Page 1


Za Elizabeth, ki ve, kaj je groza


Rad bi se zahvalil ženi Elizabeth Hill, urednici Victorii Wilson ter agentkama Gail Hochman in Lynn Pleshette za njihovo ve­ likodušno pomoč pri nastajanju te knjige. Nedokončan rokopis so prebrali tudi naslednji ljudje in mi pomagali s kritikami ter komentarji: Michael Cendejas, Stuart Cornfeld, Carlyn Coviello, Carol Edwards, Marianne Merola, John Pleshette, Doug in Linda Smith ter Ben Stiller. Hvala vsem.


Mathiasa so spoznali na dnevnem izletu v Cozumel. Na­ jeli so vodnika, da bi si med potapljanjem ogledali razbitine neke ladje, vendar se je plovka, ki je označevala njen položaj, v nevihti odtrgala in vodnik je ni mogel najti. Tako so samo plavali in si ogledovali okolico. Potem je Mathias kot povodni mož s kisikovo jeklenko na hrbtu priplaval iz globin. Nasmehnil se je, ko so mu povedali, kakšno je stanje, in jih popeljal do razbitin ladje. Bil je Nemec, ves zagorel od sonca in zelo visok, svetlih, povsem kratko pristriženih las ter svetlo modrih oči. Na desni podlakti je imel vtetoviranega črnega orla z rdečimi krili. Prijatelji so si izmenično izposodili njegovo jeklenko, da so se lahko spustili deset metrov globoko in si razbitino ogledali od blizu. Bil je nevsiljivo prijazen, angleško pa je govoril s komaj opaznim naglasom. Ko so se spra­ vili v vodnikov čoln, je vanj zlezel tudi on. Dva večera po vrnitvi v Cancun so na plaži blizu hotela spo­ znali Grke. Stacy se je napila in se poljubljala z enim od njih. Če­ prav se ni zgodilo nič več kot to, so se Grki prej ali slej vedno pojavili v njihovi družbi, ne glede na to, kam so šli ali kaj so po­ čeli. Seveda nihče od njih ni znal grško, Grki pa tudi niso govorili angleško, zato so se drug drugemu v glavnem nasmihali, si pri­ 9


kimavali in si občasno delili hrano ali pijačo. Trije fantje so bili stari dobrih dvajset let, tako kot Mathias in oni sami. Bili so še kar prijazni, čeprav se je dozdevalo, da jim povsod sledijo. Ne le da Grki niso znali angleško, tudi španščina je bila zanje španska vas. Vseeno pa so si nadeli španska imena, kar se jim je zdelo zelo zabavno. Predstavili so se jim kot Pablo, Juan in Don Kihot. Imena so čudno naglasili in se ob tem potrkali po prsih. Stacy ga je biksala z Don Kihotom. Vendar so si bili vsi trije precej podobni – širokih ramen, rahlo debelušni, dolgih, v čop spetih temnih las – celo Stacy je s težavo ugotovila, kdo je kdo. Prav tako se je zdelo verjetno, da si imena kar podajajo med seboj, da je to del njihovega zafrkavanja. Tako je tisti, ki je bil v torek Pablo, v sredo z nasmehom na obrazu vztrajno trdil, da mu je ime Juan. V Mehiko so prišli za tri tedne. Bil je avgust, neprimeren čas za potovanje po Jukatanu, kajti bilo je prevroče in preveč soparno. Skoraj vsako popoldne so se pojavili nenadni nalivi – tako siloviti, da so lahko v nekaj sekundah poplavili ulico. Ko se je stemnilo, pa so privršali pravcati oblaki brenčečih komarjev. Sprva se je Amy nad vsem tem pritoževala. Hotela je iti v San Francisco – to je bila njena prvotna zamisel. Potem je Jeff izgubil živce in ji povedal, naj drugim ne kvari razpoloženja, zato je nehala govoriti o Kalifor­niji – jasnih, svežih dneh, tramvaju, večerni meglici. A ne nazadnje niti ni bilo tako slabo. Izlet je bil poceni, pa še gneče ni bilo, zato se je odločila, da bo kar se da uživala. Bili so štirje: Amy, Stacy, Jeff in Eric. Amy in Stacy sta bili najboljši prijateljici. Pred potovanjem sta se ostrigli po fantovsko, nosili sta enaka slamnika in se z roko v roki nastavljali fotograf­ skemu aparatu. Videti sta bili kot sestri – Amy bolj bledopolta, Stacy temnejše polti – obe drobni, visoki komaj dober meter in 10


