Page 1

32,96 €

... s smrtonosnimi posledicami. Emma se v vesolju spopada z virusom, medtem ko se njen mož Jack McCallum s pomočjo Nase trudi, da bi jo varno pripeljal domov. Toda reševalna akcija je preprečena. Virus zdaj grozi Zemlji in astronavti so ujeti na vesoljski postaji, kjer drug za drugim umirajo …

Srhljiv roman o medicinski negotovosti današnjega časa

Tess Gerritsen Težnost

Tess Gerritsen (1953), po izobrazbi zdravnica, je v osemdesetih letih začela objavljati prve kriminalke, nato pa polagoma opustila svoj poklic in se posvetila samo pisanju. Njen prvi medicinski triler Žetev jo je popeljal na lestvice uspešnic, zato se je povsem posvetila temu žanru, v katerem je tako prepričljiva prav zaradi svojih zdravniških izkušenj. Njeni romani so prevedeni v 33 jezikov, prodanih je več kot 20 milijonov knjig. Pri MKZ so že izšle knjige Izginule, Grešnik, Žetev, Kirurg in Težnost, v pripravi pa sta tudi naslova Dvojnica in Gospa X.

Tess Gerritsen

Težnost

Dr. Emma Watson se je vse življenje pripravljala na vznemirljivo nalogo – preučevanje življenja v vesolju. Ko mora nenadoma zamenjati svojega predhodnika na mednarodni vesoljski postaji, se njeno raziskovanje spremeni v grozljivko, saj se neznani enocelični organizmi izmuznejo nadzoru in okužijo posadko vesoljske postaje ...


Tess Gerritsen

Te탑nost


1

Teznost_prelom_klub.indd 1

5/10/10 4:41 PM


Naslov izvirnika: Gravity © 1999 by Tess Gerritsen Prvič izšlo pri Atria Books, založbi iz skupine Simon & Schuster, Inc. © za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2009. Vse pravice pridržane.

Prevedla Jolanda Blokar

Vse infor­ma­ci­je o knji­gah Založbe Mladinska knji­ga lahko dobi­te tudi na inter­netu: www. CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111(73)-312.4 GERRITSEN, Tess Težnost / Tess Gerritsen ; [prevedla Jolanda Blokar]. – 1. izd. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2010. – (Zbirka Krimi / Mladinska knjiga) Prevod dela: Gravity ISBN 978-961-01-1032-3 250908160 Brez pisne­ga dovo­lje­nja Založbe je pre­po­vedano repro­du­ci­ra­nje, distri­bu­ira­nje, javna priobčitev, pre­de­la­va ali druga upo­ra­ba tega avtor­ske­ga dela ali nje­go­vih delov v kakršnem koli obse­gu ali postop­ku, hkra­ti s foto­ko­pi­ranjem, ­tiskanjem ali shra­ni­tvi­jo v elek­tron­ski obli­ki, v okvi­ru določil Zakona o avtor­ski in soro­dnih pra­vi­cah.

2

Teznost_prelom_klub.indd 2

5/10/10 4:41 PM


kirurg

3

Teznost_prelom_klub.indd 3

5/10/10 4:42 PM


Vsem, ki so omogočili, da so poleti v vesolje postali resničnost. Največji dosežki človeštva se začnejo s sanjami.

4

Teznost_prelom_klub.indd 4

5/10/10 4:42 PM


 Morje

5

Teznost_prelom_klub.indd 5

5/10/10 4:42 PM


 1  Galapaški jarek 0,30° J, 90,30° Z

Lebdel je na robu brezna. Pod njim je zevala vodna črnina ledenega podzemlja, kamor sonce nikoli ne prodre in kjer je edina svetloba bežen utrinek bioluminiscentnega bitja. Dr. Stephen D. Ahearn se je ugnezdil v brezobličnem trupu Deep Flight IV, glavo upiral v akrilni stožec plovila ter užival v vznemirljivem občutku svobodnega lebdenja v prostranstvih globin. V soju žarometov s kril je videl nežen nepretrgan pršec organskih ostankov, ki so rosili iz svetlo obarvanih voda daleč zgoraj. To so bili ostanki protozoj, ki jih je tisoče metrov navzdol nosilo proti poslednjemu počivališču na morskem dnu. Jadral je skozi mehko tančico dežja ostankov in vodil Deep Flight ob robu podvodne soteske z breznom na levem boku in podvodnim platojem pod seboj. Čeprav je bila gošča na pogled pusta, so bile povsod vidne sledi življenja. V morsko dno so bile izjedkane sledi in raze blodečih bitij, ki so bila zdaj varno skrita pod plaščem usedlin. Videl je tudi sledi človeka, zarjavelo verigo, ovito okrog padlega sidra, in steklenico, napol potopljeno v redki mulj. Prikazni iz tujega sveta zgoraj. 7

Teznost_prelom_klub.indd 7

5/10/10 4:42 PM


Nenadoma se mu je odprl srhljiv razgled. Zdelo se mu je, da lebdi nad podvodno hosto zoglenelih drevesnih debel. Videl je črne vulkanske dimnike, šestmetrske cevi, oblikovane iz raztopljenih rudnin, ki so mezele iz razpok v zemeljski skorji. S krmilnimi ročicami je Deep Flight počasi obrnil v desno, da bi se jim izognil. »Prišel sem do hidrotermalnega vrelca,« je rekel. »Premikam se s hitrostjo dveh vozlov. Na levi so vulkanski dimniki.« »Kako se obnese?« je v slušalki zahreščal Helenin glas. »Krasno. Eno od teh stvarc hočem imeti zase.« Zasmejala se je. »Pripravi se, da napišeš masten ček, Steve. Si že prišel do polja manganovih gomoljev? Naravnost pred teboj bi moralo biti.« Ahearn je nekaj časa molčal, ko je napeto opazoval vodni mrak. Nato je odgovoril: »Vidim jih.« Manganovi gomolji so bili podobni kepam premoga, razmetanim po morskem dnu. Nenavadno, skoraj groteskno gladki zaradi rudnin, ki so kristalizirale okrog kamnov ali zrnc peska, so gomolji zelo cenjen vir titana in drugih dragocenih kovin. Vendar se ni zmenil zanje. Iskal je večjo dragocenost. »Spustil se bom v kanjon,« je rekel. S krmilnimi palicami je Deep Flight usmeril čez rob brezna. Ko se je njegova hitrost zvišala na dva vozla in pol, so krila, ki so delovala ravno nasprotno od letalskih kril, plovilo potegnila navzdol. Začel se je spuščati v brezno. »Tisoč sto metrov,« je odšteval. »Tisoč sto petdeset …« »Pazi na prostor. Ozko je. Spremljaš temperaturo vode?« »Dviguje se. Narasla je na trinajst stopinj.«

8

Teznost_prelom_klub.indd 8

5/10/10 4:42 PM


»Še vedno si daleč od vrelca. Čez kakšnih dva tisoč metrov boš v vroči vodi.« Mimo Ahearnovega obraza je nenadoma šinila senca. Trznil je in podzavestno potegnil krmilno ročico, da se je plovilo obrnilo na desno. Trdi udarec podmornice ob steno podvodnega kanjona je osupljivo glasno zazvenel v trupu. »Jezus!« »Stanje?« je vprašala Helen. »Steve, kakšno je stanje?« Sunkovito je dihal in srce mu je od panike podivjano razbijalo. Trup. Sem poškodoval trup? Ob glasnem bučanju lastnega dihanja je oprezal za izdajalskim škripanjem in usodnim navalom vode. Bil je tisoč osemdeset metrov pod gladino in z vseh strani je podmornico kot orjaška pest stiskalo sto atmosfer tlaka. Razpoka v trupu, naval vode in zmlelo bi ga. »Steve, govori!« Oblival ga je leden pot. Nazadnje je le spregovoril. »Prestrašil sem se. Trčil sem v steno brezna …« »Je kaj škode?« Pogledal je skozi kupolo. »Ne vem. Mislim, da sem se zaletel s sprednjo sonarsko enoto.« »Ali še lahko krmiliš?« Premaknil je krmilne palice in na rahlo obrnil plovilo na levo. »Ja. Ja.« Izvil se mu je globok izdih. »Mislim, da je vse v redu. Nekaj je švignilo mimo mene. Zdrznil sem se.« »Nekaj?« »Prehitro je plavalo! Samo črto sem videl, kot bi mimo šinila kača.« »Je bilo podobno ribji glavi na jeguljinem telesu?« »Ja. Ja, to sem videl.« 9

