Issuu on Google+

Napeta, ganljiva in navdihujoča zgodba o človeku, za katerega dobi življenje resničen smisel šele z bližino smrti. »Ta knjiga odkriva mnogo neverjetnih skrivnosti – o tem, kaj žene plezalce, da se preizkušajo na najvišjih vrhovih, o tekmovalnosti v plezalski srenji, o neverjetnih plezalcih v Sloveniji, ki so mimogrede tudi najboljši na svetu, predvsem pa o zapleteni osebnosti enega najzanimivejših in najbolj skrivnostnih ekstremnih alpinistov današnjega časa – Tomaža Humarja.« Reinhold Messner »Morda me je Tomaž v dveh letih pisanja te knjige z najinimi sprehodi po gorah res utrudil, vendar mi je tudi odprl dušo in srce ter mi zaupal svoje sanje in razočaranja. Upam le, da je knjiga zgovoren odsev njegove neizmerne strasti do življenja.« Bernadette McDonald

29,95 €

HUMAR-oprema.indd 1

TOMAŽ HUMAR

Avgusta 2005 je Tomaž Humar ujet prezebal v ledeni luknji 6300 metrov visoko v mogočni Rupalski steni na Nanga Parbatu. Sam je skušal po novi smeri preplezati najvišjo steno na svetu. Po šestih dneh mu je zmanjkalo hrane, izčrpanega in premočenega do kože so ga zasipavali snežni plazovi … Ljudem po vsej zemeljski obli je zastajal dih: bo to najbolj spektakularen reševalni podvig v zgodovini alpinizma? Ali pa bo gora zahtevala smrtni davek pred očmi vsega sveta?

Bernadette McDonald

»Najtežje in najpomembnejše stvari v življenju so preproste – ali drugače povedano, najboljše stvari v življenju so nam prepovedane in dostopne hkrati. Z vsako novo preizkušnjo spoznam, kako rad imam življenje; in živim ga šele, ko me ni strah smrti in ne življenja samega. Obe možnosti sta neločljivo povezani v večnem krogu. Zato resnice življenja ne iščem v zemeljskih nagradah, na katerih se nabira prah. Moj življenjski sen je večni boj za notranji mir in srečo, prežet z ljubeznijo, ki je ustvarila svet.« Tomaž Humar

Bernadette McDonald

»On je nor. A nikakor ne neumen!« Himalajska kronistka Elizabeth Hawley

Tomaž

HUMAR 4/20/09 9:56:04 AM


Vsebina

Ilustracije........................................................................................... 7 Predgovor (Reinhold Messner)........................................................... 9 Prvo poglavje Drugo poglavje Tretje poglavje Četrto poglavje Peto poglavje Šesto poglavje Sedmo poglavje Osmo poglavje Deveto poglavje Deseto poglavje Enajsto poglavje Dvanajsto poglavje Trinajsto poglavje Štirinajsto poglavje Petnajsto poglavje Epilog

Rupalska stena ............................................ 15 Bazni tabor ................................................. 26 Kosovo ........................................................ 37 Sergeja ........................................................ 57 Ganeš V ...................................................... 76 Anapurna 1995 ........................................... 91 Ama Dablam . ........................................... 110 Bobaje . ..................................................... 129 Nuptse ...................................................... 139 Reticent Wall ............................................ 157 Daulagiri . ................................................. 173 Padec ........................................................ 198 Po padcu ................................................... 218 Rešitev ...................................................... 247 Pepelka vstane ........................................... 261 Predstava se nadaljuje ................................ 286

Spremna beseda (Tomaž Humar) .................................................. 298 Viri................................................................................................ 301 Zahvale.......................................................................................... 303 Zemljevid in ilustracije................................................................... 307

HUMAR-prelom.indd 5

4/6/09 9:42:47 AM


Predgovor

REINHOLD MESSNER V življenju sem imel srečo, da sem plezal povsod po svetu. Spoznal sem veliko plezalcev, ki se lahko pohvalijo s težavnejšimi dosežki kot jaz. Mednje sodi tudi Tomaž Humar. Sodobni alpinizem je britanski in srednjeevropski izum. K njemu so veliko prispevale ZDA, Japonska in predvsem dežele onstran nekdanje železne zavese, odločilni korak naprej v njegovem razvoju pa so naredili slovenski alpinisti. Njihovo pomembno vlogo v vrhunskem alpinizmu zadnjega desetletja zgovorno ponazarjajo dosežki, kot so jugozahodna stena Šišapangme (2150 metrov, 1989), jugovzhodna stena Apija (2600 metrov), severozahodna stena Bobaja (2500 metrov), južna stena Nampe (1950 metrov, vse 1996) in severna stena Gjačung Kanga (1999). Nove smeri, ki so bile preplezane v zadnjih desetih letih, so se zdele še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja neosvojljive. Samo najboljši se drznejo lotiti 'najhujših izzivov', drame, neuspehi in tragedije pa so v tej igri žal neizogibni. Vanja Furlan in Tomaž Humar, ki sta med 30. aprilom in 4. majem 1996 kot prva v alpskem slogu preplezala izjemno težavno, 1650 metrov visoko zahodno steno Ama Dablama, sta Slovenca. Smer sta po­ imenovala po legendarnem alpinistu, rojaku Stanetu Belaku, ki je prvi preplezal južno steno Makaluja in desno stran južne stene Daulagirija; decembra 1995 je izgubil življenje v Julijskih Alpah. 9

HUMAR-prelom.indd 9

4/6/09 9:42:47 AM


Bernadette McDonald: TOMAŽ HUMAR

Leta 1997 sta Tomaž Humar in Janez Jeglič v alpskem slogu preplezala izjemno težavno, 2500 metrov visoko zahodno steno severozahodnega vrha Nuptseja. Tik pod vrhom je Jeglič krenil naprej, točno ob enih dosegel vrh in pomahal. Le nekaj trenutkov zatem je vrh dosegel tudi Humar, toda soplezalec ga ni čakal. Na južni strani grebena je zagledal njegove stopinje, za kratek hip ujel pogled na Jegliča in mu zakričal. Veter je pihal v silovitih sunkih, ko se je prebil do njegove zadnje sledi. Ostal je le radio: Jegliča ni bilo več. Sledil je Daulagiri (8167 metrov). Dolgo časa je Daulagiri, ki se pne visoko nad subtropsko džunglo Nepala, veljal za najvišjo goro na svetu. Danes se ta elegantni vrh, ki je v jasnem vremenu viden iz Pokare, uvršča med šest najvišjih med štirinajstimi osemtisočaki. Težavna je celo njegova običajna smer po severovzhodnem grebenu, ki jo je leta 1960 kot prva preplezala mednarodna odprava pod vodstvom švicarskega alpinista Maxa Eiselina. Njegov južni bok, ki ga je profesor G. O. Dyhrenfurth poimenoval »ena najstrašnejših sten Himalaje«, pa je sploh najvišja nepreplezana gorska stena na svetu. Ta velikanska in neverjetno strma stena je bila cilj manjše odprave, ki sem jo organiziral in vodil v predmonsunskem času leta 1977. Pridružil se mi je Peter Habeler, moj preizkušeni in zanesljivi soplezalec na Hidden Peak leta 1975. K izjemno težavnemu in nevarnemu podvigu sva pritegnila še svetovno znana vrhunska alpinista – Američana Michaela Covingtona in mladega Nemca Otta Wiedemanna. Toda južna stena Daulagirija je veliko več kot le visoka in strma stena. To je tajinstvena gora, ki svoje skrivnosti ljubosumno čuva. Ali kot pravi stari gurkovski vojak iz Bege: »Daulagiri je kot pet prstov na roki. Palec in mezinec sta smrtonosna, druga dva nevarna. Samo kazalec kaže pot na vrh.« V alpinizmu ni enega samega, edino pravilnega cilja; so zgolj možno­ sti. In ena od njih vodi onkraj nemogočega. Bolj ko sem razmišljal o 10

HUMAR-prelom.indd 10

4/6/09 9:42:48 AM


Reinhold Messner

Dau­lagiriju, bolj sem postajal zasvojen z njim. Načrtovanja vzpona sem se lotil omahljivo, kmalu zatem pa nisem mogel več odvrniti pogleda od gore. Ko sem vedel že vse in sem bil kot uročen od nje, sem nenadoma na­šel odgovor in povlekel edino pravilno potezo – organiziral sem sestop. Odločitev za umik ni bila težka. Sami sebi smo čestitali za izbiro, ki je bila glede na težaven položaj logična. Na prostranstva ledu in krušljivih skal sem začel gledati z drugačnimi očmi; stena je bila zdaj zame kot nekakšen reliefni model in ne več možna pot na vrh, o čemer sem bil še pred nekaj urami trdno prepričan. V nekem skrivnostnem smislu se je vse spremenilo, tudi jaz. Počutil sem se, kot da tonem v globokem jezeru, a ne bom potonil do dna, pač pa bom spet izplaval. Sonce je sijalo skozi meglo in mehko božalo moje napete živce in telo, in preplavila me je odrešujoča utrujenost. Kako lahko je bilo sprejeti končni poraz. Mogoče zato, ker sem to možnost pričakoval od samega začetka in sem se z njo tudi sprijaznil. Ne samo, da možnega neuspeha nisem zavrnil, ampak sem ga med pripravami na vzpon v nekem smislu že sprejel. Že od samega začetka sem ob misli na vrh razmišljal tudi o umiku. Umik sem občutil kot nekaj absolutno dokončnega, nespremenljivega, kot nekakšen zakon. Nobene možnosti ponovnega poskusa v prihodnosti ni bilo. Ni nam uspelo, a po vsem, kar smo prestali, je bilo tudi to vredno. Namreč biti tam gori, v steni, odrezan od sveta. Sijajen občutek je bil, da smo na 4000 metrih kamna in ledu, v oglušujočem hrupu krušečih se skal in grmenju plazov, sploh preživeli. Dalje plezati bi bilo samomorilsko. A vendar smo bili do točke, kjer smo se bili prisiljeni obrniti, popolnoma prepričani, da bomo priplezali do vrha. Le kako bi končala odprava na Daulagiri, če bi prisluhnili javnemu mnenju? Nekateri so govorili o samomorilskem poskusu, drugi o samožrtvovanju. Nekaterim se je zdel naš podvig ena najbolj norih zamisli 20. stoletja, spet drugi so ga imeli za poslednje junaško dejanje. 11

HUMAR-prelom.indd 11

4/6/09 9:42:48 AM


Bernadette McDonald: TOMAŽ HUMAR

Za človeštvo je povsem nepomembno, ali bo južna stena Daulagirija kdaj preplezana. Kakor je nepomembno vprašanje, ali je človek kdaj stopil na vrh Everesta. Pomembne so zgolj izkušnje, ki si jih pridobimo na poti. A moja izkušnja je iz leta 1977. Dvaindvajset let zatem se je na južni steni Daulagirija pisala popolnoma drugačna zgodba. Je bila sreča, naključje ali šesti čut, da je slovenski plezalec Tomaž Humar dosegel ravno tisti vrh Daulagirija, ki se pne nad 'kazalcem' iz starodavnega reka, kazalcem, ki mu je pokazal pot do cilja? Humar je imel poleg Ama Dablama, Bobaja in Nuptseja za seboj že celo vrsto 'norih podvigov'. 2. novembra 1999 je solo in v alpskem slogu preplezal 4000 metrov visoko južno steno Daulagirija I. To je bil vzpon VII. težavnostne stopnje, z ledom do naklona 90 stopinj, M7+. Pomenil je korak naprej v sodobnem ekstremnem alpinizmu. Čeprav Humar po svojem petem bivakiranju ni mogel več slediti začrtani smeri, poti nazaj ni bilo. Poleg tega mu je težavni teren onemogočal, da bi se varno utaboril. Zato je prečil 1000 metrov diagonalno na desno čez kuloar in dosegel Japonski greben, kjer je bivakiral na višini 7300 metrov. To je bila že njegova sedma noč v steni. Naslednji dan naj bi priplezal na vrh. Šotor in večino opreme je pustil za seboj in prečil nazaj v osrednji del stene. Žal pa se stvari niso odvijale po pričakovanju; plezanje z derezami po ledenem terenu – tako imenovano káv­ljanje (dry-tooling) – mu je vzelo veliko dragocenega časa. Samo predstav­ljajte si: plezanje M5/ M6 v zoni smrti! Na 7800 metrih je bil prisiljen ponovno bivakirati, brez šotora, zgolj s spalno vrečo. Deveti dan je bilo plezanja konec; po običajni, severni smeri je sestopil, ne da bi dosegel vrh. Tomaž je odkril najboljšo smer po južni steni Daulagirija I, zato med vrhunskimi alpinisti upravičeno velja za zvezdnika. Sam je rekel: »V vseh prihodnjih vzponih bom iskal samo še največje možne izzive – vrhove, ki jih dosežeš le, če preplezaš peklensko nevarne visoke stene.« 12

