Issuu on Google+

VEZNA LISTA: PANTONE 186 U 1/1

Foto: Jure Eržen

Dr. Spomenka Hribar se je po diplomi iz sociologije in filozofije zaposlila na Inštitutu za sociologijo, kjer je preučevala vrednote med mladimi. Konec šestdesetih let je raziskovalno delo nadaljevala na Centru za preučevanje religije in cerkve na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (zdaj Fakulteta za družbene vede). Med letoma 1988 in 1990 je bila odgovorna urednica Nove revije, leta 1988 je aktivno sodelovala v kolegiju Odbora za varstvo človekovih pravic in bila leta 1990 izvoljena za poslanko slovenske skupščine. Je avtorica številnih člankov, zbornikov, znanstvenih monografij in knjig – Ubiti očeta (1983), Edvard Kocbek in križarsko gibanje (1990), Krivda in greh (1990), Dolomitska izjava (1991), Svitanja (1994), Svet kot zarota (1996), Svetotvornost poezije (2002). Avtorica, ki je odigrala pomembno vlogo v procesu osamosvajanja Slovenije, se intenzivno vključuje v javne polemike in pri tem vzdržuje kritično distanco tako do levice kot do desnice. Razkrižja so izbor člankov in razprav, ki so nastali v zadnjih petnajstih letih in so bili objavljeni v različnih publikacijah, njihova tematika kritično osvetljuje različna stališča do naše polpretekle zgodovine in do pojavov v današnji politiki.

Na ravni politike je sprava iskanje in uresničevanje skupnih interesov ljudi. Vsa zgodovina, kakršna je pač bila, je naša, smo mi sami, zato izkoriščanje nekdanjih sporov za dnevnopolitično rabo le podaljšuje ali celo poglablja naš (nekdanji) državljanski spor. Po več kot sto letih od Mahničevega prizadevanja za »ločitev duhov«, kar je pozneje s svoje strani povzela Komunistična partija z »razrednim bojem«, je že čas, da prenehamo z izključevanjem drugače mislečih in začnemo iskati poti mirnega sožitja med nami. Preteklost z njenimi spori in travmami moramo končno pokopati v nacionalni spomin. To je sprava s preteklostjo. Za to, kako živimo in bomo živeli danes in jutri, smo odgovorni sami!

24,94 €


Razkrizja_prelom.indd 1

8/19/09 9:46:10 AM


2

Razkrizja_prelom.indd 2

8/19/09 9:46:10 AM


Razkrizja_prelom.indd 3

8/19/09 9:46:23 AM


.

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga so na internetu: www. CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 323(497.4) HRIBAR, Spomenka Razkrižja / Spomenka Hribar ; [spremna beseda Aleš Črnič]. – 1. izd. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2009. – (Zbirka Premiki) ISBN 978-961-01-0885-6 247028224 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Razkrizja_prelom.indd 4

8/19/09 9:46:24 AM


VSEBINA Demokracija brez zaščite Res je praznik Nevarnost od znotraj Spoštovanje smrti Mi med seboj Temelj sprave je človečnost Lepodušništvo ali o izgubi meril Pomirjanje Kje pa je hvaležnost? Ne fašizem, ne janšizem! Lahkotnost protikomunizma Po njih besedah jih boste spoznali! Cerkev kot merilo resnice Kaj vse so mu napisali »Udbomafija« kot strukturni element današnje desne ideologije Pismo iz obzorja ideologije Sovraštvo iz udobja Cerkev ni pogledala v strašnost lastne krivde »Taktična kolaboracija« Praznovanje imena Pojmovanje in dileme Stoletno vprašanje – suverenost duha Vatikanski sporazum Notranja nespravljivost slovenske politike Odpiranje grobov Politična preigravanja z mrtvimi Sistemska nujnost razpada Jugoslavije Slovenija slavi TIGR Zaokrožena zgodba (Bučar, Kučan, Janša) Nekakšen novi komunizem Politika ob grobiščih Še spomenike si, za živa, postavite Nedokončana osamosvojitev

9 16 20 25 29 38 41 48 55 63 66 69 72 75 81 87 96 100 116 142 146 158 166 173 179 186 191 202 218 214 221 228 234

5

Razkrizja_prelom.indd 5

8/19/09 9:46:24 AM


RAZKRIŽJA

Politika in pieteta: O rehabilitaciji škofa Gregorija Rožmana Priložnost za novi začetek − pastirsko pismo škofa Vovka Zapravljena priložnost? Bila sem v Hudi jami

239 247 255 260

DNEVNIK Lipa, lipica, lipicanec Enačba sovraštva Suvereno v mišjo luknjo Dobro jutro, mili svet!

267 267 274 282 289

Aleš Črnič: Križanja resnic(e)

299

6

Razkrizja_prelom.indd 6

8/19/09 9:46:25 AM


Razkrižje je vedno točka odločitve Ko me je ČZP Enotnost leta 1994 povabila, naj naredim izbor svojih člankov za ponatis v zborniku, sem najprej odklonila. Zdelo se mi je nekako samovšečno, da bi ponatiskovala lastne članke! Pa so mi rekli, da to vendarle ima smisel. In potem sem se spomnila, da mi veliko ljudi sporoča, da izrezujejo moje članke iz časopisov in jih hranijo, da pa, žal, nimajo vseh, in sem se vendarle odločila narediti njihov izbor in ponatis. Ko je bil ta zbornik (Svitanja, ČZP Enotnost, Ljubljana, 1994, str. 270) natisnjen in sem ga prebirala, sem presenečena ugotovila, da so nekoč že natisnjeni članki, zbrani v zborniku, pridobili neko novo razsežnost! Iz njihovega časovnega sosledja namreč ni bila razvidna le družbena in politična problematika, politični in duhovni utrip časa – seveda videni z mojim vpogledom –, temveč je iz njih izstopila tudi »rdeča nit« mojega pisanja, predvsem glede etičnih meril, iz katerih izhajam in jih skušam uveljaviti tudi v našem prostoru. Zato sem hvaležna založbi Mladinski knjiga za njeno povabilo, naj naredim izbor svojih knjižno še neobjavljenih besedil iz zadnjih let (1994–2008) – to je tudi vzrok, da je zbornik precej obsežen. Četudi obsežen, pa zajema le del mojih spisov iz tega obdobja. Izpustila sem predvsem daljše objavljene študije in analize iz drugih zbornikov in revij. Kakor v zborniku Svitanja tudi v tem ne bom komentirala svojih člankov – oceno prepuščam bralkam in bralcem! To se mi zdi edino pošteno. Bralci imajo pravico in morajo imeti možnost, da preberejo in presodijo besedila tako, kot so bili napisana v svojem času – in to brez vnaprejšnje razlage, »kako je treba brati«. Morda le kratek komentar naslova zbornika: Razkrižja. V vsaki družbi – in tako tudi v naši – se križa veliko idej, silnic, politik, sporov, iskanj … »Razkrižja« torej pomeni križišča naših iskanj in razhajanj. »Razkrižje« je vedno točka odločitve: ali gremo po tej ali po oni poti? Zame to vedno pomeni: ali po poti sprave – ali po poti nadaljnje »ločitve duhov«, kakor je pred sto dvajsetimi leti zakoličil dr. Anton Mahnič, komunistična partija pa to idejo primerno povzela z bojem proti »razrednemu sovražniku«. Spoštovana bralka, spoštovani bralec, s pričujočim zbornikom ponovno stopam z vami v srečanje in pogovor. In seveda, v srečanje z vašo kritiko! Hvaležno jo bom sprejela in ponovno razmislila o svojih stališčih! Spomenka Hribar

Razkrizja_prelom.indd 7

8/19/09 9:46:25 AM


8

Razkrizja_prelom.indd 8

8/19/09 9:46:25 AM


Demokracija brez zaščite Temelj vsake demokracije so voli­tve, temelj vsake demokratične po­litike je volilni rezultat. Kdor ga ne spoštuje, ne sprejema pravil de­mokracije, ne pristaja na samo de­mokracijo. Kajti tudi demokracija ima pravi­la, še posebej pravilo vseh pravil, namreč prav respektiranje pravil, zakonov, se pravi, vladavine prava. Zato je bil veliko presenečenje tekst z naslo­vom Interpretacija volitev decembra 1992 in nekaj o prihodnosti, ki smo ga dobili nekateri z ministrstva za obrambo (prepoznavni in podpisani avtor analize je bil Janez Janša), v katerem so zapisane med drugim tudi ocene, kako da se je »osamosvojitveni politični kapital« (sic!) na volitvah neprimerno porazdelil, želi da so tisti, ki naj bi bili proti osamosvojitvi, tisti, ki so zanjo najbolj zasluž­ni, pa so ostali praznih rok … Pisec te analize je osamosvojitev svoje dežele in države vzel kot osamosvojitveni politični kapital (kapital naj prinaša profit, obresti!), kot svoj »vlo­žek« za nadaljnje uživanje … Osamosvojitve­ni rezultati, je Janša zapisal, »so ravno tako rezultati, ki se prodajajo, kot se v ekonomiji puloverji iz tekstilne tovarne«. Prodajajo se ti rezultati seveda volivcem v predvolilnem boju. Janševa analiza je v mnogočem točna in logič­na, seveda če sprejmeš nosilno predpostavko, da je osamosvojitev tvoje dežele sploh politični kapital, s katerim se na političnem trgu – tr­guje. (Kako že gre tista »pesmica« o lastninjenju? Nekateri bi radi »olastninili« kar samo in vso osamosvojitev!) Sama sem si rezultat drugih volitev razlagala z modrostjo volilnega telesa, ki je osamosvoji­tev vzelo kot že doseženo stanje, kot dejstvo, in ne izgublja energije z obrestmi na hvalež­nost, temveč išče novih sil za nove naloge … No, tedaj tej analizi nisem posvečala kakšne posebne pozornosti; preveč je štrlela iz nje pri­zadetost in užaljenost pisca analize, ker ni bil na volitvah neposredno izvoljen. Malo otročje se mi namreč zdijo razlage, da je bil volilni rezultat, kakršen je pač bil, posledica tega, ker naj bi imeli vse v rokah prenovitelji oziroma »stare strukture« – ob tem, da pa so pred prvimi volitvami res imeli vse v rokah (kasne­je smo izvedeli, da je bila to udbomafija), in vendar je zmagal Demos, Janša pa je bil v parlament celo neposredno izvoljen. Opi­sana užaljenost, čeprav je zaslepila sama dej­stva, se mi je zdela prehodne narave. Vendar se od tedaj, od volitev dalje, nekaj kopiči, hočem reči, da se ta užaljenost kar ne poleže … Torej ne gre le za užaljenost, am­pak za nekaj več, za sindrom nad-vedenja: rezultat volitev je res tak in tak, ampak Jaz vem, da bi moral biti drugačen, tak, da bi oblast pripadla Nam, desnici, da bi prišlo do dekomunizacije … Gre za sindrom absolutne­ga vedenja in Odrešeništva:

9

Razkrizja_prelom.indd 9

8/19/09 9:46:25 AM


RAZKRIŽJA

Rezultat volitev je treba popraviti, demokracijo je treba zaščiti­ti! In nekdo jo bo moral obvarovati: pred udbomafijo, pred Kučanom, pred Jugoslavijo, pred »jugoslovanarji« v Sloveniji in – če bo treba – proti državljanom, proti Slovencem samim. Morda je bilo to prehitro rečeno? Toda kaj pomeni to, da se na ministrstvu za obrambo organizira (že deluje) ilegalna obveščevalna služba, ki kontrolira civilne osebe in poskuša zbrati dokumentacijo, ki bi lahko kompromitirala predsednika države in predsednika vla­de – kakor izvemo iz objavljenega pričevanja Šefketa Suljevića (Prevarani, pretepeni, izgnani; Mladina št. 7, 15. februarja 1994) Spet smo v času kaosa – in moram reči, da se ne morem domisliti niti ene prednosti, ki naj bi jo imela za slovenske civilne državljane domača vojaška politična obveščevalna služba, ki nam bo hodila po glavi, pred nekdanjo jugoslovan­sko. Ali je palica, ki so jo vihteli slovenski policisti in vojaki nad Suljevićem, zadajala kaj manjše bolečine zato, ker je bila slovenska? Zakaj naj bi v rokah jugoarmadnega vojaka bolela bolj? Vse kaže – nekateri od tistih, ki morajo početi nezakonite, ilegalne reči, kljub strahu vendarle kaj povedo! – da se takšna »šiba božja« nad navadnimi državljani na ministrstvu za obrambo v zadnjem času še krepi in da se s tem krepi tudi vojaško/politični imperij Ja­neza Janše. Ne gre za bunkerje, ki naj bi jih gradil v svojem »Pentagonu«, moč mu daje strah v srcih podrejenih, strah za ljubi kruhek, zavoljo katerega marsikdo požre žalitve in lastno vest. Žalostno, sramotno! Nekega dne se bodo spet našli pravičniki, ki bodo zahteva­li, recimo, »dejanšizacijo« in ekskomunikacijo vseh (ubogih par!), ki sodelujejo v zdajšnjih nelegalnih dejavnostih in šikanah, name­sto da bi zdaj, zdaj in tukaj, zahtevali in dejansko izvajali kontrolo nad delovanjem političnih obveščevalnih služb. In morda bodo prav tisti, ki danes potiskajo glavo v pe­sek ob tem, kar se dogaja, ali celo vse opravi­čujejo v imenu prave – resnične – vsebinske demokracije in dekomunizacije, nekega dne zahtevali njihove glave, da bi obvarovali svoje! In koga naj bi nadzorovale te obveščevalne službe? Kučana? Drnovška? Rigelnika? Se pravi, predsednika države, predsednika vlade in predsednika parlamenta! Tako! (Kakšen je že vrstni red? Koga bomo najprej spodnesli? Ali pa bo dovolj le sprovociranje predčasnih volitev?) Za kakšno »akcijo Ljubljana« in za kakšen »prevzem oblasti« gre? Imamo državo v državi? Mar ena država (ki naj bi imela »sedež« na ministrstvu za obrambo) vojuje vojno proti »drugi«, legitimni in legalni, kate­re organi so izvoljeni predsednik države, predsednik vlade in predsednik parlamenta? Koliko let smo se v Jugoslaviji bojevali za to, da bi bilo ministrstvo za obrambo politično nevtralno oziroma nepolitično/neideološko in civilno,

10

Razkrizja_prelom.indd 10

8/19/09 9:46:25 AM


DEMOKRACIJA BREZ ZAŠČITE

in ker ni šlo, smo odšli iz nje, zdaj pa imamo politično ekskluzivistično opredelje­no obrambno ministrstvo, sicer civilno osebo za ministra za obrambo, ki pa hkrati na pro­slavah državnega pomena nastopa v vojaški uniformi. Mimogrede: kateri zgodovinski do­godki so državotvornega pomena, o tem od­loča gospod minister sam! Seveda se s tem in na ta način postavlja nad državo in nad nacijo! In naprej, v smislu neskrupulozne volje do moči si je minister za obrambo, takole mimo­grede, faktično privzel vlogo vrhovnega po­veljnika vojske! Minister Janša raje pusti vo­jake »viseti« v neodločenosti in nezaključenosti vojaške obveznosti, kakor da bi odločitev o predčasnem izpustu vojakov dal v formalno potrditev vrhovnemu poveljniku vojske, se pravi, da bi se kot uslužbenec države »poni­žal« do respektiranja instituta predsednika države kot vrhovnega poveljnika vojske! Kakor je to pač določila Ustava, ki pa je dejanski obseg te funkcije, tj. pristojnosti vrhovnega poveljnika, prepustila zakonu, ki ga bo sprejel državni zbor s kvalificirano dvetretjinsko veči­no navzočih poslancev. Na vprašanje, zakaj ni predsedniku odgovoril na pismo, v katerem ga je le-ta na te stvari opozoril, smo slišali ministrov odgovor z vprašanjem o tem, kateri zakon določa, da bi moral predsedniku sploh odgovoriti … No, takšen odgovor je bolj podoben balkanske­mu, populističnemu ali celo kaplarskemu, ki vse ve, si vse dovoli in ne pozna nobenih omejitev ali zakonov, kakor pa državotvornemu načinu razmišljanja. Ničesar skupnega pa tudi nima s spoštovanjem še veljavnega zako­na o obrambi, po katerem je načelnik republiškega štaba teritorialne obrambe odgovoren za bojno priprav­ljenost predsedniku države, sam štab pa je v sestavi ministrstva za obrambo. Državotvorno mišljenje ve, da spada forma vedenja k bistvu demokracije in da ima lahko celo obliko slavnostnega civilnega obreda, ki potrjuje in utrjuje formalna razmerja, recimo podpis kakšne pogodbe ali sporazuma se opravi – čeprav je po vsebini že vse prej dogovorjeno in gre torej le za formalni zaključek – slavnostno, celo z elementi nekakšnega (civilnega) rituala, ki je »pika na i« celotnega procesa. Protokol spada k sami demokraciji! Namesto da bi ministrstvo za obrambo pred­ložilo predloge zakonskih aktov državnemu zboru, da bi jih ta lahko sprejel, kar bi omo­gočilo predsedniku države nemote­no opravljati svojo formalno, ustavno vlogo varuha ustavnih vrednot v slovenski vojski – to bi bilo primerno državotvornemu rav­nanju ministrstva in samega ministra –, si ta le grabi vse več kompetenc, ki so, ki bi morale biti glede na ustavo zunaj dosega obrambnega ministrstva. Ministrstvo za obrambo si dovoli politično polemiko in diskvalifikacije državljanke, ki je pač javno povedala svoje legitimne pomisleke ob slovenski

11

Razkrizja_prelom.indd 11

8/19/09 9:46:25 AM


RAZKRIŽJA

obrambni politiki. V tem prime­ru me niti najmanj ne zanima to, da gre po naključju za Sonjo Lokar, in me ne zani­ma, kaj je sploh trdila in kdo da ona je in kdo je bila, ali je jokala na zadnjem kongresu ZKJ ali ne … gre mi za načelno dejstvo, da ministr­stvo (katerokoli, še najmanj pa represivnega resorja!) nima pravice politično diskvalifi­cirati ljudi! In se na ta način vmešavati v nepo­sredne politične polemike! In osebno diskvali­ficirati državljanko! Od kod ministrstvu za obrambo pravica, da ugotavlja in objavlja, kdo ali kaj je bil oče tega ali onega državljana ali državljanke (ki si dovoli misliti o obrambi svoje države!) ali kakšna da so njegova poli­tična stališča do česar koli na tem svetu, kar spada v civilno in celo osebno sfero! Ne vem, ali so bralci zares opazili ta neverjetni politični škandal, to vdiranje vojaške, oblastne logike v medsebojne civilne odnose in legitimna razmišljanja državljanov? Zame je ta polemika ministrstva za obrambo tisti precedens, ko je treba biti plat zvona! No, pa saj tudi ne gre le za »navadne« držav­ljane in državljanke! Ministrstvo za obrambo si dovoli na enak način »obdelati« predsedni­ka Kučana, pa mag. Hermana Rigelnika, predsednika državnega zbora! Čeprav ju – na videz – obdela kot paglavca, jima deli očitke in nauke, je dejansko sama ta »obdelava« v zamenjavi pozicij (nadrejeni/podrejeni) že kar smešna, prav paglavska. To je politično paglavstvo nekega državnega organa (!), ka­kršnega že dolgo nismo videli. Ministrstvo za obrambo in sam minister že dolgo ne kažeta, da bi se zavedala, da sta v službi državljanov in državljank in izvršilni organ državnega zbora – in ne sedež Resnice, Pravice, novi CK! Torej: po eni strani imamo krepitev vojaške obveščevalne službe (VOMO), ki (po objav­ljenih pričevanjih) presega pooblastila, kakršna ima za svoje delo, in (kot se v javnosti vse pogosteje sliši) ilegalne obveščevalne službe nad civilisti. Na drugi strani oziroma ravni pa imamo perfidno injiciranje in induciranje so­vraštva do »narodnega sovražnika«: usta­navlja se nekakšna protikorupcijska liga, po­birajo se podpisi po terenu (!), organiziralo naj bi se protikorupcijsko zborovanje več tisoč ljudi Kaj ni ta scenarij nekako znan? Kaj ni celo uvožen? In to od nikoder drugod kakor iz velike Srbije, ki je s »protibirokratsko revo­ lucijo« začela svoj veliki pohod na veliko Zmago! Še malo, pa bo »zmagala« – nad samo seboj! In kako se je tam začelo? Del oblasti je zoper drugi del shisteriziral nezadovoljno ljudstvo in – »zgodil se je narod«! In ta »narod« in njegova »volja« sta bila poslej alibi za prav vse, od likvidacije pravne države, uničenja oziro­ma onemogočanja politične opozicije do spre­membe Ustave (ukinitve pokrajin kot konsti­tutivnih delov federacije), kar je, končno, pri­vedlo do razpada države. Smisla za vladavino prava (svoboda, enako­pravnost, delitev oblasti, zakon-

