Issuu on Google+

Zoran Drvenkar, 1967, po rodu Hrvat, sicer pa naturaliziran Nemec, je s svojimi romani za odrasle in mladino eden osrednjih sodobnih nemških pisateljev. Ob tudi v slovenščini objavljenih Povej, kaj vidiš in Cengiz & Koder (oba 2002) omenimo še romane Mi smo pa najmočnejši (1998), Brat (1999) in Touch the Flame (2001).

Štirje prijatelji, ki jim je v življenju bolj ali manj spodletelo, pridejo na plodno idejo: ustanovijo agencijo, ki prevzame nase opravičevanje in tako ljudem prihrani neprijetne občutke krivde, sramu in nelagodja. A nekega dne se v zgodbi pojavi truplo in naši junaki zabredejo v svet zločina …

Zoran Drvenkar

Fototapeta v ozadju prikazuje gore, v ospredju je jesenski gozd z jezerom. Na bregu se napaja jelen. Gospa Haneff lebdi nad vodo jezera, kot bi se ho­ tela dvigniti proti nebu. Sklenjeni roki sta visoko dvignjeni, noge so centimeter nad tlemi, odprte oči topo gledajo v nasprotno steno. Iz čela ji štrli glava žeblja, drugi žebelj ji drži roke nad glavo. Bosa je, pod nogami se ji je naredila luža krvi. Čev­ lji so skrbno položeni k radiu. Wolf vidi, kako se ženski s konice prsta na levi nogi pocedi naslednja kaplja krvi. Če bi bil radio izključen, bi lahko slišal padec kaplje v lužo.

Zoran Drvenkar

22,95 €

SORI oprema.indd 1

8/26/10 2:22:45 PM


medtem

TI Preseneti te, kako preprosto jo je izslediti. Tičal si v tako globokem breznu, da se ti je vse zdelo nemogoče. Vedno bolj si se izgubljal, in ko se ti je zdelo, da nikoli več ne boš ugledal svetlobe, ti je v roke padel njegov drugi imenik. Imel je dva, česar o njem prav tako nisi vedel, kot nisi vedel še mnogo drugega. Prvi imenik je vezan v usnje, drugi je kot beležnica, ­ka­kršne ste imeli v šoli. Beležnico si po naključju našel med revijami na njegovi nočni omarici. Polna je imen. Preštel si jih. 46. Ob pogledu na njegovo pisavo se v tebi še vedno vzbudi hrepenenje. Nagnjena v desno, s stisko levičarja. Prsti so ti drseli po imenih, naslovih in telefonskih številkah, kot bi mogel zaznati njegovo občutje med zapisovanjem. Dvoje imen je podčrtanih; to sta edini imeni, ki ju poznaš. Tistega dne, ko si odkril beležnico, je v temo prodrla 9


svet­loba. Imeni sta bili znamenje, na katerega si željno čakal. Na ta žarek svetlobe si čakal pol leta. Od kod pa naj bi vedel, da je treba nekatera znamenja iskati? Tega ti ni nihče povedal. Eden od obeh naslovov ne velja več, vendar to zate ni nikakršen problem. Pri iskanju ljudi imaš izkušnje. Naš sistem deluje predvsem na podlagi podatkov, in dandanes ni do ničesar lažje priti. Potreboval si dve minuti. Ženska se je preselila v Kleinmachnow. Na zemljevidu mesta odkriješ, da je svoje novo domovanje premestila natanko tri kilometre zračne linije proti jugu. Nova zgradba zelo spominja na staro. Bitja navad smo. Kadar se obrnemo, hočemo vedeti, kaj je za nami. Potrpežljivo počakaš, da eden od najemnikov zapusti hišo, nato se povzpneš v tretje nadstropje in pozvoniš. – Ja, prosim? Zdaj je ob koncu štiridesetih in je videti, kot da je morala zadnja leta sama prehoditi dolga in mučna pota. Vseeno je, kako je videti, povsod bi jo prepoznal. Njena drža, njen glas. Preseneti te, kako blizu so ti celo njeni gibi. Čeprav s to žensko nikoli nisi imel razmerja, ti je vse na njej domače. Kako se skloni, kako te pogleda, kadar zoži oči, vprašujoč 10