Teznost_prelom_klub.indd 9

5/10/10 4:42 PM


»Globokomorska ogorčica. Thermarces cerberus.« Cerber, je pomislil Ahearn, ki ga je kar spreletelo. Troglavi pes, ki varuje vrata v pekel. »Privlačita ga toplota in žveplo,« je rekla Helen. »Bliže vrelcu jih boš videl še več.« Če tako rečeš. Ahearn o morski biologiji ni imel skoraj niti najmanjšega pojma. Bitja, ki jih je nosilo mimo njegove akrilne kupole, so bila zanj le zanimivi predmeti, živi kažipoti, ki ga vodijo proti cilju. Z obema rokama trdno na krmilnih ročicah je Deep Flight IV spustil globlje v brezno. Dva tisoč metrov. Tri tisoč. Kaj, če je poškodoval trup? V globini štiri tisoč metrov se je uničujoči pritisk vode večal sorazmerno z njegovim spuščanjem. Voda je bila bolj črna, saj so jo barvali oblaki žvepla iz vrelca pod njim. Luči na krilih so komajda še prodirale skozi gosto rudninsko raztopino. Medtem ko so ga slepili vrtinci usedlin, je zavil iz z žveplom obarvanih voda in vidljivost se je izboljšala. Spuščal se je ob strani hidrotermalnega vrelca, da se je izognil curku od lave razgrete vode, vendar se je zunanja temperatura še naprej vzpenjala. 49 °C. Še enkrat je nekaj šinilo mimo v njegovem vidnem polju. Tokrat mu je uspelo obvladati krmilo. Videl je še več menkov, ki so kot debele kače lebdeli z glavo navzdol. Voda, ki je bruhala iz vrelca pod njimi, je bila nasičena s toplim vodikovim sulfidom, toksično kemikalijo, nezdružljivo z življenjem. Toda celo v teh črnih in strupenih vodah življenje cveti v fantastičnih in čudovitih oblikah. Na stenah kanjona so se zasidrani zibali dvometrski črvi cevkarji, na vrhu ozaljšani 10

Teznost_prelom_klub.indd 10

5/10/10 4:42 PM


s škrlatnimi lasuljami. Videl je grozde orjaških školjk, bele lupine, iz katerih so moleli žametasti rdeči jeziki. In videl je rake, srhljivo blede in podobne duhovom, ki so jo drobili med špranjami. Tudi z vključenim hlajenjem je začel čutiti vročino. Šest tisoč metrov. Temperatura vode 82 °C. V samem stebru vode, ki ga greje magma, mora biti temperatura več kot 260 °C. Pravi čudež, da življenje lahko obstaja celo tu, v trdi temi in strupenih, vrelih vodah. »Zdaj sem šest tisoč šestdeset metrov globoko,« je rekel. »Ne vidim ga.« Helenin glas v slušalkah je bil medel in pokljajoč. »Iz stene štrli polica. Moral bi jo videti v globini šest tisoč osemdeset metrov.« »Iščem.« »Spuščaj se počasneje. Hitro se bo pojavil.« »Šest tisoč sedemdeset, še vedno iščem. Tu spodaj je kot v grahovi juhi. Mogoče sem na napačnem kraju.« »… sonar kaže … ruši nad teboj!« Njeno razburjeno sporočilo je prekinjala statika. »Nisem slišal. Ponovi.« »Stena kanjona se vdaja! Proti tebi pada kamenje. Spravi se proč!« Glasni trki kamenja, ki je padalo na trup, so ga prisilili, da je panično potisnil krmilni palici naprej. Orjaška senca je priletela skozi kalno vodo tik pred njim, se odbila s kanjonske police ter v brezno poslala plaz kamenja. Trki so se hitro množili. Nato je odjeknil oglušujoč pok in začutil je udar, kot bi ga nekdo mahnil s pestjo. 11

Teznost_prelom_klub.indd 11

5/10/10 4:42 PM


Glavo mu je sunilo naprej in s čeljustjo je treščil v steno podmornice. Čutil je, da se nagiba postrani, ter zaslišal grozljivo hreščanje kovine, ko je desno krilo podrsalo po nazobčanih skalah. Podmornica se je zakotalila in mimo kupole so se v razburkanem oblaku valile usedline. Udaril je po vzvodu za nujno odmetavanje balasta in nerodno dregnil krmilni palici, da bi podmornico usmeril navzgor. Deep Flight IV se je pognal naprej, kovina je hreščala, ko je drsala ob skalah, nato pa se je plovilo nepričakovano ustavilo. Kot zamrznjena je podmornica visela nagnjena na desno. Ves iz sebe je premikal krmilni palici, da bi jo pognal s polno močjo. Nobenega odziva. Obstal je in srce mu je razbijalo, ko se je trudil, da bi obvladal naraščajočo paniko. Zakaj se ne premakne? Zakaj se podmornica ne odziva? Prisilil se je, da je pogledal digitalna prikazovalnika. Pogonski akumulator nedotaknjen. Klimatska naprava še deluje. Globinski števec kaže šest tisoč dvainosemdeset metrov. Usedlina se je počasi polegla in v soju luči z levega krila je okolica dobila obliko. Ko je napeto gledal skozi kupolo, je pred seboj videl neznano pokrajino nazobčanih črnih skal in krvavo rdečih črvov cevkarjev. Postrani je iztegnil vrat, da bi videl desno krilo. Ob pogledu nanj ga je v hipu zvilo v želodcu. Krilo je bilo trdno zagozdeno med dve skali. Ni mogel naprej. Nazaj tudi ne. Ujet sem v grobnici šest tisoč metrov pod morsko gladino. »… slišiš? Steve, me slišiš?« 12

Teznost_prelom_klub.indd 12

5/10/10 4:42 PM


Zaslišal je svoj glas, ves šibek od groze: »Ne morem se ganiti. Desno krilo se je zagozdilo …« »… desna zakrilca. Malo podrezaj z njimi, mogoče se boš izvil.« »Poskusil sem. Vse sem že poskusil. Ne gane se.« V slušalkah je zavladala smrtna tišina. Je izgubil zvezo? Je prekinjena? Pomislil je na ladjo daleč nad seboj, na krov, ki se rahlo pozibava na valovih. Pomislil je na sonce. Na gladini je bil čudovit sončen dan, ptice so jadrale nad njimi. In pod njimi je zevala brezdanja modrina … Zdaj se je oglasil moški glas. Bil je Palmer Gabriel, človek, ki je finančno podprl ekspedicijo. Govoril je mirno in zbrano kot vedno. »Reševalna akcija se začenja, Steve. Že spuščamo drugo podmornico. Na površje te bomo spravili, kakor hitro bo mogoče.« Sledil je trenutek tišine, nato pa: »Ali kaj vidiš? Kaj je okrog tebe?« »Če… Čepim na polici tik nad vrelcem.« »Koliko podrobnosti razločiš?« »Kaj?« »Si na globini šest tisoč dvainosemdeset metrov. Ravno na globini, ki nas zanima. Kaj pa polica, na kateri si? Kamenje?« Umrl bom, on pa me zaslišuje o preklemanskem kamenju. »Steve, uporabi stroboskop. Povej nam, kaj vidiš.« Prisilil se je, da je pogledal na armaturo z instrumenti in vključil stikalo stroboskopa. Curki jarke svetlobe so šinili v mrak. Srepel je v na novo odkrito okolico, ki je migotala pred njegovimi očmi. Prej je predvsem videl črve. Zdaj je njegovo pozornost pritegnilo razsežno polje razbitin, razmetanih po morski polici. Kamni so bili črni 13

