povsem ponehalo. Bojni hrup je nocoj slišati precej bolj daleč kot včeraj. Naša pošta je pri poveljstvu korpusa, 25 kilometrov južno od Premysla; še vedno ni izgledov, da bi dobili pošto. Zvečer zvemo, da bomo morali jutri zjutraj ob sedmih kreniti proti Zablotcu in tam urediti infekcijsko bolnico. Popoldne je za nami prišel preostali del poljske bolnišnice. Zvemo tudi, da je pri Lembergu ostalo 32 najboljših kanonov in dva voza z žarometi, ker je komandant ukazal, da naj iz Lemberga odpeljejo prednje preme topov! 19. X. Zjutraj se vsa poljska bolnica odpelje proti Zablotcu. Tam najdemo dva gradova in veliko pristavo, vse naj bi pripadalo kneginji Lubomirski. Enega od obeh gradov določimo za kolerično bolnico, drugega pa za tiste bolnike in ranjence, ki niso zaboleli za infekcijsko boleznijo. Objekte so pred nami že zasedali Rusi, zato je večina opreme uničena, peči so vse porušene, skoraj ni celega okna. Na dvoriščih in pristavi leži skoraj meter visoko gnoj in blato. Na skednjih je vsaj dovolj slame. Dr. Negri naj bi prevzel kolerične bolnike, jaz pa preskrbo ranjencev. Prišli smo okrog desetih dopoldne in se takoj lotili dela. Ves dan smo bili zaposleni s pospravljanjem, čiščenjem in opremljanjem opustošenih prostorov. Zvečer smo slišali streljanje tako blizu, da smo bili prepričani, da se tu ne bomo mogli dalj časa zadrževati, ukaza za odhod vseeno ni. Streljanje traja vso noč, ponoči vidimo na obzorju eksplozije granat in šrapnelov. 20. X. Vse moštvo zjutraj najprej drugič cepim proti koleri, sebe pa tretjič. Dopoldne mi ukažejo, da grem na 15 minut oddaljeni kolodvor Nyzankowice in tam urejam transport ranjencev. V našo bolnico že dospevajo bolniki v velikih množicah. Popoldne oskrbujem ranjence, medtem dr. Negri ureja kolerično bolnico. Brez predaha delamo do enajstih zvečer. Skozi vso noč slišimo brez prestanka streljanje pušk in topov. 21. X. Ves dan brez prestanka oskrbujem ranjence, za kosilo samo kratek premor. Borbe se nadaljujejo. Pri nas je že 700 ranjencev. 22. X. Odpravimo lažje ranjence, tiste ki lahko hodijo. Peš odidejo do železniške proge v Sanoku, ker vlak od tu prek Nyzankowize proti jugu ne vozi. Sprejmemo ukaz, da ranjence predamo novo vpoklicani poljski bolnici 8/XI in postanemo izključno bolnica za epidemične bolezni. Doslej so za kolero umrli trije. Danes pa


brez prestanka sprejemamo za kolero obolele. Popoldne pride šef sanitete in si ogleda stanje. Na njegov ukaz vse ranjence, kar jih je še ostalo, predamo na železniško postajo, da jih bodo od tam prepeljali nazaj v Premysl. Naložil sem 80 ranjencev, ko se vrnem, najdem v bolnici kolono stotih za kolero obolelih, ki so jih poslali v našo bolnišnico. Zaradi nujnih del z ranjenci, za povrh pa še s preurejanjem še zdaleč nismo končali; nimamo postelj in slamaric, moramo pustiti bolnike, da poležejo po tleh na slami. Stemnilo se je, v temi je ob slabi razsvetljavi obupno težko poskrbeti za bolnike in urediti vozove. Kolone bolnikov se vrste druga za drugo. Strašno je poslušati njihovo stokanje in tarnanje v različnih jezikih: vode! vode! Brez moči sva, dva zdravnika, dr. Negri in jaz, ob nenehnem dohodu bolnikov; ne moreva jih niti pregledati, kaj šele preskrbeti. 23. X. Ponoči jih je za kolero umrlo 10; dopoldne novi smrtni primeri. Bolniki pa še kar prihajajo, delno zares bolni, drugi samo sumljivi. Danes imamo že prek 500 bolnikov, nad njimi sama ne moreva več imeti pregleda. Štabni zdravnik kot zdravnik ne pride v poštev. Vse je polno. Pošljemo prošnjo, naj nam ne pošiljajo več novih bolnikov, saj jih ne moremo sprejeti. Vseeno dobimo ukaz, naj nobenega bolnika ne odklonimo. Na nekem skednju ležijo bolniki na slami na tleh, tesno drug ob drugem; ko vstopim, me z vseh strani kličejo na pomoč. Ves opij in jodovo tinkturo smo že porabili in jo moramo danes ponovno dobiti iz Premysla. V sili je vse izginilo. Bolnikov ne moremo niti prešteti in o njih voditi evidenco, saj nenehno prihajajo novi in jih samo grobo razvrščamo; s tem smo tako zaposleni, da do oskrbe sploh ne pridemo. Poljska kuhinja ne zmore preskrbeti zadostne količine čaja in kave za bolnike, ki kličejo po pijači. Moštvo je sicer pridno, vendar povsod ne more biti, postaja otopelo in nebrižno, saj vidimo, da s tako množico ne moremo nič! Zvečer imamo 624 bolnikov, 19 jih je danes umrlo. 24. X. Zjutraj poskušam bolnikom razdeliti nekaj zdravil, pa do tega komaj pridem, saj je to izvedljivo samo šablonsko. Med težkimi bolniki ležijo lažji, ki so bili morda zaradi lažjega črevesnega katarja poslani samo zaradi suma na kolero. Ločiti jih ni mogoče, ker ni več prostora. Bolniki, pogosto že na pol mrtvi se med seboj pulijo za požirek vode. Težkega bolnika, ki se je ponečedil pod sebe, sta soseda polgolega odrinila, obležal je na prehodu v skednju. Bolniki tavajo naokoli kot omamljeni, padajo na vse štiri in iščejo vode! Bolniki pa še kar prihajajo! Zvečer jih je že prek 1000 in ne vemo kam z njimi. Telegrafsko prosimo za barake, jasno, da jih ne dobimo. Pošljem nujno sporočilo, da novih ni več mogoče sprejeti, spet dobim ukaz, da moramo sprejemati, in to izključno za kolero obolele! V enega od skednjev smo zbrali najtežje primere, ta skedenj imenujemo pekel. Tam je grozen prizor. Komaj zmorem moči, da vstopim, saj obupne klice na pomoč in prošnje za saniteto, zdravnika, vodo komaj še poslušam. Te bolnike moramo pustiti poginiti brez pomoči, saj smo ob neprestanem prihodu novih povsem zaposleni z razvrščanjem, da ločimo lažje primere ali tiste s črevesnim katarom od tistih s kolero. Zelo boleče je biti brezmočna priča tolikemu trpljenju. V svojem življenju nisem nikoli videl trpljenja v taki obliki in obsegu. Ponoči je bil še močnejši strelni ogenj, danes je cel dan skoraj povsem mirno, zvečer je spet slišati streljanje, vendar bolj daleč kot včeraj. Poročila so sicer spodbudna, mi jim nič kaj ne verjamemo. 25. X. Zgodaj zjutraj slišimo spet močno streljanje. Pridružil sem nam je medicinec iz zadnjega semestra, piše se Porsche, vsaj majhna razbremenitev pri delu, za toliko množico bolnikov še vedno veliko premalo. 26. X. Ponoči slišimo živahno streljanje, čez dan precej mirno, zvečer oddaljeno grmenje. Do sinoči jih je za kolero umrlo 92. 27. X. Naše poslovanje se nekoliko uredi. Dva hleva sta zdaj očiščena in prebeljena, dobili smo sanitetni material, iztrebljevalnike, odeje in slamarice.