HUMAR-prelom.indd 12

4/6/09 9:42:48 AM


Reinhold Messner

Kakšen mora biti alpinist tipa Humar? Izkušnje kažejo, da le polovica uspešnih alpinistov vsake generacije umre naravne smrti. Vsi drugi nesrečno padejo, zmrznejo ali kako drugače izginejo v gorah. Zgodovina alpinizma to kruto resnico potrjuje. Je to, kdo 'ostane na gori' in kdo 'preživi', zgolj stvar naključja ali obstaja vzročna zveza med preživetjem in plezalčevo izkušenostjo oziroma previdnostjo? Danes sem prepričan, da je odločilni dejavnik v mejnih situacijah volja do preživetja. Upal bi si celo trditi, da se plezalec, ki je s samim seboj in svetom uglašen, ne more kar tako ponesrečiti v gorah. Zadnje čase se mi zdi notranja harmonija za plezalca, ki stremi po izjemnih dosežkih, nujna. Brez nje lahko kar pozabi na vrhunski alpinizem. In Tomaž Humar to notranjo harmonijo nedvomno ima. Od mojega prvega vzpona na Nanga Parbat po Rupalski steni je preteklo že trideset let; v vseh teh letih sem preplezal veliko gora in si pridobil veliko izkušenj. Pravijo, da se človek vsakih sedem let pomladi in da se vse njegove celice zamenjajo. Kdo ve, velja to tudi za njegovega duha? Dolga leta sem se moral braniti pred obtožbami in preganjanjem zaradi Nanga Parbata. Danes se zavedam, da mi nenehno razglabljanje o vzrokih nesreče ne bo prav nič pomagalo. Spoznal sem, da moram bolj prisluhniti lastnim notranjim občutkom in se manj ozirati na obtožbe in mnenja drugih. Odločitev za sestop po Diamirski steni je izključno moja odgovornost. Nihče ne more vedeti, ali je bila ta odločitev prava. Čeprav so me mnogi obsojali, je resnica zgolj ta, da nisva imela druge možnosti. In čeprav so taki nenavadni dogodki povezani z globokim obupom, so za mladega človeka v nekem smislu pozitivni, ker krepijo njegovo občutljivost. Sam sem imel srečo, da sem 'umrl' mlad; tako sem se lahko začel ukvarjati s temeljnimi vprašanji človekovega obstoja in se pripravljati na naslednje razočaranje, kar vse sodi k drami življenja. Tudi 13

HUMAR-prelom.indd 13

4/6/09 9:42:48 AM


Bernadette McDonald: TOMAŽ HUMAR

za Tomaža Humarja je bil Nanga Parbat taka priložnost – brezupen položaj in težavna odločitev, od katere je bilo odvisno njegovo preživetje. Kljub tistim, ki so ga spodbujali k samožrtvovanju, mu je izkušnja nedvomno dala modrost in moč za naslednjo dramo njegovega življenja – solo vzpon po južni steni Anapurne oktobra 2007. To je bil prav gotovo vizionarski dosežek. Koliko ljudi tako ali drugače trpi zaradi dejstva, da so naše sposobnosti in energija nezadostno izkoriščene? … Sam predobro vem, da neizkoriščeni telesni in čustveni potenciali spodbujajo duhovnega raka neizpolnjenega življenja. Veliko je protistrupov, veliko možnosti za izzive. Propadli naskok na 'deviško' steno osemtisočaka mi pomeni veliko več od uspešnega vzpona po znani smeri. Ta visoka merila, ki v končni fazi pomenijo večjo možnost poraza kot uspeha, resnično občudujem pri Tomažu Humarju. Mnogi ljudje stvari ocenjujejo zgolj z vidika uspeha ali poraza in se sploh ne zavedajo, kako tesno povezani sta ti vrednoti. Pri mojih alpinističnih podvigih vzponi, uspeh in slava nikoli niso bili najpomembnejši. Nasprotno, najpomembnejša so bila vselej spoznanja o samem sebi, vedno nova spoznanja, ki so me vodila k drugačnemu razumevanju odnosa z okolico in svetom. »Zmaj ne sme umreti,« sem zapisal pri dvaindvajsetih letih, ko sem spoznal, da je privlačnost plezanja samo v tem, kar se zdi 'nemogoče'. Danes bi rekel drugače: »Osvojiti je moč le skrivnosti« – predvsem skrivnosti, ki jih hranimo globoko v sebi. Ta knjiga odkriva mnogo neverjetnih skrivnosti – o tem, kaj žene plezalce, da se preizkušajo na najvišjih vrhovih, o tekmovalnosti v plezalski srenji, o neverjetnih slovenskih plezalcih, ki so mimogrede najboljši na svetu, predvsem pa o zapleteni osebnosti enega najzanimivejših in najbolj skrivnostnih ekstremnih alpinistov današnjega časa – Tomaža Humarja. 14

HUMAR-prelom.indd 14

4/6/09 9:42:48 AM


Prvo poglavje

RUPALSKA STENA 6. avgust 2005, 15.00, Nanga Parbat, Rupalska stena Višina: med 6100 in 6300 metri Položaj: majhna luknja v skoraj navpični ledeni steni, zgoraj strme skale in snežne gobe, ob straneh previsni seraki Vremenske razmere: gosta megla, močno sneženje, –5 stopinj Celzija Vidljivost: nikakršna Plezalne razmere: nemogoče, predvsem zaradi plazov

BAZNI TABOR: Tomaž, po najboljših močeh se trudimo organizirati reševanje s helikopterjem. Povej mi, kako si in kakšne so razmere. HUMAR: Že četrti dan sem ujet v steni. Ogromno snega je; nenehno se prožijo plazovi. Nikamor ne morem. Niti premakniti se ne morem! BAZNI TABOR: Vemo; iščemo ekipo, ki bi bila pripravljena tvegati, a sam veš, da je težko. Se lahko spustiš malce nižje? HUMAR: Ta trenutek ne morem nikamor. Na obeh straneh se prožijo plazovi in če se premaknem za en sam meter, me bo odneslo. BAZNI TABOR: Razumem. Najpozneje jutri pošljemo pote helikopter. A veš, če se vreme poslabša, nihče ne bo hotel poleteti. 15

HUMAR-prelom.indd 15

4/6/09 9:42:48 AM


Bernadette McDonald: TOMAŽ HUMAR

HUMAR: Vem, kakšna je vremenska napoved – močno sneženje od jutri do srede – in prav zato sem prosil, da bi že sinoči organizirali reševanje. V pasti sem. BAZNI TABOR: Pomoč iščemo doma in po svetu ... pazi, da boš v dobri kondiciji in če se popoldne pokaže kakšna možnost, se poskusi spustiti nekoliko nižje. Tako te bo helikopter lažje dosegel. HUMAR: Vem, da sem precej visoko. Edina dobra stran tega je, da sem na snežni gobi, ki štrli iz stene, tako da mi iz helikopterja lahko vržejo vrv. Vem, da je zapleteno in da tega niso še nikoli storili. Toda če se spustim, bo helikopter v nevarnosti, da ga zasuje plaz. … Poleg tega pa sem v labirintu in ne morem nikamor ... Za nekatere je bil to najdrznejši reševalni podvig, kar jih pomnimo, za druge pa solzava nadaljevanka. Avgusta 2005 so milijoni ljudi po svetu v živo spremljali, kako se slovenski alpinist Tomaž Humar bori za življenje, ujet v ledeni krsti, 6000 metrov visoko v mogočni 4700-metrski Rupalski steni Nanga Parbata, imenovanega tudi 'Morilska gora'. Tomažev položaj je bil z vsakim dnem bolj brezupen, svet pa je vse to nemočno opazoval. Ekipa v baznem taboru je o dogajanju sproti poročala na Humarjevi spletni strani, in ljudje, ki so Tomažev boj spremljali doma na računalniških zaslonih, so se že bali, da bodo v živo priče njegove smrti. Ali je drugačen konec sploh možen? Misel na to je bila še toliko strašnejša, ker sta dogajanje spremljala tudi dva majhna otroka. Nato pa je prišlo do preobrata. Izkušeni pakistanski pilot helikopterja, hrvaški snemalec, lepa novinarka, dobitnica poklicnih nagrad, ter slovenski plezalec so se povezali s predsednikoma obeh držav in NATOM, in mednarodna reševalna akcija je stekla. Ta nevarni, skoraj samomorilski podvig, ki so ga izvedli na ukaz samega predsednika Muša16

HUMAR-prelom.indd 16

4/6/09 9:42:48 AM


Rupalska stena

rafa, se je sprevrgel v najbolj sporno reševalno akcijo v zgodovini alpi­nizma. Govorilo se je o nerazumno visokem tveganju, vrednosti plezalčevega življenja, tekmovalnosti v alpinizmu in o zatonu avanturizma. Ameriški plezalec Mark Twight, mentor Grivelove plezalske ekipe, je zapisal: »Odslej bo najbrž vsak slabo pripravljen bedak s prevelikimi himalajskimi ambicijami in premajhnimi sposobnostmi po radiu poklical pomoč in čakal, da ga pridejo rešit.« Toda to vprašanje se je pojavilo že veliko prej, ko je mladi alpinist, Tomaž Humar po imenu, stopil na svetovni oder. Ali kot je novinarka Maja Roš zapisala za Delo – Humarjev značaj nikoli ni bil preprost: Zaveda se svoje zapletene osebnosti, hkrati pa ne more prikriti, da mu je to všeč. »Nikomur ne dovolim, da bi me do konca spo­ znal!«Tomaž Humar – invalid z eno nogo krajšo od druge in z delno zdrobljeno peto – premika meje mogočega. Nasprotij polni alpinist in te dni nacionalni junak ... ne uklanja se miselnosti črede, ampak raje išče svojo pot. Vsebina mu je pomembnejša od oblike; je človek, ki pije samo pri izviru in nadvse ceni čast ... Kljub vodnikom in 'prišepetovalcem', ki ga spremljajo že vse življenje, o sebi odloča sam. »Ob rojstvu smo bili sami, s solzo v očesu, in tudi umrli bomo sami s svojo solzo.«1 Tomaž Humar je človek v nenehnem gibanju in poln nasprotij. Ima značilno postavo alpinista – ni visok, je pa krepak in gibek kot mačka. Pravi vtis o njegovi osebnosti dobiš šele, ko spregovori z besedami in kretnjami. Učinek njegove pozornosti je prav neverjeten – človek se počuti, kot bi se znašel v soju slepeče odrske svetlobe. Zelo dobro ga je opisal švicarski reševalni pilot Gerold Biner. »Spominja na Luisa de Delo, 6. avgust 2005, Moderni gladiator na poti

1

17

HUMAR-prelom.indd 17

4/6/09 9:42:48 AM


Bernadette McDonald: TOMAŽ HUMAR

Funèsa (živahnega francoskega komika). Poimenoval sem ga Gospod deset tisoč voltov. Kakšne mišice in energija,« pripoveduje Biner in doda: »Neverjeten je in zelo bister.« Tomažev eksplozivni značaj sprva ni bil opazen, saj je bil miren in ubogljiv otrok, ki se je lepo vedel in bil vedno vzoren učenec. Osebnost vodje se je v njem prebudila šele, ko je odrasel. Ne podreja se uveljavljenim merilom, ampak jih ustvarja. Njegova osebnost vzbuja močna čustva: občudovanje, ljubezen, prezir, pogosto pa tudi ljubosumje. Kot pravi italijanski alpinist Simone Moro: »Tomaž je karizmatična osebnost, in bolj kot si karizmatičen, več sovražnikov imaš.« Tomaž je tudi nepredvidljiv. Enkrat je odprt in družaben, spet drugič molčeč in vase zaprt, v svoji 'votlini', kot pravi sam. In čeprav ga imajo mnogi za klovna, iskalca slave, površnega in plitvega, ga nekateri poznajo tudi kot globoko razmišljujočega in duhovnega človeka. Zasmeje se, rekoč: »Predvidljiv sem samo v svoji nepredvidljivosti.« Čeprav se mnenja o njem krešejo, je nesporno vrhunski plezalec, ki ga ni strah niti najhujšega tveganja. Kot Slovenec si je prve plezalske izkušnje pridobil v domačih gorah, v vrhunskega alpinista pa se je izoblikoval v krajih, kjer so gore svete in kjer sta tveganje in smrt človekova stalna spremljevalca – v Himalaji. Masivna in razvejana veriga osrednje Himalaje leži v Nepalu in se na vzhodu dotika meja Butana in Sikkima. Masiv Nanga Parbat je najzahodnejši steber Himalaje v gorski verigi Karakoruma, osamljeni otok vrhov, ki se dvigajo iz nižine globoko spodaj, obdani z rekama Ind in Astore. Nanga Parbat ali Nanga Parvata pomeni 'gola gora', toda morda je bolj primerno prvotno ime – pomeni namreč 'kralj gora'. Osrednji vrh Nanga Parbata je z 8126 metri višine deveti najvišji vrh sveta in za K2 drugi najvišji vrh v Pakistanu. Gora ima tri široke stene: Rakiotsko steno (Ra Kot), skalnato Diamirsko steno, ki se pod vrhom spremeni v eno samo razsežno ledeno polje, in mogočno Ru18

