Issuu on Google+


Toccata

Bratje, soljudje, naj vam povem, kako je bilo. Mi že nismo vaši bratje in nočemo vedeti, kako je bilo, me boste zavrnili. In res je mrka zgodba, a tudi poučna, pravi moralni nauk, meni verjemite. Znala bi se malo zavleči, navsezadnje se je zgodilo veliko stvari, ampak morebiti se vam ne mudi preveč, z malo sreče boste mogoče le našli čas. Sicer pa zadeva tudi vas – boste že videli, tudi vas zadeva. Ne mislite, da vas poskušam prepričati o čemerkoli, navsezadnje je vaše mnenje vaša stvar. Če sem se po vseh teh letih nazadnje spravil k pisanju, je to zaradi sebe, zaradi sebe bi rad postavil stvari na pravo mesto, ne zaradi vas. Človek se dolgo plazi po tej zemlji kot gosenica in čaka, kdaj se bo razvil v prelepega, prečistega metulja, ki ga nosi v sebi. Ampak čas teče, preobrazbe pa ni od nikoder; človek ostane buba, to je vse, žalostna ugotovitev, a kaj moremo. No, vsekakor ostaja možnost samomora. Ampak samomor me, odkrito povedano, nič kaj ne mika. Dolgo sem razmišljal o njem, to se najbrž razume samo po sebi; in če bi se že moral zateči k temu, bi se zadeve lotil takole: na prsi, tesno ob srce, bi si pritisnil granato in se poslovil z gromkim izbruhom radosti; majhno okroglo granato, ki bi jo narahlo odvil, potem pa bi, z nasmehom ob drobnem kovinskem poku vzmeti, zadnjem zvoku, ki bi ga slišal, razen utripa lastnega srca v ušesih, spustil žličko. In potem bi končno našel srečo ali pa vsaj mir, razmazan po stenah svoje pisarne. Bi jih že snažilke počistile, saj so plačane za to, smola zanje. Ampak samomor me, kot rečeno, ne mika. Ne vem, zakaj je tako, mogoče zaradi kakih prastarih prežitkov filozofske morale, ki mi narekuje, da na tem svetu navsezadnje nismo zato, da bi se zabavali. Zakaj pa potem? Pojma nimam, gotovo zato, da bi obstali, zato, da bi ubili čas, preden on ubije nas. Če pa je tako, zabijanje prostega časa s pisanjem 9


Jonathan Littell - Sojenice ni nič slabše kot vsako drugo opravilo. To ne pomeni, da imam prostega časa na pretek, zaposlen človek sem; imam družino, kot se temu reče, službo, torej obveznosti, vse to pa vzame čas, ne ostane mi ga veliko za pripovedovanje spominov. Sploh ker imam spomine, celo kar precej jih imam. Prava tovarna spominov sem. Vse moje življenje bo eno samo tkanje spominov, čeprav me zdaj plačujejo za tkanje čipk. Pa mi pravzaprav sploh ne bi bilo treba pisati. Navsezadnje to ni dolž­ nost. Po vojni sem se znal zadržati; hvala bogu mi nikoli ni bilo treba pisati spominov, kot so jih morali nekateri moji nekdanji kolegi, da bi se opral, nimam se česa oprati; pa tudi za denar ne, ker dobro zaslužim tudi brez tega. Nekoč, v Nemčiji, bil sem na poslovni poti, sem se pogovarjal z direktorjem velike tovarne perila, ki sem mu prišel prodat čipke. Zame je slišal od nekdanjih prijateljev, ­priporočili so me; tako sva drug za drugega vedela, pri čem sva, ne da bi bilo treba karkoli spraševati. Po najinem pogovoru, ki je sicer potekal v zelo pozitivnem ozračju, je vstal, vzel knjigo s police in mi jo dal. Bili so posmrtno izdani spomini Hansa Franka, generalnega guvernerja Poljske, z naslovom Vpričo morišča. »Njegova vdova mi je pisala,« mi je pojasnil sogovornik. »Dala je natisniti rokopis, ki ga je napisal po sojenju, na lastne stroške, zdaj pa ga prodaja, da bi preskrbela svoje otroke. Si predstavljate kaj takega? Vdova generalnega guvernerja. Naročil sem dvajset izvodov, za darila. Tudi vsem oddelčnim šefom sem predlagal, naj kupijo izvod. Napisala mi je ganljivo zahvalno pismo. Ste ga poznali?« Zatrdil sem mu, da ne, da pa bom knjigo z zanimanjem prebral. V resnici sem Franka poznal, na kratko sva se srečala, kaj več o tem mogoče pozneje, če zberem dovolj poguma oziroma potrpljenja. Ampak tam ni imelo smisla govoriti o tem. Sicer pa je bila knjiga zanič, zmedena, solzava, prežeta s čudno religiozno hinavščino. Tudi ti zapiski bodo mogoče zmedeni in zanič, se bom pa potrudil, kolikor morem, da bi bil jasen; zagotavljam vam, če že nič drugega, vsaj skesanosti ne boste našli v njih. Ničesar ne obžalujem, opravljal sem svoje delo, to je vse; moje družinske zadeve, o katerih bom mogoče tudi kakšno rekel, pa zadevajo samo mene; proti koncu sem sicer res šel čez vse meje, ampak takrat že nisem bil več jaz, ne popolnoma, zaneslo me je, sploh pa se je okrog mene sesedal ves svet, saj nisem edini izgubil glave, to boste pa že priznali. In tudi ne pišem zato, da bi prehranil svojo vdovo in otroke, lepo znam poskrbeti zanje. Ne, če sem se nazadnje spravil k pisanju, to 10


Toccata počnem samo zato, da zabijem čas, pa tudi zato, zna biti, da bi razjasnil kako nejasnost, mogoče vam, samemu sebi. Mislim pa tudi, da mi bo dobro delo. Resnica je ta, da sem precej pust, čemeren. To bo gotovo zaradi zaprtja. Obupna, boleča težava je, zame nekaj novega, nekoč je bilo prav nasprotno. Dolgo sem hodil na stranišče tudi po trikrat, štirikrat na dan; danes bi bil vesel že, če bi šel enkrat na teden. In tako sem obsojen na klistiranje, kar je skrajno neprijeten, a učinkovit postopek. Oprostite, da vas morim s tako kočljivimi podrobnostmi, malo pa že smem potožiti. Če tega ne prenesete, bo bolje, da kar takoj nehate brati. Nisem Hans Frank, jaz pač ne maram sprenevedanja. Natančen bi bil rad, kolikor je v moji moči. Kljub svojim napakam, kljub spodrsljajem, in ni jih bilo malo, sem še vedno eden tistih, ki menijo, da so za življenje nepogrešljivi samo zrak, hrana, pijača in izločanje, pa iskanje resnice. Vse drugo je poljubno. Pred časom mi je žena prinesla v hišo črnega mačka. Gotovo je mislila, da mi bo naredila veselje. Mene seveda ni vprašala za mnenje. Mogoče je sumila, da bi gladko odklonil, veliko bolj zanesljivo je bilo, da me kratko malo postavi pred dejstvo. Ko je bil maček enkrat v hiši, ni bilo več kaj, vnuki bi se jokali in tako naprej. Ampak tisti maček je bil skrajno zoprn. Kadar sem ga hotel pobožati, v znamenje dobre volje, je zbežal na okensko palico in se od tam zastrmel vame s svojimi rumenimi očmi; kadar sem ga hotel vzeti v naročje, me je opraskal. Pač pa je ponoči prihajal k meni na posteljo; na mojih prsih se je zvil v klobčič, v dušečo gmoto, meni pa se je sanjalo, da se dušim pod grmado kamenja. Podobno se mi dogaja s spomini. Ko sem se prvič odločil, da jih zapišem, sem moral vzeti dopust. To je bila najbrž napaka, ampak zadeva je vseeno stekla. Še prej sem si nakupil precej knjig o tej zadevi in jih prebral, da bi si osvežil spomin, naredil sem si preglednice, uredil kronološko zaporedje in tako dalje. Ampak zaradi dopusta sem imel kar naenkrat veliko časa, in tako sem začel premišljevati. Povrhu je bila jesen, zoprn siv dež je razgaljal drevesa, jaz pa sem se počasi pogrezal v tesnobo. Ugotovil sem, da ni dobro premišljevati. Pa saj bi si lahko mislil. Med kolegi veljam za umirjenega, preudarnega, premišljenega človeka. Umirjen sem res, prav gotovo; ampak zelo pogosto mi začne v glavi zamolklo bučati, kot peč krematorija. Govorim, razpravljam, odločam se, tako kot vsi drugi; ampak za točilno mizo, pred kozarčkom dobrega žganja, si 11


