Page 1

ISBN 978-961-01-1225-9


Izbrana dela iz domače in svetovne književnosti

332

1

Slon izginja_prelom.indd 1

8/19/10 7:21 AM


Haruki Murakami

2

Slon izginja_prelom.indd 2

8/19/10 7:21 AM


Haruki Murakami

Slon izginja Kratka proza

3

Slon izginja_prelom.indd 3

8/19/10 7:21 AM


Naslov izvirnika: Zō no shōmetsu Copyright © 1993 by Haruki Murakami © za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2010 Prevedel in spremno besedo napisal Aleksander Mermal Na naslovni strani Marko Jakše: Pokrajina (detajl) Knjiga je izšla s pomočjo Javne agencije za knjigo RS.

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www. CIP ‒ Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.521-32 821.521.09Murakami H. MURAKAMI, Haruki Slon izginja : kratka proza / Haruki Murakami ; [prevedel in spremno besedo napisal Aleksander Mermal]. ‒ 1. izd. ‒ Ljubljana : Mladinska knjiga, 2010. ‒ (Zbirka Kondor : izbrana dela iz domače in svetovne književnosti ; zv. 332) Prevod dela: Zo no shometsu ISBN 978-961-01-1225-9 251941888 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava in druga uporaba tega avtorskega dela in njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

4

Slon izginja_prelom.indd 4

8/19/10 7:21 AM


Ptič, ki navija svet in torkove ženske

Ko me je poklicala, sem ravno stal v kuhinji in kuhal špagete. Medtem ko sem kuhal špagete, sem si žvižgal uverturo v Rossinijevo Tatinsko srako, ki so jo ravno vrteli na radiu. Precej pripravna glasbena podlaga za kuhanje špagetov. Ko sem zaslišal zvonec telefona, sem ga najprej hotel ignorirati in kuhati dalje. Špageti so bili skoraj kuhani, in Claudio Abbado je bil tik pred tem, da Londonski simfonični orkester pripelje do glasbenega vrhunca. Pa sem vseeno zmanjšal ogenj na štedilniku in kar s kuhalnimi paličkami v roki stopil v dnevno sobo in dvignil telefon. Spomnil sem se namreč, da bi me lahko klical znanec zaradi morebitne nove zaposlitve. »Rada bi deset minut tvojega časa,« je brez ovinkarjenja rekla ženska na drugi strani. »Oprostite?« sem presenečeno vprašal. »Kaj ste rekli?« »Rekla sem, da bi rada deset minut tvojega časa,« je ponovila ženska. Nisem prepoznal njenega glasu. Zelo dobro si zapomnim barve glasov in skoraj z gotovostjo lahko vem, če sem koga že kdaj slišal. Njenega glasu nisem poznal. Bil je globok, mehek in neoprijemljiv glas. »Oprostite, ste prepričani, da imate pravo številko?« sem se še naprej držal pravil vljudnosti. »Saj ni važno. Rada bi samo deset minut tvojega časa. To bi nama dalo možnost, da bi se medsebojno bolje razumela,« je zelo na hitro zdrdrala. 5

Slon izginja_prelom.indd 5

8/19/10 7:21 AM


»Medsebojno razumela?« »Najine občutke,« je na hitro dodala. Skozi odprta vrata sem pokukal v kuhinjo. Iz lonca se je valila prijetna bela para, in Abbado je še naprej dirigiral Tatinsko srako. »Oprostite, ampak pravkar kuham špagete. Počasi bodo končani, in če bi se z vami pogovarjal deset minut, bi jih lahko samo zavrgel. Prekinil bom zvezo.« »Špagete?« je presenečeno rekla. »Ura je vendar pol enajstih. Kdo pa kuha špagete ob pol enajstih? Se ti ne zdi to malo čudno?« »Čudno ali ne, to ni vaša stvar,« sem rekel. »Skoraj nič nisem zajtrkoval, in zdaj sem lačen. Pripravil si bom špagete in jih pojedel. Se vam ne zdi, da imam pravico jesti, kadar hočem?« »V redu, v redu, saj razumem. Prav, bom pa prekinila,« je rekla z gladkim glasom, kot bi bil podmazan z mastjo. Bil je to čuden glas. Kot bi lahko ob spremembi občutka s stikalom kratko malo spremenila njegovo resonanco. »Prav, pokličem še enkrat kasneje.« »Čakajte malo,« sem pohitel. »Če mi hočete kaj prodati, lahko kličete, kolikor hočete, pa ne bo nič iz tega. Trenutno sem brezposeln in ne morem si privoščiti karkoli kupovati.« »Ne skrbi, saj to vem.« »Veste? Kako to mislite, kaj veste?« »Da si brezposeln. Zdaj pa le skoči in hitro skuhaj svoje špagete.« »Poslušaj, kdo pa pravzaprav …« sem začel, ko se je zveza prekinila. Preveč nenadoma se je prekinila – ženska ni odložila slušalke, ampak s prstom pritisnila gumb na aparatu. 6