HUMAR-prelom.indd 18

4/6/09 9:42:48 AM


Rupalska stena

palsko steno. Legenda italijanskega alpinizma Reinhold Messner, ki je prvi preplezal vseh štirinajst osemtisočakov, je rekel: »Vsakdo, ki je stal ob vznožju te stene (4500 metrov) ali letel nad njo, je presunjen nad njeno neverjetno ogromnostjo; upravičeno slovi kot najvišja stena iz kamna in ledu na svetu!« A Nanga Parbat se ponaša z mračno zgodovino. Leta 1841 je kamniti plaz, ki se je sprožil na gori, zajezil reko Ind in s tem povzročil nastanek velikanskega jezera. Ko je jez popustil, je reka nenadoma narasla za petindvajset metrov in odnesla celotno sikhovsko vojsko. Kmalu po tej katastrofi, sredi devetnajstega stoletja, so ob vznožju gore stali prvi Evropejci. Leta 1854 sta v Himalajo prispela brata Schlagintweit iz Münchna. Narisala sta panoramski portret gore, in to je bila prva upodobitev Nanga Parbata. Samo tri leta pozneje so enega od bratov v Kašgarju umorili. Prekletstvo Nanga Parbata je začelo delovati. Gora je v svoji neustavljivi privlačnosti kmalu postala priljubljen cilj plezalcev, zlasti Nemcev. Zaradi nesreč, ki so se kar vrstile, je dobila vzdevek 'Morilska gora'. Tragedije so se začele že z angleško odpravo, ki jo je leta 1895 vodil Alfred F. Mummery. Ta je osvojila skoraj 7000 metrov zahodne, Diamirske stene, toda Mummery in njegova gurkovska spremljevalca so kmalu zatem izginili v Rakiotski steni. Leta 1934 je vihar na gori ugonobil štiri nemške alpiniste in šest šerp. Tri leta pozneje je plaz zasul bazni tabor ter za vedno pokopal 12 plezalcev in 18 šerp. V tridesetih letih prejšnjega stoletja se je gore lotilo kar šest nemških odprav, med njimi leta 1938 odprava, katere član je bil tudi sloviti avstrijski alpinist Heinrich Harrer. Nobena odprava ni dosegla vrha, čeprav so posamezni plezalci po Rakiotski steni priplezali do 7700 visokega vzhodnega grebena. Ko je nemški alpinist Hermann Buhl leta 1953 končno stopil na vrh gore, je gora zahtevala že 31 smrtnih žrtev. Buhlov zadnji del vzpona je bil dramatičen; potem ko sta se njegova soplezalca obrnila, je sam splezal do vrha in noč preživel stoje, brez za19

HUMAR-prelom.indd 19

4/6/09 9:42:49 AM


Bernadette McDonald: TOMAŽ HUMAR

vetja pred naravnimi silami, ki so na tej višini zelo krute. Kljub temu je preživel, varno sestopil v dolino in se v zgodovino vpisal kot prvi alpinist, ki se je brez dodatnega kisika povzpel na osemtisočaka. Po drugem uspešnem vzponu nemške odprave leta 1962 sta se leta 1970 s 4600 metrov visoko Rupalsko steno spopadla tudi Reinhold Messner in njegov brat Günther. Italijana, ki sta bila člana številne nemške odprave, sta se na goro povzpela po levi strani mogočne stene. Toda njun veliki uspeh se je končal tragično. Spoznala sta, da vrnitev po isti poti ne bo mogoča, zato sta sestopila po Diamirski steni, kar je bilo prvo uspešno prečenje osemtisočaka v zgodovini. Günther sestopa ni preživel, ker ga je verjetno zasul plaz. Njegovo truplo je dolga desetletja ostalo neodkrito, tragedija pa je bila deležna precejšnje publicitete. Reinhold Messner je moral v javnosti pojasnjevati podrobnosti bratovega izginotja. Šele leta 2005 so s testiranjem DNK nekih neznatnih ostankov dokazali, da je Günther resnično izginil na diamirski strani gore. Leta 1985 je poljska odprava pod vodstvom Jerzyja Kukuczke, alpinista, ki je kot drugi na svetu preplezal vseh štirinajst osemtisočakov, mnoge celo pozimi, osvojila novo smer v Rupalski steni; po desni ­strani stene so splezali na jugovzhodni vrh. To je bila tako imenovana poljsko-mehiška smer, ker je v odpravi sodeloval tudi mehiški alpinist Carlos Carsolio. Ko se je Nanga Parbata lotil Tomaž Humar, ne Mes­snerjeva ne poljsko-mehiška smer še nista bili ponovljeni. Medtem ko so množice plezalcev osvajale Everest, je Rupalska stena v svoji samoti ostajala nepremagljiv cilj. Tomaž Humar je v Pakistan prvič prišel leta 2002 in opravil treking v dolini Nanga, kjer živi pleme Hunza. Ker je imel za seboj že veliko uspešnih himalajskih vzponov in je pred kratkim okreval po hudi nesreči, si je želel novih izzivov. Položaj v Pakistanu je bil napet, saj od 11. septembra 2001 še ni minilo niti leto dni, napadalci pa so se menda skrivali nedaleč stran, v gorah na meji med Pakistanom in Afgani20

HUMAR-prelom.indd 20

4/6/09 9:42:49 AM


Rupalska stena

stanom. Nič čudnega torej, da je bilo v Pakistanu v tistem času le malo tujcev. Tomaž je cele tri tedne sam čakal v baznem taboru ob vznožju Rupalske stene. Čeprav se je gora večino časa skrivala v oblakih, ga je občasni pogled nanjo močno vznemirjal. Tedni ob vznožju gore so bili za Tomaža zelo pomembni, in to ne samo zaradi plezanja. To je bilo intenzivno duhovno obdobje njegovega življenja; v času, ki ga je v samoti preživel pod mogočno steno, se je njegov odnos do bogov le še poglobil. Tomaž, ki izhaja iz globoko verne družine, je svoj katoliški svetovni nazor razvil in prilagodil v nekakšno univerzalno obliko duhovnosti, ki je zaobjela tudi nauke budizma in hinduizma. Nenehno je iskal stik z absolutno, transcendentno duhovno silo, ali kakorkoli to že imenujemo; prizadeval si je svojo zavest povzdigniti na raven, ki bi zajela vse kategorije njegovega izkustvenega sveta, vključno z zaznavanjem sveta, spoznanji, intuicijo, nagoni, voljo in čustvi. Gore so bile zanj vir navdiha; med njegovo ljubeznijo do gora in občutkom duhovnosti ni bilo veliko razlike. Za Tomaža je bilo pravzaprav oboje eno in isto. Pred vsakim resnim vzponom se je posvetoval s svojimi duhovnimi svetovalci, in Rupalska stena ni bila izjema. V Islamabadu je srečal svetega moža, ki mu je povedal: »Čakamo te. Preživel boš. Si pripravljen?« Po Tomaževem prepričanju je kar 80 odstotkov alpinizma stvar uma in duhovnosti, odločilna pa sta 'tretje oko' in odprtost duha za govorico stene. Svoje preživetje v gorah je vedno pripisoval različnim dejavnikom: prepričanju v hkratnost dajanja in sprejemanja, pozitivni miselni naravnanosti, navzočnosti duha v neživi naravi, in ljubezni. »Veliko je poti, a bistvo je eno samo – ljubezen.« In za Tomaža je bistvo nekaj, za kar je vredno umreti. Tomaž se je čutil pripravljenega za Rupalsko steno, čeprav so bile razmere vse prej kot idealne. Zavedal se je nevarnosti himalajskih vrhov – strmih sten iz krušljivih skal, krhkega ledu in mehkega snega. 21

HUMAR-prelom.indd 21

4/6/09 9:42:49 AM


Bernadette McDonald: TOMAŽ HUMAR

Himalajske viharje je že izkusil kot strahovito silo, ki je pogosto udarila brez opozorila in plezalca za več dni pritisnila ob steno. Tudi plazovi – ti smrtonosni, večno grozeči spremljevalci na strmih himalajskih stenah – zanj niso bili neznanka. Vse to je že doživel – na Ganešu, Bo­ baju, Ama Dablamu, Nuptseju, Daulagiriju in drugih himalajskih ve­likanih. A kljub temu je bil še vedno tu in je celo razmišljal o novi solo smeri v eni najvišjih sten. Seveda ni bil tako naiven, da bi trdno upal na uspeh ali celo preživetje. Pravzaprav mu je bilo jasno, da je pri takem vzponu tveganje precej veliko. V nasprotnem primeru bi najbrž komu že uspelo. Pred letom 2003, ko se je Tomaž odločil za resen poskus, se nihče ni lotil težavnega in izjemno nevarnega osrednjega dela stene. Najprej je navezal stik s svojim dobrim prijateljem Nazirjem Sabirjem, najbolj znanim pakistanskim alpinistom in agentom za tuje plezalne odprave v Pakistan. Sabir naj bi poskrbel za notranjo logistiko. Rupalska stena je s svojimi 4600 metri plezanja pomenila zapleteno določanje smeri, izjemno težavne razmere in seveda tudi tehnično zahtevno plezanje. Uspešen vzpon bo nedvomno zahteval veliko izkušenost, izjemno telesno in duševno pripravljenost, velik pogum in dobršen del sreče. »To steno lahko prepleza le eden izmed tisočev,« je presodil Messner, ko sta s Tomažem razpravljala o smeri. Toda leta 2003 je bilo vreme v zahodnem Pakistanu nenavadno toplo, poleg tega pa so imeli vsi člani odprave zdravstvene težave. Tomaž je po štirih poskusih aklimatizacije v Messnerjevi smeri, v mokrem snegu, ki se je udiral do pasu, za trenutek že opustil upanje na vzpon. Tomaž pa v svoji prevzetosti nad Rupalsko steno ni bil edini. Ameriški plezalec Steve House je prvič prišel pod Nanga Parbat leta 1990; s slovensko odpravo je plezal po Schellovi smeri. Ta smer, ki je bila prvič preplezana leta 1976, vodi po levem robu Rupalske stene in je bila nekaj časa zelo priljubljena. House se je že kmalu po končani srednji šoli 22

HUMAR-prelom.indd 22

4/6/09 9:42:49 AM


Rupalska stena

odločil, da bo živel in plezal v Sloveniji. Ko je živel v Mariboru, se je brž včlanil v krajevni plezalni klub in se tesno spoprijateljil s številnimi slovenskimi plezalci. Mnogi so bili mnenja, da mu bo vajenstvo pri najboljših slovenskih alpinistih pomagalo na poti do vrhunskega alpinista. Toda leta 1990 se House še malo ni imel za pripadnika kakršnekoli elite. Vrha gore ni dosegel, ker je v baznem taboru II. zbolel za višinsko boleznijo. Izkušnjo je doživel kot ponižanje: »Vse skupaj se mi je zdelo kot znanstvena fantastika.« Po nekaj tednih taborjenja pod steno je začel sanjati o bolj ambicioznem podvigu, kot je vzpon po Schellovi smeri, in na dan, ko je zapustil goro, je bil že trdno odločen: »Nanga Parbat je bil moja prva ljubezen. In kot je značilno za vsako prvo ljubezen, se mi še sanjalo ni, kaj vse bo gora še zahtevala od mene.«2 Nanga Parbat ni zahteval nič manj kot najstrožji trening v obliki vedno težavnejših in zahtevnejših vzponov. In res, Housu je uspela cela vrsta zavidanja vrednih, že kar futuristično težavnih vzponov z nekaterimi najboljšimi alpinisti sveta, pogosto z bliskovito naglico. »Garal sem, da bi ga bil vreden. V upanju, da si pridobim njegovo naklonjenost, sem prepotoval ves svet. Veliko gora sem preplezal zanj.«3 V tem obdobju je bil eden njegovih soplezalcev tudi zgovorni in odločni ameri��ki alpinist Mark Twight, ki so ga mnogi imeli za najboljšega na svetu. Ko sta bila skupaj na Aljaski, je Twight priznal Housu, da je njegova kariera ekstremnega alpinista v zatonu, in da se mora House zato potruditi, da ga bo nasledil. Čeprav se je to v bistvu že dogajalo, Housova osebnost tolikšni odgovornosti – oziroma že kar slavi – ni bila dorasla; na javni pritisk, ki se je kmalu zgrnil nanj, še zdaleč ni bil pripravljen. Tudi sam je postal pretirano kritičen in osoren; z omalovaževanjem plezalnega 2

Steve House, Pure Alpinism on the Rupal Face, The Alpine Journal, 2006, str. 77

3

Ibid.