Jonathan Littell - Sojenice predstavljam, da vstopi moški z lovsko puško in začne streljati; v kinu, v gledališču si predstavljam, da se pod vrstami sedežev kotali odvita granata; na trgu, kadar je praznik, vidim, kako raznese ­vozilo, polno razstreliva, kako se popoldansko veseljačenje spremeni v klavnico, kako se kri pretaka med tlakovci, kako se kepe človeškega mesa lepijo na zidove, frčijo skozi okna, pristanejo v nedeljski juhi, slišim kričanje, ­ječanje ljudi z odtrganimi udi, kot žuželke, ki jim zvedav deček trga nožice, otopelost preživelih, slišim čudno tišino, podobno nekakšni opni na bobničih, začetek dolgoživega strahu. Umirjen? Ja, umirjen sem, naj se zgodi karkoli, ničesar ne pokažem, ostanem miren, neprizadet, kot nema pročelja razdejanih mest, kot starčki na klopeh v parku, s svojo sprehajalno palico in z odlikovanji, kot obrazi nikoli najdenih utopljencev, tik pod vodno ­gladino. Tega srhljivega spokoja ne bi znal zmotiti niti, če bi hotel. Nisem eden tistih, ki za vsako figo zaženejo vik in krik, znam se obvladati. Pa ­vendar sem prizadet tudi jaz. Najhujše pa niso nujno podobe, ki sem jih pravkar opisal; takšne fantazije že dolgo nosim v sebi, gotovo že od otroštva, vsekakor pa so bile v meni že davno, preden sem se znašel sredi klanja. V tem smislu je bila vojna samo potrditev; navadil sem se na te male­­scenarije, jemljem jih kot umesten komentar o ničevosti stvari. Ne: mučno, težko je nekaj drugega, namreč samo misliti, premišljevati. Kar spomnite se: vi sami, kaj vse premišljujete čez dan? Dejansko ne prav veliko. Popisati in razvrstiti vaše misli ne bi bila posebno težka naloga: praktične ali mehanske misli, načrtovanje gibov in časa (primer: vodo za kavo pristaviti na ogenj še pred ščetkanjem zob, kruh pa v opekač šele potem, ker je hitreje gotov), misli v zvezi z delom, denarne skrbi, gospodinjske težave, spolne fantazije. S podrobnostmi vam bom prizanesel. Pri večerji gledate starajoči se obraz svoje žene, ki je v primerjavi z vašo ljubico tako nevznemirljiva, sicer pa v vseh pogledih kar v redu, kaj hočemo, tako je pač življenje, torej se pogovarjata o najnovejši vladni krizi. V resnici vas najnovejša vladna kriza zanima kot lanski sneg, a o čem drugem bi se lahko pogovarjala? Odštejte te misli, pa se boste strinjali z menoj, da ne ostane prav veliko. Seveda obstajajo tudi drugačni trenutki. Nepričakovano, med dvema reklamama za pralni prašek, zaslišite predvojni tango, recimo Violetta, in naenkrat oživi pljuskanje reke ponoči, lampijoni pivnice, rahli vonj po znoju na koži vesele ženske; pri vhodu v park vas smehljajoči se obraz kakega otroka spomni na obraz 12


Toccata lastnega sina, tik preden je shodil; na cesti, ko skozi oblake posveti sončni žarek in obsije veliko listje, belkasto deblo platane, se nenadoma spomnite svojega otroš­tva, šolskega dvorišča med odmorom, ko ste se šli vojno in kričali od groze in ­veselja. Prešinila vas je človeška misel. Ampak to se zgodi precej redko. Če nehamo delati, če odmislimo običajna opravila, vsakdanje opravke in se zares poglobimo v misel, to je pa že druga pesem. Kmalu se začnejo stvari dvigati na površje, v težkih, temnih valovih. Ponoči se sanje razvežejo, razpoljejo, namnožijo, za njimi pa ob prebujenju ostane v glavi poprh nečesa trpkega in vlažnega, ki se dolgo ne razblini. Da ne bo pomote: ne govorim o občutku krivde, o slabi vesti. To sicer obstaja, prav gotovo, tega ne bom zanikal, ampak mislim, da so stvari zapletene še drugače. Kar tu opisujem, pozna tudi človek, ki ni bil v vojni, ki mu ni bilo treba ubijati. Vrnejo se drobne hudobije, strahopetnost, dvoličnost, podlosti, ki jim je podvržen vsak človek. Ni čudno, da so ljudje izumili delo, alkohol, prazen klepet. Ni čudno, da je televizija doživela takšen uspeh. Skratka, hitro sem končal svoj nemili dopust, bolje je bilo tako. Saj sem imel med odmorom za kosilo in zvečer, po odhodu tajnic, dovolj časa za svoje pisarjenje. Kratek premor, da grem bruhat, potem pa nadaljujem. To je spet ena od premnogih malih tegob, ki me tarejo: od časa do časa mi obrok ne ostane v želodcu; včasih se mi želodec obrne takoj, včasih malo pozneje, kar tako, brez razloga. To me muči že dolgo, še iz vojnih časov; začelo se je jeseni 1941, če smo natančni, v Ukrajini, mislim, da v Kijevu ali pa mogoče v Žitomiru. Tudi o tem bom gotovo še kaj povedal. No, to navado imam že dolgo: oščetkam si zobe, pogoltnem kozarček alkohola in nadaljujem, kar sem počel prej. A vrnimo se k mojim spominom. Kupil sem si nekaj šolskih zvezkov, velikega formata, ampak drobno karirane; spravljene jih imam v pisalni mizi, zaklenjene v predalu. Prej sem si zapisoval na kartotečne kartice, tudi karirane, zdaj pa sem se odločil, da vse skupaj začnem znova. Čemu, pravzaprav ne vem. Prav gotovo ne v poduk mojim potomcem. Če bi ta hip nenadno umrl, recimo, da bi me zadela srčna ali možganska kap in bi moje tajnice vzele ključ in odklenile ta predal, bi doživele pravi šok, uboge reve; pa moja žena tudi. Kartotečne kartice so več kot dovolj. Vse skupaj bo treba hitro sežgati, da ne bo škandala. Meni je vseeno, jaz bom itak mrtev. In navsezadnje, čeprav pišem vam, ne pišem za vas. 13