Slon izginja_prelom.indd 6

8/19/10 7:21 AM


Nisem vedel, kaj naj si mislim, in nekaj trenutkov sem samo osuplo gledal v slušalko. Potem sem se spomnil špagetov, odložil slušalko in se vrnil v kuhinjo. Ugasnil sem ogenj na štedilniku, precedil špagete, jih prelil s paradižnikovo omako, ki sem jo prej segrel v majhni posodi, in se jih lotil. Zaradi čudnega telefonskega klica so bili razkuhani, vendar ne pretresljivo razkuhani, poleg tega pa sem bil preveč lačen, da bi se preveč ubadal s tisto tanko linijo med ravno prav skuhanimi in razkuhanimi špageti. Poslušal sem glasbo na radiu in tistih 150 gramov testenin do konca počasi pospravil v želodec. V umivalniku sem pomil krožnik in posodo, medtem pa v kozici zavrel vodo in si potem naredil črni čaj. Med srkanjem čaja sem razmišljal o telefonskem klicu. Medsebojno razumela? Kaj je sploh hotela od mene? In kdo je pravzaprav bila? Vse skupaj je bilo zavito v tančico skrivnosti. Nikoli prej me ni anonimno poklicala kakšna neznana ženska, pa tudi sanjalo se mi ni, kaj je pravzaprav hotela povedati. Kakorkoli že – sem pomislil – neka meni neznana ženska bi rada z mano govorila o najinih občutkih, jih z mano medsebojno razumela. In kaj bom imel od tega? Zdaj najbolj potrebujem zaposlitev. In z zaposlitvijo začetek novega cikla v mojem življenju. Kljub temu pa sem, ko sem se prestavil v dnevno sobo in bral kriminalko, ki sem si jo izposodil v knjižnici, začel pogledovati proti telefonu in se spraševati, kaj bi lahko bilo tisto nekaj, o čemer naj bi se z žensko s telefona v desetih minutah 7

Slon izginja_prelom.indd 7

8/19/10 7:21 AM


medsebojno razumela. In kako se sploh lahko medsebojno razumeš v pičlih desetih minutah? Razmišljal sem o tem in prešinilo me je, da je ženska na telefonu od samega začetka zahtevala nič več in nič manj kot deset minut. S to svojo samozastavljeno omejitvijo je zvenela precej prepričljivo. Mogoče bi ji bilo devet minut premalo, enajst pa preveč. Približno tako, kot je čas, potreben, da se špagete skuha al dente, točno določen, ne sme biti ne preveč ne premalo. Ko sem tako razmišljal, sem počasi izgubil rdečo nit zgodbe v kriminalki, ki sem jo bral, zato sem vstal, malo potelovadil in se lotil likanja srajc. Kadar sem zmeden, se velikokrat lotim likanja srajc. Že od nekdaj je bilo tako. Pri likanju srajc sem vedno uporabljal dvanajst korakov. Začel sem vedno pri (1) ovratnik (spodaj) in končal pri (12) levi rokav, zapestje. Zaporedje je bilo vedno isto. Vedno sem na glas štel, ko sem napredoval od enega koraka k naslednjemu. Če tega nisem počel, mi nikakor ni šlo dobro od rok. Užival sem v zvoku uparjevalnika likalnika in edinstvenem vonju segretega bombaža in zlikal tri srajce, preveril, če res nimajo gub, in jih obesil na obešalnike. Ko sem izključil likalnik in ga skupaj z likalno mizo pospravil v omaro, se je zmeda v moji glavi precej polegla. Zaželel sem si kozarca vode in ravno sem se odpravljal v kuhinjo, ko je spet zazvonil telefon. Ojej, sem pomislil. Malo sem razmišljal, ali naj grem kar v kuhinjo ali naj še ostanem v dnevni sobi, potem pa sem se odločil, da bom dvignil telefon. Če je spet tista ženska, ji lahko rečem, da pravkar likam, in prekinem. 8

Slon izginja_prelom.indd 8

8/19/10 7:21 AM


Vendar je bila na drugi strani moja žena. Pogledal sem na uro na televiziji, bilo je pol poldne. »Kako si?« je rekla. »V redu,« sem olajšan odgovoril. »Kaj počneš?« »Do zdaj sem likal.« »Je kaj narobe?« me je vprašala. Njenemu glasu se je primešala komaj opazna zaskrbljenost. Dobro je vedela, da velikokrat likam, kadar imam težave. »Nič takšnega. Pač, zahotelo se mi je likati srajce. Nič posebnega,« sem rekel, se usedel na stol, preprijel slušalko iz leve v desno roko in rekel: »In, zakaj kličeš?« »Zaradi službe zate. Slišala sem za delo, ki bi ga mogoče lahko opravljal.« »Res?« sem rekel. »Znaš pisati pesmi?« »Pesmi?« sem presenečeno ponovil. Pesmi? Kakšna zaposlitev pa vključuje pisanje pesmi? »V časopisni založbi, kjer dela moja znanka, izdajajo literarno revijo za mlada dekleta, in tam bi rabili nekoga, ki bi sprejemal in urejal pesmi, ki jim jih pošljejo. Poleg tega bi moral vsak mesec napisati uvodno pesem za rubriko. Dokaj preprosto delo, plačano pa ni slabo. Seveda ni zaposlitev za polni čas, ampak če bi stvari potekale v redu, bi lahko čez nekaj časa dobil redno zaposlitev kot urednik …« »Preprosto?« sem jo prekinil. »Čakaj no malo. Iščem službo v kakšni pravniški pisarni. Od kod zdaj kar naenkrat urejanje pesmi?« 9