23

HUMAR-prelom.indd 23

4/6/09 9:42:49 AM


Bernadette McDonald: TOMAŽ HUMAR

sloga drugih alpinistov je šel marsikomu na živce. Glede na njegove vrhunske alpinistične dosežke so se mnogi spraševali, čemu ni preprosto dovolil, da bi njegovi uspehi govorili sami zase. Steve House in Tomaž Humar bi si bila težko bolj različna; Tomaž je vidno užival, kadar so bile vanj uprte oči javnosti. Seveda je bil sijajen plezalec, toda včasih se je zdelo, da je v govorjenju še boljši. Nekateri so to imenovali 'umetniška svoboda', drugi pa laž, še posebej, kadar je bilo govora o težavnosti. Plezalci in novinarji so ju radi primerjali; posebej zanimive so se jim zdele razlike med njunim 'javnim' in 'plezalskim' slogom. S tem so nehote povzročili precejšnjo zmedo, saj so primerjali dve povsem različni plati njunih osebnosti. Tomaž je iz teh primerjav pogosto izšel kot poraženec; njegovi javni nastopi za ugled resnega plezalca gotovo niso bili koristni. Pravzaprav je bil položaj obeh alpinistov v očeh javnosti precej podoben – oba sta bila deležna nenehnih kritik in preverjanja, hkrati pa tudi čaščenja. House je še naprej navdušeno plezal in sanjal o Rupalski steni. Slišal je za Tomaževe alpinistične načrte, saj se je o njih v tistem času precej pisalo. House je medtem postal tesen plezalni in osebni prijatelj s slovenskim alpinistom Markom Prezljem, ki ga je tudi prvega povabil na Nanga Parbat. Prezelj je odklonil in tako je Housa k vznožju Rupalske stene leta 2004 pospremil ameriški plezalec Bruce Miller. House je potrpežljivo čakal na ugodne vremenske razmere in konec avgusta sta bila z Millerjem pripravljena na vzpon po načrtovani smeri. Uspešno sta priplezala na 7500 metrov, ko je House nenadoma zbolel za višinsko boleznijo. Miller je vztrajal pri sestopu, in to sta po Messnerjevi smeri tudi storila. Kljub očitnemu neuspehu je svet njun podvig hvalil kot izjemen dosežek. House je pozneje javno izjavil, da je bila odločitev za sestop prej posledica Millerjevega strahu kot njegovih lastnih težav z višino, kar se je mnogim plezalcem zdelo nepošteno in neresnično. Miller je spomnil, da mu je House priznal, kako pomem24

HUMAR-prelom.indd 24

4/6/09 9:42:49 AM


Rupalska stena

ben cilj je zanj ta vzpon, in da je za uspeh »pripravljen tudi umreti«. To je bilo morda celo res, saj je House po Millerjevem odhodu iz baznega tabora kljub očitnim znakom višinske bolezni še zadnjič poskusil sam preplezati steno. Sanje so se očitno sprevrgle v obsedenost. Tako kot so leta 1953 napeto pričakovali, da bo Nanga Parbat prvič preplezan, sta se zdaj dva plezalca borila, da bi osvojila novo smer na gori, znani po neprizanesljivosti do človeških življenj.

25

HUMAR-prelom.indd 25

4/6/09 9:42:49 AM


Bernadette McDonald: TOMAŽ HUMAR

Drugo poglavje

BAZNI TABOR Junij 2005, Nanga Parbat, Rupalska stena Junija 2005 se je Tomaž Humar vrnil. Njegov cilj je bil še vedno isti – sam preplezati novo smer v Rupalski steni Nanga Parbata. V tokratni od­pravi je bila z njim precej raznolika skupina ljudi, kar je v javnosti sprožilo veliko ugibanja. Aleš Koželj je bil izjemno nadarjen 30-letni slovenski alpinist iz Tomaževega rodnega Kamnika; zadnji dve leti sta s Tomažem veliko skupaj trenirala in plezala. Izjemno zadržani in sramež­ ljivi Aleš je imel za seboj občudovanja vredno zgodovino alpinističnih odprav na Janak 2002, Aconcaguo 2003 in Čolatse 2005, slednji dve skupaj s Tomažem. Čeprav je Aleš veljal za enega najperspektivnejših slovenskih plezalcev na Himalajo, ni bil prepričan, ali si upa skupaj s Tomažem preplezati celo Rupalsko steno. Vsekakor pa sta načrtovala skupno aklimatizacijo, med katero se bosta njuni telesi navajali na škodljive učinke izjemne višine. V baznem taboru je bil tudi pogosti član Tomaževih odprav in njegov prijatelj, hrvaški plezalec in snemalec Stipe Božić. Stipe je bil naj­ uspešnejši hrvaški alpinist, saj je osvojil kar tri najvišje vrhove sveta: Everest, K2 in Kangčendzengo. Na nekaterih odpravah je bil tudi Tomaževa desna roka. Kljub osebnostnim razlikam sta zelo dobra prijate26

HUMAR-prelom.indd 26

4/6/09 9:42:49 AM


Bazni tabor

lja. Stipe strpno sprejema Tomaževo vihravo in vzkipljivo naravo, Tomaž pa ceni Stipetovo velikodušnost in dejstvo, da Stipe tudi ob njegovih najdrznejših podvigih ni nikoli pokazal najmanjše sence zavidanja. »Srečen je, kadar me vidi plezati,« pravi. Tudi Stipe je njuno prijateljstvo označil za zelo dobro in dodal, da se čuti odgovornega za potrebno organizacijsko podporo Tomažu. »Verjamem v njegove zamisli; imam ga za človeka, ki je sposoben nadgraditi moje sanje.« Stipe je izkušen, zrel, sposoben in zanesljiv – trdna protiutež Tomaževemu živahnemu geniju. Naslednji pomembni član odprave je bila tiha slovenska zdravnica iz Kranja, Anda Perdan. S svojo vitko postavo, kratko pristriženimi las­ mi in zadržanim vedenjem daje vtis skromne, razmišljujoče in vase zaprte ženske. Je tudi zelo dobra zdravnica, ki pozna vse težave, ki pestijo odpravo, saj je Tomaža spremljala že na petih prejšnjih himalajskih podvigih. In kar je še bolj pomembno – Anda je zaslužna, da je Tomaž po skoraj usodni poškodbi pred osmimi leti spet shodil. Zato je zelo dobro poznala njegovo zdravstveno stanje. Najbolj nenavaden član odprave je bila verjetno bioterapevtka Nataša Pergar, ki se spozna na avre. Kot avtorico knjige Vidne in nevidne poti so jo še posebej zanimale avre plezalcev med težavnimi vzponi; zadnja štiri leta je spremljala in razlagala Tomaževo energijsko sliko. Pravzaprav se je razvila v nekakšno alpinistično jasnovidko in Tomaževo osebno trenerko, ki mu pomaga, da si zastavlja prava vprašanja. Njena vznemirljiva pojava s skuštrano grivo rdečih las je dala odpravi poseben pečat neobičajnosti. Njena dolžnost je bila, da je natančno opazovala goro ter na podlagi svojih opažanj Tomažu svetovala ugodne dneve in ure. »Vsaka gora ima dušo ... če te gora ne sprejme, ti pa se ne ukloniš njeni volji, te bo uničila,« je rekel Tomaž. Nataša si je med proučevanjem gore zapisovala Tomaževo avro. Če je rdeča, je v njem preveč napadalnosti, modra pa pomeni izboljšanje. Za plezanje je najugodnejši 27

HUMAR-prelom.indd 27

4/6/09 9:42:49 AM


Bernadette McDonald: TOMAŽ HUMAR

trenutek, ko se pojavi tretje oko, zanesljivo znamenje Tomaževe tesne povezanosti z goro. To se je pokazalo med njegovim posebno nevarnim solo vzponom na Rzenik v Sloveniji, in Nataša je upala, da se bo pokazalo tudi tokrat. Praktični Stipe, ki ni bil prepričan o koristnosti Natašine navzočnosti, je pozneje rekel: »Čudovit človek je, vendar dvomim, da lahko kaj pomaga.« Zadnji član odprave je bila Maja Roš, ugledna novinarka s POP TV-ja, ki je bil tudi eden od sponzorjev odprave. Njena naloga je bila spremljati odpravo od začetka do konca in o njej redno poročati v Slovenijo. To ni bila njena prva tovrstna naloga; kot novinarka slovenskega časnika Delo je sodelovala v odpravi Ski Everest 2000, ko se je slovenski smučar Davorin Karničar kot prvi človek na svetu na smučeh spustil z Everesta. Podvig je natančno opisala v svoji knjigi Prvi na smučeh z Everesta. Dolgonoga, temnolasa lepotica širokega nasmeha sicer ni plezalka, je pa izrazito športni tip. V baznem taboru je bila zbirka najrazličnejše opreme, potrebne za sam vzpon in za njegovo snemanje: kamere, videotrakovi, snemalne naprave, satelitski telefoni, baterije, prenosni računalniki. Tomaž je prvotno načrtoval odpravo brez medijev, vendar se je moral zaradi ne­ ugodnega finančnega položaja sprijazniti z dejstvom, da bodo njegov podvig spremljali na internetu, na televiziji in v tiskanih medijih. Čeprav je medijska navzočnost deloma rešila Tomaževe denarne težave, jih je še več povzročila, saj so stroški z vsakim novim členom v tej medijski sestavljanki skokovito naraščali. In seveda tudi zapleti. Tomaž se je dobro zavedal nevarnosti medijske izpostavljenosti odprave, zato je vseskozi zatrjeval, da bi se medijem odrekel, če bi denar lahko priskrbel kako drugače. »Televizija je kompromis,« je govoril, »a vse niti so še vedno v mojih rokah.« Ta pristop v alpinističnih krogih seveda ni neznan, saj mnoge odprave svoje podvige redno dokumentirajo. Dnevna in celo urna poro28

HUMAR-prelom.indd 28

4/6/09 9:42:50 AM


Bazni tabor

čila medije oskrbujejo z novicami, sponzorjem pa omogočajo reklamo. Italijanski alpinist Simone Moro medijsko spremljanje alpinističnih odprav pozdravlja: »Za poklicnega plezalca je danes to tako rekoč nujnost.« Seveda pa ta filozofija ni deležna vsesplošnega odobravanja. Številni plezalci menijo, da je nenehna medijska navzočnost moteča in da včasih celo vpliva na potek in izid odprave, čeprav je z denarnega vidika koristna. Nekaterim se zdi, da mediji, zlasti internet, alpinizem banalizirajo, ga spreminjajo v ceneno propagando in skrunijo njegovo 'čistost'. Steve House, odločen zagovornik preprostejšega pristopa, ni mogel razumeti, čemu bi si nekdo nakopal toliko nepotrebnih težav, da bi lahko financiral odpravo. Pozneje istega poletja je preživel šest tednov v Pakistanu, plezal v isti steni in zapravil samo skromnih 11.000 dolarjev, za kar niti ni potreboval sponzorjev. Sam je rekel: »Meni je denar samo v napoto.« Ta znesek je bil sicer pri obeh odpravah nedvomno presežen, res pa je tudi, da sta bili to dve popolnoma različni odpravi, njuna proračuna pa primerljiva kot jabolka in hruške. Čeprav ni bil v baznem taboru, je bil pomemben član Tomaževe odprave tudi pakistanski organizator Nazir Sabir. Nazir je eden naj­ vplivnejših ljudi v Pakistanu, predsednik pakistanske alpinistične zveze, lastnik podjetja Nazir Sabir Expeditions in najuspešnejši pakistanski osvajalec osemtisočakov. Kot nekdanji državni sekretar za turizem ima tudi dobre zveze v vladnih krogih, kar se je v naslednjih dneh izkazalo za nadvse koristno. Tomaž, Stipe in Aleš so se pred vzponom najprej nameravali aklimatizirati v Messnerjevi smeri. S plezanjem in spanjem na najvišjih možnih mestih naj bi se postopoma navajali na padajočo raven kisika v gorah, Tomaž pa naj bi se tako pripravil na svoj solo vzpon. Upal je, da bo glede na svojo telesno pripravljenost in vremenske razmere začel plezati na polno luno oziroma dan ali dva pozneje. Med aklimatizacij29