Jonathan Littell - Sojenice Moj urad je prijeten kraj za pisanje: velik, trezno opremljen, miren ­prostor z belimi stenami, skoraj brez okrasja, samo vitrino z vzorci imam, pa veliko zastek­ ljeno steno, ki gleda na proizvodno dvorano. Kljub dvojni ­zasteklitvi se po vsej sobi razlega stalno klenkanje Leaversovih statev. Kadar hočem kaj premisliti, vstanem od mize in stopim k oknu, zagledam se v ­vrste statev pod seboj, opazujem natančne, vajene gibe tkalcev, pustim se zazibati. Včasih grem dol in se posprehodim med stroji. V dvorani je mračno, umazane šipe so modro obarvane; čipke so krhke, občutljive, ne­­marajo svetlobe; mene pa ta modrikasti soj pomirja. Rad se zatopim v odsekano, enakomerno klenkanje, ki se razlega po prostoru, v tisti dvotaktni kovinski topot, ki človeka potegne vase. Ti stroji me vsakič prevzamejo. Iz litega železa so, zeleno pobarvani, vsak tehta 20 ton. Nekateri so že zelo stari, že dolgo jih ne izdelujejo več; rezervne dele mi izdelajo po naročilu. Po vojni smo sicer prešli s pare na elektriko, ampak same statve smo pustili pri miru. Sam jim ne hodim blizu, da se ne umažem; vse tiste premične dele je seveda treba stalno mazati, ampak olje bi uničilo čipke, zato uporabljamo zdrobljen grafit, ki ga tkalec posipa v gibanju, z razpršilcem, podobnim kadilnici. Čipke pridejo ven črne, vse stene so pokrite z grafitom pa tudi tla, stroji in ljudje, ki jih nadzirajo. Sam sicer nimam veliko stika s temi velikimi stroji, se pa dobro spoznam nanje. Prve angleške čipkarske statve – bile so ljubosumno varovana skrivnost – so v Francijo prišle na črno, po Napoleonovih vojnah so jih pretihotapili delavci, ki so bežali pred ­carinskimi davki. Francoz Jacquard, doma iz Lyona, jih je predelal za izdelavo čipk, tako da je uvedel preluknjane kartončke z vzorci. Spodaj so zvitki sukanca, sredi statev pa je pet tisoč tuljav oziroma klekljev, reče se jim duša, zaprtih v vo­ ziček, ta voziček pa podpira in uravnoveša catch-bar (nekatere angleške izraze smo kar obdržali), z glasnim, enoličnim, hipnotičnim tleskanjem ga potiska naprej in nazaj. Votki, ki jih dovajajo bakreni glavniki, combs, privarjeni na svinec, tkejo vozle po zapleteni šifrirani koreografiji, ki jo določa petsto, šeststo Jacquardovih kartonov; na vrhu glavnika je pritrjena šoba, imenovana »labodji vrat«. Nazadnje se prikaže čipka, rahla kot pajčevina, drhteča pod plastjo grafita, in se počasi ­navije na boben, pritrjen na vrhu Leaversovih statev. Delo v tovarni je strogo ločeno po spolu: moški oblikujejo vzorce, luknjajo kartone, montirajo verige, nadzirajo stroje in naprave, ki jih napajajo; njihove 14


Toccata žene in hčere pa še danes samo navijajo nit, spirajo grafit, krpajo, pobirajo niti, zlagajo. Tradicija je tu močno zakoreninjena. Čipkarji so tu nekakšna proletarska aristokracija. Uk je dolgotrajen, delo pa zahtevno, občutljivo; v prejšnjem stoletju so se čipkarji v Calaisu vozili na delo v koleslju, s cilindrom na glavi, lastnika so tikali. Časi so se spremenili. Vojna je kljub nekaterim tkalnicam, ki so delale za potrebe Nemčije, uničila industrijo. Treba je bilo začeti znova, iz nič. Danes je na severu vsega skupaj kakih tristo statev, pred vojno pa jih je bilo štiri tisoč. Vseeno pa so si čipkarji, ko si je gospodarstvo opomoglo, lahko privoščili avto prej kot marsikateri drug meščan. Ampak moji delavci me ne tikajo. Dvomim, da sem jim ravno pri srcu. Pa nič hudega, saj jih ne prosim, da bi me imeli radi. Sicer pa tudi jaz nimam rad njih. Skupaj delamo, to je pa tudi vse. Kadar je delavec vesten in priden, kadar čipka, ki pride z njegovih statev, ne zahteva veliko popravkov, dobi ob koncu leta nagrado; tiste, ki zamu­jajo ali pridejo na delo pijani, pa kaznujem. Na tej osnovi dobro vozimo skupaj. Mogoče se sprašujete, kako sem pristal pri čipkah. Resnici na ljubo sem vse prej kot rojen za posle. Študiral sem pravo in politično ekonomijo, doktor prava sem; v Nemčiji so črke dr. jur. po zakonu sestavni del mojega imena. Res pa je tako naneslo, da si po letu 1945 s svojo diplomo nisem mogel kaj dosti pomagati. Če že hočete vso resnico, tudi pravo ni bilo ravno idealno zame; v mladih letih sem si najbolj želel študirati književnost in filozofijo. Pa so mi to preprečili; še ena žalostna epizoda mojega družinskega romana, mogoče bom o tem še kaj povedal. Moram pa priznati, da mi pri čipkah pravo pride bolj prav kot književnost. S tem je bilo pa bolj ali manj takole. Ko je bilo vsega konec, mi je uspelo priti v Francijo, za Francoza sem se izdajal; glede na zmedo, ki je vladala v tistih časih, to niti ni bilo posebno težko; vrnil sem se skupaj z izgnanci, nihče ni kaj dosti spraševal. Brezhibno sem govoril francosko, to pa zato, ker sem po materi Francoz. Deset let otroštva sem preživel v Franciji, v francoske šole sem hodil: nižjo gimnazijo, licej, pripravljalno šolo, dve leti celo na višjo šolo za po­litične vede, ELSP; in ker sem odraščal na jugu, sem znal celo zaviti po južnjaško. Sicer pa se nihče ni kaj dosti zmenil zame, bila je ena sama zmešnjava. Na postaji Orsay sem dobil juho pa tudi kaka zmerljivka je padla; nisem se predstavljal za izgnanca, to je že treba povedati, ampak za delavca STO, to pa degaullovcem ni bilo posebno všeč, in tako so me 15