Slon izginja_prelom.indd 9

8/19/10 7:21 AM


»Saj si rekel, da si v višji srednji šoli nekaj pisal.« »V časopis. Šolski časopis. O tem, kateri razred je zmagal na šolskem nogometnem prvenstvu, pa o tem, da je učiteljica fizike padla po stopnicah in je bila hospitalizirana, članke o takšnih brezveznih stvareh sem pisal. Ne pa pesmi. Pesmi ne znam pisati.« »Ampak saj to so samo pesmi za srednješolke. Saj ni treba, da so kaj posebnega. Ne bi bilo treba pisati literarnih biserov za zanamce, pač kar tako nekaj napišeš.« »Tudi pač kar tako ne znam napisati pesmi,« sem hladno odvrnil. Od kod ji vendar ideja, da lahko pišem pesmi? »Hja,« je odvrnila z obžalovanjem v glasu. »Ampak saj ni prevelike verjetnosti, da bi našel kaj v zvezi s pravom.« »Nekaj možnosti imam na voljo. Ta teden pričakujem odgovor v zvezi z nekim delom, in če bo ta negativen, bom razmislil o tvojem delu.« »Boš? Prav. Mimogrede, kateri dan je danes?« »Torek,« sem rekel po kratkem premisleku. »Tako? Bi lahko potem skočil še na banko in plačal plin in telefon?« »Ni problema, počasi sem mislil iti po nakupih za večerjo. Bom mimogrede stopil še do banke.« »Kaj bo pa za večerjo?« »Ne vem,« sem rekel. »Nisem se še odločil. Bom videl v trgovini.« »Poslušaj,« je rekla s formalnim glasom. »Razmišljala sem. Mogoče ti pa ne bi bilo treba iskati zaposlitve?« »Zakaj?« sem spet presenečeno vprašal. Danes so se ženske 10

Slon izginja_prelom.indd 10

8/19/10 7:21 AM


vsega sveta zarotile, da me bodo prek telefona metale iz tira, sem pomislil. »Zakaj bi nehal iskati zaposlitev? Samo še tri mesece podpore za brezposelne mi je ostalo. Ne morem si privoščiti lenarjenja.« »Saj veš, da sem dobila povišico, stranski projekti mi lepo uspevajo, poleg tega pa imava še kar nekaj privarčevanega. Ne bi ravno mogla živeti na veliki nogi, ampak preživela bi pa zlahka tudi brez tvoje zaposlitve.« »In jaz bi potem gospodinjil?« »Bi te to motilo?« »Ne vem,« sem odkrito odgovoril. Ne vem. »Razmislil bom o tem.« »No, daj,« je rekla. »Mimogrede, se je maček vrnil?« »Maček?« sem rekel in se takoj zavedel, da ga danes res še nisem videl. »Ne, mislim, da ga ni bilo nazaj.« »Lahko malo pogledaš po soseščini? Danes je že četrti dan, odkar je izginil.« Nekaj sem zamrmral v odgovor in slušalko prestavil nazaj v levo roko. »Zdi se mi, da bi lahko bil v atriju tiste prazne hiše na oni strani Uličice. Veš, tisti atrij s kipom ptiča. Večkrat sem ga videla tam. Veš, o kateri hiši govorim?« »Pojma nimam,« sem rekel. »Raje mi povej, kdaj si šla sama v Uličico? Do zdaj mi o tem nisi niti enkrat …« »Oprosti mi, odložiti bom morala, počasi moram nazaj na delo. Poglej, če boš našel mačka.« Prekinila je zvezo. Nekaj časa sem gledal slušalko, potem pa sem jo odložil. 11