HUMAR-prelom.indd 29

4/6/09 9:42:50 AM


Bernadette McDonald: TOMAŽ HUMAR

skim plezanjem in v baznem taboru je opazoval steno, študiral smer, spoznaval nevarnosti plazov in krušenja skal in določal relativno varne točke v steni. Stena je bila velikanska, smrtno nevarna uganka, ki jo je bilo treba razrešiti. Z vremenom se je nenehno spreminjala. Čeprav je imela odprava na voljo vremenske napovedi iz različnih virov, nobeden ni bil povsem zanesljiv, saj je Nanga Parbat ogromen, prosto stoječ masiv, ki ustvarja svoje lastno vreme. Z vsakim viharjem so nastopile padavine, po navadi kot težak, moker sneg. Ta je prožil strahovito nevarne plazove, v katerih bi se težko znašel še tako izkušen plezalec. Toda Tomaž je uspeval v prav takih razmerah; ker je preživel že veliko hudih preizkušenj, je postal slaven himalajski alpinist, v svoji domovini pa nacionalni junak. In čeprav razmere niso bile bistveno boljše kot leta 2003, je bil trdno odločen, da mu bo tokrat uspelo. Biti je moral hiter in učinkovit, saj naj bi celoten podvig ne trajal več kot enaindvajset dni. Taka samozavest pride po letih izkušenj v gorah – v Himalaji, Andih in Alpah. Toda Tomažev plezalski dar se je začel kaliti že v domačih gorah.

Kamnik, Slovenija, 1987 Tomaž se je rodil 18. februarja 1969 v verni delavski družini. Njihovo življenje v obdobju relativno stabilne socialistične Jugoslavije je bilo skromno, čeprav niso trpeli pomanjkanja. Toda Tomažev oče Maks Humar je imel za seboj razburljivo preteklost. Ko je bil še samski, je nekoč čez gore zbežal v Avstrijo. Prenagljeno odločitev je kmalu obžaloval in se predal avstrijski policiji, ta pa ga je nemudoma poslala nazaj domov. Od tedaj je bilo njegovo življenje eno samo garanje. Toda Maks je bil praktične in optimistične narave, in se nad trdo usodo ni pritoževal. Čeprav se je izšolal za čevljarja, je v resnici obvladal marsikaj, tako 30

HUMAR-prelom.indd 30

4/6/09 9:42:50 AM


Bazni tabor

kot mnogi ljudje njegove generacije. Postal je zidar in v mladih letih garal tudi po štirinajst do šestnajst ur na dan. 4. maja 1968 se je poročil z Rozalijo Globokar, dekle iz vasi Klečet na Dolenjskem. Ko je spoznala Maksa, je imela enaindvajset let in je delala kot prodajalka v veleblagovnici. Njun prvorojeni sin Tomaž je bil tih, ubogljiv in lepo vzgojen otrok. V šoli se je pridno učil in bil vzoren učenec. Sam pravi, da se je že v zgodnjem otroštvu počutil drugačnega: »Čuden sem bil že kot otrok ... rojen sem bil na pustni torek.« Slaba tri leta pozneje se je rodil drugi sin. Marjan Humar se je izšolal za gradbenega inženirja in se zaposlil v podjetju, ki gradi avtoceste. Tretji sin Matej je bil rojen leta 1975. Kot najbolj umetniško nadarjeni član družine je postal poklicni oblikovalec lesa. Tomaž je kot najstarejši otrok pogosto pazil mlajša brata in je tudi v poznejših letih do njiju ohranil zaščitniški odnos. Mama je imela veliko gospodinjskih dolžnosti, zraven pa je bila za polni delovni čas zaposlena v trgovini. Tudi oče je imel več zaposlitev – podnevi je kot zidar delal v tovarni, ponoči pa na črno pri zasebnikih. Zakonca Humar sta imela močno delovno etiko, ki sta jo vcepila tudi sinovom, vsakemu na svoj način. Bila sta tudi zelo pobožna človeka in zvesta katoličana. Tomaž se spomni, da so pred vsakim obedom in po njem molili, in da je bila to iskrena molitev, kakor tudi blagoslov hrane. Verouk je močno vplival nanj, in še danes se ponosno spominja prvega svetega obhajila in birme. Konec tedna so pogosto hodili na obisk na kmetijo očetovih staršev, kjer so imeli veliko domačih živali, na poljih pa so gojili žito in zelenjavo. Skoraj vso hrano so pridelali sami. Ob večerih so jedli zeljno juho s slanino, zraven pa slasten, sveže pečen kruh iz kmečke peči. Otroci so bili za posladek deležni pečenih jabolk, odrasli pa slivovke in jabolčnika. 31

HUMAR-prelom.indd 31

4/6/09 9:42:50 AM


Bernadette McDonald: TOMAŽ HUMAR

Epilog

PREDSTAVA SE NADALJUJE 29. oktobra 2007 je alpinistično javnost osupnila novica, da je Tomaž Humar prejšnjega dne sam preplezal južno steno Anapurne in osvojil vzhodni vrh. Novico je sporočil šerpa Ang Tšering, predsednik Nepalske planinske zveze in lastnik agencije Asian Trekking, ki je Tomažu pomagala pri organizaciji. Ang Tšering je prejel satelitski klic od Tomaža in novico o vzponu objavil na strani ExplorersWeb: »Asian Trekking s ponosom in zadovoljstvom sporoča, da je naš veliki prijatelj in priljub­ ljeni alpinist gospod Tomaž Humar iz Slovenije 28. oktobra 2007 uspešno opravil solo vzpon na Anapurno I (8091 metrov) po južni steni. Odprava se imenuje Humarjeva solo odprava na Anapurno I, 2007.« Nihče ni vedel, da je Tomaž na Anapurni, nihče ni vedel za njegov načrt, mnogi so o novici podvomili, vsi pa so hoteli vedeti več. A nasled­ nje dni je vladala zoprna tišina. In to od alpinista, ki bolj slovi po uspešni samopropagandi in medijski spretnosti kot po tihih in skromnih vzponih. Kaj neki mu je bilo, da se ni zmenil za medije? Naivnost? Težko verjetno. Domišljavost? Vprašanje. Protislovnost? Morda. Novice o vzponu so se širile z bliskovito hitrostjo; novinarji, alpinisti in zgodovinarji so si prizadevali odkriti podrobnosti. Začuda jih ni bilo. Radovednost je naraščala, še posebej lačni informacij pa so bili al286

HUMAR-prelom.indd 286

4/6/09 9:43:21 AM


Predstava se nadaljuje

pinisti. V naslednjih dneh se je novica o vzponu pojavila na različnih spletnih straneh, vendar nikjer ni bilo konkretnih podatkov. Nekateri so izrazili razočaranje nad Humarjevo zadržanostjo, in začuda so bili to isti novinarji, ki so mu prej očitali pretirano zgovornost. V pomanjkanju verodostojnih informacij so se o Tomaževem vzponu kmalu začele širiti govorice. Navsezadnje je šlo za legendarno južno steno Anapurne, na kateri je bilo vse prvič: nova smer, solo, alpski slog. Južna stena Anapurne je bila že več kot trideset let testni poligon številnih ambicioznih himalajskih alpinistov. Prvič sta jo leta 1970 preplezala Dougal Haston in Don Williams v okviru odprave, ki jo je vodil Chris Bonington. To je bil skupni juriš osmih alpinistov, ki so ob podpori šerp vzdolž nepretrgane črte fiksnih vrvi postavili šest taborov, za kar so potrebovali več tednov. Južna stena je bila ponovno preplezana šele čez enajst let, osvojili pa so jo Japonci, seveda spet s pomočjo fiks­nih vrvi. V naslednjih letih je sledilo še nekaj vzponov, med njimi spektakularni vzpon v alpskem slogu, ki sta ga leta 1984 opravila Katalonca Nil Bohigas in Enric Lucas. V šestih dneh sta preplezala v levo nagnjeno skalnato in poledenelo klančino, ki je imela ponekod kar 80-stopinjski naklon. Štiri leta pozneje sta poljska plezalca Artur Hajzer in Jerzy Kukuczka splezala novo smer po 1500 metrov visokem skrajno vzhodnem rebru južne stene. Rebro se dviga iz severovzhodnega kota južnega ledenika in se zahodno od točke, ki se imenuje Kang­ sar Kang ali Roc Noir, združi z vzhodnim grebenom Anapurne I. Preden sta se spopadla s 60-stopinjskimi ledenimi raztežaji na gornjem delu stene, sta v spodnjem delu napela vrvi. Sestopila sta prek Kangsar Kanga in po vzhodnem grebenu. V steni je bilo tudi več smrtnih nesreč; življenje so izgubili angleški alpinist Alex MacIntyre leta 1982, francoski alpinist Pierre Beghin leta 1992, ruski superzvezdnik Anatolij Bukrejev, ki je umrl leta 1997 med osvajanjem nove smeri na Fang v pogorju Anapurne, in Ramiro Nava287

HUMAR-prelom.indd 287

4/6/09 9:43:21 AM


Bernadette McDonald: TOMAŽ HUMAR

rette Carera leta 2006. Nato se je spomladi leta 2007 švicarski alpinist Ueli Steck sam lotil južne stene Anapurne. Po 300 metrih plezanja je zaradi skalnega podora omahnil s stene. Ko se je ponovno zavedel, je ugotovil, da je preživel 330-metrski padec, zato je raje sestopil. Septembra istega leta je ob vznožje stene prispel Tomaž. Na enem zadnjih velikih himalajskih izzivov je nameraval uporabiti svoj lastni sodobni pristop. V Nepal je priletel septembra, takoj krenil v Pokaro in naprej v bazni tabor pod Anapurno. Ni imel posebnega cilja; njegova edina želja je bila ponovno osvojiti osemtisočak. Ves september je bil nenavadno deževen in celo snežen, saj je bilo to obdobje monsuna, in je bilo lepih dni le za vzorec. Tričlanska odprava, ki so jo sestavljali dr. Anda Perdan, Jagat Limbu in Tomaž, si je v šali nadela vzdevek 'odprava potrpljenja'. Na južni strani Anapurne so bili popolnoma sami, razen korejske odprave, ki je bila namenjena na Fang. Tomaž je steno pozorno opazoval, dokler ni odkril smeri, ki se mu je zdela vredna tveganja, nato pa je le še potrpežljivo čakal, da so na njej zavladale primerne razmere. Medtem je za aklimatizacijo osvojil novo smer na Tarpu Čuli (5690 metrov). Ker se je slabo vreme vztrajno nadaljevalo, je imel obilo časa za razmišljanje, raziskovanje svojih notranjih občutij in vzgibov in za pisanje. V dnevnik je med drugim zapisal naslednje misli: Vznemirjenje je posledica vibracij. Sprožijo misel, ta pa se razvije v idejo. Ideja živi, dokler jo nosimo v srcu. Odvisna je od naše iskrenosti, pozornosti uma, samega življenja. Ko se predamo ideji, ni več ovir, ampak je le še POT. Vera, pogum, razumevanje nam pomagajo doseči 288

