Page 1

Oblikovanje je odgovor Zbornik besedil ob 60-letnici delovanja Društva oblikovalcev Slovenije


Oblikovanje je odgovor Zbornik besedil ob 60-letnici delovanja Društva oblikovalcev Slovenije


Robert Klun 5

Predgovor predsednika Društva oblikovalcev Slovenije Mag. Sašo Urukalo

7

Spremna beseda urednika

10

Častitljiva obletnica šestdesetih let

15

Od Gutenberga do Zuckerberga

21

Moje vezi s pomenljivimi desetletji dos

Lenka Bajželj

Dr. Sandra Bašić Hrvatin

Dr. Stane Bernik

Boštjan Botas Kenda 27

Signalizacija, identiteta mesta

33

Kdo si upa?

39

Trenutek treh stolov

48

So to otroške stvari?

53

Ozelenimo našo družbo

61

Kritična inventura šestih desetletij oblikovanja in dos v slovenskem prostoru

69

Povezujmo oblikovanje z industrijo

Dr. Petra Černe Oven

Jurij Dobrila

Mag. Maja Gspan

Irena Hlede

Grega Košak

Janez Koželj

Judita Krivec Dragan 74 Oblikovanje Maja Kržišnik 79

Različna razumevanja oblikovanja

85

Slovensko oblikovanje. Polet v petdesetih

91

Družbena odgovornost oblikovalcev: kreativnost za inovativnost

Dr. Maja Lozar Štamcar

Ddr. Matjaž Mulej, Anita Hrast

Mateja Panter 107

Slovenija galactic Dr. Tomaž Toporišič

112

Prostorski stroji slovenskih uprizoritvenih praks Dr. Miha Trampuž

116

Ustvarjalnost kot odrešitev in spodbuda Mag. Sašo Urukalo

121

Odločitev za oblikovanje je demonstracija razuma in poguma


6


7

Društvo oblikovalcev Slovenije je generator uspeha in identifikacijski imenovalec za povezavo stroke oblikovanja z gospodarstvom.

oblikovanje v svojem bistvu povezuje idejo, koncept, vedo o ekologiji, ergonomijo, estetiko, materiale, inovativnost ... Oblikovanje je razvojni generator vsakega razvitega gospodarstva, blagovne znamke pa so zrcalo te družbe! Konceptualno vključevanje oblikovanja in s tem podpora države pri kreiranju »novih blagovnih znamk« sta v slovenski podjetniški strategiji morda ponovno pred vrati in želimo si, da bi se odprla. Za zdravo in dolgoročno podjetniško zgodbo je potrebna jasna, transparentna družba, ki ima dober koncept razvoja in sistematično zastavljene poti, cilje. S tem zbornikom slovenskih oblikovalskih dosežkov želimo oblikovalci povedati, da je med nami veliko potenciala in pripravljenosti za sodelovanje. Slovenija je majhna dežela, a nabita z željo po preboju, bogata z naravo, naravnimi materiali in vrednotami. Prav takšno identiteto odražajo dela, ki so pred vami. Vsaka stvaritev je po svoje avantgardna, napredna, v nekaterih segmentih morda celo »donkihotska«. Danes je čas za avantgardne pristope v slogu in velikosti, po vzoru največjih. Njih veličino in pomen nam je morda najnazorneje predstavil eden od največjih slovenskih umetnikov Avgust Černigoj. Treba je biti močan in deloven, imeti trdno voljo in debelo kožo. Zavedajmo se, da človek preko umetnosti izraža odprtost duha, svoj odnos do sveta in dojemanja okolice! Kot je o Černigojevem vzoru in odnosu zapisal Pino Bonanno: »... spominjajmo se ga predvsem kot človeka, ki je daroval, ne da bi pričakoval hvaležnost.« Pomembno se je zavedati, da smo sposobni preskočiti ovire le povezani, z roko v roki z gospodarstvom, stroko, mestom in državo!

Robert Klun Predsednik Društva oblikovalcev Slovenije Ljubljana, januar 2012


9

Spremna beseda

Visoka, 60. obletnica delovanja Društva oblikovalcev Slovenije je priložnost, da se prevprašamo o poslanstvu in smiselnosti našega delovanja. Kot stanovska organizacija, ki prostovoljno združuje istodelujoče in ne istomislečih, gradimo oblikovalčevo identiteto. Tisto identiteto, o kateri je ob neki drugi priliki Max Frisch, veliki švicarski pisatelj, zapisal, da je več kot dediščina preteklosti in da je ne dobiš zgolj z lenobnim pripadanjem neki skupnosti, ampak predvsem z delovanjem zanjo, za njen razvoj, za njeno prihodnost. In tu se srečamo oblikovalci, praviloma individualisti, s potrebo po skupnem nastopu in delovanju. Zgodovina društva sega vse v leto 1951. Ves ta čas so se število članov, cilji in program delovanja ter poslanstvo spreminjali. Danes v svojih vrstah društvo prostovoljno združuje avtorje s področij industrijskega, grafičnega, unikatnega, komunikacijskega in prostorskega oblikovanja. Poslanstvo društva je uveljaviti oblikovanje kot poklic, strateško orodje in vitalni dejavnik kulturne identitete družbe ter vzpostaviti vezi med stroko in njenimi uporabniki – naročniki. S svojim znanjem in poklicno etiko posegamo v komunikacijo in okolje. Govorimo o snovanju, ki plemeniti zgodovinsko izročilo ter bogati našo sedanjo in prihodnjo kulturo. Pred člani društva so velike naloge in ambiciozni cilji. Spoznali smo, da je oblikovalsko znanje pomembno gonilo gospodarskega, kulturnega in družbenega življenja, je odgovor na marsikatero težavo sodobnega sveta. Zato si v društvu oblikovalcev prizadevamo, da bi to spoznanje ponotranjili vsi, ki odločajo in vplivajo na razvoj slovenske družbe. Pričujoči zbornik besedil ob 60-letnici delovanja Društva oblikovalcev Slovenije predstavlja različne poglede na delo članov društva, pomen društva, njegovo poslanstvo in pomen njegovega delovanja v slovenski družbi. Ne gre prezreti, da visoka obletnica sovpada z dvajsetletnico samostojne države Slovenije. Sočasnost zastavlja vprašanje, kakšen je danes odnos do nacionalne identitete, ki jo odraža tudi oblikovanje, ter kako razumemo vlogo oblikovanja k trajnostnemu razvoju na vseh področjih.

Avtorjem prispevkov in sodelavcem pri nastanku zbornika se zahvaljujem za sodelovanje.

Mag. Sašo Urukalo Ljubljana, januar 2012


12

Lenka Bajželj

Častitljiva obletnica šestdesetih let

Častitljiva obletnica šestdesetih let gotovo terja proslavljanje. Malo je institucij v tej deželi, ki bi se lahko pohvalile s tako častitljivo zgodovino. Hvalo in zahvalo zaslužijo mnogi, ki so svoj čas in energijo žrtvovali za delovanje društva. Društvo je v teh letih doživljalo svoje vzpone in obdobja letargije in se obdržalo. Še naprej bo brez znatne finančne podpore njegov uspeh odvisen od tega, ali ga bodo posamezniki uporabili za svoj fevd in lastno promocijo ali za akterja v dobro vseh članov. Šestdeset let, vsekakor priložnost za praznovanje, a tudi priložnost za premislek in bilanco. Kje so institucije, ki so bile ustanovljene v preteklih desetletjih? Klub Barva in oblika, trgovine Interier, as design, revije Sinteza, Form Art?

— Ko se je pred nekaj leti upokojila edina zaposlena v idco, se mu je Gospodarska zbornica mirno odpovedala, čeprav bi kadrovsko okrepljen lahko prevzel vlogo prepotrebne borze oblikovanja in oblikovalskega centra, katerega idejo in izvedbo si že leta brez vidnega izida pulijo iz rok različni akterji, a so pogoji zanj v okviru zbornice idealni.

In kaj je z bio? Ali osiromašen vseh trdnejših vezi z evropskimi strokovnimi institucijami, ki so mu zagotavljale kakovostno udeležbo, brez lastne izbirne komisije za slovensko udeležbo, brez težko pridobljene podpore in nagrad mednarodnih strokovnih zvez sploh še prenese resnejšo strokovno analizo? Ali si skrčen na nekaj več kot sto eksponatov, od katerih jih je le še slaba tretjina industrijskih izdelkov, sploh še zasluži naslov Bienale industrijskega oblikovanja? Z ukinitvijo sekretariata in s popolno spojitvijo z mao se bojim, da je izgubil še poslednjo finančno in strokovno


13

samostojnost. Leta 1963 ustanovljen naj bi prihodnje leto praznoval petdesetletnico. Jo bo sploh še doživel? Prizadevanja za promocijo in pospeševanje oblikovanja znotraj Zavoda Big se ta trenutek kažejo kot uspešen eksperiment, ki še išče rdečo nit, ki bi ga povezovala v tradicijo ter mu zagotavljala prepoznavnost in, širše, tudi mednarodno sprejetje. In splošno stanje? Je dobrega oblikovanja kaj več kot pred desetletji? Je oblikovanje že nekaj povsem naravnega, vsakdanjega, logičen, optimalen odgovor na vprašanja naše materialne kulture, dostopne vsem? Oblikovanje je stvar kreativnosti, modrega načrtovanja, odgovornega in garaškega dela. Pa se zdi, da naše šole še vedno producirajo prevelik delež zvezdnikov namesto oblikovalcev. Koliko je podjetnikov, ki se zavedajo, da je oblikovanje nujno za uspeh? Koliko politikov, ki bi morali tlakovati pot za razvoj stroke, sploh ve, kaj je oblikovanje, kaj je dobro oblikovan izdelek? Žal je uspeh oblikovanja še vedno prepuščen posameznim navdušencem. Še vedno se zdi, kot pred desetletji, da smo na začetku. Spet. Vedno znova.


17

Dr. Sandra Bašić Hrvatin

Od Gutenberga do Zuckerberga

Zakaj pes maha s repom? Zato, ker je pes pametnejši od repa. Če bi bil rep pametnejši, potem bi on mahal s psom. S tem se začne znani film Barryja Levinsona »Wag the Dog«, ki govori o medijski manipulaciji in manipulaciji z mediji, o tem, kako rep maha s psom kljub (ali pa navkljub) njegovi pameti. Kriza medijske industrije, o kateri večinoma poročajo finančne institucije, ki jih imajo v lasti, in redkokdaj mediji sami. Kaj je v krizi? Poslovni model, na katerem temelji medijska industrija, novinarstvo, spremenjeni pomen novic, plavajoča občinstva, prihod novih tehnologij? Odgovora na to vprašanje ni, Jacek Utko, znani poljski oblikovalec, ki ga najemajo številni mediji v vzhodni Evropi, pa trdi, da je s pravilnim preoblikovanjem časopisov mogoče povečati njihovo naklado za sto odstotkov. Tako na zaton tiskanih medijev gleda »rep«. To je tudi okvir, znotraj katerega problem vidi medijska industrija. Žal pa svet zunaj okvirja pripoveduje drugačno zgodbo. Nekoč je bil ... Časopis. Njegova oblika, naslovnica, velikost črk, postavitev strani, fotografije, razdelitev po posameznih temah in področjih – vse to je rezultat medijskih konvencij, pri katerih je oblikovanje imelo pomembno vlogo. Poglejmo samo format. Kakovostni časopisi oziroma širokolistni so bili namenjeni počasnemu, poglobljenemu branju, branju za mizo v kavarnah. Bralnih navad ni določal format, temveč vsebina, količina informacij, stil poročanja in komentiranja sveta. Tabloidni časopisi z manjšim priročnim formatom so bili namenjeni hitremu pogledu bralca na poti v službo (nekateri so jih poimenovali tudi »avtobusni časopisi«), njihova vsebina je bila namenjena premagovanju dolgčasa ali zabavi. Tabloidi so vabili poglede s svojimi kričečimi naslovi, jezikom vzklikov in vzdihov ter z vizualizacijo sveta, o katerem so poročali. Izbira formata je sledila vsebini časopisa, bralnim navadam tistih, ki so ga kupovali, ter pričakovanjem oglaševalcev. Sprejeta konvencija glede na formo nam ne more razložiti temeljev samega poslovnega modela. Če hočemo razumeti, zakaj so časopisi danes v takšnih težavah, je najbolj enostaven odgovor naslednje dejstvo: tiskanje časopisa je drago. Vsi udeleženi v tem poslu, od Man's Health do L'Osservatore Romano, uporabljajo isti poslovni model. Najprej je bil Gutenberg ... Elizabeth Eisenstein v knjigi The Printing Press as an Agent of Change čudovito odpre pogled na zgodnjo zgodovino tiska. Njeno raziskovanje vsebuje številne opise življenja v času pred iznajdbo tiskarskega stroja. Pismenost je bila


18

Oblikovanje je odgovor

minimalna, katoliška cerkev je bila pan-evropska politična sila, bogoslužje je potekalo v latinščini in ena redkih knjig, ki je bila dostopna povprečnemu bralcu, je bila Biblija. Potem se zgodba nadaljuje stoletje pozneje. Opisi življenja v 16. stoletju, ko se je Gutenbergova iznajdba začela širiti po vsej Evropi. Pismenost je začela naraščati, skokovito je naraslo število knjig v nacionalnih jezikih, Kopernik je objavil svoje epohalno delo, Martin Luther pa je zamajal temelje monolitne katoliške cerkve. To, na kar nas opozori Eisensteinova, je obstoj nekakšne časovne luknje, zgodovinskega zapisa, ki bi razložil, kaj se je zgodilo pri prehodu iz enega obdobja v drugo. Kako smo prispeli iz sveta pred iznajdbo tiskarskega stroja v svet tiskanih besed? Kakšen svet je bil v tem času? Kaotičen, kot nam pokaže Eisensteinova.

— Časopis je zapis časa, posredovalec tistega, kar se je zgodilo v določenem času.

Gutenbergova iznajdba tiskarskega stroja ni samo omogočila hitrejšega in cenejšega tiskanja knjig, ampak tudi novo obliko bralnega občestva, ki ga je skupaj povezovala izkušnja deljenja novic. Časopis je zapis časa, posredovalec tistega, kar se je zgodilo v določenem času, tistega, kar je vredno objave, kar je javno dostopno in predmet javne razprave. Gutenbergova »revolucija« se nikoli ni dejansko zgodila, ugotavlja Elisabeth Eisenstein, ampak je bilo na delu stoletje poskusov, obstoja vzporednih svetov prepisovalne in tiskane kulture ter počasnega izoblikovanja različnih poklicev – založnik, tiskar, risar, novinar, oblikovalec. Da je časopis postal dobičkonosno podjetje, je potreboval še poslovni model, ki bi omogočal prodajo »novic« velikemu občinstvu. Do tega poslovnega modela pa je bilo treba počakati skoraj tristo let. Šele sredi 18. stoletja je ideja, da je novica lahko blago, ki ima vrednost in ga je mogoče tržiti tako, da njegovo ceno »subvencionirajo« oglaševalci, postavila temelje tistega, kar danes imenujemo medijska industrija. Ideja, da je mogoče proizvajati nekaj in to na trgu prodajati ceneje od njegove produkcijske cene, je postala temelj izjemno donosnega poslovnega modela, na katerem je temeljilo financiranje medijev. Medijska industrija je tako postala prva industrija z množično produkcijo in množičnim trgom. Enačba, na kateri je temeljil ta odnos, je bila prodaja občinstev novic potencialnim oglaševalcem. Vstop oglaševalcev v to razmerje pa ni potekal brez posledic. Zlatega doba novinarstva, v katerem so bili mediji neposredno odgovorni svojim bralcem, nikoli ni bilo. V bistvu je šele po dolgem obdobju odvisnosti od denarja političnih strank, bogatih mecenov in države odvisnost od oglaševalskega denarja prinesla zahtevo po dvigovanju »zidu«, ki bi ločil tiste vsebine, ki jo ustvarjajo novinarji, in tiste vsebine, ki jih financirajo oglaševalci. Šele ko je medijski posel postal industrija, šele ko je začel tržiti svoje izdelke zelo različnim skupinam bralcev, šele takrat so se začeli razvijati mehanizmi, ki naj bi omogočili ustvarjanje takšnega »izdelka«, ki je osvobojen pristranskih pogledov, pristranske izbire in pristranske razlage. Novinarstvo je postalo »objektivno«, njemu nasproti pa je nastajal vzporedni svet oglaševalskih vsebin, ki so se jasno ločile od novinarskih vsebin. Rečemo lahko, da je iznajdba poslovnega modela, ki je butično dejavnost spremenil v množično produkcijo, dejansko predstavljala pravo revolucijo, večjo, kot je bila iznajdba tehnologije, ki je šele postavila temeljne vezi za nastanek bralnega sveta, potrebe za branjem, branjem različnih vsebin. Ne pozabimo, da je začetke tiskarskega obdobja zaznamovalo tiskanje malega števila istih knjig. Tiskarji niso marali preveč novosti. Martin Luther je leta 1569 zapisal: Veliko število knjig predstavlja veliko zlo. Ni nobene meje pri tem, kdo lahko piše in kaj. Nekateri pišejo zato, ker želijo postati slavni, druga pa zaradi nezadr-


Dr. Sandra Bašić Hrvatin, Od Gutenberga do Zuckerberga

žne potrebe, da pišejo. Tri stoletja pozneje podobno misel preberemo pri Edgarju Allanu Poeju: Enormno število publikacij v vseh sferah znanja je največje zlo današnje družbe. Te knjige predstavljajo resno grožnjo, da v poplavi nepomembnih informacij ljudje ne bodo mogli oziroma znali poiskati tistih, ki imajo določeno vrednost. Po nadaljnjih dvestotih letih ista zgodba. Tokrat je izvir zla, pohujševalec medijskih okusov uporabnikov, uničevalec medijev in nepregledna puščava trivialnega postal – internet. Zakaj? Ali je mogoče, kot pravi Clay Shirky v Cognitive Surplus, internet prva tehnologija, ki ne temelji na »Gutenbergovem poslovnem modelu« in v kateri je postopek izberi-uredi-objavi zamenjal objavi-predelaj-izberi? Mediji niso več nekaj, kar je namenjeno potrošnji, ampak so postali sredstvo ustvarjanja, skupne uporabe in nadaljnjega recikliranja. Postali so mesto, na katerem se amaterji, diletanti in profesionalci pod enakimi »pogoji« potegujejo za pozornost. Izjava Marka Zuckerberga, ustanovitelja Facebooka, da je lahko novica o veverici, ki umira na pragu vaše hiše, pomembnejša od novice o umirajočih v Afriki, najboljše zariše obrise tega novega medijskega sveta. Vrnimo se na začetek naše zgodbe. Čeprav nam oblikovalci poskušajo razložiti, da je bralce mogoče privabiti in zadržati s tem, da časopisi postanejo »zračni«, pregledni«, »gledljivi« in »uporabniško prijazni«, je to »novica o veverici, ki umira na njihovem pragu«. Novica, ki bi morala biti na naslovnici (pa je ni), je, da se dvesto let stari poslovni model, na katerem je temeljila medijska industrija, ruši. Paradoksalno je, kot je nekoč zapisal Marshall McLuhan, da mediji namenjajo več pozornosti oblikovanju oglasnih strani kot tistim vsebinam, ki jih ustvarjajo novinarji.

19


23

Dr. Stane Bernik

Moje vezi s pomenljivimi desetletji dos

Z Društvom oblikovalcev Slovenije sem delal angažirano in s polnim zaletom. Mislim, da tako. Začel sem vzporedno s svojim profesionalnim uredniškim delom, ko sem po diplomi na umetnostni zgodovini in sociologiji kulture prevzel urejanje že pripravljene prve številke revije za likovno kulturo Sinteza in jo iz tiskarne po enem letu težavnega iskanja po brezpotjih kulturniškega denarja končno spravil na svetlo. To je bilo leta 1964 in moja prva uredniško poklicna in svojevrstna »zmaga«! In takšne nič manj zaznamovane »zmage« so me spremljale vse do konca leta 1994, ko sem se dokončno odločil, saj gmotno ni več šlo, da potonem s Sintezino ladjo vred! Pa vseeno sem ponosen na uspešno izpeljano naklado (doma in v svetu), ki je vseskozi štela več kakor 1200 primerkov (posebne tematske številke tudi v nakladi okoli 1800), na 30 let urejanja in na 100 v polnem obsegu izdanih številk. Navsezadnje je to tudi trideset let dela prizadevnih piscev in rednega kompleksnega kritičnega, teoretičnega in dokumentarnega spremljanja ter beleženja sodobne likovne umetnosti (arhitekture, urbanizma, slikarstva, kiparstva, grafike in oblikovanja) in njej strokovno sorodne tematike, ki je najpogosteje posegala v humanistične in družbenokritične obravnave (arheologijo, etnologijo, sociologijo kulture). Oblikovanje – industrijsko in grafično ter potem še novo pojmovno vidno sporočanje (vizualne komunikacije) so postala s Sintezo izstopajoče teme, ki pred tem niso bile nikoli publicistično zaobjete tako na široko. To novo oblikovno stanje je vplivno izhajalo iz interesa Društva oblikovalcev Slovenije, ki je bilo skupaj z Zvezo arhitektov Slovenije in Društvom likovnih umetnikov Slovenije izdajatelj revije, spočete z dogovorno združitvijo iz izročila Arhitekta in Likovne revije leta 1963. Profesor Edvard Ravnikar je takrat v uvodni študiji Sinteze z nekoliko bauhausovskim paradigmatičnim nostalgičnim pridihom razmišljal o likovni sintezi in novodobni oblikovalski tvornosti. Ne da bi to želel posebej poudarjati, sem se moral v okviru Sinteze kot urednik, kritik in dokumentalist posebej in izvirno posvečati oblikovalski tematiki in jo poglobljeno raziskovati. V začetku piscev in pišočih oblikovalcev namreč nikakor ni bilo na pretek, a sčasoma se je v tej smeri vendarle začelo očitno premikati. Omenjene izkušnje povezujem s Sintezo, poudariti pa moram svoje sodelovanje z Društvom oblikovalcev Slovenije, saj sem bil z njim delovno tesno zvezan, zlasti s številnimi dejavnostmi teoretične, kritiške, razstavne in natečajne (predvsem priprave in ocenjevanje) narave. Zato smo razmišljali o nuji ustanovitve teoretične sekcije društva, ki pa pravzaprav ni mogla nikoli zares zaživeti. Po nekaj odkritih »pritiskih« stroke na kritiško pozicijo, ki sem jih doživel, sem se odločil, da se v društvo ni


24

Oblikovanje je odgovor

smiselno včlaniti. To mi je potlej in nasploh do danes zagotavljalo svobodo in samostojnost kritiškega in teoretičnega delovanja. Sem pa zares intenzivno živel z društvom, z njim sem delil soodgovornost pri izdajateljstvu Sinteze. Društvu sem, kar navajam kot zgovoren primer svoje odkritosrčnosti, z argumentiranim zavzemanjem za semantično jasno definiranje pojma oblikovanje prispeval novo društveno ime. S sodobno prenovo stroke smo na občnem zboru leta 1976 iz Društva likovnikov oblikovalcev Slovenije (še nekoliko prej je zanj veljala oznaka »likovni umetniki uporabne umetnosti«) izbrali ime Društvo oblikovalcev Slovenije (dos)! S tem smo generično vsebinsko jasno profilirali našo novodobno udejanjeno oblikovalsko stroko! Ko sem nekoliko pozneje vodil komisijo za industrijsko oblikovanje pri Gospodarski zbornici Slovenije, smo si močno prizadevali za ustanovitev »fakultete ali visoke šole za oblikovanje«. Medtem ko smo v Sloveniji, ki je znotraj Jugoslavije imela najustreznejši temelj za takšno stavbo, dolgo mečkali oziroma to sanjo zgolj sanjali, nam je s kolegi na novo ustanovljeni Akademiji za likovno umetnost v Sarajevu (1973) uspelo ustanoviti tudi oddelka za grafično in industrijsko oblikovanje. Sam sem se moral posvetil zgodovini in teoriji oblikovanja, ali kot mi je prijatelj in dekan Karamehmedovič v trenutku mojega zavračanja, da ne mislim biti pedagog, žugal in vztrajal: »Pa nas ja ne boš zdaj, ko začenjamo študij, pustil na cedilu!« Seveda nisem, pravzaprav nisem mogel – vse do vojne v Bosni. Predmet sem v nekaj letih omislil kot produktivni predmet »razvoj oblikovanja«. Zame je bila to izjemno plodna izkušnja. Zrasla je uspešna generacija z vrsto uglednih oblikovalcev, priznanih doma in v tujini.

— Od leta 1984, ko je stekel študij oblikovanja, se je pedagoško delo metodološko in didaktično uspešno utrdilo in zlagoma se je začelo razvijati tudi raziskovalno delo.