Jonathan Littell - Sojenice malo preštokali, ne samo mene, tudi druge, ampak potem so nas izpustili, nobene Lutetie ni bilo, pač pa prostost. Nisem ostal v Parizu, preveč ljudi sem poznal, takš­nih, ki jih ne bi smel, in tako sem odšel na podeželje, preživljal sem se z nepomembnimi službicami, povsod po malem. Potem pa so se zadeve umirile. Streljanja ljudi so se hitro naveličali, kmalu se niso več niti toliko potrudili, da bi jih poslali v zapor. Takrat sem se pozanimal naokoli in izsledil človeka, ki sem ga poznal. Dobro se je znašel, z ene vlade je gladko presedlal na drugo. Znal je misliti vnaprej, zato pa svojih uslug naši strani nikoli ni obešal na veliki zvon. Najprej me ni hotel sprejeti, ko pa je končno ugotovil, kdo sem, je spoznal, da pravzaprav nima izbire. Ne morem reči, da je bil najin pogovor ravno prijeten, vseskoz je bilo čutiti nelagodje, prisiljenost; se je pa človek zavedal, da imava skupen interes: jaz sem hotel najti službo, on pa obdržati svojo. Na severu je imel sorodnika, nekdanjega zastopnika, ki je poskušal znova usposobiti majhno podjetje s tremi Leaversovimi statvami; dobil jih je od neke vdove, ki ji je šlo za nohte. Ta človek me je najel za potnika, da bi prodajal naokrog njegove čipke. Tega dela me je bilo groza. Nazadnje sem ga le prepričal, da bi mu bolj koristil v organizacijskih zadevah. Na tem področju sem namreč imel precej izkušenj, čeprav jih ne bi mogel uveljavljati nič bolje od svojega doktorata. Podjetje je zraslo, posebno od petdesetih let naprej, ko sem spet navezal stike z ZRN in smo prodrli na nemški trg. Takrat bi se lahko že mirno vrnil v Nemčijo, marsikateri nekdanji kolega je živel brez problemov; nekateri so odsedeli malenkostno kazen, druge pa so sploh pustili čisto pri miru. Glede na svojo kariero bi mirno lahko zaživel pod svojim imenom, s svojim doktoratom, dobival bi borčevsko pokojnino, z dodatkom za delno invalid­nost, nikomur ne bi šlo v nos, še opazili ne bi. Službo bi hitro dobil. Ampak v čem bi bil vic, sem si mislil. Pravo me v bistvu ni zanimalo nič bolj od komerciale; sploh pa so mi čipke, ta prelepa, skladna človekova stvaritev, nazadnje postale kar všeč. Ko smo imeli dovolj strojev, je šef sklenil odpreti še eno tovarno, mene pa je postavil za direktorja. In v tej službi sem bil ves ta čas, ko čakam na upokojitev. Medtem sem se oženil, kar se mi je sicer kar malo upiralo, ampak tu zgoraj, na severu, skoraj ne gre drugače, s tem sem tako rekoč utrdil pridobljeni položaj. Izbral sem si jo iz dobre družine, še kar čedno, žensko, kot se spodobi, in ji takoj naredil otroka. Žal je imela dvojčka, to je najbrž v družini – v moji, 16


Toccata mislim; zame bi bil en sam pamž več kot dovolj. Od šefa sem dobil predujem, kupil sem udobno hišo, nedaleč od morja. In tako sem zdrknil v meščansko življenje, tako sem postal buržuj. Sicer pa je bilo bolje tako. Po vsem, kar se je zgodilo, sem potreboval predvsem mir in urejeno življenje. Od mojih mladostnih sanj ni ostalo nič, tok življenja jim je polomil kosti, moji strahovi pa so počasi izgoreli, od enega do drugega konca nemške Evrope. Iz vojne sem prišel izpraznjen; čutil sem samo grenkobo in dolgoživ sram, kot mivka, ki ti škrta med zobmi. Zato pa mi je ustrezalo življenje, urejeno po vseh predpisih družbe: udobno sem si postlal, čeprav to svoje žitje pogosto gledam s posmehom, včasih kar s sovraštvom. Če bo šlo tako naprej, se nadejam, da bom nekoč pristal v blagoslovljenem stanju Hieronima Nadala in ne hrepenel po ničemer, razen po tem, da ne bi hrepenel po ­ničemer. Na, že govorim kot iz knjig; to je ena mojih napak. S svetostjo, žal, za zdaj še ne bo nič, nisem se še osvobodil vseh potreb. Ženi od časa do časa še iz­ kažem čast, vestno, brez posebnega užitka, a tudi brez posebnega odpora, zato da je mir v hiši. Enkrat na vsake kvatre, kadar sem na službeni poti, tudi zaidem na stara pota, ampak to počnem tako rekoč samo še iz higienskih razlogov. Vse skupaj me je praktično nehalo zanimati. Telo lepega fanta, Michelangelov kip, vse je ista figa, nič več mi ne vzame sape. Podobno kot po dolgotrajni bolezni, ko je hrana brez okusa – vseeno je, če ješ govedino ali piščanca, glavno je, da nekaj zaužiješ, to pa je tudi vse. Po pravici povedano me nobena stvar ne zanima več kaj dosti. Mogoče literatura, pa še glede te nisem prepričan, če tudi to ni samo iz navade. Mogoče pa zato pišem te spomine – da si poženem kri po žilah, da vidim, ali sploh lahko še kaj čutim, ali sploh lahko še kaj zaboli. Prečudna vaja. Pa vendar bi vsaj trpljenje moral poznati. Vsi Evropejci moje generacije so ga dali skozi, vseeno pa lahko brez lažne skromnosti rečem, da sem prestal več kot večina. Sploh pa ljudje hitro pozabljajo, to vsak dan ugotavljam. Celo tisti, ki so bili zraven, skoraj nikoli ne govorijo o teh stvareh drugače kot z vnaprej priprav­ ljenimi mislimi in frazami. Samo tisto bedno nemško prozo o vzhodni fronti si je treba ogledati: gnil sentimentalizem, mrtev, ostuden jezik. Herr Paul Carrella, recimo, ki je zadnja leta tako uspešen. Slučajno ga poznam, tega Herr Carrella. Spoznala sva se na Madžarskem, ko se je pisal še Paul Carl Schmidt in je pod taktirko svojega ministra, Ribbentropa, pisal, kar je v resnici mislil, in to v klenem, 17


Jonathan Littell - Sojenice karseda efektnem jeziku: Židovsko vprašanje ni vprašanje človečnosti, ni vprašanje vere – je zgolj vprašanje politične higiene. Zdaj pa je častivrednemu Herr CarrellSchmidtu uspel nezanemarljiv dosežek: objavil je štiri omledne knjige o vojni v Sovjetski zvezi, ne da bi enkrat samkrat omenil besedo »Žid« ali »židovsko«. To vem zato, ker sem jih prebral. Ni bilo lahko, mučno je bilo, a se nisem dal. Tudi naši, francoski pisci, Mabire pa Landemer in kar je še takih, niso dosti boljši. Enako je s komunisti, samo da z drugega zornega kota. Kje pa so tisti, ki so prepevali Otroci, nabrusite nože ob pločniku? Molčijo ali pa so mrtvi. Same prazne besede, spakovanje, brozganje po plehki šoti, pregneteni z besedami slava, čast, junaštvo; utrudljivo je, nihče ničesar ne pove. Mogoče sem krivičen, ampak drznem si upati, da me razumete. Televizija nas obstreljuje s številkami, z osupljivimi, vrtoglavimi številkami, niza ničlo za ničlo; a kdo od vas se kdaj pa kdaj pomudi ob njih in pomisli, kaj pravzaprav pomenijo? Kdo izmed vas je kdaj poskusil prešteti vse svoje znance, zdajšnje in nekdanje, in primerjati to smešno število s številkami, ki jih slišimo po televiziji, s tistimi slavnimi šestimi ­milijoni, dvajsetimi milijoni? Pa se pojdimo matematiko. Matematika je koristna reč, stvari postavi v pravo luč, razbistri duha. Včasih zna biti zelo poučna. Prosim vas torej, da majčkeno potrpite in mi sledite. Upošteval bom samo tisti bojišči, na katerih bi sam lahko igral kakšno vlogo, pa čeprav neznatno: vojno proti SZ in načrt iztrebljenja, ki je v naših dokumentih uradno poimenovan »končna rešitev judovskega vprašanja«, Endlösung der Judenfrage, če smem uporabiti ta krasni evfemizem. Sicer pa so bile na zahodnih frontah izgube razmeroma majhne. Moja izhodiščna števila bodo nekoliko samovoljna, ampak drugače ne gre, v tej zadevi ni soglasja. Kar zadeva skupno število sovjetskih izgub, se držim tradicionalne ocene, ki jo je leta 1956 navedel Hruščov, torej 20 milijonov, čeprav je treba povedati, da je Reitlinger, ugleden angleški pisec, ugotovil samo 12 milijonov, Škot Erickson, nič manj ugleden, ampak mogoče še bolj, pa jih je naštel najmanj 26 milijonov; uradna sovjetska ocena je torej točno na sredi med obema, milijon gor ali dol. Glede nemških izgub – samo v SZ, se razume – ­se lahko opremo na še bolj uradno, germansko natančno številko: v obdobju od 22. junija 1941 do 31. marca 1945 je na Vzhodu padlo 6,172.373 nemških vojakov. Ta številka je navedena v nekem internem poročilu OKH (vrhovno poveljstvo), najdenem po vojni, ki pa upošteva padle (več 18