Dopoldne pride štabni zdravnik dr. Glaser od sanitetne komisije v inšpekcijo. Brez zadržkov mu naštejem vse težave in dodam, da če se situacija ne bo izboljšala, bo pametneje, ceneje in bolj človeško, uboge reveže postreliti z brzostrelko, namesto da jih puščamo poginjati brez pomoči. Popoldne nam dodelijo vpoklicano mobilno rezervno bolnico z dr. Plaunerjem in 25 možmi posadke. Danes je pri viziti čutiti vzdušje pomirjujoče vdanosti in tovarištva. Vojak iz II.L.I.R. (Tirolec) je po črevesnem kataru ozdravel in je odpuščen. Prosi, da bi nekaj dni smel ostati pri nas, da bi lahko odšel skupaj s tovarišem, ki si še ni opomogel. V tem okolju bolnikov kar velika žrtev. 28. X. Sinoči je bil k nam vpoklicana za okrepitev še poljska bolnica 6/3. Moštvo danes spet cepimo. Z bolniki smo še vedno krepko oblegani, med njimi pa je precej takih, ki imajo lažji črevesni katar, ki nikakor ne kažejo znakov okužbe s kolero. Laboratorijska preiskava blata ni mogoča, saj nimamo ničesar za to potrebnega, nobenih pripomočkov, mikroskopa in časa. 29. X. Bolnico še prirejamo. V enem delu smo pripravili oddelek za grižo in ga opremili. Popoldne smo neki drug hlev uredili za sprejem za kolero obolelih in ga opremili s slamaricami. 30. X. Zjutraj z vlakom odpošljemo 200 lažjih bolnikov. Opoldne pride proti vsem pričakovanjem ukaz, da moramo biti pripravljeni za odhod. Nič ne vemo, kaj se je zgodilo, vsa delovna zagnanost nas je zapustila. Doktorji Plauner, Dečman in Porsche dobijo ukaz, da v primeru umika ostanejo pri mobilni bolnišnici (1/3), ki šteje 25 mož. Vse spakiramo; oddelka za kolero zdaj ne opremljamo. Dan je zelo mrzel, piha leden veter. 31. X. Noč je bila mirna. Ne vemo, kaj se dogaja, nobenega zanesljivega poročila ni od nikoder. Delo nas ne veseli več, zdaj ko smo vse uredili, nam kaže, da bomo morali vse spet opustiti. Grmenje bitke je danes slišati bliže. Dopoldne še ni ukaza za odhod. Lažje bolnike pripravljamo za transport, čeprav ne vemo, kdaj jih bo kak vlak odpeljal, če jih sploh bo. V velikem hlevu imamo 206 bolnikov s kolero. Včeraj jih je umrlo 57. Proti poldnevu pride vest, da proti jugu vlak ne bo več vozil, ker naj bi kolodvor v Chyrowu pogorel. Opoldne pride šef sanitete, višji štabni zdravnik dr. Stehlik in se zelo pohvalno izrazi o našem delu, kljub vsemu lahko jutri zjutraj pričakujemo ukaz za odhod. Ta ukaz pride že popoldne: marširati moramo v smeri Premysl, Dubiecko, Dynow, Dukla. Slovo od kolegov je žalostno, zlasti od Porscheja; kot tat se odvlečem z dvorišča, da ne bi srečal kakega od puščenih bolnikov. Pri vstopu na deželno cesto pri Nyzankovicah se ustavimo: Prestolonaslednik opravi pregled, slišimo znak trobente, častni mimohod, kot v miru! Medtem vidim, da se bolniki usmerjajo proti postaji in izvem, da bo vlak proti Sanoku vendarle peljal. V bolnišnico sporočim, naj bolnike oddajo. Kmalu zatem vidimo dolg sprevod bolnikov, ki smo jih odpustili, kako se nam bližajo in gredo proti postaji. Žalosten prizor v somraku, v odeje zavite opotekajoče postave; kot v Mlinar in njegov otrok! (Müller und sein Kind) Okrog šestih se končno premaknemo proti Premyslu. V mestu, kjer se ustavimo, srečam po naključju Schallgruberja, v restavracijo greva nekaj pojest, saj bomo prenočili v Premyslu. Tam srečam še štabnega zdravnika dr. Glaserja. Ta nam pove, da nas bodo spet vrnili in poslali na sever, kjer naj bi se bil Hindenburg primoran umikati pred rusko premočjo. Tu na jugu je stanje zadovoljivo, kaj zanesljivejšega pa ne izvemo. V trdnjavi se dobro namestimo.