Slon izginja_prelom.indd 11

8/19/10 7:21 AM


Kako žena sploh ve za Uličico? To mi je dalo misliti. Če si hotel v Uličico, si moral preplezati precej visok zid najinega atrija, in tudi če si to naredil, ni bilo posebnega razloga, da bi sploh šel tja. Šel sem v kuhinjo, spil nekaj vode, prižgal radio in si med poslušanjem glasbe ostrigel nohte. Radijska postaja je predvajala pesmi z najnovejše plošče Roberta Planta, a so me po dveh skladbah začela boleti ušesa in sem ugasnil sprejemnik. Potem sem stopil na verando in preveril mačjo posodo za hrano, vendar se od prejšnjega večera število sušenih rib v njej ni zmanjšalo. Mačka ni bilo domov. Stal sem na verandi in si ogledoval najin atrij, na katerega je sijalo sonce zgodnjega poletja. No, lahko rečem, da sem si ga ogledoval, vendar to ni bil atrij, ob katerem bi igralo srce. Čez dan je sonce sijalo vanj samo za res kratek čas, zato je bila zemlja vedno črna in vlažna, in vse, kar je raslo v njem, so bile dve ali tri žalostne hortenzije v lončkih v kotu. Hortenzij pravzaprav sploh nisem preveč maral. Iz bližnjega loga se je zaslišalo enakomerno ptičje oglašanje, kot bi nekdo navijal uro. Temu ptiču sva pravila »Ptič, ki navija svet«. Žena ga je tako poimenovala. Ne vem, kako se tej vrsti ptiča zares reče, niti, kako sploh izgleda. No, Ptič, ki navija svet pa je kljub temu vsak dan priletel v tisti log v soseski in navijal mali košček sveta, kjer sva živela. In zakaj moram zdaj še iskati mačka, sem si mislil, ko sem poslušal Ptiča, ki navija svet. Recimo, da ga najdem, kaj bom po tem? Naj ga poskušam prepričati, naj se vrne? Naj ga moledujem: poslušaj, doma naju skrbi zate, pridi no nazaj? 12

Slon izginja_prelom.indd 12

8/19/10 7:21 AM


Ojej, sem pomislil. Ampak res, prav to: ojej jej. Naj vendar gre maček, kamor hoče, in živi, kot hoče. Star sem trideset let in stojim tu in se sprašujem, kaj sploh počnem s svojim življenjem. Perem, sestavljam menije za večerje, in zdaj sem zadolžen še za iskanje mačkov. Nekoč, sem pomislil, nekoč sem bil tudi jaz zagreto ambiciozen, spodoben človek. V višji srednji šoli sem prebral biografijo Clarencea Darrowa in se odločil, da bom tudi jaz odvetnik. Nisem imel slabih ocen, in v zadnjem letniku višje srednje šole sem po izboru sošolcev postal drugi najbolj verjetni bodoči pomembnež v razredu. Potem sem postal študent pravnega oddelka relativno dobre univerze. In potem je nekje vse šlo narobe. Sedel sem za kuhinjsko mizo z glavo podprto na rokah in razmišljal, le kje in kdaj je moje življenje prvič skrenilo iz prave smeri. A tega nisem vedel. Nobene konkretne točke v življenju se nisem mogel spomniti. Nisem sodeloval v kakšnem propadlem političnem gibanju, nisem se naveličal univerze, nisem bil ženskar. Pač, bil sem jaz in živel povsem običajno življenje. Potem sem nekega lepega dne, tik pred diplomo, opazil, da jaz nisem več isti jaz, kot sem bil nekoč. Ta sprememba se je morala začeti povsem neopazno. Potem se je s časom čedalje bolj večala, dokler me ni pripeljala do točke, kjer samega sebe nisem več prepoznal. Če bi za primerjavo uporabil sončni sistem, bi bil nekje med Saturnom in Uranom. Še malo, pa bom lahko v daljavi videl Plutona. In potem, sem pomislil, kaj je od tam naprej? Februarja sem zapustil pravniško pisarno, v kateri sem dol13

Slon izginja_prelom.indd 13

8/19/10 7:21 AM


go časa delal, a ne ker bi imel za to kakšen poseben razlog. Ni bilo to, da ne bi maral svojega dela tam. Saj ni bilo preveč vznemirljivo delo, a ni bilo slabo plačano, pa tudi razmere na delovnem mestu so bile dobre. V tisti pravniški pisarni sem opravljal delo, če povem zelo na kratko, profesionalne deklice za vse. Kljub temu pa mislim, da sem dobro opravljal svoje delo. Saj samohvala ni pretirano lepa stvar, ampak za takšna praktična dela sem še posebej nadarjen. Stvari hitro razumem, delo opravljam hitro in vestno, ne pritožujem se, razmišljam realistično. Zato me je, ko sem rekel, da bi rad pustil delo, šef oče – pisarno sta imela v lasti oče in sin – poskušal prepričati, naj ostanem, tako, da mi je ponudil povišico. Vendar sem vseeno pustil delo tam. Še sam ne vem točno, zakaj sem to storil. Nisem imel želja ali načrtov za naprej. Nisem si predstavljal sebe, kako se zavlečem domov in se spet učim za pravosodni izpit, poleg tega pa niti nisem več imel želje, da bi postal odvetnik. Ko sem ob večerji ženi zaupal: »Mislim, da bom pustil delo,« je rekla samo: »Mhm.« Kaj je pomenil tisti »Mhm«, nisem točno vedel, vem pa, da je bila potem nekaj časa tiho. »Če hočeš pustiti delo, ga pa pusti,« je rekla čez nekaj časa, ko je videla, da tudi jaz molčim. »Tvoje življenje je, naredi, kakor hočeš,« je rekla in se posvetila pobiranju koščic iz ribe s paličkami in odlaganju teh na rob krožnika. Žena je delala v pisarni oblikovalske šole in ni slabo zaslužila, poleg tega pa so jo prijateljice, ki so delale v raznih založbah, občasno prosile za kakšne ilustracije, in tudi za te je 14