Toccata kot milijon), ranjene (skoraj štiri milijone) in pogrešane (tako padle kot ujetnike oziroma umrle v ujetništvu, okoli 1,288.000); pa recimo okroglo dva milijona ­padlih, ranjeni nas tu ne zanimajo; če seštejemo zelo približno število tistih dobrih 50.000 mrtvih med 1. aprilom in 8. majem 1945, največ v Berlinu, k temu pa je treba prišteti še milijon mrtvih med civilisti ob zasedbi Vzhodne Nemčije in ­sledečimi premiki prebivalstva, dobimo torej skupno, recimo, tri milijone. Glede Judov pa lahko izbiramo; na splošno se je uveljavila številka šest milijonov, čeprav malo kdo ve, od kod se je vzela (Höttl je v Nürnbergu izjavil, da jo je slišal od Eichmanna; Wisliceny je rekel, da je Eichmann svojim kolegom povedal številko pet milijonov; sam Eichmann pa je, ko so ga Judje končno lahko osebno pov­ prašali o tem, rekel, da med pet in šest milijonov, ampak pet brez dvoma). Dr. Korherr, ki je zbiral statistične podatke za Reichsführerja-SS Heinricha Himmlerja, jih je do 31. decembra 1942 naštel malo manj kot dva milijona, a mi je leta 1943, ko sva razpravljala o tem, priznal, da so bile izhodiščne številke nezanesljive. Profesor Hilberg, nadvse spoštovan izvedenec za to vprašanje, ki bi mu težko očitali pristranskost, vsaj do nemške strani, pa po zelo temeljitem, 19 strani dolgem dokazovanju navaja številko 5,100.000, kar se v grobem ujema z mnenjem pokojnega Obersturmbannführerja Eichmanna. Če se torej zanesemo na število prof. Hilberga, dobimo naslednje: mrtvi na sovjetski strani

20 milijonov

mrtvi na nemški strani

3 milijoni

skupni seštevek (vzhodno bojišče)

23 milijonov

Endlösung

5,1 milijona

skupaj

26,6 milijonov, pri tem je v število mrtvih na sovjetski strani (»Sovjetski držav­ljani, žrt­ve germansko-fašističnega okupatorja«, kot nevsiljivo opozarja tisti izredni spomenik v Kijevu) všteto tudi 1,5 milijona Judov.

Zdaj pa preračunajmo. Vojni spopad s Sovjetsko zvezo je trajal od 22. junija 1941 ob 03:00 zjutraj do – uradno – 8. maja 1945, ob 23:01, kar znese tri leta, 19


Jonathan Littell - Sojenice 10 mesecev, 16 dni, 20 ur in eno minuto; če zaokrožimo, torej 46,5 mesecev, 202,42 tednov, 1417 dni, 34.004 ur ali 2,040.241 minut (če štejemo tudi tisto minuto čez uro). Program t. i. »končne rešitve« bomo obravnavali v istem časovnem okviru; pred tem namreč še nič ni bilo odločeno, sistematizirano, judovske izgube so naključne, nepregledne. Zdaj pa preračunajmo drugače: na nemški strani to znese v povprečju 64.516 mrtvih na mesec, torej 14.821 mrtvih na teden ali 2117 mrtvih na dan ali 88 mrtvih na uro ali 1,47 mrtvih na minuto; takšno je povprečje za vsako minuto vsake ure vsakega dne vsakega tedna vsakega meseca vsakega leta v obdob­ju treh let, desetih mesecev, šestnajstih dni, dvajsetih ur in ene minute. Pri Judih, kamor so prišteti tudi sovjetski, dobimo za isto obdobje okoli 109.677 mrtvih na mesec, torej 25.195 mrtvih na teden ali 3599 mrtvih na dan ali 150 mrtvih na uro ali 2,5 mrtvih na minuto. Na sovjetski strani pa dobimo za isto obdobje kakih 430.108 mrtvih na mesec, 98.804 mrtvih na teden, 14.114 mrtvih na dan, 588 mrtvih na uro oziroma 9,8 mrtvih na minuto. Skupni seštevek na mojem delovnem področju torej znese povprečno 572.043 mrtvih na mesec, 131.410 mrtvih na teden, 18.772 mrtvih na dan, 782 mrtvih na uro in 13,04 mrtvih na minuto, vsako minuto vsake ure vsakega dne vsakega tedna vsakega meseca vsakega leta v danem obdobju, torej v obdobju treh let, desetih mesecev, šestnajstih dni, dvajsetih ur in ene minute. Naj tisti, ki se posmehujejo tej sicer res nekoliko pikolovsko dodani minuti, upoštevajo, da vendarle pomeni v povprečju 13,04 mrtvih več, in si predstavljajo, če to zmorejo, da bi bilo v eni minuti ubitih trinajst oseb okrog njih. S tako določenim časovnim presledkom med vsakim mrtvim dobimo v povprečju po enega mrtvega Nemca vsakih 40,8 sekund, mrtvega Juda vsakih 24 sekund in mrtvega boljševika (če štejemo tudi ­sovjetske Jude) vsakih 6,12 sekund, skupno torej po enega mrtvega vsake 4,6 sekunde v omenjenem obdobju. Zdaj se lahko na podlagi teh številk lotite konkretnih predstavnostnih vaj. Vzemite, recimo, zapestno uro in štejte: en mrtev, dva mrtva, trije mrtvi itd. vsake 4,6 sekunde (ali vsakih 6,12 ali 24 ali 40,8 sekund, če vam je ljubša ta ali ona stran), hkrati pa si poskušajte predstavljati te mrtve, enega, dva, tri, kakor da bi jih imeli pred seboj. Boste videli, dobra meditacijska vaja je. Ali pa vzemite katero drugo, novejšo katastrofo, ki vas je močno pretresla, pa primerjajte. Če ste Francoz, recimo, vzemite tisto alžirsko pustolovščino, ki je vaše 20


