Page 36

Jezus, v riti smo, je pomislil Jack in strmel v Debbie. Z vsako minuto je tlak v notranjosti njene lobanje naraščal. Možganske celice so odmirale. Če bi bila moja žena, ne bi čakal. Niti sekundo. Debelo je pogoltnil. »Dajte mi Hudsonov sveder. Sam bom izvrtal luknje.« Videl je, kako ga sestre zaprepadeno gledajo, in s precej zaigrano samozavestjo dodal: »Saj je, kot bi vrtal luknje v zid. To sem že počel.« Medtem ko so sestre pripravljale sveže obrito lasišče, si je Jack oblekel kirurški plašč in nadel rokavice. Namestil je sterilna kirurška pregrinjala in se čudil, da se mu roke ne tresejo, čeprav mu srce divje razbija. Res je, da je že prej vrtal luknje v lobanjo, vendar samo enkrat, in to pred mnogimi leti pod nadzorom nevrokirurga. Ni več časa. Umira. Vrtaj. Vzel je skalpel in nad levo senčnico zarezal v lasišče. Iz rane je primezela kri. Popivnal jo je in s kavterjem zaprl krvaveče žilice. Z retraktorjem je odmaknil kožo in zarezal globoko skozi galeo ter dosegel lobanjsko pokostnico, jo postrgal nazaj in razgalil površino lobanje. Vzel je Hudsonov trepan. Napravo je moral poganjati ročno in bila je precej podobna starini, orodju, kakršno bi človek našel v dedkovi delavnici. Najprej je uporabil perforator, lopatasto oblikovani sveder, ki je zavrtal dovolj globoko v kost, da se je naredila luknja. Nato je vzel okroglo rezilo z nazobčano konico, skoraj podobno vrtnici. Globoko je vdihnil, naslonil konico in začel vrtati globlje. Proti možganom. Prve kapljice potu so mu orosile čelo. Vrtal je brez pomoči tomografskih 36

Teznost_prelom_klub.indd 36

5/10/10 4:42 PM

Teznost  

nova kriminalka

Teznost  

nova kriminalka

Advertisement