1. XI. Ob sedmih zjutraj spet odhod čez hrib pri Krzywci vse do Bahorzeca (30 km). Ko pridemo tja, izvemo, da bomo morali najbrž spet nazaj v Zablatce. Brezglavost je popolna, nihče ne ve, kaj naj stori. Dan je bil pust in mrzel. 2. XI. Tudi danes je pusto in hladno, prav kot mora biti na Vernih duš dan! Odločimo se, da bomo telegrafsko zahtevali nadaljnje ukaze za pohod, da si ne bi po nepotrebnem nakopali ponovnega marširanja, saj nam je tudi poveljujoči štabni zdravnik Richter v Premyslu rekel, da se bomo verjetno obrnili nazaj v Zablatce. Čakanje porabimo za ogled prelepih vrtov v gradu, kjer smo nastanjeni. V parku so ogromna stara drevesa. V zgradbah so Rusi naredili tako grozno opustošenje, kot ga nismo videli še nikjer. Noben kos pohištva ni ostal cel, slike so razrezali s sabljami, po tleh je nastlan papir. Kakih 300 knjig iz knjižnice so raztrgali na koščke. Uničevali so načrtno in bili pri tem zelo prizadevni! Vsa ogledala so bila razbita, tipke klavirja so bile polomljene vsaka posebej, razbite so bile vse omare, sprednja in zadnja stran. Posestvo je bilo last kneza Krasitzky. Na ukaz čakamo do večera, pa ga ne dočakamo. 3 XI. Še enkrat pošljemo konjenika do telegrafske postaje, ob pol enajstih se vrne in pove, da moramo marširati naprej proti Dukli. Za Ano pošljem 1000 kron in pismo, ki ga naš lekarnar Tiefenthaler odda na civilni pošti v Babicah. Dan je topel in prelep. Ob pol dvanajstih se odpravimo skozi Dynaw in Krzemienes proti Dydniji, kamor dospemo ob šestih zvečer (34 km). Videti je, da gre spet za popoln umik. Sem zelo potrt, ves čas mislim na dom. V Dydniji nas še kar dobro namestijo. 4. XI. Ob sedmih zjutraj odhod proti Zarszynu. Lep, topel, sončen dan. Na poti nas dohiti Schallgruber s svojo avto kolono. Pri meni se ustavi, bolnišnica gre naprej. Najprej izdatni mesni zajtrk v Schallgruberjevem avtu, nato se z njim odpeljem za bolnišnico proti Zarszynu. Zvečer smo spet v župnišču pri zgovornem župniku. Zelo dobro večerjamo. Pojemo srnjaka, ki ga je Tiefenthaler pred dvema dnevoma položil v Berhorsecu in ga je pripravila župnikova kuharica. Povrh vsega pivo; prav lep večer, kot bi bilo vse skupaj pripravljeno za moj god! 5. XI. Ob sedmih zjutraj, kot smo že vajeni, odhod proti Dukli. Dan še kar lep, zvečer pa pust, mrzel veter. Pri namestitvi so težave, saj je v Dukli že več čet in štabov. Nameščeni smo raztreseno, mene zelo dobro namestijo pri nekem 74-letnem, zelo prijaznem advokatu. Soba je topla, postelja dobra. Že dolgo nisem spal v postelji, saj smo si ležišče največkrat pripravili v slami ali na nosilih. 6. XI. Po zajtrku z mlečno kavo in žemljami (!) pri strem gospodu, se iz Dukle odpeljemo naprej. V Iwli izvemo, da je Smigrod poln prateža in tam poveljstvo prateža čaka že dva dni. Zato raje ostanemo v Iwli, kjer za nas in konje zelo dobro poskrbijo. Ker smo samo pol ure oddaljeni od Dukle in imamo pred samo še skoraj cel dan, se štabni zdravnik, Negri, Tiefenthaler in jaz z osebnim avtom odpeljemo nazaj v Duklo na požirek. Popoldne je doma prav veselo. 7. XI. Zvemo, da je poveljstvo prateža nenadoma odkorakalo proti Gorlicam. Tudi mi se okrog devetih odpravimo v isto smer. Ustavimo se v Kobylanki, kjer sem bil že 27. IX. V župnišču nas lepo sprejmejo, pogostijo in prenočijo. 8. XI. Zjutraj naprej proti Gorlicam. Pred mestom nam ukažejo, da počakamo. Medtem se je spremenila smer pohoda in bomo jutri marširali proti jugu na Madžarsko. Z dr. Negrijem se pri nekem Židu dobro namestiva. V Gorlicah pa si kupim nekaj koristnih stvari. 9. XI. Ob devetih se odpeljemo iz Gorlic. Dežuje in veste so razmehčane. Prelaz prek Karpatov je tu zelo nizek, vzponi so blagi. V Gorlici vidimo pripravljene položaje in žične ovire. Ob petih popoldne pridemo v Lug, kjer bomo nocoj prenočili. Vendar tu ni najti prenočišča, kraj je žalostna rutenijska vas z nekaj revnimi ilovnatimi kolibami. Bolnica ostane v Lugu, jaz grem z dr. Negrijem in poročnikom Krasnitzerjem v naslednjo vas Lotyniy. Tam nas v rutenijskem župnišču zelo lepo sprejmejo. Župnika so internirali v Thalerhofu pri


Grazu. Žena in hčerka nam delata družbo; zelo prijazni ljudje, čedna dečka, ki se z našimi sabljami takoj začneta igrati vojake. Vas je revna, podobna Lugu, župnišče pa je naravnost elegantno opremljeno; lepo, zidano poslopje s preprogami, lestenci, slikami; stroški, ki jih ni mogoče uskladiti z revščino na vasi. Razlika dokazuje, da je ruska oblast pravoslavna župnišča bogato podpirala. 10. XI. Ob osmih zjutraj krenemo prek Zbore proti Polanki. Pust, meglen dan, mrzel veter. Takoj ko prekoračimo galicijsko - madžarsko mejo, so ceste občutno boljše. Štiri bolnike in poročnika Krassnitzerja, tudi kot bolnika, oddamo v Batfeldu na vlak. Krassnitzer se je začel od takrat, ko smo uredili infekcijsko bolnico, čudno obnašati in se nam je povsem odtujil. V glavnem je šlo za pretiran strah pred okužbo. Za Ano mu dam pismo; o, ko bi se lahko odpeljal z njim! Kdo ve, koliko časa bo še trajalo? Ob pol petih pridemo v Miklosvölgye, kjer nas lepo sprejme grškokatoliški župnik. 11. XI. Takoj po odhodu ob osmih pride do brezkončnih zastojev prateža. Dan je spet pust in meglen. Zvečer ob šestih pridemo v popolni temi v Bernyavölgyl in najdemo v šoli dobro prenočišče. Zvemo, da sta Perzija in Turčija napadli Rusijo in Anglijo. 12. XI. Moramo naprej proti Sztrapku, ker bo sem prišel pratež. Ob pol enajstih krenemo in opoldne pridemo v Sztrapko. Kraj je velik, vendar poln prateža. Prenočišče si moramo poiskati sami. Končno najdem prenočišče zase, dr. Negrija in nadporočnika Švaro. Namestimo se kar dobro, v gostilnah pa je vse strašno drago. Liter vina stane 4 krone! 13. XI. Spal sem dobro; danes počivamo. Nič ne vemo, kaj nas čaka; poslušamo vsakršne govorice. Da je bil Hindenburg poražen, da ga preganjata dva japonska korpusa in se je umaknil za prusko mejo. Opoldne dobim pošto, tri pisma od Ane in eno kartico. 14. XI. Ob devetih dopoldne se s štabnim zdravnikom odpeljeva na poveljstvo korpusa v Felso-Wisköz. Na povratku spet srečam Schallgruberja z njegovo motorizirano kolono. Tam skrbi za prevoz med Varano in Felso-Wisköz. Vse kaže, da se bova večkrat srečala. Na severozahodu slišimo oddaljeno topovsko grmenje. 15. XI. Pust dan; ostanemo doma in prebiramo časopise. 16. XI. Slabo vreme. Pripelje se Schallgruber, napišem pismi za Ano in mamo, da jih bo Schallgruber lahko oddal na postaji v Varani. Sicer dolgočasen dan. 17. XI. Nič novega, za nas je sicer pri naši gospodinji dobro poskrbljeno. Za plačilo nas pogosti z najboljšim kosilom. 18. XI. Ob sedmih zjutraj nam ukažejo premik proti Nagy-Dobra (22 km južno). Zjutraj se pri nas oglasi še Schallgruber, ki mora tu čakati na poveljstvo korpusa, ki bo tod mimo šel proti Sztropki. Zvečer pride dr. Dečman, ki pove, da je dr. Planner njega in medicinca Porscheja z 20 možmi odposlal iz Zablatca, ko so se približali Rusi, dr. Planner in približno 200 bolnikov pa je ostalo tam. Zdaj so zagotovo v ruskem ujetništvu. Porsche je bolan ostal v Kaschau. Nihče ne ve, zakaj se danes spet vračamo. Ujamemo vest, da naj bi se Rusi prebili severno od Mezö-Laborza! Dan je mrzel, piha leden severnik. Ob štirih popoldne pridemo v Nagy-Dobra in se pri nekem Židu namestimo v umazanem in klavrnem stanovanju. 19. XI. Zjutraj se pred odhodom prepiramo z Židom, ki za skromno porcijo ovčjega golaža, s tremi majhnimi koščki mesa, zahteva po dve kroni za porcijo! Peljemo se skozi Varano v Szaczur, kamor pridemo ob pol petih. Ledeni veter piha tudi danes. V Varani se srečamo s Schallgruberjem. Pove, da se proboj Rusov pri Dukli ni posrečil; še danes zjutraj je bil tam z avtom. Tudi sicer ni o preboju nobenih vesti. Verjetno bomo šli v Kaschau.