12

Razkrizja_prelom.indd 12

8/19/09 9:46:26 AM


DEMOKRACIJA BREZ ZAŠČITE

sko določene funkcije posameznih segmentov oblasti in njihova omejitev) v taki pameti ni! Celotni politični ko­los se strukturira po avantgardističnem subordinacijskem principu, po katerem je na vrhu veliki vodja, Minister, kakor sam mali Bog … Naš minister za obrambo ima vse niti v svojih rokah: oficirji so od njega osebno in neposred­no odvisni od nastopa službe naprej, v njego­vih rokah je tudi njihovo napredovanje. Torej niso uslužbenci slovenske vojske kot ta­ke, ampak državni uslužbenci, pravzaprav dejansko v službi ministra za obrambo oseb­no, ki si je privzel še vlogo vrhovnega povelj­nika. Vse je odvisno od ministrove dobre (politične) volje. Pa ne le vojaške osebe, minister prek »sta­novanjske politike« širi svoj neposredni poli­tični vpliv tudi na civilno sfero, saj je jasno, da tisti, ki dobi stanovanje na tak način, mora »odplačevati obresti« (na hvaležnost), ne da bi lahko kdaj koli poplačal »kapital« (uslugo samo). Da se razumemo: ni bistveni problem v tem, da so nekateri javni delavci stanovanje dobili (čeprav je to privilegij par excellence), ampak v tem, kako jih obrambni minister deli: kar Janša da, da kot svojo lastnino (podložnikom), tudi tisto, ki jo deli oziroma vrača država po denacionalizacijskem zakonu: minister Janša je spretno ustvaril videz, da vojašnice (nekdanji škofovi zavodi) Cerkvi ni vrnila slovenska država, ampak minister Jan­ša osebno. Enak videz je Janša zbujal pri vrnitvi Narodnega doma v Mariboru in ena­kega pri dodelitvi Mladike Etnografskemu muzeju. Kot rečeno, ne gre za to, da se premo­ženje vrača oziroma dodeljuje (navsezadnje sem bila med prvimi, ki sem podprla dodelitev in sem še vedno za to, da Mladiko dobi Etnografski muzej!), ampak kako se daje. Se­veda, da minister Janša lahko »daje« na ta način, je soodgovorna vlada kot celota, ki včasih nerazumno odloča s kakšno stvarjo, drugič pa preprosto pusti, da minister Janša dela, kar hoče oziroma da si na tako poceni način in na račun države (!) ustvarja videz za potrebe kulture in posameznikov tako občutljivega ministra in človeka. Videz je, kaj­pak, za graditev imidža in predvolilni boj zelo pomemben. (Kako že gre tista »pesmica« o »plačevanju volitev«?) Vse, kar je, kar se dogaja ali kar je mogoče sprovocirati in sproducirati, se ukalupi v ma­nipuliranje za moč in več – čisto osebne mini­strove – moči. Minister naj bi bil alfa in omega! Tudi naše politično predstavljanje v tujini oziroma odnosi s tujino so vpotegnjeni v naše notranjepolitične spore, ali gledano z druge strani, naši notranji spori se prenaša­jo ven; brez pomislekov o morebitni nacional­ni škodi Janša obtožuje predstavnike države, torej lastno državo, mednarodne (orožarske) korupcije, denuncira eno izmed legitimnih in legalnih parlamentarnih političnih strank v svoji državi pred mednarodnim strankar­skim forumom (Združeno listo socialnih de­mokratov pred Socialistično internacionalo) …

13

Razkrizja_prelom.indd 13

8/19/09 9:46:26 AM


RAZKRIŽJA

T. i. zahodni svet ni nikoli dobro razumel boljševizma, ker nikoli ni zares dojel njegove­ga bistva, namreč populističnega avantgardizma, »požlahtnjenega« z manihejskim despotizmom in balkanizmom; zahodnjaki so zato vedno »padli« na lepe besede in obljube; ver­jamejo, da beseda res pomeni to, kar izreka, in so tako kar naprej v defenzivi in plačujejo različne variante, izrastke avantgardizma … Zato tudi Janši delno uspeva, da se t. i. zahodnemu svetu predstavlja kot nosilec sprememb in novega časa – vis-à-vis Kučanu, ki naj bi bil zagovor­nik in predstavnik restavracije komunizma pri nas. Dejansko je obratno: Janša je zago­vornik (desnega) avantgardizma/populizma in tako predstavlja kontinuiteto boljševiške metodologije vladanja (Kdor ni z nami, je proti nam! Oziroma: Bili smo nič, bodimo vse!), Kučan pa legalizma, torej vladavine prava in – če hočete – tudi mirnega prehoda iz enega v drug sistem. Prva pot oziroma različica političnih sprememb je bolj vabljiva, hitrejša in radikalnejša, »prepričljivejša«, druga počasnejša, naporna. Toda demokraci­ja nima alternative! Demokracija lahko teme­lji samo na vladavini prava, naglice in bližnji­ce ne prenese. Za vse, kar se dogaja in dogodi na političnem področju, je treba najti razlog in ga v zakonih utemeljiti, tudi razlog za razpis predčasnih volitev – ne pa tedaj, ko se to nekomu zahoče. Spet je, kakor da bi se ponovno znašli v svetu, v katerem ni nič več nedotakljivega (državljan­ske pravice, človekova zasebnost, nedotaklji­vost duše in telesa) in nič več svetega (človeko­va oseba, njegova resnica oziroma integriteta; smrt oziroma posvečenost mrtvih). Ni po­membna blaginja ljudi – in cilji, ki smo jih nekoč razglašali, recimo o svobodi in prostosti duha, se izrabljajo za novo demagogijo, oz­kost in sovraštvo. Ostajata moč in boj za moč, ki si nadevata ta videz Pravičnosti in Poštenosti, zato da sta »množicam« sprejemljivejša. Če udbomafije ne bi bilo, bi si jo bilo treba izmisliti! Torej je udbomafija v prvi vrsti si­stemska postavka, se pravi, ima sistemsko funkcijo v takšnem načinu mišljenja in v po­hodu svetu Pravičnosti naproti. Temeljna teza tega pohoda je: (formalna) demokracija sama ni dovolj, demokracijo je treba zaščititi! Treba ji je dati vsebino, konec koncev je treba demokracijo zaščititi pred lastnimi dr­žavljani! Ni torej temeljni problem Janez Janša kot tak, ampak politična opcija reševanja teh problemov, ki jo on uveljavlja; ali bo zmagala? Ali bo pretehtala vladavino prava? Problem je toliko večji in dejanski, ker velik del slovenske populacije res težko živi, res še niso popravljene krivice iz prete­klosti in res se dogajajo politični in gospodar­ski kriminal, razprodaja oziroma raznašanje družbenega premoženja. Ne priznati tega ne bi pomenilo le zakrivati si oči pred resničnost­jo, ampak čezmerno obtežiti tiste, ki na vse to opozarjajo – vštevši Janeza Janšo; to bi pomenilo demoniziranje Janeza Janše. Reče­no drugače:

14

Razkrizja_prelom.indd 14

8/19/09 9:46:26 AM


DEMOKRACIJA BREZ ZAŠČITE

če navedeni problemi ne bi dejan­sko obstajali, desni populizem ne bi imel kje jemati svojega zagona. Šele na drugi ravni drži: če desni populizem ne bi politiziral in izkoriščal teh problemov za večanje lastne (»revolucionarne«) moči, bi bilo mogoče reše­vati probleme hitreje, predvsem pa primerno demokraciji: z vladavino prava. Ne le zaradi tega, ker vsak fundamentalizem histerizira družbo in jo tako v temelju ogroža; tudi zara­di onemogočanja dejanskega razreševanja na­kopičenih problemov je desni avantgardizem nevaren in nesprejemljiv. Saj je dejansko reševanje teh problemov des­nemu avantgardizmu manj pomembno (ali pa je celo ovira!) kakor pa zbiranje privržencev in večanje lastne politične moči s histerizirajočim opozarjanjem na nepravilnosti in obetanjem hitrih rešitev. To je notranja logika, igra vsakega in tudi desnega avantgardizma. In kdo naj bi pobral rezultate takšne »re­volucije«, če ne tisti, ki je ves čas imel to igro in njen cilj v lastnem načrtu? Kdo drugi kot tisti, ki je to igro začel in jo vodi? In kje je v vsej tej igri kdo, ki jo bo zaustavil? Recimo druge stranke? Recimo sredina, ki se združuje? Delo, Sobotna priloga, 26. 2. 1994

15

Razkrizja_prelom.indd 15

8/19/09 9:46:26 AM


Res je praznik Človek obeležuje, praznuje tiste dogodke in dejanja v svoji zgodo­vini, ki ga kot človeka, posamez­nika ali narod utemeljujejo za njegovo prihodnost in od katerih vedno znova dobiva potrditev svoje obstojno­sti, biti, torej tiste, ob katerih si more skromno, a ponosno reči: to sem jaz, to smo (bili) mi. Upor zoper okupatorja je nedvomno bilo tako dejanje v slovenski zgodovini, dejanje, ko smo se »zbudili« iz zgodovinsko pogojene letargije, ko smo povedali sebi in svetu, da se ne damo. Ta (najprej) notranja osvoboditev, namreč osvoboditev od strahu, ki ji je sledilo dejansko bojevanje, je tisto največ in najvišje, kar se je zgodilo in kar, pravzaprav, dejansko praznujemo 27. aprila. Praznujemo in – če hočete – slavimo sami sebe, svojo notranjo samoosvoboditev, svojo moč in ekstatično de­janje: upor. Od tedaj Slovenci nikoli več ne bomo hlapci tujcev, ker to skušnjo samoosvobojenosti in upora imamo. Brez te uporno­sti, ki se je spontano zbudila v slovenskem človeku leta 1941, bi tudi leta 1991 in našega takratnega odpora ne bilo. Vem, da te moje besede zvenijo patetično, toda v prvi vrsti ne gre za besede, ampak za dogod­ke in dejanje, ki ga opisujejo! Okupator nas je eksistenčno in eksistencialno ogrozil, zato je bil upor izraz sle po življenju, torej bitne strasti (pathos). Šlo je za fizično preživetje posameznikov in duhovno preživetje sloven­skega naroda kot slovenskega, torej naroda kot takega. Vendar je za praznik premalo, če je vpet le v preteklost, pa četudi obeležuje odločitev neke skupnosti za lastno bivanje. Vprašanje je, ali neki praznik seže le do danes ali tudi v jutri oziroma kaj je tisto, kar more nam, današ­njim, pomagati pri odpiranju lastne prihod­nosti? Nobenega dvoma ni, da je današnja Evropa, pravzaprav kar večji del sveta utemeljen na boju proti nacifašizmu. Ni ga naroda, ni je države, ki ne bi slavila svojih antinacifašističnih dejanj in bojev. Italija, na primer, svoj odpor zoper fašizem obeležuje in praznuje na veliko! In to Italija kot nekdaj sama fašistična dežela! Že ve, zakaj! Jasno je, da moramo njen odpor zoper fašizem spoštovati in torej tudi to njeno praznovanje, ni pa se mogoče izognili pomisli, da dela to tako vehementno tudi zaradi priza­devanja za svoj boljši položaj v Evropi in njenih medsebojnih razmerjih. In kako je s praznovanjem odpora proti oku­patorju pri nas? Praznik upora zoper okupa­torja je pri nas sicer »zapovedan« (državni) praznik, toda glede na protikomunistično histe­rijo (v boju za oblast) je nekako zatemnjen, z grenkim priokusom; odvija se z nekakšnim nelagodnim občutkom. Le zakaj? Namesto da bi bil tak občutek nelagodja prevzemal funkci­onarje, ki so nekdaj