HUMAR-prelom.indd 288

4/6/09 9:43:21 AM


Predstava se nadaljuje

oltar žrtvovanja … Vse, kar ostane, je potovanje, potovanje na drugo stran, kjer pogum, vera, razumevanje niso več potrebni. Po več kot mesecu dni čakanja se je vreme končno razjasnilo. Tomaž je ugotovil, da bi ena od možnih smeri (ki sicer ne bi bila njegova prva izbira) kljub slabemu vremenu utegnila biti varna za plezanje. Trdil je, da jo je izbral »po občutku«. 24. oktobra sta se z Jagatom Limbujem podala v steno, prečila ledenik in si utirala pot skozi skalnate in ledene stebre pod glavno steno. Nekateri ledeni odseki so imeli več kot 80-stopinjski naklon, skalni odseki pa so bili v glavnem IV., nekateri pa tudi V.–VI. težavnostne stopnje po lestvici UIAA. Prvi bivak sta postavila na majhni ploščadi z imenom Skalni otok, na višini 5800 metrov. Tu sta bila zaradi izjemno močnega vetra prisiljena preživeti tudi ves naslednji dan. 26. oktobra ob šestih zjutraj je Tomaž zapustil bivak in začel plezati sam. S seboj je imel le najnujnejšo opremo – bivak vrečo, hrano in plin. Čelado, vrvi, plezalni pas in vse drugo je pustil Jagatu, ki bi moral v primeru, da se Tomaž ne bi vrnil s stene, sam sestopiti. Teren s približ­ no 60-stopinjskim naklonom je bil mešanica kamenja in ledu. Ob treh popoldne se je ustavil in si na višini 7200 metrov v led izkopal luknjo za drugi bivak. Plezanje doslej ni bilo tehnično zahtevno, in zdelo se mu je, da je to najbrž ena varnejših smeri na Anapurno. Ves naslednji dan je prebil v ledeni luknji, da bi se čim bolje aklimatiziral. Ker je bil sam v steni, je hotel preprečiti možnost edema. Veter je tega dne pihal s hitrostjo, ki je presegala 100 kilometrov na uro. V luknji je imel obilo časa za razmislek, kako bo zmogel 14-urni vzpon na vzhodni vrh in nazaj, ne da bi še enkrat bivakiral. Zavedal se je, da bi bila noč na prostem ob silovitem vetru, kakršen je pihal na vzhodnem grebenu, skoraj gotovo usodna, še posebej brez opreme za bivakiranje. Za Tomaža je 289

HUMAR-prelom.indd 289

4/6/09 9:43:22 AM


Bernadette McDonald: TOMAŽ HUMAR

bila odločitev, da bo plezal hitro in skoraj brez opreme, življenjsko pomembna, hkrati pa tudi zelo težavna. Po neprespani noči se je Tomaž 28. oktobra ob šestih zjutraj pripravil na nadaljnje plezanje. Nebo je bilo jasno, veter pa hud in ledeno mrzel. Plezal je skoraj neotovorjen, saj je imel s seboj le dva litra sadnega soka, ki je zmrznil že v prvi uri. Po dveh urah plezanja je dosegel vzhodni greben na 7500 metrih in prišel do točke, ki sta jo v svojem brezhibno izvedenem vzponu na vzhodni greben Anapurne I leta 1984 prečila švicarska alpinista Erhard Loretan in Norbert Joos. Tomaž se je kljub izjemno močnemu vetru prebijal naprej proti vzhodnemu vrhu. Ob desetih dopoldne je imel za seboj že večji del vzhodnega grebena in vrh se je zdel kot na dlani. Toda moč vetra je naraščala z vsako uro in metrom višine, sunki pa so dosegali že od 100 do 150 kilometrov na uro. Tomaž si ni mogel kaj, da ne bi pomislil na leto 1997, ko je podoben sunek vetra z vršnega grebena Nuptseja odnesel njegovega soplezalca Janeza Jegliča. Za zadnji odsek grebena je zaradi krhke ledene skorje in nesprijetega snega potreboval skoraj pet ur. Med posebej močnimi sunki se je vsakič vrgel na tla, in nadaljeval šele, ko se je veter toliko unesel, da ga ni mogel več odpihniti. Malo pred tretjo popoldne je Tomaž dosegel 8047-metrski vzhodni vrh. Zdaj se je moral odločiti: naj spleza še na glavni vrh Anapurne? Sam je rekel: »Zaupam v Boga, molim, počutim se varnega! Celo če bi bilo vreme dobro, si ne bi nikoli upal nadaljevati do 8091 metrov visokega glavnega vrha, kajti Bog mi je dal to možnost že leta 1995.« Z veseljem se je spominjal trenutkov, ko je stal na vrhu: »Čeprav vreme ni bilo najboljše, sem bil povsem miren. Čutil sem se živega, zelo živega! Kajti človek je zares živ šele, ko ga ni več strah živeti ali umreti.« Tomaž je kmalu začel sestopati. Malo pod vrhom je poklical Jagata in mu sporočil, da je že na poti navzdol. Jagat si je oddahnil, saj je za Tomaževo srečno vrnitev molil že več kot pet ur, odkar sta se ob dese290

HUMAR-prelom.indd 290

4/6/09 9:43:22 AM


Predstava se nadaljuje

tih dopoldne zadnjič slišala po radijski zvezi. A najtežji del plezanja se je šele začenjal; Tomaž je napredoval počasi, in ko se je zvečerilo, je bil šele na začetku vzhodnega grebena. Zdaj je bil že pošteno utrujen, ker že več ur ni ne jedel ne pil. Ker se sled vzpona v temi ni več videla, se je kmalu izgubil. V takih trenutkih je moč črpal iz duhovnosti: »Izgubil sem se, toda v duši vem, da je Bog z mano.« Tako kot med vzponom na Nuptse mu je čelna svetilka zaradi nizke temperature tudi tokrat odpovedala. Ustavil se je in počakal, da je vzšel mesec. Bivak na 7200 metrih je dosegel šele ob pol devetih zvečer; kljub popolni izčrpanosti je v dolino poslal naslednje sporočilo: blažen v bivaku. nova smer do 7500 m +, nato najdaljše po­tovanje vase. anapurna east 8000 m + in nazaj po 14 urah v zemeljskem času. vse o. k., ampak če je to veter 60 km/h, potem jaz vozim počasi. Potem ko je Tomaž poslal sporočilo, je meditiral, molil, si pripravil skodelico čaja in čakal na zoro. Ob 8.00 zjutraj je nadaljeval sestop proti prvemu bivaku na 5800 metrih in se po štirih urah vrnil k Jagatu. Nato je poklical svojo zdravnico Ando Perdan, ki ga je čakala v baznem taboru, starše, Majo, otroka, nazadnje pa še agencijo za trekinge. Vsem je sporočil, da je dosegel vrh in varno sestopil. Z Jagatom sta se nato skupaj vrnila v bazni tabor, kamor sta prispela ob pol devetih zvečer. Naslednje jutro so pospravili tabor in se pripravili na vrnitev domov, še prej pa so pomagali organizirati reševanje treh članov korejske odprave na Fang. Spustili so se do Čumrunga na 2100 metrih, od tam pa naprej v Katmandu, kjer so 2. novembra obiskali himalajsko kronistko Elizabeth Hawley in Richarda Salisburyja. Med štiriurnim obiskom so jima predali fotografije in uradno poročilo o vzponu. ­Elizabeth Hawley je potrdila, da je Tomaž resnično splezal novo smer. 7. ­novembra so bili že nazaj v Sloveniji. 291

HUMAR-prelom.indd 291

4/6/09 9:43:22 AM


Bernadette McDonald: TOMAŽ HUMAR

V devetih dneh po prvem poročilu o vzponu se je vsa alpinistična srenja spraševala, kaj se je pravzaprav zgodilo. Med alpinističnimi novinarji so krožila elektronska sporočila, ki so se začenjala z: »Če je res … po nepotrjenih poročilih … možni vzpon …« Ker dejstva niso bila znana, so se začela ugibanja. Prvo vprašanje je bilo, ali si vzpon sploh zasluži oznako solo. Po mnenju nekaterih novinarjev to ni bil pravi solo, ker je Jagat Limbu Tomaža pospremil do vznožja stene na 5800 metrov, da bi mu pomagal varno premagati ledeni slap. Nekateri so nato ugotovili, da je Tomaž ponovil poljsko smer iz leta 1988, ki sta jo osvojila Hajzer in Kukuczka. V poročilih je pisalo, da je Tomaž »verjetno bolj ali manj natančno sledil poljski liniji, čeprav v alpskem slogu in popolnoma solo«. Najbolj vestni med zgodovinarji alpinizma so se obrnili neposredno na Hajzerja; po ogledu podrobnih risb smeri se je izkazalo, da sta bili Tomaževa in poljska smer različni, da sta potekali po različnih terenih in da sta imeli le eno samo stično točko na ledeni ploščadi na 5800 metrih, kjer si je Tomaž postavil prvi bivak. Tomaž je ob tem pripomnil: »Splezal sem novo smer v čistem alpskem slogu, ne da bi vedel, da je nedaleč od moje nove smeri že leta 1988 plezala neka druga odprava.« Resnici na ljubo je vseeno malce nenavadno, da Tomaž ni vedel za poljsko odpravo, saj je bil njen vzpon zelo podrobno dokumentiran. Nadaljnje poizvedbe so bile še bolj zanimive: očitno so trije francoski alpinisti že leta 2000 plezali v bližini Tomaževe smeri, vendar vzpona niso uradno prijavili, ker so plezali brez dovoljenja. Novinarji so nato navezali stike s Francozi; Christian Trommsdorff, Yannick Graziani in Patrick Wagnon so bili nemalo presenečeni, da so poleg njih po isti smeri plezali tudi Tomaž in oba Poljaka. Po podrobnem ogledu fotografij se je nato izkazalo, da je francoska smer potekala drugje kot poljska in da je bila enaka Tomaževi smeri. Francozi so zares preplezali 1500-metrsko južno steno Kangsar Kanga, desno od poljskega vzho292

HUMAR-prelom.indd 292

4/6/09 9:43:22 AM


Predstava se nadaljuje

dnega rebra, izstopili pa so na vzhodnem grebenu Anapurne, pod vrhom Kangsar Kanga. Njihov prvotni cilj je bil vzhodni vrh Anapurne, vendar so bili zaradi močnega vetra in izčrpanosti prisiljeni prečiti severni greben, kjer so še eno noč bivakirali, nato pa po istem grebenu sestopili. »Res smo bili na robu moči,« je povedal Trommsdorff. Ob tem se je pojavilo vprašanje, ali je moč razglasiti smer, če odprava ne doseže vrha. Tradicionalisti v alpinističnih krogih so to mož­ nost zavrnili; če ni vrha, ni smeri. Evropejci so se problema lotili na sodobnejši način; razvili so teorijo, da se 'smer' izteče ob logičnem zaključku oziroma se konča, 'ko se nehajo težave'. Ta pristop je bil malce sporen, ker so od takrat naprej številni plezalci ugotovili, da je smer velik izziv tudi onkraj točke, kjer naj bi se 'težave nehale'. Urednik revije American Alpine Journal John Harlin je povedal, da je zadnje čase v vsakem poročilu o smeri, ki se je končala pod vrhom, pripisal »do te in te točke«. Po njegovem mnenju bi moral plezalec preprosto in pošteno povedati, kaj je preplezal, drugi plezalci pa naj se nato sami odločijo, kaj mislijo o njegovem dosežku. Francozi očitno niso dosegli vrha, toda po mnenju ameriške revije bi njihov vzpon vseeno lahko poimenovali prvi vzpon po novi smeri, a le do vzhodnega grebena. Seveda pa smeri sploh niso mogli poimenovati, ker ni bila prijavljena. Elizabeth Hawley za francoski vzpon sploh ni vedela, zato ga tudi ni vnesla v svojo uradno himalajsko bazo podatkov. Zanj nista nikoli slišala niti Artur Hajzer niti Ueli Steck. Pač pa je bil opisan v nekaterih evropskih alpinističnih revijah, torej kljub svoji dvomljivi legitimnosti oziroma legalnosti ni bil izmišljen. Francozi so ga opravili in so ga nameravali razglasiti za prvi vzpon. V tem primeru bi bil Tomažev vzpon drugi. Po drugi strani pa bi lahko tudi rekli, da je Tomaž – misleč, da pleza po novi smeri – kljub vsemu vstopil v območje neznanega. Trommsdorff je rekel: »Očitno (Tomaž) ni splezal nove smeri, čeprav naš vzpon ni bil 'uraden'«. Tomažev položaj je opisal precej nepri293