20. XI. Ponoči je malo snežilo; veter je zelo mrzel, zemlja zmrznjena. Odrinemo ob pol osmih proti Magyar-Böd po Kaschauski cesti (35 km). Danes zjutraj me je nenadoma močno zagrabil išias, zaradi bolečin v nogi komaj hodim, zato skoraj cel dan preležim v vozu za ranjence. Dr. Negri in štabni zdravnik se odpeljeta naprej, da najdeta prenočišče. Mi v koloni napredujemo zelo počasi. Tla so zmrznjena, ledena in konji še nimajo temu prirejenih podkev, zdrsava jim in klecajo po poledeneli cesti. To se dogaja v celi koloni in povzroča brezkončne zastoje. Ob osmih zvečer razdelijo obrok, nahranijo tudi konje. Nato gremo naprej, prečkati moramo še 270 metrov visok greben. Ob stalnih zastojih potujemo celo noč in zjutraj ob pol sedmih pridemo v Böd. V vozu sem na nosilih prav malo spal, noga pa me je kar močno bolela. 21. XI. Dr. Negrija najdem pri nekem zdravniku v Bödu. Tam se je udobno nastanil. Dopoldne na divanu nekaj časa prespim. Opoldne z zdravnikom sedemo k dobremu kosilu. Ob dveh popoldne gremo naprej proti Györke (3 km), tam moramo čakati, da konjem naostrijo podkve. V neki gostilni najdemo kar dobro prenočišče. 22. XI. Zaradi išiasa sem slabo spal, tudi danes so bolečine še močne. Dr. Negri se s štabnim zdravnikom odpelje v Kaschau, dr. Dežman pa se vrne v Sztropko v svojo poljsko bolnišnico. Danes je lepši, sončen dan, ki ga zaradi bolečin izkoristim za počitek v postelji. 23. XI. Zaradi išiasa je noč nemirna, čez dan nekoliko bolje. Dopoldne se razširi vest, da so se Rusi pri Mezö-Laborecz prebili in so že pri Homonni; pripraviti se moramo torej spet za takojšen marš! 24. XI. Dan je spet lep in sončen, vendar zelo mrzel. Na poledenelih cestah rožlja pratež. Naša vas je malo stran od deželne ceste in je ne vidimo. Pridejo številni begunci. Zvemo, da so boji na Poljskem in v Srbiji za nas ugodni, vseeno pa je videti, da so se Rusi prebili čez Karpate. Najbrž bomo že jutri spet marširali. 25. XI. Noč je mirna, ukaza za premik še ni. Zunaj je zelo mrzlo, pusto in oblačno. 26. XI. Bolečine so danes malo popustile. S štabnim zdravnikom se okrog pol enajstih odpeljem v Kaschau. Po dolgem času se spet okopam v kopeli! Kupim si tople podložene škornje iz filca. Dobim tudi pošto, z njo tri pisma od Ane in sem tega zelo vesel. Od vznemirjenja dolgo ne zaspim. 27. XI. Lep, sončen dan. Precej dela imam s prebiranjem pošte, pisanjem pisem, prebiranjem časopisov itd. Priporočena pisma za Ano in mamo oddam na civilni pošti v Magyr-Bödu. 28. XI. Ponoči me noga spet boli. Čez dan je malo bolje. Vsi se peljejo v Kaschau, samo dr. Negri in jaz ostaneva doma. Včeraj in danes je slišati streljanje, položaj pa naj bi bil kljub temu dober. 29. XI. Slišati je, da so Rusi spet prodrli prek Karpatov, vendar ni nič zanesljivega. 30. XI. Negri in štabni zdravnik se odpeljeta v Kaschau, jaz zaradi išijasa ostanem doma; berem in pišem dnevnik. 1. XII. Ob izplačilu je precej prepirov. Negri je dobil 14 dni dopusta, pojutrišnjem bo odpotoval v Graz. Zvečer dobim Anino pismo od 27. XI. 2. XII. Ani napišem dolgo pismo, ki ga bo Negri v Grazu poslal naprej, za Ano mu dam še 300 kron. 3. XII. Negri je odpotoval v Graz; jaz se dolgočasim v brezdelju. Napet odnos med štabnim zdravnikom in nadporočnikom Švaro, ki hoče oditi. 4. XII. Zvemo, da Rusi napredujejo prek Bartfelda proti Eperiesu. V Bödu moramo urediti bolniško postajo. Štabni zdravnik se odpelje v Kaschau, da bi dopovedal nesmiselnost tega početja. Sliši se glasno in pogosto grmenje topov. 5. XII. Že sinoči smo zvedeli, da so bili Rusi pregnani iz Bartfa; pripravljenost na pohod so preklicali, vse ostane kot je bilo.