pogled. Vsaka podrobnost se je tako globoko vtisnila vate, da je bila več kakor le spomin. – Živio, rečeš. Kratko oklevanje. Ni prepričana, da ne predstavljaš ­nevarnosti. Rad bi jo vprašal, kakšna pretnja je lahko nekdo, ki se pri belem dnevu z nasmeškom pojavi pred blokom v Kleinmachnowu. – Se poznava? V očeh se ji nenadoma pojavi zanimanje. Ne preseneča te. Radovedna oseba je; ne more te še uvrstiti, vendar ne pokaže niti sledu nezaupanja. Najnevarnejši ljudje niso neza­ upljivi, radovedni so. Poznaš ta pogled. Kot otrok si na avtocesti opazoval prometno nesrečo. Vsa tista kri, razbitine, tekanje gasilcev, ogenj in oljnat črn dim. Vsakič, ko si se s starši pozneje peljal mimo mesta nesreče, se je v tebi pojavila tista vznemirjenost. Tukaj se je zgodilo. So še kakšne sledi? Je vse izginilo? Prav na ta način te gleda. – Poznava se od prej, rečeš in ji podaš fotografijo. Malo sem se hotel oglasiti. Veš, da jo bo zgrabila panika, brž ko bo zagledala fotografijo. Morda bo zaloputnila vrata. Verjetno bo tajila. Preseneti te, kot te je že od nekdaj presenečala. Dobro zna presenetiti, kajti ona je nepredvidljiva. 11


– To si ti! V naslednjem trenutku razširi roke in te toplo in čvrsto objame. V stanovanju pojasni, da se mož vrne proti šesti, vendar je do takrat še kar nekaj časa. Veš, da je ločena in da njen bivši živi v bližini Bornholma. Dobro, da igra zaupljivost. Vsaka negotovost je dobra. Sedeta v dnevno sobo. Imaš pogled na balkon. Miza, brez stolov. Poleg mize skulptura. Deček s sklonjeno glavo in z rokami, sklenjenimi k molitvi. Takšne skulpture so ti padle v oči v Baumarktu. Nekatere držijo knjigo, druge imajo na hrbtu krila. Naglo obrneš pogled stran od slepeče bleščave, čeprav sije sonce tega dne bledo in utruje­ no. – Bi kaj popil? Prinese ti kozarec mineralne in ga postavi poleg fotografije na servirno mizico. Fanta skupaj na kolesu. Smejita se, boleče mlada sta. – Mislila sem, da te nikoli več ne bom videla, reče in se skloni, da ti s čela umakne pramen las. Zaupno. Blizu. Ne izmakneš se. Izvrstno se obvladaš. – Si me pogrešal? bi rada vedela. Ponoči sem sanjal o tebi, hočeš odgovoriti, vendar nisi pre12


pričan, ali je to res. Zbegano se vrtiš med sanjami in real­ nostjo, ki ju poskušaš z veliko truda razločevati. Nasmehne se ti. Poleg radovednosti je v njenem pogledu zdaj tudi sled poželenja. S težavo odvračaš pogled od skulpture, trudoma vrneš nasmeh. Pri tem se v tebi nekaj trga. Neslišno, kot pajkova preja. Njena želja te premaguje. Pa si mislil, da se znaš obvladati. Pa si mislil, da zmoreš. – Lulat moram. – Oh, poglej no, ti je morda nerodno pred menoj? vpraša. Zardiš do ušes, prsti pod mizo se ti skrčijo v pesti. Sram. – Druga vrata levo, reče in te potreplja po kolenu. Pohiti, sicer bom morala priti po tebe. Obsceno spogledljivo ti pomežikne. Nimam več devet let! bi jo rad nadrl, toda preveva te neprediren hlad, ki ne popusti. Vstaneš in odideš v predsobo. Odpreš druga vrata levo in se zakleneš. Pred ogledalom dvigneš pogled, vendar se ti pogled izmakne. Boli, vedno znova zaboli. Upaš, da bo nekega dne drugače, samo upanje te drži pokonci in ti blaži bole­ čino. Kmalu bo konec. Poklekneš na tla s keramičnimi ploščicami in dvigneš pokrov toaletne školjke. Tiho, brez sopenja, nobenega stokanja, slišati je samo pljuskanje. Ko ne pride nič več, vzameš iz 13