pol, suhljati kot ptički. Tudi vedli sta se kot sestri in si nenehno šepetali skrivnosti ter se pomenljivo spogledovali. Jeff je bil Amyjin fant, Eric pa je hodil s Stacy. Fanta sta bila prijazna drug do drugega, čeprav nista bila ravno prijatelja. Po­ tovanje v Mehiko je bila Jeffova zamisel, zadnji počitniški pobeg, preden bi šla z Amy jeseni na medicinsko fakulteto. Na spletu je našel dobro ponudbo, tako poceni, da je ni bilo mogoče prezreti. Tri tedne bi lenarili na plaži in poležavali na soncu. Prepričal je Amy, da je šla z njim, Amy je prepričala Stacy, ta pa Erica. Mathias jim je povedal, da je v Mehiko prišel s svojim mlajšim bratom Henrichom, ki pa je menda izginil. Zgodba jih je zmedla in nihče je ni prav dobro razumel. Kadar so načeli to temo, se je Mathias vznemiril in ni hotel izdati nobene podrobnosti. Takrat je govoril nemško in mahal z rokami, oči pa so se mu orosile. Sčasoma so nehali siliti vanj, saj se jim je to zdelo nevljudno. Eric je bil prepričan, da so v zgodbo nekako vpletena mamila in da Mathiasov brat beži pred oblastjo. Ni pa bil čisto prepričan, katera oblast naj bi ga preganjala – nemška, ameriška ali mehiška. Vsi so se strinjali, da je očitno prišlo do pretepa. Mathias se je gotovo prepiral z bratom, ga mogoče celo mahnil, potem pa je Henrich izginil. Mathias je bil seveda zaskrbljen. Čakal je na bratovo vrni­ tev, da bi lahko odpotovala nazaj. Včasih je bil prepričan o bratovi skorajšnji vrnitvi in srečnem razpletu, drugič pa se je zdelo, da o tem dvomi. Po naravi je bil bolj zadržan. Raje je poslušal kot govoril in v trenutnih okoliščinah je hitro postal otožen. Vsi štirje so se zelo trudili, da bi ga razvedrili. Eric je stresal šale, Stacy je duhovito oponašala ljudi, Jeff je govoril o zanimivostih, ki jih je vredno videti, Amy pa je neutrudno fotografirala in jim ukazova­ la, naj se nasmehnejo. 11


Podnevi so se sončili na plaži in se potili na pisanih brisačah, da jih je opeklo sonce in se jim je lupila koža. Plavali so in se po­ tapljali z masko, jezdili konje, veslali v kajakih in igrali minigolf. Neko popoldne jih je Eric prepričal, da so najeli jadrnico, a se je izkazalo, da ni tako vešč jadralec, kot je zatrjeval, zato so jih mo­ rali odvleči v pristan. Bilo jih je sram in drago so plačali. Zvečer so jedli morsko hrano in se nalivali s pivom. Eric ni vedel za Stacy in Grka. Po večerji je šel spat in se po­ slovil od prijateljev, ki so šli pohajkovat po plaži z Mathiasom. Za sosednjim hotelom je gorel kres, na terasi pa je igral ansambel. Tam so spoznali Grke, ki so pili tekilo in ploskali v ritmu glasbe. Ponudili so jim steklenico. Stacy je sedla zraven Don Kihota. Ve­ liko so se pogovarjali, vsak v svojem jeziku, ki ga drugi ni razu­ mel, in se veliko smejali. Podajali so si steklenico in se kremžili zaradi pekočega okusa pijače, potem pa se je Amy obrnila in vi­ dela, kako Stacy objema Grka. Ni trajalo zelo dolgo. Pet minut sta se poljubljala, on se je plaho dotaknil njene leve dojke in potem je ansambel za tisti večer nehal igrati. Don Kihot je hotel, da bi šla v njegovo sobo, a se je nasmehnila in odkimala. In s tem je bilo njune avanture konec. Naslednji dopoldan so Grki svoje brisače razprostrli zraven Mathiasa in štirih prijateljev. Popoldne so si skupaj privošči­ li smučanje na vodi. Če včeraj ne bi bili priča poljubom, danes nihče ne bi verjel, da so se zgodili, saj so bili Grki zelo obzirni in vljudni. Očitno so bili všeč tudi Ericu. Hotel je, da bi ga naučili preklinjati po grško. Vendar je bil v dvomih, ker ni mogel vedeti, ali so ga res učili pravih besed. *** 12