Včeraj sem dobil Anino pismo od 22. XI. Pošljem še eno priporočeno pismo iz pošte v Bödu. Danes se že lahko sprehodim do Böda. 6. XII. Žalosten in deževen dan. Popoldne grem v Böd. Zvečer pride ukaz, da moramo zjutraj ob sedmih z vozovi na popravilo v Hernadczany. Med štabnim zdravnikom in Švaro spet prepir zaradi vodenja prateža. 7. XII. Odhod je preložen na pol deveto uro. Vreme je lepo, ceste zmrznjene, zelo gladke. Peljemo se skozi Regete-Ruska in Baloyol v Hernadczany. Pri tem naredimo postanek v Kaschauu, da vzamemo pošto. V dveh vrečah je precej pošte tudi zame, od Ane in mame. V Hernadczanyju dobimo pri nekem Židu ne preveč čisto stanovanje. 8. XII. Najdem zelo prijetno gostilno, kjer se prav dobro nastanim. Napišem pismi za Ano in mamo. Zvečer v neki židovski gostilni večerjamo pečena gamsja jetra in pijemo tokajca. Zelo dobro! 9. XII. Nič novega. Popoldne se odpeljem v Kaschau, tam srečam Schallgruberja. Dobim pošto; dve pismi od mame in eno od Ane. 10. XII. Srečam prijatelja iz mladosti, dr. Prusa, ki je vpoklican kot poročnik. Opoldne dobimo ukaz za premestitev proti Eperiesu; danes moramo priti do Benyeka. Tam smo ob sedmih zvečer. Potovanje je zelo lepo. 11. XII. Dopoldne ob pol desetih odrinemo proti Eperiesu. Dan je prelep, sončen in topel. Pridemo do Harszaga in se namestimo v nekem gradu. 12. XII. Ostanemo v Harszagu. Popoldne se odpeljem v Eperies in na civilni pošti oddam priporočena pisma za mamo in Ano. 13. XII. Ob sedmih zjutraj nam ukažejo odkorakati v Girald. Gremo skozi Eperies. Pri Kapiju vidimo lepo ruševino graščine Rakoczy. Takoj za Kapijem vidimo, da so po vsej dolini, od enega do drugega brega pripravljeni položaji in žične ovire. Dan je zelo lep. Ves čas pa prihajajo neugodne vesti: potopljene naj bi bile številne nemške ladje, v Franciji je položaj neugoden, v Srbiji ni napredka. Spet je nedelja, dan, ki nam je bil na maršu vedno neugoden. Ob petih popoldne pridemo v Giralt in se nastanimo v zapuščeni hiši; vse je razbito in izropano, to so naredili naši vojaki, saj do sem Rusi še niso segli. 14. XII. Zjutraj dobimo navodila za danes. Odhod ob pol enajstih - Giergampatak. Pust in meglen dan z mrzlim vetrom. Vidimo več naših in ruskih strelnih jarkov. Zvečer ob petih, ko se je že povsem stemnilo, pridemo v Giergampatak. Odcep iz ceste proti G. je neprevozen, zato pustimo vozove na cesti. Do našega bivališča gremo 20 minut daleč skozi obupno blato po povsem zanemarjeni poti. V opuščenem župnišču najdemo prenočišče, ki nam ga učenci najprej malo pospravijo. Pred nami so bili tu Rusi nastanjeni 14 dni. Konec koncev smo veseli, da smo dobili toplo stanovanje, drugim gre še slabše. 15. XII. Ponoči prične močno deževati. Dobri izgledi za našo pot!. Ukažejo nam, da ob dvanajstih odkorakamo v Felsö-Odar. Do tam je samo 14 - 16 km, torej noben resen marš. Zgodi pa se drugače kot pričakujemo. Ko je pratež krenil, smo zvedeli, da je most pri FelsöVisköz neprevozen, zato se moramo vrniti skozi Kishely po cesti za Sztropko in po tej poti priti v Felsö-Visköz. Preden se je pratež na novo razvrstil, je bila ura pol dveh. Tudi v FelsöVisköz je bil most porušen, vendar je bil že pripravljen zasilni. Več hiš je pogorelo. V neki hiši vidimo več ujetih Rusov. Nadaljujemo pot do Felsö-Odar, kamor pridemo ob šestih zvečer. 16. XII. Prenočišče najdemo v učiteljevem stanovanju. Najprej ga moramo pospraviti, saj je nastlan s staro slamo. Prebivalci so odšli. Danes moramo ostati tukaj, saj so vsi mostovi pred nami poškodovani. Že včeraj sem tu spet srečal dr. Prusa. Počitek se nam vsem, ljudem in konjem, zelo prileže. 17. XII. Zjutraj nobenih novic; tu ostanemo še danes. Zvečer si čas krajšamo z gramofonskim koncertom. Pričakujemo tudi že pošto. Švedi so menda Rusom napovedali vojno, tega čisto ne verjamemo.


18. XII. Pošte še kar ni. Tudi danes ostanemo tukaj in vse kaže, da bomo ostali še nekaj dni. 19. XII. Pošte od nikoder. Štabni zdravnik se odpelje v Bartfa, da bi morda tam prevzel pošto. Dolgočasimo se, ker nimamo kaj početi. Opoldne se dr. Negri vrne. Veseli smo, saj prinese precej novic. Izvemo, da so Rusi poraženi, da so sicer Srbi spet zavzeli Beograd, mi pa smo pri umiku utrpeli strašne izgube. To potolče vse vesele novice. Z Negijem je prišel tudi kuhar za oficirsko menzo. 20. XII. Dopoldne nam ukažejo, da se premestimo v Also-Pagony, ker so nas iz prve premestili v tretjo prateško skupino korpusa. Spet je nedelja, dan za marširanje. Ob štirh pridemo v Also-Pagony, žalosten kraj s samimi majhnimi ilovnatimi kočami, vsaka ima samo en prostor, v tem živijo in spijo vsi. Z Negrijem spiva v hiši, kjer spijo poleg najinih slug še dve ženski in en otrok. Štabni zdravnik je pod streho s celo rajdo otrok in žensk. Tam večerjamo, ker je tisti prostor tudi najbolj prostoren. Novi kuhar kuha zelo dobro. Ko se vrnemo v naš kvartir, so se tja vselili ruski ujetniki. Najprej moramo vso druščino izseliti. Ponoči so še številni Rusi iskali streho nad glavo. Noč je bila zelo nemirna. Spimo na slamaricah po tleh, poleg nas slišimo mišje glodanje. Otrok je v postelji nemiren, mačka se plazi v temi, s police na štedilnik prevrne nekaj loncev, nato začne strašno cviliti, mir je šele, ko jo vržejo ven. Potem hoče spet notri, zunaj se dere in izgine šele, ko jih dobi nekaj s palico. Najbolj klaveren kvartir do sedaj! 21. XII. Ob osmih zjutraj se s štabnim zdravnikom odpeljem v Bartfo. Med potjo v Zboru in v Bartfi vidimo požgane hiše, vrata in okna so razbiti, rolete na trgovinah so navite kot pokrov konzerve sardin. Na povratku nama v poveljstvu korpusa dovolijo, da se vseliva v staro stanovanje v Felsö-Odar, ker je zdajšnji kvartir tako slab. 22. XII. Opoldne odidemo v Felsö-Odar in se vselimo spet v staro stanovanje. Popoldne od severa slišimo streljanje, to pomeni, da Rusi spet silijo proti jugu in se bo moralo poveljstvo korpusa iz Jasla umakniti v Zmigrad. 23. XII. Ostanemo v našem stanovanju. Štabni zdravnik dopoldne in popoldne išče božično drevesce in prinese popoldne veliko jelko. Pišem Ani in mami. Ob enajstih zvečer pride ukaz, da moramo ob pol sedmih zjutraj marširati v Kerekret. 24. XII. Vstanemo ob petih zjutraj. Zapustiti moramo stanovanje, ki se nam je tako priljubilo in smo v njem nameravali preživeti Božič. Ob pol sedmih krenemo proti Kerekretu, kjer se dobro namestimo v nekem gradu. Takoj po prihodu začnemo pospravljati in pripravljati božično drevo. Drevesa smo posekali spotjo. Vsi smo prav potrti, mislimo na dom, v svojem razmišljanju bi želeli biti sami in tičimo v okenskih nišah. Z nami je v gradu tudi del prateža; med oficirji naletim na dr. Prusa. V gospodarskih poslopjih je nastanjena vojska in v vsakem prostoru so si okrasili božično drevesce. V celem gradu jih je dvanajst. V predsobi je pod drevesom postavljen oltar, pri tem je kurat daroval polnočnico. 25. XII. Vse kaže, da bomo danes ostali tukaj. Vreme je spet lepo. Dopoldne maša. Vsi se veselimo dobrega prazničnega kosila, saj se nam bo tudi prav prileglo. Še pri mizi pride nenadoma povelje: ob pol dveh takoj na pohod. Alarm! Slabe volje se vdamo v neizbežno, vsaj vreme je dobro in celo prav toplo. Peljemo se skozi Girzet v Topoly-Megges. Cesta je lepa, čeprav malo blatna, rahla mesečina nam omogoča pogled na okolico. Ob pol enajstih ponoči pridemo v Topoly-Megges. Poseben čar je korakati v mesečini na božično noč. V Topoly-Meggesu so samo tri ali štiri uboge koče, torej nobenega prenočišča. Zato raje ostanem čez noč v vozu za ranjence. Kot v tolažbo zvemo, da je prišla pošta, dva zvrhana voza! Vsi se ob ročnih svetilkah nagnetemo okrog voz, kjer delijo pošto: tako je, kot bi nas Božiček obdaroval. Dobim več pisem od Ane in mame, tudi dva paketa. V enem je božično drevesca! Berem do dveh zjutraj, nato pa na vozu prav dobro zaspim.