16

Razkrizja_prelom.indd 16

8/19/09 9:46:26 AM


RES JE PRAZNIK

res blasfemično slavili »naše boje!«, pozabljajoč pri tem na njihove žrtve teh bojev (za Oblast), se nelagodje širi danes! Zakaj? Ker sprejemamo, da nam ta občutek nelagodja »diktirajo« tisti, ki bi tudi radi slavili svoje boje – seveda za svojo abso­lutno oblast. Česar je bilo nekdaj preveč (ide­ološke patetike), tega je danes premalo, na­mreč mirne in ponosne nacionalne samozave­sti ob dejstvu, da smo poslali zgodovinski narod. In to smo poslali z uporom proti oku­patorju! Zgodovinski narod, se pravi narod, ki si svojo zgodovino kroji sam – po lastni zamisli in v srečevanju, dogovoru in sožitju z drugimi – si diktirati ne pusti, ne na področju duha (kulture, jezika, vere) ne na področju »telesa«, recimo državne meje. Še posebno tedaj in zato si ne pusti diktirati, če je to svojo svobodo in samostojnost potrdil z bojem in v boju – tudi s tistimi, ki bi utegnili poželjivo stegniti svoje roke prek svojih meja. Pravim »utegni­li«, torej zgolj hipotetično: če bi Italija zahteva­la revizijo Osimskih sporazumov ali celo pre­mik meja v škodo Slovenije, imamo pred njo zagotovo prednost, namreč prav v našem protifašističnem boju. Italija je med drugo svetovno vojno stegnila roke k nam kot okupator. In če bomo dovolj razvidno to nakazovali (torej dajali vedeti, saj neposredni očitki najbrž niso »diplomatski«), se ne more zgoditi, da bi bila Italija za to še plačana – z našim ozemljem! Evropa ne bo mogla (oziroma ne smemo ji pustiti!) privoliti v to, da bi neki narod (v tem primeru slovenski) z lastnim ozemljem plače­val tuje račune, tako kakor je bilo po prvi svetovni vojni, ko je slovenski narod plačal (zakasnelo) lojalnost Italije zaveznikom. To­rej je t. i. Evropi treba jasno in odločno dati vedeti, da revizije meja ne bomo dopustili, da je to naša brezpogojna in v zgodovini uteme­ljena odločitev! Da pa bi tako odločnost sploh zmogli, bomo morali urediti lastno razmerje do svojega na­rodnega upora zoper okupatorja, torej tudi do narodnoosvobodilnega bojevanja kot takega. To, da ga je vodila komunistična partija in da je bil hkrati tudi socialna revolucija, je oblika, vsebina pa je narodnoosvobodilni odpor, bi­stvo je torej to ekstatično dejanje samo, ki nas je utemeljilo kot narod lastne usode. Res je, kakor je dejala govornica na proslavi odpora proti okupatorju, gospa Danica Simšič, da ni­koli ne bomo mogli dovolj obžalovati žrtev revolucije, ker jih pač ni mogoče obuditi. Toda te žrtve ne bi smele zakriti žrtev okupatorja, tistih, ki so čistega srca šli v narodnoosvobo­dilni boj in ga plačali z lastnim življenjem. Eni in drugi so bili naši, so bili ljudje svojega časa, svojih sanj in hrepenenj! Izigravanje enih žr­tev zoper druge je blasfemija! Zato smemo toliko manj privoliti v politikantsko igro za oblast, ki v svoje »boje« vprega tudi mrtve. Zopet – tokrat z druge strani! Ta neskrupulozna igra je pripravljena pozabiti čisto vse, tudi narodnoosvobodilni odpor – zato,

17

Razkrizja_prelom.indd 17

8/19/09 9:46:26 AM


RAZKRIŽJA

da bi do ničle zmanjšala vlogo komu­nistov v tem boju, zato, da bi lahko – ne obračunala z njimi, ampak – utemeljila brezprizivno, absolutno upravičenost lastne Obla­sti. Absurdno: ta politična opcija je pripravlje­na zanikati tisto, kar nam v svetu daje poseb­no veljavo, namreč prav odpor proti nacifašizmu. S poudarjanjem komunističnosti sloven­skega odpora zoper okupatorja zbijamo v tu­jini, v pogajanjih z »Evropo«, lastno, s krvjo potrjeno »ceno«! Naši diplomati in pogajalci na različnih rav­neh bi se morali zavedati – poleg tega, da t. i. Evropa za nas v preteklosti nikoli ni pomenila nič posebno dobrega, saj je k nam prihajala vedno v obliki zahtev po pokoritvi in ji torej ne gre zaupati kar tako – tudi tega, da je narodnoosvobodilni odpor vrednota, ki jo Evropa priznava, na kateri sploh temelji. Zato bi naši pogajalci lahko nastopali ponosno in samozavestno in morali bi taki biti, če bi ali če hočejo kaj nacionalno koristnega doseči. Prav »igrati« bi morali na to struno, namreč na veljavo protinacifašističnega odpora! Ne pa tako, kakor se dogaja danes, da nekateri naši diplomati hodijo »ven« in denuncirajo svoje politične nasprotnike – do tega, da zanikajo sam narodnoosvobodilni odpor! Ta kratko­vidna politika – da ne uporabim hujše bese­de – je pripravljena zapraviti nacionalne ko­risti za lastno posamično strankarsko korist! Menim, da je – načelno gledano – dobro, da je naš zunanji minister krščanski demokrat, kar kaže na to, da smo pretrgali s komunistič­no preteklostjo kot komunistično. Toda ob tem, ko nekateri tako vehementno zagotavlja­jo, da nam dejstvo, da imamo za predsednika države nekdanjega predsednika komunistične stranke, v tujini škodi, si mislim, da velja morda bolj ali vsaj tudi nasprotno: predsed­nik, ki je bil na čelu dolgoletnega diplomatske­ga odklapljanja Slovenije od Jugoslavije in na čelu postopnega notranjega sesuvanja absolut­ne oblasti komunistične partije in ki ima v svo­jem političnem credu mirno sožitje, spravo in vladavino prava, je za zahodne demokratične dežele prej porok miru in demokracije v Slo­veniji kakor ne; vsekakor pa bolj od tistih, ki so tako glasni, vehementni in radikalni »revo­lucionarji«, da bi kar čez noč vse spremenili in postavili na glavo. To še posebno velja za t. i. vzhodne dežele, kjer je nihaj v desno tako močan. No, to le mimogrede, dejansko menim, da je predstavnikom držav klasične demokra­cije povsem vseeno, kdo je predsednik, saj znajo respektirati demokratične institucije, to pa izvoljeni predsednik neke države nedvomno je. Komur so duhovna in materialna blaginja državljanov Slovenije, njena celovitost in od­ločenost za usmerjanje prihodnosti nacije po lastni meri temelj in smisel nacionalne strategi­je, ki naj nas kot nacijo ohrani, ta bo z mirnim in samozavestnim prepričanjem privolil v to, da je praznik upora proti okupatorju res praznik.

18

Razkrizja_prelom.indd 18

8/19/09 9:46:27 AM


RES JE PRAZNIK

Takšno priznanje ni (diplomatska) taktika niti zmaga ene in poraz druge stranke, ampak je nacionalno samospoštovanje! Delo, Sobotna priloga, 30. 4. 1994

19

Razkrizja_prelom.indd 19

8/19/09 9:46:27 AM


Nevarnost od znotraj Nič ne pomaga; če smo se že osamo­svojili in tako izpolnili sanje mno­gih rodov, bomo morali nase vzeti tudi posledice te osamosvojitve in svobode. To velja poudariti še posebej zato, ker je videti, da šele zdaj prihajajo na mizo računi naše osamosvojitve, do katere smo prišli relativno hitro in »poceni« – morda tudi zato, da bi bili računi naših zave­znikov potem laže izterljivi. Zmotno je bilo to­rej pričakovanje, da bo potem, ko bomo svoja država, »vse dobro« in da ne bo več nevarno­sti za obstoj našega nacionalnega bitja. Prav nasprotno je res: zdaj, ko smo sami, moramo sami držati branik ogrožajočim sosedom, sicer bi se nam moglo dogoditi, da bi se nekega jutra – metaforično rečeno – zbudili brez svoje nacionalne biti. Spet se je zdaj, ko smo na čistini, izkazalo, da smo usodno ukleščeni med dve veliki kulturi, germansko in romansko in – brez zavarova­nega hrbta – še tretjo, (južno)slovansko. Nem­ški vpliv se širi prijazno, po kapitalskih poteh, vendar vztrajno in nepopustljivo, italijanski na­silno, brezobzirno. Brezsramno uveljavlja in zaračunava »obresti« za dvakratno »izdajstvo« svojih zaveznikov v prvi in drugi svetovni vojni in seveda na drug/naš račun. Hrvaška pa poniglavo rešuje na naš rovaš svoje frustracije zaradi izgube ozemlja na vzhodu države. In ob vsem tem smo – do boga – sami; Evropa je daleč in ni ji nas mar. Sicer pa je Evropa k nam prihajala vedno kot grožnja in osvajalka – je že pred leti opozarjal pokojni pisatelj Marjan Rožanc. Vse to so znane stvari, ki jih je bilo možno predvideti in pričakovati. Res nič presenetlji­vega. To, kar me zanima, je naša odpornost, naša zmožnost odgovarjati na te izzive in gro­žnje. In ali jim bomo kos? Nevarnosti so na­ mreč troje oziroma tri. Prva je že omenjena zunanja nevarnost v obliki osvajalskih teženj sosedov. Že pred osamosvo­jitvijo, predvsem pa takoj po njej in po medna­rodnem priznanju, bi morali vedeti, pričakovati izstavitev računov; morali bi narediti nacio­nalno strategijo za zavarovanje svoje ozemelj­ske nedotakljivosti in duhovne samostojnosti. Takšne strategije še danes ni! Naša zunanja politika dela brezglavo, brez potrebne konsi­stentnosti in dostojanstva. Da dela brezglavo, je bilo očitno ob italijanski ponudbi dvojnega državljanstva našim ljudem, ko je reagirala pozno in kontradiktorno; politika, ki bi imela narejeno nacionalno strategijo, ne bi ravnala tako slepo in brezglavo. Prav manko strategije nacionalnega obstoja je tudi vzrok, da imamo več zunanjih politik, ki delajo vsaka zase in po svoje razumljenih nacionalnih koristih. V tej zunanji nevarnosti pa ne vidim glavne nevarnosti. Glavna je druga