Izkazalo se je, da je Henrich pustil sporočilo. Mathias ga je enkrat zgodaj zjutraj – bil je drugi teden počitnic – pokazal Amy in Jeffu. Sporočilo je bilo napisano na roko, v nemščini, na koncu strani pa je bil narisan zemljevid. Vsebine seveda niso razumeli, Mathias jim jo je moral prevesti. V sporočilu ni bilo sledu o kakš­ nih mamilih ali policiji – Eric je rad sklepal po svoje. Hen­rich je na plaži spoznal dekle. V Mehiko je priletela tisto dopoldne. Odpra­ vljala se je v notranjost dežele, da bi delala na arheološkem najdi­ šču. Mathias ni vedel, ali je šlo za star rudarski tabor, rudnik srebra ali so tam kopali smaragde. Henrich in dekle sta skupaj preživela dan. Peljal jo je na kosilo, potem pa sta šla plavat. Odpeljal jo je v svojo sobo, kjer sta se oprhala in ljubila. Nato je ona odpotovala z avtobusom. V restavraciji mu je med kosilom na prtiček narisala zemljevid, kje potekajo izkopavanja. Rekla je, naj pride tudi on; nje­ gove pomoči bodo veseli. Ko je odšla, je Hen­rich nenehno govoril o njej. Še večerja mu ni teknila in ponoči ni mogel spati. Bratu je povedal, da se bo pridružil arheologom. Mathias mu je zabrusil, da je trapast. Dekle je pravkar spoznal, na počitnicah sta bila, o arheologiji pa ni imel pojma. Henrich mu je odvrnil, da se ga to nič ne tiče, da ga ne prosi za dovoljenje, le povedati mu je hotel, kaj se je odločil. Vstal je in se lotil paki­ ranja. Brata sta se začela zmerjati in Henrich je v Mathiasa vrgel električni brivnik. Zadel ga je v ramo. Mathias je planil nanj in ga zbil na tla. Valjala sta se po tleh hotelske sobe, se trdo grabila in godrnjaje pošiljala v vse možne kraje, dokler ni Mathias Henricha po nesreči z glavo butnil v brado in mu prebil ustnico. Henrich se je razburil in stekel v kopalnico, da bi si spral kri. Mathias se je brž oblekel in skočil ven po led, a je namesto tega pristal v nočnem baru ob bazenu. Ura je bila tri zjutraj. Ker se je hotel pomiriti, je 13


spil dve pivi, prvega hitro, drugega počasi. Ko se je vrnil v sobo, ga je na blazini čakalo sporočilo. Henrich je izginil. Sporočilo je obsegalo tri četrt strani, čeprav se je zdelo krajše, ko ga je Mathias na glas prebral v angleščini. Amy je domnevala, da je preskočil nekaj stavkov, ki jih ni želel deliti z drugimi, a z Jeffom sta vseeno dojela bistvo. Henrich se je pritoževal, da se Mathias do njega večkrat vede kot oče in ne kot brat. To mu je sicer odpustil, vendar tega ni bil pripravljen kar naprej prenaša­ ti. Poleg tega je verjel, da je tistega dopoldneva spoznal ljubezen svojega življenja, pa naj si Mathias misli, kar si hoče. Zato si ne bi mogel nikoli odpustiti – ali pa Mathiasu, če smo že pri tem – če bi priložnost spustil iz rok. Napisal je, da se bo poskušal vrniti do dneva njunega odhoda domov, vendar tega ni mogel jamčiti. Upal je, da se bo Mathias dobro zabaval tudi brez njega. Če mu bo dolgčas, se jima lahko še vedno pridruži pri izkopavanju – prizo­ rišče je bilo oddaljeno le pol dneva vožnje proti zahodu. Zemlje­ vid na koncu lista – Henrich je prerisal tistega, ki mu ga je dekle narisalo na prtiček – je razkrival, kako se pride tja. Ko je Amy poslušala Mathiasovo izpoved in potem prevod bratovega sporočila, je počasi doumela, da ju pravzaprav sprašuje za nasvet. Sedeli so na hotelski terasi, kjer so vsako jutro zajtrko­ vali. Ponudba je bila pestra: jajca, palačinke in popečeni kruhki, sok, kava in čaj ter obilo svežega sadja. Do plaže je vodilo kratko stopnišče. Nad njimi so krožili galebi, moledovali za ostanke hra­ ne in spuščali kakce na senčnike nad mizami. Amy je slišala ne­ nehno šumenje valov, ki so se kipeče razlivali po obali. Občasno je mimo pritekel kakšen rekreativni tekač, videla je tudi starejši par, ki je iskal školjke, pa tri hotelske uslužbence, ki so z grabljami rahljali pesek. Zelo zgodaj je bilo – ura je pravkar odbila sedem. 14