26. XII. Ob petih zjutraj lažni preplah, da bomo ob sedmih odkorakali, vendar se izkaže, da ni tako. Še enkrat preberem pisma in pregledam paketa, spet srečam dr. Prusa in gremo potem z dr. Negrijem v Kapipalosgusa, tri kilometre stran od našega parkirišča, kjer sta prenočila štabni zdravnik in kurat. Ves čas čakamo ukaz za odhod, pa ga ne dočakamo! Tako tudi mi prenočimo pri štabnem zdravniku. 27. XII. Dopoldne Ani napišem dolgo pismo, ki ga nameravam oddati v Eperiesu. Pridejo zelo neugodne vesti. Dve koloni s strelivom so zajeli Rusi, imamo zelo velike izgube. Poveljstvo korpusa se je spet umaknilo v Bartfo, verjetno tudi nas čaka umik. 28. XII. Ob šestih zjutraj moramo odkorakati v Eperies. Ponoči je snežilo; na poti se razvije veselo kepanje. Opoldne pridemo v Eperies in zvemo, da moramo do naslednje vasi, v Nemet-Sovar. Vas je nemška naselbina. Z Negrijem stanujem v zelo prijaznem in čistem stanovanju. Popoldne se odpeljem v Eperies, kjer se spet enkrat okopam. Zvečer doma dobro večerjamo in pijemo pivo. V Eperiesu zvemo da se je v Zboru petim Rusom predalo 268 mož čeških jurišnikov in sedem oficirjev. Bili so v tamkajšnjem gradiču, možje so se predali brez bitke, oficirji so položili orožje po tem, ko so izstrelili svoje pištole. Pri Homonni je avstrijska patrulja naletela na rusko, avstrijska (Čehi) je štela 18 mož, ruska 22. Nasprotniki so se znašli 60 korakov drug drugemu nasproti vzdolž roba gozda, opazoval jih je oficir generalnega štaba. Ko sta se patrulji zagledali sta obe istočasno odvrgli orožje in dvignili roke. Začelo se je pregovarjanje z obeh strani, kdo je koga ujel, ker bi oboji hoteli biti ujetniki. Ker Čehi niso hoteli popustiti so Rusi spet pograbili orožje in naše odvedli do naših trup, kjer so se javili za dezerterje. 29. XII. Ob petih zjutraj spet nenaden ukaz za odhod. Ob šestih se odpeljemo v Lieserd. Tam se zelo dobro namestimo v gradu, obnovljeni srednjeveški ruševini. 30. XII. Čudovito sem spal v krasni postelji. Danes še ostanemo tukaj, čeprav nenehno čakamo na ukaz za umik! Pratež se daleč umakne, vesti niso nič kaj ugodne. 31. XII. Lep hladen dan. Še ostanemo v gradu. Pišem pisma. Zvečer posedimo v družbi (štabnega zdravnika ni z nami, ker je spet zbolel) do polnoči in pričakamo Novega leta. 1915. 1. I. Še smo v gradu v Liczerdu. Dopoldne izplačilo. Že tri dni imam po rokah ekcemaste izpuščaje, ki so se zdaj razširili po vsem telesu, vedno bolj je očitno, da gre za neko obliko psoriaze. 2. I. Izpuščaji so vedno hujši, po rokah imam rdeče madeže, tesno drugega ob drugem. Zaradi tega sem v zadnjih dneh postal zelo žalosten in bom, če ne bo boljše, prosil za odpust v domačo bolnico. Danes začne snežiti. Zvemo, da si bomo morali pri Kaschauu poiskati prebivališča za čez zimo. S štabnim zdravnikom se popoldne dogovorim, da se bova zaradi moje bolezni jutri odpeljala v bolnico v Kaschau. Ob pol sedmih zvečer nenadoma pride povelje za odhod v Böki, spet v neki grad, kjer se dobro namestimo. 3. I. S štabnim zdravnikom se odpeljeva v Kaschau, javim se v poveljstvu korpusa in grem na pregled k šefu sanitete, višjemu štabnemu zdravniku dr. Stebliku, ki nas pozna še iz Lipowce. Zelo prijazno me je sprejel in mi obljubil, da mi bo izstavil potrdilo, da se lahko takoj odpeljem domov v domačo oskrbo. Tam srečam tudi Schallgruberja, ki mi zavida, ker bom lahko šel domov. Doma me čakajo kartice in pismo od Ane in mame. 4. I. Priprave na odhod. Dovoljenje je napisano in odposlano. Pojutrišnjem bom potoval. Obiščem našega gospodarja (Ujhazy), ki je vnuk Prießnitza. Zelo simpatičen, zabaven človek.


