Spomini in zahvale
marec 2013 | Grosupeljski odmevI
Sklenjen krog Aleksandre Sandi Zalar (18. 3. 1960 - 3. 3. 2013) : nekrolog Z žalostjo smo prejeli vest, da se je na toplo sončno marčno nedeljo poslovila naša Sandi Zalar, slikarka in kiparka, učiteljica in kulturna delavka, pisateljica in pesnica, urednica lokalnega časopisa in novinarka, založnica in ilustratorka, režiserka svojih neobjavljenih dramskih del, mentorica otroškim in odraslim likovnim ustvarjalcem. Rodila se je na Jesenicah in otroštvo preživela pri stari mami na kmetiji. Tu je odkrila skrinjo papirja in barvice in začela ustvarjati. Bila je med tremi najbolj nadarjenimi dijaki šole za oblikovanje, zato je dobila tudi posebno državno štipendijo. Oče jo je v strahu, da slikarstvo ni za ženske, preusmeril na pedagoško akademijo, kjer je končala slavistiko in likovni pouk. Poučevala je na osnovnih šolah Sodražica, Stična, Šmarje - Sap in zadnja leta v okolici Ljubljane. Razdajala se je učencem in jim poskušala z različnimi pedagoškimi prijemi približati lepote likovnih umetnin. Ob zahtevnem pedagoškem delu pa ji je še vedno ostalo dovolj energije, da je tudi sama likovno ustvarjala. Diplomska naloga na prvi stopnji je bila zgodovina oblačenja, na drugi stopnji pa je diplomirala iz kiparstva. Podiplomski študij umetnostne terapije ji je pomagal uspešneje delati tako v šoli kot z odraslimi. Floristiko pa je študirala za svojo dušo. V začetku 90-ih let je začela izdajati knjige. Prisluhnila je pripovednikom v Dobrepolju, kjer je po poroki živela, ter zapisala in v samozaložbi izdala Pravljico o pogumnem mladeniču in Pravljice iz Dobrepolja (1993) in ju sama tudi ilustrirala. Uspeh jo je opogumil, da je začela pisati svoje spomine na drobne mladostniške neumnosti in jih izdala v dveh duhovitih knjigah za mladino: Dnevnik Miha Zgage (1994) in Zgage tudi pozimi (1996).Večna iskalka novega je, po ne vedno prijetnih ženskih izkušnjah v življenju, izdala knjigo kratke proze Hana (2005). Ženska, včasih tudi v prvi osebi, pripoveduje o svojih življenjskih in ljubezenskih izkušnjah, to temo pa je še nadgradila v pesniški zbirki Za prgišče ljubezni (2009) in napravila nek obračun s svojim življenjem. Biba (2008) je zbirka humorističnih pripovedi o živalih, ki so jih ilustrirale članice njene likovne skupine. Zadnje njeno avtorsko delo Peter in veveriček(2010) pa prinaša meditativne zgodbe o ljubezni, prijateljstvu, angelih, ki pomagajo dobrim. Uredila in ilustrirala je mnoge knjige drugih avtorjev. Zadnjega uredniškega dela Stanka z letnico 2012, pesniške antologije Stanke Ahlin, ni več uspela javno predstaviti. Od leta 1993 do konca leta 1994 je bila urednica Naše skupnosti, predhodnice Grosupeljskih odmevov. Njeni članki v časopisu so polemični, ostri, njeni intervjuji z izbranimi gosti pronicljivi, mnogi njeni članki so nepodpisani, dodajala pa je tudi duhovite ilustracije. V tem času je kandidirala za županjo novonastale
Kdo bi razmišljal o včeraj ali jutri. Obžalujem le, da ta trenutek ne zna, ne zmore in ne sme trajati. Sandi Zalar: Za prgišče ljubezni, 2009
občine Dobrepolje. Leta 1995, ko se je velika občina Grosuplje razdelila na tridele, je pod okriljem dobrepoljskega turističnega društva začela izdajati neodvisni časopis Saja, ki je povezoval vse tri novonastale občine. Žal so izšle le štiri številke. Posebej moramo izpostaviti njeno delo na slikarskem področju. Ko se je leta 2004 v Grosupljem osnovala Univerza za tretje življenjsko obdobje, je Sandi Zalar prevzela likovni krožek. Zaradi velikega števila slušateljev je morala oblikovati kar dve skupini. S pravimi pedagoškimi prijemi in z dovolj svobodne volje je vzgojila celo vrsto amaterskih slikarjev in slikark. Z nenavadnimi idejami za razstave jih je navdušila in navdihnila, da so se lotevali vedno novih izzivov. Zadnja skupna razstava Sporočilo v steklenici je bila zelo odmevna. Kmalu zatem pa smo z žalostjo sprejeli novico o njeni bolezni. Ob vsem razdajanju učencem v šolah in skupinam v tretji univerzi pa ja našla čas, da je svoja čustva in ideje tudi sama prenesla na platno. Svojih razstav ni preštela, prav tako ne svojih slik, ki krasijo mnoge domove. Na eni zadnjih svojih razstav v Mestni knjižnici Grosuplje je pokazala velika platna s cvetjem in podobami žensk v različnih barvah, eno celo v zelo temnih barvah. Ali je to že bila slutnja smrti? Med nami živijo ljudje, s katerimi se srečujemo, delamo skupaj, se pogovarjamo, žalostimo, jezimo in veselimo. Samoumevno se nam zdi, da jih bomo videli na cesti, na kulturni prireditvi, na razstavi, vedno v gibanju, polne ustvarjalnega nemira. Pa pride bolezen. In nato smrt. Naenkrat zaznamo praznino. Človeka, ki je aktivno deloval v kraju med nami in za nas, ni več. Tedaj se šele zavemo, kaj je bil, kaj nam je pomenil in kako nam zdaj, ko ga ni več, nekaj manjka. Sandi Zalar je bila še polna energije in želje po življenju, neizsanjanih sanj, polna idej in načrtov, ki jih ni uspela s črkami prenesti na papir ali z barvami na platno. Preveč za eno samo prekratko življenje. Marija Samec
Minilo je leto, ko si nas zapustil in naše solze polzijo še hitreje in močneje.
ZAHVALA
Glas tvoj se je izgubil, smeh tvoj je izzvenel,
JOŽI BUČAR
le spomin nate še živi, tega nam nihče ne bo vzel.
Iskreno se zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem, sosedom in znancem za izrečeno sožalje, darovano cvetje in sveče. Hvala g. župniku za opravljen cerkveni obred, pevcem za občutene pesmi slovesa in g. Tonetu za opravljen pogrebni obred. Hvala vsem, ki ste se od nje poslovili in jo pospremili na njeni zadnji poti.
Žalujoči: vsi njeni
Dragi sin, mož, ati, dedi, brat, stric, zet, tast, prijatelj ...,
FRANCIJU OMAHNU v spomin
počivaj v večnem življenju in pričakaj nas na ponovnem snidenju.
55