Teznost_prelom_klub.indd 13

5/10/10 4:42 PM


kot oglje, kot manganovi gomolji, toda ti so imeli nazobčane robove kot sprijete steklene črepinje. Ko je strmel v sveže razbite skale na desni, ki so ukleščile njegovo krilo, je nenadoma dojel, kaj gleda. »Helen ima prav,« je zašepetal. »Nisem razumel.« »Prav je imela! Vir iridija – imam ga točno pred očmi.« »Prekinja te. Predlagam, da …« Gabrielov glas je preglasila statika in zamrl je. »Nisem slišal. Ponavljam, nisem slišal!« je vzkliknil Ahearn. Odgovora ni bilo. Slišal je razbijanje svojega srca in šume lastnega dihanja. Počasi, počasi. Prehitro porabljam kisik … Onstran akrilne kupole je mimo njega v nežnem plesu skozi strupeno vodo plulo življenje. Minute so se prevesile v ure, opazoval je pozibavanje črvov cevkarjev, ki so kot škrlatni kodri gugaje se lovili hranila. Videl je raka brez oči, ki je počasi stopicljal čez kamnito polje. Luči so se pridušile. Ventilatorji prezračevalnega sistema so nenadoma utihnili. Akumulator je odpovedoval. Izključil je stroboskop. Mrak je prebadal le še slaboten žarek luči z levega krila. Čez nekaj minut bo začutil vročino vode, ki jo je magma ogrela na 82 °C. Začela bo sevati skozi trup in počasi se bo skuhal v lastnem potu. Kapljica potu mu je že spolzela z lasišča in mu zdrsnila po licu. Še naprej je gledal osamljenega raka, ki jo je rahločutno ubiral čez kamnito polico. Lučka na krilu je zatrepetala. In se utrnila. 14

Teznost_prelom_klub.indd 14

5/10/10 4:42 PM


 Izstrelitev

15

Teznost_prelom_klub.indd 15

5/10/10 4:42 PM


 2  7. julij Dve leti pozneje

Prekini. Skozi grmenje potisnikov na trdo gorivo in ropot orbiterja, ob katerem vsakomur šklopotajo zobje, je ukaz prekini tako jasno šinil v glavo specialistke odprave Emme Watson, kot bi odjeknil v njeni slušalki. Ni še slišala sodbe poveljnika Boba Kittredgea ali pilotke Jill Hewitt, ki sta sedela v pilotski kabini pred njo. Ni ji bilo treba. Tako dolgo so že delali skupaj, da so drug drugemu brali misli, rumene opozorilne lučke na raketoplanovi nadzorni konzoli pa so jasno narekovale njihov naslednji korak. Nekaj sekund prej je Endeavour dosegel max Q, kritično točko med vzletom, ko je aerodinamični pritisk največji in se orbiter, ki se poganja proti atmosferskemu uporu, začne divje tresti. Kittredge je za trenutek zmanjšal pogon na sedemdeset odstotkov, da je omilil vibracije. Zdaj so jim opozorilne lučke na konzoli pokazale, da so izgubili dva od treh glavnih motorjev. Tudi z enim glavnim motorjem in dvema potisnikoma v polnem zagonu ne bodo nikoli prišli do orbite. Morali so opustiti vzlet.

17

Teznost_prelom_klub.indd 17

5/10/10 4:42 PM


»Nadzor poleta, tu Endeavour,« je rekel Kittredge z jasnim in umirjenim glasom. V njem ni bilo niti sledu vznemirjenosti. »Ne moremo razviti polnega pogona. Potrjujemo, da sta odpovedala dva glavna motorja. RTLS prekinitev po izpraznitvi SRB.« Emma je že brskala po šopu kontrolnih seznamov in izvlekla kartico »Vrnitev na vzletno mesto po prekinitvi«. Posadka je dobro poznala sleherni korak v postopku, vendar bi v divjem tempu nujne prekinitve lahko kdo pozabil na katerega od ključnih ukrepov. Kontrolni seznam je bil njihovo varovalo. Srce ji je divje razbijalo, ko je pregledovala navodila za izvedbo postopka, ki so bila jasno označena z modro. Prekinitev vzleta z odpovedjo dveh motorjev je mogoče preživeti, vendar samo teoretično. Za kaj takega je potrebna cela vrsta pravih čudežev. Najprej morajo odvreči gorivo in izključiti zadnji delujoči glavni motor, preden se ločijo od orjaškega zunanjega rezervoarja za gorivo. Nato mora Kittredge obrniti orbiter in dvigniti njegov nos v smeri proti vzletišču. Imel bo le eno možnost, da jih vodi do varnega pristanka na Kennedyjevem vesoljskem centru. Že zaradi najmanjše napake lahko Endeavour trešči v morje. Njihovo življenje je bilo v rokah poveljnika Kittredgea. Njegov glas, ki je bil nenehno na zvezi s kontrolo poleta, je bil še vedno umirjen, skorajda malce zdolgočasen, ko so se približevali meji dveh minut, naslednji kritični točki. Na zaslonu CRT se je zasvetil signal Pc<50. Potisnika na trdo gorivo sta se praznila po načrtu. Emma je v hipu začutila grozljivo pojemanje hitrosti, ko sta potisnika pokurila še zadnje gorivo. Ko jih je z eksplozijo 18

Teznost_prelom_klub.indd 18

5/10/10 4:42 PM


odneslo od rezervoarja, je skozi okno planil zaslepljujoč blisk svetlobe, zaradi katerega je nagonsko zamižala. Rjovenje motorjev je zlovešče potihnilo, divje tresenje se je sprevrglo v gladek, umirjen let. V nenadnem spokoju se je zavedela, kako se njen utrip pospešuje in ji srce kot pest tolče ob prsni koš. »Nadzor, tu Endeavour,« je rekel Kittredge, še vedno nenaravno miren. »Ločitev SRB izpeljana.« »Sprejeto, vidimo.« »Prekinjam polet.« Kittredge je pritisnil tipko za prekinitev. Krožno stikalo je že bilo nastavljeno na položaj RTLS. Emma je v slušalki slišala, kako je Jill Hewitt vzkliknila: »Emma, preberi kontrolni seznam!« »Takoj.« Začela je brati in njen glas je bil prav tako grozljivo miren kot Kittredgeev in Jillin. Če bi jih kdo poslušal, ne bi niti pomislil, da jim grozi katastrofa. Vedli so se kot stroji, potlačili paniko in se prepustili izvajanju nalog s pomočjo mehaničnega spomina in urjenja. Leteli so stran od vzletišča in še vedno so se vzpenjali na sto trideset tisoč metrov, medtem ko so izpuščali gorivo. Začutila je vrtoglav zasuk, ko se je orbiter ostro obrnil in prevrnil z repom čez nos. Obzorje, ki je bilo prej obrnjeno na glavo, se je postavilo v pravi položaj, ko so zavili nazaj proti Kennedyju, oddaljenemu skoraj šeststo petdeset kilometrov. »Endeavour, tu nadzor poleta. Izključite glavni motor.« »Sprejeto,« je odvrnil Kittredge. »Izvajam MECO.« Na nadzorni plošči so trije indikatorji stanja glavnih motorjev nenadoma posvetili rdeče. Izključil je glavne motorje 19