Toccata rojake tako prizadela. Stala vas je 35.000 mož v sedmih letih, če štejemo tudi nesreče – torej malo manj, kot je bilo mrtvih na vzhodni fronti v enem dnevu in 13 urah; ali pa približno za sedem dni mrtvih Judov. Mrtvi na alžirski strani seveda niso všteti; glede na to, da jih knjige in oddaje bolj malo, če sploh, omenjajo, najbrž niso kdove kako pomembni za vas. A ste jih vendarle pobili, po deset na enega od vaših, kar je častivreden dosežek celo v primerjavi z našimi. Ne bom nadaljeval, še dolgo bi lahko našteval; kar sami nadaljujte, dokler vam ne zmanjka tal pod nogami. Sam tega prav nič ne potrebujem; že zelo dolgo je, odkar mi je smrt bližja od vratne žile, kot lepo pravi Koran. Če bi me sploh kdaj spravili v jok, bi vam moje solze razžrle obraz kot žveplova kislina. Vse skupaj nas pripelje do sklepa, ki ga je, če mi dovolite samo še en navedek, zadnji je, obljubim, dobro izrazil Sofokles: Najbolj od vsega si žêli, da se ne bi bil rodil. Sicer pa je tako rekoč isto zapisal tudi Schopenhauer: Bolje bi bilo, če ne bi bilo ničesar. Ker je na svetu več bolečine kot užitka, je sleherno zadovoljstvo minljivo in ustvarja nove želje in nove stiske; in smrtni boj požrte živali je večji od užitka tistega, ki jo požre. Ja, vem, to sta že dva citata, ampak misel je ena sama: v resnici živimo v najslabšem izmed mogočih svetov. Vojne je konec, to je že res, seveda; pa tudi izučila nas je, ne bo se ponovilo. Pa ste prepričani, da nas je res izučila? Ste prepričani, da se res ne bo ponovilo? Ste sploh prepričani, da je vojne res konec? Po svoje vojne ni bilo konec oziroma je ne bo konec, dokler zadnji otrok, rojen na zadnji dan vojne, ne dočaka svojega pogreba živ in zdrav; pa še celo potem se bo vedno nadaljevala, v njegovih otrocih in potem v njihovih otrocih, dokler se ta dediščina nazadnje ne razvodeni, dokler se spomini ne razcefrajo in bolečina malo ne popusti, pa čeprav bo takrat svet že davno pozabil na to, pravljica iz starih časov bo, ki še otroka ne bi več prestrašila, kaj šele otroke mrtvih in tistih, ki bi nekoč to hoteli biti – mislim, mrtvi. Vem, kaj si mislite: ta je pa hudoben, boste rekli, slab človek je, skratka, podlež v vseh pogledih, ki bi moral gniti v zaporu, ne pa da nas gnjavi s svojo zblojeno filozofijo napol skesanega starega nacista. Glede fašizma – nikar ne zamešajmo stvari – in moje kazenske odgovornosti ne sodite vnaprej, nisem vam še povedal svoje zgodbe; glede moralne odgovornosti pa mi dovolite nekaj misli. Politični ­filozofi pogosto opozarjajo, da v času vojne državljani, vsaj moški, izgubijo eno 21


Jonathan Littell - Sojenice svojih temeljnih pravic, to pa je pravica do življenja; tako je že od francoske revolucije in uvedbe nabora, ki je danes tako rekoč splošno sprejeto načelo. Le redko pa povedo, da ti državljani hkrati izgubijo tudi neko drugo, nič manj temeljno pravico, ki je zanje mogoče še bolj bistvena, ker zadeva njihovo samopodobo, videnje sebe kot civiliziranih ljudi: namreč pravico do neubijanja. Nihče vas ne vpraša za mnenje. Človek, ki stoji nad skupnim grobiščem, v večini primerov ni prosil za to, nič bolj od človeka, ki leži mrtev ali umirajoč na dnu jame. Ugovarjali mi boste, da ubiti drugega vojaka v boju pač ni enako kot ubiti neoboroženega civilista; zakoni vojne prvo dovoljujejo, drugega pa ne, prav tako splošno uveljav­ ljena morala. Na abstraktni ravni je to res dober argument, ki pa sploh ne upošteva razmer spopada, o katerem tu govorimo. Popolnoma samovoljno povojno razlikovanje med »vojaškimi operacijami«, ki da so enakovredne drugim spopadom, in »grozodejstvi«, ki jih je zagrešila manjšina sadistov in iztirjencev, je, kot mi bo, upam, uspelo dokazati, tolažilno slepilo zmagovalcev – zahodnih zmagovalcev, če smo natančni; Sovjeti so namreč kljub svoji retoriki ves čas dobro vedeli, za kaj gre. Stalin se je po maju 1945, po teatru prvih povojnih dni, za pesek v oči, kruto posmehoval prividu namišljene »pravice«; hotel je trdo roko, konkret­ ne prijeme, sužnje in material za gradnjo in obnovo, ne pa kesanja in tarnanja, saj je dobro vedel, enako kot mi, da mrtvi ne slišijo joka in da kesanje še nikoli ni zabelilo juhe. Jaz se ne izgovarjam na Befehlnotstand, prisilno uboganje ukazov, ki ga naši ljubi nemški odvetniki tako čislajo. Kar sem storil, sem storil, vede, zavest­ no, mislil sem, da je moja dolžnost in da jo moram opraviti, pa če je še tako neprijetna in neljuba. Totalna vojna je tudi to: civilisti ne obstajajo več, med zaplinjenim ali ustreljenim židovskim otrokom in nemškim otrokom, ki so ga pokončale zažigalne bombe, ni razlike, razen v sredstvu usmrtitve; obe smrti sta bili zaman, ne ena ne druga nista niti za sekundo skrajšali vojne, pač pa so v obeh primerih ljudje, ki so ju ubili, verjeli, da je tako prav in potrebno; koga naj krivimo, če niso imeli prav? To, kar pravim, drži tudi, če vojno umetno ločimo od genocida, kot je ta pojav poimenoval judovski pravnik Lempkin, pri čemer je treba pripomniti, da vsaj v našem stoletju še ni bilo genocida brez vojne, da genocid ne obstaja mimo vojne in da je, tako kot vojna, kolektiven pojav: sodobni genocid je proces, ki ga množica zagreši nad množico, v imenu množice. V primeru, o 22


Toccata katerem tu govorimo, pa ta proces členijo tudi zahteve industrijskih postopkov. Tako kot je po Marxu delavec odtujen od proizvoda svojega dela, je usmrtitelj v modernih oblikah genocida ali totalne vojne odtujen od proizvoda svojega dejanja. To velja celo za primere, ko človek prisloni puško ob glavo drugega človeka in pritisne na petelina. Žrtev so namreč tja pripeljali drugi, o njeni smrti pa so odločali spet tretji; strelec se zaveda, da je le zadnji člen v zelo dolgi verigi in da ima prav toliko razlogov za spraševanje kot član strelskega voda, ki v civilnem ­življenju usmrti človeka, obsojenega po vseh pravilih, v skladu z zakonom. Strelec se zaveda, da je bil le po naključju določen za to vlogo, kakor je bil njegov tovariš za vzdrževanje kordona, tretji pa za voznika kamiona. Kvečjemu bo poskusil zamenjati svojo nalogo za službo voznika ali stražarja. Še en primer, iz obsežne zgodovinopisne literature, ne iz moje osebne izkušnje: program iztrebljenja nemških težkih invalidov in umobolnih, imenovan »Evtanazija« ali »T-4«, uveden dve leti pred programom »končne rešitve«. V tem primeru so bolnike, izbrane v okviru zakonskih uredb, poslali v stavbo, kjer so jih sprejele poklicne bolničarke, ki so jih zapisale v sprejemno knjigo in slekle; zdravniki so jih pregledali in odpeljali v neprodušno zaprto sobo; delavec je spustil v sobo plin; drugi delavci so potem počistili, policist pa je izpolnil mrliški list. Ko so jih po vojni zaslišali, je vsak od teh ljudi rekel: Jaz da sem kriv? Bolničarka ni ubila nikogar, samo slekla je bolnike in jim dala pomirjevalo, kar je popolnoma običajno v njenem poklicu. Tudi zdravnik ni nikogar ubil, samo potrdil je diagnozo, v skladu z merili, ki so jih določile druge ustanove. Delavec, ki je odvil ročico za plin in je bil torej časovno in prostorsko umoru najbližji, je samo opravil tehnični postopek pod nadzorom svojih nadrejenih in zdravnikov. Delavci, ki so izpraznili sobo, so zgolj opravili nujno sanitarno nalogo, pa če je bila še tako ogabna. Policist je ravnal v skladu s predpisanim postopkom, namreč, ugotovil je smrt in zapisal, da ni bilo kršitve veljavnih zakonov. Zakaj bi bil delavec, zadolžen za plin, kaj bolj kriv od tistega, ki je imel na skrbi kotlovnico, vrt, vozila? Enako velja za vse druge plati tega ­orjaškega načrta. Je kretničar, recimo, kriv za smrt Judov, ki jih je njegovo pre­ mikanje kretnic poslalo proti taborišču? Delavec je, že dvajset let opravlja isto ­nalogo: vlake usmerja, po voznem redu, ni mu treba vedeti, kaj prevažajo. Ni kriv, da Jude peljejo – po tirih, ki jih premika on – s točke A do točke B, kjer jih 23