k­ ozarčka zobno ščetko in si jo potisneš v grlo, da se prepričaš, ali imaš zares prazen želodec. Potem si opereš roke in izplakneš usta. Preden zapustiš kopalnico, spraviš zobno ščetko in s toaletnim papirjem skrbno obrišeš vse površine, ki si se jih dotaknil. Kmalu. Še vedno sedi na stolu in kadi – s spodvito roko in rahlo nazaj nagnjeno glavo, med spuščanjem dima iz ust. Tudi ta gib ti je tako domač, da se spomini zvrstijo kot peščica diapozitivov. Tedaj in danes postaneta zdaj in zdaj postane danes in tedaj. Motri fotografijo v roki. Ko obstaneš za njo, s sijočimi očmi obrne glavo. V ta sij usmeriš plin, dokler pločevinka ni prazna, ona pa kot sopeč kupček obleži na tleh. Potem začneš brisati vse sledi, ki si jih pustil v sobi. Izpiješ kozarec in ga spraviš. Fotografija ji je padla iz rok. Pobereš jo in spraviš. Previden si, natančen si, veš, kaj počneš. Ko se poskuša odplaziti, jo zvrneš na hrbet in ji sedeš na prsi. Roke ima vklenjene pod teboj, oči so izbuljene. Izvije se, kolena se dvignejo, pete tolčejo po preprogi. Čvrsto ji pritisneš roko na usta, z drugo ji stisneš curljajoči nos. Hitro gre. Iz nje narediš zavoj. Stegna ji pritisneš na prsi, roke pa ji potisneš pod kolenski zglob. Ni velika. Na vse si pomislil. Deset dni načrtovanja je dovolj časa. Gre v eno tistih črnih, 14


120-litrskih vreč za smeti. Odneseš jo iz stanovanja. Na stop­nicah srečaš nekega starca. Pokimaš mu, on odkima. Preprosto je, kot odnašanje smeti. Zbudi se precej pozno. Ko si prvič stopil v stanovanje, si bil malo razočaran. Bilo je umazano in zanemarjeno, nič ni ostalo od prej. Več si pričakoval. Prostori s takšno preteklostjo ne bi smeli biti za­ puščeni. To je nespoštljivo. Ljudje romajo v Dachau in Auschwitz, si ogledujejo koncentracijska taborišča, kakor da se lahko iz tega karkoli naučijo, medtem ko se brez njihove ved­nosti, le nekaj metrov od doma, dogajajo nove oblike grozot. Zelo težko je bilo najti pravo fototapeto. Vozil si se po vsem Berlinu, in šele ko si v peti specializirani trgovini prodajalcu natančno opisal, kaj iščeš, je odšel v skladišče in se vrnil z več rolami. Na tvoje presenečenje ti je vse podaril. – Takšnega sranja tako nihče več ne kupuje, so bile njegove besede. Včasih se sprašuješ, ali ne pretiravaš z detajli. Temu sledi edini logični odgovor. Zdaj gre za spomin. Za podrobnosti gre. Podrobnosti so zate pomembne. Spoštuješ spomin. Stena je še vlažna od lepila. Na mestu, kjer je bil kovinski 15


obroč, je ostala v steni luknja. Preden si luknjo prelepil s ­fototapeto, si moral vanjo vtakniti kazalec. Označil si točko X, ki je točno v višini tvojih oči. Ko jo pritisneš ob steno, se ji sezuje levi čevelj. Pri tem se ji tako približaš, da ti postane slabo. Nezavestno telo je mehko, težko ga je obdržati pokonci. Končno se obrestujejo vse tiste ure v fitnes centru. Moč te pomirja. Prsi ob prsi sta. Njena sapa ima vonj po mrzlem dimu. Roke ji dvigneš kviš­ ku, noge se ji za nekaj centimetrov ločijo od tal, zavihtiš ­kladivo in udariš. Žebelj brez upora predre dlani sklopljenih rok. Trije udarci so dovolj, da iz dlančnic štrli samo še glava žeblja. Ob zadnjem udarcu se prebudi, vajine oči so zdaj v isti višini in zavpije ti v obraz. Krik utone v zamolklo utripanje izolirnega traku, s katerim ji prelepiš usta. Gledata se, nikoli več ji ne boš tako blizu. Suva, hoče se izviti, s telesom jo pritiskaš ob steno, jo držiš. Panika in zadovoljstvo in moč. Vedno znova moč. Iz izbuljenih oči ji derejo solze in ti padejo na obraz. Dovolj si videl, umakneš se. Teža jo povleče navzdol. Začuden pogled. Krč. Od bolečine trza, telo ji prešine srh, mehur ji popusti. Žebelj drži. Z rokami kvišku visi na steni. Desni čevelj zdrsne na tla z lahnim tokom, prsti drsijo po podu in iščejo oporo. Če bi te pogledi lahko razparali, ne bi ostal pri življenju. 16


