Issuu on Google+


Vsebina Čarovnica Lenčka se priseli Poparki in razni drugi zvarki Vsaka rožica ima svoj duh Arnika Bršljan Detelja – medena Dobra misel Gorčica Janež Kamilica Kislica Kopriva Krvavi mleček Kumina Košutnik (encijan) Lan Lapuh Lučnik Mak Materina dušica

7 8 10 12 14 16 18 20 22 24 26 28 30 32 34 35 36 38 40 42

Melisa Modri glavinec Omela Pelin Planinski mah Poprova meta Preslica Regrat Repinec Rman Rožmarin Sivka Srčna moč Šentjanževka Tavžentroža Trpotec Žajbelj Kis štirih tolovajev V drevoredu

44 45 46 48 50 52 53 54 56 58 60 62 64 66 68 70 72 74 75


6


Čarovnica Lenčka se priseli Sijala je polna luna in ura na rotovžu je pravkar bila polnoč, ko je na zobni krtački priletela v lipov drevored majcena čarovnica. »Ha! Ravno pravi brlog zame,« je rekla in izginila v prazno sovino duplo. Potem se je zaslišalo neznansko kihanje in iz dupla se je pokadil oblak prahu, kajti mala čarovnica je začela pospravljati svojo novo hišo. »Kakšna svinjarija pa je spet to?« je razjarjeno vpila mati miš, ki je stanovala v koreninah iste lipe. Mala čarovnica je pomolila glavo iz dupla in vljudno rekla: »Prosim?« »Svinjarija!« se je drla miš. »Najprej nam je čuk spuščal svoje drekce na glavo in zdaj vi nesramno sipate prah na nas! Saj to je viiišek!« Tako zoprne miši pa še ne! Malo čarovnico je prijelo, da bi jo začarala v kaj res gnusnega – v smetnjak ali pa v pljuvalnik. Ampak čaranje je tako težko in naporno! Zato je poskusila lažjo čarovnijo – nasmehnila se je kot sonce in prijazno rekla: »Mati, ne jezite se, no. Takoj vam bom ustregla.« Ampak to je bila res trdovratna miš in se je še kar drla. Izpod korenin je radovedno pogledalo pet smrč-

kov – to so bili mišji otroci. »Majčkeno še potrpite,« je mala čarovnica še naprej čarala s prijaznostjo. »V glavnem je pospravljeno in pripravila vam bom poparek za pomiritev živcev.« »Poparek!« je rekla miš zaničljivo. »Kakšen zvarek je pa to? In kdo sploh ste?« Mali čarovnici je bilo sicer ime Lenčka, ampak raje je rekla: »Jaz sem čarovnica baba Macafura in poparek je …« »Uuuu! Čarovnica!« se je zgrozila miš in hušknila nazaj v svojo luknjo. Izpod korenin se je pokazal rožnat mišji smrček. »Jaz sem pa Lolek,« je rekel. »A si čisto zaresna čarovnica? In ali mi boš povedala, kaj je to poparek?« Ampak takrat ga je nekdo odločno potegnil nazaj v luknjo in med koreninami stare lipe se ni nič več ganilo. »Sosedje!« si je rekla čarovnica Lenčka, pri­ slonila zobno krtačko v kot, se zavila v svojo ča­ rovniško pelerino in prvič zaspala v novi hiši. Luna je zašla za grajskim hribom. V vrhu lipe se je prebudil ptiček in zažgolel jutranjo pesmico.