Jonathan Littell - Sojenice pobijejo. Pa vendar igra ta kretničar ključno vlogo v načrtu iztrebljenja: brez njega namreč vlak z Judi ne bi mogel prispeti do točke B. Enako velja za uradnika, ki izvaja rekvizicijo stanovanj za tiste, ki so v bombardiranjih izgubili dom, tiskarja, ki tiska oznanila deportacij, dobavitelja betona in bodeče žice za potrebe SS, podčastnika iz intendanture, ki dostavlja bencin za Teilkommando SP, in za Boga, ki od zgoraj vse to gleda. Seveda je mogoče razmeroma natančno določiti raven kazenske odgovornosti, po kateri je mogoče nekatere obsoditi, vse druge pa prepustiti njihovi lastni vesti, pa če je še tako pičla – sploh če zakone krojiš šele po storjenih dejanjih, kot v Nürnbergu. A tudi tam so po malem šušmarili. Zakaj je šel na vislice Streicher, ta pezde, nebogljen kmetavz, zli von dem Bach-Zelewski pa ne? Zakaj so poslali na vislice mojega nadrejenega, Rudolfa Brandta, njegovega šefa, Wolffa, pa ne? Zakaj so obesili ministra Fricka, ne pa njegovega podrejenega, Stuckarta, ki je vse opravil namesto njega? Ta je imel srečo, Stuckart, ta si nikoli ni umazal rok, kvečjemu s črnilom, s krvjo že ne. Ponavljam, da bo jasno: ne pravim, da nisem kriv za to ali ono dejanje. Kriv sem, vi pa ne, res je. Vseeno pa bi morali biti zmožni priznati sami sebi, da bi tudi sami ravnali tako kot jaz. Mogoče manj vestno, mogoče tudi manj obupano, ampak nekako že, tako ali drugače. Mislim, da smem ugotoviti, kot počne tudi moderna zgodovina, da v danih okoliščinah vsak človek stori, kar mu rečejo; in, mi boste že oprostili, bolj malo verjetno je, da bi bili prav vi izjema, tako kot nisem jaz. Če ste se rodili v deželi ali času, ko ne samo, da nihče ne bo prišel ubit vaše žene in otrok, temveč tudi nihče ne bo zahteval od vas, da pobijate žene in otroke drugih, hvalite Boga in pojdite v miru. Ampak dobro si zapomnite: mogoče imate več sreče kot jaz, to pa še ne pomeni, da ste boljši od mene. Če tako mislite, če ste tako domišljavi, ste že v nevarnosti. Človek se rad postavlja in razkazuje svoje kljubovanje državi, pa naj je totalitarna ali ne, kljubovanje navadnemu človeku, s trsi in z risalnimi žebljički. Pozablja pa, da »državo« sestavljajo ljudje, bolj ali manj navadni ljudje, od katerih ima vsak svojo zgodbo, svoje življenje, svoje sosledje naključij, ki so ga pripeljali do tega, da se je znašel na pravi strani puške ali lista papirja, drugi pa ne. Ta potek dogodkov je redko stvar izbire ali celo nagnjenja. Velika večina žrtev ni bila mučena ali ubita zato, ker bi bili ­dobri ljudje, tako kot jih njihovi rablji niso mučili zato, ker bi bili slabi. Tako razmišljanje bi bilo malo naivno; že obisk 24


Toccata katerekoli birokratske ustanove, tudi Rdečega križa, bi nas prepričal o tem. Sicer pa je Stalin zgovorno dokazal, kar tu govorim, namreč tako, da je vsak rod rabljev spremenil v žrtve naslednjega rodu, pa mu rabljev nikoli ni zmanjkalo. Kolesje države drži skupaj isti krhki, drobljivi aglomerat mivke, ki ga sámo melje, zrno za zrnom. Obstaja, ker se vsi strinjajo, da mora obstajati, tudi njegove žrtve, zelo pogosto celo do zadnje minute. Brez Hössov, Eichmannov, Goglidzejev, Višinskih, a tudi kretničarjev, izdelovalcev betona in računovodij na ministrstvih bi bila Stalin ali Hitler samo navaden meh, poln sovraštva in nemočnih strahov. Ugotavljanje, da izvajalci programa iztrebljenja v veliki večini niso bili sadisti ali abnor­malni, je dandanes odveč, že skoraj puhlica. Seveda so, tako kot v vsaki vojni, obstajali tudi sadisti in iztirjenci; in vsekakor drži, da so zagrešili nepopisna grozodejstva. Prav tako drži, da bi SS lahko strože nadziral te ljudi, čeprav je glede tega storil več, kot si ljudje danes mislijo; pa to ni tako samoumevno. Kar vprašajte kakega francoskega generala, kako siti so bili pijancev, posiljevalcev, morilcev med svojimi častniki tam spodaj v Alžiriji. Ampak problem je drugje. Iztirjence bi našli povsod, v vseh časih. V naših spokojnih predmestjih kar mrgoli pedofilov in raznih psihopatov, nočna zavetišča so polna podivjanih megalo­ manov; in nekateri res postanejo problem. Ubijejo človeka, dva, tri, deset, tudi po petdeset ljudi, potem pa jih ista država, ki bi jih v primeru vojne brez pomisleka uporabila za svoje namene, poči kot komarje, presite krvi. Ti ljudje, ti bolniki niso nič. Navadni ljudje, iz katerih je – posebno v negotovih časih – sestav­ ljena država, ti so prava nevarnost. Prava nevarnost za človeštvo sva jaz in vi. Če tega ne verjamete, nima smisla, da sploh berete naprej. Ničesar ne boste dojeli, samo v slabo voljo vas bo spravilo, pa od tega ne jaz ne vi ne bova imela nobene ­ko­risti. Tako kot večina tudi jaz nisem prosil, da bi postal morilec. Če bi mogel, to sem že povedal, bi šel v literaturo. Če bi imel talent, bi pisal, če ne, pa bi šel učit, vsekakor pa bi hotel živeti sredi lepih, spokojnih stvari, obdan z najboljšimi stvaritvami človeškega hotenja. Kdo, razen kakega norca, pa bi si prostovoljno izbral pobijanje? Pa klavir bi hotel igrati. Nekoč se je na nekem koncertu neka gospa v zrelih letih nagnila k meni: »Vi ste pa pianist, če se ne motim?« – »Žal, ne, gospa,« sem moral z obžalovanjem odgovoriti. Še danes, ko ne igram klavirja in ga tudi 25