Teznost_prelom_klub.indd 19

5/10/10 4:42 PM


in čez dvajset sekund se bo ločil zunanji rezervoar za gorivo ter padel v morje. Hitro izgubljamo višino, je pomislila Emma. Vendar se vračamo domov. Zdrznila se je. Zabrnel je alarm in na konzoli so posvetile nove opozorilne lučke. »Nadzor, izgubili smo tretji računalnik!« je vzkliknila Hewittova. »Nimamo prikaza vektorja za navigacijo! Ponavljam, izgubili smo prikaz vektorja za navigacijo!« »Mogoče je samo napaka na notranjih merilnikih,« je rekel Andy Mercer, drugi specialist odprave, ki je sedel zraven Emme. »Izključi ga.« »Ne! Mogoče je uničeno podatkovno vodilo!« se je vmešala Emma. »Vključimo rezervo.« »Strinjam se,« je vzkliknil Kittredge. »Vključujem rezervo,« je rekla Hewittova. Preklopila je na peti računalnik. Vektor se je spet prikazal. Vsi so si vidno oddahnili. Pok eksplozivnih nabojev je označil ločitev praznega rezervoarja za gorivo. Niso mogli videti, kako je padel v morje, vendar so vedeli, da so za seboj pustili še eno kritično točko. Orbiter je zdaj letel prosto kot debela in nerodna ptica, ki jadra proti domu. »Sranje! Izgubili smo APU!« je vzkliknila Hewittova. Emma je trznila z brado, ko se je oglasil nov signal. Odpovedalo je pomožno napajanje. Nato je zapiskal nov alarm in s pogledom je panično ošinila konzole. Utripala je cela množica rumenih opozorilnih lučk. Z zaslonov so izginili vsi podatki. Namesto njih so se kazale le zlovešče črne in bele črte. Kata20

Teznost_prelom_klub.indd 20

5/10/10 4:42 PM


strofalna odpoved računalniškega sistema. Leteli so brez navigacijskih podatkov. Brez nadzora nad zakrilci. »Z Andyjem že odpravljava težavo z APU!« je zavpila Emma. »Ponovno vključi rezervo!« Hewittova je krcnila stikalo in zaklela. »Nič ne da od sebe. Nič se ne zgodi.« »Še enkrat!« »Še vedno se ne vključi.« »Nagiba se!« je vzkliknila Emma in začutila, kako ji želodec sili vstran. Kittredge se je boril s krmilno palico, vendar so se že nagnili preveč v desno. Obzorje se je obrnilo navpično, nato pa se je prekucnilo na glavo. Emmin želodec je spet zaplesal, ko so se ponovno obrnili pokonci. Naslednji obrat je bil hitrejši, na obzorju sta se z grozljivo hitrostjo izmenjavala nebo in morje. Spirala smrti. Zaslišala je stokanje Hewittove in Kittredgea, ki je z ravnodušnim odporom ugotovil: »Ušel mi je.« Nato se je usodno vrtenje pospešilo in zdrvelo proti nenadnemu, osupljivemu koncu. Ostala je samo tišina. Glas v slušalkah se je muzal: »Žal mi je, družba. Tokrat vam ni uspelo.« Emma je jezno potegnila slušalke z ušes. »To ni bilo pošteno, Hazel!« Jill Hewitt ji je pritegnila: »Ej, hotela si nas ubiti. Nemogoče se je bilo rešiti.« 21

Teznost_prelom_klub.indd 21

5/10/10 4:42 PM


Emma se je kot prva članica posadke skobacala iz simulatorja poletov. Z drugimi tik za petami je odkorakala v nadzorno sobo brez oken, v kateri so za vrsto konzol sedeli njihovi trije inštruktorji. Vodja ekipe Hazel Barra, ki se je škodoželjno smehljala, se je zasukala proti razdraženi četverici poveljnika Kittredgea. Čeprav je bila Hazel s svojimi veličastno skodranimi rjavimi lasmi podobna jedri materinski zapeljivki, je bila v resnici neusmiljena tiranka, ki je svojim posadkam nalagala najtežje simulacije in vsako, ki je posadka ni preživela, očitno štela kot osebno zmago. Dobro se je zavedala, da se lahko vsak polet konča s katastrofo, zato je hotela svoje astronavte oborožiti s spretnostjo, potrebno za preživetje. Izguba posadke je bila mora, za katero je upala, da je ne bo nikoli doživela. »Ta simulacija je bila res nizek udarec, Hazel,« se je pritožil Kittredge. »Ej, če pa preživite vse živo. Malo morate povesiti greben.« »Daj, no,« je rekel Andy. »Odpoved dveh motorjev med vzletom? Okvara podatkovnega vodila? Odpoved APU? Potem pa dodaš še odpoved petega računalnika. Koliko okvar je že to? Nerealno je.« Patrick, eden od preostalih dveh inštruktorjev, se je zasukal in zarežal. »Marsičesa drugega sploh niste opazili.« »Kaj pa je še bilo?« »Dodal sem še rezervoar za kisik. Nihče ni opazil spremembe na števcu za tlak, kajne?« Kittredge se je zasmejal. »Kdaj smo pa imeli čas? Ukvarjali smo se s kupom drugih okvar.« 22

Teznost_prelom_klub.indd 22

5/10/10 4:42 PM


Hazel je dvignila roko v znamenje premirja. »Dobro, družba. Mogoče smo malce pretiravali. Če sem odkrita, smo bili presenečeni, kako daleč ste prišli med vrnitvijo na vzletišče. Hoteli smo dodati še en križ, da bi bilo bolj zanimivo.« »Saj ste nam nakopali vse, kar je sploh mogoče, prekleto,« je prhnila Hewittova. »Kot pribito je,« se je oglasil Patrick, »da ste malce napihnjeni.« »Prava beseda za to je samozavestni,« ga je popravila Emma. »Kar je dobro,« je priznala Hazel. »Dobro je biti samozavesten. Prejšnji teden ste pokazali odlično sodelovanje med integrirano simulacijo. Celo Gordon Obie je bil navdušen.« »Sfinga je bil navdušen?« Kittredge je presenečeno dvignil obrvi. Gordon Obie, direktor operativnega oddelka, je bil skrivnostno molčeč in vzvišen. Nihče v Johnsonovem vesoljskem centru ni mogel reči, da ga res pozna. Cele sestanke o vodenju odprav je presedel, ne da bi odprl usta, vendar ni nihče niti za hip pomislil, da si ni zapomnil tudi najmanjših podrobnosti. Astronavti so ga gledali tako z občudovanjem kot s precejšnjo mero strahu. Dokončna odločitev o razporeditvi poletov je bila njegova in imel je moč, da človeku ustvari ali uniči kariero. Dejstvo, da je pohvalil Kittredgeevo posadko, je bilo res dobra novica. Že v naslednji sapi pa jih je Hazel sklatila z oltarja. »Vendar pa,« je nadaljevala, »Obieja tudi skrbi, da vse skupaj jemljete z levo roko. Da je za vas vse skupaj samo igra.« »Kaj pa pričakuje od nas?« je vprašala Hewittova. »Da se žremo zaradi deset tisoč načinov, na katere se lahko raztreščimo na prafaktorje?« 23