7


8

Poparki in razni drugi zvarki Naslednjo noč se je čarovnica Lenčka dokon­ čno priselila. Nekajkrat je privršala na svoji zobni krtački in prinesla na lipo vse svoje premoženje: čarovniške knjige, kristalno kroglo, razne posušene rožice in cel kup stekleničk. Mišek Lolek jo je izpod korenin ves čas opazoval in potem pomen­ ljivo zakašljal: »Ghhm ghmm.« Da bi jo opozoril nase. »Zdravo,« je rekla Lenčka priljudno in ga povabila k sebi na obisk. In ker je bilo duplo tako visoko, Lolek pa ni znal dobro plezati, ga je naložila na zobno krtačko in pristala z njim na najbližji veji. Lolek je dobil čisto okrogle oči, ko je zagledal Lenčkino stanovanje. »Pa si res prava čarovnica,« je rekel in se priklonil Lenčki in še kristalni krogli posebej. »So to poparki?« je vprašal in pokazal na vrsto stekleničk. »O, Lolek, ti pa res nimaš pojma,« je rekla Lenčka. »To so tinkture ali izvlečki. Za poparek potrebujemo vrelo vodo. Z njo prelijemo prgišče zelišč in pustimo stati nekaj minut. Razumeš?« »Vsega že ne,« je rekel Lolek. »Kaj je to prgišče?« »Mmm,« je rekla Lenčka in odvezala vrečico posušenega cvetja. Segla je vanjo, zajela suhe rožice in sklenila prste na koncu dlani. »Vidiš, kar mi ostane v roki, to je prgišče. In to, kar primem s palcem in kazalcem, je ščepec.« Vzela je ščepec iz neke druge vrečke in ga dala poduhati Loleku. Dišalo je kot sam rajski med, Loleku se je kar v glavi zavrtelo. Kljub temu je rekel: »Ampak če natanko premislim, je poparek čaj.«

»Tako bi rekla vsaka miš,« je rekla Lenčka nataknjeno. »Saj jaz sem miš,« si je mislil Lolek, vendar ni črhnil. »Poparek samo prelijemo z vrelo vodo, medtem ko pri prevretku vržemo zelišče v hladno vodo in vse skupaj pustimo vreti nekaj minut. Razumeš?« »Vsega že ne,« je spet rekel Lolek. »Kaj je to tinktura?« »U, to je huda medicina,« je Lenčka začela šepe­tati. »Stri zelišče v žganici (ali žganjici), pu­sti stati tri dni in ga nato precedi skozi krpo. Upo­ rabljaj samo za hude primere!« Lolek je spet dobil čisto okrogle oči in je dahnil: »Saj bom!« Lenčki se je kar dobro zdelo. »Tule imam tinkture in v teh vrečicah so posušena zelišča in korenine za obkladke, kopeli in grgrala.« »Kaj?« je rekel Lolek presenečeno. »Grgrala,« je ponovila Lenčka, ampak takrat sta zaslišala, kako pod lipo vrešči mama miš. »Lolek! Lolek! Joj, Lolek se je izgubil!« Lenčka je spet naložila Loleka na krtačko in pristala materi miši tik pred smrčkom. In čudo velikansko – mama miš se ni več jezila. Objela je Loleka in ga cmoknila na sredo smrčka, Lenčki pa se je lepo zahvalila. In po tem se res vidi, da je bila Lenčka prava čarovnica, ker je sitno miš začarala v prijazno.


9


10

Vsaka rožica ima svoj duh Lolek je potrpežljivo čakal, da je Lenčka privr­ šala naokoli, in ji zaklical: »Tudi Lolika bi rada vi­ dela tvoje stanovanje.« Lolika je bila njegova sestra in Lenčka ju je oba ljubeznivo naložila na svojo krtačko in peljala k sebi. Tudi Lolika je pri priči dobila čisto okrogle oči in brkci so ji kar trepetali. Lolek je ponosno rekel: »No, saj sem ti rekel! In to so grgrala.« »Glglala,« je ponovila Lolika, ki je bila še majhna in ni znala čisto dobro reči r. »To so posušena zelišča. In grgrala so tisti poparki ali prevretki, ki jih grgramo, kadar nas boli grlo. Razumeš?« »Vsega že ne,« je spet rekel Lolek. »Zelišče – to je kar trava pa tako šavje?« Lenčka je zavila oči. »Trava! Veš, koliko je zelišč na svetu? Kolikor je zvezd na nebu! In v vsakem je druga moč! Če srečaš volčjo češnjo ali pa trobeliko, črni zobnik, zlatice – HU! Beži! S tem čarajo lahko samo najhujše coprnice!« »Jaz grem domov,« je plašno rekla Lolika. »In potem so tu še dišeče rožice in moja pra-pra-prababica je znala njihov vonj zapreti v stekleničko.« Lenčka je pobrskala med svojimi stvarmi in pokazala vijolično stekleničko z zlatim zamaškom. Odvila ga je in po duplu je zadišalo po vijolicah. Lolika je sklenila, da bo še nekaj časa ostala. »In potem so tu še rastline, ki zdravijo vnetje, in če imaš revmo, pomaga gorčični obkladek in pri izpuščajih pomagajo čebula in borovnice in molje preženeš s smrekovim oljem …« Takrat pa je Lolika predirljivo zavreščala, ker je zagledala pajka. »Saj ni hud,« je rekla Lenčka. »Imam ga namesto psička.« In ker je Lolika še vedno bojazljivo gledala, ga je Lenčka priklenila na srebrno verižico.