Jonathan Littell - Sojenice nikoli ne bom, me ob tej misli kar duši, mogoče še bolj kot grozote, črna reka moje preteklosti, ki me nosi skozi leta. K temu se dobesedno ne vračam več. Ko sem bil še majhen, mi je mati kupila klavir, mislim, da za moj deveti rojstni dan. Ali pa osmi. Vsekakor je bilo, še preden smo šli živet v Francijo, k tistemu Moreauju. Cele mesece sem jo prosjačil, naj mi ga kupi. Sanjal sem, da bi postal pianist, velik koncertni pianist; pod mojimi prsti bi se porajale katedrale zvoka, lahne kot milni mehurčki. Ampak pri hiši ni bilo denarja. Mojega očeta že nekaj časa ni bilo, njegovi bančni računi (to sem izvedel šele veliko pozneje) so bili blokirani, tako da se je morala mati znajti, kakor je vedela in znala. Ampak za klavir je našla denar – kako, ne vem, mogoče ga je privarčevala ali pa si ga sposodila, mogoče se je celo prodajala, kaj pa vem, saj ni važno. Gotovo je imela velike upe glede mene, hotela je negovati moje talente. In tako so nam za moj rojstni dan dostavili klavir, pravzaprav pianino, lep pianino. Tudi če ga je kupila po znižani ceni, je moral vseeno veliko stati. Na začetku sem bil ves navdušen. Začel sem hoditi h klavirskemu pouku; ker pa nisem dovolj hitro napredoval, sem se kmalu naveličal in vse skupaj opustil. Preigravanje tonskih lestvic pač ni bilo tisto, kar sem si predstavljal, bil sem tak kot vsi otroci. Mati si mi nikoli ni upala očitati te površnosti in lenobe, lahko pa si mislim, da jo je žrla misel na zapravljen denar. Na pianinu se je začel nabirati prah, moje sestre ni zanimal nič bolj kot mene, jaz pa se sploh nisem več spomnil nanj, tako da sem komaj opazil, ko ga je mati prodala naprej, gotovo z izgubo. Matere nikoli nisem imel zares rad, celo črtil sem jo, ampak takrat, ob tem dogodku, sem bil žalosten, zasmilila se mi je. Je pa res, da je bila po svoje tudi sama kriva. Če bi vztrajala, če bi znala biti stroga, ko je bilo treba, bi se lahko naučil igrati klavir, kar bi mi bilo v veliko veselje, imel bi varno zavetje. Četudi bi igral le sam zase, doma, bi bil prezadovoljen. Seveda pogosto poslušam glasbo, v velik užitek mi je, ampak to ni isto, nadomestek je. Tako kot moje ljubezenske prigode z moškimi. Če sem čisto odkrit, in ni me sram povedati, bi bil prav gotovo raje ženska. Ne nujno ženska, ki živi in deluje v tem svetu kot ženska, žena, mati; ne, hotel bi biti gola ženska, ki leži na hrbtu, z razkrečenimi nogami, pod težo moškega telesa, ki se ga oklepa, ki prenika vanjo, v katerem se utaplja in hkrati postaja brezmejno morje, v katerem se sama utaplja, užitek brez konca, brez začetka. A pač ni bilo tako. Namesto tega sem postal pravnik, 26


Toccata uradnik pri varnostni službi, častnik SS in nazadnje direktor tovarne čipk. Žalostno, a tako pač je. Kar sem pravkar napisal, je resnica; res pa je tudi, da sem ljubil žensko. Eno samo, ampak njo bolj kot vse na svetu. A prav ona je bila zame prepovedana. Zna biti, celo mogoče je, da sem s sanjarjenjem o ženskem telesu, da bi bil sam ženska, pravzaprav iskal njo – da sem se ji hotel približati, biti kot ona, biti ona. To je čisto mogoče, pa čeprav ničesar ne spremeni. Od tipov, s katerimi sem šel v posteljo, nikoli nisem nobenega ljubil; izrabil sem jih, uporabil njihovo telo, samo to in nič drugega. Njena ljubezen pa bi mi zadoščala za vse življenje. Ne smejte se mi: ta ljubezen je gotovo edina dobra stvar v mojem življenju, moj edini dosežek. Najbrž si mislite, da je vse skupaj malo čudno za oficirja Schutzstaffel. A zakaj SSObersturmbannführer ne bi mogel imeti notranjega življenja, želja, hrepenenj, strasti, tako kot vsak drug človek? Tistih izmed nas, ki jih še danes štejete za zločince, je bilo na stotine tisočev; seveda so bili med njimi, tako kot med drugimi ljudmi, zelo navadni, banalni ljudje, a tudi nevsakdanje osebe, umetniki, omikani, kulturni ljudje, nevrotiki, homoseksualci, zaljubljeni v svojo mater, kaj vem, kaj še vse ... In zakaj ne? Nobeden izmed njih ni bil bolj tipičen od vsakega drugega človeka v kateremkoli poklicu. So poslovneži, ki imajo radi dobro vino in cigare, poslovneži, obsedeni z denarjem, pa tudi poslovneži, ki si vtaknejo umet­ nega kurca v zadnjico, preden grejo v službo, pod svojo tridelno obleko pa skrivajo opolzke tetovaže. Če se nam to zdi samoumevno, zakaj ne bi bilo tako tudi pri SS ali Wehrmachtu? Naši vojaški zdravniki so, pogosteje kot bi si človek mislil, našli pod uniformami ranjencev žensko spodnje perilo. Trditev, da nisem bil tipičen primer, ne bi pomenila nič. Živel sem, imel sem preteklost, težko in mučno preteklost, a tako se pač zgodi; shajal sem z njo na svoj način, kakor sem vedel in znal. Potem pa je prišla vojna, bil sem v vojski, in tako sem se znašel sredi strahot in grozodejstev. Sam se nisem spremenil, še vedno sem bil tak kot prej, moje težave niso bile rešene, čeprav mi je vojna naložila nove, čeprav so me njene gro­zote spremenile. So ljudje, za katere je vojna, celo umor, rešitev, ampak jaz nisem eden teh; zame, tako kot za večino ljudi, sta vojna in ubijanje vprašanje, vprašanje brez odgovora; ko kričiš v noč, ti namreč nihče ne odgovori. Je že tako, da ena stvar vodi v drugo: začel sem v okviru vojaške službe, potem pa sem pod pritiskom 27


Jonathan Littell - Sojenice dogajanja ta okvir prestopil. Ampak vse to je povezano med seboj, tesno, globoko povezano; nemogoče je reči, da bi, tudi če ne bi bilo vojne, zabredel v takšne skrajnosti. Mogoče bi, mogoče pa ne, morebiti bi našel kako drugo rešitev. Nič se ne ve. Eckhart je takole napisal: Angel v peklu leti v lastnem oblaku raja. Vedno se mi je zdelo samoumevno, da velja tudi nasprotno, da demon v raju leti v lastnem oblaku pekla. Pa saj se nimam za demona. Vse, kar sem kdaj storil, sem storil z razlogom, pa naj je bil dober ali slab; kaj pa vem, vsekakor sem imel človeške razloge za svoje početje. Tisti, ki ubijajo, so ljudje, tako kot tisti, ki so ubiti, in prav to je strašno. Nikoli ne morete reči »ne bom ubijal«, to je nemogoče, kvečjemu lahko rečete »upam, da ne bom ubijal«. Tudi jaz sem upal na to, tudi jaz sem hotel živeti dobro, koristno življenje, biti človek kot drugi, enak drugim, tudi jaz sem hotel prispevati svoj kamenček k skupnemu prizadevanju. Moje upanje pa se je izjalovilo, mojo prostodušnost so izrabili za nalogo, ki se je izkazala za zlo, nezdravo, in tako sem »prestopil temne bregove«, tako je vse tisto zlo vdrlo v moje lastno življenje, in nič od tega ni več mogoče popraviti, nikoli več. Tudi besede ne zaležejo več, ponikajo kot voda v mivko, moja usta so polna te mivke. Živim, počnem, kar pač morem, tako kot vsi drugi, človek sem, kot vsi drugi, človek kot vi. O, pač, če vam rečem: tak sem kot vi.

28



Sojenice