Teznost_prelom_klub.indd 23

5/10/10 4:42 PM


»Nesreča ni samo teorija.« Hazelina tiha izjava jim je za trenutek zaprla usta. Od Challengerja naprej so se vsi iz astronavtskih vrst še predobro zavedali, da je le vprašanje časa, preden se bo zgodila naslednja velika katastrofa. Ljudje, ki sedijo na vrhu raket, napolnjenih z dobrima dvema milijonoma kilogramov goriva, ki ga lahko raznese, ne morejo biti ravnodušni do poklicnega tveganja. In vendar so redko govorili o smrti v vesolju. Če bi razpredali o njej, bi priznali, da ta možnost obstaja, in potrdili bi, da se lahko na seznamu posadke naslednjega Challengerja znajde kdo od njih. Hazel je videla, da jim je z izrečenim potlačila voljo. To ni bil dober konec urjenja, zato je nekoliko omilila svojo kritičnost. »To govorim samo zato, ker ste že tako zelo dobro povezani. Zelo se moram potruditi, da vas spodnesem. Do poleta je še tri mesece, vi pa ste že zdaj dobro pripravljeni. Ampak hočem, da ste še bolje.« »Če povem drugače, družba,« se je izza svoje konzole oglasil Patrick, »da niste tako napihnjeni.« Bob Kittredge je lažno skromno sklonil glavo. »Zdaj bomo šli domov in si oblekli raševinaste srajce.« »Čezmerna samozavest je nevarna,« ga je posvarila Hazel. Vstala je in stopila predenj. Veteran treh poletov z raketoplanom je bil za pol glave višji od nje in je imel samozavestno držo mornariškega pilota, kar je bil nekoč. Hazel se ni bala ne njega ne katerega koli drugega astronavta. Naj so bili raketni inženirji ali vojni junaki, v njej so vsi vzbujali enako materinsko skrb in željo, da se s poletov vrnejo živi. 24

Teznost_prelom_klub.indd 24

5/10/10 4:42 PM


»Tako dobro vodiš svojo posadko, Bob, da si zmotno predstavljate, da je vse skupaj otročje lahko,« je dodala. »Ne, oni dajejo vtis, da je otročje lahko. Ker so res dobri.« »Bomo že še videli. V torek vas čaka integrirana simulacija s Hawleyjem in Higuchijem. Posebej za vas bomo pričarali nekaj novih trikov.« Kittredge se je zarežal. »Prav, kar poskusite nas ubiti. Ampak igrajte pošteno.« »Usoda je redko poštena,« je dostojanstveno izjavila Hazel. »Ne pričakuj, da bom jaz.« Emma in Bob Kittredge sta sedela v separeju v lokalu Fly By Night, srkala pivo in razpravljala o simulacijah tistega dne. Ta obred so uvedli pred enajstimi meseci, ko je ekipa šele nastala in so se vsi štirje prvič sestali kot posadka raketoplanovega leta 162. Vsak petek zvečer so se dobili v lokalu Fly By Night na Nasa Roadu 1 tik ob Johnsonovem vesoljskem središču in premlevali napredek urjenja. Obred je uvedel Kittredge, ki je osebno izbral vsakega člana posadke. Čeprav sta delala skupaj več kot šestdeset ur na teden, se mu nikoli ni mudilo domov. Emma je sprva mislila, da je vzrok njegova nedavna ločitev in dejstvo, da zdaj živi sam in ga je groza, ko se mora vrniti v prazno hišo. Toda ko ga je bolje spoznala, je ugotovila, da s temi sestanki le podaljšuje adrenalinski učinek svojega dela. Kittredge je živel za letenje. Za zabavo je bral strahovito dolgočasne priročnike o raketoplanu. Sleherni prost trenutek je preživel pri nadzorni plošči katerega od Nasinih T-38. Zdelo se je, kot da se mu sila težnosti, ki njegove noge priklepa na tla, skorajda upira. 25

Teznost_prelom_klub.indd 25

5/10/10 4:42 PM


Ni razumel, zakaj si ostali člani posadke zvečer želijo domov, in tega večera je bil kar nekoliko potrt zaradi dejstva, da za mizo sedita sama. Jill Hewitt je šla na nečakov klavirski recital, Andy Mercer pa je doma praznoval deseto obletnico poroke. Ob dogovorjeni uri sta prišla le Emma in Kittredge. Ko sta končno premlela vse simulacije tistega tedna, je med njiju legla dolga tišina. Pogovoru je zmanjkalo službenih podrobnosti in zagona. »Jutri bom z enim od T-38 poletel do White Sandsa,« je rekel. »Greš z mano?« »Ne morem. K odvetniku moram.« »Torej gresta z Jackom res do konca?« Zavzdihnila je. »Stvar je v polnem zagonu. Jack ima svojega odvetnika, jaz pa svojega. Ločitev je zdrvela kot vlak brez zavor.« »Zdi se mi, da imaš pomisleke.« Trdno je postavila pivo na mizo. »Prav nobenih pomislekov nimam.« »Zakaj pa potem še nosiš njegov prstan?« Pogledala je zlati poročni obroček. Nenadoma ga je divje skušala zvleči s prsta, vendar se ni vdal. Po sedmih letih na prstu se ji je nekako vkopal v kožo in ni hotel popustiti. Zaklela je in še enkrat potegnila, tokrat tako močno, da si je posnela kožo, ko ji je zdrsnil čez členek. Odložila ga je na mizo. »Tako. Svobodna ženska.« Kittredge se je zasmejal. »Vidva sta zavlačevala s svojo ločitvijo dlje, kot sem bil jaz poročen. O čem se sploh še pričkata?« Nenadoma se je pobito zleknila nazaj. »O vsem. Priznam, da tudi jaz nisem ravno razumna. Pred tedni sva sedla skupaj 26

Teznost_prelom_klub.indd 26

5/10/10 4:42 PM


in skušala sestaviti seznam vsega, kar imava. Kaj hočem jaz, kaj hoče on. Obljubila sva, da se bova vedla spodobno. Dva mirna in zrela odrasla človeka. Ko sva prišla do sredine seznama, je že divjala prava vojna. Brez milosti.« Vzdihnila je. V resnici sta bila z Jackom vedno takšna. Enako svojeglava, neznansko strastna. Bodisi v ljubezni bodisi v vojni, med njima se je vedno divje iskrilo. »Strinjala sva se lahko le v eni točki,« je rekla. »Da jaz obdržim mačka.« »Srečnica.« Pogledala ga je. »Ti je kdaj žal?« »Misliš zaradi ločitve? Nikoli.« Čeprav je bil njegov odgovor zelo odločen, je povesil pogled, kot bi skušal prikriti resnico, ki sta se je oba zavedala – da še vedno obžaluje propad svojega zakona. Celo moški, ki se brez strahu priklene nad milijone kilogramov eksplozivnega goriva, je trpel zaradi vsakdanje osamljenosti. »Končno sem ugotovil, v čem je težava,« je rekel. »Civilisti nas ne razumejo, ker ne delijo z nami naših sanj. Z astronavti ostanejo poročeni le svetniki ali mučeniki. In tisti, ki jim gladko visi dol, ali živiš ali umreš.« Grenko se je zasmejal. »Bonnie ni bila mučenica. In niti pomotoma ni razumela mojih sanj.« Emma je strmela v svoj poročni prstan, ki se je lesketal na mizi. »Jack jih razume,« je tiho rekla. »Bile so tudi njegove sanje. To naju je pokopalo. Da jaz grem gor, on pa ne more. Da bo on ostal tu.« »Potem pa mora odrasti in se sprijazniti z resnico. Vsi niso iz pravega testa.« »Res bi rada videla, da ne govoriš o njem kot o izmečku.« 27