Prišel je čas ločitve. Pokažeš ji, kam naj gleda. Obrniti hoče glavo. Vedel si, da bo to storila. V redu. Torej se ji približaš in ji na čelo nastaviš drugi žebelj. Večji je, štiridesetcentimetrski s posebnim imenom, ki si ga nisi zapomnil. Moški v železnini ti je dvakrat povedal, kako se mu reče, prikimal si in se zahvalil. Ko se konica dotakne njene kože, otrpne. Njene oči ti govorijo. Pravijo, da tega ne boš storil. Ukažejo ti. Odkimaš. Zdaj zatisne oči. Presenečen si, pričakoval si več odpora. Da te bo ponovno brcnila, da se bo branila. Preda se. Ustnice se dotaknejo ušesa, ko ji zašepetaš: – Nisem bil jaz. Razširi oči. V pogledu je spoznanje. Zdaj. Z natančnim udarcem poženeš žebelj skozi čelno kost. Štirje udarci več kakor pri rokah so potrebni, da žebelj predre teme in prodre v steno. V krčih je, krči preidejo v tresenje, nato mirno obvisi. Iz ušesa, v katerega si šepetal, curlja svetla kri; iz rane na čelu se med očmi, prek nosnega korena in lic steka temna kri. Čakaš in opazuješ, kako elegantno se ji po obrazu začrtuje krvava linija. Preden doseže izolirni trak, ji ga odtrgaš z ust. Iz ust pronica slina, ki se pomeša s krvjo. Desno oko se zapre, kot bi bilo utrujeno. Odpreš ga, 17


ostane odprto. SlediĹĄ topemu pogledu. Dobro je, niÄ?esar ti ni treba popraviti, vse je, kot je treba.

18


Zoran Drvenkar, 1967, po rodu Hrvat, sicer pa naturaliziran Nemec, je s svojimi romani za odrasle in mladino eden osrednjih sodobnih nemških pisateljev. Ob tudi v slovenščini objavljenih Povej, kaj vidiš in Cengiz & Koder (oba 2002) omenimo še romane Mi smo pa najmočnejši (1998), Brat (1999) in Touch the Flame (2001).

Štirje prijatelji, ki jim je v življenju bolj ali manj spodletelo, pridejo na plodno idejo: ustanovijo agencijo, ki prevzame nase opravičevanje in tako ljudem prihrani neprijetne občutke krivde, sramu in nelagodja. A nekega dne se v zgodbi pojavi truplo in naši junaki zabredejo v svet zločina …

Zoran Drvenkar

Fototapeta v ozadju prikazuje gore, v ospredju je jesenski gozd z jezerom. Na bregu se napaja jelen. Gospa Haneff lebdi nad vodo jezera, kot bi se ho­ tela dvigniti proti nebu. Sklenjeni roki sta visoko dvignjeni, noge so centimeter nad tlemi, odprte oči topo gledajo v nasprotno steno. Iz čela ji štrli glava žeblja, drugi žebelj ji drži roke nad glavo. Bosa je, pod nogami se ji je naredila luža krvi. Čev­ lji so skrbno položeni k radiu. Wolf vidi, kako se ženski s konice prsta na levi nogi pocedi naslednja kaplja krvi. Če bi bil radio izključen, bi lahko slišal padec kaplje v lužo.

Zoran Drvenkar

22,95 €

SORI oprema.indd 1

8/26/10 2:22:45 PM


Sori