5. I. Ponoči pride ukaz, da je bolnišnica dodeljena armadnemu etapnemu poveljstvu in moramo 6. I. zjutraj v Barczo, od tam pa 7. I. v Abačijszino. Veseli smo, da se bomo ločili od prateža. Danes priprave na odhod. Popoldne močno oddaljeno topovsko grmenje. 6. I. Zjutraj pride še eno Anino pismo. Ob pol osmih odrinemo proti Kaschauu, popijemo vrček v plzenski pivnici, popoldne gremo v kavarno, počutim se že kot pravi civilist. Prenočimo v Burcsi. 7. I. Zjutraj se odpeljemo v Aba-Ujszina. tu je moj zadnji skupni kvartir z dr. Negrijem. Zvečer skupaj večerjava, pri tem prižgem lučke še pri mojem božičnem dreveščku, ki mi ga je poslala Ana, poslušamo glasbo s plošč, med kuratom in štabnim zdravnikom pride do velike pomiritve po tem, ko sta se na plačilni dan sprla. Deležen sem poslovilnih govorov, ker jutri odpotujem, dokaj slovesen večer! 8. I. Slovo od bolnice, pri tem mi je zares težko. Štabni zdravnik, Negri in kurat me spremijo na poti do Aba-Uj-Torna. Od tam se odpeljem v Budimpešto, kjer prenočim. 9. I. Opoldne se odpeljem proti Grazu, tja pridem ob desetih zvečer. 10. I. Zaradi izpuščajev obiščem prof. dr. Matzenauerja, ugotovi psoriazo in predpiše arzenovo zdravljenje. Srečam dr. Rupschla, obiščem gospo Negri, poiščem stare znance. 11. I. Opoldne odpotujem z brzovlakom v Ljubljano, kjer me čaka Ana, ki je dobila telegramsko sporočilo. Mislila je, da potujem naprej. Pozdravim mamo in Vrtačnike in ostanem tukaj, da vidim, kako me bodo razporedili. 12. I. S potrdilom se oglasim v garnizonski bolnici, kjer me pošljejo na dvomesečni bolniški dopust, saj sem se sposoben sam zdraviti. Odpotujem domov; s tem se konča moj galicijski vojni pohod. ________________________ Galicijski dnevnik se s tem konča. Otto je bil nekaj časa doma. Točnega trajanja bolniškega dopusta še nisem raziskal. Po okrevanju je v Ljubljani prevzel vodenje rezervne vojaške bolnice. Ta je bila v zgradbi, kjer je danes srednja tehnična šola. V Ljubljani najame stanovanje v bližini bolnice na Rimski cesti pri znancih Gogalah in Försterjih. Tja se preseli iz Tržiča soproga Ana s sinčkom Herbertom in najbrž tudi Otova mačeha, očetova druga žena, mlajša sestra prve. Otroci jo kličejo grosi, ohranijo jo v lepem spominu, zlasti radi so jo poslušali pripovedovati pravljice. Ana je drugič noseča in avgusta 1916 se tu rodi hči Marija. Ker je v bolnici tudi kurat, jo krstijo kar v bolniški kapeli. Vpisana je prva v njihovi knjigi krstov. Čez eno leto se rodi še tretja hči Lote. Otovo ljubljansko obdobje traja kaki dve leti, verjetno kak mesec več. Iz tega obdobja je ohranjen album fotografij, ki ni brez arhivske vrednosti. Ob slovesu je od kolegov in osebja dobil vsaj dve lepi spominski darili: srebrno stoječo uro z vgraviranimi podpisi in srebrno cigaretnico s posvetilom in vgraviranimi podpisi. Uro hrani vnuk Marko Hawlina, cigaretno dozo pa jaz (vnuk Peter H.). Pozno jeseni 1917 je bil premeščen v Videm (Udine) v zaledje soške fronte (vojna pošta 339). Delčki tega obdobja so ohranjeni v pismih, ki jih je pisal svoji ženi, ki se je po njegovem odhodu vrnila v domače stanovanje v Tržič. Prvo pismo je datirano s 27.11.1917, zadnja brzojavka pa 26.10.1918. Gre torej za obdobje enajstih mesecev. V tem času je napisal vsega 65 pisem, dopisnic, razglednic ali telegramov. Ta pisma je svoj čas, ne vem kdaj, uredil in pripravil povzetke v tipkopisu moj pokojni oče, Otov sin, dr. Herbert Hawlina. Nisem prepričan, da so originalna pisma ohranjena, med ostalim arhivskim gradivom jih doslej nisem našel. Celotno arhivsko gradivo ni zbrano na enem mestu. Morda sem ga večino dobil jaz, množica fotografij in morda še kaj drugih dokumentov ali predmetov je pri bratu Marku,


nekaj bi se morda našlo še pri hčerki Lote ali med zapuščino hčerke Marije, ki je imela nad arhivom najboljši pregled. Tukaj in zdaj torej lahko govorimo samo o povzetkih originalnih pisem. Ti povzemajo samo bistveno vsebino, iz njih ne vemo, kakšen je bil naslov, uvod, zaključek in podpis, povzeta je samo vsebina, Teh tu nimam namena vseh prepisati dobesedno, ker se v marsičem ponavljajo. Za ilustracijo bom nekatera ohranil v celotnem povzetku, ostala pa še enkrat skrajšano povzel. 1. pismo iz Vidma, 27.11.1917 Opisuje pot iz Ljubljane do tja. Najprej udobno v brzovlaku do Občin. Iz Ljubljane so se odpeljali z enourno zamudo. Iz Občin naj bi pot nadaljevali do Prvačine, od tam pa bi jo mahnili peš do Gorice. Pa je prišla vest, da bo peljal drug vlak prek Nabrežine in Tržiča do Gorice. Čakali so dolgo, vlaka od nikoder, še tovornega ne. Promet je bil blokiran, ker je nekje prišlo do iztirjenja. V od bomb in granat razbitem postajnem poslopju v Nabrežini niso mogli ostati in ker tudi nazaj do Občin ni peljal noben vlak, so se s tovornim vlakom odpeljali v Trst, kjer so prenočili, naslednjega dne pa so se z zobato železnico spet odpeljali do Občin in od tam v Prvačino po prvotnem načrtu. Po daljšem iskanju so dobili tovornjak, ki naj bi jih odpeljal v Gorico; toda kakšna je bila vožnja po od granat razritih cestah! Naravnost sploh niso mogli, pač pa skozi Dornberk, Batuje, Šempas in Rožno dolino. Tu so prišli skozi avstrijske položaje tik ob mestu, kakih dvesto korakov od semenišča. Vsa pokrajina je bila posuta z lijaki po eksplozijah granat, podobna je bila lunini pokrajini, gozdovi so bili uničeni mrtvi. Semenišče je bilo preluknjano kot sito; stavba je sicer še stala, toda z vseh strani si videl skoznjo. Skozi strelne jarke in žične ovire so se prebili do srede mesta. Tu so si lahko ogledovali grad, ki je bil praktično razvalina. Po ulicah so še ostanki pouličnih bojev: okna so založena z vrečami peska in žimnicami, vmes so strelišča, po cestah raztreščeni topovi in stroji, ponekod še požari, po cestah se podijo podgane, ki jih preganjajo psi. Z avtom niso mogli naprej. Namestili so jih v hotel Pošta, kjer so prenočili. Z Dub-om sta našla generala Geduldiger-ja, ki ju je povabil v svoje stanovanje, kjer jima je nazdravil z dobro slivovko. Imel je lepo opremljeno stanovanje in je še vedno ostal ‘stari’. Tu so tudi izvedeli, da je od postaje Lucinico (Ločnik) spet možno potovati, zato so se Dub, dva druga častnika in on peš odpravili do tja. Prtljago so oddali na nek prateški voz. Spotjo so videli prizore uničenja: Podgora, povsem uničena postaja Lucinica, italijanske položaje v betoniranih strelnih jarkih in mitraljeskih stolpih. V Lucinici so našli tovorni vlak, ki jih je pripeljal do cilja. Med vožnjo je bila pokrajina videti malo manj razdejana, pri postaji San Giorgio pa so videli ruševine velikega skladišča streliva, ki so ga Italijani pognali v zrak. Pri tem so se kilometre daleč okoli sesule hiše, barake pa so se podrle kot hiše iz kart. Mnogo granat je neraztreščenih priletelo več kilometrov proč. Povsod ob progi so ležali plašči, perilo, čelade in razni predmeti, ki so jih Italijani na begu odmetavali. Na neki drugi postaji je bilo ogromno lesa za kurjavo in gradbenega lesa, pripravljenega za vgradnjo in zloženega v skladovnice; celi deli barak, raznih strojev, žica, celi vagoni žebljev, orodja itd. Nekdo je rekel: Smo zmagovalci, toda berači ob tolikšnem premoženju! V nedeljo popoldne, iz Ljubljane je odpotoval v petek zjutraj, je prišel do cilja. Poveljstvo je bilo v lepi palači, kjer sta bili dve dvorani, večja in manjša, za oficirje, klavir, električna razsvetljava, soba za biljard, vodovod in centralna kurjava. Njemu so dodelili luksuzno urejeni damski budoar z veliko francosko posteljo z baldahinom, vse pohištvo prevlečeno s svilo, vse polno visokih zrcal, velika debela preproga iz Smirne, klavir. Oskrba je knežja.