Ko smo deset let zatem končno pripravili študij oblikovanja v Ljubljani (študijska programa industrijsko in grafično oblikovanje), je bilo pri tem angažiranem projektu dos, ki ga je koordiniral oblikovalec Grega Košak, zbranih več uveljavljenih oblikovalcev in teoretikov, ki so kmalu prevzeli težo zahtevnega uresničevanja pedagoškega procesa. Čeprav so bili ti prvi koraki včasih tudi negotovi, so bili prav gotovo polni volje, spodbud in pozitivne energije. Od leta 1984, ko je stekel študij oblikovanja, se je pedagoško delo metodološko in didaktično uspešno utrdilo in zlagoma se je začelo razvijati tudi raziskovalno delo. Leta 2005 pa smo oblikovanje končno smiselno vpisali v ime naše univerzitetne pedagoške in znanstvene ustanove, tako da je v celoti zajelo ime: Akademija za likovno umetnost in oblikovanje (aluo). Vidni študijski dosežki in priznanja v domačem prostoru in tujini ter uspešno dejavno delo diplomantov (razstave, natečaji in delavnice) so z zmogljivostjo utrjevali oblikovalske vrste. Bolj govori vsekakor njihova poudarjena osebna sposobnost uspešnega ustvarjanja kot realno izkazani »zaposlenost« in »oblikovalska politika«, ki sta zato med oblikovalci bolj ali manj vprašljiva in problematična kategorija, saj v kriznem gospodarstvu (ne velikem ne majhnem) spodbudnosti že dolgo ni dovolj ali je sploh ni več in večina produktivnosti ne nazadnje počiva na nekritičnem privzemanju in komercializirani motivaciji, ki se dostikrat kaže kot protislovno oblikovanje donečega oglaševanja designerskih/dizajnerskih izdelkov. Živimo v začaranem svetu! Še celo več: kot zgovorni primer zdajšnjega vidnega hiranja


Dr. Stane Bernik, Moje vezi s pomenljivimi desetletji dos

nekaterih uspešnih dejavnosti narodovega (in državnega) gospodarstva omenjamo, po propadu tekstilne industrije, pomenljivo umiranje nekdaj izjemno dejavne lesne industrije z uspešnim industrijskim oblikovanjem vred, ki je dobro vedela, kaj je dodana vrednost in kaj uspešno poslovanje. Bolj ali manj smo sicer uspešni pri cenovno nizki prodaji visoko kakovostne hlodovine iz naših bogatih (in lepih) gozdov, a kaj ko Slovencem oblikovanje in lesarstvo, žal, ne gresta več od rok! Še celo žagarstvo, kot je videti, ne. Tako je to: »Lesna industrija ni državna prioriteta«, kot piše ljubljanski Dnevnik (28. 12. 2011). Oblikovalsko svobodno delo na trgu, odvisno delo v agencijah in nezanesljivi začasni angažmaji so prej ko ne zamegljeni in kratkega diha. Pri vsem tem je videti, da je boj za oblikovalski kruh čedalje bolj krut in neizprosen. Abstraktno in s poetičnostjo je sicer mogoče govoriti, da jamstvo uspešnega ustvarjanja tiči v nadarjenosti, iznajdljivosti, visoki kakovosti oblikovalske usposobljenosti in poglabljanju raziskovalnega dela. Kot vidimo, se na vse to ni mogoče več docela zanesti. Kriza in recesija, ki majeta svet, delata svoje in ne vemo, do kdaj bo tako. A vendarle si kot pedagog in nekdanji dekan aluo mislim, da je bilo ob izjemni oblikovalski izurjenosti in razvijanju veščin, ki smo ju uspešno utrjevali, nujno treba misliti na preseganje pragmatično premočrtnega oblikovalskega nazora in s pogledom na jutrišnji dan bolj misliti na produktivno odprtost, izvirnost in kritičnost oblikovalskih kompetenc. Toda, kam in kako uspešno vreči sidrišča in kako obstati na točki, iz katere utegnejo oblikovalsko spodbudno rasti nove produktne vrednote? Biti pripravljen na sprožitev naprednih združenih silnic je že nekaj. A ideje rastejo z izvirnimi tektonskimi premiki in oprijemljivimi vrednotami. Oblikovalci iskatelji in raziskovalci so vsekakor v prednosti. Mislim tudi na kompleksne spodbude dos kot temeljne stanovske in nazorske oblikovalske organizacije, ki se je v edukativnem pogledu znašla morda na obrobju, seveda ne kot šola, marveč kot permanentna možnost spodbujanja kreativnega oblikovalskega in interdisciplinarnega iskanja. Načelno to kajpak zadeva prav tako druge oblikovalske pedagoške, raziskovalne in znanstvene subjekte, ki jim je že zdaj bržčas programsko vse jasno, toda pri tem oprijemališča problemske osredotočenosti ni mogoče vselej smotrno zaznati. Že zdaj, ko je stekla prva stopnja na univerzitetnem oblikovalskem študiju, ki bo bolonjski sistem dosledno razumel kot integralni dvostopenjski kompleksni študij in izdatno omogočal prav tako tretjo stopnjo, torej kot doktorski študij. Vsebinsko gledano bi takšen prožen, soodvisen in rastoč program lahko zagotavljal dobre rezultate. Zmožen bo oblikovalsko spodbujati raziskovanje, inovativnost in verodostojno usposabljati ustvarjalce in s tem graditi pri premagovanju krize in obetavnih izzivih progresivnega razvoja. Teorija oblikovanja bi morala skupaj s teorijo oblikovalskega načrtovanja poglobljeno graditi nazorsko trdno oblikovalsko stavbo v duhu in času sodobne smotrne industrijske proliferacije in trajnostnih prizadevanj, ki bo s stvarnimi pomeni in dognanimi uporabnimi lastnostmi oblikovalskim izdelkom in storitvam zagotavljala uresničevanje ustreznih vrednot in bogatila oblikovalsko kulturo.

25


29

Boštjan Botas Kenda

Signalizacija, identiteta mesta

Urbane oblike so na neki način sestavljene tudi iz komunikacijskih vozlišč. Pravzaprav so strukture, ki nastanejo s križanjem smeri gibanja prebivalcev ter sledijo njihovim potrebam in navadam. Urejenost teh vozlišč omogoča človeku prijazno bivanje. Označevanje v mestu tolmači različne situacije. Omogoča prepoznavnost posameznih okolij in vsebin, o njih obvešča uporabnika in ga vodi skoznje. S tem mu ponuja kakovosten odziv in sokreacijo mestnega utripa. Enostavno rečeno: vizualno komunicira. S tem se javni prostor približa uporabniku. Rezultati dela oblikovalca so uporabniku v pomoč, omogočajo mu lažjo premostitev poti med dvema točkama. Namreč, za snovanjem sporočil se skrivata koncept in odnos do okolja, družbe. Teorija definicije identitete mestne strukture obsega tudi vizualno podporo orientaciji, ta segment omogoča tudi najhitrejše seznanjanje s kulturološkim odnosom do okolja. Letališke zgradbe, pa čeprav zelo globalno usmerjene, v glavnem mestu države, v katero vstopamo, ponujajo karakternost prvega stika z okoljem. Njihov orientacijski sistem je vidni ton jezika, ki ga začnemo spoznavati. In tako naprej mimo kažipotov mestnih in primestnih struktur, kulturnih vsebin in turističnih usmerjeval do javnega stranišča v mestnem jedru. Uporabnik je meščan, turist, gost poslovnež ali pa naključni obiskovalec, ki preko vizualnih orientacijskih sistemov zaznava okolje v realni luči. Kakšna je ta, je odraz iniciative mestne oblasti. To so sistemi, ki so za investitorja zelo dragi, uporabniku pa dostopni na vsakem koraku, in da jih izkoriščamo, zadošča le, da smo prebivalec mesta, da smo obiskovalec poslovne ali zabavne narave ali pa naključni gost. Vsak, ki uporablja mestni parter, se srečuje s tem. Termin wayfinding je prvič uporabil arhitekt Kevin Lynch leta 1960 v svoji knjigi The Image of City. Nanaša se na karte, hišne številke, usmerjevala ..., s to ozko definicijo termina lahko razločimo, da gre za več kot le signalizacijo v osnovnem vidnem pomenu. Zakaj potrebujemo wayfinding? Ljudje se v določenih situacijah znajdemo v neznanih, novih okoljih in potrebujemo »roko« – vodiča po prostoru, ki nam bo omogočil uresničiti naše želje in potrebe. Slab navigacijski sistem prostora prisili uporabnika, da ga ne uporablja, in v nujni situaciji mu je »najlažje« najti nekoga in ga vprašati.


30

Oblikovanje je odgovor

Usmerjanje po prostoru sledi pravilom jasnosti, nedvoumnosti in zapomnljivosti. Vendar ne le to. Oblikovalci smo v poziciji, da prostor okarakteriziramo, mu damo oziroma mu postavimo identiteto. Naše dojemanje prostora namreč nosi sociološko, psihološko projekcijo in arhitekti nas vabijo v svoje time, ker imamo sposobnost transformiranja prostora v zelo ekonomično in empirično destinacijo barv in grafičnih sporočil. Nomenklatura delovanja oziroma projektiranja upošteva temeljne komponente: doslednost, splošno uporabnost, razumevanje - dojemanje, točnost, relacijo simbola nasproti besedi, tuji jezik, barvno kodo, lokalne oziroma nacionalne standarde in proizvodno besedišče.

— Ko prostor zaživi, se šele razume kakovost našega početja, takrat se vidi, ali je bil signalizacijski sistem narejen le kot nivo na celoten prostorski projekt ali je del procesa nastanka celotnega prostora oziroma arhitekture in urbanističnih planiranj.

Največ pomanjkljivosti v naših izdelkih se pokaže po integraciji vseh izrazoslovij v projekt, torej – ko prostor zaživi, se šele razume kakovost našega početja, takrat se vidi, ali je bil signalizacijski sistem narejen le kot nivo na celoten prostorski projekt ali je del procesa nastanka celotnega prostora oziroma arhitekture in urbanističnih planiranj. V »potrošniško-prevozni družbi« se naš kakovosten izdelek označuje s terminom »user frendly«. Vendar, kje smo danes? Uspešno wayfinding strategijo sestavlja skupek izrazoslovij: — vidno (pravilna izbira velikosti sporočil glede na razdaljo dojemanja, lociranje elementov po prostoru, uporaba barv, tipografije, likovnih elementov, piktogramov, kart in diagramov), — verbalno (uporaba enostavnega jezika, standardizacija imen in izrazov), — zvočno (kot dopolnilo vidnemu in interpretacija verbalnega ...) ter — tudi izrazoslovje dotika (ne samo vidno hendikepiranim, tudi drugim komunikacija z dotikom omogoča boljše ugodje in varnost), pri katerem se uporabljajo znaki, karte, znamenja in drugi signali. Nekaj uspešnih primerov načrtovanja urbane signalizacije Združitev lastnikov linij podzemne železnice v Londonu na začetku prejšnjega stoletja je dala izdelek, ki danes velja za identiteto mesta. Diagram londonskega undergrounda avtorja Henryja Becka iz leta 1931 ni karta javnega prevoza, je karta Londona, je kar London. Massimo Vignelli, avtor identitete newyorškega subwaya, pravi, da ena karta ne more nositi vseh informacij, ki jih uporabnik mestnega prometa potrebuje. Zato jih je oblikoval več, ki so razdeljene po potrebah uporabnika. Splošna karta omrežja, lokalne karte okoli postajališča, karta mestnega, poslovnega in kulturnega programa okolja okoli konkretnega postajališča ter linearna karta proge z vsemi potrebnimi podatki.


Boštjan Botas Kenda, Signalizacija, identiteta mesta

Označevanje mesta Bristol je s projektom studia MetaDesign vključevalo revitalizacijo perifernih četrti z mestnim jedrom in v tem tudi uspelo. V devetdesetih letih zasnovan in izveden usmerjevalni sistem tabel, kažipotov in mestne opreme danes omogoča razlikovanje in identiteto posameznih mestnih kvartov, ki pa po načelu podajanja informacije definirajo celoto in smelost mesta. V istem studiu so sprojektirali tudi berlinsko signalizacijo in združili dve politični kulturi. Celoten označevalni sistem mesta Lyon je primer integracije različnih mestnih struktur, ki so nastajale skozi čas. Označevalni sistem mesta namreč zajema tako stari Lyon kot tudi sodoben razvojno razčlenjen obroč in hitro razvijajočo se periferijo z industrijskimi in trgovskimi conami. Oblikovalsko delo biroja Ruedi Baur Associates zelo natančno predvideva razvoj posameznih predelov. Richard Daley, župan Chicaga, slovi po tem, da je v devetdesetih letih sprožil projekt označevanja ulic mesta, ki je tudi kažipot kulturnih lokacij in drugih mestnih uredb (znakovje znotraj sistema označevanja ulic), ter poudarja, da je bilo to moč doseči le z integracijo strok, ki so združene v zasnovi takega projekta (mestna oblast, psihologi, sociologi, urbanisti, arhitekti, industrijski oblikovalci in načrtovalci signalizacije - grafični oblikovalci). Torej, wayfinding ni le sistem informiranja v stvarnih okoljih, kot so zgradbe javnega prevoza, letališč in poslovnih objektov ter nakupovalnih središč, ampak s svojo kompleksno formo omogoča identiteto širšega prostora. Tu se ne sprašujemo več, ali je vizualno izrazoslovje primarno v komuniciranju, ampak uporabljamo vse izrazne jezike, ki nam omogočajo učinkovitejšo izrabo in nadgradnjo zmogljivosti nekega okolja. S kakovostnim označevalnim sistemom omogočimo ljudem svobodno gibanje in brezskrbno spoznavanje okolja. V takem projektu generiramo umetnost, krajino in arhitekturo ter družbo, njen intelektualni potencial in občo vizijo. Mar ni to identiteta mesta? Ta zapis opozarja, da je treba signalizacijo umeščati v projektiranje javnega prostora in jo postavljati v kontekst razvoja družbe in s tem kakovosti bivanja. Pogled na trge, v kulturne in poslovne stavbe, garaže, kolodvore, dvorane in stadione, ki nas obdajajo, za zdaj razkrivajo nesistematičnost planiranja, nekritičnost snovalcev in zanemarjanje uporabnikov. Posredovati informacijo še ne pomeni tudi komunicirati. Živeti še ne pomeni sobivati.

31


35

Dr. Petra Černe Oven

Kdo si upa?

Ko razmišljam, kaj bi bilo primerno objaviti v dokumentu, ki beleži obletnico Društva oblikovalcev Slovenije, se mi zdi, da mogoče bolj kot slavospevov preteklosti v tem trenutku manjka drznih idej, kaj naj bi bila vloga vizualnih komunikacij v prihodnosti, in revolucionarnih (čeravno težkih) načinov, kako to doseči. Namesto dolgoveznega filozofiranja sem se torej odločila, da ob tej priložnosti delim z bralci ideje svojega mentorja in kolega, ostrega misleca Paula Stiffa1 iz Readinga v Veliki Britaniji. K temu sta me navedla v začetku dva preprosta razloga: prvi je v tem, da dokument, ki vam ga bom predstavila, kaže, da se morajo oblikovalci za pravilno perspektivo na svoje delovanje nujno razgledovati po širšem kulturnem prostoru, drugi pa je v tem, da je sicer 13 let star dokument korespondence že takrat nakazoval, kako nujno bi bilo ob koncu tisočletja treba redefinirati načine dela v oblikovalskem poklicu, kar pa se (žal) še ni zgodilo. Skoraj sočasno se je leta 2000 potem zgodil sedaj povsod razvpiti First Things First Manifesto, ki je sicer sprožil številne polemike in razmišljanja v podobni smeri, vendar mislim, da lahko rečemo, da žal brez večjega trajnega učinka na stroko. Stiffov razmislek zato lahko služi kot odlična odskočna deska, saj je zelo natančno napisan za področje vizualnih komunikacij in obrnjen k potrebam bralca, pravzaprav Bralca. Zdi se mi, da je spodnjih 22 točk popolnoma dovolj tako za izpraševanje vesti o tem, kaj se je dogajalo v vizualnih komunikacijah zadnjih 60 let (torej v času, ko smo se oblikovalci pravzaprav javno pojavili v verigi nastajanja vizualnih komunikacij kot profesionalci), kot za jasne, čeravno provokativne smernice, ki jih lahko na enostaven način razmisli vsak oblikovalec osebno ali kolektivno. Marca 1999 je Robin Kinross, založnik in avtor številnih knjig o tipografiji, poslal svojim 15 kolegom elektronsko sporočilo. Takrat ga je zanimal manifest »Dogme«, ki sta ga sestavila Lars von Trier in Thomas Vinterberg. Njegovo sporočilo je vsebovalo celoten dokument Dogem in na koncu je dodal vprašanje.

1

Paul Stiff (1949-2011), več o njem tukaj: http://www.hyphenpress.co.uk/journal/2011/04/11/

paul_stiff_1949_2011, http://www.guardian.co.uk/artanddesign/2011/apr/06/paul-stiff-obituary

in: http://www.reading.ac.uk/internal/staffportal/news/articles/spsn-356729.aspx


36

Oblikovanje je odgovor

»Od Robina Kinrossa (5. marec 1999 ob 9:56:37 gmt) Obljubljam, da se bom podredil naslednji seriji pravil, ki jih je zasnovala in potrdila Dogma 95: 1. Snemanje mora potekati na mestu dogajanja. Rekvizitov in scenografije ni dovoljeno prenašati (če so posamezni rekviziti potrebni zaradi zgodbe, je treba poiskati prizorišče, kjer so že na voljo). 2. Zvok ne sme biti nikoli posnet ločeno od slike in obratno. (Glasbe ni dovoljeno vključevati, razen če igra na mestu snemanja.) 3. Snemanje mora potekati s kamero 'iz roke'. Premikanje ali negibnost sta dovoljena, če kamera ostaja v roki. (Film se ne sme snemati tam, kjer je kamera, temveč je treba snemati na mestu, kjer se dogaja film.) 4. Film mora biti v barvah. Umetno osvetljevanje ni sprejemljivo. (Če je svetlobe premalo, se snemanje prekine ali se na kamero pritrdi ena sama svetilka.) 5. Optična obdelava in filtri so prepovedani. 6. Film ne sme vsebovati navidezne akcije. (Umori, orožje ipd. se ne smejo pojavljati.) 7. Časovna in zemljepisna odtujitev sta prepovedani. (Film se mora dogajati tukaj in zdaj.) 8. Žanrski filmi niso sprejemljivi. 9. Filmski format mora biti 35 mm. 10. Režiser se na filmu ne sme podpisati. Obljubljam celo, da bom kot režiser brzdal svoj osebni okus! Odpovedujem se statusu umetnika. Obljubljam, da se bom odpovedal ustvarjanju 'dela', saj sta trenutnost, neposrednost, pomembnejši od celote. Moj najvišji cilj je iz mojih likov in okolja iztisniti resnico. Obljubljam, da bom to izvajal z vsemi razpoložljivimi sredstvi ter za ceno dobrega okusa in estetskega premisleka. S tem oznanjam svojo zaobljubo nedolžnosti.2 Kopenhagen, ponedeljek, 13. marec 1995 Za Dogmo 95 Lars von Trier, Thomas Vinterberg Ali lahko predlagate kaj podobnega za tipografijo/grafično oblikovanje? rk * * * * *« Štirinajst kolegov je ostalo tiho in Robinu ni odgovorilo, razen Paula Stiffa, ki je tipično, še isto popoldne, poslal zavzet in energije poln odgovor. »Od Paula Stiffa (5. marec 1999 ob 14:52:05 gmt) Deset za začetek: 1. Bralci so na prvem, drugem in tretjem mestu. Ne oblikujemo zaradi pohvale kolegov ali nagrad.

2

Slovenski prevod v: Emeršič-Mali, Živa in Simon Popek (1998): Cannes ‘98.

Ekran, 35 (5, 6), 4–17.


37

Dr. Petra Černe Oven, Kdo si upa?

2. Bralci niso ne »ciljna publika« ne klišeji. Vsakič, ko se srečajo z besedilom, prinesejo s seboj svoje namene in vprašanja. 3. »Branje« ni enodimenzionalno: obstaja mnogo načinov branja. 4. Pomembna je vsebina: ne oblikujte ničesar, kar ni vredno branja. 5. Držite se pomena. 6. Pred sabo imejte celotno podobo. 7. Posvetite se detajlom. 8. Lep videz je boljši kot biti drugačen. 9. Lep videz nima vrednosti, če nima pomena. 10. Oblikovanje in ustvarjanje sta kolektivno delo: vpletenih je veliko možganov in rok. Oblikovalec ne sme biti naveden, če niso navedeni tudi vsi ostali sodelavci. Sedaj pa še bolj prefinjenih dvanajst: 1. Črkovnih vrst ne mešamo ahistorično. 2. Spoštujmo morfologijo pisav: zgodnjih sanserifnih črkovnih vrst ne mešamo s humanističnimi sanserifnimi. 3. Rezi črk naj bodo narejeni brez neumnosti in sprenevedanja. 4. Pisave nikoli ne raztegujemo ali stiskamo: uporabljamo le črke, kot jih je oblikoval avtor. 5. Prva barva naj bo črna, druga barva rdeča. 6. Uporabljajte sijaj na črkah, sicer ste pogubljeni. 7. Kapitelke naj bodo originalne, ne elektronsko pomanjšane, številke naj bodo renesančne arabske. 8. Papir naj ne bo beljen; še bolje je, če je hrapav (dlakav). 9. Formati papirja so iso, a še bolje, če niso. 10. Nič sijaja je bolje kot malo sijaja. 11. Zapf je prepovedan, razen, če gre za verzalke. 12. Nobenih logotipov (planet je že tako preobremenjen). Paul« Povzeto po: “A set of principles for graphic design?” v Hyphen Press Catalogue & almanack 2011-2012 (London: Hyphen Press, 2011) neoštevilčeno. S posebnim dovoljenjem Robina Kinrossa, Založba Hyphen Press. © Estate of Paul Stiff, 2011.


41

Jurij Dobrila

Trenutek treh stolov Šest desetletij slovenske organizacije oblikovalcev

Izraza design ali oblikovanje, kot temu pravimo po slovensko, pa čeprav sicer nimata prav istega pomena*, označujeta dejavnost, ki ni nastala naključno in pred nekaj leti ali desetletji, odkar se o njej občasno govori in (pre)malo piše, prav tako pa tudi ne izvira le od tukaj, kjer živimo Slovenci. Označuje namreč dejavnost, ki je od nekdaj edini mogoč odgovor na temeljne potrebe človeštva. Začela se je nekje daleč nazaj v pradavnini in je človeku dala drugačno vlogo, kot jo imajo še zdaj vsa druga bitja v naravi. Ko je naš prednik prvič pobral kamen s tal, se je že v naslednjem trenutku začutil močnejšega in učinkovitejšega. Kmalu je ugotovil, da se drug kamen bolje prilega roki (in nastala je ergonomija), da z ostrejšim kamnom lažje premaga žival, da z njim lahko naredi črto na steni, naslika žival in morda celo strateški načrt lova (s tem pa so nastale tudi vizualne komunikacije). Ugotovitev, da lahko kamen priveže na palico, mu je povečala moč in podaljšala roko, z namestitvijo osti na konec daljše palice pa je že postal nepremagljiv, obvladal je svoj planet. Številni so bili kraji, kjer so ljudje začeli organizirano izdelovati predmete, želja in potreb je bilo vedno več, nastajale so delavnice, prebivalci celotnih območij so se specializirali za izdelovanje posamezne vrste izdelkov. Slovenija, ali bolje rečeno, »naši kraji« v tej tisočletni pripovedi nastajanja izdelkov v nobenem njenem obdobju niso prav nič zaostajali. Delovale so fužine in glažute, ustvarjali so pletarji, strojarji, glavnikarji, oglarji, Urban iz Ribnice pa je zobotrebce, brente, rešeta in še marsikaj kot prvi globalni trgovec ponesel po svetu. Šestdeset let Društva oblikovalcev Slovenije je v tej dolgi in bogati razvojni pripovedi človeštva le drobna in za koga morda celo nepomembna vrstica, ki pa vendar nosi v sebi vrsto sprememb. Hkrati pa prav to obdobje pomeni temeljno točko lastnega industrijskega in ustvarjalnega samozavedanja. Prav to je bistvo, ki daje pečat šestim desetletjem društva. Čas pred drugo svetovno vojno je pri nas zapustil izjemno globoke industrijske korenine, ki so izhajale iz različnih izumov in izdelkov: črpalka za vodo, »štirna«, iz Auerspergove železarne pri Žužemberku je bila verjetno med najslavnejšimi izdelki dežele Kranjske, vse nekdanje monarhije in tudi zunaj njenih meja, Naglasovo pohištvo je krasilo notranjost številnih rezidenc po vsej Evropi in številnih luksuznih ladij, v Podnartu so izdelovali prvo sodobno zobno pasto na svetu, Thonetova tovarna na


42

Oblikovanje je odgovor

Duplici pri Kamniku pa je do tedaj izdelala že več milijonov stolov iz krivljenega bukovega lesa. Po drugi svetovni vojni je bila vsa Evropa pogorišče, gozd brez krošenj in s poškodovanimi debli, a preživele so jo globoke in močne korenine. Tako je bilo v Italiji, Angliji, Nemčiji in tudi pri nas. Potrebe novega časa so bile precej drugačne od prejšnjih. Ljudje so se množično priseljevali v novo porajajoča se mesta, potrebovali so uporabno, kakovostno, poceni in hkrati estetsko opremo doma, praktične obleke in vrsto novih izdelkov, ki so hitro postajali temelj sodobnemu življenju. To je bil hkrati čas, v katerem se je nekako našla skupina ustvarjalcev, večinoma diplomantov ljubljanske šole za arhitekturo in nekdanjih študentov arhitekta Plečnika. Plečnik je izkazoval izjemno pozornost vsakemu detajlu in je enakovredno obravnaval arhitekturo, opremo prostorov, obdelavo površin. Drobnih stvari ni omalovaževal kot nekateri njegovi kolegi tedaj in tudi danes. Nekateri njegovi študenti, skupina mladih arhitektov z Edvardom Ravnikarjem na čelu, so hitro razumeli nove razmere in skušali nanje podati najbolj prave odgovore. Ravnikar je na arhitekturni šoli ustanovil tedaj imenovano smer B, ki se je posvečala bolj izdelkom in opremi kot pa stavbni lupini. Niko Kralj, ki je izhajal iz domačega mizarskega okolja, je postal razvojnik v oživljeni Thonetovi tovarni, ki so jo po novem imenovali Stol. Bila je še vrsta drugih, ki so prej študirali v tujini, predvsem pa jim je bil v pomoč in temeljno podporo tedanji župan Ljubljane, prav tako arhitekt Marjan Tepina. Razmere so terjale strokovno delo, strokovno delo pa je terjalo medsebojno izmenjavo informacij in izmenjavo s tedanjim zunanjim svetom, sistematično posredovanje novih zamisli domačim podjetjem in ljudem, izobraževanje vsega okolja. Nastala je slovenska nacionalna strokovna organizacija za design, ki jo danes morda lahko, zdaj s primerno časovno distanco, upravičeno imenujemo: optimizem. To je bilo sredi poletja leta 1951.