Slon izginja_prelom.indd 14

8/19/10 7:21 AM


dobila nezanemarljiv denar. Tudi jaz sem se lahko za pol leta prijavil za pomoč brezposelnim. Ko sem tako ostal doma, sem s kuhanjem in pranjem prihranil stroške za prehranjevanje v restavracijah in čistilnice, in na koncu se je to skoraj pokrilo z izpadom denarja zaradi moje brezposelnosti. Tako sem pustil svoje delo. Ob pol enih sem se, kot vedno, z veliko platneno torbo odpravil po nakupih. Najprej sem se ustavil na banki in poravnal računa za plin in elektriko, potem sem v supermarketu nabavil za večerjo in se potem ustavil v McDonald’su na cheeseburgerju in kavi. Ko sem se vrnil domov in pospravljal nakupe v hladilnik, je zazvonil telefon. Zvonec telefona mi je zvenel strašno slabe volje. Tofu, ki sem ga napol spravil iz plastične embalaže, sem pustil na mizi, stopil v dnevno sobo in dvignil slušalko. »Si pojedel špagete?« je vprašala ženska od prej. »Sem,« sem rekel. »Ampak zdaj moram iti iskat mačka.« »Saj to lahko počaka deset minut, kajne? To tvoje iskanje mačka.« »No ja, deset minut ni problem.« Kaj hudiča se sploh grem, sem se vprašal. Zakaj bi se moral zdaj deset minut pogovarjati z neko popolno neznanko? »Torej se lahko zdaj medsebojno razumeva?« je tiho vprašala. Kdo je sploh bila, mi ni bilo jasno, sem pa nekako čutil prek telefona, da sedi na stolu in da je prekrižala noge. »Kaj pa vem,« sem rekel. »Nekateri lahko živijo skupaj deset let, pa se še vedno ne razumejo.« 15

Slon izginja_prelom.indd 15

8/19/10 7:21 AM


»Poskusiva torej,« je rekla. Z roke sem snel uro in jo nastavil na štoparico. Digitalni displej je zaporedoma prikazal števila od ena do deset. No, prvih deset sekund je mimo. »Zakaj jaz?« sem vprašal. »Zakaj ne nekdo drug, zakaj si poklicala ravno mene?« »Ni naključje,« je rekla počasi in dozirala zloge, kot bi nekaj previdno jedla. »Poznava se.« »Od kdaj, kako?« »Od pač enkrat, pač tako,« je rekla. »Ampak to ni pomembno. Pomemben je zdaj. Se ti ne zdi? Sicer pa, nimava časa govoriti o tem. Moj čas je omejen.« »Imaš kakšen dokaz? Dokaz, da se poznava?« »Na primer?« »Koliko sem star?« »Trideset,« je gladko odgovorila. »Trideset let in dva meseca. Je to dovolj?« Utihnil sem. Očitno je res vedela, kdo sem. Ampak nikakor se nisem mogel spomniti njenega glasu. Nikoli nisem pozabil glasov ljudi ali se zmotil pri prepoznavanju teh. Tudi če sem pozabil ime ali videz koga, glas je vedno ostal z mano. »Zdaj si pa ti na vrsti,« je rekla, kot bi me k čemu vabila. »Predstavljaj si me. Samo po glasu. Si me lahko predstavljaš? Saj si dober v takšnih stvareh.« »Ne bi vedel.« »Vsaj poskusi.« Pogledal sem na štoparico. Šele minuta in pet sekund je minilo. Vdano sem zavzdihnil. Sam sem se spustil v to in zdaj 16

Slon izginja_prelom.indd 16

8/19/10 7:21 AM


mi ne ostane drugega, kot da vztrajam do konca. Osredotočil sem se na njen glas, kot sem to včasih velikokrat počel – kar je rekla, je bilo res, to je bila nekoč moja posebnost. »Pozna dvajseta, univerzitetno si diplomirana, rojena v Tokiu, kot otrok si odraščala v višjem srednjem sloju.« »Ni slabo,« je rekla in zaslišal sem prasket vžigalnika, ko si je prižgala cigareto. »Daj še.« »Precej lepa si. Vsaj sama o sebi tako misliš. Imaš pa komplekse. Skrbi te, da si premajhna, ali da imaš premajhne prsi, ali kaj takega.« »Precej blizu si,« je rekla in se zahihitala. »Poročena si. Vendar s poroko ne gre najbolje. Probleme imaš. Ženska brez problemov ne bi anonimno klicala ljudi, ki jih ne pozna. Oziroma vsaj s katerimi ni nikoli govorila. Vse to si lahko predstavljam, ne morem pa si zamišljati, kako izgledaš.« »Tako?« je vprašala tiho, z glasom, ki sem ga občutil, kot bi mi v glavo zabijala mehek klin. »Si res tako samozavesten? Se ti ne zdi, da mora biti nekje v tvoji glavi nek usoden mrtvi kot? Se ti ne zdi, da bi sicer do zdaj že postal malo bolj spodoben človek? Pameten in sposoben človek, kot si?« »Precenjuješ me,« sem rekel. »Ne vem, kdo si, ampak o meni imaš pretirano dobro mnenje. Manjka mi volje, da bi stvari pripeljal do konca. Zato se čedalje bolj izgubljam na stranpoteh.« »Ampak kljub temu sem te imela rada. Nekoč.« »Potem je to že minilo,« sem rekel. Dve minuti, triinpetdeset sekund. 17