20

Razkrizja_prelom.indd 20

8/19/09 9:46:27 AM


NEVARNOST OD ZNOTRAJ

nevarnost, tista, ki prihaja od znotraj, to smo mi sami, ki smo pomešali kriterije in diference. Naša zunanja politika, ki se kreira v zunanjem ministrstvu, je neposredna posledica naše notranje shizme. Nobenega dvoma ni, da je revolucija ali bolje, shizma revolucija : kontrarevolucija na­redila slovenskemu narodu nepopisno škodo. Vendar kljub temu obstajajo distinkcije, ki bi jih morali upoštevati in na katerih temelji po­vojna Evropa: namreč razlika med okupacijo in obrambo, osvobodilno vojno in kolaboracijo, razlika med koristmi celotne nacije kot take in njenimi parcialnimi deli. Pri nas je desnica v svojem protikomunizmu šla in še vedno gre predaleč: bliže ji je protikomunizem (sosedov) kot koristi lastne celotne nacije in s tem ipso facto legitimizirajo tudi protikomunizem nekdanje okupatorske države Italije. Prav protikomunizem, ki ga potencira prek vseh mej, ji veže roke in jemlje argumente pred tistimi, ki jim je protikomunizem srčika politike; saj je bila prva dežela komu­nizma sestavni del koalicije, ki jih je prema­gala. Slovenska zunanja politika je do nerazpoznavnosti defenzivna pred Italijo in njenim izsiljevanjem. Če ne bi naše zunanje politike obremenjeval sindrom protikomunizma, ali ne bi bilo logično, da bi Slovenija uveljavljala v »Evropi« svojo protifašistično preteklost in narodnoosvobodilni boj?! Z zanikanjem narodnoosvobodilnega boja si je sama spodrezala korenine možnosti nastopiti odločneje, suvereno in z zahtevami – ne pa z zaklinjanjem dobrih sosedskih odnosov in prijatelj­stva. Kako bo nekdo, ki je sam protikomunist, zmogel odločno in suvereno povedati italijan­skim »kolegom«, da je Italija sama vabila, celo ideološko izsiljevala svoje rojake, da naj optirajo za Italijo, se fizično izselijo iz komu­nistične države. Dolga leta je bila italijan­ska manjšina pri nas zato v matični domo­vini označena za izdajalsko in komunistično. (Očitno se tega očitka še danes boji, zato s strani italijanske manjšine ni nobene prave reakcije na italijansko politiko. Ali pa je pri njih občutek »rodovne pripadnosti« močnejši od državljanske in libertarne? Vsekakor sem pričakovala od italijanske manjšine kakšno slovensko državljansko gesto.) Kako da se ne najde človek suverenega na­stopa, ki bi iz vojnih dokumentov prebral, re­cimo, kakšen citat o tem, kaj so delali Italijani med vojno pri nas! Govorila sem z ljudmi na Notranjskem, užaljeni so, da se Italija posta­vlja tako izsiljevalsko do nas, še bolj pa so užaljeni nad neodločno, nesamozavestno in do NOB nespoštljivo našo zunanjo politiko. Kako da ne znamo spoštovati te zgodovine, ki smo mi sami? Kako da ne znamo izkoristiti (vsaj pragmatično uporabiti!) niti tistega, kar je naše, naša zgodovina, zgodovina trpljenja naših ljudi? Ne, ne zunanja nevarnost, naša notranja blokada je tista, ki se je moramo bati. Nevarnost od znotraj je

21

Razkrizja_prelom.indd 21

8/19/09 9:46:27 AM


RAZKRIŽJA

tista, ki nas uničuje, nam krati ustvarjalnost in zaman kuri našo nacionalno energijo. Dokler bo katerikoli politikantek – dobesedno – izdajal slovenske na­cionalne interese za svojo politično promocijo, nas osiral pred mednarodno javnostjo in nam jemal kredibilnost zaradi komunizma, zaradi kršenja embarga ali zaradi kdo ve česa še, smo nezavarovani od znotraj, od samih sebe in iz samih sebe. Namesto da bi se ovedeli zunanje nevarnosti in na znotraj integrirali svojo nacijo, jo razbi­jemo – nalašč in uspešno – s sektaštvom do »južnjakov«, liberalcev, komunistov, borcev in – z druge strani – domobrancev, klerikalcev itd. Kdaj bomo že doumeli, da samo skupaj lahko kaj naredimo in ohranimo našo neod­visnost in duhovno prostost! Kdaj si bomo zares »dovolili« narodno spravo? Absurdno, Italijani so bili naši okupatorji, strašne so bile posledice njihovega terorja, pa smo jim vse to odpustili − kar je seveda prav −, ne moremo pa odpustiti samim sebi za tisto, kar smo med vojno drug drugemu naredili! Če je protikomunistična insuficienca prvi ele­ment naše zunanje politike, je liberalistični nihilizem drugi. Pričakovati je bilo, da se bo manko fundamentalizma in liberalizma ne­kako nevtraliziral v tem smislu, da bo fundamentalističnost enega dela uravnotežilo svo­bodnjaštvo in libertarnost drugega partnerja; in obratno. Dejstva pa kažejo, da se manko ene in druge strani zgolj seštevata. Glede na no­silno težo liberalne demokracije je njena odgovornost večja. Eklatanten primer, kar simbol manka naše samoodgovornosti in duhovne podložnosti velikim zunanjim je široko­srčen ponudek, da bo Slovenija spremenila ustavni člen, ki prepoveduje prodati tujcem zemljo. To pa je tipično liberalistična gesta, gesta liberalizma, ki mu je »vse ravno« in ki z metodo najmanjšega odpora »ureja« stvari … Tu sta liberalizem in fundamentalizem prav­zaprav skladna; če pomislimo na pripravlje­nost dodeliti državljanstvo tujcu zato, da bo dobil nazaj Otočec – in s cerkvenim blagoslovom v nemškem jeziku! Za zemljo kot nacio­nalno lastnino nikomur kaj dosti mar! Namesto da bi iskali druge možnosti odpira­nja dežele tujcem, bomo prodajali kar (tudi) zemljo. Morali bi poiskati možnost prodaje nepremičnin (stavb), ne pa tudi zemlje, na ka­teri stojijo. Rimska pravna teorija utemeljuje, da nadstavba deli usodo zemljišča; če bi raz­prli to dvoje, bi lahko tujcem prodajali stavbe (hiše, podjetja), seveda v razumnem obsegu, nikakor pa ne zemlje! Vsekakor je to stvar pravne teorije in naših pravnikov, njihove strokovnosti in nacionalne (za)vesti, da najdejo primerno rešitev, tako namreč, da bi celo ob absurdni predpostavki, da bi Italijani pokupili večino stavb na Primorskem, zemlja ostala slovenska, nacionalno »telo«.

22

Razkrizja_prelom.indd 22

8/19/09 9:46:27 AM


NEVARNOST OD ZNOTRAJ

Tretja nevarnost, ki jo vidim, je najgloblja, ne izhaja iz naše nacionalne shizme, ampak je eksistencialne narave: gre za to, da se svoje nacionalne ogroženosti pravzaprav sploh ne zavedamo, je kot take ne vidimo, ne čutimo. Kljub velikemu govorjenju o nacionalni ogro­ženosti in širjenju raznih fobij pa je svo­bodnega in odgovornega zavedanja resnične ogroženosti malo. Ne čutimo temeljne eksi­stencialne ogroženosti človeka moderne dobe, ki je izgubil vsa človečnostna merila, se po­vsem predal bivajočemu (materialnemu) in izgubil stik z eksistencialno resnico končnosti in bistvene umeščenosti človeka v svet, in v tem smislu tudi v nacionalno bit. Občutek za to, kaj je domovina, jezik kot »duh« in zemlja kot »telo«, je poniknil v vsakdanjo ravnodušnost in gluhoto. Simptom te gluhosti je neverjetna ravnodušnost odgovornih ob tem, ko Italijani kupujejo stavbe in zemljo v Triglavskem naro­dnem parku (!). Odgovorni se ne zavedajo la­stne soodgovornosti za nacionalne koristi, ka­kor da bi bilo individualno in obče pretrgano, povsem ločeno. Podobno je z iskanjem italijanskega državljanstva; ti prosilci se očitno ne zavedajo, da bi v primeru (vzeto absurdno!), da bi vsi Primorci dobili italijansko državljan­ stvo, nekega dne lahko izgubili svojo sloven­sko Primorsko, tisto, za katero so v preteklosti že bili toliko bojev. Ta gluhota za narodnostno je eksistencialna nevarnost in nam je nekako prikrita, ne vidimo je, ne čutimo je. S tem pa ji tudi »parirati« ni mogoče. Ampak je tu! In vsakdo med nami je soodgovoren, ali bomo obstali kot narod ali ne. Slovenstvo naj bi bilo nekaj tako samoumev­nega in v tem smislu nepomembnega, da si s tem nihče »ne razbija glave«. Zato tudi ni potrebe po strategiji nacionalnega preživetja oziroma razvoja. Liberalna demokracija, ki sicer drži politično ravnotežje desnemu fundamentalizmu, pa je sama nezaslišano prazna in brez občutka za bistvene stvari, ki delajo neki narod za prav ta narod, in torej za po­trebo po institucionalizaciji vseh postopkov, da nacija – ki ji sami pripadajo – obstane kot taka. Naša liberalna demokracija je pred­vsem liberalna, bolje, liberalistična – kjer je vse ravno in enako sivo –, v zsmsjevskem delu tudi libertarna, je dober gospodar – a človek ne živi samo od kruha. Predvsem z nacionalnimi čustvi se ne gre igrati, ker temeljijo v tistem, kar ni več neposredno razprto in je skrivnost človeškega bitja. Zato bi morali bolj spoštljivo ravnati sami s seboj kot slovensko nacijo, ne klavstrofobično, pa tudi tako gluho in slepo kot sedaj ne. Sprejetje v Evropsko unijo je za nas smiselno le, če ohranimo svojo nacio­nalno individualnost; izginemo – v nacional­nem smislu – lahko tudi brez EU. Zato lahko gremo v EU samo taki, kakor smo, spomnimo Evropo na njene lastne temelje, saj se je prav v Evropi oblikovalo tisto, čemur pravimo na­cije in nacionalne kulture zahodne civilizacije. Tudi ta pozaba spada v tisto ravnodušnost, ki ne ogroža le slovenske nacije, ampak

23

Razkrizja_prelom.indd 23

8/19/09 9:46:27 AM


RAZKRIŽJA

temelje same evropskosti. Slovenci bi morali zagovar­jati te temelje, ki smo jih sami najtežje ohranili skoz svojo zgodovino. Brez samospoštovanja, brez spoštovanja la­stne zgodovine bomo lahek plen vsem nevar­nostim; nevarnost od znotraj in iz pozabe je najhujša. In širi se. Delo, Sobotna priloga, 15. 10. 1994

24

Razkrizja_prelom.indd 24

8/19/09 9:46:28 AM


Spoštovanje smrti Bliža se november, dan mrtvih, dan, ko bomo bolj kot navadne dni dopustili prihod smrti v svojo bližino. V svojo misel. Prišla bo kot svetel spomin na pokojne drage ali kot nepotešeno hrepenenje po srečanju z njimi: Samo še enkrat! Ali da bi ga videl vsaj enkrat! Recimo očeta, ki si ga izgubil v daljni mladosti. Če bi sodili po urejenosti pokopališč – ne le za praznik mrtvih, temveč tudi med letom – bi mogli ugotoviti, da smo Slovenci nekako bolj odprti za smrt kakor drugi narodi in kulture. Mrtvi so nam nekako bliže, večkrat jih imamo v mislih. Je to posledica naše majhnosti in nepre­stanega občutka ogroženosti, pa tako nekako »zaklinjamo« smrt? Ali pa se počutimo »moč­nejše«, ker so mrtvi nekako ves čas z nami? Kakor koli že, menim, da nas prav ta odprtost za smrt, za grozo lastne eksistence in možnosti nacionalnega ponika dela odpornejše, bolj ži­lave. Kajti blizu smrti je doma resnica. Odprtost za smrt je odprtost za človekovo najglobljo resnico. Za dobroto. Za toleranco. Spoštovanje smrti je temelj ljubezni do bližnjega. Kdor spo­štuje smrt drugega, vsakega človeka, ne more zapasti v sektaštvo. In sovraštvo. Zato je spošto­vanje smrti temeljna zaveza živih. Pravzaprav ima tudi slovenska pomlad enega svojih izvorov v zahtevi po spoštovanju mrtvih, vseh mrtvih. To je tedaj pomenilo: po spošto­vanju smrti domobrancev, po pieteti do njiho­vega spomina. Smoletova Antigona je že pred desetletji opozorila na temeljni manko tedanje družbe: zamolčevanje (izdajalskega), nepokopanega brata. Smrti, ki je hotela biti priznana. Na tej dogodeni, a ne priznani smrti je bila zgrajena slovenska (in jugoslovanska) povojna družba. Na tem nesorazmerju, ko so bile ene smrti povzdigovane do neba, druge pa zamol­čano zgrnjene v kraške jame in objokovane po­tiho, navznoter, tudi živi niso bili enakopravni. Žalost za enimi naj bi bila legitimna, žalost za drugimi pa ne? Eni naj bi imeli spomenike, drugi pa ne? Eni so smeli prižigati svečke na grobove, druge pa so miličniki odganjali od samotnih grobov njihovih svojcev. Sistem človeških odnosov, utemeljen na takem nesorazmerju, se je moral sesuti navznoter. Kajti smrt vendarle »izenači« vse ljudi. Ne nji­hovih dejanj v življenju, ne njihovih zaslug, krivd in grehov. Izenači jih v resnici, ki je skrivnost; največja skrivnost je smrt, skrivnost člove­kove končnosti. Zato bolj ko je rasla v nas potreba po pietetnem odnosu do vseh mrtvih, bolj ko smo bili odprti za smrt, več notranje moči je bilo v nas in pri­pravljenosti na svobodo. In več uravnoteženosti v resnici. Družbena laž, zakritost in prekritost