Stol REX, avtor: Niko Kralj, leto nastanka: 1951 (v različnih variantah 1951–1961) foto: arhiv Imapakta

Kar takoj je okolju ponudila vrsto pobud, javnih predstavitev, nastajali so novi izdelki, ki jim je organizacija pomagala doseči tudi mednarodno prepoznavnost. Sočasno z organizacijo je nastal tudi prvi rex, simbol novega časa, ki je bil rojen na temeljih vrhunske slovenske lesarske tradicije in je


43

Jurij Dobrila, Trenutek treh stolov

v sebi nosil prav vse atribute izdelka, ki je bil popoln odgovor tedanjemu času: praktičen, udoben, lahkoten, enostaven, a ne pust, poceni, a nikakor ne cenen ... Zelo hitro so sledila desetletja rojevanja dolge vrste izjemnih industrijskih izdelkov: pohištvo, mikrofoni, motorna kolesa, vrtalni stroji, likalniki, telefonski aparati, tekstil ... Vsi ti izdelki so tudi v današnji luči napredni in zato ni nobena uganka, kako jim je uspelo prodreti tudi na tuje trge in v tuje kraje, celo tiste, ki so nam bili takrat politično nekako vsaj napol sovražni. Izdelki so premagovali ovire človekovih predsodkov in širili našo prisotnost, z njo pa tudi našo gospodarsko moč. Vizualne komunikacije so bile v tistih povojnih letih bolj uveljavljene, vendar intenzivno vpletene, celo močno vkleščene v splet tedanje politične propagande. Sicer vrhunski grafični izdelki in njihova vsebina so bili večinoma povezani z dogodki, ki jih je narekovala oblast. Prav z ustanovitvijo strokovne oblikovalske organizacije se je tudi ta plat oblikovanja hitro začela povezovati z industrijo, nastali sta Cockta in množica katalogov, revij, plakatov za različne poslovne prireditve in sejme, nekaj let pozneje pa se je udejanil tudi pojem sistemskih rešitev označevanja podjetij. Slovensko oblikovanje je tedaj sledilo svetovnim tokovom, včasih pa je s posameznimi deli stopilo celo v ospredje, v svetovno elito. Samozavest, ki se je porodila iz uspehov prvega desetletja organizacije in z doseženo podporo mesta Ljubljana pa tudi slovenskih državnih organov, je oblikovalsko organizacijo postopoma napolnila z ravno pravo snovjo, ki ji je dala navdih za naslednje projekte in hkrati primeren občutek za umirjeno lebdenje nekje rahlo nad trenutno stvarnostjo, ki ga vsak vizionar nujno potrebuje. Ideje novega desetletja so bile izjemno smelo, a tudi upravičeno usmerjene v odkrito in tekmovalno soočenje s svetovnimi oblikovalskimi, seveda tudi gospodarskimi velesilami. Porodila se je ideja vrhunske mednarodne oblikovalske prireditve, ki so ji nadeli ime BIO. Sodelovanje društva, ljubljanske mestne občine in Moderne galerije, ki je tedaj že zavzela aktivno mednarodno vlogo na področju grafične umetnosti, je pripeljalo do bienalne mednarodne razstave, ki v precej manj pomembni obliki in s precej drugačno organizacijsko zasedbo še danes nadaljuje tedaj začeto tradicijo. Ljubljana in tudi Slovenija žal za novo prihodnost prireditve še nista zbrali dovolj nove moči, ki jo je takrat najverjetneje s seboj prinesla predvsem fizična meja dveh zelo različnih svetov.

— Prvi razstavi bio leta 1964 je kmalu sledil tudi kongres Svetovne federacije organizacij grafičnih oblikovalcev na Bledu.

Prvi razstavi bio leta 1964 je kmalu sledil tudi kongres Svetovne federacije organizacij grafičnih oblikovalcev na Bledu. Obe prireditvi sta pomenili izjemna dosežka, bili sta središče dogajanja, slovensko oblikovanje pa je bilo takrat z njima nedvoumno postavljeno v sam svetovni vrh. To je pomenilo za prihodnost odprto pot gospodarstvu in seveda tudi prihodnost nadaljnjemu razvoju oblikovalske stroke. Na pobudo slovenske oblikovalske organizacije sta nato sledili ustanovitev Avtorske agencije in nato še ustanovitev Arhitekturnega muzeja. Slednja je bila verjetno predvsem izraz dolžnega spoštovanja starejšemu kolegu, svojemu članu, soustanovitelju in prvemu častnemu predsedniku. Zagotovo pa so se oblikovalci zavzemali predvsem za ohranitev izjemno bogate in še danes ne popolnoma raziskane Plečnikove zapuščine.


44

Oblikovanje je odgovor

Začetki tretjega desetletja slovenske oblikovalske organizacije seveda niso bili votli in še manj brez idej. Predhodni uspehi so ji prinesli priznanje in spoštovanje okolja. Tedanja oblast v Beogradu se je na temelju zelo očitnih rezultatov odločila, da slovenski oblikovalski organizaciji dodeli izjemno pomembno, predvsem pa izjemno odgovorno nalogo. Slovensko društvo je dobilo naziv, ali bolje, nalogo, ki so jo imenovali: »akcijski sekretariat za razvoj industrijskega oblikovanja sfrj«. Torej nekaj precej podobnega, kot je bil tedaj Design Council v Veliki Britaniji. Temu društvu bi lahko nadeli ime: uspeh. Porodila se je vrsta idej in društvo so pripeljale do novega koncepta povezovanja, navezanega predvsem na globoko prepleteno sodelovanje politike, industrije, znanosti in oblikovalske stroke. Rodil se je izjemno smelo naravnan projekt povezanih vsebin znotraj enega natečaja – as design. Ta projekt je pod okriljem društva v kratkem času povezal v novo zgodbo oblikovalskega razvoja vrsto podjetij, državne razvojne sklade, politično oblast in seveda posamezne ustvarjalce. Na stežaj je v kratkem času odprl vrata številnih podjetij in organizacij ter s tem začrtal pot prihodnjemu ustvarjalnemu razmišljanju oblikovalskih strokovnjakov. Naenkrat v tedanji državi skoraj ni bilo več podjetja, ki bi se temu tekmovanju za uspeh želelo izogniti. Več jih je bilo sicer v Sloveniji kot na drugih območjih tedanje države, kar pa se je kmalu krepko odrazilo v gospodarskih rezultatih posameznih okolij. Slovenija je v tem času dosegla tudi prvo mesto na svetovni lestvici po količini zbranega in predelanega starega papirja na prebivalca in kmalu nato tudi prvo mesto po količini na prebivalca predelanega materiala dvajsetega stoletja, plastičnih mas. Društvo uspeh je bilo zmagovalec svojega časa, izdelki so bili konkurenčni v vseh pogledih in v globalnem okolju. A uspeh je seveda vedno bil in bo tudi v prihodnje hkrati tudi nevarnost. Novih konceptov je začelo počasi primanjkovati in v začetku tretjega desetletja nastali baročno bahati počivalnik Gondola bi za simbol novega položaja najverjetneje sprejela tudi vrsta oblikovalcev. Sredi istega desetletja smo bili priča zelo obsežni razstavi treh povojnih desetletij slovenske umetnosti, na kateri je bilo oblikovanje umeščeno na najvišjo stopnico nacionalne prepoznavnosti. Skupina oblikovalcev znotraj društva je nekaj let pozneje pripravila temelje in pomagala udejaniti oblikovalski program izobraževanja na Akademiji za likovno umetnost, kar pa je sočasno tudi oslabilo energijo stanovske organizacije in predvsem omogočilo medsebojno polarizacijo. Kako značilno za ta naš prostor ...

— Nekaj projektov v tem času je bilo nedvomno rezultat izjemne energije, entuziazma in nujne improvizacije nekaterih članov.

Z novo državo, ki smo jo tisočletje željno pričakovali, so se izpostavile nove okoliščine. Naenkrat so vse liberalne ideje postale predvsem popolnoma neusklajena resničnost in le-ta temelj nečesa vsakdanjega, torej vulgarnega. Kot bi nam zgodovina želela pripovedovati lasten smisel, je bil ena prvih žrtev gospodarskega razkroja, kar je sicer nekaterim posameznikom veljalo za uspeh, prav naš rex, simbol razvoja in mednarodne prepoznavnosti. Z novo industrijsko revolucijo je velika tovarna Stol takrat ustavila velik del svoje proizvodnje – in skoraj ugonobila vse svoje stole. V vsevednem okolju, polnem lepih besed in še številnejših popolnoma votlih idej, se je postopoma izgubljal potencial prejšnjih štirih desetletij.


Jurij Dobrila, Trenutek treh stolov

Kmalu skoraj ni bilo več izdelka, ki bi nadaljeval uspešno pot slovenske industrijske tradicije. Menda je bil razlog v odklonu od balkanskega trga, a v resnici le-ta nikoli prej sploh ni veljal za največji trg naših podjetij in odvisnosti od njega dejansko sploh ni bilo. Tovarne so se počasi razgradile ali pa so kar preprosto shirale. Sočasno se je ustavilo tudi prej ustaljeno financiranje strokovnega društva oblikovalcev in ukinjena je bila tudi njegova dolgoletna vloga temeljnega merilca vrednosti oblikovanja. Malce nerazumljivo, a morda celo razložljivo, vendar le zunaj tematike tega razmišljanja. V teh izjemno kontroverznih okoliščinah se je leta 1992 za las in z izjemnimi organizacijskimi (beri: finančnimi) težavami nekako le še uspel v Ljubljani zgoditi kongres svetovne zveze industrijskih oblikovalcev icsid. Priprave nanj so potekale že več let in bi prav zato odpoved kongresa lahko povzročila še večjo škodo. Učinkov na našo industrijo pa ta kongres žal ni več zmogel. Morda so naše slabosti celo bolje kot mi sami zaznali takrat prisotni tujci in jih kmalu učinkovito izkoristili.

Počivalnik gondola, avtor: Oskar Kogoj, leto nastanka: 1971 foto: arhiv Narodni muzej Slovenije (izrez)

Pravi simbol temu ponovno nekako nastajajočemu času bi morda lahko bil lajt. Stol, ki je razgaljen do popolnosti, nima več ničesar na sebi in res popolnoma nič preveč, torej je on resnično nag! Na prvi pogled sicer ne deluje prav prepričljivo in varno za sedenje, čeprav pa je seveda na njem mogoče povsem dobro sedeti, ne prav zelo udobno, torej tudi ne prav dolgo, vendar pa je stol res lep. Poseben je tudi v tem, da nikoli ni pripadal industriji. Verjetno zato, ker avtor ni našel razlogov, da bi vanjo sploh še verjel, preostala lesna industrija pa tudi ni imela lastne vizije napredka, še manj pa za prodajo sposobnih ljudi. Ime novega obdobja oblikovalskega društva je lahko: negotovost. Društvo je v novih časih, polnih navzven deklariranega optimizma, v okoliščinah, kjer se je venomer spreminjalo praktično in popolnoma vse, poskušalo najti sogovornike. Nekaj projektov v tem času je bilo nedvomno rezultat izjemne energije, entuziazma in nujne improvizacije nekaterih članov. Tudi bio, ki sicer že več let ni bil več projekt društva, je v tem času prej večkrat skoraj propadel, kot pa kdaj zares prav nastal. Čeprav smo bili sočasno priča nekaj zanimivim in celo uspešnim izdelkom, je slovensko oblikovanje počasi izgubljalo svoj zagon in kljub množici strokovno usposobljenih in šolanih oblikovalcev je bilo dobrih rešitev postopno

45


46

Oblikovanje je odgovor

vseskozi manj. Izjema je bilo le še grafično oblikovanje, ki mu je kljub vedno večji komercializaciji uspelo, predvsem znotraj kulturnih in celo bolj ali manj samim sebi namenjenih projektov, le še nekaj naslednjih let ohraniti prejšnji zagon. Postavljeno veliko razstavo plakatov lahko štejemo za do sedaj zadnje resnično veliko dejanje društva. Verjetno je že prvo desetletje negotovosti rodilo precej manj dobrega kot pa prvo desetletje optimizma. V tem obdobju razvoja pa se je čez vso našo deželo začel obilno razraščati oblikovalski in tudi moralni plevel neslutenih razmer. Kaj lahko se nam nekoč celo primeri, da bo vrhunsko oblikovalsko strokovno znanje uporabljeno za promocijo sodobnejše in, komu že, prijaznejše definicije besede janičar ali pojma domači izdajalec. Obdobje društva negotovost, ki je v očeh nekaterih celo rodilo pričakovanje njegovega propada, se je le počasi, a vendarle malce spremenilo. Ponovno in morda še čvrsteje se je ukoreninilo in začelo ustvarjati nove poganjke, zdaj resnično popolnoma brez omembe vredne podpore okolja, včasih celo s prikritim nasprotovanjem – tudi nekaterih stanovskih kolegov. Negotovost je postala temeljni element okoliščin vsega nastajanja, dejavnosti in poslanstva. Neobstoj in predvsem indolenca kompetentnih sogovornikov pa sta hkrati omogočila prostor za razmislek in uveljavitev načel ter morda tudi za trdnejšo voljo po napredku. Pojem dobrega oblikovanja se je sočasno in žal celo v mnogih modrih glavah tukaj bivajočih homo sapiensov preselil na najnižjo možno raven ali vzplamtel kot vizionarski pogled na nekaj lokacij sveta, kjer je tako ali drugače celo našlo preživetje tudi nekaj naših kolegov. Seveda so to večinoma solidni talenti, a vendar, kje pa je naše gospodarstvo, kje pa smo mi? Kaj je slovensko oblikovanje, kaj je v Sloveniji dober in res pravi izdelek ali kaj je vrhunska grafična rešitev? Na ta vprašanja je vsa ta predhodna desetletja znalo podajati odgovore le Društvo oblikovalcev Slovenije in v tem času nihče drug.

Stol lajt, avtor: Janez Suhadolc, leto nastanka: 1991 foto: Dragan Arrigler (izrez)

Prav zato smo se v društvu pred dvema letoma odločili obnoviti oblikovalski izbor resnično najboljših del, opozoriti javnost na najodličnejše ustvarjalce in predstaviti delo članov na vrsti razstav v Sloveniji in v tujini. Nastala je že druga velika razstava v Cankarjevem domu, prisotni smo bili na razstavah 100%


47

Jurij Dobrila, Trenutek treh stolov

design v Londonu in na vrsti razstav v Franciji, Italiji, Nemčiji, Avstriji in drugod. Napisali smo dolge spise predlogov odgovornim politikom, državi in gospodarstvu, organizirali delavnice, predavanja in natečaje, razmišljamo celo o organizaciji kongresa ida – svetovne federacije vseh oblikovalskih področij čez nekaj let, tukaj nekje pri nas ... Delujemo v izjemno skromnih okoliščinah, ki nam ne zagotavljajo niti osnovnega delovanja društva, torej na ravni formalne sposobnosti opravljanja nalog in poslanstva tako, kot to zdaj od nas pričakuje oblast, in obenem z zelo grenkim priokusom, da država za vsestranski razvoj in prihodnjo splošno blaginjo tako pomembnemu področju namenja celo manj sredstev, kot jih potroši za varnost ježev v cestnem prometu. Pa naj mi naši ježki ne zamerijo tega primera, so ljubke živalce in zelo prav je, da skrbimo tudi zanje. Zdaj, pred kratkim, smo bili priča tudi vnovičnemu rojstvu rexa, ki je kot feniks poletel iz dvajsetletnega groba, skoraj sočasno se je odvijala napol uspešna prenova državnih simbolov, nastala je razstava »Oblikovanje države – 20 let oblikovanja«, pri kateri so pripravljavci uspešno spregledali vrsto pomembnih eksponatov, a prav to je pripomoglo tej razstavi izjemno pravilno razgaliti pravo stanje – globoko revščino. Ali so vse to znanilci novega obdobja in kako ga bo mogoče primerno nasloviti, nam bodo pokazala prihajajoča leta. Ali bosta to romantično razmišljanje in iskanje samopodobe znotraj teh šestih desetletij ali bo to precej širša zgodba, ki se bo morda postopoma celo ponovno vrnila prav k tistemu na našem začetku s tal pobranemu kamnu? Ali bomo mi stopili v senco ali bo pač senca vstopila v nas, tega oblikovalci žal ne vemo, vendar smo zanesljivo izjemno pomemben del dogajanja, ki je resnično naše le toliko, kolikor smo skupaj.

Izraz design v različnih državah in v različnih jezikovnih okoljih poenoteno in brez lokalnih nasprotovanj pomeni razvojni proces, v katerem nastane nov izdelek. Slovenska beseda »oblikovanje« označuje le nastajanje nečesa, recimo nekega predmeta, ki pa sploh ni nujno nekaj novega in s tem tudi nikakor ni nujno element razvoja. Razlika v pomenu obeh izrazov kaže tudi na nerazumevanje vloge področja v našem okolju, kjer najdemo tudi zvezo »oblikovanje designa« ali zapis dizajn, ki pa ne pomenita popolnoma nič. V tem besedilu uporabljam izraz oblikovanje predvsem zaradi dejstva, da je uradni naziv društva Društvo oblikovalcev Slovenije«, in ker je ta beseda kljub neustreznosti žal le precej »udomačena«.


50

Mag. Maja Gspan

So to otroške stvari? Oblikovanje, preoblikovanje, večnega duha večna igra. — Goethe

Renesanso, pomembno kulturno gibanje, ki je v povojih sodobne evropske zgodovine postavilo temelje znanstveni revoluciji in preobrazilo umetnost, je omogočil novi človek v novi vlogi – naročnik s kapitalom. Rojstvo novega veka sovpada s pojavom mednarodne finančne industrije, ki se je z naročili opredmetene komunikacije z vzvišenimi nivoji lahko oprala greha, pridobljenega z dobičkom. Trgovanje s časom, nekdanjim sakraliziranim pogojem obrestnega dobička, je od konca prejšnjega stoletja dokončno profanizirano. A čas, ta najdragocenejša komponenta rojstva umetnine in življenja samega, ostaja tudi zadnji in edini arbiter zgodovinske vrednosti ostalgij.

— Čeprav le manjši del odgovornosti oblikovanja leži v estetiki, je ta »božji delec« odločilen za tisti nevidni obstret, ki podeljuje neprecenljivo dodano vrednost oblikovalskemu izdelku.

In kaj z recesijo, upadom gospodarske dejavnosti, umira? Umirajo navdušenje, nameni v višje in širše družbeno dobro ter vzdržljivost v naporih ustvarjanja lepote. Čeprav le manjši del odgovornosti oblikovanja leži v estetiki, je ta »božji delec« odločilen za tisti nevidni obstret, ki podeljuje neprecenljivo dodano vrednost oblikovalskemu izdelku. Ta je, obvladujoč kanone klasične lepote, največ vreden takrat, ko preseže referenčnost uravnoteženih kategorij z zadovoljevanjem ustaljenih meril s tem, da jih namerno krši. Implicirano bistvo eksplicira tako, da človeka pretrese ali preseneti. Za uspešno komuniciranje, sporočanje z doseženim odzivom, je oblikovalec danes odgovoren tako, kot je bil slikarski ali kiparski mojster v renesansi. A njegov nagovor, podkrepljen že z uporabo baročnega simboličnega spektakla, od nekdaj pridržanega za razgledano elito, je namenjen množicam up(orab)nikov na tem svetu; pa še tu najde pot le do src izbrancev. Ne beatifikacija ne bjutifikacija, ampak dizajn za realni svet, ki z dodatno invencijo avtorja zahteva prilagoditev funkciji.


51

Petindevetdeset odstotkov oblikovalcev, ki so kdaj koli živeli, živi sedaj. Tega razgledanega razsvetljenskega razumnika neizbežno zanimajo vzroki stvari za ustvarjalno preoblikovanje izzivov sveta v nove rešitve in nove formate. Avtorji v združenjih prepoznavajo in koristijo priložnosti za strokovne vplive na najvišjih državnih in mednarodnih ravneh. Vsaka zmaga dobro pripravljenega in izpeljanega strokovnega postopka šteje in premika meje. Porazi izgubljenih bitk so edinstveni simptomi vsakega posameznega časa, prostora in ljudi. Zgodovina, ki je zgodovina vojn, dokazuje, da v vsakem času in prostoru semena nekaterih izjemnih posameznikov, vizionarsko darovana razbrazdanim razmeram tu-sedaj, lahko zagotovijo trajnostni razvoj in preživetje plemena. Otroci informacijske revolucije z mnogoterimi znanji, zanesljivo intuicijo in discipliniranim talentom se vešče znajdejo v novih perspektivah dveh dimenzij, haptične tretje ter virtualnosti četrte. So to otroške stvari?


55

Irena Hlede

Ozelenimo našo družbo Premik v načinu razmišljanja in bivanja ob prelomu tisočletja

Prelom tisočletja, dogodek, ki ga je dano doživeti le zemljanom, ki jih je življenje v pravem trenutku ujelo v kolute časa, nas postavlja pred popolnoma drugačna vprašanja, kot smo si jih zamišljali takrat, ko smo, obsijani s sijem slavnostnih ognjemetov, odštevali sekunde letu 1999. Nedvomno: živimo standard, napredek in nenehno rast. Živimo družbo blaginje (vsaj tisti, ki se združujemo pod kapo Evropske unije ter še nekateri drugi v Ameriki, Avstraliji in ponekod v Aziji) ter brezskrbno trošimo dobrine, ki ležijo okrog nas. A ta popoln mozaik brezskrbja se vse bolj kruši in razpada. Prvo desetletje novega tisočletja nas namreč postavlja pred niz spoznanj, pred katerimi smo si dolgo zastirali oči. In nas po drugi strani sooča z vse več katastrofami, s katerimi se narava odziva na naše brezskrbno brezbrižnost do zakonov in pravil, ki so veljali skozi stoletja. Pa se posvetimo najprej spoznanjem oziroma enemu samemu spoznanju – našemu »izvirnemu grehu«, da smo postali zajedavec lastnega planeta in da s tem zajedavstvom počasi ogrožamo svoj obstoj. Zajedavstvo v naravi sicer ni nič slabega, saj so načela njenega delovanja uravnana v tej smeri. Po drugi strani pa so ta načela uravnana tudi v smeri izravnavanja ravnotežja: ko se neki zajedavec preveč namnoži, si uniči lasten vir hrane ter – propade. In ta vir hrane, ki so za nas naši naravni viri, smo si najbolj inteligentna bitja – ljudje – močno ogrozili, saj smo jih prav brezskrbno trošili za naše številne razvade in razkošje. To niti ne bi bilo tako usodno, če ne bi število prebivalcev nenehno naraščalo. Danes nas je na planetu namreč že sedem milijard. To usodno številko naj bi po ocenah Združenih narodov dosegli 31. oktobra 2011. Vezi teh sedmih milijard ljudi z zemljo, ki jim je dolga stoletja zagotavljala obstoj, pa se vse bolj trgajo. Še leta 1800, na primer, so le trije odstotki od takratne milijarde prebivalcev na Zemlji živeli v mestih, prav vsi – tisti v mestih in drugi po vaseh – pa so živeli po današnjih merilih popolnoma trajnostno: brez elektrike, ki so jo odkrili šele leta 1893, gradili so in se greli z materiali, ki so bili dosegljivi v obsegu voza in vprežne živine, odpadkov ni bilo, pa tudi onesnaženja ne. Uradno je prebivalstvo Zemlje doseglo prvo milijardo šele leta 1804. Da smo dosegli dve milijardi prebivalcev, je minilo le še 122 let – leto 1927 je bilo ta prelomnica. Za naslednjo milijardo smo »rabili« le še dobrih 30 let, natančneje 33, do leta 1960. Od takrat dalje je rast konstantna, za nadaljnjo milijardo prirastka pa je potrebnih le še nekaj več kot deset let – natančneje: od leta 1960 nas je v 52 letih kar štiri milijarde več. V tem


56

Oblikovanje je odgovor

obdobju smo za prvo milijardo prirastka rabili 14 let, za naslednjo 13, nato pa dvakrat po 12 let do oktobra 2011. Večina od današnjih sedmih milijard zemljanov živi v mestih, projekcije pa govorijo, da se bo ta odstotek še nadalje večal. Prebivalci mest so popolno nasprotje ljudi iz leta 1800, saj je njihov obstoj neločljivo vezan na množico kablov in cevi, po katerih dobivajo energijo za ogrevanje, kuhanje in druge razvade (kot je topla voda in podobno), ter na trgovsko mrežo, ki jim zagotavlja hrano. Presežki iz trgovskih mrež se v obliki odpadkov nabirajo v ogromnih količinah na t. i. odpadnih deponijah (pa tudi drugod). Vse skupaj pa deluje le ob podpori virtualnega plačilnega sredstva – denarja. »Virtualnega«, ker le-ta danes nima več trdne podlage (kot je bilo nekoč zlato), ampak se precej podobno kot razglednice ali knjige – tiska. In tudi to se vse bolj kaže kot težava, saj dogodki na borzah govorijo o tem, da tudi vlade ne razumejo več dogajanja in ga ne obvladujejo. In v ta, tako rekoč »popoln« sistem je v zadnjih letih začela vse pogosteje posegati narava, ki smo jo z našim nebrzdanim porabništvom onesnažili tako na površju kot v ozračju ter dodobra izčrpali njene vire. Slednjih namreč vse bolj zmanjkuje in zadnje okoljske direktive Evropske unije že začenjajo biti plat zvona. S podnebnimi spremembami in posledicami pregrevanja ozračja smo (nekateri bolj, drugi manj) vsi seznanjeni, zato nam ne preostane drugega, kot da se sprijaznimo tudi s tem, da je temeljita sprememba nujna. Pri tej véliki spremembi pa bomo imeli oziroma bomo morali imeti ustvarjalci zelo pomembno vlogo. Zakaj? Preprosto zato, ker nenehno produciramo!