Mathias ju je prebudil – poklical ju je po telefonu iz spodnjega nadstropja. Stacy in Eric sta še spala. Jeff se je nagnil naprej, da bi preučil zemljevid. Čeprav je Nemec molčal, je bilo Amy jasno, da od Jeffa pričakuje nasvet. Ni bila užaljena; takšnih prigod je bila vajena. Jeffu so ljudje za­ upali. Izžareval je samozavest in dajal vtis, da vse ve. Amy se je naslonila na stol in ga opazovala, kako je z dlanjo zgladil zguban list, na katerem je bil narisan zemljevid. Jeff je imel kodraste temne lase, barva njegovih oči pa se je spreminjala s svetlobo. Včasih so bile svetlorjave, skoraj zelene, drugič bledorjave. Ni bil tako visok kot Mathias, tudi tako plečat ne, a se je zdel večji od njega. Izžareval je privlačnost in vedno je bil umirjen. Amy si je predstavljala, da bo, če bo šlo vse po načrtu, nekega dne zaradi te umirjenosti dober zdravnik. Ali pa ga bodo ljudje vsaj imeli za dobrega zdravnika. Mathias je trzal z nogo. Bila je sreda zjutraj. Z bratom bi mo­ rala v petek odpotovati domov. »Grem,« je rekel. »Ponj. Z mano gre domov. Prav?« Jeff, ki je preučeval zemljevid, ga je pogledal. »Se boš vrnil še nocoj?« ga je zanimalo. Mathias je skomignil in zamahnil proti sporočilu. Samo on je vedel, kaj je napisal njegov brat. Amy je prepoznala nekaj mest na zemljevidu – Tizimin, Val­ ladolid, Coba – ta imena je videla v njihovem vodniku. Knjige ni zares prebrala, samo fotografije je pogledala. Spomnila se je, da je bila na strani o Tiziminu slika uničene haciende, v poglavju o Val­ ladolidu slika ulice z belimi stavbami, v poglavju o Cobaju pa slika orjaškega kamnitega obraza, skritega med ovijalkami. Na Mathia­ sovem zemljevidu je bil zahodno od Cobaja narisan znak X, ­kjer so 15


potekala izkopavanja. Z avtobusom bi morali iz Cancuna do Coba­ ja, in potem s taksijem potovati še dvajset kilometrov proti zahodu. Sledila je dobre tri kilometre dolga pot, ki se je odcepila z glavne ceste in na kateri bi bilo treba štopati. Če bi prišli do majevske vasi, bi bili že predaleč. Ko je opazovala Jeffa, kako je preučeval zemljevid, je uganila, kaj se mu plete po glavi. Ne Mathias ali njegov brat, temveč džun­ gla, ruševine in pustolovščina. O tem so se bežno pogovarjali že ob prihodu v Mehiko: kako bodo najeli avto, lokalnega vodnika in si ogledali kaj zanimivega. A bilo je tako vroče in zamisel o tem, da bi se vlačili skozi pragozd, da bi fotografirali orjaške rože, plazilce ali razpadajoče kamnite zidove, se jim je zdela vedno manj privlačna, zato so ostali na plaži. Toda danes je bilo jutro varljivo sveže. Z morja je pihljal vetrc in vedela je, da se Jeff ne bo spomnil, kako dan prej ali slej postane soparen. Da, zlahka je uganila, kaj si misli: lahko bi bilo zabavno. Od vsega tega sonče­ nja, hrane in popivanja so postali otopeli. Majhna pustolovščina bi jih predramila. Jeff je zemljevid čez mizo porinil proti Mathiasu. »Šli bomo s teboj,« je rekel. Amy je molče obsedela na stolu. Sicer si je mislila ne, nočem iti, a je vedela, da tega ne more reči. Preveč se je pritoževala – to so ji vsi očitali. Bila je bolj mrke narave in ni znala biti srečna. Ko so delili srečo, je očitno ni bilo zraven, in zato so morali zdaj sku­ paj z njo trpeti tudi drugi. V džungli je vroče in umazano, v njej mrgoli komarjev, jo je prešinilo, a si je te misli poskušala izbiti iz glave. Mathias je bil vendar njihov prijatelj, ne? Posodil jim je svojo kisikovo jeklenko in jim pokazal, kje naj se potopijo. Zdaj je on potreboval pomoč. Amy je ta misel opogumila. Mathias se je 16