25

Razkrizja_prelom.indd 25

8/19/09 9:46:28 AM


RAZKRIŽJA

razporne resnice je vse bolj bledela; postajali smo ljudje, notranje osvobojeni. Vprašanje zunanje osvoboditve je bilo le vprašanje časa. Spominjam se osrečujočega občutka, da smo prodrli v novo polje duha in svobode – tedaj, ko smo prvič pred t. i. lipo sprave naredili komemoracijo za mrtvimi domobranci, dotlej zamolčanimi. Spominjam se spravnega dneva v Rogu, dostojanstva ljudi in miru na njihovih obrazih, ko so se prvič svobodno javno spo­mnili svojih dragih. Sovraštvo in zamera, ki sta prej segala onkraj groba, sta postajala zno­snejša, bolj človeška. Tako notranje pripravljeni in spravljeni s smrtjo in svojo zgodovino smo se čutili občestveno, bili smo občestvo. Ta občutek, da sopripadamo, da smo narod in nekako vsi skupaj, je bil temeljni pogoj naše osamosvojitve. Z muko smo gradili mostove in poti prek naše razbitosti, ampak šlo je. Kdaj so se začele sence? Kdaj je začel spomin pozabljati nase? Kdaj se nam je začelo doga­jati, da smo spet klecnili, da se je uravnoteže­nost tehtnice, uravnoteženost, ki jo omogoča spoštovanje smrti, spet začela nagibati na eno, tokrat na drugo stran? Kdaj je prostor ob »lipi sprave«, ki je bil prvič svetal in prijazen, postal prostor za javno izražanje sovraštva, politično ščuvanje in nove manipulacije s smrtjo? Tedaj, ko jo je nekdo, skrit v noči in anonimnosti, prvič izruval? Ne vem, mislim, da je bilo to na tretji ali četrti komemoraciji, ko je nisem več prepo­znala, pa tudi ne ljudi, ki so povzdigovali glas. Če sem v prejšnjem režimu kaj težko prenašala, so bili to politični govori na pokopališču – in zdaj se je dogajalo prav enako, le z druge strani. Potem so počasi začele prihajati vesti o spome­nikih partizanom, ki jih nekdo ponoči, skrit v anonimnosti, podira ali onečašča. Ravnotežje v resnici – in resnica je ravnotežje – se je podiralo. Vstajala je druga Resnica, ki se je tudi zabeležila v spomenikih: tokrat domobrancem. Prav! Vsakdo ima pravico do spomenika in jav­nega spomina. V tem smislu se mi zdi napis na takem spomeniku, recimo Zamolčanim žr­tvam, primeren in pieteten. Resničen! Toda na nekaterih teh spomenikov so napisana imena vseh domobrancev, padlih med vojno in tistih po vojni pobitih, in pod napisom: Žrtvam komu­nističnega nasilja. Na teh spomenikih pa je ne­kaj živo in boleče zamolčanega in sprevrženega. Namreč to, da v letih 1941 do 1945 v Sloveniji ni potekala le revolucija, ampak še prej in temeljneje narodnoosvobodilna vojna. Zamolčano je, da smo bili okupirani in kaj je ta okupacija pomenila, da je imel okupator izdelane načrte za našo nacionalno pogubo. Zamolčano je, da je ta okupator pobijal in da so mu pri tem neka­teri pomagali. Reduciranje narodnoosvobodil­nega boja na revolucijo zato, da boš svojemu nasprotniku njegove zasluge odvzel, svoje grehe pa skril, je sprevrženo in brezbožno dejanje. Je ponovno, simbolno potrjevanje in nadaljevanje lastnega

26

Razkrizja_prelom.indd 26

8/19/09 9:46:28 AM


SPOŠTOVANJE SMRTI

greha. Enako je počela Partija, ko si je v imenu revolucije pripisala, se polastila vseh narodnoosvobodilnih zaslug za lastno oblast in zato, da bi prikrila svojo krivdo in greh. Ta zamolčanost na domobranskih spomenikih postavlja le-te zunaj resnice. In kar je na tak način zunaj resnice, nima dolge prihodnosti. Ne­koč bo postavljavcem teh spomenikov žal, da stojijo oziroma da stojijo s takšnimi napisi. Ne­verjetna je slepota, ki je tako prepričana vase, da ne uvidi, da je tisto, kar je zamolčano in skrito, vedno močnejše od tistega vidnega. Kako da se iz tega žrtve nekdanje zamolčanosti niso nič naučile? Prejšnji režim je temeljil na zločinu – poboju domobranskih ujetnikov – in na pri­krivanju tega zločina, se pravi na polresnici, ki je bila cela laž. In na prav tej zamolčanosti in manipuliranju z mrtvimi za politične koristi in oblast se je ta režim tudi zrušil! Sesul vase. Zdaj pa druga stran meni enako, namreč da bo z vztrajnim zamolčevanjem svoje soodgovornosti za državljanski spopad in kolaboracijo z oku­patorjem to resnico preprosto izrinila s sveta! Če bo na spomenikih napisano, da je šlo v letih 1941–1945 samo za »krvavo revolucijo«, bo to tudi resnica!? Če bomo vztrajno zamolčevali svojo soodgovornost za državljanski spopad in z naše strani povzročene žrtve, bo to resnica? V tem smislu je treba razumeti razdiralski bes, ki je oskrunil muzej v cerkvici na Sv. Urhu: uničiti sledi lastne krivde, spomin nanjo … Pa ne gre to tako. Resnice se prisiliti, izsiliti ne da. Vsekakor pa je možno nekaj časa vztrajati pri tem, kot da bi bila taka resnica že vsa resnica in njeno lastno ravnotežje. Notranje zorenje skritega pa le pride prej ali slej na dan. Toda do tedaj ima svojo pot napredovanja v laži, vi­dezu. Tako je bilo le vprašanje časa, ko bo neka stranka samo sebe razglasila za domobransko. To se je žal zgodilo in žal se je zgodilo krščan­ski demokraciji, ki je zadnji dve leti uspešno vzdržala pritiske (v sami sebi in nase) ter s svojim vstopom v vladno koalicijo držala tudi družbeno, politično ravnotežje v družbi. Zdaj, na zadnjem kongresu pa je prišlo do porušitve njenega notranjega ravnovesja in se je tehtnica nagnila na domobransko stran. Ne toliko zaradi tistega, kar je v 110. točki programa pod naslovom Narodna sprava – poprava krivic napisano in zahtevano, ampak bolj zaradi tistega, kar je zamolčano: narodno­osvobodilno bojevanje, kolaboracija s tistimi, ki so nas prišli podjarmit ali ubit. Ta program stranke ne temelji (več) na spoštovanju smrti in torej na pieteti do vseh mrtvih, ampak na mani­pulaciji s smrtjo: vredne so samo domobranske žrtve, druge lahko zamolčimo, so nevredne, jih ni … Obstaja samo naša resnica in samo naša pravica, in kjer obstaja samo naša resnica, je to Resnica, in kjer obstaja samo naša pravica, gre za Pravico

27

Razkrizja_prelom.indd 27

8/19/09 9:46:28 AM


RAZKRIŽJA

– in taka Pravica se izkaže prav­zaprav kot zahteva po zamenjavi za prejšnjo Resnico in v tem smislu za – resentiment. Kajti kaj pomeni zanikanje narodnoosvobodil­nega bojevanja drugega kakor zanikanje njego­vih žrtev? In manipulacijo z mrtvimi. Toda kjer se manipulira z mrtvimi na eni strani, so tudi tisti mrtvi, ki so »gor vzeti«, manipulirani. Za ko­rist lastne politične oblasti! Sakrilegij je v teme­lju take politike! Porušeno ravnotežje ponovno drhti v nedrih resnice – prizadeti pa trpijo. Slovenski krščanski demokrati so tako izpa­dli iz ravnotežja – ker se je pri njih, v sami stranki, to ravnotežje porušilo. Pri tem je manj pomembno vprašanje, ali se je to zgodilo zno­traj same stranke ali pa so nekateri »zunanji faktorji«, ki jim v letu 1991 ni šlo toliko za osamosvojitev Slovenije kot za – prek zakona o lastninjenju – vzpostavitev lastne oblasti v njej, bistveno pripomogli k temu obratu. Pomembno pa je ugotoviti, da je krščanska demokracija z izključitvijo narodnoosvobodilne komponente iz svojega programa sama izpadla iz območja resnice in njenega ravnotežja. Če stvari ne bo hitro uravnotežila, bo kot stranka začela usihati in se osipati. Saj je zavrgla ves tisti del krščanskodemokratsko usmerjenih ljudi, ki izhajajo iz narodnoosvobodilne vojne kot vrednote! Kakšna slepota! Prav na podlagi udeležbe kri­stjanov v narodnoosvobodilnem boju bi se kr­ščanska demokracija lahko štela za njegovo de­dinjo! Se postavljala z njim! Širila svojo stran­karsko in volilno bazo! Seveda tisti, ki sektaši med mrtvimi, ne more go­voriti o spravi. Če govori, laže. Sprava je v svo­jem temelju sprava s smrtjo in torej priznanje človeške enakovrednosti in dostojanstva vsem mrtvim. Pieteta do mrtvih je nedeljiva. Spošto­vanje smrti in resnica si sopripadata, ljubezen je njuno ravnotežje. Ljubezen, ki dopušča vsa­kogar, da je in da je bil, kakršen je pač bil, je sprava. Sakrilegij, laž in sovraštvo pa so drugi obok. Ali moramo res še enkrat podenj? Delo, Sobotna priloga, 29. 10. 1994