— Naša domena sta oblikovanje in usmerjanje javnega okusa, naše poslanstvo pa mora biti, da se v tem trenutku postavimo tudi na čelo gibanj za drugačno, zeleno družbo.

Seveda sami večinoma ne razmnožujemo ničesar, ampak le načrtujemo izdelke za produkcijo drugih. A to ne zmanjšuje naše odgovornosti, katere materiale bomo uporabili, iz katerih virov bodo prišli, koliko energije bo potrebne za njihovo proizvodnjo in koliko le za to, da se bodo do mesta proizvodnje pripeljali oziroma pridobili viri zanje. In tudi za to, koliko časa bodo izdelki v uporabi, kako jih bomo razgradili, da z njimi ne bomo obremenjevali smetišč, ter koliko energije bodo izdelki porabili v svoji življenjski dobi! Vse to so odgovornosti, ki se danes postavljajo pred ustvarjalce na področju uporabnih umetnosti. Mednje uvrščamo tako industrijske oblikovalce kot arhitekte, ki načrtujejo stavbe in prostor, izvzeti pa niso niti grafični in unikatni oblikovalci. Prvi zato, ker jim ne sme biti vseeno, iz kakšnega papirja so tiskovine in s kakšnimi tiskarskimi barvami so natisnjene, ter ker je treba razmisliti, na primer, tudi o tem, koliko energije porabijo svetlobni napisi, medtem ko je poslanstvo drugih predvsem zgled, čeprav je nesporno res, da moramo ceniti tudi majhne prihranke. Ni namreč nezanemarljivo, če znan in uveljavljen ustvarjalec izdeluje svoje izdelke iz obstoječih virov, pa naj bodo ti preokroženi (recycled) ali nadokroženi (upcycled). Aktiven zeleni, trajnostni pristop do ustvarjanja je zahteva sedanjika, ki bi ji moral vsak ustvarjalec čim dosledneje slediti. Pristop je v izhodišču popolnoma preprost, saj je v vsakem ustvarjalnem postopku treba preveriti le nekaj postavk. Na prvem mestu je varčevanje, ki je podlaga za nadaljnjo nadgradnjo z večanjem učinkovitosti, inovacijami. Priznati si moramo, da smo kot družba


Irena Hlede, Ozelenimo našo družbo

veliko preveč potratni, prihrankov pa nam ni treba iskati le v manjši porabi, ampak tudi v manjših izgubah. Slednjih je ogromno v vseh napeljavah, ki vodijo energijo, vodo ... do domov, pa še marsikje drugje. Postavke iz varčevalnega nabora so naslednje: Varčevanje #1: Energija Varčevanje z energijo pomeni, da razmišljamo tako o tem, koliko energije porabi neka naprava ali hiša za svoje delovanje, kot tudi o tem, koliko energije je potrebne, da nekaj nastane. Energetsko razsipni so lahko, na primer, tudi preokroženi (recycled) materiali, če predelava za njihovo ponovno uporabnost zahteva preveč energije. To je bil tudi razlog pojava nadokrožanja (upcycling), postopka, ki obstoječe izdelke uporabi tako, da jih nadgradi namesto razgradi in preoblikuje. Varčevati z energijo ne pomeni le varčevati pri porabi elektrike za razsvetljavo, ampak je treba razmišljati o vseh hišnih in drugih napravah. Varčevanje #2: Voda Medtem ko je treba z energijo varčevati vedno in povsod, je voda element, ki je ponekod zelo pomemben, drugje pa mnogo manj. Od tega je odvisna tudi stopnja varčevanja z njo, a v vsakem primeru je smiselno razmišljati o tem, da dežne in nevihtne vode ne odtekajo v prazno ali celo povzročajo škode, da zajemamo odpadno vodo ter jo pošiljamo v naslednji krog uporabe. Odločiti se je treba, kaj potrebuje popolnoma čisto vodo iz vodovodnih cevi in za kaj je zadostna že prečiščena. Varčevanje #3: Viri Računalniška tehnologija, ki je nujno potrebna v procesu ustvarjanja izdelkov, stavb in podobnem, omogoča, da je njihovo načrtovanje racionalno ter da se učinkovitost preverja na digitalnem, ne pa na fizičnem modelu. Računalniške simulacije omogočajo tudi zmanjšanje porabe surovin in tudi že preokroženih materialov na najmanjšo možno mero. Varčevanje #4: Ovojnine Kljub stalnemu večanju ozaveščenosti ljudi o okoljskih težavah smo še nadalje priča kopici izdelkov, od katerih nam po nakupu ostane več smeti kot izdelka samega. Pomembno pa je tudi to, iz kakšnih materialov so ti odpadni materiali narejeni, ali so biorazgradljiivi, koliko energije je potrebne za njihovo izdelavo, pakiranje ipd. Šele ko preverimo in rešimo vse možnosti varčevanja, lahko začnemo uvajati nadgradnje in inovacije. Nadgradnja #1: Uporaba obnovljivih energij Uporaba obnovljivih energij postane smiselna šele v trenutku, ko odpravimo izgube. Seveda je tudi pri uporabi obnovljivih energij pomembna lokacija, kar pomeni, da se v predelih z veliko vetra nameščajo vetrne turbine, kjer je veliko sonca, sončni zbiralniki, obmorski kraji lahko uporabljajo energijo plime in oseke ali morskih valov, nekateri deli sveta imajo veliko termalnih voda ... Nadgradnja #2: Uporaba lokalnih materialov in virov Uporaba lokalnih materialov je po eni strani povezana s podobo krajine, ki je ob uporabi lokalnih materialov bolj skladna in harmonična, prav tako pa so lokalni materiali pogosto tudi tehnično najprimernejše rešitve. Druga prednost lokalnih virov so krajše prevozne razdalje, saj te pomembno podražijo izdelek, obenem pa mu višajo število kazenskih ogljičnih penalov.

57


58

Oblikovanje je odgovor

Nadgradnja #3: Trajnostna mobilnost Trajnostna mobilnost je zelo široko področje, ki je tesno povezano s človeškimi bivališči: zgoščene poselitve pomenijo tudi manjše razdalje. Pomembna je tudi dosegljivost trgovin in infrastrukture, ki jo človek poleg svojih bivališč rabi, ter ali so te zanj dostopne peš ali s trajnostnim prevoznim sredstvom, kot je na primer kolo. Na koncu pa je še cel spekter prevoznih sredstev, ki so racionalnejša od osebnih vozil, od različnih javnih prevoznih sredstev (avtobus, cestna železnica, vlak, metro ...) do alternativnih rešitev, kot je deljenje avtomobila. Nadgradnja #4: Uporaba zelenih ovojev stavb Zelenje ob stavbah in na njih ima vrsto odlik. Zeleni ščiti iz dreves varujejo pred hrupom in sončnimi žarki poleti, ko ti objekte pregrevajo, ter prepuščajo žarke pozimi, ko je zaželeno, da sonce s svojo toploto ogreva bivališča. Podobno je z zelenimi strehami, ki poleg tega, da prostore pod njimi ščitijo pred pregrevanjem v poletnem času ter jih ogrevajo v zimskem, uporabnikom nudijo zeleno površino za razvedrilo in oddih. Nadgradnja #5: Preokrožanje in nadokrožanje Le gradbena industrija povzroči 50 odstotkov vseh odpadkov na svetu. O odpadkih, ki nastanejo zaradi odpadnih industrijskih izdelkov in jih ljudje pogosto odvržemo tudi zunaj smetišč, v naravo, natančnih podatkov niti ni. Bežen pogled na odpadno deponijo pa pove veliko! Verjetno je prav to področje tisto, na katerem lahko največ naredijo prav industrijski oblikovalci, po eni strani, da bi bilo odpadkov manj, ter po drugi, da bi bili ti v večji meri razgradljivi. Nadgradnja #6: Ozaveščanje Premik v načinu razmišljanja, ki ga moramo narediti, se mora odraziti tudi kot sprememba dolgo ustaljenih vzorcev in navad. Preseči moramo dolgoletne prakse ter začeti delati in razmišljati globalno. Predvsem pa moramo razširjati zavedanje o nujnosti sprememb – in le kdo lahko to učinkoviteje naredi kot ustvarjalci, ki oblikujejo prostor, stavbe, predmete, s katerimi živimo in jih uporabljamo vsak dan? Naša domena sta oblikovanje in usmerjanje javnega okusa, naše poslanstvo pa mora biti, da se v tem trenutku postavimo tudi na čelo gibanj za drugačno, zeleno družbo.

Opomba oblikovalca: Zbornik je ob upoštevanju ekoloških standardov natisnjen z ekološkimi barvami na 100-odstotno recikliran, fsc certificiran papir.


63

Grega Košak

Kritična inventura šestih desetletij oblikovanja in dos v slovenskem prostoru Oblikovalec je sinteza umetnika, iznajditelja, mehanika, objektivnega ekonomista in razvojnega stratega. — Buckminster Fuller

Oblikovalec je po gornji definiciji, ki je avtorjeva bistveno širša definicija poklica od icsid-ove, nujno funkcionalno povezan z vsakokratno družbeno sceno in ekonomskim stanjem, zato bo to dejstvo tudi predmet moje refleksije na preteklih 60 let v slovenskem oblikovanju. Razstava »Oblikovanje republike 1991—2011«, ki je bila na ogled v drugi polovici leta 2011 v fužinskem novo združenem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, je kljub skromnemu odzivu v javnosti vzbudila mnogo diskusij in zlasti prepotrebnih razmišljanj o današnjem dometu vizualne kulture na Slovenskem. Zgolj materialno stanje povprečne bivalne kulture je očitno bistveno višje od njene arhitekturne kakovosti. Sam to dojemam posledično, torej, koliko ta področja v praksi prispevajo k integralni podobi našega okolja ter seveda tudi k identitetni prepoznavnosti nove države. Res je, da je ta razstava prikazala samo rezultate zadnjih dvajsetih let v novi državi, nas pa v tem zapisu zanimajo dogajanje in nihanja v celotnem času obstoja društva. Kot eden od aktivnejših sopotnikov prve povojne generacije oblikovalcev z obeh področij pa si lahko dokaj neobremenjen privoščim razmišljanje o evoluciji odnosov družbene nadgradnje do obeh strok od leta 1951 pa vse do danes, seveda s poudarkom na oblikovanju. Po vojni, leta 1951, ustanovljeno Društvo likovnih umetnikov uporabne umetnosti Slovenije je organizacijsko stopilo v slovenski prostor ob prvih znakih povojne ideološke otoplitve in s tem oddaljitve od ortodoksnega, zgolj utilitarnega socrealizma v vseh sferah umetnosti. Tedaj se je vse dogajalo z veliko družbenega in individualnega entuziazma ter velikimi pričakovanji, a ob izjemno skromni tako materialni kot zlasti organizacijski in edukativni bazi. Slednja je na področju oblikovanja obstajala le na srednješolski ravni in le ljubiteljsko, nekako en passant, znotraj arhitekturne visokošolske vzgoje kot kontinuiteta predvojnega oblikovanja, zlasti znotraj Plečnikove šole, ki je dajala poudarek individualnemu predmetnemu oblikovanju na visoki obrtni ravni. Taka usmeritev se je delno odražala celo v tedanjem zapletenem imenu društva, taktično in nazorsko umeščenega na rob umetniške prakse. Pobudnik ustanovitve društva znotraj skupine pretežno interiersko naravnanih arhitektov je bil predvojni ljubljanski prišlek arhitekt


64

Oblikovanje je odgovor

Ivo Spinčić, doma iz reškega zaledja, na katerega profil in usmeritev je bistveno vplivalo, da je bil v dvajsetih letih nekaj časa študent pri Petru Behrensu, izjemno vsestranskem arhitektu in obenem profiliranem industrijskem oblikovalcu za nemški koncern aeg. Od arhitektov - interieristov bi kot soustanovitelje navedel Gajška, Mesarja, Omahna, Oražma, Strenarja, keramičarko Pajnič Oražmovo, grafike oba brata Trpin, Pavlina, ter fotografe Kambiča, Michielija, Pfeiferja, Štajerja in zlasti tedaj mlajšega Janeza Kališnika. Ta je nato kot izjemno kakovosten kronist več kot petdeset let beležil našo oblikovalsko in arhitekturno sceno. Za prizadevanja društva pa je bila v mnogem sozaslužna organizacijska tajnica Marja Krek Zupan, ki je društvo spremljala več kot štiri desetletja. Ker sem sam v društvo vstopil šele 1957. leta, sem morda, nehote, katero ime pri tem spregledal.

— Kot ostalim strokovnim društvom je bila tudi tedanjemu Društvu likovnih umetnikov uporabne umetnosti njegova »družbeno koristna« dejavnost podprta z redno finančno dotacijo, ki mu je omogočala delovni prostor in profesionalno tajništvo z eno zaposleno osebo.

Kot ostalim strokovnim društvom je bila tudi tedanjemu Društvu likovnih umetnikov uporabne umetnosti njegova »družbeno koristna« dejavnost podprta z redno finančno dotacijo, ki mu je omogočala delovni prostor in profesionalno tajništvo z eno zaposleno osebo, akcije pa so bile financirane ločeno, po poprejšnji odobritvi. Čas povojne industrializacije kot podlage za intenzivno družbeno in gospodarsko preobrazbo do tedaj tudi v Sloveniji pretežno agrarne družbe je terjal temeljni konceptni zasuk v pristopu do aktualnih vprašanj, predvsem s poudarkom na cenovno racionalnih predmetih vsakdanje rabe, zato izdelanih industrijsko, kot primarni maksimi. To zgodnje obdobje se je praktično in simbolno personificiralo v zgodnji seriji industrijskih stolov oblikovalca Nika Kralja, ko je stol Rex postal nekakšen »simbolni vw« tako za ustrezen proizvodni potencial, še bolj pa za preobrazbo našega tedanjega bivalnega okolja. To humanistično naravnanost tedanje družbe je spremljal niz povezanih društveno-strokovnih akcij, kot so bile teoretični urbanistični model stanovanjske soseske, demonstracijska razstava »Stanovanje za naše razmere« leta 1957, več razstav »Pogrnjena miza«, tečaji za oblikovalce »Barva in oblika« na tedanji Šoli za arhitekturo, trgovina kakovostnega oblikovanja »Ambient«, Zavod za napredek gospodinjstva, zlasti pa še niz strokovnih edukativnih tečajev, predvsem za tedanjo tekstilno industrijo. Pomemben agens teh naporov sta bila Ravnikarjev svak France Ivanšek z ženo Marto, ki sta se tedaj vrnila iz Skandinavije in prinesla s seboj model njihove poslovne prakse. Prizadevanja za hitrejši razvoj oblikovanja so se sintetizirala v prvi Ravnikarjev polinstitucionalni pedagoški poskus alternativne »smeri b« v študijskem letu 1960/61 na ljubljanski arhitekturni šoli, pri kateri smo sodelovali Brumen, Dobravčeva, Košak, Križaj, Lesnika, Mušič iz Ljubljane in profesor Baš iz Maribora. Metodološko je ta smer sledila integralnemu in interaktivnemu pristopu k oblikovanju, kar pa je postalo nekaterim tedanjim, že formiranim »gartlcem« na oddelku moteče. Čeprav je, predvsem zaradi notranjih trenj in nasprotovanj, študijska smer b na arhitekturnem oddelku


Grega Košak, Kritična inventura šestih desetletij oblikovanja in dos v slovenskem prostoru

žal po dveh letih zamrla, pa je vendar uspela trajno življenjsko usmeriti del tedanje generacije b (Skalar, Maechtig, Gašperšič in drugi) v ožjo sfero oblikovanja. Oblikovanje se je potem na fakulteti v glavnem omejilo na seminar profesorja Kralja, a z ožjim, pretežno le s pohištvenim diapazonom študija. Institucionalizirana tripartitna usmerjenost študija na arhitekturi je vključevala urbanista, arhitekta in oblikovalca, a slednja v praksi nikoli ni polno zaživela, kar je pripisati tako enostranski naravnanosti osnovnega predmetnika kot tudi deficitarni specifični personalni sestavi zanjo. Mednarodni razstavi »bio, bienale industrijskega oblikovanja«, ustanovljeni leta 1961, je bil katalizatorski cilj primerjalno posredovanje primerov dobre industrijske prakse domači in tuji publiki, poudarek pa je bil na naši tedanji »in between« poziciji politične neuvrščenosti med obema antagonističnima političnima blokoma. To je razstavi omogočalo postati nekakšno še tolerirano info-okno v tedaj trdi »železni zavesi« med vzhodom in zahodom, ki je obema stranema omogočalo potreben in nujen pretok informacij, idej, obenem pa tudi dalo možnost prvih koristnih poslovnih stikov. Ta nekdaj pomembna posredniška vloga se je po padcu železne zavese izgubila, nove oblike komuniciranja pa so tudi opravile svoje, kar bi moralo pomeniti prilagajanje finančno vedno podhranjene in zato mednarodno preskromne razstave bio novo nastalemu stanju. Verjetno bi morali iskati rešitev njene mednarodne relevantnosti v vsakokrat drugi, ožji, a zato strokovno poglobljeni tematiki in problematiki, npr. enkrat potrošniško blago, drugič promet, tretjič novi mediji, kar bi zagotavljalo tudi aktualnost. Podobno prakso vsakokratne specializacije je uspešno ubral Bienale grafike v Brnu. Kratkotrajna pragmatična gospodarsko-liberalna usmeritev Kavčičevega časa je bila poslovni praksi naklonjena in se je obenem zavedala nujnosti večje profesionalizacije, tako oblikovalcev kot zlasti ustreznih vodstvenih struktur v industriji. Tako so v večjih industrijskih konglomeratih nastali oblikovalski oddelki, najpomembnejši v tedanji Iskri, edini slovenski gospodarski družbi mednarodnega formata in obenem oblikovalsko zavestno dosledno usmerjeni v vsej svoji proizvodnji s koordinatorjem, art direktorjem Savnikom. Žal se jim je ta praksa po osamosvojitvi z drobitvijo, delno tudi po nepotrebnem, sesula, podobno usodo je doživela tudi drugod, tako v Meblu in večini pohištvene proizvodnje. Taka fertilnost je nujno zgodaj ugotovila, da je za nadaljnji in trajni napredek oblikovanja in kompetitivne industrijske proizvodnje potrebno dvoje: čim bolj avtonomen visokošolski študij oblikovanja in pa oblikovalski center kot trajno profesionalno telo, predvsem za boljše vzpostavljanje potrebnih poslovnih povezav industrije z oblikovalci. V precejšnjo logistično pomoč stroki je bila tedaj pri Gospodarski zbornici ustanovljena Komisija za industrijsko oblikovanje, ki naj bi bdela in koordinirala med potrebami industrije in družbe kot celote na eni strani ter oblikovalsko sfero na drugi. Zato je ta pri Ravnikarju naročila študijo o pomenu, vlogi in ciljih industrijskega oblikovanja ter njegovi potrebni organiziranosti, ki je leta 1969 izšla pod naslovom »Design 1969« in postala metodološka iztočnica za naša poznejša prizadevanja za samostojni študij oblikovanja. Zato sva s kolegom Maechtigom na skupščini Društva oblikovalcev Slovenije leta 1975 na Zemonu pri Ajdovščini v skupni kandidaturi za predsednika društva in predsednika strokovnega sveta predlagala reducirano in poudarjeno usmerjenost društva na dva temeljna cilja: šolstvo in ustanovitev oblikovalskega centra. Prvo od obeh zavez smo nato uspeli družbeno verificirati in zagotoviti finančna sredstva: ker oddelek za arhitekturo ni pokazal zadostnega interesa, smo dosegli partnerstvo z Akademijo za likovno umetnost in zagotovili elementarne prostore do začetka študija leta 1984, kar pa je uspelo šele več kot dvajset let po predhodni »smeri b«.

65


66

Oblikovanje je odgovor

Spomeniškovarstveni stroki se je ob intenzivnem osebnem angažmaju kritika Staneta Bernika v istem času posrečilo ustanoviti dvoje: strokovno revijo Sinteza, ki naj bi spremljala širši diapazon vseh likovnih področij, ki definirajo kakovost človeškega okolja, in pa Arhitekturni muzej Ljubljana. Slednji se je žal, drugače kot večina tovrstnih muzejev (New York, Helsinki, Montreal, Barcelona) v svetu, pozneje pretežno bolj enostransko obrnil proti preteklosti s poudarkom na dediščini arhitekta Plečnika. To pasivno usmeritev je opustil šele v zadnjih letih z vstopom mlajše generacije kritikov, ki so s tematskimi cikli in v sodelovanju s tujimi teoretiki obetavno nagovorili aktualne generacije arhitektov in oblikovalcev. Društvo oblikovalcev Slovenije kot trajno organizacijsko telo poklica je postalo stalni rezervoar idej in kadrov. S svojimi delegiranimi člani v različna začasna telesa se je angažiralo v vseh pobudah, od katerih pa sta do konkretnega končnega rezultata pripeljala le Svet za študij visokošolskega oblikovanja z verifikacijo programa na tedanji Akademiji za likovno umetnost leta 1984 in pa Odbor za kongres icsid v Ljubljani, ki je leta 1992 organiziral prvi mednarodni kongres v samostojni Sloveniji. Enkratne, rekel bi, zgodovinske priložnosti, ki je nastala s cezuro osamosvojitve in rojstva nove države, žal, za usklajene nove elemente njene državne pojavnosti nismo produktivno izkoristili. Na likovnem polju so ti nastajali v mnogočem diskontinuitetno. Tako so bile v prenovljeni demokraciji, na primer, nekatere dobre turistične promocijske akcije nekdanje republike Slovenije, kot je to bila »Slovenija, moja dežela« s svojim konciznim pozicijskim sloganom »Dežela na sončni strani Alp«, le zaradi svojega izvora v socializmu na hitro zamenjane z nizom morda tedaj časovno upravičenih improvizacij, a tudi pozneje povsem nesistemskih in nepovezanih, z odsotnostjo stroke ob odločilnem vplivu delno razcepljene politike. Družbena preobrazba iz samoupravne verzije socializma v demokracijo zahodnega tipa je ob večjem poudarku na individualizmu in svobodi zasebne pobude marsikatero nekdanjo družbeno skrb preprosto prepustila zakonom trga ponudbe in povpraševanja, na katere se niti poslovni subjekti niti oblikovalci v kratkem času niso bili sposobni preusmeriti. To še zlasti, ker je vse potekalo v času izgube nekdanjega skupnega jugoslovanskega trga in pa vse intenzivnejše svetovne globalizacije. Mnogi poslovni subjekti, po velikosti svoje proizvodnje vezani na dotedanji avtarkični 20-milijonski jugotrg, se s kakovostjo svoje ponudbe niso uspeli spoprijeti z ekonomskimi nujnostmi odprtih tujih trgov. Hkrati pa je na skrčeni dvomilijonski in ekonomsko nezaščiteni slovenski trg intenzivno posegla še tuja konkurenca, ki je onemogočila preživetje tudi marsikateremu potencialno sposobnemu (predvsem tekstilnemu in kovinskopredelovalnemu) podjetju. Preživela so tako le podjetja s specifično maloserijsko ponudbo (jadrnice, smuči) s častnima izjemama Gorenja in Krke. Usodo takega stanja je nujno delila tudi večina oblikovalske stroke, kjer, razen v tržnopromocijski dejavnosti (oglaševanju), ni bilo možnosti za zahtevnejše oblikovalske time, nujne za resnejše razvojne preboje. Tudi vloga države se je v takih trdih razmerah skrčila bolj na vlogo reševalca socialnih težav potopljenih gospodarskih subjektov, namesto da bi nudila potrebno materialno spodbudo preostalim še zdravim poslovnim jedrom. Prvo, kar je za prepoznavanje nove države v svetu zasičenih vizualnih medijev najbolj relevantno, bo vedno njena integralna vizualna identiteta. Taka, kot ta danes je, pa še vedno ostaja trajna Ahilova peta države, kar je bilo na omenjeni letošnji jubilejni razstavi v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje tudi več kot očitno. Novih, usklajenih elementov vizualne identitete novo nastale države še danes nimamo; nekatere dobre progresivne rešitve, kot je bil slovenski tolar izpod rok pokojnega Mileta Licula, pa je odnesla naša vključitev v Evropsko unijo in v območje evra. Dediščina takih delnih odločitev nas spremlja še danes, a za premik je in bo pred-


Grega Košak, Kritična inventura šestih desetletij oblikovanja in dos v slovenskem prostoru

hodno potrebna celostna odločitev v politični sferi. Kljub temu pa menim, da je bila ta podoba na razstavi glede na dejanske dosežke vendar nekoliko neorganizirana in podcenjujoča. V letu 2003 je bil izpeljan javni natečaj za državne simbole s kar reprezentativnim naborom udeležencev. Prvo nagrado na natečaju je prejel Dušan Jovanovič, ki pa je bil na zadnji razstavi zastopan le na listu formata a4, in še to skupaj z drugo in tretjo nagrado! Jovanovič je na natečaj predložil konceptno eksaktno razgrajen projekt povezanih elementov: zastave, grba in simbola, ki je bil žal šele pozneje javno predstavljen na bio 20 s serijo kakovostnih aplikacij, ki se nam je v taki prezentaciji nikakor ne bi bilo treba sramovati, saj v oblikovalskem svetu poznamo mnogo dobrih publiciranih, a nerealiziranih idej. Projekt sta pokopala hrupna in arogantna nekompetentnost politika Jelinčiča, zlasti pa še nepripravljenost tako politike kot zlasti žirije, da bi ga v javnosti argumentirano ubranili. K temu lahko dodamo še na razstavi opazno nepovezanost in razdrobljenost na isto temo naravnanih projektov Licula, Medje in Gigodesigna. Prav z izjemno obsežnim in kakovostnim prispevkom pokojnega Licula k državni identiteti z dvema serijama denarja, neprikazanimi potnimi listi, zgledno osnovno serijo slovenskih znamk in nekaterih spominskih kovancev je bila strokovnemu iskanju državne identitete in avtorju narejena dodatna škoda. Poleg tega med razstavljenimi vizualnimi komunikacijami manjka mnogo za ta čas ključnih del, zlasti še plakatov (Jenko, Jovanovič). Zato se nekako kar vsiljuje negativna primerjava s podobno, a sistematičnejšo inventarizacijo istih področij leta 1978 v Jakopičevem paviljonu, tedaj pod taktirko dr. Staneta Bernika.