Teznost_prelom_klub.indd 27

5/10/10 4:42 PM


»Ej, sam je dal odpoved.« »Kaj pa mu je preostalo? Vedel je, da ne bo nikoli sprejet v posadko. Če ti ne dovolijo leteti, je nesmiselno ostati v astronavtskem korpusu.« »Prizemljili so ga, ker je bilo to dobro zanj.« »Zdravniki so samo ugibali. Če imaš en ledvični kamen, še ne pomeni, da boš dobil tudi drugega.« »Prav, dr. Watsonova. Zdravnica si. Nekaj mi povej. Bi si želela Jacka v svoji ekipi za raketoplan? Čeprav veš, da ima zdravstvene težave?« Premolknila je. »Ja. Kot zdravnica, ja, bi. Povsem verjetno je, da bi se Jack dobro odrezal v vesolju. Toliko lahko ponudi, da si ne morem misliti, zakaj ga nočejo videti tam zgoraj. Že res, da se ločujem od njega, vendar ga spoštujem.« Kittredge se je zasmejal in nato izpraznil svoj vrček piva. »Nisi bogve kako nepristranska, kajne?« Hotela mu je že ugovarjati, potem pa jo je prešinilo, da se ne more braniti. Kittredge je imel prav. Ko je šlo za Jacka McCalluma, ni bila nikoli nepristranska. Zunaj je v vlažni vročini houstonske poletne noči obstala na parkirišču pred lokalom in se zazrla v nebo. Soj mestnih luči je zabrisal sij zvezd, a kljub temu je razločila pomirjujoče znana ozvezdja. Kasiopejo, Andromedo in Plejade. Kadar koli jih je pogledala, se je spomnila, kaj ji je povedal Jack, ko sta neke noči ležala v travi in gledala v zvezde. Tiste noči, ko je prvič spoznala, da je zaljubljena vanj. Nebo je prekrito z ženskami, Emma. Tudi ti sodiš tja gor. Nežno je odvrnila: »Ti tudi, Jack.«

28

Teznost_prelom_klub.indd 28

5/10/10 4:42 PM


Odklenila je avto in smuknila za volan. Segla je v Ĺžep in izbrskala poroÄ?ni prstan. Ko je gledala vanj v mraku avtomobila, se je spominjala sedmih let zakona, ki jih je predstavljal. Zdaj je skoraj konec. Prstan je spet spustila v Ĺžep. Zdelo se ji je, da je njena leva roka gola. Morala se bom navaditi, je pomislila in pognala motor.

29

Teznost_prelom_klub.indd 29

5/10/10 4:42 PM


 3  10. julij

Dr. Jack McCallum je slišal zavijanje sirene prvega rešilca in rekel: »Predstava se začenja!« Ko je stopil z rampe urgentnega bloka, je začutil, kako mu je poskočil utrip in njegov živčni sistem se je zaradi navala adrenalina spremenil v naelektreno vezje. Niti sanjalo se mu ni, kdo prihaja v bolnišnico Miles Memorial. Vedel je le, da je na poti več kot en pacient. Po urgentni zvezi so jih obvestili, da je verižno trčenje na cesti I-45 terjalo dve smrtni žrtvi in večje število poškodovanih. Čeprav so najbolj kritične poškodovance odpeljali v Bayshore ali Texas Med, so se vse manjše bolnišnice v okolici, med njimi tudi Miles Memorial, pripravile na naval. Jack je s pogledom ošinil dovoz urgentnega bloka in se prepričal, da je njegova ekipa pripravljena. Druga zdravnica z urgence, Anna Slezak, je z mrkim bojevitim izrazom na obrazu stala tik ob njem. Njuno osebje so sestavljale štiri medicinske sestre, laboratorijski kurir in prestrašen sekundarij. Komaj pred mesecem dni je končal študij in je bil najbolj zelen, povrhu pa še brezupno neroden član urgentne ekipe. Psihiatrija mu ne uide, je pomislil Jack. Sirena je z odsekanim vup utihnila, ko je rešilec vzvratno zapeljal po rampi do urgentnega bloka. Jack je odsunil zadnja 30

Teznost_prelom_klub.indd 30

5/10/10 4:42 PM


vrata in prvič zagledal pacientko, mlado žensko, ki so ji vrat in glavo imobilizirali z ovratnico, svetle lase pa je imela vse zlepljene od krvi. Ko so jo potegnili iz rešilca in si je od blizu ogledal njen obraz, ga je ob spoznanju, kdo je, spreletel srh. »Debbie,« je rekel. Zmedeno se je zagledala vanj in kazalo je, da ga ne prepozna. »Jaz sem, Jack McCallum,« je rekel. »Aja. Jack.« Zaprla je oči in zastokala. »Glava me boli.« Spodbudno jo je potrepljal po rami. »Dobro bomo poskrbeli zate, ljubica. Nikar ne skrbi.« Odpeljali so jo skozi vrata proti travmi. »Jo poznaš?« ga je vprašala Anna. »Njen mož je Bill Haning. Astronavt.« »Eden od tistih na vesoljski postaji?« Anna se je zasmejala. »No, to bo pa pravi medkrajevni klic.« »Če je nujno, ga lahko brez težav pokličemo. JSC nas takoj poveže.« »Naj to pacientko prevzamem jaz?« Vprašanje je bilo pametno. Zdravniki se po navadi izogibajo temu, da bi zdravili prijatelje ali sorodnike. Če na operacijski mizi oživljaš pacienta, ki ga poznaš in imaš rad, težko ostaneš objektiven. Čeprav sta se z Debbie nekoč redno udeleževala istih družabnih dogodkov, jo je Jack sprejemal le kot znanko, ne kot prijateljico, zato je brez težav prevzel vlogo njenega zdravnika. »Jaz jo bom zdravil,« je rekel in sledil vozičku v travmo. V mislih je že premleval, kaj vse je treba postoriti. Edina vidna poškodba je bila raztrganina na lasišču, ker pa je očitno utrpela udarec v glavo, je moral izključiti zlom lobanje in vratnega dela hrbtenice. 31

Teznost_prelom_klub.indd 31

5/10/10 4:42 PM


Medtem ko so ji sestre jemale kri in jo previdno slačile, je spremljevalec iz rešilca na hitro poročal Jacku. »Bila je v petem avtomobilu v trčenju. Kolikor smo videli, se je nekdo od zadaj zaletel vanjo, avto je obrnilo postrani, nato pa se je z voznikove strani vanjo zaletel še drug avto. Vrata so bila udrta.« »Je bila budna, ko ste prišli do nje?« »Nekaj minut je bila brez zavesti. Zbudila se je, ko smo vstavljali infuzijo. Takoj smo ji imobilizirali hrbtenico. Krvni tlak in srčni utrip sta stabilna. Ena od srečnejših je.« Reševalec je zmajal z glavo. »Morali bi videti tipa za njo.« Jack je stopil k vozičku, da bi jo pregledal. Obe Dabbiejini zenici sta se odzivali na svetlobo in bulbomotorika je bila normalna. Vedela je, kako ji je ime in kje je, ni pa se mogla spomniti datuma. Lahko je navedla le dva podatka od treh, je pomislil. To je bil dovolj dober razlog za sprejem, pa čeprav samo na nočno opazovanje. »Debbie, poslal te bom na rentgen,« je rekel. »Prepričati se moramo, da si nisi česa zlomila.« Pogledal je sestro. »CT lobanje in vratne hrbtenice. In …« Obmolknil je in prisluhnil. Bližala se je še ena sirena. »Naredite posnetke,« je naročil in odhitel nazaj proti rampi, kjer se je spet zbralo njegovo osebje. Druga sirena, tišja, se je pridružila zavijanju prve. Jack in Anna sta se vznemirjeno spogledala. Dva rešilca? »To bo eden tistih dni,« je zamomljal. »Je travma izpraznjena?« je vprašala Anna.