28

Razkrizja_prelom.indd 28

8/19/09 9:46:28 AM


Mi med seboj Informativna priloga Nove slovenske zaveze (NSZ) nosi ime Mi med seboj. Ime se mi zdi zelo primerno, meni se sliši kot sprava. Zato ga povzemam kot naslov naslednjega premisleka. V 15. številki (1994) NSZ je objavljen okvirni program spominskih proslav v jubilejnem letu 1995, med njimi: organizacija simpo­zija o državljanski vojni in vloga nekaterih institucij v tem obdobju, akade­mija v Škofovih zavodih, glasbena priredi­tev Črne maše v Cankarjevem domu, roma­nje slovenskih izseljencev na Brezje, maša za Slovenijo v ljubljanski stolnici 24. junija, slovesni maši v Kočevskem Rogu in na Teharjah, izdaja Knjige spominov, Pesmi slo­venskih domobrancev, podpisovanje Izjave o državljanski vojni in popravi krivic, orga­nizacija potovanj Po poteh vetrinjske trage­dije itd. Dodano je še obvestilo, da »obstaja tudi obljuba, da bo v letu 1995 v prvi fazi urejen spominski kompleks v Teharjah in Pod Krenom v Kočevskem Rogu«. Veseli me, da sta omenjena tudi ta dva projekta, saj si tudi sama prizadevam za njuno uresničitev v okviru vladne komisije za razreševanje vprašanj, povezanih z namembnostjo in ure­ditvijo grobišč v Kočevskem Rogu in drugih grobišč v Sloveniji. Uredništvo poudarja, da je »ta program še vedno okviren« in dodaja: »Ko bo dokončen, bo objavljen v sredstvih javnega obvešča­nja.« Moj povzetek prireditev nima namena izdajati kakšne »privatne« skrivnosti, ampak odpreti vprašanja o stvareh, ki so splošnega pomena, kar za proslave v letu 1995 vsekakor velja. Na hiter pogled in na splošno rečeno se mi zdijo predvidene prireditve kot posame­zne aktivnosti primerne, še posebej, če upo­števamo, da jih organizirajo nekdanji domo­branci. Kdo, ki je toleranten do drugače mi­slečih sodržavljanov in ki globoko obžaluje nesrečno usodo domobrancev, bi se ne mo­gel strinjati s predvidenimi prireditvami? Še posebej, če jih preveva težnja po distanci in očiščenju. Problem, kakor ga vidim in zaradi česar menim, da razmislek o tem zadeva nas vse, je drugje! Oziroma sta vsaj dva. Politično legitimiranje protikomunizma danes Ime Odbor za spominske proslave v jubilej­nem letu 1995 nakazuje, da gre za odbor, ki naj bi v svoj program zajel vse oznamovanja vredne dogodke v jubilejnem letu 1995 – de­jansko pa so v program zajete le proslave in dejavnosti oznamovanja petdesete obletnice likvidacije domobranskih vojnih ujetnikov.

29

Razkrizja_prelom.indd 29

8/19/09 9:46:28 AM


RAZKRIŽJA

Ni opaziti nobene načrtovane dejavnosti, ki bi bila namenjena proslavitvi zmage in obža­lovanju vojnih žrtev. Zatorej najprej povsem formalno vpraša­nje: Kdo je ustanovitelj Odbora? Uredništvo pove: »Nova slovenska zaveza, Družina in še nekatere druge organizacije.« Novo slo­vensko zavezo so ustanovili nekdanji domo­branci – dobro. Toda kdo je ustanovil Dru­žino? Družina je slovenski katoliški tednik, ki ga izdajajo »slovenske rimskokatoliške škofije«, izvemo iz njenega kolofona. Če bi bila ustanoviteljica Odbora samo Nova slo­venska zaveza, bi se mi program ne zdel sporen; posamezna društva in skupine ljudi imajo v civilni družbi pravico do svoje eno­stranskosti. Toda – Družina? Kot verski list vseh katoličanov? Že res, da je v častnem državnem odboru za oznamovanje 50. obletnice konca druge sve­tovne vojne in zmage nad fašizmom in na­cizmom tudi predstavnik Katoliške cerkve, gospod dr. Janez Gril, ki je Odbor obvestil, da Cerkev načrtuje slovesno zahvalno mašo v ljubljanski stolnici 14. maja; cerkveni dostojanstveniki (katoliški in evangeličanski) naj bi imeli tudi nagovore na osrednji pro­slavi 13. maja, vendar se mi zdi neprimerno (neso)razmerje med tistimi prireditvami in proslavami, ki jih soorganizira Cerkev in ki bodo imele, recimo, domobransko razse­žnost, in tistimi, ki jih – s svoje strani – name­rava organizirati RKC v počastitev zmage nad nacifašizmom. Zato vprašujem, ali obstaja še kakšen drug odbor za proslave v »jubilejnem letu 1995«, katerega soustanoviteljica bi bila Družina in prek nje slovenske rimskokatoliške škofije, ki bi izrecno načrtoval oznamovanje zmage nad nacifašizmom in predvsem slovesnosti spominjanja na padle v narodnoosvobodilni vojni? Recimo kakšno mašo na partizanskih grobovih ali na krajih, kjer pa so od domo­branske roke umirali naši ljudje? Ali bo Katoliška cerkev dajala v prosla­vah poudarek protikomunizmu? Ali se enači s tistim delom tragične slovenske medvojne razdeljenosti, ki je – obračaj, kakor hočeš – sodeloval z okupatorjem! Naj je bil cilj še tako vzvišen (vera, dom, domovina), sred­stva – konkretno sodelovanje z okupatorjem, zapečateno z zaprisego – so bila takšna, da bi že bil čas za krščanski premislek; čas bi bil za distanco in očiščenje! In za primerno pietetno razmerje do obeh delov sprtega naroda. Zmagoslavje ali (zgolj) proslava Drugo vprašanje, ki se mi postavlja, je vse­binske narave: Vse proslave, ki jih načrtuje Odbor, naj bi potekale pod geslom: Zma­goslavje premaganih. Ne, ni pomota! Kaj distanca in očiščenje, nasprotno! Proslave, ki jih predvideva Odbor, naj bi potekale pod – za moje pojme – revanšističnim geslom. Aktivnosti in proslave, ki jih načrtuje Odbor in so navidez pietetne (maše) ali

30

Razkrizja_prelom.indd 30

8/19/09 9:46:29 AM


MI MED SEBOJ

strokovne (simpoziji), dobijo v luči tega gesla, ki jim daje okvir in »barvo«, povsem drugačen po­men. Da se razumemo: nič ne bi imela proti temu, da bi takšne proslave organizirala samo Nova slovenska zaveza! Če jo razumemo kot domobransko veteransko organizacijo, je takšno njeno proslavljanje logično. (Mi­mogrede: Kaj so že pred nekaj leti praznovali Srbi na Kosovu? 600. obletnico svojega po­raza, ki je bil, seveda, zmaga!) Ampak to, da je Rimskokatoliška cerkev pri nas soorganizatorica Odbora za domobranske proslave pod takim geslom, je pa tisto, kar ne zadeva le domobranske strani, pa tudi ne samo ka­toličanov, ampak zadeva nas vse. Kot narod! Ker nadaljuje in poglablja naš (nekdanji) državljanski spor. In kakšno »zmagoslavje premaganih« nam ponujata Odbor in z njim RKC? Sesutje komunizma? Toda komunizem se ni sesul zato, ker naj bi imela Cerkev prav, ampak zato, ker je uporabljal metodo po načelu: cilj opravičuje sredstva, cilj pa je (nad)oblast – kakor cilj Cerkve dolga stoletja! Komuni­zem je sekularizirana religija, namesto Boga postavi na oltar (nad)Človeka. Ustoličeni človekov napuh! Res, Cerkev se ni sesula, njen metafizični temelj je nerazprtost same skrivnosti, ki jo jemlje za svojo lastnino, kar ji vedno znova daje življenjskih sil – česar komunizem seveda ni imel. Toda Cerkev – mišljena kot institucija, kler – je zaradi svojega napuha v svoji zgodovini, poleg tega, da je bila nosilka kulture, povzročila ljudem veliko gorja v dolgih stoletjih. Tega se zaveda tudi papež Janez Pavel II., ki popravlja krivice odvezuje Jude krivde križanja Jezusa in tudi vzroka komunizma ne vidi več zgolj v hudičevem delu, ampak tudi v nezadostnosti sveta (revščina, nesočutnost), torej tudi krščanstva samega. Vse človeško – tudi Cerkev kot tuzemska insti­tucija – je končno in zmotljivo; v vsaki do­bri stvari je tudi nekaj zlega in v vsakem zlu je tudi nekaj dobrega, zato Zmagoslavje ne pritiče ljudem in nam kot ljudem. (O sokrivdi komunizma za nastanek domobranstva in še prej o sokrivdi klerikalizma za ukoreninjenje komunizma pri nas sem pisala na drugih mestih in tega tukaj ne bom ponavljala!) In kakšno zmagoslavje naj bi slavili kri­stjani in kot kristjani? Ali ni bistvo krščan­stva ljubezen do bližnjega, ali vsaj – sočutje? Kjer eden slavi zmagoslavje, je nujno drugi ponižan in zavržen – kot človek! Kakor da bi bil človek absolutno svoboden in torej za zlodela tudi absolutno kriv! Kjer se tako oklicujejo krivci in slavi Zmagoslavje, tam ni ljubezni, sočutja in dopuščanja. Zato je Zmagoslavje blizu obračunu. Pri tem obstajajo razlike med katoliškimi in protestantskimi deželami. Premisleka vre­dno je opozorilo poljskega pisatelja Adama Michnika, da na Poljskem »nihče ne govori tako glasno o obračunavanju kot prav kato­liški

31

Razkrizja_prelom.indd 31

8/19/09 9:46:29 AM


RAZKRIŽJA

politiki«. In ugotovitev posploši: »Tisti politiki pa, ki pripadajo strankam, ki imajo v nazivu pridevnik katoliški, se nagibajo k temu, da je Bog pravičen, ne pa milosten.« Sama sem krščanskega Boga vedno razu­mela kot poosebljenje milosti in ljubezni. Pa četudi Pravičnosti – Bog je (ob)sodbo zadržal zase! Slepota današnjega protikomunizma Navsezadnje bi človek razumel tudi to, da je Katoliška cerkev – prek Družine – sou­stanoviteljica Odbora, ki načrtuje izključno domobranske proslave, če bi šlo zgolj za osamljen, naključen pojav. Za kaj pravza­prav gre, pove Branko Rozman, ki v ru­briki Paberkovanja pod naslovom Zmaga premagancev – poraz zmagovalcev zapiše tudi naslednje: »Pod tem geslom naj bi po predlogu slovenskih demokratično usmerje­nih ljudi praznovali letošnjo petdesetletnico konca vojne in revolucije ter začetka partij­skega totalitarizma.« (Družina, št. 3, 15. januar 1995) Tako: tisti, ki bodo pod zgornjim ge­slom praznovali konec vojne in revolucije, so »demokratično usmerjeni ljudje«, drugi pa naj ne bi bili demokratično usmerjeni ljudje? To je sektaška delitev, izhajajoča iz samega principa. Torej gre za principialno sektaštvo: Kdor ni z nami, je proti nam! Ta delitev povsem ustreza razdelitvi politič­nih strank na »nove«, »neomadeževane«, ki naj bi bile »stranke slovenske pomladi«, in »stare«, »preživele«. Pojav, na katerega je opozoril Michnik, je torej mogoče najti tudi pri nas. Navedba strank, ki imajo v imenu krščanstvo ali se nanj sklicujejo (krščan­ska etika, krščanska tradicija), ni bila na­ključna. Praznovanje konca vojne, v kateri imajo za­slugo »drugi« – partizani –, dezavuiraš pač tako, da narodnoosvobodilno bojevanje izenačiš z revolucijo in totalitarizmom! In vse skupaj zavržeš. »Sporočilo gesla postavlja stvari na pravo mesto,« sporoči Branko Rozman. Geslo pa je, kot rečeno: Zmaga premagancev – poraz zmagovalcev. Tako! Zmagali so do­mobranci! Če to ne bi zadevalo vseh nas kot narod in državo, ki s tem mažemo svoj obraz pred seboj in svetom, bi hudobno rekla: Ve­selite se zmage, domobranci! Raznesite glas po vsej deželi in vsem svetu tako močno, da boste prevpili dejstvo, da smo s partizanskim bojem bili del antifašistične koalicije – plo­skali vam tako in tako ne bodo. Če razglašanje – po vsem svetu – našega narodnoo­svobodilnega boja, ki nam je kot Slovencem in državi lahko v nacionalni ponos, zgolj za komunizem in revolucijo, ni razprodaja naših nacionalnih interesov, potem ne vem, kaj je. Ne morem razumeti slepote, ki ne vidi, da s tem pljuje v lastno skledo, in ki ne vidi, da smo navzven pač vsi samo en narod oziroma država, da smo vsi na eni ladji! To je nacionalna (barvna) slepota, ki vidi le svoj (notranje)politični interes in hotenje: (nad)oblast. In za počen groš prodaja nacionalne interese tistim, ki bi tudi radi pozabili na zlo, ki so ga storili bližnjim in človeštvu.