Slon izginja_prelom.indd 17

8/19/10 7:21 AM


»Tako dolgo nazaj pa spet ne. Ne govoriva o preteklosti.« »Prav o preteklosti govoriva.« Mrtvi kot, sem pomislil. Mogoče je res točno tako, kot pravi. Mogoče je nekje v moji glavi, v mojem telesu, v meni samem res neki izgubljen podzemni svet, ki se komaj opazno meša v moje življenje. Ne, ni res. Ne komaj opazno, ampak precej. Do nepopravljive mere. »Na postelji ležim,« je rekla. »Pravkar sem se stuširala, in ničesar nimam na sebi.« Ojej, sem pomislil. Ničesar nimam na sebi. Saj to je, kot bi poslušal vročo linijo. »Naj si oblečem hlačke? Ali imaš raje nogavice? Kaj te bolj vzburja?« »Vseeno mi je. Naredi, kar hočeš,« sem rekel. »Veš, ne zanimajo me takšni telefonski pogovori.« »Deset minut. Samo deset minut. Zaradi desetih minut ne boš nič usodnega izgubil. To je vse, kar potrebujem. Naredi mi no to uslugo. Sicer pa, odgovori na vprašanje – imaš raje, da sem naga, ali naj se v kaj oblečem? Marsikaj imam. Recimo, kakšen pas za podvezice …« Pas za podvezice? sem pomislil. V glavi se mi je hotelo zavrteti. Saj menda dandanašnji takšne stvari nosijo samo še modeli za Penthouse? »Lahko si gola. Ni se ti treba premikati,« sem rekel. Točno štiri minute. »Moje sramne dlake so še vedno mokre,« je rekla. »Nisem se dobro osušila z brisačo, pa so še mokre. Tople in vlažne so. 18

Slon izginja_prelom.indd 18

8/19/10 7:21 AM


Zelo mehke sramne dlake imam, veš. Črne kot noč in mehke. Pobožaj jih.« »Poslušaj …« »In pod njimi je še bolj toplo. Kot segreto maslo. Zelo toplo je. Res. Veš, kako pravkar ležim? Levo nogo imam iztegnjeno in v kolenu malo dvignjeno, desno pa razprto malo na stran. Približno pod istim kotom, kot je na uri kazalec pri petnajstih minutah.« Iz njenega glasu sem slišal, da ne laže. Res je ležala na postelji z nogami razprtimi v kotu minutnega kazalca na petnajstih minutah, in res je bila njena vagina topla in mokra. »Pobožaj me po ustnicah. Počasi. Potem jih razpri. Počasi. S prstom jih počasi božaj. Tako, ja, čisto počasi. Z drugo roko mi božaj prsi. Spodaj bodi nežen, prsi pa trdno zagrabi. Večkrat to ponovi, dokler ne bom tik pred tem, da mi pride.« Nič nisem rekel, samo odložil sem slušalko. Potem sem se ulegel na zofo, strmel v strop in pokadil cigareto. Štoparico sem ugasnil, ko sem prekinil zvezo, in kazala je pet minut in triindvajset sekund. Zaprl sem oči, in name se je spustila tema, ki so jo prekinjali prividi raznih barv. Kaj je z vsemi? Zakaj me ne morejo pustiti pri miru? Čez kakšnih deset minut je telefon spet zazvonil, ampak tokrat se nisem oglasil. Zvonec je petnajstkrat zazvonil, potem pa odnehal. Ko je telefon utihnil, se je soba napolnila z globoko tišino, kot bi težnost kar naenkrat izgubila ravnotežje. Globoka in hladna tišina, kot bi bila že petdeset tisoč let zamrznjena globoko v srcu ledenika. Zvonec je s 19