32

Teznost_prelom_klub.indd 32

5/10/10 4:42 PM


»Pacientka je na poti na rentgen.« Stopil je naprej, ko je prvi rešilec vzvratno zapeljal na rampo. V hipu, ko je ustavil, je že sunkovito odprl vrata. Tokrat je bil pacient moški srednjih let, prekomerne teže ter blede in vlažne polti. V šok bo padel, je bila Jackova prva ocena, vendar ni videl ne krvi ne sledi poškodb. »Eden od tistih, ki so samo poljubili odbijače,« je rekel reševalec, ko so ga zapeljali v ambulanto. »Ko smo ga izvlekli iz avta, je začutil bolečine v prsih. Utrip je stabilen, rahla tahikardija, ampak nobenih predčasnih ventrikularnih kontrakcij. Sistolični tlak je devetdeset. Takoj smo mu dali morfin in nitroglicerin, zdaj dobiva šest litrov kisika.« Vsi so bili usklajeni kot ura. Anna je naredila anamnezo in status, sestre pa so medtem priključile elektrode. Posnetek EKG je pridrsel iz aparata. Jack je odtrgal list in se nemudoma osredotočil na ST elevacije v odvodih V1 in V2. »Sprednjestenski infarkt,« je rekel Anni. Prikimala je. »Se mi je zdelo, da bo potreboval tPA.« Sestra je zaklicala skozi vrata: »Še drugi rešilec je tu!« Jack in dve sestri so stekli ven. Mlada ženska je vpila in se zvijala na nosilih. Jack je samo pogledal njeno skrajšano desno nogo, katere stopalo je bilo skoraj povsem zasukano vstran, in v hipu je vedel, da gre pacientka naravnost na operacijsko mizo. Hitro ji je razrezal obleko in razgalil zlomljeni kolk. Sila, s katero je s koleni udarila v armaturo, ji je stegnenico potisnila v kolčno ponvico. Ob pogledu na izmaličeno nogo ga je obšla slabost. »Morfin?« je vprašala sestra.

33

Teznost_prelom_klub.indd 33

5/10/10 4:42 PM


Pokimal je. »Dajte ji ga toliko, kolikor ga potrebuje. Peklenske bolečine trpi. Določite krvno skupino, opravite navzkrižni preizkus, šest enot krvi. In čim prej pokličite ortopeda …« »Dr. McCallum, nujno na rentgen. Dr. McCallum, nujno na rentgen.« Jack je razburjeno dvignil pogled. Debbie Haning. Kar odneslo ga je iz sobe. Debbie je ležala na mizi za slikanje, nad njo pa sta se sklanjala sestra z urgence in rentgenski tehnik. »Slikal sem hrbtenico in lobanjo,« je rekel tehnik, »potem pa je nisva mogla več zbuditi. Ne odziva se niti na bolečino.« »Kako dolgo je že v nezavesti?« »Ne vem. Na mizi je ležala kakšnih deset ali petnajst minut, preden sva opazila, da se ne pogovarja več z nama.« »Ste naredili CT?« »Računalnik je v okvari. Popravljen naj bi bil čez nekaj ur.« Jack je s svetilko posvetil Debbie v oči in divje ga je zvilo v želodcu. Njena leva zenica je bila razširjena in se ni odzivala. »Pokažite mi slike,« je zahteval. »Vratna hrbtenica je že na zaslonu.« Jack je odhitel v sosednji prostor in si ogledal rentgenske slike, pripete na osvetljeno steno. Na slikah vratu ni videl nobenih zlomov. Vratna hrbtenica je bila stabilna. Slike vratu je sunkovito potegnil dol in namesto njih pripel slike lobanje. Na prvi pogled ni bilo na njih videti nobene očitne poškodbe. Nato se mu je pogled ustavil na skorajda nevidni črti, ki se je vlekla čez levo senčno kost. Bila je tako tanka, da je bila bolj podobna praski na sliki. Zlom. 34

Teznost_prelom_klub.indd 34

5/10/10 4:42 PM


Je zlom raztrgal levo srednjo meningealno arterijo? Kaj bi lahko povzročilo krvavitev v lobanji? Ko se bo kri nabrala in se bo zvišal tlak, ji bo stisnilo možgane. To pojasni hitro slabšanje njenih kognitivnih funkcij in razširjeno zenico. Takoj je treba odstraniti odvečno kri. »Spravite jo nazaj na urgenco!« je zavpil. V nekaj sekundah je bila Debbie na vozičku in že so z njo hiteli po hodniku. Ko so jo potisnili v prazno ambulanto, je zaklical administratorki: »Nujno pokličite na nevrokirurgijo! Povejte jim, da imamo epiduralno krvavitev in se pripravljamo na nujno vrtanje lobanje.« Vedel je, da Debbie v resnici potrebuje operacijsko dvorano, vendar se je njeno stanje slabšalo tako hitro, da ni mogel čakati. Ambulanta bo morala služiti kot operacijska dvorana. Dali so jo na mizo in ji na prsi pritrdili elektrode za EKG. Njeno dihanje je postalo sunkovito. Napočil je čas za intubacijo. Ravno je odprl zavoj z endotrahealnim tubusom, ko je sestra vzkliknila: »Nehala je dihati!« V Debbiejino grlo je potisnil laringoskop. Nekaj trenutkov pozneje je bil tubus nameščen in z mehom so ji vpihavali kisik v pljuča. Sestra je priključila električni brivnik. Debbiejini svetli svileni prameni so začeli padati na tla in lasišče je bilo vse bolj razgaljeno. Administratorka je pomolila nos v ambulanto. »Nevrokirurg je obtičal v gneči! Vsaj še eno uro ga ne bo.« »Pa pokličite koga drugega!« »Vsi so v Texas Medu! Vse s poškodbami glave so odpeljali tja.« 35

Teznost_prelom_klub.indd 35

5/10/10 4:42 PM


Jezus, v riti smo, je pomislil Jack in strmel v Debbie. Z vsako minuto je tlak v notranjosti njene lobanje naraščal. Možganske celice so odmirale. Če bi bila moja žena, ne bi čakal. Niti sekundo. Debelo je pogoltnil. »Dajte mi Hudsonov sveder. Sam bom izvrtal luknje.« Videl je, kako ga sestre zaprepadeno gledajo, in s precej zaigrano samozavestjo dodal: »Saj je, kot bi vrtal luknje v zid. To sem že počel.« Medtem ko so sestre pripravljale sveže obrito lasišče, si je Jack oblekel kirurški plašč in nadel rokavice. Namestil je sterilna kirurška pregrinjala in se čudil, da se mu roke ne tresejo, čeprav mu srce divje razbija. Res je, da je že prej vrtal luknje v lobanjo, vendar samo enkrat, in to pred mnogimi leti pod nadzorom nevrokirurga. Ni več časa. Umira. Vrtaj. Vzel je skalpel in nad levo senčnico zarezal v lasišče. Iz rane je primezela kri. Popivnal jo je in s kavterjem zaprl krvaveče žilice. Z retraktorjem je odmaknil kožo in zarezal globoko skozi galeo ter dosegel lobanjsko pokostnico, jo postrgal nazaj in razgalil površino lobanje. Vzel je Hudsonov trepan. Napravo je moral poganjati ročno in bila je precej podobna starini, orodju, kakršno bi človek našel v dedkovi delavnici. Najprej je uporabil perforator, lopatasto oblikovani sveder, ki je zavrtal dovolj globoko v kost, da se je naredila luknja. Nato je vzel okroglo rezilo z nazobčano konico, skoraj podobno vrtnici. Globoko je vdihnil, naslonil konico in začel vrtati globlje. Proti možganom. Prve kapljice potu so mu orosile čelo. Vrtal je brez pomoči tomografskih 36

Teznost_prelom_klub.indd 36

5/10/10 4:42 PM


Zahvala Te knjige ne bi mogla napisati brez nesebične pomoči ljudi, zaposlenih v vesoljski agenciji Nasa. Najtopleje se zahvaljujem: Edu Campionu iz službe za stike z javnostmi, ki me je osebno vodil na osupljivem ogledu Johnsonovega vesoljskega centra; direktorjema poletov Marku Kirasichu (ISS) in Waynu Halu (raketoplan) za pojasnila o njunem zahtevnem delu; Nedu Penleyju za razlago postopka izbire komercialnega tovora; Johnu Hooperju, ki mi je razkazal novo plovilo za vrnitev posadke; Jimu Reuterju (MSFC) za pojasnila v zvezi z okoljskimi in življenjsko pomembnimi sistemi na vesoljski postaji; kirurgoma Tomu Marshburnu, dr. med., in Smithu Johnstonu, dr. med., ki sta mi predstavila podrobnosti v zvezi z nujno medicinsko pomočjo v breztežnostnem prostoru; Jimu Ruhnku za odgovore na moja včasih naravnost trapasta vprašanja v zvezi z inženiringom; Tedu Sasseenu (upokojenemu sodelavcu agencije Nasa), ki je z mano delil spomine na svojo dolgo kariero vesoljskega inženirja.