»Kaj je pa to?« je z zanimanjem vprašal Lolek. Na steni je visela cela vrsta nožev, črne škarje in srebrna britev. »S tem rastline nabiram. Za vsako imam drugačen nož. In tudi ene nabiram zjutraj in druge spet zvečer. Po nekatere grem visoko v gore in po druge k morju. Ene so dobre za zdravje, druge za lepoto ali pa so za oboje.« »Mi boš enkrat vse povedala?« je koprneče vprašal Lolek. »Vse imam v knjigi,« je pošepetala Lenčka in privlekla črno knjigo, na kateri je s srebrnimi črkami pisalo: HERBARIJ. V njej so bila prilep­ ljena posušena zelišča in pri vsakem je nekaj pisalo. Takrat pa je mama miš začela šteti svoje otroke in Lolek in Lolika sta morala domov. »Mi boš jutri pokazala herbarij?« je prosil Lolek in Lenčka mu je rade volje obljubila. Popol­ dne je Lolika sedela na travniku, nezaupljivo gle­ dala zlatice in govorila: »Oj, zlatice, rožice rumene, kdo bi vedel, kdo bi slutil, da ste ve strupene.«


11


12

Arnika

Arnika ~ Arnica montana ~ dvoletna rastlina z rumenimi cvetovi, za zdravila uporabljamo cvete, liste in korenine. Nabiramo jo v juniju, juliju. Lolek si je začel ogledovati herbarij pri črki A. Na prvi strani je bila arnika. »Lej jo, rumeno marjetico,« je rekla Lolika. »Ne, to so primožki,« jo je popravil Lolek. »Tudi tako bi lahko rekli ali pa brdnja, materinski koren in svetega Antona roža. Nasploh je pa to arnika. In z marjetico je samo sestrična.« Lenčka si jo je razneženo ogledovala. »Po tole sem letela tja noter v škofjeloško pogorje. Tam jih je vse rumeno, pa tudi na Pohorju rastejo. Samo mene bolj vleče v Poljansko dolino. Na Smovskem griču še vedno živita dva palčka in v Brebovščici povodni mož. Imela sem se prav imenitno, ko sem jih nabirala.« »Si jih rezala s srebrno britvijo?« je hotel vedeti Lolek. »Ne, z navadno in potem sem jih posušila v senci. Doma pa sem scmarila tole tinkturo.« »Uj!« je rekla Lolika, ko je zagledala rjavo stekleničko. »Vse me speče, če samo slišim arnika. Enkrat so mi s tem šmentom izpirali rano.« »Bolj pomaga, če imaš buške in modrice.« Lenčka je pogledala Loleka kot sokol. »Kje si se pa ti potolkel?«

»Kaj pa vem,« je malomarno rekel Lolek. Res je imel na stegnu prav nemarno modrico. Čarovnica Lenčka mu je naredila obkladek in čez pet minut se je Loleku zdelo, da se počuti krasno. Lenčka je poiskala platneno vrečico, v kateri je hranila posušene cvete. »Dam vama jih prgišče in potem jih lahko sama namočita v žganini. In kadar bodo buške in modrice prav posebno bolele, si naredita obkladek.« »Lahko vzameva očetov šnops?« je hotela vedeti Lolika. »Zaradi mene in zaradi arnike lahko.« »Zaradi očeta tudi,« je bila Lolika prepričana. »Iz suhih cvetkov in listov lahko narediš poparek in v njem namakaš nohte, če se lomijo ali pa če imaš za njimi črnice od udarcev.« Lenčka si je strokovnjaško ogledala Lolikine nohte. »Hm,« je rekla, »včasih je že dovolj, če si umiješ tačke in postrižeš nohte.« In Lolika je skrila tačke za hrbet.


13



Zelisca male carovnice