— Prelistati kataloge zadnjih razstav bio, bienalov vidnih sporočil v Novi Gorici, dos-ovih razstav in inventure (arhitekture, urbanizma in interiera) bi bilo za dopolnilo realnega preseka današnjega dometa in stanja v stroki nujno in koristno!

Če se za konec povrnem k pregledni razstavi zadnjih dvajsetih let s kakovostno preskromnim izborom ob (pre)ambicoznem naslovu »Oblikovanje republike«, se mi ob nalezljivi patetičnosti naslova, sposojenega iz aktualnega političnega glosarja o »svetilniku Evropi« itd., vendarle zdi, da dejansko stanje našega oblikovanja niti ni tako skromno, kot nam ga kaže razstava v tej svoji postavitvi. Prelistati kataloge zadnjih razstav bio, bienalov vidnih sporočil v Novi Gorici, dos-ovih razstav in inventure (arhitekture, urbanizma in interiera) bi bilo za dopolnilo realnega preseka današnjega dometa in stanja v stroki nujno in koristno! Ob današnji nujni finančno redukcijski naravnanosti družbene sfere v recesijskem obdobju pa bi bilo prav za premagovanje tega nujno treba razmisliti, ali ne bi bili poleg mnogih evidentnih prizadevanj na prezentacijski ravni (Center urbane kulture Šiška, Mestni muzeji, msum) vzporedno nujni tudi inicialni finančni inputi v sofinanciranje oblikovalskih potencialov, povezanih z inkubatorsko sceno. Verjetno bi bila za perspektive industrijskega oblikovanja, zlasti pa za večjo konkurenčnost našega gospodarstva na vedno zahtevnejših trgih, sredstva tu produktivneje naložena. Da je kakovost materialne kulture vedno odvisna od trendov in dejanskih prioritet v družbi, pa nam dialektično demonstrirajo vsa pomembna zgodovinska obdobja; velja se zamisliti.

67


71

Janez Koželj

Povezujmo oblikovanje z industrijo (Creative Cities, 10. 11. 2011, Gospodarsko razstavišče)

Industriji oblikovanja ne moremo vsiliti. Četudi z oblikovanjem odkrivamo razvojne niše in ustvarjamo nove proizvode, ga v podjetjih še vedno prepogosto pojmujejo za nepotreben strošek, oblikovalce pa za nepotrebne sanjače, ki si nekaj izmišljujejo, ne znajo pa ničesar zares narediti. Takšno zmotno prepričanje je še toliko prisotnejše v času krize, ko si podjetja prizadevajo čim bolj zmanjšati stroške proizvodnje. Takšna miselnost še poglablja krizo, zmanjšuje možnosti za izhod iz vedno večjega zaostajanja in krepi občutek nemoči. V vsaki krizi, v vsakem zastoju sta na voljo samo dve možnosti: zastoj in propad ali nov zagon in razvoj. Podcenjevanje vloge oblikovanja je še toliko pogubnejše, ker onemogoča, da bi krizo izkoristili za iskanje novih možnosti, alternativnih rešitev, novih zamisli, konkurenčnih proizvodov in inovativnih storitev. Oblikovalci dejansko nismo nekaj posebnega, saj je oblikovanje le način ustvarjalnega razmišljanja, iz katerega se porajajo nove zamisli, rešujejo problemi in ustvarja novo znanje. A tudi delavec v sodobno organizirani proizvodnji ne uporablja več zgolj svojih fizičnih spodobnosti, ampak tudi svoje ustvarjalne moči, ko išče izboljšave, odkriva možnosti inovacij. Isto velja tudi za upravljanje podjetij, v okviru katerega se z dobrim projektnim vodenjem lahko zagotavlja načrtovana kakovost le tako, da se združujejo vsi človeški viri, talenti, ustvarjalne in intelektualne sposobnosti z razpoložljivimi tehnologijami. Sodobna tovarna je dinamično in spodbudno ustvarjalno okolje, kjer lahko vsi zaposleni prispevajo in uveljavljajo svoje zamisli. Oblikovanje je torej, še posebej v industriji, neločljivi del tako poslovne politike kot proizvodnje in trženja. Samo oblikovalsko razmišljanje je celostno, je analitično, je eksperimentalno, je inventivno, je usmerjeno k ustvarjanju v skupini. Najpomembnejše pri tem je, da je oblikovanje venomer povezano z razvojem, torej z odkrivanjem novih možnosti, s stremljenjem k boljšim rešitvam. Oblikovanje je namreč proces ustvarjalnega in kritičnega razmišljanja, iz katerega se porajajo nove zamisli, sprejemajo odločitve, rešujejo problemi in ustvarja novo znanje. Žal postajamo družba, ki je izrazito nenaklonjena spremembam, vodimo politiko, ki ovira preboj novih zamisli, imamo gospodarstvo, ki se boji tveganja, kakršno vedno spremlja inovacije. Na splošno gledano naša družba ne razmišlja več oblikovalsko. Zato podpira tiste, ki se pritožujejo in kritizirajo, ki nasprotujejo vsemu in vsakomur, ki hoče kaj spremeniti, ki vedno iščejo razloge, zakaj se nečesa ne da narediti.


72

Oblikovanje je odgovor

Uveljavljanje in razširjanje oblikovanja kot inovativnega načina razmišljanja in dejavnega načina življenja sta po mojem mnenju med tistimi možnostmi, ki nas lahko osvobodijo današnje otrplosti, nemoči in oklevanja in nas usmerijo v bolj sproščeno in ustvarjalno družbo.

— Ozrimo se na tradicijo, ko je oblikovanje imelo v okviru razvojnih oddelkov vodilnih slovenskih podjetij še v osemdesetih letih odločilno vlogo v ustvarjanju novih proizvodov.

Zavedati se namreč moramo, da samo iz prelomnih, tveganih zamisli lahko nastanejo zares nove rešitve. Odpirajmo torej prostor za srečevanja industrije z oblikovanjem ter preizkusimo vse oblike za njuno združevanje in sožitje. Bodimo pogumni in samozavestni. Ozrimo se na tradicijo, ko je oblikovanje imelo v okviru razvojnih oddelkov vodilnih slovenskih podjetij še v osemdesetih letih odločilno vlogo v ustvarjanju novih proizvodov, ki so bili znani po vsem svetu, in to tako znani, da so nekatere celo množično kopirali. Pomislimo na odlično oblikovane proizvode in z najvišjimi priznanji nagrajene izdelke podjetij Iskre, Elana, Mebla, Stola, Gorenja, še posebej na tiste, ki so v svetovnih zbirkah muzejev sodobnih umetnosti. Spomnimo se, da je bila Ljubljana v sedemdesetih letih eno od uglednih evropskih središč industrijskega in grafičnega oblikovanja, od katerega sta ostala samo BIO in Muzej za arhitekturo in oblikovanje, ki obujata slavno preteklost. Danes stojimo pred novimi izzivi. Nujnost trajnostnega razvoja nam odpira povsem nove, še neraziskane priložnosti za ustvarjanje in inovacije na področju mobilnosti, učinkovite rabe energije in uporabe obnovljivih virov, predelave odpadkov, zelenih proizvodov, ekološke pridelave. Prepričan sem, da lahko postane Ljubljanska urbana regija1 trajnostna v tolikšni meri, kolikor bo ustvarjalna, če bo omogočala razvoj ustvarjalnih poklicev v okviru ustvarjalnih industrij.

1

Ljubljanska urbana regija je osrednjeslovenska statistična regija in ena od dvanajstih

slovenskih regij. Naloga Regionalne razvojne agencije Ljubljanske urbane regije je povezati

26 občin regije v složno celoto, ki bo temeljila na spoštovanju posamezne enote in prepletanju

medsebojnih poslovnih in osebnih odnosov, kar bo izboljšalo kakovost življenja nam

in tudi našim potomcem. Agencija hkrati predstavlja za vse občine v regiji tudi most

med regijami Evropske unije.

Regionalna razvojna agencija Ljubljanske urbane regije podpira ekonomske, socialne

in kulturne dejavnosti v občinah osrednjeslovenske regije z namenom, da ta postane

prijazna in prepoznavna celota s skupnimi cilji. Zagotavlja prepoznavne in kakovostne

projekte s področja regionalnega razvoja in potrebne informacije za njihovo učinkovito

izvedbo v vsakdanjem življenju.


76

Judita Krivec Dragan

Oblikovanje

Morda želje po oblikovanju predmetov in okolja, v katerem bivamo, res ne moremo uvrstiti med primarne človeške potrebe, zagotovo pa lahko trdimo, da je želja po sestavljanju, spreminjanju, videnju kalejdoskopske podobe naše fizične in tudi duhovne navzočnosti dana slehernemu od nas. Tudi zato je oblikovanje, ki ga od umetnosti velikokrat loči le namen, ne pa tudi vsebina in oblika, staro prav toliko kot človeška družba. Človek je namreč od nekdaj cenil predmete, ki so določali njegovo bivanje, pa naj so bili obrednega, umetniškega, uporabnega značaja ali pa so mu preprosto le ugajali. Smo storili prav, ko smo včasih tako radi govorili o umetnosti in o umetni obrti? Slikovit odgovor nam ponudi že secesija s svojim pojmom celostne umetnine, še dosledneje pa znameniti Bauhaus. Kako zelo pomembna so sporočila oblikovalskih artefaktov, pa še posebej dokazuje pop-art, ki je tako motive kot posebno estetiko svojega sloga našel prav v vidnih sporočilih, katerim je posameznik izpostavljen že od trenutka, ko zjutraj prelista časopis in stopi na ulico.

— V Sloveniji nimamo le sijajnih idej, ki jih na različnih področjih oblikovanja tudi v mednarodnem prostoru že uspešno uveljavljajo posamezni ustvarjalci in ustvarjalke, temveč premoremo izvirno in kakovostno zgodbo o oblikovanju, ki sega vsaj tja do fin-de-sieclovskih plakatov in knjižnih izdaj.

Smo v informacijski družbi, ki nam preko spleta omogoča hitre in vsestranske komunikacije s komer koli na zemeljski obli. Že marsikatero besedo je zamenjala podoba, podobo grafični simbol, vidnim sporočilom se že skoraj ne moremo več izogniti, v njihovo sugestivno moč smo zapredeni prej, kot se tega lahko sploh zavemo. Rekli bi lahko, da se sporazumevamo že preko arhetipskih znakov, podobno kakor naši davni


77

prednamci. Ni torej vseeno, kako jih uporabljamo in kako jih razumemo. Tudi to ne, ali v nas vzbujajo ugodje ali odpor. Tragedija našega časa je, da moramo informacije sprejemati hitro, se odločati v hipu, in kar je še posebej usodno, znati moramo, velikokrat v trenutku, ločevati kakovostno od slabega, koristno od manipulativnega. Morda je prav, da se ob tej priložnosti spomnimo lastnih dosežkov v obdobju, ko so narodi, združeni v okviru Avstroogrske monarhije, odkrivali posebnosti svoje kulture in jih prepoznali kot nepogrešljiv prispevek k mnogovrstni, z lokalnim izročilom prepleteni evropski dediščini. Komaj sto let pozneje znova ugotavljamo, da je le malo manjkalo, pa bi se skupaj z drugimi utopili v talilnem loncu univerzalizma, ki ga je v veliki meri spodbujala globalizacija sveta. Nedvomno je spoznanje o pomenu izvirne, osebne, zakaj ne kreativne in provokativne geste, ki se uspešno sooča s splošnim, uporabnim, neproblematičnim pogledom, vsaj deloma vzrok za vse opaznejšo skrb Slovencev za to področje kulture, ki je bilo zaradi tesne povezave z gospodarstvom velikokrat po krivici obravnavano kot zgolj uporabno. Tako doma kot na tujem lahko opazimo porast razstavnih projektov, pri katerih sodelujejo oblikovalci in oblikovalke iz Slovenije, njihova dela so deležna nagrad in priznanj, oživelo pa je tudi stanovsko društvo, ki v pridobitniški miselnosti sodobne družbe zmore braniti ustvarjalnost in domišljijo tistih, ki podobe naše stvarnosti shranjujejo v znakovne zapise, oblačila, predmete. Na Ministrstvu za kulturo, kjer si tudi že leta prizadevamo za primeren položaj in vlogo področja oblikovanja, želimo Društvu oblikovalcev Slovenije bogat in uspešen razvoj dejavnosti, ki jih je v zadnjih letih, vsem težavam navkljub, tako dobro zastavilo.


81

Maja Kržišnik

Različna razumevanja oblikovanja

Obletnice nas spomnijo na začetke. Če razmišljam o začetkih Društva oblikovalcev Slovenije, ne morem mimo terminoloških zadreg, ki spremljajo zgodovino oblikovanja pri nas in se odražajo tudi v različnih preimenovanjih društva. Društvo dekorativnih umetnosti Slovenije, kakor je bilo najprej ime društvu, se je kmalu preimenovalo v Društvo likovnih umetnikov uporabne umetnosti Slovenije in postalo član jugoslovanske zveze društev. Namen njegove ustanovitve je bil, da »goji izvirnost in ustvarjalnost vseh zvrsti dekorativnih umetnosti«, njegovi člani pa so postali »umetniki, slikarji, kiparji, arhitekti in drugi«, kot je zapisano v tipkopisu kronike društva. Tudi področja, s katerimi so se ukvarjali člani društva v petdesetih letih, so bila zelo različna. Največ jih je delovalo na področjih, ki jih je danes nasledila sekcija unikatnega oblikovanja. Za izdelke iz lesa, stekla, keramike, tekstila, kovine, izdelke etnološke dediščine, pozneje tudi gorjuške pipe, glasbila, violine ... rokodelstvo ni bil primeren izraz, še manj pa obrt. Njihovi ustvarjalci se niso imeli za obrtnike ali rokodelce, saj je izraz obrt spremljal prizvok nazadnjaštva. Pa tudi umetniki niso bili, saj so njihovi izdelki večinoma imeli namen, funkcijo, bili so torej izdelki uporabne umetnosti po klasifikaciji umetnostnih zvrsti. Vse moči tedanjega časa so bile usmerjene v povezavo likovnosti z industrijo.

Merila, ki so se za stroko oblikovanja razvila v času po letu 1950, so predpisovala »dobro obliko«, kar je pomenilo enostavne izdelke, ki niso imeli ničesar odveč, po možnosti so bili večnamenski, sestavljivi in so jih odlikovali trpežnost, trajnost, lahko vzdrževanje, varnost, skratka neke vrste nadčasovna kakovost. Vrednotenje pomena in vloge izdelkov se je večinoma omejilo na končni rezultat, medtem ko so bili procesi nastajanja, obvladovanje veščin, potrebnih za realizacijo, deležni precej manj pozornosti. Uveljavljanje idealizirane vloge industrijskega oblikovanja je hkrati odrivalo vsa prizadevanja, povezana z umetnostno obrtjo in s tistimi izdelki, ki ohranjajo sledi človeške roke in niso narejeni z mislijo, da bodo ponovljivi. Nova tehnologija in možnost serijske proizvodnje sta se nemalokrat enačili z napredkom. Prav to poistovetenje sodobnega, modernega z vero v stroje, je znanje in tradicijo obvladanja obrtniških spretnosti postavljalo povsem v ozadje.


82

Oblikovanje je odgovor

Tako imenovani dekorativni izdelki s poudarkom na obvladanju gradiva so bili odrinjeni in so spadali v preteklost. Še tisto malo odnosa do ustvarjalnih področij, ki smo jih imeli za obrtniška in zato manjvredna, je izginilo. Kiparjem keramika ni več pomenila ustvarjalnega izziva in le maloštevilni ustvarjalci so vztrajali pri odkrivanju njenih izraznih možnosti. Industrijskim oblikovalcem, ki niso poznali zakonitosti procesa izdelovanja keramike, pa so bili rezultati preveč nepredvidljivi. Podobno se je dogajalo tudi na drugih področjih. Oblikovanje tekstila je bilo v petdesetih letih omejeno na risanje vzorcev za industrijo, pozneje pa so se oblikovalci tekstila ukvarjali predvsem s tekstilom za interier ali z oblikovanjem pletenin in usnjenih oblačil v podjetjih. Tkanje tapiserij, na primer, ni bilo del naše tradicije. Čipkarstvo je ostalo omejeno na lokalne centre, brez resnih strokovnih spodbud. Zlatarstvo in srebrarstvo sta le počasi sprejemali nove izzive, ki so jih v področje nakita vnašali prvi šolani oblikovalci. Samo v deželah, kjer je bila tradicija obrti močna in živa, sta se lahko oba načina dela, obrtni in industrijski, torej unikatno in industrijsko oblikovanje, v svojih zakonitostih razvijala normalno. V skandinavskih deželah so hkrati z razvojem industrijskega oblikovanja ohranjali področja tradicionalne obrti in jih razvijali. Čeprav je bilo prav skandinavsko oblikovanje vzor našim prvim oblikovalcem, arhitektom, jih je zanimalo zgolj industrijsko oblikovanje, vzporednega eksperimentiranja ustvarjalcev v različnih gradivih in sodelovanja oblikovalcev z rokodelci pa niso opazili. Obletnice pa so ponavadi tudi priložnost za obujanje različnih spominov. Z Društvom oblikovalcev in njegovimi člani je povezanih veliko mojih spominov. Tako se iz časov, ko še nisem hodila v šolo, spomnim, kako sem občudovala male figurice iz filca, Disneyjeve junake, ki sem jih imela doma in jih je izdelovala Desanka Knez, članica društva. Malo starejša sem hodila mimo izložbe trgovine Borec in si ogledovala keramične izdelke Dane Pajnič, Vladimire Bratuž Furlan, Srečka Kotarja, Petra Adamiča, Hanibala Salvara in drugih keramikov, članov društva. Potem sem spoznala Marjo Krek, ki je skrbela za delo in ugled društva in njegovih članov, se veselila vseh uspehov in dosežkov. Spomnim se občnega zbora leta 1975, ko je Stane Bernik predlagal spremembo imena v društvo oblikovalcev in je Ivo Spinčič pripomnil, da nam bo še žal za to spremembo. Poznejši spomini so povezani s strokovnim sodelovanjem, snovanjem programov, udeležbami v žirijah, prirejanjem razstav, predavanj in s številnimi druženji z oblikovalci po vseh jugoslovanskih republikah. Dosežki članov društva so z leti postajali vse opaznejši, uveljavljali so se na svetovnih strokovnih preglednih razstavah in se uvrščali v oblikovalske zbirke uglednih muzejev. Društvo je sodelovalo v delu svetovnih strokovnih organizacij, bilo pobudnik in organizator številnih uglednih prireditev, razstav, kongresov. A vse delo, s katerim je društvo podpiralo oblikovanje – ustanovitev oddelka za oblikovanje pri Akademiji za likovno umetnost, ustanavljanje oddelkov za oblikovanje in inovacije v podjetjih, prirejanje mednarodnih razstav Bienala industrijskega oblikovanja in drugih razstav (samo v okviru idco, ki je bil ustanovljen za promocijo industrijskega oblikovanja pri Gospodarski zbornici Slovenije, je bilo prirejenih skoraj 200 razstav s področja oblikovanja), izhajanje strokovne periodike, prirejanje interdisciplinarnih konferenc, posvetov – vsi ti napori so le redko privedli do uspešnih rezultatov. Industrijsko oblikovanje je le z mnogimi težavami našlo mesto v proizvodnji. Predvsem pa se je to trudilo, na kakršenkoli način že, čeprav je bilo stanje še daleč od normalnega ali pričakovanega.


83

Maja Kržišnik, Različna razumevanja oblikovanja

Marginalnost umetnostne obrti v naši zavesti je to področje odrinila na rob našega zanimanja. Pri redkih sodobnih prizadevanjih s področja obrti, ki so jih pri nas najprej uveljavljali ustvarjalci nakita, tekstila, keramike, je prihajalo do veliko nesporazumov. Kritiki, ki so se ukvarjali z oblikovanjem, sicer niso mogli mimo ustvarjalno prepričljivih izdelkov, vendar so se ti predmeti nemalokrat pojavljali v kategorijah industrijskega oblikovanja kot zasnove za redno proizvodnjo. Ukvarjanje z materialom, raziskovanje možnosti oblikovanja v gradivih je bilo sprejeto kot neresna zadeva, bolj v domeni dejavnosti v prostem času, čeprav so se s področjem, za katerega se je sčasoma udomačil izraz unikat, ukvarjali profesionalno izobraženi ustvarjalci. Z leti jih je bilo čedalje več, vendar so ostajali posebneži v prostoru in skoraj brez konfrontacij. Izrazita avtorska dela so bila največkrat označena zgolj kot dekorativna.

— Ustvarjalnost, inovativnost, identiteta so znova postale zaželene in cenjene kategorije.

Šele sesutje mita tehnologije in zmanjšanje pomena obvladljivosti v velikoserijski proizvodnji sta dopustili razvoj individualnosti in sprostili željo po drugačnosti. Ustvarjalnost, inovativnost, identiteta so znova postale zaželene in cenjene kategorije. Razvila se je tudi zavest o pomenu vpliva ustvarjalnega procesa, vključevanja tradicije in prisotnosti spomina pri reševanju kompleksnih vprašanj v družbi. V našem času je ponovno odkrivanje obrti kot neke osebne izkušnje, pomembne za ustvarjanje vrednot, logična posledica. Ne gre za vračanje izdelkov z najbolj tradicionalnih področij keramike, nakita, tekstila, temveč za pomen načinov, metod, ki se pri tem delu uporabljajo, gre za zavest o tradiciji, o značilnostih, ki so regionalno pogojene, čeprav so to univerzalni koncepti. Novi predmeti – izdelki niso več nepogrešljivi, pravzaprav jih niti ne rabimo, večinoma odsevajo le naš odnos do njih. Spremenile so se zgodbe predmetov, ki razlikujejo predmete med seboj. Tako je preučevanje tkalskih izhodišč tekstilni niti in vlaknu dodalo kovino, plastiko, papir, šibje. Tehnike tkanja, različnih prepletanj, vezenja in čipke so bile na novo odkrite in reinterpretirane. Za svojo izraznost so zahtevale prostor in nastali so tkani objekti, instalacije, obleke – oblike. Prav tako veščine in znanje lončarstva, keramike, obdelovanja kovin, stekla odpirajo v povezavi s prostorom ogromno možnosti za uveljavljanje subjektivnih likovnih vizij. Tipično tako področje je nakit, ki je v svoji izraziti potrebi po komunikaciji presegel meje obrtniške perfekcije v obdelavi male kovinske forme. Realizacije novih predmetov kot nove materializirane ideje, kot artefakte, najhitreje sprejemajo arhitektura, gledališče in film. Uveljavlja se čedalje več mlajših avtorjev, ki jih utilitarnost predmetov sploh ne zanima več. Bistvo je sicer ostalo v načinu mišljenja, v koncepciji izdelka in njegovi jasni sporočilnosti, vendar sta se koncept in status predmeta spremenila, hkrati sta si tudi material in funkcija postala vse bolj nasprotujoča. Spremenil se je pristop k uporabi gradiv, v raziskovanju, v poskusu spajanja dotlej nevidenega v ustvarjanju idiomov, novih vrednosti. Kakršenkoli pomen že dajemo tem novim predmetom v razponu od umetniškega eksperimenta do potrošniškega statusnega simbola, kakršenkoli značaj jim pripisujemo, od rokodelskega pa do industrijskega oblikovanja, kakorkoli jih vrednotimo, ostali bodo del kulturnega spomina družbe in časa.