Pismo končuje z vprašanjem po otrocih, z izrazi ljubezni in pozdravi za sorodnike in znance. 2. pismo, 30.11.1917, Videm Ženino pismo je že dobil in iz njega izvedel, da je Bricljeva[4] žena zelo bolna. Preskrbel mu je dopust. Potoval bo prek Trbiža, ker prek Postojne ni zanesljivo. Sam ureja ambulanto in sprejema prve paciente. Opremo in zdravila je dobil delno iz zaplenjenih zalog. Videm je bil bogato mesto s sredozemskim vplivom, zdaj je vsestransko močno oropano. Krog in krog ležijo uničeni mnogi dragoceni predmeti. Srečal je dr. Zdrahala, ki je bil v Ljubljani v delavnici za pratež, ta mu je preskrbel plašče za kolo. Omenja tudi stotnika Hladky-ja, ki mu je preskrbel sukanec, garn in milo, vse to bo prinesel Bricelj. To in ono dobiš samo po zvezah. Posnel je nekaj fotografij in upa, da bo pri razvijanju vesel. Sledi intimnejši del s pozdravi. 3. pismo, 5.12.1917, Videm Zaman čaka novic od doma, prišlo je samo že omenjeno pismo, ki ga je prejel prek Hermanove bolnišnice. Omenja Miklavža in da je v zvezi s tem nekaj nakupil za otroke, predvsem oblačil. Dobil je tudi večjo količino kave po 10 Kr./kg. Prebivalci se vračajo v mesto, gostiln in kavarn še niso odprli, zato so vezani na stanovanja. V okolici so lepe in bogato opremljene bolnice, sanitetni material je prvovrsten, z zdravili so dobro preskrbljeni. 4. pismo, 8.12.1917, Videm Nekomu, ki potuje v Ljubljano bo dal tole pismo in nekaj robe. Verjetno bo strmela nad cenami, saj je za nekaj barhenta plačal 16 Kr, Hladky pa mu je preskrbel novo italijansko kolo za 50 Kr. Pritožuje se, ker dobi premalo pošte, telegram, ki naznanja smrt Bricljeve žene, ki je bil odposlan 28.11. je prišel šele 7.12. kar je dokaz zanikrnosti avstrijske pošte za razliko od nemške, ki v redu deluje. 5. pismo 12.12.1917, Videm Zaskrbljen je, ker ni nobene pošte. Danes se je vrnil Bricelj in prinesel tudi njeno pismo. Iz njega je zvedel o težavah s selitvijo iz Ljubljane v Tržič. Upa, da bo mogel sredi januarja na dopust. Pošilja sliko svoje lepe spalnice, v mislih je z njo in jo vabi, da ga obišče. Toži, da bo za Božič sam. 6. pismo 16.12.1917, Videm 7. pismo 18.12.1917, Videm 8. pismo 23.12.1917, Videm 9. pismo 27.12.1917, Videm 10. pismo 31.12.1917, Videm 11. pismo 5 lastnih fotografij Vidma in 4 kupljene razglednice. 12. pismo 3.1.1918, Videm 13. pismo 8.1.1918, Videm od 15.1 do 3.2.1918 doma na dopustu.


14. pismo 5.2.1918, Videm 15. pismo 10.2.1918, Videm 16. pismo 13.2.1918, Videm 17. pismo 21.2.1918, Videm 18. pismo 25.2.1918, Videm 19. pismo 1.3.1918, Videm 20. pismo 3.3.1918, Videm 21. pismo 8.3.1918, Videm 22. pismo 12.3.1918, Videm 23. pismo 16.3.1918, Videm, 24. pismo 19.3.1918, Videm 25. pismo 23.3.1918, Videm 26. pismo 24.3.1918, Videm 27. pismo 28.3.1918, Videm 28. pismo 30.3.1918, Videm 29. pismo 6.4.1918, Videm 30. pismo 14.4.1918, Videm 31. pismo 18.4.1918, Videm 32. pismo 21.4.1918, Videm 33. pismo 23.4.1918, Videm 34. pismo 27.4.1918, Videm 35. pismo 28.4.1918, Videm od ---- do 8.5.1918 doma Kartica iz Trbiža, 9.5.1918 (Potuje dobro, v Beli peči je mislil nanjo) 36. pismo 10.5.1918, Videm 37. pismo 12.5.1918, Videm 38. pismo 13.5.1918, Videm 14.5. je potoval na Dunaj 39. pismo 15.5.1918, Dunaj 40. pismo 17.5.1918, Dunaj 41. pismo 20.5.1918, Dunaj 42. pismo 26.5.1918, Dunaj 43. pismo 30.5.1918, Dunaj 44. pismo 2.6.1918, Dunaj 45. pismo 5.6.1918, Dunaj 46. pismo 9.6.1918, Dunaj V vmesnem času je možno, da ga je na Dunaju obiskala žena, še bolj verjetno pa je, da je bil večino časa doma v Tržiču. 48. pismo 11.8.1918, Dunaj 49. pismo 14.8.1918, Dunaj Razglednica, 17.8.1918, izlet skozi Wachau 50. pismo 18.8.1918, Dunaj Po 20.8. se vrača v Videm. 25.8. je še v Tržiču. 51. pismo 27.8.1918, Videm 52. pismo 30.8.1918, Videm 53. pismo 3.9.1918, Videm 54. pismo 6.9.1918, Videm 55. pismo 11.9.1918, Videm 56. pismo 17.9.1918, Videm 57. pismo 24.9.1918, Videm


58. pismo 30.9.1918, Videm 59. pismo 4.10.1918, Videm 60. pismo 8.10.1918, Videm 61. pismo 10.10.1918, Videm 62. pismo 12.10.1918, Videm 63. pismo 18.10.1918, Videm 64. pismo 21.10.1918, Videm 65. pismo 25.10.1918, Videm 62. telegram, oddan 26.10.1918 v Vidmu, sprejet v Tržiču 27.10.1918: Pridem v ponedeljek zvečer. Pozdrav Otto.

[1]

Ana je Ottova žena, Jeanette njena sestra, mama je v resnici mačeha, Roza njegova sestra. (Op. PH) Naj živi domovina [3] Znanec iz Tržiča [4] Bricelj je bil njegov sluga že v Galiciji. Ker sta se dobro razumela, ga je uspel premestiti za seboj v Videm. Kot posebno zanimivost dodajam to, da je bil Bricelj ded mojega mladostnega vrstnika Radota Tihlja, s katerim sva nekaj let igrala v študentskem dixieland orkestru. Rado in jaz sva bila rojena na isti dan. Bricelj je bil črkoslikar in je v Ljubljani izdeloval različne napise. [2]


Galicija 1914