smehljal, saj je bil zadovoljen z Jeffovimi besedami. Ko se je obrnil k njej, je pričakoval, da se bo tudi ona strinjala z njim in Amy se je lahko le nasmehnila in prikimala. »Seveda,« je zinila. Eric je sanjal, da ne more zaspati. Pogosto so ga mučile neprijetne, zagrenjene sanje. V njih je poskušal meditirati, šteti ovce, se sprostiti. V ustih je imel okus po bruhanju. Hotel je vstati in si umiti zobe. Tudi na stranišče bi moral, a se mu je zdelo, da ne bi mogel več zaspati nazaj, tudi če bi se čisto malo premaknil. Zato je obmiroval. Ležal je in si želel, da bi lahko spal, spanca pa od nikoder. Po navadi v takšnih sanjah ni čutil okusa po bruha­ nju in polnega mehurja. Toda tokrat sta bila prisotna, ker sta bila resnična. Prejšnji večer je preveč spil, enkrat pred svitom odhitel na stranišče, kjer je bruhal, zdaj pa bi moral lulat. Celo v sanjah se je zavedal, da sta občutka nenavadna – kot nekakšno svarilo. Mogoče ga je bilo strah, da se bo zadušil pri naslednjem valu bru­ hanja ali pomočil posteljo. Tako močno se je napil zaradi vztrajnega zbadanja in spod­ bujanja Grkov. Poskušali so ga naučiti pivsko igrico, pri kateri so v kozarcu stresali kocko. Pravila so mu pojasnili v grščini, zaradi česar so se mu zdela še bolj zapletena. Eric je pogumno stresel kozarec s kocko in ga podal naprej, čeprav ni razumel, zakaj je v nekaterih poskusih zmagal, v drugih pa izgubil. Najprej se mu je zdelo, da zmaguje, kadar kocka pokaže veliko pik, potem pa je občasno zmagal tudi z manj pikami. Ko je kocko stresel v kozar­ cu, so mu Grki enkrat s kretnjami pokazali, naj pije, drugič pa ne. Čez čas mu je bilo tako ali tako vseeno. Naučili so ga nekaj novih besed in se mu smejali, ker jih je tako hitro pozabil. Vsi so 17


se ga precej nažgali, vendar je Ericu vseeno nekako uspelo, da se je opotekel do svoje sobe in zaspal. V nasprotju z drugimi, ki bodo jeseni nadaljevali šolanje na tej ali oni fakulteti, se je Eric nameraval zaposliti. Dobil je službo učitelja angleščine na zasebni fantovski srednji šoli blizu Bosto­ na. Živel naj bi s fanti, pripravljal dijaški časopis, jeseni bi vodil nogometne treninge, spomladi pa košarkarske. Prepričan je bil, da bo uspešen. Z ljudmi je znal komunicirati preprosto in samo­ zavestno. Otroke bi zabaval in jih pripravil do tega, da bi ga imeli radi. Bil je visok, vitek temnolasec temnih oči. Prepričan je bil, da je čeden in bister. Pravi zmagovalec. Stacy bo v Bostonu, kjer bo študirala za socialno delavko. Videvala se bosta vsak konec tedna in čez leto ali dve jo bo zaprosil za roko. Živela bosta nekje v Novi Angliji, ona bo dobila službo, v kateri bo pomagala ljudem, sam pa bo verjetno še vedno poučeval ali pa morda ne. Bil je zadovo­ ljen in tak je nameraval tudi ostati. Skupaj s Stacy bosta srečna skupaj. Eric je bil optimist. V življenju ni doživel še nobenega pretre­ sa, ki jim ne uidejo niti najsrečnejši ljudje. Bil je preveč zanesenja­ ški in prepričan vase, da bi ga lahko kaj popolnoma pretreslo, in ta značajska lastnost ga je varovala tudi zdaj. Glas v njegovi glavi mu je pravil: v redu je, samo sanjaš. Takoj potem je nekdo potrkal na vrata. Stacy se je zvalila s postelje, Eric pa je odprl oči ter kr­ mežljavo pogledal po sobi. Zavese so bile zastrte, njuna oblačila razmetana po tleh. Stacy je s seboj odvlekla posteljno pregrinjalo. Ogrnjena vanj – pod njim je bila gola – je stala pri vratih in se z nekom pogovarjala. Bil je Jeff. Eric je hotel lulati, si umiti zobe in ugotoviti, kaj se dogaja, pa se ni mogel spraviti iz postelje. Zaspal je, in ko se je spet zbudil, je Stacy stala ob njem, oblečena v kaki 18


hlače in majico s kratkimi rokavi. Z brisačo si je otirala mokre lase in mu naročila, naj pohiti. »Pohitim?« je vprašal. Pogledala je na uro. »Odpelje čez štirideset minut,« je poja­ snila. »Kdo odpelje?« »Avtobus.« »Kakšen avtobus?« »Do Cobaja.« »Cobaja …« S težavo je sedel in za trenutek je pomislil, da bo spet bruhal. Posteljno pregrinjalo je ležalo na tleh pri vratih in po­ skušal se je spomniti, kako se je znašlo tam. »Kaj je hotel Jeff?« »Da se pripraviva.« »Zakaj si oblekla hlače?« »Pravi, da jih morava. Zaradi žuželk.« »Žuželk?« je bil zbegan Eric. Ni je dobro razumel. Še vedno je bil malce pijan. »Kakšnih žuželk?« »V Coba gremo,« je odvrnila. »Do starega rudnika. Pogledat ruševine.« Vrnila se je v kopalnico. Zaslišal je vodo, ki jo je to­ čila, kar ga je spomnilo na njegov mehur. Zlezel je iz postelje in odkrev­sal do kopalnice. Svetloba luči, ki je gorela nad umivalni­ kom, ga je zbodla v oči. Nekaj časa je stal med vrati in jo mežika­ joče opazoval. Naglo je odprla vodo, potem pa mu namignila, naj stopi pod prho. Bil je gol, tako da je moral stopiti samo prek roba kadi. Potem se je skoraj nagonsko namilil in se stoje polulal. Še vedno ni bil čisto buden. Stacy ga je priganjala in mu pomagala, da se je do konca oprhal, si umil zobe, se počesal in oblekel v kav­ bojke in kratko majico. Šele ko sta prišla dol in v naglici pojedla zajtrk, je dojel, kam pravzaprav gredo. 19