87

Dr. Maja Lozar Štamcar

Slovensko oblikovanje. Polet v petdesetih

Stojimo na ramenih prednikov, je srednjeveška modrost, ki je bila posebej pri srcu tudi ustvarjalnemu velikanu Isaacu Newtonu. Če si priznamo ali ne, so naša razmišljanja, občutenja in ravnanja do neke mere odsev prejšnjih rodov. Ko uživamo v dosežkih naših sedanjih oblikovalcev doma in po svetu, je zato prav, da si vzamemo čas tudi za kratek pogled šestdeset let nazaj, ko so se slovenski oblikovalci prvič kot ustvarjalna skupnost aktivirali v novo nastalem strokovnem društvu. V Sloveniji smo v petdesetih letih prejšnjega stoletja doživeli pravo eksplozijo umetniškega ustvarjanja, še posebej na oblikovalskem področju. Poleg Društva arhitektov je bilo leta 1951 ustanovljeno tudi novo Društvo upodabljajočih umetnikov Slovenije. Znotraj njega so snovalci predmetov za vsakdanjo rabo imeli samostojno Sekcijo za dekorativne umetnosti, ki se je čez nekaj mesecev že osamosvojila v Društvo za dekorativno umetnost. Leta 1954 je prišlo do preimenovanja v Društvo likovnih umetnikov uporabne umetnosti Slovenije (dluuus), leta 1967 v Društvo likovnikov - oblikovalcev Slovenije (dlos), leta 1975 pa v Društvo oblikovalcev Slovenije (dos). V petdesetih letih dvajsetega stoletja so se v Sloveniji tektonske spremembe zgodile tudi na kompleksnem področju oblikovanja, vpetem v široko paleto družbenih dejavnosti, od politično-propagandnih prek socialno-kulturnih in umetniških do ekonomskih – industrijskih, trgovskih in oglaševalskih. V desetih vznemirljivih letih so slovenski oblikovalci prehodili pot od tipajočega nadaljevanja odličnega predvojnega delovanja prek velikega ustvarjalnega elana, ki je odseval nove oblikovalske paradigme drugod po svetu, do samozavestnega spoznanja novega oblikovalskega rodu, da se lahko v inventivnosti enakopravno kosa s sodobno mednarodno skupnostjo. Društvo je bilo že svoje prvo obdobje izjemno uspešno v združevanju domala vseh oblikovalskih sil v Sloveniji, saj so ga postavili na noge sposobni ljudje, kakršna sta bila starejša Ivo Spinčič in Dana Pajnič in mlajša Niko Kralj in Gregor Košak, vsi z velikimi organizacijskimi spretnostmi, močno umetniško potenco in veseljem do eksperimentiranja, predvsem pa s kakovostno izobrazbo. Kljub skoraj desetletje poznejšemu povojnemu vnovičnemu startu so se uspešno trudili držati korak z drugimi narodi. Ustanoviteljem je šlo za potrditev potrebnosti oblikovanja in oblikovalcev v hitro preoblikujoči se domači družbi, enako pomembna pa so bila tudi vsakdanja eksistenčna vprašanja. Ustanovni člani Društva za dekorativno umetnost leta 1951 so bili visoko izobraženi in že pred vojno priznani umetniki. Po izobrazbi so v društvu prevladovali arhitekti, v tem obdobju okrog petdeset, ena tretji-


88

Oblikovanje je odgovor

na vseh članov. Akademsko šolani so bili tudi z oblikovanjem ukvarjajoči se kiparji, slikarji in grafiki. Enako polna energije in inovativnosti je bila druga večja skupina članov (v tem desetletju več kot dvajset), ki je imela povojno diplomo Srednje šole za umetno obrt v Ljubljani. In čeprav so bili moški vodilni, je bil močno navzoč tudi ženski princip. Oblikovalke so se uveljavljale ne samo na tradicionalnih ženskih področjih, predvsem tekstilnih, temveč tudi na drugih. Mnoge razvite države so že pred koncem druge svetovne vojne prepoznale oblikovanje kot pomemben simbol nacionalne identitete in enega od strateških ključev za gospodarsko okrevanje. Tudi v Sloveniji so se oblikovalci upravičeno čutili sposobne s prvovrstnim oblikovanjem utrditi že od konca prve svetovne vojne veljavna demokratična načela za človeku prijazno, praktično in hkrati lepo okolje, tako rekoč pripeljati umetnost v vsak dom, in sprejeli so ta izziv. Želeli so uveljaviti standardizirano, praktično, ceneno in lepo. Petdeseta leta so zgodba teh optimističnih oblikovalcev. Njihova zavzetost je dosegla prvi vrh ob koncu desetletja, okrog leta 1960, ko jim je po vrsti vse boljših domačih oblikovalskih razstav in uspešnih predstavitev v tujini uspelo v sodobno smer zastaviti tudi srednjo šolo ter na Šoli za arhitekturo začeti s predavanji na visokošolski ravni.

— Slogovno je bil našim snovalcem vsekakor bližji trezni skandinavski minimalizem kot pa radoživo — dolce vita — oblikovanje, ki je zacvetelo v sosednji Italiji.

Več kot tretjina članov je aktivno razstavljala. Med letoma 1952 in 1961 so v Ljubljani izpeljali štiri reprezentančne društvene razstave, tri v Moderni galeriji in eno v Jakopičevem paviljonu, ter več razstav embalaže in uporabne fotografije. Sodelovali so pri razstavah 100 let industrijskega stola in Stanovanje za naše razmere. Na vsedržavni ravni so se kot vodilni uveljavili s (so)organizacijo vsejugoslovanskih oblikovalskih razstav o embalaži, šoli in večkrat Družina in gospodinjstvo. Posamezniki so se vedno pogosteje pojavljali na državnih in mednarodnih razstavah keramike, tekstilne umetnosti in pohištva. Tuje oblikovalske razstave se niso ustavile samo v Beogradu in Zagrebu, ampak tudi v Ljubljani in Mariboru, leta 1957 so člani društva na državni ravni sodelovali na Enajstem trienalu v Milanu. Vse prvo desetletje je med članstvom ostajala najmočnejša skupina za uporabno grafiko, druga je bila umetnoobrtna skupina, tretja skupina za pohištvo in notranjo opremo, po okrog deset članov so imeli scenografi in kostumografi, unikatni in industrijski keramičarji, kiparji, fotografi in tekstilne oblikovalke. Iz fotografij prve društvene razstave leta 1953 v Moderni galeriji je čutiti, kako so se razstavljavci trudili, da po nečloveških vojnih letih spet prideta do besede vedrina in lepota. Občudovati je bilo mogoče artefakte iz izbranih materialov ter v prvovrstni izdelavi in elegantnih formah. Najširši slovenski javnosti pa tudi strokovnim krogom in gospodarstvu so želeli pokazati, česa so zmožni ter s kakšno nadarjenostjo, spretnostjo in izkušenostjo družba lahko računa. Na ogled so bile predvsem unikatne mojstrovine naših najodličnejših umetnikov, tudi Jožeta Plečnika, prvega častnega predsednika društva. V naslednjih letih sta na čelo še vedno dokaj živahne pluralnosti oblikovalskih zvrsti, a s hkratnim izgubljanjem poleta umetniškega pola oblikovanja, stopili predvsem grafično in industrijsko oblikovanje. Na četrti društveni razstavi leta 1961 so mnogi oblikovalci razstavljali v povezavi z


Dr. Maja Lozar Štamcar, Slovensko oblikovanje. Polet v petdesetih

nekaterimi lesnimi, keramičnimi in steklarskimi tovarnami, istega leta v Beogradu pa še s tekstilnimi in tehničnimi. Slogovno je bil našim snovalcem vsekakor bližji trezni skandinavski minimalizem kot pa radoživo – dolce vita – oblikovanje, ki je zacvetelo v sosednji Italiji.

4. razstava dluuu 1961, foto: M. Kambič

Številni člani društva so bili prodorni tudi na drugih področjih. Precej so objavljali v dnevnem časopisju ter v revijah Arhitekt, Maneken, Naša žena in društvenem glasilu Informator. Angažirali so se pri dejavnostih Zavoda za napredek gospodinjstva in na specialnih komercialnih sejmih na novo zgrajenem Gospodarskem razstavišču. Navzoči so bili v političnih telesih in šolskih svetih, kjer so si prizadevali za moderniziranje šolanja oblikovalcev, predvsem za uvedbo visokošolskega študija. Ustvarjalna izvirnost se ni kazala zgolj v dolgi vrsti izvrstnih oblikovalskih dosežkov, ampak tudi v sami živosti društva, ki je nudilo oporo ustvarjanju širšega kroga kolegov ter na vseh ravneh neumorno privzgajalo občutek za kakovost in lepoto. Kljub omejenemu uspehu pri prepričevanju vodstvenih ljudi v industriji in politiki, da bi morali biti oblikovalci enakovredno vključeni v proizvodne procese in da bi trgovci morali sodobno oblikovane izdelke v večji meri ponuditi kupcem, je kakovostna javna podoba ustanov in podjetij že zgodaj postala samoumevna. Slovenski člani Zveze likovnih umetnikov uporabne umetnosti Jugoslavije so že v prvih letih delovanja intenzivno sodelovali v njenih odborih in pri pripravi kongresov, posvetov in razstav znotraj države in v tujini. Leta 1961 se je tako zveza vključila v Mednarodno zvezo društev industrijskih oblikovalcev (icsid). Naslednja desetletja so posebej na gospodarski ravni prinašala vedno večje izzive, ki večinoma niso delovali spodbudno ne na delo društva ne na razvoj slovenskega oblikovanja v celoti. A bistveno se je ohranjalo in razvijalo – na našem koščku sveta, na stičišču kultur se vedno znova rojeva izjemna umetniška nadarjenost, iz tradicije pa občutek za materiale ter sposobnost za obvladovanje starih in novih tehnologij. Zato začetnice, ki so leta 1961 predstavljale društvo, in vse, za kar si je prizadevalo, še vedno žarijo in pšenična trava ustvarjalnosti je še ravno tako zelena, kot je bila pred pol stoletja. Takrat se je izkazalo, da se dolgoročno začrtano delo, osebni angažma, primerna organiziranost skupine, predvsem pa spoštovanje različnosti ustvarjanja in odkrito priznanje prizadevanju in odličnosti vedno izplačajo. Naj se izkaže tudi dandanes.

Več v članku Društvo oblikovalcev Slovenije – prvo desetletje (1951–1961), Acta historiae artis Slovenica, 15, 2010, str. 159–200 (tudi na spletni strani dos).

89


93

Ddr. Matjaž Mulej Anita Hrast

Družbena odgovornost oblikovalcev: kreativnost za inovativnost

Kam v opredelitvi družbene odgovornosti naj umestimo delo oblikovalcev, ki dajejo dodano vrednost izdelkom z estetskimi prispevki? Da bi na to lahko poskusili odgovoriti, se vprašajmo, kaj je družbena odgovornost, npr. po definiciji iz najširše sprejetega novega dokumenta iso 26000, kaj je končni smisel truda oblikovalcev in kako bi oboje zmogli združiti. Razlogi za uveljavljanje družbene odgovornosti Začnimo z oceno, zakaj se je družbena odgovornost pojavila v dokumentih Združenih narodov, svetovnih združenj zelo odgovornih podjetij, Evropske unije in pred letom dni – novembra 2010 – tudi v standardu za družbeno odgovornost iso 26000, torej v dokumentu, ki ga je desetletje dolgo sestavljala ekipa strokovnjakov, politikov in sindikalistov iz več kot 90 držav skupaj s predstavniki več kot 40 drugih organizacij in potem izdala Mednarodna organizacija za standardizacijo (iso), ki združuje več kakor 160 tovrstnih državnih in podobnih organov. Staro izkustvo je izraženo v ljudskem reku, da je »denar sveta vladar«. Denar je torej sveta vladar, a zelo enostranski: po znanih podatkih je po letu 1995 delež ameriškega bogastva v rokah enega samega odstotka Američanov poskočil od 37 odstotkov na neverjetnih 70 odstotkov; hkrati je (tudi) zda na robu bankrota kot velika večina držav sodobnega sveta. Poleg tega krožijo podatki, da je polovica Američanov, občanov najbogatejše države sveta, revna ali živi z nizkimi prejemki (Čibej, 2011). Na vsem svetu je slika še slabša: po podatkih izpred časov sedanje krize je že tedaj živelo kar 85 odstotkov človeštva z manj kot šest dolarji dnevno (Nixon, 2004), kar je 120 evrov mesečno. Ni torej čudno, da je bila za jesen 2011 pomembna vest v vsem svetovnem tisku, da so se v New Yorku in več kakor sto drugih mestih po gospodarsko najrazvitejšem svetu – razen v Skandinaviji – zbirali protestniki zoper sedanji gospodarski položaj. V jeziku Slovenskega združenja za kakovost bi rekli, da protestniki zahtevajo, da: oblastniki omogočijo novi generaciji vsaj enako kakovost življenja kot njihovim staršem, kakovost ne zajema samo izdelkov, ampak življenje kot celoto, kakovost pomeni korenito zmanjšanje razlike med sloji prebivalstva, saj je zrasla do fevdalnih razmer, zoper katere je nastal kapitalizem, kakovost pomeni, da ameriški študent ne konča študija samo z diplomo, ampak tudi brez več deset tisoč dolarjev obremenitve z dolgovi za šolnino, kakovost pomeni zanesljivejšo možnost za zaposlitev in družinsko življenje mladih, kakovost pomeni


94

Oblikovanje je odgovor

enakopravnost iz ustave tudi v vsakdanji praksi, omejitev razlik med prejemki ljudi na tiste, ki imajo podlago v inovacijskih dosežkih, ne pa v zlorabi položaja in vpliva ter podobno (Mulej, 2011). Z drugimi besedami: gre za to, da navidezno koristni, a v resnici uničevalni neoliberalizem neha prevladovati in ljudje postanejo ljudje, upravičeni do ustvarjalnega in prijetnega življenja na podlagi kakovosti svojega dela, ne le stroji in priveski strojev za dobiček zelo drobne manjšine človeštva. Odličnost je seveda vrhunska raven kakovosti, ki jo opredelimo s celovitim pristopom, ne enostransko in pristransko. To velja tudi za oblikovalce. Tako pravi tudi iso 26000 (iso, 2010). Družbena odgovornost v dokumentih ozn, eu in iso ter tudi v slovenski nagradi horus Pred desetletjem sta se za tovrstno spremembo pojmovanja kakovosti, vse do družbeno-ekonomskega sistema, zavzeli Organizacija združenih narodov in Evropska unija v več svojih dokumentih. To vidimo, če jih ne beremo površinsko, ampak z upoštevanjem slike stanja svetovnega gospodarstva in družbe, kakršno vidimo danes lažje kot tedaj. Naslovi tistih dokumentov govorijo o družbeni odgovornosti podjetij. Novembra 2010 objavljeni iso 26000 o družbeni odgovornosti le-teh ne omejuje več na podjetja, ampak širi na vse ljudi, saj govori o vseh organizacijah, le-te pa so seveda orodja in združbe ljudi. Inštitut za razvoj družbene odgovornosti (irdo), Slovensko društvo za odnose z javnostmi in številni partnerji projekta s slovensko nagrado za družbeno odgovornost Horus, ki smo jo podelili tretjič novembra 2011, podpirajo trud ozn in Evropske unije: družbeno odgovorni so sodobni, ker so pošteni do sodelavcev, partnerjev, širše družbe (vključno z dobrodelnostjo kot njenim pomembnim drobnim delom) in naravnih razmer za obstoj ljudi. To se splača: preprečuje stroške stavk, pridobivanja novih partnerjev, odjemalcev, zdravljenja ipd., krepi ugled itd. Neoliberalni ekonomisti so to pred desetletji žal prepovedali; kriza je zato tu. Zlorabe vpliva so jo povzročile, niti trg sam niti država sama niti mednarodno pravo jih niso niti znali niti hoteli preprečiti. Zato številni avtorji vidijo, da nimamo niti kapitalizma niti socializma, ampak fevdalni kapitalizem: razlike med vplivnimi in nevplivnimi ljudmi v prejemkih, svobodnosti itd. so podobne, le navidezno se načini uveljavljanja prakse razlikujejo. Veliki podjetniki, zlasti globalni, so nedotakljivi kot fevdalci nekoč. Zadolženost držav postaja neobvladljiva, celo zda so pred bankrotom, krizo pričakujejo tudi Kitajci, da o dobri postarani, leni in razvajeni Evropi niti ne govorimo. Severna Afrika je prav sedaj pokazala, da zlorabljajoči oblastniki slej ko prej doživijo hude posledice. Zdaj to kažejo tudi New York ter tudi druga mesta v zda in drugod. Odločitev ozn in eu, da podpreta razvoj družbene odgovornosti (organizacij), ima torej resne gospodarske razloge: nujno je treba najti novo pot iz slepe ulice, v katero je privedla človeštvo sodobna kombinacija globalnega vpliva s kratkoročnim in ozkim ravnanjem vplivnih, ki ga je dvignil na vrhunec neoliberalizem namesto primerne celovitosti. Vsiljene navidezne potrebe ne vodijo iz krize, ljudje jih vse manj sprejemajo. Mednarodni standard iso 26000 o družbeni odgovornosti iz novembra 2010 gre dlje kot eu in ozn: izpostavlja celovitost pristopa in soodvisnost, ko gre za upravljanje organizacij, pravice ljudi, okolje, prakso delovnih


Ddr. Matjaž Mulej, Anita Hrast, Družbena odgovornost oblikovalcev: kreativnost za inovativnost

razmerij, poštenost v poslovanju, težave odjemalcev ter vključevanje v družbeno skupnost in njen razvoj. Torej, mednarodna organizacija za standardizacijo iso pomaga preseči uničevalno (do)sedanjo prakso. Povzetek je v sliki 1. Družbena odgovornost je nujna nova praksa (poslovno) odličnih. Zato jo (tudi) z nagrado Horus (več: www.horus.si) razvijamo dalje, saj ljudje brez nje marsikaj spregledajo, zato povzročajo tudi napake vse do svetovnih vojn in kriz, kakršno doživljamo po vsem svetu zdaj. Nagradimo podjetja, ustanove, novinarje, slovenske podjetnike v tujini in za njen razvoj zaslužne posameznike. Upoštevamo druge nagrade, dobro vodenje in vse, kar pospešuje povezanost poslovne odličnosti in družbene odgovornosti ter zadovoljstva sodelavcev, partnerjev in širše družbe. Morda kaže uvesti nagrado Horus tudi za oblikovalce. Družbena odgovornost in (poslovna) odličnost, celovitost ter inovacije Seveda sta produktivnost in dobiček še vedno glavni temi pri podjetjih, vse bolj pa tudi družbena odgovornost podjetij in drugih organizacij, kar pomeni ljudi, ki so v njih vplivni in jih imajo za svoje orodje za svoje cilje. K njima, zato pa tudi k družbeni odgovornosti teh ljudi in organizacij, prispevajo tudi oblikovalci, sicer jih lastniki, podjetniki in menedžerji ne bi vključevali. Če bi delodajalci pridelali dobiček skladno s pravili družbe, zakoni in etičnimi običaji, ne pa z zlorabo, kot jo sedaj vidimo množično, a predvsem pri tajkunih, potem iso 26000 ne bi bil potreben. Dobička in produktivnosti družbena odgovornost, kot jo opredeljuje iso 26000, ne šteje za nepomembna niti ju ne ogroža, ampak podpira. Kajti krepitev produktivnosti in dobička je odvisna od uspeha v invencijsko-inovacijsko-difuzijskih procesih (kot jih je imenoval J. Schumpeter pred mnogo desetletji), njihov uspeh je odvisen od celovitosti pristopa, le-ta pa je dosti lažje dosegljiva, če je pristop zasnovan dolgoročno in nepristransko; zato specialisti različnih strok dojamejo in prakticirajo svojo soodvisnost in zato delajo v interdisciplinarnem ustvarjalnem sodelovanju. Enako velja za odnose med ljudmi in med organizacijami. Prav soodvisnost in celovit pristop sta osrednja povezovalna pojma v iso 26000: glejte sliko. Dobrodelnost je droben delček vključevanja v skupnost, ne pa težišče družbene odgovornosti. celostni pristop

vključenost skupnosti

človekove pravice

in razvoj

pravice potrošnikov

organizacija

zaposlovanje

vodenje

etično ravnanje

okolje

soodvisnost Slika 1:

Slovenski prevod slikovnega prikaza 7 osrednjih vsebin in obeh

povezovalnih kategorij družbene odgovornosti po iso 26000 (iso, 2010)

95


96

Oblikovanje je odgovor

Družbena odgovornost zoper navidezno odličnost neoliberalizma Družbena odgovornost je po mnogo stoletjih in tisočletjih, ko so jo vplivni ljudje podpirali v obliki navodil, podanih v praktično vseh religijah, doživela prepoved za poslovne ljudi (kot da so fevdalci in torej nad zakoni), ko se je uveljavila neoliberalna ekonomska teorija Miltona Friedmana. Toda pod vplivom te ekonomske teorije se ni uveljavil svobodni trg, o katerem govori liberalizem Adama Smitha, ampak monopolizem velikih podjetij ter z njim zloraba in konec svobodnega trga; tudi države so jim podrejene. V zadnjem desetletju se je še izraziteje kot prej v globalnih podatkih o gospodarskem razvoju pokazalo vsaj naslednje (Mulej, Hrast, 2011a): Rast ne more biti nenehna, ker potrebe ljudi ne morejo nenehno rasti in ker jim izraba naravnih virov ne more slediti, niti ne morejo nenehno rasti razlike med ljudmi znotraj držav in globalno, prav tako ne more rasti uničevanje naravnih virov za obstoj človeštva, kot je raslo vsa desetletja po drugi svetovni vojni, ne da to povzroči globalno krizo. Gospodarskega in družbenega razvoja ljudje ne moremo obvladovati, če delujemo enostransko namesto skladno z zakonom zadostne in potrebne celovitosti. Z enostranskim ravnanjem pač povzročamo spreglede in posledice, ki so hude, vse do sedanje gospodarske krize in še hujših kriz, ki imajo obliko vojn in celo svetovnih vojn. Če bi trg res zmogel delovati kot svobodni trg, takih posledic ne bi bilo, a neoliberalizem ga je onemogočil, ker ni preprečil monopolizacije, ampak jo je vsa desetletja podpiral. Pripeljal je od svobodnega trga v fevdalni kapitalizem, ki je v bistvu pristranska oblast velikih podjetnikov, ne nad njimi (Fleissner, Wanek, ed., 2008; Goerner, 2008). Podjetja, ki so vzpostavila najbolj enakopravne, medsebojno poštene in dolgoročne poslovne odnose s svojimi sodelavci in drugimi poslovnimi partnerji, delujejo družbeno odgovorno. To dejstvo jim preprečuje stroške, ki bi jih imeli zaradi stavk, pridobivanja novih dobaviteljev in novih odjemalcev namesto dotedanjih, zaradi pravnih sporov, odsotnosti bolnih sodelavcev z dela, slabo motiviranih in za povzročanje težav zainteresiranih ipd. Podjetja, ki so vzpostavila učinkovit in uspešen skrben odnos do naravnih virov, potrebnih za preživetje ljudi okrog sebe, so tudi družbeno odgovorna. To dejstvo jim preprečuje stroške, ki bi jih imeli zaradi odporov ljudi, bolezni sodelavcev in drugih ljudi, s temi boleznimi povzročenih dajatev v državne in druge sklade itd. Število ljudi, obsedenih s kupovanjem, že več let upada: v zda pod šest, v Nemčiji pod en odstotek; ostali vse bolj pazijo, da kupujejo pri družbeno odgovornih dobaviteljih (Gerzema, 2010; Zgonik, 2011). 85 odstotkov ljudi na svetu zna živeti skromno, z manj kot šest dolarjev na dan. In tako dalje. Skratka, družbena odgovornost se splača, brž ko uporabimo logiko oportunitetnih stroškov, o katerih ponavadi računovodsko poročanje ne govori dovolj ali pa celo molči. Dosedanje razkazovanje z nepotrebno potrošnjo ni več vir trga, le resnične potrebe so, a jih v krizi izobilja ni veliko. Odličnost, tudi poslovna, zahteva torej celovitost namesto enostranskosti in pristranskosti kot lastnost ljudi in organizacij, poslovnih in vseh drugih, tudi držav in meddržavnih organov. Ta zahteva odjemalcev vključuje tudi oblikovalce, če in ker prispevajo k poslovni odličnosti. Zato morajo tudi oblikovalci upoštevati in razvijati družbeno odgovornost pri sebi in odjemalcih svojih dosežkov.