32

Razkrizja_prelom.indd 32

8/19/09 9:46:29 AM


MI MED SEBOJ

Nobenega dvoma ni, da je pri nas totali­tarizem bil, da se je začel z zločinom in na njegovem prikrivanju temeljil dolga leta. In ni dvoma, da je bila zmaga nad fašiz­mom/nacizmom pri nas ne samo vesela in srečna, ampak tudi grenkega okusa, da je bila naša zmaga »spodrezana zmaga«, kakor sem nekoč zapisala. In prav tako ni dvoma, da je bilo upiranje komunizmu legitimno in moralno dejanje – v svojem imenu in na svoj račun in predvsem – v mirnem času! In kaj »napaberkuje« Rozman? »Tiste, ki so zmagali z nasiljem, so dejansko premagali ti­sti, ki so se jim uprli in zato večinoma končali v slovenskem podzemlju.« Perverznost je v dvoznačnosti in v tistem, kar misel zamolči: kakšno nasilje je mišljeno? Samo partizan­sko? Kakor da okupatorja sploh ne bi bilo! Tudi Rozman zamegli oziroma zanika ra­zliko med upiranjem komunizmu v miru in v vojni: izpostavljati svojo svobodo ali celo ži­vljenje sam v boju s komunističnim režimom – ali pa z roko v roki z okupatorjem in biti za to še plačan!? Zamolčano, v slepo pego podzavesti je potisnjeno nasilje tistih, ki so bili svojim (tujim) gospodarjem z(a)vezani na življenje in smrt. Žal so mnogi osebno nekrivi, mladi ljudje »končali v slovenski ze­mlji«. Kakšna tragedija, kakšna nacionalna tragedija! Takšno zamegljevanje stvari in potuhnjeno skrivanje/opravičevanje lastne soodgovor­nosti za državljanski spopad med vojno pri nas je nemoralno. Praznovanje konca vojne, zmage nad nacifašizmom ali pa obletnice likvidacije domobrancev pod geslom Zma­goslavje premaganih je, čisto preprosto rečeno, sramotno. Ker je bliže Zmagoslavljanju kot pa sočutju in ker mrtve (»svoje«, domobrance, in »druge«, partizane), vprega v politični boj za svoj edini Prav in Res. Ker ne dopušča druge resnice; pozna le Zmago in/ali Poraz. In logično: kjer eden Izgubi, drugi Dobi. Tako smo in bomo razdeljeni še naprej! Nespoštovanje smrti in politika Nespoštovanje smrti je začetek nihilizma, je že zdavnaj zapisal Edvard Kocbek. In očitno smo še zmeraj v tej epohalni resnici. Videti je, da bo tako, kot se je prej nespo­štljivo vedel do mrtvih (pobitih) domobran­cev komunizem, zdaj protikomunizem zanikoval padle borce. Toda četudi bi bil zgolj en sam slovenski človek padel v boju z oku­patorjem za domovino ali bil njegova žrtev, bi bil takšen odnos do narodnoosvobodil­nega boja blasfemičen. Ni mogoče spoštovati smrti »svojega«, smrti »njihovega« pa ne; kjer se to dogaja, vlada sektaški odnos do smrti. Prav v imenu spoštovanja smrti, v imenu nedeljivosti nacionalne tragedije sem nekoč postavila zahtevo, da se domobrancem pri­zna, da so deli našega narodnega telesa, in terjala priznanje, da je njihova smrt nas vse zadevajoča, nacionalna tragedija.

33

Razkrizja_prelom.indd 33

8/19/09 9:46:29 AM


RAZKRIŽJA

In – gledano z nacionalne politične ravni: Ali res kdo misli, da bi bilo bolje, če bi zmagali nacifašisti? Za posamezne človeške usode (pobite domobrance in njihove svojce) go­tovo da, toda ali tudi v vseslovenskem in še več, v svetovnem merilu? Sta res Hitler in Mussolini nameravala slo­venski narod priznati za lastni subjekt zgo­dovine – ali pa sta načrtovala našo nacio­nalno smrt? Pustimo vprašanje, koliko smo z našim bojem pomagali premagati nacifašizem, stvar je principialnega pomena: Ali je mogoče – gledano iz perspektive, kakršno nam je namenjal fašizem/nacizem – povsem in brez vsaj znotrajistovetnostne razlike in »ostanka« enačiti slovenstvo kot tako in v celoti z domobranstvom? In to danes, po vsem, kar se je zgodilo in kar smo pretrpeli? Katoliška cerkev je posvetila (ves) slovenski narod devici Mariji (navsezadnje je v tem tudi nekaj posesivnega v razmerju do konfesionalno nevernih ljudi), na politični ravni pa podpira zgolj eno stran v našem državljan­skem sporu. Ali zmaga nad nacifašizmom ni tudi stvar katoličanov, kristjanov? Vsaj tistih, ki so se bojevali v partizanskih vrstah! Ali pa partizanski niso kristjani, katoličani? In predvsem: ali ni proslava zmage nad fašiz­mom in nacizmom stvar – zasluga in ponos – slovenskega naroda kot takega? Ali Odbor in za njim Katoliška cerkev iz krščanskega občestva potiho izključuje par­tizanski del slovenskega naroda? In prav tako iz perspektive usode, kakršno nam je bil namenil okupator: Ali je mogoče kar tako enačiti nacifašizem in komunizem, ki se je bil nacifašizmu uprl? Na ravni epohalnega razumevanja človeka samega sebe (kot Subjekta) to drži, ne pa na ravni znotrajistovetnostne razlike, ki se procesualno dogodeva. Zgodovina pozna neke vrste prioritete: zahodne države so hotele uničiti boljševizem v Rusiji po revoluciji leta 1917, toda ko se je pojavil nacifašizem, je bilo vsem jasno, da je prioriteta omejiti, uničiti fašističnega zmaja, zato ne pomaga noben izgovor in nobeno samopoveličevanje zaradi »boja« s komunizmom v času nadvlade nacifašizma – navsezadnje so ta »poduk« najbolj tragično doživeli prav domobranci sami, ki so jih zahodni zavezniki (partizanov!) vrnili v domovino (zmagovalcu), in škof Rožman, ki je zaman čakal na papeško avdienco. Vse pač ni vseeno; četudi ni absolutnih kriterijev, to ne pomeni, da kriterijev sploh ni. In prav za izgubo ali pomešanje vseh kriterijev gre pri geslu Zmagoslavje premaganih! Ob tem svojem pisanju se zavedam, kako težko je ljudem, ki jih je vojna vihra, pa tudi naše »domače« politične razmere, pah­nila na stran domobranstva, sami pa niso izdajali in nimajo krvavih rok, brati in po­slušati vse te očitke (kakor je danes težko poslušati ubogim partizanskim param očitke

34

Razkrizja_prelom.indd 34

8/19/09 9:46:29 AM


Urednica zbirke Nela Malečkar Spomenka Hribar RAZKRIŽJA

Spremna beseda Aleš Črnič Naslovnico oblikoval Jure Jančič Tehnično uredil Matej Nemec Jezikovni pregled Aleša Valič Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana, 2009 Predsednik uprave Peter Tomšič Izvršni direktor Založništva Miha Kovač Natisnila tiskarna Impress, d. d. Prva izdaja Naklada 4000 izvodov ∂ Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana, 2009

311

Razkrizja_prelom.indd 311

8/19/09 9:47:17 AM


VEZNA LISTA: PANTONE 186 U 1/1

Foto: Jure Eržen

Dr. Spomenka Hribar se je po diplomi iz sociologije in filozofije zaposlila na Inštitutu za sociologijo, kjer je preučevala vrednote med mladimi. Konec šestdesetih let je raziskovalno delo nadaljevala na Centru za preučevanje religije in cerkve na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (zdaj Fakulteta za družbene vede). Med letoma 1988 in 1990 je bila odgovorna urednica Nove revije, leta 1988 je aktivno sodelovala v kolegiju Odbora za varstvo človekovih pravic in bila leta 1990 izvoljena za poslanko slovenske skupščine. Je avtorica številnih člankov, zbornikov, znanstvenih monografij in knjig – Ubiti očeta (1983), Edvard Kocbek in križarsko gibanje (1990), Krivda in greh (1990), Dolomitska izjava (1991), Svitanja (1994), Svet kot zarota (1996), Svetotvornost poezije (2002). Avtorica, ki je odigrala pomembno vlogo v procesu osamosvajanja Slovenije, se intenzivno vključuje v javne polemike in pri tem vzdržuje kritično distanco tako do levice kot do desnice. Razkrižja so izbor člankov in razprav, ki so nastali v zadnjih petnajstih letih in so bili objavljeni v različnih publikacijah, njihova tematika kritično osvetljuje različna stališča do naše polpretekle zgodovine in do pojavov v današnji politiki.

Na ravni politike je sprava iskanje in uresničevanje skupnih interesov ljudi. Vsa zgodovina, kakršna je pač bila, je naša, smo mi sami, zato izkoriščanje nekdanjih sporov za dnevnopolitično rabo le podaljšuje ali celo poglablja naš (nekdanji) državljanski spor. Po več kot sto letih od Mahničevega prizadevanja za »ločitev duhov«, kar je pozneje s svoje strani povzela Komunistična partija z »razrednim bojem«, je že čas, da prenehamo z izključevanjem drugače mislečih in začnemo iskati poti mirnega sožitja med nami. Preteklost z njenimi spori in travmami moramo končno pokopati v nacionalni spomin. To je sprava s preteklostjo. Za to, kako živimo in bomo živeli danes in jutri, smo odgovorni sami!

24,94 €


Razkrizja