*** Srečali so se v preddverju, kjer so počakali na kombi, ki naj bi jih zapeljal na avtobusno postajo. Mathias jim je dal Hen­ richovo sporočilo in začudeno so buljili v nemške besede, nena­ vadno postavljene velike začetnice ter načečkani zemljevid na koncu strani. Stacy in Eric sta se prikazala praznih rok, zato ju je Jeff poslal v sobo in jima naročil, naj v nahrbtnik spakirata vodo, pršilo proti žuželkam, kremo za sončenje in hrano. Včasih se mu je zdelo, da samo on ve, kako se svet vrti. Videl je, da je Eric še na pol pijan. Stacy so v šoli klicali Sanja – upravičeno, saj je ves čas sanjarila. Rada je brundala in strmela v prazno. Tu je bila še Amy, ki je rada kuhala mulo, kadar ni bila zadovoljna. Jeff je vedel, da ni hotela iskati Mathiasovega brata. To jutro se je namenoma obi­ rala. Po zajtrku je izginila v kopalnico in ga pustila, da je sam pripravil nahrbtnik. Potem se je ponovno prikazala, da bi oblekla hlače, a je spet legla. V spodnjicah je ležala na trebuhu, dokler je ni podrezal, da je čas za akcijo. Molčala je. Na njegova vprašanja je zgolj skomignila ali pa odrezavo odgovarjala. Rekel ji je, da ji ni treba iti, če noče, da lahko dan preživi sama na plaži, ona pa ga je samo zabodeno gledala. Oba sta vedela, kakšna je. Raje bi s prijatelji počela nekaj, kar ji ne bi bilo všeč, kot da bi sama počela kaj, kar bi ji bilo v veselje. Ko so čakali, da se Stacy in Eric vrneta z nahrbtnikom, je v preddverje stopil tisti Grk, ki so ga nazadnje klicali Pablo. Objel je vsakega posebej. Grki so se objemali ob vsaki priložnosti. Potem sta se z Jeffom zapletla v pogovor – vsak je razlagal v svojem jezi­ ku, vrzeli pa sta zapolnjevala s kretnjami. »Juan?« je vprašal Jeff. »Don Kihot?« Dvignil je roke in na­ mrščil obrvi. 20


Pablo je rekel nekaj po grško in zamahnil z roko, kot da meče trnek. Potem se je pretvarjal, da iz vode vleče veliko, težko ribo. Nato je pokazal na uro, najprej številko šest, potem pa še dvanajst. Jeff je prikimal, se nasmehnil in pokazal, da razume: prijatelja sta šla lovit ribe. Odšla sta ob šestih, vrnila pa se bosta opoldne. Vzel je Henrichovo sporočilo in ga pokazal Grku. Zamahnil je proti Amy in Mathiasu, dvignil roko, da bi Grku nakazal, kje sta Stacy in Eric, nato pa je na zemljevidu pokazal Cancun. S prstom je počasi zdrsnil do Cobaja in znaka X, ki je označeval kraj iz­ kopavanja. Ni vedel, kako bi mu pojasnil razlog njihovega izleta, kako bi mu s kretnjami pojasnil pojma brat in pogrešani, zato je s prstom še naprej drsel po zemljevidu. Pablo se je čisto navdušil. Nasmehnil se je in prst najprej upe­ ril vase, potem pa v zemljevid. Pri tem je ves čas hitro govoril grško. Zdelo se je, da hoče z njimi. Jeff je prikimal in tudi Amy ter Mathias sta prikimala. Grki so stanovali v sosednjem hotelu. Jeff je najprej pokazal proti stavbi, potem proti Pablovim golim no­ gam in še proti svojim kavbojkam. Pablo ga je samo gledal. Jeff je pokazal proti drugim, proti njihovim hlačam in Grk je spet kimal. Že se je odpravljal, ko se je nenadoma obrnil, zgrabil Henrichovo sporočilo in ga odnesel na vratarjevo mizo. Videli so ga, kako si je sposodil pisalo, list papirja, se sklonil in začel pisati. Kar dolgo je trajalo. Medtem sta se Eric in Stacy pojavila z nahrbtnikom. Pablo je odložil pisalo, stekel k njima in ju objel. Z Ericom sta obudila dogodke včerajšnjega dne: v rokah sta potresavala nevidni koza­ rec s kocko, nakazala pitje, potem pa je Pablo po grško napletel dolgo zgodbo, ki je nihče ni razumel. Očitno je govoril o nekak­š­ nem letalu ali ptiču – skratka, o nečem s krili – in nekaj minut je trajalo, da je povedal svoje. Zgodba je bila očitno zabavna – vsaj 21


