RAZKRIŽJA
T. i. zahodni svet ni nikoli dobro razumel boljševizma, ker nikoli ni zares dojel njegovega bistva, namreč populističnega avantgardizma, »požlahtnjenega« z manihejskim despotizmom in balkanizmom; zahodnjaki so zato vedno »padli« na lepe besede in obljube; verjamejo, da beseda res pomeni to, kar izreka, in so tako kar naprej v defenzivi in plačujejo različne variante, izrastke avantgardizma … Zato tudi Janši delno uspeva, da se t. i. zahodnemu svetu predstavlja kot nosilec sprememb in novega časa – vis-à-vis Kučanu, ki naj bi bil zagovornik in predstavnik restavracije komunizma pri nas. Dejansko je obratno: Janša je zagovornik (desnega) avantgardizma/populizma in tako predstavlja kontinuiteto boljševiške metodologije vladanja (Kdor ni z nami, je proti nam! Oziroma: Bili smo nič, bodimo vse!), Kučan pa legalizma, torej vladavine prava in – če hočete – tudi mirnega prehoda iz enega v drug sistem. Prva pot oziroma različica političnih sprememb je bolj vabljiva, hitrejša in radikalnejša, »prepričljivejša«, druga počasnejša, naporna. Toda demokracija nima alternative! Demokracija lahko temelji samo na vladavini prava, naglice in bližnjice ne prenese. Za vse, kar se dogaja in dogodi na političnem področju, je treba najti razlog in ga v zakonih utemeljiti, tudi razlog za razpis predčasnih volitev – ne pa tedaj, ko se to nekomu zahoče. Spet je, kakor da bi se ponovno znašli v svetu, v katerem ni nič več nedotakljivega (državljanske pravice, človekova zasebnost, nedotakljivost duše in telesa) in nič več svetega (človekova oseba, njegova resnica oziroma integriteta; smrt oziroma posvečenost mrtvih). Ni pomembna blaginja ljudi – in cilji, ki smo jih nekoč razglašali, recimo o svobodi in prostosti duha, se izrabljajo za novo demagogijo, ozkost in sovraštvo. Ostajata moč in boj za moč, ki si nadevata ta videz Pravičnosti in Poštenosti, zato da sta »množicam« sprejemljivejša. Če udbomafije ne bi bilo, bi si jo bilo treba izmisliti! Torej je udbomafija v prvi vrsti sistemska postavka, se pravi, ima sistemsko funkcijo v takšnem načinu mišljenja in v pohodu svetu Pravičnosti naproti. Temeljna teza tega pohoda je: (formalna) demokracija sama ni dovolj, demokracijo je treba zaščititi! Treba ji je dati vsebino, konec koncev je treba demokracijo zaščititi pred lastnimi državljani! Ni torej temeljni problem Janez Janša kot tak, ampak politična opcija reševanja teh problemov, ki jo on uveljavlja; ali bo zmagala? Ali bo pretehtala vladavino prava? Problem je toliko večji in dejanski, ker velik del slovenske populacije res težko živi, res še niso popravljene krivice iz preteklosti in res se dogajajo politični in gospodarski kriminal, razprodaja oziroma raznašanje družbenega premoženja. Ne priznati tega ne bi pomenilo le zakrivati si oči pred resničnostjo, ampak čezmerno obtežiti tiste, ki na vse to opozarjajo – vštevši Janeza Janšo; to bi pomenilo demoniziranje Janeza Janše. Rečeno drugače:
14
Razkrizja_prelom.indd 14
8/19/09 9:46:26 AM