Ddr. Matjaž Mulej, Anita Hrast, Družbena odgovornost oblikovalcev: kreativnost za inovativnost

Družbena odgovornost – (poslovna) odličnost po odločitvah odjemalcev Četudi družbena odgovornost po iso 26000 ni pravno predpisana, je v sodobnih razmerah vse bolj tržna nuja. Študije iz zda in drugod so jasne: odjemalci vse bolj pazijo, ali kupujejo izdelke in storitve družbeno odgovornih ali drugih podjetij. Edino monopolisti se te izkušnje še ne držijo, a vsaj politični monopolisti so v zadnjih mesecih, npr. v deželah severne Afrike in Bližnjega vzhoda, doživeli, da ima njihova zloraba njihove vplivnosti za njih same zelo težke posledice. Besedna igra, ki jo premore slovenščina – »oblast, last in slast« – in je veljala tisočletja kot pravica (zasebnih) lastnikov in oblastnikov do uporabe in zlorabe, prehaja vse bolj v pravico do uporabe brez pravice do zlorabe; to pravico so podjetniki in menedžerji že uvedli za svoje podrejene, zdaj pa še za sebe. Ljudje kot odjemalci in občani pač kaznujejo tiste, ki si jemljejo pravico do zlorabe. Z izgovarjanjem na prosti trg je pravico do zlorabe neoliberalizem ohranjal in krepil. Danes so njegove globalne posledice grozljive. Zato po iso 26000 družbena odgovornost velja za vse organizacije, ne samo za zasebna podjetja, torej za vse ljudi. In iz istih razlogov najbrž ni čudno, da so pri izdelavi iso 26000 sodelovali strokovnjaki, politiki, sindikalisti in drugi iz 90 držav, standard pa je sprejela iso kot organizacija, ki združuje več kakor 160 držav. Skratka, poštenost se splača vsaj dolgoročno, pogosto pa tudi povsem kratkoročno. Če bi trg deloval skladno s predpostavkami Adama Smitha, da nevidna roka pomeni upoštevanje soodvisnosti dobaviteljev in odjemalcev kot partnerjev in zato vodi k celovitosti odločitev in s tem stran od kriz (Petzinger, 2000; Smith, 2010), iso 26000 ne bi bil ekonomsko potreben, tako pa je nujen in najbrž nudi tudi pot iz slepe ulice, v katero sta ves svet pripeljali praksa in teorija neoliberalizma; če ostanemo pri neoliberalnih ukrepih, je vojna nujna, kot je bila pri vseh velikih krizah doslej. A vse dosedanje krize razen dveh svetovnih vojn so bile lokalne in brez atomskega orožja. Sedanja je poleg tega kriza izobilja, torej obdobja slepe ulice brez resničnih potreb in zato brez ambicij garati in kupovati, namesto da bi uživali v prostem času (a ustvarjalno, ne s popivanjem in podobnim uničevanjem samih sebe). Taka spoznanja podpira tudi citat iz iso 26000: »Družbena odgovornost podpira: — konkurenčno prednost, — ugled, — sposobnost pritegniti in zadržati sodelavce ali člane, odjemalce, stranke ali uporabnike, — vzdrževanje morale, zagnanosti in produktivnosti zaposlenih, stališča investitorjev, lastnikov, dajalcev, darovalcev in finančnikov ter — odnosov s podjetji, oblastnimi organi, mediji, dobavitelji, kolegi, odjemalci in družbeno skupnostjo, v kateri organizacija deluje.« K temu morajo prispevati tudi oblikovalci, sicer niso več sodobni, torej družbeno odgovorni. Družbena odgovornost – (poslovna) odličnost po merilih liberalizma namesto neoliberalizma in fevdalnega kapitalizma Pod vplivom neoliberalistične kratkoročne in ozkosrčne namesto primerno celovite gospodarske prakse je človeštvo pač v slepi ulici. Zato se družbena odgovornost pojavlja kot možnost za nov družbeno-ekonomski red, ki pa bo nastal postopno v zapletenem invencijsko-inovacijsko-difuzijskem procesu (iidp) kot netehnološka inovacija. Za ta proces ima človeštvo dovolj vednosti in znanja (bolj tehnološkega kot ekonomskega, zlasti ekonomsko-političnega), a premalo volje najvplivnejših ljudi, da

97


98

Oblikovanje je odgovor

bi uveljavili liberalizem (ne socializem, sploh pa ne tiste njegove farse, ki smo jo doživljali v 20. stoletju). Zato se bomo k iidp še vrnili. Bistvo liberalizma je zgodovinar Prunk (2010) povzel kot splet vrste lastnosti, ki so: individualna človekova svoboda, strpnost, delitev oblasti, največji blagor za največje število ljudi, svobodno gospodarsko udejstvovanje, podjetništvo, na daljši rok brezrazredna družba svobodnih in enakih posameznikov, na kratki rok družba srednjega sloja, brez bistvenih razlik v premoženju, varnost pred državno samovoljo, oblast skupaj z odgovornostjo, znanost, šolstvo in umetnost, civilna družba. Namesto liberalizma imamo sedaj – po več avtorjih – fevdalni kapitalizem, ki ga na kratko označujejo naslednji podatki iz svetovne literature: 70 odstotkov imetja v zda ima samo en odstotek ljudi, samo 500 podjetij obvladuje 53 odstotkov gdp sveta, brezizglednost za mlade, svet bogatih, dolgovi, srednji razred izginja, razpon v Veliki Britaniji je +100:1, v svetu +550:1, 28 vojn teče, upori so mnogo kje, terorizem je odziv na zlorabe. Skratka, prevladuje enostranskost brez soodvisnosti in celovitosti, le 15 odstotkov ljudi ima prejemke nad šest dolarjev na dan, izobilje brez ambicij in stvarnih potreb le-teh bogatejših, šibka kupna moč drugih, tretjina hrane v smeteh dnevno in smrtna lakota hkrati ipd. (povzeto po več virih v: Mulej, 2011). Brez družbene odgovornosti, ki ima samo v drobnem delčku obliko dobrodelnosti, poti iz slepe ulice neoliberalizma ni. Ni videti sposoben vzpostaviti veljave in prevlade liberalizma in ukiniti neoliberalnega »mehurčkastega gospodarstva« (Senge idr., 2008). Zato smo na nekem od vladnih posvetov v letu 2011 opozorili, da je človeštvo pred dilemo: ali neoliberalizem ali obstoj. Napovedi, da se bliža nov val krize, nam žal dajejo prav. Obstaja tudi jasna in s priročnikom podprta povezava med družbeno odgovornostjo in poslovno odličnostjo, tudi v slovenščino smo ga prevedli. Pojem odličnosti postaja celovitejši. To postavlja pred nove naloge tudi oblikovalce, če so doslej slepo služili neoliberalno usmerjenim naročnikom svojih storitev. Več o tem piše v knjigi Odločitev za odgovornost – O oblikovalski etiki in oglaševanju tudi mag. Sašo Urukalo (Marketing magazin, Društvo oblikovalcev Slovenije, 2010).

Družbena odgovornost – nova (poslovna) odličnost na podlagi dejanj ljudi Zato predlagamo pet temeljnih smeri potrebnih ukrepov (Mulej, Hrast, 2011b, dopolnjeno):

1. Posamezniki naj — kot odjemalci: dajejo prednost resničnim potrebam pred praznim postavljanjem s potrošnjo zaradi pogoltnosti (= greed) in — dajejo prednost dobaviteljem z dobro utemeljenim ugledom, da ravnajo družbeno odgovorno; — kot občani: pritiskajo na organizacije (podjetja, javni sektor, nevladne organizacije) in vlade, naj bodo bolj družbeno odgovorne.

2. Organizacije naj — dosegajo družbeno odgovornost kot človeško lastnost pri vodstvu, sodelavcih, drugih ljudeh in — kot poslovno strategijo, da bo manj stroškov, ki jih povzročajo: > nezadovoljstvo ljudi in > nezdravo naravno okolje ter


Ddr. Matjaž Mulej, Anita Hrast, Družbena odgovornost oblikovalcev: kreativnost za inovativnost

> slab ugled itd.; — pritiskajo na organizacije (podjetja, javni sektor, nevladne organizacije) in vlade, naj bodo bolj družbeno odgovorne.

3. Države/vlade naj — določijo nakupne pogoje javnemu sektorju, ki je kot celota največji odjemalec: kateri koli organizaciji javnega sektorja smejo dobavljati samo ponudniki, ki so na samem vrhu v kombinaciji lastnosti: > družbena odgovornost, > inovacije, vidne v vrhunski poslovni odličnosti in celoviti kakovosti dobav v svoji interni in zunanji poslovni praksi, >> vso kakovost do »sistemske kakovosti« = sistemske sinergije, >> ki združuje: >>> normalne cene, plače, razvojne sklade, >>> tehnične in komercialne kakovosti, >>> inovativnost vse do odličnosti dobav, >>> ustrezno izbiro, >>> sonaravno skrb za naravno okolje in >>> druge vsebine družbene odgovornosti, >> to vključuje tudi javne uslužbence in politike; > doseganje enakih lastnosti pri dobaviteljih vseh dobaviteljev (podrobneje v: Mulej, 2007); — pritiskajo na organizacije (podjetja, javni sektor, nevladne organizacije) in vlade, naj bodo bolj družbeno odgovorne.

4. Mednarodna skupnost naj — doda k mednarodnemu pravu novo svetovno, za vse obvezno pravo, ki zajema: > mir na svetu, > osnovne človeške pravice in > družbeno odgovornost; — s svetovno demokracijo, ki vključuje svetovno vlado, sestavljeno iz zelo poštenih in družbeno odgovornih oseb, ki nikakor ne zlorabljajo svojega vpliva.

5. Znanstveniki, učitelji na vseh ravneh šolanja, starši, drugi ustvarjalci javnega mnenja naj: — ustvarjajo zavest, da ljudje potrebujejo, da bi preživeli: > etiko soodvisnosti namesto odvisnosti in neodvisnosti (razen pravne neodvisnosti) po vzoru dobrih družin, prijateljev in resnih poslovnih partnerjev, > potrebno in zadostno celovitost, ki jo omogoča medstrokovno ustvarjalno sodelovanje; — ponujajo metode, ki podpirajo medstrokovno ustvarjalno sodelovanje in etiko soodvisnosti, da se strokovno znanje lažje uveljavi, ker je del medstrokovnega v sinergiji; — poklicno izpostavljajo teme o družbeni odgovornosti, zlasti obeh povezovalnih konceptov: soodvisnost in pristop z zadostno in potrebno celovitostjo. Sem spadajo seveda tudi oblikovalci. Tako nam bo kot človeštvu morda uspelo uveljaviti liberalizem in tako najti pot iz slepe ulice sedanje krize, ki so jo navzven povzročili svetovni bančniki, v bistvu pa nasprotovanje neoliberalcev celovitosti in svobodnemu trgu brez monopolov. Takšna prenova (žal) seveda ni dosegljiva kar v trenutku, ampak kot (najbrž) dolgoročen iidp. Zato se nekoliko posvetimo zdaj še njemu.

99


100

Oblikovanje je odgovor

Uveljavljanje družbene odgovornosti – zahteven invencijsko-inovacijsko-difuzijski proces Inovacija nastane iz mnogih zamisli, a redko katera od njih uspe. Zato sta pravica in naloga oblikovalcev krepiti sposobnost ljudi ustvarjati in oblikovati zamisli na podlagi osebne in družbene etike ter odgovornosti za obliko in vsebino. Ustvarjalnost ustvarja nove zamisli, inovativnost ustvarja iz njih novo prakso, dokazano koristno za uporabnike po njihovi izkušnji. Ko je slednja razširjena, daje korist tudi avtorjem in lastnikom. Inovativnost je človeška sposobnost uporabiti ustvarjalnost, da bi zmogli premagati vse težave na poti od zamisli do nove koristi odjemalcev od take zamisli. Koliko zapletena je ta pot, povedo podatki, da uspe postati inovacija ena od 3.000 zamisli, eden od 100 patentov in štiri od sto inovacijskih projektov velikih podjetij (podrobneje v Mulej, Hrast, ur., 2010, ponatis 2011). Zato ni točna poenostavljena trditev, da je ustvarjalnost – kot človeška sposobnost domisliti se nečesa novega – potrebna samo v fazi ustvarjanja zamisli, pozneje pa gre zgolj za tehniko, postopke, ampak je ustvarjalnost potrebna v vseh fazah tega dolgega procesa. Spreminja se le izbor konkretnih metod in udeležencev. Okvir povzemamo s štirimi tabelarnimi prikazi o procesu, o nujnih vidikih, o možnih inovacijah kot izidih in o okvirnem postopku sodelovanja v inovacijskih timih (Ženko, Mulej, 2011a, b). Gre za naslednje faze, skrajno kratko povzeto (preglednica 1):

Preglednica 1:

Procesni model iidp (povratne zveze niso upoštevane)

V teh fazah ter z izbranimi sodelavci in metodami je treba obvladati vsaj vse naslednje vidike invencijsko-inovacijsko-difuzijskega procesa (preglednica 2):


Ddr. Matjaž Mulej, Anita Hrast, Družbena odgovornost oblikovalcev: kreativnost za inovativnost

Preglednica 2:

Zadostna in potrebna celovitost pogleda na vidike

invencijsko-inovacijsko-difuzijskega procesa

Ustvariti je mogoče vsaj 40 tipov inovacij (preglednica 3):

Preglednica 3:

40 tipov inovacij

101


102

Oblikovanje je odgovor

Postopkov sodelovanja je mogočih več, spodaj povzeti obeta veliko uspeha, ker obeta veliko celovitosti namesto enostranskosti, ki vodi v spreglede, ti pa v neuspehe; kombinacija usomid in »6 klobukov razmišljanja« omogoča uporabo ustvarjalnosti za inovativnost (Mulej in Mulej, 2006; preglednica 4).

Preglednica 4:

Kombinacija usomid in »6 klobukov razmišljanja«


Ddr. Matjaž Mulej, Anita Hrast, Družbena odgovornost oblikovalcev: kreativnost za inovativnost

Sklep:

Končni smisel truda oblikovalcev je, da bi oblikovanje zmogli združiti z družbeno odgovornostjo: krepiti celovitost in inovativnost ter ugled dobaviteljev pri odjemalcih.

Oblikovalci so vključeni v proces doseganja poslovne odličnosti. Le-ta je lažje dosegljiva s pomočjo zadostne in potrebne celovitosti, ki je dosegljiva, ko se v praksi uveljavi etika soodvisnosti (Mulej, Kajzer, 1998). Soodvisnost ter zakon zadostne in potrebne celovitosti sta vgrajena v bistvo teorije sistemov (Mulej in soavtorji, 2000), ki jo žal pozna malo ljudi. Na neformalen način je obe bistveni načeli mogoče uveljavljati z uporabo iso 26000 o družbeni odgovornosti. Praktično se to uveljavlja s sedmimi načeli družbene odgovornosti po iso 26000, s katerimi naj organizacija čim več prispeva k družbeni odgovornosti in so, na kratko povzeto: 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7.

(Uradna) odgovornost za vpliv Transparentnost – preglednost podatkov Etično obnašanje Spoštovanje interesov deležnikov Spoštovanje vladavine prava Spoštovanje mednarodnih norm obnašanja Spoštovanje človekovih pravic

Ta načela se uresničujejo tako, da se možne dejavnosti (ki jih iso 26000 našteva, a ne taksativno) izvajajo z nenehnim upoštevanjem vseh sedmih načel. Smernice za integracijo družbene odgovornosti v vsej organizaciji so v iso 26000 v 7. točki: 7.1 7.2 7.3 7.4 7.5 7.6 7.7

Odnos značilnosti organizacije do družbene odgovornosti Razumevanje družbene odgovornosti v organizaciji Praktični ukrepi za integracijo družbene odgovornosti v vsej organizaciji Komuniciranje o družbeni odgovornosti Utrjevanje verodostojnosti glede družbene odgovornosti Pregledovanje in izboljševanje dejavnosti glede družbene odgovornosti Prostovoljne dejavnosti za družbeno odgovornost

K temu zmorejo zagotovo prispevati tudi oblikovalci.

Omenjeni viri 1. Čibej, B. (2011a): Ameriška gospodarska kriza: Novim težavam naproti:

Delo, 28 September: 6.

2. eu (1995): Green Paper on Innovation. European Commissions,

European Union. http://europa.eu/documents/comm/green_papers/pdf/

com95_688_en.pdf. 3. eu (2000): Communication Concerning Corporate Social Responsibility:

A Business Contribution to Sustainable Development (com, 2000).

4. eu (2001): Green Paper on Promoting a European Framework

for Corporate Social Responsibility. Brussels: European Union.

5. Fleissner, P. and Wanek, N. editors (2008), BruchStücke: kritische

Ansätze zu Politik und Ökonomie im globalisierten Kapitalismus:

Materialien zu Ringvorlesung, Sommersemester 2008,

Universität Wien, Wien.

103


104

Oblikovanje je odgovor

6. Gerzema, J. (2010): The Power of the Post-recession Consumer:

strategy + business. http://www.strategy-business.com/article/00054?pg=

all&tid=27782251. Brano 10. januarja 2011.

7. Goerner, S., Dyck, G., Lagerroos, D. (2008): The New Science of Sustainability.

tccs, Chapel Hill, n.c.

8. Hrast, A., Mulej, M., Knez-Riedl, J. (ur.) (2006): Družbena odgovornost

in izzivi časa. irdo, Maribor.

9. Hrast, A., Mulej, M., Knez-Riedl, J. (ur.) (2007): Družbena odgovornost.

Vloga menedžerjev pri razvoju družbene odgovornosti v pridobitnih

in nepridobitnih dejavnostih. irdo, Maribor.

10. Hrast, A., Mulej, M. (ur.) (2008): Družbena odgovornost in izzivi časa, 2008.

Prispevki družbene odgovornosti k dolgoročni uspešnosti vseh udeležencev

na trgu. irdo, Maribor.

11. Hrast, A., Mulej, M. (ur.) (2009): Družbena odgovornost in izzivi časa. Delo –

most za sodelovanje: odnosi s sodelavci in med generacijami.irdo, Maribor.

12. Hrast, A., Mulej, M. (ur) (2010): Družbena odgovornost in izzivi časa. Narava

in človek = Social responsibility: Nature and humans [On cd]. irdo, Maribor.

13. Hrast, A., Kojc, S., Fistravec, A., Mulej, M., Anterer, A., editors (2011): 6th irdo

International Conference: Social Responsibility and Current Challenges 2011

Youth in Focus of World Changes. Conference Proceedings. Zbirka

Druzbena odgovornost. irdo Institute for development of social

responsibility, Maribor.

14. iso 2010: iso 26000; http://www.iso.org/iso/ discovering_iso_26000.pdf. 15. Mulej, M. (1994): Three Years of Support for a Theory: two-generation

cycles in the transition from a pre-industrial to a modern society.

Cybernetics and Systems, 25: 861–877.

16. Mulej, M. (2006): Zakaj v Sloveniji še ni dovolj inoviranja – gospodarsko

in kulturno razvojni razlogi = Why Slovenia has not reached a sufficient

level of innovation – reasons of economic and cultural development.

Naše gospodarstvo., 52, št. 3–4: 39–48.

17. Mulej, M. (2007): Inoviranje navad države in manjših podjetij.

Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za management.

18. Mulej, M. (2011): Socially Responsible Entrepreneurship and Business

Ethics. Gradivo za delavnico ken 2011, Knowledge Economy Forum,

V Gradcu 21. 4. 2011 in v Mariboru, 6.–7. 6. 2011. sbra Slovenian Business

and Research Association, Bruselj.

19. Mulej, M., and co-authors (pred izidom): Dialectical Systems Thinking and

the Law of Requisite Holism. isce Publishing, Goodyear, Arizona.

20. Mulej, M., de Zeeuw, G., Espejo, R., Flood, R., Jackson, M., Kajzer, S., Mingers,

J., Rafolt, B., Rebernik, M., Suojanen, W., Thornton, P., Ursic, D. (1992): Teorije

sistemov. Maribor. Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta . 21. Mulej, M., Espejo, R., Jackson, M., Kajzer, S., Mingers, J., Mlakar, P., Mulej,

N., Potočan, V., Rebernik, M., Rosicky, A., Schiemenz, B., Umpleby, S., Uršič,

D., Vallee, R., (2000): Dialektična in druge mehkosistemske teorije

(podlaga za uspešen management). Univerza v Mariboru,

Ekonomsko-poslovna fakulteta.

22. Mulej, M., Hrast, A., urednika (2010): Eseji o družbeni odgovornosti.

[Zbirka Družbena odgovornost]. irdo Inštitut za razvoj

družbene odgovornosti,

Maribor, ecpd Slovenija, Ljubljana, Ypsilon, Ljubljana. 23. Mulej, M., Hrast, A. (2011a): Družbena odgovornost – konkurenčna prednost

resnih podjetij. Delo (Ljubl.), 26. Sept.. 2011, leto 53.

24. Mulej, M., Hrast, A. (2011b): Kriza in neodgovorno vedenje vodita v propad.

Delo (Ljubl.), 12. dec. 2011, leto 53, št. 287, str. 28.

25. Mulej, M., Kajzer, S. (1998): Ethic of interdependence and the law

of requisite holism. In: Proc. of stiqu '98, isrum, Maribor: 56–67.


Ddr. Matjaž Mulej, Anita Hrast, Družbena odgovornost oblikovalcev: kreativnost za inovativnost

26. Mulej, M., Mulej, N. (2006). Innovation and/by systemic thinking.

V: Proc. of 18th ecsr, ascs, Vienna: 416–421.

27. Nixon, B. (2004): Speaking Plainly – A New Agenda for the 21st Century.

In: Crowther, D., and Caliyut, K. T., editors (2004a): Stakeholders and Social

Responsibility. ansted University, Penang. 28. Petzinger, T. (2000): The New Pioneers. Simon & Schusters, New York. 29. Prunk, J. (2010): Racionalistična civilizacija 1776–2000, del 25. Maribor:

Večer, 09 feb: 26.

30. Senge, P., Smith, B., Kruschwitz, N., Lau, J., Schley, S. (2008): The Necessary

Revolution. How Individuals and Organizations Are Working Together

to Create a Sustainable World. Dobleday, New York, London, Toronto,

Sydney, Auckland.

31. Smith, A. (2010): Bogastvo narodov. Raziskava o naravi in vzrokih bogastva narodov. Studia humanitatis, Ljubljana. 32. sfpo, efqm (2010): Priročnik z orodji za družbeno odgovornost podjetij.

sfpo (Slovenska fundacija za poslovno odličnost), Ljubljana; (Prevod:

Excellence One Toolbook for Corporate Social Responsibility).

33. Urukalo, S. (2010): Odločitev za odgovornost – O oblikovalski etiki

in oglaševanju, Marketing magazin, Društvo oblikovalcev Slovenije, 2010.

34. www.horus.si. 35. Zgonik, A. (2011): Odvisnost od nakupovanja. Delo, 25 jan.: 19. 36. Ženko, Z., Mulej, M. (2011a): Innovating measurement of economic success

for more accurate information = Inoviranje merjenja ekonomskega

uspeha za bolj ustrezne informacije. Naše gospod., 2011, letn. 57,

št. 5/6, str. 11–19.

37. Ženko, Z., Mulej, M. (2011b): Diffusion of innovative behaviour with social responsibility. Kybernetes, 2011, vol. 40, no. 9/10, str. 1258–1272.

105


109

Mateja Panter

Slovenija galactic Oblikovanje je dodana vrednost, ne dodaten strošek  

Aprila 2011, 50 let potem, ko je Jurij Gagarin postal prvi vesoljec na svetu, je začela poslovati družba Space Expedition Curaçao. Stranke s plačanimi vozovnicami za raketno ladjo, imenovano Lynx in razvito v Kaliforniji, namerava začeti sprejemati januarja 2014. Drugi ponudnik VirginGalactic pripravlja »turistične« polete v vesolje že za letošnje leto 2012! Njegov futuristični potniški terminal je načrtoval sir Norman Foster! V orbiti Slovenije sicer nimamo podobnega ponudnika vesoljskih poletov, imamo pa zato velike kreativne potenciale, ki se vztrajno ponujajo doma, nekateri se izkažejo v tujini, tretjim uspe celo v Sloveniji. Skušajmo si končno privzgojiti nekaj patriotizma in si povečati narodni ego z omembo le nekaterih Slovencev z izjemnimi dosežki, kot so Igor Akrapovič in Ivo Boscorol, dr. Gabrijel Kernel in dr. Boris Žemva, dr. Slavoj Žižek in Tomaž Šalamun ... Pomislimo na Petra Florjančiča, svetovno znanega izumitelja, ki je med drugim dejal: »Upreti se lepoti bi bilo žaljivo do lepote same.« Naslonimo se (ali sedimo) na stol Rex oblikovalca Nika Kralja, stol, ki je obogatil mnoge slovenske domove in ponesel slovensko oblikovanje v svet. In zaokrožimo v tej orbiti s spominom na pionirja raketne in vesoljske tehnike Hermana Potočnika, ki je leta 1928 dokončano knjigo podpisal z imenom Noordung – prav ta knjiga velja danes za eno ključnih pionirskih del astronavtike. Iz vsebine razstave Društva oblikovalcev Slovenije, ki je v januarju 2012 na ogled v Cankarjevem domu, je nedvomno mogoče ugotoviti, da so posameznikove veščine in talenti, ki so ključni pri ustvarjanju dodane vrednosti in temeljijo na intelektualni lastnini, v Sloveniji izjemno razviti ter ponujajo velik ekonomski in razvojni potencial. Njihovo spodbujanje bi lahko pripeljalo do še več izjemnih slovenskih dosežkov in morda celo do kakšnega »galaktičnega«. Uspehi slovenskih oblikovalcev v tujini dokazujejo neizkoriščeno energijo, ki je domače gospodarstvo še ne zna porabiti. V društvu smo se odločili, da najprej sami v čim večji meri poskrbimo za (pre)potrebno kakovostno predstavitev kreativnih industrij. V letu 2011 se je društvo uspešno predstavilo na sejmu Ambient v Ljubljani, na mednarodnem kongresu icsid in icograda v Tajvanu, pod okriljem Ministrstva za kulturo podelilo nagrade in priznanja za izjemne dosežke ter podprlo nekatere projekte posameznih članov. Vendar so aktivnosti društva zelo omejene z vidika finančnega okvira, ki pogosto ne zmore ponuditi tehtnejše predstavitve in promocije.