433

Teznost_prelom_klub.indd 433

5/10/10 4:42 PM


Zelo sem hvaležna tudi za pomoč strokovnjakom z vrste drugih področij: Bobu Truaxu in Budu Meyerju, pravima raketnima poznavalcema iz podjetja Truax Engineering, za podatke o plovilih za večkratno uporabo; Stevu Watermanu za znanje o dekompresijskih komorah; Charlesu D. Sullivanu in Jimu Burkhartu za informacije o virusih dvoživk; Rossu Davisu, dr. med., za razlago nevrokirurških podrobnosti; Boju Barberju, neprecenljivemu viru informacij o zračnih plovilih in vzletnih stezah. (Bo, kadar koli bi letela s teboj!) Naposled se moram še enkrat zahvaliti: Emily Bestler, ki mi je omogočila, da sem razprostrla krila; Donu Clearyju in Jane Berkey iz agencije Jane Rotrosen, ki vesta, kaj je treba za izjemno zgodbo; Meg Ruley, ki uresničuje sanje, in … svojemu soprogu Jacobu. Ljubček, skupaj sva v tej kaši.

434

Teznost_prelom_klub.indd 434

5/10/10 4:42 PM


Že izšlo … ŽETEV

Izjemno nadarjena kirurginja Abby DiMateo postane del kolektiva ugledne bostonske bolnišnice Bayside, v kateri so specializirani za presaditve srca. Njena kariera pa doživi nenaden padec, ko ne uboga ukazov nadrejenih in namesto da bi srce presadila bogatašinji srednjih let, operira na smrt obsojenega 17-letnika, ki bo umrl, če takoj ne dobi srca. Pod plazom obtožb, spletk in pravniških groženj Abby suspendirajo, mlada zdravnica pa zasumi, da se za običajnim postopkom pridobivanja srca skriva srhljiva resnica. Zato se kmalu znajde napol omamljena v operacijski dvorani, kjer se kirurgi pripravljajo, da ji ‚požanjejo‘ srce. GREŠNIK

Grešnik je temačna zgodba o skrivnostnem dvojnem umoru v samostanu – ena nuna je umorjena, druga težko ranjena, obe pa sta žrtvi brutalnega napada v cerkvi. Detektivka Jane Rizzoli in 'kraljica mrtvih', patologinja Maura Isles – v romanih ameriške zdravnice in pisateljice Tess Gerritsen ju srečamo večkrat –, se spopadeta s primerom, ki se še bolj zaplete potem, ko ugotovijo, da je mlajša nuna, ena od žrtev, pred smrtjo rodila … Ko nekaj dni po dvojnem umoru najdejo neznano mrtvo gobavo žensko, primer pridobi neslutene razsežnosti. 435

Teznost_prelom_klub.indd 435

5/10/10 4:42 PM


IZGINULE Patologinji Mauri Isles pripeljejo utopljenko, ki se v mrtvašnici nenadoma zbudi. Njena reakcija je nenavadna in nasilna, saj v bolnišnici, kamor jo odpeljejo na zdravljenje, ugrabi nekaj ljudi, med katerimi je tudi visoko noseča kriminalistka Jane Rizzoli. Položaj se še bolj zaplete, ko mimo policijskih vrst odkoraka Joseph Roke in se pridruži ugrabiteljici. Neznanka ima ruski naglas, in čeprav so državne oblasti prepričane, da gre za čečenski terorizem, dr. Isles in Gabriel Dean, agent FBI in mož Jane Rizzoli, kmalu razkrijeta zapleteno ozadje te zgodbe, v katero so morda vpleteni najvplivnejši Američani. KIRURG Ponoči se pritihotapi v njihove domove in spalnice ter prebudi ženske v pravo môro. Natančnost morilčevega postopka namiguje, da gre za motenega zdravnika, zato ga bostonski novinarji poimenujejo Kirurg. Edina sled za njim je dr. Catherine Cordell, ki je pred dvema letoma preživela zelo podoben zločin, a je v samoobrambi ubila napadalca. Novi morilec pa s srhljivo natančnostjo očitno posnema prav tega. Z vsakim novim umorom se zanka okrog dr. Cordellove zateguje, morilec ji diha za vrat. Pomaga ji agent Thomas Moore, ki raziskuje primer, a je tudi on ne more zaščititi pred zasledovalcem.

436

Teznost_prelom_klub.indd 436

5/10/10 4:42 PM


Napeto branje se nadaljuje z romanoma …

DVOJNIC A Dr. Maura Isles se preživlja s tem, da se ukvarja s smrtjo. Kot patologinja v velikem mestu vsak dan vidi več trupel – mnoga od njih so žrtve nasilnih umorov. Toda še nikoli prej ji ni kri tako zledenela v žilah kot tokrat – saj še nikoli prej ni imela pred sabo ,svojega‘ trupla. Nobenega dvoma namreč ni, da je ženska, ustreljena pred Maurino hišo, njena zrcalna podoba – dvojčica, ki je ni nikdar poznala. Raziskovanje umora skupaj s kolegico kriminalistko Jane Rizzolli tokrat postane zelo osebna stvar, nevarno popotovanje v preteklost, polno temačnih skrivnosti. GOSPA X Patologinja Maura Isles in kriminalistka Jane Rizzoli rešujeta nov primer. Med pregledovanjem rentgenskih posnetkov Gospe X v bostonskem muzeju Crispin, ki naj bi bila na novo odkrita egipčanska mumija, se izkaže, da gre pravzaprav za nedavno umorjeno osebo, ki jo je nekdo razmeroma dobro mumificiral. Rizzolijevo sled pripelje do arheologinje dr. Josephine Pulcillo, ki se je nedavno zaposlila v muzeju. Kmalu pride do novih, nenavadnih umorov, Pulcillova izgine, in naši junakinji jo morata najti, preden bo to uspelo morilcu.

437

Teznost_prelom_klub.indd 437

5/10/10 4:42 PM


32,96 €

... s smrtonosnimi posledicami. Emma se v vesolju spopada z virusom, medtem ko se njen mož Jack McCallum s pomočjo Nase trudi, da bi jo varno pripeljal domov. Toda reševalna akcija je preprečena. Virus zdaj grozi Zemlji in astronavti so ujeti na vesoljski postaji, kjer drug za drugim umirajo …

Srhljiv roman o medicinski negotovosti današnjega časa

Tess Gerritsen Težnost

Tess Gerritsen (1953), po izobrazbi zdravnica, je v osemdesetih letih začela objavljati prve kriminalke, nato pa polagoma opustila svoj poklic in se posvetila samo pisanju. Njen prvi medicinski triler Žetev jo je popeljal na lestvice uspešnic, zato se je povsem posvetila temu žanru, v katerem je tako prepričljiva prav zaradi svojih zdravniških izkušenj. Njeni romani so prevedeni v 33 jezikov, prodanih je več kot 20 milijonov knjig. Pri MKZ so že izšle knjige Izginule, Grešnik, Žetev, Kirurg in Težnost, v pripravi pa sta tudi naslova Dvojnica in Gospa X.

Tess Gerritsen

Težnost

Dr. Emma Watson se je vse življenje pripravljala na vznemirljivo nalogo – preučevanje življenja v vesolju. Ko mora nenadoma zamenjati svojega predhodnika na mednarodni vesoljski postaji, se njeno raziskovanje spremeni v grozljivko, saj se neznani enocelični organizmi izmuznejo nadzoru in okužijo posadko vesoljske postaje ...


Tess Gerritsen

Te탑nost


Teznost  

nova kriminalka

Advertisement
Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you