Slon izginja_prelom.indd 19

8/19/10 7:21 AM


svojimi petnajstimi zvonjenji popolnoma spremenil ozračje okoli mene. Malo pred drugo uro popoldne sem v atriju preplezal zid in skočil v Uličico. Rečemo ji Uličica, ampak to ni res ulica v pravem pomenu besede. V resnici sploh ni neke prave besede za to, kar je. Cesta to ni. Cesta je pas ozemlja z začetno in končno točko, po katerem lahko prideš nekam, od nekod. Uličica pa ni imela niti vhodne točke niti končne točke, in po njej si lahko prišel samo do zidov. Niti slepa ulica to ni – slepa ulica ima vsaj vhodno točko. V končni fazi je Uličica samo prikladen naziv, ki so si ga izmislili okoličani. Uličica se je raztezala čez okoli 200 metrov za zidovi atrijev bližnjih hiš. Širina Uličice je bila nekaj več kot meter, vendar so ponekod ograje štrlele proti notranjosti, in marsikaj je ležalo po tleh, tako da se je bilo marsikje treba stisniti postrani, da si lahko prišel naprej. Po pripovedovanju mojega prijaznega strica, ki nama je ponudil hišo v najem za neverjetno nizko ceno, je tudi Uličica nekoč imela vhod in izhod in je služila kot bližnjica med dvema večjima ulicama. Potem pa se je v obdobju visoke gospodarske rasti pozidalo vse prazne parcele v okolici, Uličica je postala precej ožja, in končno so ljudje, ki niso marali, da lahko kar kdorkoli hodi tako blizu njih, zaprli vhoda. Sprva je bila zaprta le z majhno ogrado, ravno toliko, da se ni videlo prehoda, potem pa je eden od stanovalcev razširil svojo stavbo toliko, da je zazidal celotni del Uličice na svoji strani. V odziv 20

Slon izginja_prelom.indd 20

8/19/10 7:21 AM


tej zazidavi so tudi na drugi strani Uličice postavili močno jekleno ograjo, tako da v Uličico ni mogel več niti pes. Ker okoličani tako ali tako že prej skoraj niso uporabljali Uličice, se ni nihče pritoževal, pa še varneje pred možnimi tatvinami je bilo tako. Uličica je tako postala kot nekakšen pozabljen opuščen rečni kanal, nihče je ni več uporabljal, in služila je samo še kot nekakšen zaščitni okop med hišami. Na njej se je razrasla trava, in pajki so vsepovsod razpredli mreže in čakali prihod žuželk. Niti sanjalo se mi ni, kaj naj bi moja žena iskala tu, celo večkrat zaporedoma. Še jaz sem bil takrat šele drugič v Uličici, žena pa se konec koncev boji pajkov. Vendar se je, če sem začel o čem razmišljati, v moji glavi začelo širiti nekaj v plinski obliki, a trdnega in z bodicami. V sencih mi je topo utripalo. To je bilo, ker sem prejšnjo noč slabo spal, ker je bilo za začetek maja prevroče in seveda zaradi tistega čudnega klica malo prej. Mah, naj bo, kar je, sem pomislil. Poiščimo najprej mačka. O drugem bom razmišljal pozneje. Pa tudi veliko prijetneje je biti zunaj na svežem zraku kot doma pred telefonom. Vsaj nekaj s ciljem počnem. Za začetek poletja čisto premočno sonce je prodiralo skozi veje dreves nad mano in na tla metalo zaplate sonca. Ker je vladalo popolno brezvetrje, so delovale kot usodne packe, ki ne bodo nikoli zapustile tal Uličice. Mogoče se bo Zemlja, sprejemajoč te male packe, vrtela okoli Sonca, vse dokler letnic ne bomo šteli s petmestnim številom. Ko sem šel skozi takšno senco, so se zaplate sonca na brzino 21

Slon izginja_prelom.indd 21

8/19/10 7:21 AM


preselile na mojo sivo majico, pa potem takoj spet skočile na prvotno mesto na tleh. Vladala je takšna spokojnost, da se ti je zdelo, da lahko slišiš travo, kako diha sončevo svetlobo, ki pada nanjo. Na nebu je bilo nekaj malega oblakov, a so bili tako preprosti in trdnih oblik, da so bili videti kot oblaki s srednjeveških slik. Vse okoli mene je bilo tako razločno, da se mi je zdelo, kot da je tudi moje telo nekaj obširnega, nedoločljivo velikega. Strašno vroče je bilo. Oblečen sem bil le v majico s kratkimi rokavi, lahke bombažne hlače in športne copate, pa mi je vseeno ob vsakem daljšem prehodu po neposrednem soncu postalo vroče, in potil sem se pod pazduhami in po prsih. Tako majico kot hlače sem prav tisto jutro potegnil iz predala s poletnimi stvarmi, in če sem globoko vdihnil, sem čutil vonj sivke, ki se mi je kot drobni, ostri koloradski hrošči zavlekel v nos. Previdno sem pogledoval na obe strani in počasi in zlagoma napredoval po Uličici. Včasih sem se ustavil in tiho poklical mačkovo ime. Hiše na obeh straneh Uličice so se, kot bi pomešal dve tekočini z različnima specifičnima težama, jasno delile na dve skupini. V prvi so bile starejše hiše z ležernimi starimi atriji, v drugi pa majhne, relativno nove hiše. Nobena novejših hiš ni imela pretirano velikega atrija, atriji nekaterih izmed njih sploh niso bili omembe vredni. Večina novih hiš je imela komaj dovolj velik atrij, da so lahko prebivalci v njem raztegnili dve vrvi za sušenje perila. Ponekod so drogovi za sušenje perila celo gledali na Uličico, in tam sem se moral prebijati med še 22

