bálovž
22
bandêrar (Kor.), mendírar (Ziljska dolina), zastavonoša, v ženitovanjskem sprevodu tisti, ki ga izbere ženin, da nosi ženitovanjsko → zastavo (bandero) in skrbi, da vse v sprevodu poteka po H. L. P. ustaljenem redu.
društvu je izdala publikaciji Naša doba 1881– 1991 (1991) in Od mlade države do novega tisočletja (2001). Od 2000 je glavna ur. Šolske kronike, zbornika za zgodovino šolstva in vzgoje. M. Ra.
bandêro, velika cerkv. zastava z verskimi simboli, slikami (vstali Kristus, svetniki – farni zavetniki). V liturgiji se uporablja od 10. stol., simbolizira zmago Kristusa nad smrtjo, njegovo vstajenje (velikonočno b.), svetnike in zavetnike (sv. Florjan kot zaščitnik pred ognjem v zastavi gasilcev). B. je pritrjeno na prečni drog (prispodoba križa), nosijo ga ob procesijah kot simbol fare, podružnic in cerkv. občestva. H. L. P. bánka (iz it. banco, miza, klop), 1. oblika samouprave pri Ben. Slovencih, po svojih osnovah kaže na enak izvir kakor županske pravde v drugih slov. krajih. Skupnost več vasi, zaokroženih v → sosednjo, je zasedala pri kamniti mizi (→ beneška samouprava); 2. → bala; 3. ustanova, ki opravlja denarne, plačilne in kreditne posle.
Balovž v Ljubljani, 1880 ●
bálovž (iz nem. Ballhaus, plesišče), igrišče, ki so ga 1650 dali v Lj. zgraditi kranjski deželni stanovi. Prvotno je stal na delu → Auerspergovih vrtov v Ljubljani (zdaj med Veselovo ulico in Slovensko cesto), od 1743 je bil v Gradišču (po njem im. Igriška ulica). Igrišče je obiskovalo domače in tuje plemstvo, zlasti plemiška mladina. Tu so bile prireditve plemičev, od deželnih stanov plačani učitelji so poučevali plemiško mladino v jezikih, jahanju, sabljanju, plesanju. Ko je 1774 postala reduta (na današnjem Levstikovem trgu) novo zabavišče Ljubljančanov, so b. ob Igriški ulici postopno opustili. Stavbo so podrli po potresu 1895. Lit.: J. Mal, Stara Ljubljana in njeni ljudje, Lj. 1957.
J. F.
bankét, svečana pogostitev s hrano in pijačo. Pred 2. sv. v. je bil b. na Slov. poznan le pri plemiškem in najpremožnejšem meščanskem preb. B. so prirejali ob pomembnejših življenjskih ali delovnih jubilejih. Udeležili so se jih lahko le pisno povabljeni gosti. Pogosto so bili v boljših gostinskih lokalih, kjer so jim postregli z izbranimi jedmi in pijačami. Po 2. sv. v. so b. v elitnih gostinskih lokalih ob pomembnejših polit., gosp., kult. in športnih dogodkih. GoM. G. G., J. B. stom postrežejo z več → hodi.
M. F.
bánkovec → balar Bár - Jánša, Áda (Lj., 1934), etnologinja. Diplomirala je iz etnol. in um. zgod. 1958 na FF v Lj. V l. 1963–93 je bila konservatorka v lj. ZSV (zdaj ZVKD Slovenije – OE Lj.). Skrbela je za etnol. stavbno dediščino pretežnega dela osrednje Slov., Dol. in B. kr., posebno za Poljansko in Selško dolino. Sodelovala je pri obnovi spomenikov ljud. stavbarstva v 80. l. 20. stol. (mdr. Trubarjeva domačija na Rašici blizu Velikih Lašč, Vodnikova domačija v Lj.) in pripravila vrsto varstvenih elaboratov (Selška dolina, Železniki, Žiri, Sorica). Zbrala je bogato etnol. dokumentacijo o stavbah in naseljih. Murkova listina 1993.
Balustrada, lesena balkonska ograja na kmečki hiši, Zgornji Kot, Sele (Rož), 18. stol.
Lit.: M. Ramšak, Murkova listina za življenjsko delo Adi Bar M. Ra., M. Rk. Janša, GSED 34, št. 1–2, 1994.
●
balustráda, ograja iz kamnitih stebričkov. V ljud. stavbarstvu so stebričke zamenjale deske z izrezljanimi vzorci, ki posnemajo renesančne in T. C. baročne kamnite stebriščne ograje. bandêra (iz it. bandiera, zastava), mendíra (Kor.), prapor, ženitovanjska → zastava, ki jo banderar, → mendirar, nosi na čelu ženitovanjH. L. P. skega sprevoda.
SEL 1-B.indd 22
●
Báraga, Fríderik Irenêj (Mala vas blizu Dobrniča, 1797 – Marquette, Michigan, ZDA, 1868), misijonar, jezikoslovec, poznavalec amer. Indijancev. Kot prvi misijonar Leopoldinine ustanove za podporo amer. misijonov je od 1831 do smrti deloval med Indijanci plemen Otava in Očipva in belimi priseljenci na obm. Velikih jezer. O njihovi kulturi je napisal monografijo Geschichte, Character, Sitten und Gebrä-
21/11/07 1:48:41 PM