njemu, saj se je nenehno zvijal od smeha. Njegov smeh je bil na­ lezljiv in kmalu so se smejali tudi drugi, čeprav niso vedeli, zakaj. Naposled je spet stopil k vratarjevi mizi in nadaljeval, karkoli je že počel s Henrichovim sporočilom. Ko se je vrnil, so videli, da je prerisal zemljevid. Nad skico je zapisal odstavek v grščini. Jeff je predvideval, da je napisal sporo­ čilo za Juana in Don Kihota, v katerem jima je naročil, naj prideta izkopavat z njimi. Poskušal mu je pojasniti, da nameravajo oditi le za en dan, da se bodo vrnili pozno zvečer, a ni vedel, kako naj mu to jasno pove. Ves čas je kazal na svojo uro, Pablo pa tudi, saj je mislil, da ga Jeff sprašuje, kdaj se bosta Grka vrnila z ribolova. Oba sta kazala na dvanajstico, vendar je imel Jeff v mislih polnoč, Pablo pa poldne. Jeff je popustil, saj je vedel, da bodo zamudili avtobus, če ne bosta nehala. Pablu je pomahal v smeri njegovega hotela in še enkrat pokazal proti njegovim golim nogam. Grk se je nasmehnil, prikimal, vse še enkrat objel in stekel iz preddverja s prerisanim Henrichovim zemljevidom v roki. Jeff je čakal pri vhodnih vratih in gledal, kdaj bo prispel nji­ hov kombi. Mathias je stal korak za njim in nenehno odpiral in zapiral Henrichovo sporočilo, ga tlačil v žep in jemal ven. Stacy, Eric in Amy so sedeli na kavču v osrednjem delu preddverja, in ko jih je Jeff pogledal, ga je prešinilo. Dojel je, da bi bilo bolje, če bi ostali v hotelu, in da je vse skupaj grozna zamisel. Ericova glava se je vedno znova nagibala vstran, saj je bil pijan, utrujen in ne­ prespan. Amy je kuhala mulo in prekrižanih rok strmela v točko na tleh pred seboj. Stacy je nosila sandale brez nogavic, torej bodo čez nekaj ur njena stopala povsem opikana. Jeff si ni mogel pred­ stavljati, da bi šel z njimi na trikilometrski pohod v jukatanski vročini. Vedel je, da bi moral to preprosto pojasniti Mathiasu, se 22


opravičiti in ga prositi, naj mu odpusti. Samo spomniti bi se mo­ ral, kako to izpeljati, da bi Nemec razumel, in lahko bi si privoščili še en lenoben dan na plaži. Ko je tuhtal, kaj naj mu reče, se je vrnil Pablo, v kavbojkah in z nahrbtnikom. Spet je sledilo vsesplošno objemanje in vsi povprek so govorili. Ko je pripeljal kombi, so se drug za drugim stlačili vanj. Nenadoma je bilo prepozno, da bi govoril z Mathiasom, in prepozno, da bi si premislili. Kombi je zavil na glavno cesto, proč od hotela, plaže, vsega, na kar so se v zadnjih dveh tednih tako navadili. Da, res so odpotovali. Ko je Stacy za drugimi hitela na avtobusno postajo, jo je neki fant zgrabil za dojko. Prijel jo je od zadaj in jo močno, boleče stisnil. Obrnila se je in se poskušala otresti fantovega primeža. Pri tem ni bila pozorna na svoje stvari in drugi fant je dobil prilož­ nost, da ji je z glave snel klobuk in z nosu potegnil sončna očala. Potem sta temnolasa fantiča – stara največ dvanajst let – stekla po pločniku in izginila v množici. Dnevna svetloba brez sončnih očal jo je zaslepila. Malce zme­ deno je stala na mestu in mežikala. Še vedno je čutila fantovo roko na svojih prsih. Drugi so se že prerivali v stavbo avtobusne postaje. Zacvilila je – vsaj zdelo se ji je tako – a očitno je ni nihče slišal. Stekla je, da bi jih ujela, in nagonsko dvignila roko, da bi pridržala klobuk na glavi – tisti klobuk, ki ga tam ni bilo več, ki ga niti na tistem trgu ni bilo več. Klobuk, ki je romal v roke no­ vega lastnika, neznanca, ki o njej seveda ne bo vedel ničesar, tudi tega ne, kako je pritekla na avtobusno postajo v Cancunu in zdaj zadrževala solze. Notranjost stavbe je bila bolj kot avtobusni postaji podobna letališki zgradbi – čista, močno hlajena in zelo svetla. Jeff je takoj 23