Slon izginja_prelom.indd 22

8/19/10 7:21 AM


mokrimi brisačami, srajcami ali posteljnino. Od hiš se je razločno slišalo televizije ali stranišča, vohal sem lahko kari. V primerjavi s tem od starih hiš skoraj nisem zaznal vonja življenja. Ob ograjah so bile žive meje in grmičevje, namenjeni skrivanju tistega, kar je bilo za njimi, in skozi špranje teh se je videlo lepo urejene atrije. Hiše so bile raznih vrst – klasične japonske mestne hiše z dolgimi verandami, stare imitacije zahodnjaških hiš z bakrenimi strehami, tudi nekaj novih modernih stavb je bilo med njimi, vsem pa je bilo skupno to, da ni bilo nikjer videti žive duše. Nobenih zvokov, nobenih vonjev ni bilo od njih. Tudi sušečega se perila skoraj ni bilo na njihovih atrijih. Ker sem se takole malo pozorneje prvič sprehajal po okolici, sem opazil mnogo podrobnosti, ki jih prej nisem videl. V atriju neke hiše je bilo odloženo posušeno božično drevesce. V atriju druge je bilo kot zbrani ostanki množice otroštev odloženih ogromno igrač. Tricikel, obroči za metanje, plastični meči, gumijasta žoga, figurica v obliki želve, otroški bejzbolski kij, majhni leseni tovornjaki, takšne stvari. V nekem atriju je bil koš za košarko, v drugem vrtni stoli in impresivna miza iz žgane gline. Beli vrtni stoli niso bili uporabljeni že nekaj mesecev (mogoče celo let) in so bili rjavi od blata. Na mizi so ležali cvetni listi magnolije, tja jih je prikoval dež. Pri neki hiši sem lahko skozi aluminijaste žaluzije pokukal v dnevno sobo. Notri je bila usnjena sedežna garnitura barve, podobne barvi ledvic, velik televizor, polička za drobnarije (na njej je bila slika tropske ribe in dve nekakšni trofeji) in okrasna stoječa svetilka. Prizor ni bil videti resničen, kot bi bila to le scena za limonado na televiziji. 23

Slon izginja_prelom.indd 23

8/19/10 7:21 AM


Videl sem tudi atrij z ograjeno ogromno pasjo kočo za velikega psa. Vendar v njej ni bilo psa, vratca koče pa so bila odprta na stežaj. Ograda je bila ukrivljena navzven, kot bi mesece dolgo nekaj hotelo prodreti skoznjo ven. Hiša, o kateri je govorila žena, je bila malo naprej od hiše s pasjo uto. Na prvi pogled je bilo očitno, da je zapuščena. In to ne šele nekaj mesecev, da bi se dalo zlahka ponovno vseliti vanjo – hiša je bila relativno nova, vendar so bila zaprta polkna v pritličju grozno postarana, okenska ograjica pred oknom v prvem nadstropju pa je bila tako zarjavela, da je bila videti, kot da bo zdaj zdaj odpadla. V sredi ozkega atrija je bil približno do prsi visok podstavek s kamnitim kipom ptiča z razprtimi krili na vrhu, vendar je bil zaraščen s travo in visoka zlata rozga je segala ptiču že do nog. Zdelo se je kot da ptiča – nisem vedel, kakšne vrste ptič bi naj to bil – to strašno moti in se pripravlja, da bo odletel od tam. Razen kipa ni bilo v atriju nič dekorativnega. Pod verando sta bila dva postarana plastična vrtna stola, poleg njiju pa so v kombinacijah nerealno svežih barv cvetele rdeče azaleje. Razen tega je bilo v atriju samo gosto travje. Naslonil sem se na do prsi visoko kovinsko ograjo atrija in ga nekaj časa opazoval. Res je bil videti kot kraj, ki bi ga lahko imeli mački neskončno radi, vendar ni bilo opaziti česarkoli mačku podobnega. Na televizijski anteni na strehi hiše je sedel golob in z monotonim glasom razglašal svojo prisotnost okolici. Senca kamnitega ptiča je padala na travo v atriju, kjer se je razdrobila na kose. Iz žepa sem potegnil cigareto, jo prižgal z vžigalico in jo 24

Slon izginja_prelom.indd 24

8/19/10 7:21 AM


Knjižnica Kondor • zvezek 332 urednik Andrej Koritnik • Haruki Murakami: Slon izginja, kratka proza • prevedel in spremno besedo napisal Aleksander Mermal • tehnično uredil Matej Nemec • opremila Jasna Andrić • 900 izvodov • Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2010 • predsednik uprave Peter Tomšič • glavni urednik Miha Kovač • natisnila Impress, d. d.

407

Slon izginja_prelom.indd 407

8/19/10 7:22 AM


ISBN 978-961-01-1225-9


Slon izginja  

Zbirka kratkih zgodb Slon izginja zajema zgodbe, napisane med letoma 1983 in 1990, ki nadgrajujejo vsebinske in formalne lastnosti njegovega...

Advertisement
Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you