110

Oblikovanje je odgovor

Oblikovanje spada med kreativne industrije, ki so jih v mnogih deželah že davno prepoznali kot izjemno pomembno gonilo razvoja gospodarstva, družbe, turizma ter vsesplošnega napredka in prepoznavnosti dežele. Začel je nemški Bauhaus v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, sledile so ZDA in skandinavske dežele. Takoj po drugi svetovni vojni je vzcvetelo italijansko oblikovanje, ne pozabimo Velike Britanije v osemdesetih letih. Ali je končno (in ne zadnja) na vrsti Slovenija? Gospodarstvo, ki bi moralo s kreativnimi industrijami iti z roko v roki, je v Sloveniji večinoma nezainteresirano za sodelovanje, na ravni države še vedno ni nobene spodbude ali kakršnekoli vizije, povezane s kreativnimi industrijami. Državni aparat je prepoznal oblikovanje kot ključni element razvoja in promocije gospodarstva in življenjskega standarda družbe na Finskem, v Veliki Britaniji, Italiji, Španiji, na Portugalskem ... ter zanj pripravil strategijo in sredstva. Že desetletja nihče ne dvomi več v kakovost finskega oblikovanja. Ali pač? Oblikovalec se bo moral v naši dobi, ki trdi, da je postideološka, bolj kot kdajkoli prej zavedati, da njegovo delo ni zgolj oblikovanje zunanjosti že obstoječim funkcionalnim objektom, ampak da je privilegirano mesto, v katero se vpisuje ideologija.

— Oblikovalci so danes ideologi in bolje bi bilo zanje, da bi se tega zavedali.

Zaradi trenutnega stanja, v katerem uspešno deluje le peščica slovenskih podjetij ter so nekdaj cvetoče in tudi mednarodno uveljavljene tekstilna, lesna, steklarska, usnjarska in mnoge druge industrije v klavrnem stanju, je industrijsko oblikovanje v še posebej neugodnem položaju. Spodbude za razvoj novih izdelkov s poudarkom na oblikovanju le malokrat prihajajo iz podjetij, oblikovanje pa brez njih ne zmore prerasti pragmatičnosti tehnološke in ekonomske kategorije ter postati vplivna sestavina oblikovne in vizualne kulture, gibalo preobrazb na področju vsakdanjih navad, izobraženosti, politike, življenjskega standarda in celotne civilizacijske ravni nekega okolja. Zeitgeist narekuje, da je slovenski industrijski oblikovalec postal produktni oblikovalec, ki je (brez podpore industrije) prisiljen spoznati, obvladati, sprejeti in izpeljati vse faze procesa, od oblikovanja preko izvedbe izdelka do trženja in distribucije. Sam mora izpeljati tudi financiranje projekta, to pomeni proizvodnje, sam mora plačati izdelke na zalogo, sam mora prodajati ... Pravzaprav lahko štejemo za pravi uspeh, da neki izdelek sploh pride na prodajne police! V tem grmu tiči zajec, ali še bolje – v tem je paradoks oblikovalskega procesa v sodobni (a ne razviti) Sloveniji. Kje med vsemi temi dejavnostmi lahko kreativec sploh najde prostor za razmislek Slavoja Žižka: »Oblikovalec se bo moral v naši dobi, ki trdi, da je postideološka, bolj kot kdajkoli prej zavedati, da njegovo delo ni zgolj oblikovanje zunanjosti že obstoječim funkcionalnim objektom, ampak da je privilegirano mesto, v katero se vpisuje ideologija. Vsi proizvodi na tržišču so reflektivni: tudi večina funkcionalno projektiranih objektov ni samo to, kar se zdi, da je – saj obenem signalizira vrednost zemeljskega funkcionalnega življenja. Oblikovalci so danes ideologi in bolje bi bilo zanje, da bi se tega zavedali.«1

1

Berk, K. (2011): Oblikovanje kot odnos do sveta, v katerem živimo, Poster festival,

Ljubljana 11, Moje delo, častni gosti / My Work, Guests of Honour, Ljubljana 2011.


Mateja Panter, Slovenija galactic

Manjka usmerjena perspektiva razvoja, ki mora vključevati in povezovati slovensko gospodarsko, družbeno in politično realnost. Vlado Žabot je naštel nekaj konkurenčnih potencialov za lasten, samostojen razvoj Slovenije: zdraviliški in ekološki turizem, znanstvenoraziskovalne dejavnosti in kreativne industrije! Le z lastnimi potenciali bomo lahko postali konkurenčni – pa ne le državam na Balkanu, ampak tudi Nemčiji, Franciji, Švedski ... Kitajski. Če se ne bomo oprli sami nase, bomo morali delati tisto, kar nam bodo diktirali drugi. S tem v paketu prideta tudi globalizacija in izgubljanje identitete. Sami moramo nekaj storiti, namesto da čakamo tujega gospodarja. Na Inštitutu za ekonomska raziskovanja in razvoj v okviru projekta »Stanje oblikovanja, s poudarkom na industrijskem oblikovanju, kot dela kreativnih industrij in primeri dobre prakse v svetu kot podlaga za krepitev te dejavnosti v Sloveniji« je v zaključni fazi prva poglobljena analiza oblikovanja v Sloveniji. Na podlagi te analize, ki jo podpirajo Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za gospodarstvo, Služba Vlade RS za razvoj in evropske zadeve ter Ministrstvo za šolstvo, znanost in tehnologijo, bodo predlagane konkretne rešitve in način izvedbe za kratkoročno in dolgoročno ugoden razvoj (industrijskega) oblikovanja v Sloveniji. Upamo le lahko, da ne bodo to le dobre ideje na papirju, kajti zganiti se mora državni aparat in umestiti kreativne industrije med svoje glavne (!) strategije. Brez oživitve slovenskega gospodarstva in brez zavedanja, da je oblikovanje dodana vrednost, ne pa dodaten strošek, nobene analize in nobeni predlogi ne bodo pomagali. Zavedati se moramo, da kreativne industrije same po sebi ne morejo zares obstajati oziroma se ne morejo realizirati; z njihovo ne-realizacijo postajajo (celo same sebi in) družbi odveč! Visoka civilizacijska raven družbe, za katero se imamo, bi morala do kreativnih industrij imeti spoštljiv, komunikativen, sodelovalen, vzajemen, spodbujevalen in na vseh ravneh produktiven odnos.

111


114

Dr. Tomaž Toporišič

Prostorski stroji slovenskih uprizoritvenih praks

Zadnja desetletja dvajsetega in prvo enaindvajsetega stoletja so v Sloveniji tudi na področju scenografije in kostumografije prinesla izjemno bogato geografijo raznolikih mikrosvetov prostorov igre (izraz Mete Hočevar). Na eni strani izrazito prostorsko in telesno teksturo, ki se navezuje na tipiko reteatraliziranega gledališča druge polovice stoletja, na drugi teksturo, ki je istočasno v dialogu z različnimi tradicijami, noče biti stvar premočne inovacije, a vseeno skozi polje igrivosti vzpostavlja nekakšno potujitveno ali pa proizvaja izrazito lastno, samosvojo, razberljivo govorico, ki spet izhaja iz različnih dialoških odnosov s prototeksturami, a že kar avantgardistično vzpostavlja svoj lastni znakovni sistem. Posamezni avtorji se znotraj različnih odrskih tekstur lahko odločajo za različne pristope, ohranjajo svojo svojskost, blagovno znamko, a jo prilagajajo različnim kontekstom. Tako ne vztrajajo več v odnosih kontrastnosti, nekompatibilnosti različnih segmentov gledališkega dogodka, ampak se z večjo stopnjo mehkobnosti zavestno vklapljajo v umetniške celote, se z večjim tveganjem kot pred desetletji spuščajo v avanture dialoškosti, ki pomeni hkrati večjo pripravljenost za odstopanje od zagovarjanja zgolj lastnih avtorskih poetik.

— Slovenska scenografija in kostumografija sta zanimivi zaradi svojih različnosti, mogoče celo nekompatibilnosti, ki v povezavi s potrebno drznostjo in močnimi konceptualnimi utopijami lahko rezultirata v mikrofenomenih, odpirajočih pot k novim prostorom in novim telesom v časih teh prostorov.

Avtorji izhajajo iz postavk, ki niso stvar enosti ali enotnosti. Bodisi tradicije bodisi negacije, renovacije, celo rekonstrukcije tradicij. Skupne so jim zgolj želja, volja in sposobnost soustvarjanja gledaliških fenomenov skozi medij oblikovanja ter intervencij v prostor in telo v prostoru. V Slove-


115

niji tudi danes ne moremo govoriti o scenografskih in kostumografskih šolah, »nacionalni« specifiki vprostorjanja gledališča. A uniformiranje je vse prej kot stvar želje in potrebe. Slovenska scenografija in kostumografija sta zanimivi zaradi svojih različnosti, mogoče celo nekompatibilnosti, ki v povezavi s potrebno drznostjo in močnimi konceptualnimi utopijami lahko rezultirata v mikrofenomenih, odpirajočih pot k novim prostorom in novim telesom v časih teh prostorov. Od poenotenja je namreč samo korak do sterilnosti, zgolj obrtnosti, ki je vedno napoved prezgodnje smrti, prostora, ki ubija umetnost skozi svojo prepričanost v enoznačnost in ujemljivost gledališča kot nečesa, kar nas ne more več presenetiti, je nezmožno ustvarjati prostore mikroutopij, znotraj katerih vsaj za trenutek verjamemo, da so resnične. In končno, kakšni sta danes reteatralizirana slovenska scenografija in kostumografija? Odgovor na to si seveda izbiramo vsak sam. Dokler obstaja želja po tem, dokler obstaja odnos dejavne recepcije, sta scenografija in kostumografija stvar živosti gledališča.


118

Dr. Miha Trampuž

Ustvarjalnost kot odrešitev in spodbuda

Oblikovanje je v vsej svoji razvejanosti in mnogoplastnosti eno od najpomembnejših področij ustvarjalnosti. Njegovi plodovi – avtorska dela so najpogosteje in najbolj množično navzoči v našem življenju: spremljajo nas na vsakem koraku, ob vsaki priložnosti – v taki meri in tako samoumevno, da se jih niti ne zavedamo več. Okoliščina, da se po (nekoliko obrabljeni) delitvi ustvarjalni dosežki oblikovalcev ne uvrščajo v »čisto« umetnost per se, temveč v njeno »uporabno« različico, ki torej služi določenim uporabnim namenom, ne vpliva nujno na njihovo kreativno raven. Nasprotno, prilagoditev določeni funkciji pogosto terja še večjo invencijo avtorja: ustvarjati v zoženem prostoru, ki ga omejuje funkcionalnost nekega predmeta, je lahko enako ali še bolj zahtevno, kot je belo platno za slikarja ali tabula rasa za pisatelja.

— Po študiji Mednarodne trgovinske zbornice iz leta 2010 so t. i. copyright – creative industries (filmi, tv serije, posneta glasba, programska oprema itd.) v 27 državah članicah leta 2008 prispevale 860 milijard evrov ali 6,9 odstotka bdp teh držav ter zaposlovale 14 milijonov delavcev ali 6,5 odstotka skupnega zaposlovanja.

Ob pomembnem jubileju oblikovalskega druženja v Sloveniji tako ni odveč, da ponovno spomnimo na njegove temelje: na ustvarjalnost kot odrešitev in spodbudo. Prva je pomembna zlasti na osebni ravni. Velikan slovenske umetnosti, Gabrijel Stupica, je ob neki priložnosti povedal, da je umetniško delo zanj biološka potreba, da je umetniško ustvarjanje za umetnika vprašanje fizičnega obstanka, ker bi sicer zapadel v afekte, v blaznost ... To spoznanje velja v večji ali manjši meri za vsakogar, ki


119

ustvarja, pa čeprav ne največjih umetniških dosežkov v zgodovini. Drug pomemben (in ne zadnji) vidik ustvarjalnosti je spodbuda, predvsem gospodarska. Po študiji Mednarodne trgovinske zbornice iz leta 2010 so t. i. copyright – creative industries (filmi, tv serije, posneta glasba, programska oprema itd.) v 27 državah članicah leta 2008 prispevale 860 milijard evrov ali 6,9 odstotka bdp teh držav ter zaposlovale 14 milijonov delavcev ali 6,5 odstotka skupnega zaposlovanja. Društvu oblikovalcev Slovenije ob njegovem častitljivem jubileju iskreno čestitam. Takšna obletnica ni samo razlog za proslavljanje, temveč je glede na ustvarjalnost kot njegov temelj – poleg tiste odrešitve na osebni ravni, ki jo potrebujemo vsi – lahko tudi spodbuda za nov začetek, za preporod tako na društveni kot tudi na družbeni ravni. Prihodnost naše (in ne samo naše) družbe je v ustvarjalnosti. Spoštujmo in varujmo jo. Na to je treba znova in znova opozarjati, jubilej dos kot združenja ustvarjalcev pa kar kliče po takem sporočilu.


123

Mag. Sašo Urukalo

Odločitev za oblikovanje je demonstracija razuma in poguma

Povod za ta zapis sta praznovanje visoke obletnice delovanja Društva oblikovalcev Slovenije in aktualno družbeno-gospodarsko stanje. Prav slednje naravnost vpije po vzpostavljanju novih delovnih mest ter snovanju novih proizvodov in storitev, ki ne bi smeli obiti designa/oblikovanja. Zato velja osvetliti vprašanje umeščenosti oblikovalskega znanja v strategijo poslovnih odločitev vodenja in upravljanja podjetja. Še posebej je to pomembno v podjetjih, ki se ukvarjajo s produkcijo izdelkov, kjer prav oblikovanje predstavlja osrednjo tržno in t. i. dodano vrednost. Brez dvoma sta umestitev in prepoznavnost pomena oblikovanja za podjetje odločitev vodstvenih struktur. V zasebnih podjetjih, kot sta na primer Pipistrel in Akrapovič, ni šuma v pozicioniranju oblikovanja. Kadar pa so podjetja v državni lasti, upravo nastavlja politika in cilji so povsem drugi, kot bi morali biti. Vse to nam potrjujejo preminula podjetja, ki so se iz paradnih konjev spremenila v hirajoča kljuseta. V teh podjetjih so o obliki, trendih, identitetah, funkcionalnosti, modi, izkoristku tehnologije, ekologiji, komunikativnosti izdelka razmišljali zgolj skozi prizmo politike in ekonomije. Vse do osamosvojitve Slovenije in razcveta lastninjenja, ki je skupaj z valom globalizacije v veliki meri pokopalo domačo industrijo, so bili oblikovalci zaposleni neposredno v tovarnah oziroma v njihovih razvojnih oddelkih. Delovali so kot grafični in industrijski oblikovalci za potrebe oglaševanja, razvoja embalaže in oblikovanja izdelkov za proizvodnjo. Tako je še danes najbolj poznan Niko Kralj, ki je v petdesetih letih prejšnjega stoletja vodil razvojni oddelek v tovarni pohištva Stol v Kamniku. Stane Abe in Albert Kastelec sta se proslavila v Iskri v Kranju, v Induplati Jarše na primer Majda Zakotnik, v ljubljanskih podjetjih Les in Hoja Valentin Horvat in Franc Jamšek, v Plamenu v Kropi Joža Bertoncelj in v Litostroju Meta Stržinar Lazar. Jože Trpin je deloval v tovarnah Saturnus in Kartonažna pa tudi v tiskarni Mladinske knjige. Franc Papež je razvijal nove proizvode v Steklarni v Hrastniku. Posebnost petdesetih let je bil vzorčni atelje v Ljubljani, ki je z močno ekipo tekstilnih umetnic nudil izvirne tekstilne vzorce za tisk in tkanje vsem slovenskim tekstilnim tovarnam. Pred leti postavljena razstava v Arhitekturnem muzeju v Ljubljani (danes Muzej za arhitekturo in oblikovanje) je pripovedovala zgodbo o socialističnem, državnem podjetju Iskra, ki je v drugi polovici 20. stoletja uspešno nastopalo na svetovnih trgih in s svojimi izdelki konkuriralo velikim mednarodnim podjetjem, kot so Braun, Olivetti, ibm, Philips ... Ključnega pomena za uspeh Iskre


124

Oblikovanje je odgovor

sta bila oblikovanje in ustanovitev lastnega oddelka za oblikovanje leta 1962. Njihovo temeljno vodilo je bilo, da morata konstruktor v razvoju in oblikovalec z oddelka za industrijsko oblikovanje tesno sodelovati ves čas izvajanja naloge, torej od konstruiranja izdelka do izvedene poskusne serije. V statutu podjetja Iskra je bilo že leta 1963 zapisano, »da so vsi razvojni in proizvodni obrati dolžni proizvajati samo take izdelke, ki imajo atest oddelka za industrijsko oblikovanje«. Nedvomno je bila ustanovitev oddelka za oblikovanje v Iskri povezana s Kardeljevim obiskom Londona leta 1961. Edvard Kardelj, takrat podpredsednik zveznega izvršnega sveta, je obiskal tudi Oblikovalski center Sveta za industrijsko oblikovanje (coid, ustanovljen leta 1956), kjer se je seznanil s tem, kako britanska organizacija, ki jo je podpirala država, spodbuja oblikovanje v angleški industriji. Britanski oblikovalski center Sveta za industrijsko oblikovanje je sodeloval tudi s slovensko trgovinsko zbornico.

— Oddelek za oblikovanje v Iskri so razpustili leta 1982 in to dejanje je bilo zgodnji znanilec krize, v katero je lezlo podjetje. — Iskra je žarela dvajset let. Izdelki so prejeli več kot 230 nagrad za industrijsko in grafično oblikovanje na številnih razstavah po Evropi. Oddelek za oblikovanje v Iskri so razpustili leta 1982 in to dejanje je bilo zgodnji znanilec krize, v katero je lezlo podjetje, ker takratno vodstvo ni bilo sposobno prepoznati zdravega in vitalnega jedra podjetja. Sledil je razkroj največjega slovenskega podjetja. Iz tega primera bi se lahko tisti, ki odločajo, naučili, da se lahko razvija samo tisto podjetje, v katerem ima oblikovanje mesto, ki mu v proizvodnem procesu zares pripada. Tako pa se je Iskrina zgodba ponovila še mnogokrat in se ponavlja še danes. Takoj, ko se ekonomski kazalci obrnejo navzdol, postane oblikovanje tista postavka, ki jo med prvimi označijo za strošek in ga žrtvujejo. Tako dodano vrednost razumejo dobesedno. Ta kratek vpogled v delček zgodovine slovenskega gospodarstva druge polovice 20. stoletja nam pokaže, da je država nekoč imela mehanizme za umeščanje oblikovanja v poslovne strategije podjetij, pa čeprav v obliki direktiv. Danes bi bila to lahko demokratično sprejeta zakonodaja, ki bi ponovno pripeljala skupaj oblikovalce in gospodarstvo v nedeljivo celoto. V vsakem primeru pa je za pravo odločitev potreben človek z vizijo in znanjem. Kakor je Kardelj pred 50 leti postavil Iskro, bi politika, ki žal odloča o vsem, tudi o gospodarstvu, lahko umestila oblikovanje tja, kjer bi bilo najbolj koristno. Pa tega bodisi ne ve bodisi ne zna, kar pa je ne odvezuje odgovornosti. Zanimivo je, da so pisci Nacionalnega programa za kulturo 2012—2015 na Ministrstvu za kulturo rs popolnoma prezrli oblikovalce. Namenili so nam cela dva stavka. Citiram: »Tudi oblikovanje, ki smo ga vso zgodovino obravnavali v okviru umetnostne zgodovine pod imenom umetna obrt, predstavlja pomembno področje ustvarjalnosti, saj posebej neposredno nagovarja širok krog prebivalstva in je ob arhitekturi najbolj opazno v vsakdanjem življenju. V javni interes na področju oblikovanja sodijo vse zvrsti: grafično, unikatno oblikovanje, vizualne komunikacije in industrijsko oblikovanje.« Čeprav naj bi dokument skrbel in zagotavljal državno koordinirano razvojno spodbujanje, tega v njem ni zaznati. Situacija pa se ni spremenila niti potem, ko smo oblikovalci jasno pisno izrazili nesoglasje s svojo marginalizacijo.


Mag. Sašo Urukalo, Odločitev za oblikovanje je demonstracija razuma in poguma

Prav zato je pred oblikovalsko stroko še veliko dela, da bo njeno znanje družbeno prepoznano in bo postalo prebojna moč pri iskanju odgovora, kako iz današnje gospodarske krize. Ko ekonomisti ugotavljajo, da bo »kultura« finančne stabilnosti mogoča in uspešna le, če jo bo spremljala gospodarska rast, vezana na politiko investiranja v znanost in razvoj bolj kakor v različne subvencije, mi je jasno, da je prav v razvoju mesto oblikovalcev. Zato se postavlja vprašanje, ali ne bi veljalo kreativnih industrij izvzeti iz ministrstva za kulturo in jih vključiti v ministrstvo za gospodarstvo. Tako bi vrnili oblikovanje tja, kjer je že bilo. Samo prave odločitve prinesejo uspeh podjetja, njegovih blagovnih znamk, izdelkov in storitev, zagotavljajo izkoristek tehnoloških možnosti ob upoštevanju okolja in blaginje zaposlenih, lastnikov in širše družbe. Zato je še kako pomembno iskati odgovor na vprašanje, zakaj v slovenskih podjetjih oblikovalsko znanje ni umeščeno v strategijo poslovnih odločitev vodenja in upravljanja podjetja – v tako imenovani design management. Za preboj gospodarstva preko meja in pri osvajanju tržnega deleža v globalni ekonomiji predstavlja oblikovanje nujnost in hkrati najmočnejše orožje. Oblikovanje je pomemben dejavnik promocije gospodarstva, njegovega razumevanja sodobnih potreb človeka in izkoriščanja tehnologije. Vendar pa ni čudežna palica, s katero bi čez noč rešili vse, kar je narobe. Še bolj narobe pa bo, če se ne bo nič spremenilo. Design ne potrebuje prevoda, ampak odločitev za oblikovanje kot demonstracijo razuma in poguma.

125


Zbornik je oblikoval Jure Kožuh, kreativni direktor studia Grafikarna. Dodiplomski študij je opravljal na oddelku za vizualne komunikacije ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. V akademskem letu 2008/2009 je prejel priznanje aluo za odlične študijske dosežke. V letu 2011 je za projekt Podoba Knjige v sklopu 5. Bienala vidnih sporočil Slovenije (Fundacija Brumen) prejel Brumnovo nagrado za najboljše delo v kategoriji »katalogi in monografije« za obdobje 2009–2011. Ukvarja se z razvojem celostnih podob in različnih tiskovin, deluje tudi na področju informacijskega in interaktivnega oblikovanja ter oblikovanja črkovnih vrst.


Oblikovanje je odgovor Zbornik besedil ob 60-letnici delovanja Društva oblikovalcev Slovenije Ljubljana 2012

izdalo in založilo Društvo oblikovalcev Slovenije (zanj Robert Klun)

zbornik uredil mag. Sašo Urukalo

avtorji besedil Lenka Bajželj, dr. Sandra Bašić Hrvatin, dr. Stane Bernik, Boštjan Botas Kenda, dr. Petra Černe Oven, Jurij Dobrila, mag. Maja Gspan, Irena Hlede, Grega Košak, Janez Koželj, Judita Krivec Dragan, Maja Kržišnik, dr. Maja Lozar Štamcar, ddr. Matjaž Mulej in Anita Hrast, Mateja Panter, dr. Tomaž Toporišič, dr. Miha Trampuž, mag. Sašo Urukalo

jezikovni pregled Lidija Jurman

vizualni nagovor, grafično oblikovanje in priprava za tisk Jure Kožuh / Grafikarna

oblikovanje znaka dos 60 let Jasna Andrič

uporabljeni črkovni družini Simtype – Katarina Mrvar & Luka Mancini / Lukatarina Štajn – Anže Veršnik / Grafikarna

fotografija Arhiv Društva oblikovalcev Slovenije

natisnila Tiskarna R-Tisk Natisnjeno z ekološkimi barvami

naklada 400 izvodov Ljubljana, januar 2012

Tiskano na papir Cocoon Offset, 100 % recycled, 350 & 100 g/m2 Papir je 100-odstotno recikliran in fsc certificiran / Antalis

cip - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 7.05(497.4)”20”(084) oblikovanje je odgovor : Društvo oblikovalcev Slovenije : 60 let / [besedila Sašo Urukalo ... [et al.] ; urednik Sašo Urukalo]. Ljubljana : Društvo oblikovalcev Slovenije, 2012 isbn 978-961-90516-6-5 1. Urukalo, Sašo 2. Društvo oblikovalcev Slovenije 259713024


Prizadevanje Društva oblikovalcev Slovenije podpirajo


Oblikovanje je odgovor: Zbornik besedil ob 60-letnici delovanja Drustva oblikovalcev Slovenije  

Zbornik tekstov ob 60-letnici Drustva oblikovalcev Slovenije (DOS, www.dos-design.si).Izdalo in založilo: Društvo oblikovalcev Slovenije (za...