našel pravo okence za vozovnice. Pogovarjal se je z uslužbenko, jo spraševal v previdni španščini in se trudil z natančno izgovar­ javo. Drugi so se gnetli za njim, iz žepov vlekli svoje denarnice in pripravljali denar za vozovnice. Ko je Stacy prišla do njih, je rekla: »Fant mi je ukradel klobuk.« Samo Pablo se je obrnil, drugi so se gnetli okoli Jeffa, da bi slišali, kaj mu govori uslužbenka izza okenca. Pablo se ji je na­ smehnil. Pokazal je naokoli po postaji, kot bi ji razkazoval čudovit razgled z balkona. Stacy se je umirila. Še malo prej ji je srce razbijalo in zaradi navala adrenalina se je kar tresla. Zdaj ko je bila pomirjena, ji je bilo predvsem nerodno, kot da je za pripetljaj kriva sama. Takšne stvari so se ji očitno zmeraj dogajale. Zgodilo se ji je že, da ji je foto­ aparat padel s trajekta in da je na letalu pozabila denarnico. Drugi niso izgubljali stvari, jih razbijali in nihče jih ni okradel – zakaj se je potem to dogajalo prav njej? Morala bi biti bolj pozorna. Morala bi videti fanta, kako sta se ji bližala. Malce se je pomirila, a ji je šlo še vedno na jok. »Pa moja sončna očala,« je rekla. Pablo je prikimal in se vedno bolj smehljal. Očitno je bil zelo vesel, da je bil tam. Stacy je za hip pomislila, da se norčuje iz nje, ker se je na njeno očitno stisko odzval tako brezbrižno zadovolj­ no. Mimo njega je pogledala preostale. »Eric,« je zavpila. Eric ji je pomahal, ne da bi jo pogledal. »Imam ga,« je rekel in Jeffu izročil denar za njuni vozovnici. Samo Mathias se je obrnil. Za trenutek se je zastrmel v njen obraz, potem pa stopil do nje. Bil je zelo visok, ona pa tako majh­ na. Počepnil je k njej, kot da je otrok. Ko jo je gledal, je z njegove­ 24


ga obraza razbrala, da ga res zanima, kaj je z njo. »Kaj je narobe?« je vprašal. Tiste noči, ko so kurili kres in se je Stacy poljubljala z Gr­ kom, je čutila, da jo poleg Amy opazuje tudi Mathias. Amy je bila močno presenečena, Mathiasov obraz pa je bil videti povsem brezizrazen. V naslednjih dneh ga je zalotila, kako jo je gledal na popolnoma enak način: ni je ravno obsojal, vseeno pa se ji je zdelo, da jo ocenjuje, celo poželjivo gleda. Stacy se je zavedala, da je bolj strahopetna. Marsikaj bi žrtvovala, da se ne bi zapletla v težave ali prepir, in tudi zato se je Mathiasa raje izogibala. Ne samo njega, ampak tudi njegovega pronicljivega pogleda. In zdaj je čepel tu pred njo ter jo gledal tako sočutno, drugi – seveda nihče ni vedel, kako je z njo – pa so imeli polne roke dela s ku­ povanjem vozovnic. Vse skupaj jo je preveč zmedlo in iz sebe ni mogla spraviti niti glasu. Mathias je segel proti njej in se nalahno dotaknil njene pod­ lakti, kot da je majhna žival, ki jo poskuša pomiriti. »Kaj je?« ga je zanimalo. »Neki fant mi je ukradel klobuk,« je izdavila. Pokazala je proti svoji glavi in očem. »In sončna očala.« »Pravkar?« Stacy je prikimala in pokazala proti vratom. »Zunaj.« Mathias je vstal in odmaknil roko. Dajal je vtis, da je priprav­ ljen odkorakati ven in poiskati fanta. Stacy je dvignila dlan, da bi ga ustavila. »Izginila sta,« je rekla. »Zbežala sta.« »Kdo je zbežal?« je vprašala Amy. Nenadoma je stala poleg Mathiasa. »Fanta, ki sta mi ukradla klobuk.« 25


Rusevine  

Plezalka groze med starodavnimi ruševinami