HUMAR-prelom.indd 293

4/6/09 9:43:22 AM


Bernadette McDonald: TOMAŽ HUMAR

zanesljivo: »Če si hi-fi plezalec kot Humar in hočeš splezati novo smer, najprej poiščeš informacije … Vsekakor bi bil moral vedeti vsaj za poljsko smer.« To je res; francoska smer je bila morda neznana, poljska pa prav gotovo ne. Začuda pa je niso poznali niti Francozi. Po Tromms­ dorffovem mnenju bi si Tomaž lahko upravičeno pripisal prvi solo vzpon na vzhodni vrh Anapurne I. Tomaž je francoski vzpon sprejel, rekoč: »Če nekdo nekam spleza z dovoljenjem ali brez, to na sam vzpon ne vpliva. Kar je preplezano, je preplezano. Konec besed.« Opozoril pa je na skrito sporočilo plezanja brez dovoljenja: »Lahko poskusiš, če te nihče ne ujame! To me spominja na Divji zahod.« Kar zadeva vrednost prvega ali drugega vzpona, je Tomaž odgovoril: »Zame tu ni nobene razlike. Bistvo vzpona ostane nespremenjeno. Spremeni se le statistika. Posameznik odloča, kaj mu največ pomeni.« Nato so se začela prerekanja o tem, ali je bil Tomažev vzpon tehnično res izveden na južni steni Anapurne ali na kakšni drugi, manj znani steni. To vprašanje pravzaprav ni tako neumno, kot se zdi, saj je južna stran Anapurne obsežna in razvejana. Stena je namreč stisnjena med dva glavna grebena – eden vodi na južni vrh Anapurne, drugi oziroma vzhodni pa teče južno od Ledeniške kupole (Glacier Dome). Vzhodna stran Anapurne sega do podvrha, imenovanega Kangsar Kang ali Roc Noir, in največji navdušenci prisegajo, da vzpon, ki se konča pod tem vrhom, ne bi smel biti priznan kot južna stena. Zdelo se je, da je bilo strokovnjakom bolj pomembno to, kar Tomažu ni uspelo, kot to, kar je zares dosegel. Tomaž je vse prerekanje hladno odpravil z besedami: »Očitno vedo več o vzponu kot jaz. Sploh pa sem steno preplezal za svojo dušo.« Čeprav je pravilna statistika o tem – oziroma kateremkoli – vzponu prav gotovo pomembna, je treba razumeti tudi globlji vzrok oziroma namen plezalčeve odločitve. V tem primeru je šlo očitno res bolj za dušo kot za alpinistični rekord. Proti koncu novembra so na ExplorersWebu začeli intervjuvati hi294

HUMAR-prelom.indd 294

4/6/09 9:43:22 AM


Predstava se nadaljuje

malajske alpiniste in jih spraševati, kaj menijo o Tomaževem vzponu. Piotr Pustelnik, Ueli Steck in Artur Hajzer so si bili enotni glede dveh stvari – s Tomaževim vzponom ni nič narobe, Trommsdorffove smeri pa tudi oni niso poznali. Artur Hajzer je na vprašanje o težavnostni stopnji tega dela stene odgovoril: »Za nas je bil to težak vzpon. Po mojem mnenju je Tomažev dosežek sijajen.« Simone Moro, ki je bil soplezalec Anatolija Bukrejeva, ko ga je na božični dan leta 1997 na Anapurni zasul plaz, je zapisal: »Čestitke Humarju! Vzpon je velik dosežek, najsi gre za novo smer, varianto ali ponovitev.« Tomažu je čestital tudi House. Toda strokovnjaki so še naprej premlevali težavnost smeri, in človek si ne more kaj, da se ne bi čudil njihovemu dvomu in dlakocepst­ vu. Morda je bila vsega tega kriva Tomaževa velika priljubljenost. Čudno, kolegi alpinisti, ki so mu od nekdaj očitali, da rad nastopa pred kamerami, so mu tokrat zamerili, da ni hotel nastopati. Na vprašanje, naj pojasni razliko med svojo nekdanjo naklonjenost­ jo medijem in tokratnim razmeroma neopaznim vzponom, je Tomaž odgovoril, da je kamere uporabil le na treh odpravah. Poudaril je, da sta bila kdaj in kje vedno stvar njegove odločitve: »Moje odločitve so samostojne, brez zunanjih pritiskov in pomoči. Torej sem za vse sam odgovoren. Vsakdo ima možnost izbire. Živi in pusti živeti, kot radi rečejo budisti.« Nenehne kritike svojega vedenja in sloga plezanja je zavrnil z besedami: »Tako govorjenje je ceneno … zame je alpinizem plezanje, ne prepiranje.« Morda ni bila kriva Tomaževa priljubljenost, ampak dejstvo, da je izstopil iz tesno povezane, elitistične plezalne bratovščine. Morda je tako tudi v svetu sodobne klasične glasbe, kjer je užitek nastopanja več­ ji, če igraš maloštevilnemu, a izbranemu občinstvu poznavalcev. Čarobnost intimnosti se izgubi, brž ko začneš nastopati pred množicami. Tomaž ni bil prvi alpinist, ki so ga kolegi zavrnili, ker je alpinizem za295

HUMAR-prelom.indd 295

4/6/09 9:43:22 AM


Bernadette McDonald: TOMAŽ HUMAR

stavil preširoko – s predavanji, pisanjem, materialno blaginjo, pri­­ljub­ ljenostjo, slavo. Morda za Tomažev široki pristop v dejavnosti, ki naj bi veljala za elitistično in nerazumljeno, preprosto ni bilo dovolj str­p­ nosti. Nazadnje je tudi Tomaž izrazil svoje mnenje o čistosti alpinistične druščine: Spoznal sem, da obstajata dve skrajnosti alpinizma. Puristi prisegajo zgolj na svoj slog. Zanje je vsak drugačen korak napačen. Če si en sam korak za njimi, te bodo imeli za šibkega in manjvrednega. Če pa si drzneš narediti korak naprej od tako imenovanega 'čistega sloga', bodo rekli, da si preveč častihlepen, preveč populističen, preveč duhoven ali preveč neodgovoren. Ne bi rad, da bi me narobe razumeli: s purističnim slogom ni nič narobe, dokler se držiš svojih pravil. Težave se pojavijo, ko postaneš materialistično usmerjen; v tistem trenutku duh umre in zaživi kompromis. Druga stran purizma pa je nekaj, kar bi označil za 'posiljevalski slog'; njegovi zagovorniki se ne menijo za mnenja, etiko in naravo. Plezajo, da bi dosegli cilj, vrh in uspeh, pri čemer ne izbirajo sredstev. To je bolj podobno vojaškemu slogu kot temu, kar smo nekoč imenovali klasični himalajski slog. Če stene ne morejo preplezati z desetimi ljudmi, jih pripeljejo dvajset, in če to ni dovolj, jih pripeljejo še več. A ne gre le za plezalce: pritovorijo tudi jeklenke kisika, kilometre vrvi, težke šotore in na tone opreme. Kaj pa okolje, etika in spoštovanje matere narave? Po mojem mnenju se nobeden od teh dveh slogov ne sklada z duhom časa, v katerem živimo. Kljub temu bi bilo za vse nas bolje, če bi se več ukvarjali z lastnimi vzponi in manj s tujimi. Če bosta oba sloga v prihodnosti napredovala, tekmovala in izigravala drug drugega, se bomo kaj kmalu znašli v polo296

HUMAR-prelom.indd 296

4/6/09 9:43:22 AM


Predstava se nadaljuje

žaju, ki ga je Tiziano Terzani v svoji knjigi Pisma proti vojni opisal z besedami: »Ko se začne vojna, je prva žrtev resnica!« Tomaž je bil leta 2005 po vrnitvi z Nanga Parbata najbolj znana osebnost v svoji domovini. Ob takšni slavi bi lahko počel karkoli – vstopil v politiko, postal televizijska zvezda, uvedel lastno znamko alpinističnih oblačil … Namesto tega pa je raje obudil svoje podjetje ter se začel posvečati vrtnarjenju, družini, prijateljem in treningu. Med treningom v Sloveniji, Alpah in Nepalu se je umsko, duhovno in telesno pripravljal na plezanje. Oktobra 2007 je imel za seboj že dovolj treninga za svoj prvi solo vzpon po južni steni Anapurne. Zadnjih 2247 metrov proti vzhodnemu vrhu je preplezal sam. Kljub izjemno slabemu vremenu je plezal v alpskem slogu. Plezal je brez vnaprejšnje publicitete in brez slehernega pompa, k čemur je Vince Anderson pripomnil: »Kar zadeva odsotnost medijev, mu lahko samo čestitam, da se je uprl skušnjavi in pred vzponom ni izkoristil odlične priložnosti za reklamo.« Nato je dodal: »Toda le čas bo pokazal, ali mu bo po vzponu ostalo dovolj ponižnosti, da bo lahko kljuboval strahovitemu pritisku medijev.« Ko so Tomaža vprašali, kaj je hotel z vzponom na Anapurno povedati – na primer pokazati 'zmagoslavno vrnitev' –, je preprosto odgovoril: »Vedno sem tu. Nikamor nisem šel.« Po kratkem izletu na toplo v Egipt in po hitrem nočnem vzponu na goro Sinaj se je Tomaž končno vrnil domov počivat, zdravit ozebline na treh prstih in razmišljat. »Spoznal sem, da ni pomembno, kolikokrat padeš, ampak da se vedno znova pobereš, nadaljuješ in gledaš naprej v prihodnost. Vsak vzpon je zgodba zase. In po vsakem prideš nazaj drugačen. Tvoja zavest raste, in to je najpomembnejše. Če pa na potovanju še uživaš, ni več kaj dodati.«

297

HUMAR-prelom.indd 297

4/6/09 9:43:23 AM


Bernadette McDonald: TOMAŽ HUMAR

Spremna beseda

TOMAŽ HUMAR Čez čas spoznaš razliko med držanjem za roke in objemanjem duše. Spoznaš, da ljubezen ne pomeni odprtosti in da družba ne pomeni varnosti. Začneš se zavedati, da poljubi niso pogodbe, darila pa ne obljube. Poraze priznavaš s ponosno dvignjeno glavo in široko odprtih oči, pokončno kot mož, ne potrto kot otrok. Naučiš se graditi ceste za danes, ker je jutri za načrtovanje preveč negotov. Čez čas spoznaš, da te celo sonce opeče, če se mu predolgo izpostavljaš. Zato zasadi vrt zase, neguj svojo dušo in nikar ne čakaj, da ti kdo drug prinese rože. Vedi, da ti res lahko uspe … da si res močan in res vreden. Izziv je del tebe, del tvoje zgodbe. Ne boj se izzivov, ker so te sami izbrali. Bolj ko je izziv nevaren in skrivnosten, več je vreden. Kaj pa dvomi? Če si dovolimo dvomiti, izbrišemo svojo prihodnost in postanemo ujetniki preteklosti. In pozneje, ko spomini zbledijo, končamo ujeti v praznini, kjer si ne moremo pomagati. Edino, kar nas lahko reši, je namen. Če se tega lahko zavemo, je naša dolžnost, da mu sledimo – in ponovno vstopimo v krog stvarjenja. Vreden si toliko, kot misliš. Občutek večvrednosti nikomur ne koristi, ker ne moreš biti nad seboj, ampak lahko le rasteš in se boriš proti 298

HUMAR-prelom.indd 298

4/6/09 9:43:23 AM


Tomaž Humar

lastnim slabostim. Samozvani puristi pridigajo s svojih prižnic, da bi prikrili lastne napake. Kot pravi pregovor: »Ko govoriš o drugih, govoriš o sebi.« Kdor nima nič povedati o sebi, govori o drugih. Bolj ko trošiš energijo za spreminjanje drugih, manj ti je ostaja zase. Sočutna misel: spremeni sebe, in spremenil boš svet. Talenti so darilo življenju. Talenti so brez cene; ne da se jih kupiti, povečati, posoditi ali izgubiti … talenti so vrednost, ki nam je dana z namenom, in jih je treba spoštovati. Kdor zavrača svoje talente, na koncu izgubi samega sebe. Bolj ko jih sprejemaš, ceniš in se učiš živeti z njimi, bližje si namenu svojega bivanja. Na ta svet smo prišli z namenom; ko s čiščenjem uma spoznamo same sebe, spoznamo tudi namen svojega življenja. Veliko razmišljam. To je nekaj, na kar mora biti človek pripravljen; mišljenje ne bi smelo biti samoumevno, kajti misli so naše dragocene stvaritve. Do njih čutim kar največjo odgovornost. Moji trenutki 'odsotnosti' – večina ljudi bi jim rekla meditacija – so edini trenutki, ko lahko razumem čudovito polnost življenja. Tako kot je najglasnejši hrup tišina, in se v njej skrivajo odgovori na vsa naša vprašanja, se največje stvari rodijo spontano. To zavedanje je bistveno za našo svobodo. Toda resnično svobodni smo šele, ko nam ni mar in nismo na nič nave­ zani. Podobno je z resnico; ni nam je treba iskati, še manj se boriti proti njej … resnica preprosto je. Je ali ni. Mi jo moramo samo sprejeti … Preprosto! Najtežje in najpomembnejše stvari v življenju so preproste – ali drugače povedano, najboljše stvari v življenju so nam prepovedane in dostopne hkrati. Z vsako novo preizkušnjo spoznam, kako rad imam življenje; in živim ga šele, ko me ni strah smrti in ne življenja samega. 299

HUMAR-prelom.indd 299

4/6/09 9:43:23 AM


Bernadette McDonald: TOMAŽ HUMAR

Obe možnosti sta neločljivo povezani v večnem krogu. Zato resnice življenja ne iščem v zemeljskih nagradah, na katerih se nabira prah. Moj življenjski sen je večni boj za notranji mir in srečo, prežet z ljubeznijo, ki je ustvarila svet.

300

HUMAR-prelom.indd 300

4/6/09 9:43:23 AM


Viri

Zahvale

Med plezanjem v Paklenici pred nekaj leti sem Tomažu prvič omenila, naj napiše svojo zgodbo. Njegovo pripovedovanje se mi je zdelo zelo zanimivo in prepričana sem bila, da bo navdušilo tudi druge. A čeprav sem mu to še večkrat omenila, ga ni zanimalo. Najbrž tudi ni imel časa, saj je bila njegova najpomembnejša dejavnost plezanje, ne pa pisanje. Nazadnje mi je predlagal, naj knjigo napiševa oba. In to je bil začetek. Angleški pisec in plezalec Andy Cave mi je svetoval, naj se obrnem na Tonyja Whittoma iz založbe Random House, ki je bil urednik Cavove nagrajene knjige Learning to Breathe. Njegov nasvet sem upoštevala. Hvala, Andy. In hvala tudi Tonyju, ki je moj predlog sprejel z navdušenjem. V obdobju, ki je sledilo, sem se iz Banffa, kjer živim, veliko vozila v Slovenijo in nazaj. Ure in ure sem letala za Tomažem in drugimi slovenskimi alpinisti, ki so bili vsi veliko hitrejši od mene. A kako zabavno je bilo, ko sem se vsa zadihana z magnetofonom pod roko podila po slovenskih hribih in se trudila, da bi imeli intervjuji rep in glavo. Veliko hvaležnosti dolgujem tistim, ki so si vzeli čas zame in mi potrpežljivo odgovarjali na vprašanja, ko sem se trudila doumeti zapletene odnose v ambiciozni in tekmovalno naravnani slovenski alpinistični srenji. Hvala Vikiju Grošlju za podrobne opise dogodkov. Dr. Anda Perdan se je izjemno potrudila, da se je spomnila vseh podrobnosti To-

h

303

HUMAR-prelom.indd 303

4/6/09 9:43:23 AM


Bernadette McDonald: TOMAŽ HUMAR

maževega okrevanja in mi priskrbela njegovo popolno zdravstveno kartoteko v pisni obliki. V veliko pomoč mi je bil tudi Stipe Božić, za kar se mu iskreno zahvaljujem. Tone Škarja in Bojan Pollak sta mi veliko pomagala že s tem, da sta mi orisala zgodovino in politiko Planinske zveze Slovenije; priznam, nisem pričakovala, da bo ta del zgodbe tako zanimiv in zapleten. Slovenski alpinisti Silvo Karo, Marko Prezelj, Marija Štremfelj in Aleš Koželj so mi velikodušno naklonili svoj čas in razmišljanja. Tudi doma v Ameriki sem imela to srečo, da sem lahko govorila z mnogimi, ki so Tomaža bodisi poznali bodisi slišali zanj. To so ljudje, katerih mnenja cenim: Valery Babanov, Mark Twight, Vince Anderson, Steve House, Barry Blanchard, Christian Beckwith, Dougald MacDonald in John Harlin. Bilo je veliko medcelinskih telefonskih pogovorov in izčrpnih debat po elektronski pošti z alpinisti z vsega sveta. Posebno zahvalo za ustrežljivost si zaslužijo Simone Moro, Carlos Carsolio, Alex Huber, Christian Trommsdorff, Nazir Sabir, Reinhold Messner, Lindsay Griffin in Ed Douglas. Reinholdu Messnerju sem še posebej hvaležna za njegovo velikodušno ponudbo, da napiše spremno besedo. Elizabeth Hawley in Richard Salisbury sta mi zelo veliko pomagala z dejstvi – in mnenji. Imela sem ta privilegij, da mi je Gerold Biner pripovedoval o zaplete­ nosti helikopterskega reševanja, in moje nenehno dopisovanje z Rašidom Ullahom Baigom je darilo, ki sem ga dobila med pisanjem te knjige. Nekega večera v maju 2007 se nama je s Tomažem na večerji v italijanskem Trentu pridružil Chris Bonington. To je v zgodbo prineslo preobrat. Njegovi koristni nasveti so nama pomirili razrvane živce. Hvala ti, Chris. Hvaležna sem vsem, ki so rokopis pregledali s strokovnih vidikov: Jeff Boyd z vidika uradne, Ann Krcik in Francesca McCartney pa z vi304

HUMAR-prelom.indd 304

4/6/09 9:43:23 AM


Zahvale

dika alternativne medicine. Hvala tudi Marcu Ledwidgeu, ki je tako natančno prebral vse v zvezi s helikopterji. V veliko veselje mi je bilo delati z urednikom Tonyjem Whittomom. S svojo izkušenostjo, obzirnostjo, blagim priganjanjem in iskreno naklonjenostjo mi je dal energijo za dokončanje dela. Enako hvalež­ na sem njegovim sodelavcem v založbi Random House, zlasti Jamesu Nightingalu. Leslie Miller, ki mi je pomagala pri zasnovi prvotne različice rokopisa, se zahvaljujem za odlične strokovne nasvete. Hvala tudi Janezu Alešu za odlične in natančne prevode. Tako kot vedno sem bila tudi tokrat deležna obilne podpore s strani prijateljev, družine in pisateljskih kolegov. Hvala Marii Coffey, Tomu Hornbeinu, Charlieju Houstonu, Christianu Beckwithu, Billu Buxtonu, kulturnikom iz domačega Banffa in pisateljicama iz poletne šole pisanja (Banff, 2007) Marni Jackson in Julie Summers, ki sta me podpirali in se zanimali za moje delo. Hvala seveda tudi mojemu možu Alanu, ki je prebral vse začetne osnutke in potrpežljivo poslušal moje dogodivščine, povezane z nastajanjem knjige. Brez njegove podpore tega napora ne bi zmogla. Tomaževi najbližji so bili izjemno odprti za moje radovedno po­ izvedovanje. Rozalija in Maks Humar sta me prijazno sprejela, Sergeja se je resno poglobila v vsa moja vprašanja, Tomija je moje nadle­ govanje zabavalo, Urša pa me je prenašala potrpežljivo in s humorjem. Ne vem, kako naj se primerno zahvalim Maji, ki mi je zaupala svoja čustva in razmišljanja, mi priskrbela obilo pisnega gradiva o odpravi na Nanga Parbat in z vsem tem pomembno prispevala k nastanku knjige. In potem še Tomaž. Še vedno ne morem verjeti, da je vzdržal pri miru toliko časa, da mi je dal vse, kar sem potrebovala za knjigo – ne le zgodbe o gorah, ampak tudi fotografije, videoposnetke, osebne spomine, ne nazadnje pa tudi svojo knjigo Ni nemogočih poti. Vseskozi mi je 305

HUMAR-prelom.indd 305

4/6/09 9:43:23 AM


Bernadette McDonald: TOMAŽ HUMAR

bil v veliko pomoč, toda ker je to biografija in ne avtobiografija, prevzemam odgovornost za vse morebitne napake. Nikoli ne bom pozabila dne, ko smo se Tomaž, Tony Whittome in jaz prvič sestali v uradnem okolju jedilnice galerije Tate v Londonu, in je Tomaž, ki naju je navdušeno zabaval s svojimi zgodbami, z živahnim gestikuliranjem skoraj obglavil natakarja. Prav tako ne bom pozabila večera, ko sem se po celodnevnem letanju za Tomažem po slovenskih hribih vrnila v svojo sobo z lepim namenom, da bom vsebino najinega večurnega pogovora, ki sem ga posnela, spravila na papir. Predstavljajte si, kakšna groza me je obšla, ko se je iz magnetofona slišalo le moje glas­no sopenje. Morda me je Tomaž v dveh letih pisanja te knjige z najinimi sprehodi po gorah res utrudil, vendar mi je tudi odprl dušo in srce ter mi zaupal svoje sanje in razočaranja. Upam le, da je knjiga zgovoren odsev njegove neizmerne strasti do življenja.

306

HUMAR-prelom.indd 306

4/6/09 9:43:24 AM


Jhe

l

um

N

PA K

IST A

HUMAR-prelom.indd 307

Islamabad

I

Nanga Parbat

H

N

I

M

D

Delhi

Ind

I

A

J

L

A

Bobaje

A

K

N

J

A

E

Daulagiri

T

Ga ngara

I

A

T

S I

B

E T

K A

P

A

L

Šišapangma Ganeš V Nuptse Mount Everest Ama Dablam Čolatse Jannu Katmandu

Anapurna

J

Zahvale

es ng Ga

307

4/6/09 9:43:29 AM


Bernadette McDonald: TOMAĹ˝ HUMAR

Ama Dablam, Humarjeva in Furlanova nova smer po severozahodni steni, ki sta jo preplezala leta 1996.

308

HUMAR-prelom.indd 308

4/6/09 9:43:29 AM


Poglavje

Bobaje, Humarjeva smer, ki jo je sam preplezal leta 1996. Polna črta označuje vzpon, pikčasta pa sestop.

309

HUMAR-prelom.indd 309

4/6/09 9:43:30 AM


Bernadette McDonald: TOMAŽ HUMAR

Nuptse, nova smer, ki sta jo leta 1997 osvojila Humar in Jeglič.

310

HUMAR-prelom.indd 310

4/6/09 9:43:31 AM


Poglavje

Ĺ tiri smeri v Daulagirijevi juĹžni steni: od leve proti desni si sledijo Messnerjev poskus, Poljska smer, Humarjeva solo smer, Slovenska smer.

311

HUMAR-prelom.indd 311

4/6/09 9:43:32 AM


Bernadette McDonald: TOMAĹ˝ HUMAR

JuĹžna stena v Anapurni: na levi Poljska smer, desno leta 2007 solo preplezana Humarjeva smer

312 312

HUMAR-prelom.indd 312

4/6/09 9:43:33 AM


Napeta, ganljiva in navdihujoča zgodba o človeku, za katerega dobi življenje resničen smisel šele z bližino smrti. »Ta knjiga odkriva mnogo neverjetnih skrivnosti – o tem, kaj žene plezalce, da se preizkušajo na najvišjih vrhovih, o tekmovalnosti v plezalski srenji, o neverjetnih plezalcih v Sloveniji, ki so mimogrede tudi najboljši na svetu, predvsem pa o zapleteni osebnosti enega najzanimivejših in najbolj skrivnostnih ekstremnih alpinistov današnjega časa – Tomaža Humarja.« Reinhold Messner »Morda me je Tomaž v dveh letih pisanja te knjige z najinimi sprehodi po gorah res utrudil, vendar mi je tudi odprl dušo in srce ter mi zaupal svoje sanje in razočaranja. Upam le, da je knjiga zgovoren odsev njegove neizmerne strasti do življenja.« Bernadette McDonald

29,95 €

HUMAR-oprema.indd 1

TOMAŽ HUMAR

Avgusta 2005 je Tomaž Humar ujet prezebal v ledeni luknji 6300 metrov visoko v mogočni Rupalski steni na Nanga Parbatu. Sam je skušal po novi smeri preplezati najvišjo steno na svetu. Po šestih dneh mu je zmanjkalo hrane, izčrpanega in premočenega do kože so ga zasipavali snežni plazovi … Ljudem po vsej zemeljski obli je zastajal dih: bo to najbolj spektakularen reševalni podvig v zgodovini alpinizma? Ali pa bo gora zahtevala smrtni davek pred očmi vsega sveta?

Bernadette McDonald

»Najtežje in najpomembnejše stvari v življenju so preproste – ali drugače povedano, najboljše stvari v življenju so nam prepovedane in dostopne hkrati. Z vsako novo preizkušnjo spoznam, kako rad imam življenje; in živim ga šele, ko me ni strah smrti in ne življenja samega. Obe možnosti sta neločljivo povezani v večnem krogu. Zato resnice življenja ne iščem v zemeljskih nagradah, na katerih se nabira prah. Moj življenjski sen je večni boj za notranji mir in srečo, prežet z ljubeznijo, ki je ustvarila svet.« Tomaž Humar

Bernadette McDonald

»On je nor. A nikakor ne neumen!« Himalajska kronistka Elizabeth Hawley

Tomaž

HUMAR 4/20/09 9:56:04 AM


Tomaz Humar