Issuu on Google+

Ilustrirana izdaja

Yann Martel Bil sem osirotel in popolnoma sam sredi Tihega oceana. Visel sem na kosu lesa, medtem ko je name z ene strani pre탑al tiger, z druge morski psi, od vsepovsod pa neurje.

Ilustriral Tomislav Torjanac

Yann Martel

Ilustriral Tomislav Torjanac

PI oprema.indd 1

4/17/09 12:55:09 PM


• 1. poglav­je • Zaradi vsega, kar sem pre­tr­pel, sem bil dolgo potrt in oto­žen. Šele štu­dij in redno poglab­lja­nje v vero sta me ­počasi spra­vi­la na noge. Ostal sem zvest svo­jim za mar­si­ko­ga nena­va­dnim ver­skim obre­dom. Po ­maturi sem se vpi­sal na Univerzo v Torontu ter vzpo­re­dno študi­ral reli­gi­olo­gi­jo in zoolo­gi­jo. Po šti­rih letih sem se v reli­gi­olo­ški diplom­ski nalo­gi posve­til neka­te­rim vidi­kom kozmo­go­nič­ne teo­ri­je Isaaca Lurie, zna­me­ni­te­ga kaba­li­sta iz šest­naj­ste­ga sto­le­ tja, v zoolo­ški pa ana­li­zi ­delovanja žleze ščit­ni­ce pri tri­pr­stem leniv­cu. Lenivca sem ­izbral, ker je nje­go­va mir­nost, ­tihost in ­zazrtost vase prav bla­go­dej­no vpli­ va­la na mojo razr­va­no bit. Poznamo dvo­pr­ste in tri­pr­ste leniv­ce, ki jih razli­kujemo po šte­vi­lu kremp­ljev na spred­njih tacah. Na zad­njih imajo nam­reč vsi po tri. Nekega pole­tja se mi je nasmeh­ni­la never­jet­na sreča, saj sem dobil pri­lo­žnost odpo­to­va­ti v bra­zil­ski pra­gozd in pre­uče­va­ti tri­pr­ste­ža in situ. To je nad­vse zani­ mi­vo bitje. Njegova edina omem­be vre­dna dejav­nost je nede­jav­nost. Spi ali ­počiva tako rekoč 24 ur na dan. Naša ekipa je na tere­nu pre­sku­si­la spal­ne nava­de petih pri­mer­kov tako, da smo jim zgo­daj zve­čer, ko so ­zadremali, posta­vi­li na glave svet­ lo­rde­če pla­stič­ne poso­di­ce, polne vode. Naslednje jutro so bile vse poso­di­ce na svo­ jih ­mestih, v vodi pa je mrgo­le­lo insek­tov. Lenivec je naj­ži­vah­nej­ši – če upo­ra­bi­mo ­bese­do »živa­hen« v nje­nem najo­hla­pnej­šem pome­nu – ob sonč­nem zaho­du. Tedaj pleza po vejah s hitros­tjo 400 met­rov na uro, seve­da z glavo nav­zdol, kar je nje­gov naj­ljub­ši polo­žaj. Kadar cepne na tla, se, če je primer­no ­moti­viran, se odpla­zi do nasled­nje­ga dre­ve­sa s hi­tros­tjo 250 met­rov na uro, kar je 440-krat poča­sne­je od moti­vi­ra­ne­ga ge­par­da. Če se mu ne mudi, pre­le­ze v eni uri štiri ali pet met­rov.

3


Nekega pole­tja se mi je nasmeh­ni­la never­jet­na sreča, saj sem dobil pri­lo­žnost odpo­to­va­ti v bra­zil­ski pra­gozd in pre­uče­va­ti tri­pr­ste­ža in situ.


Triprsti leniv­ci niso naj­bo­lje obve­šče­ni o doga­ja­nju okrog sebe. Ko je Beebe leta 1926 pre­uče­val nji­ho­ve čute, je na lestvi­ci od dve do deset – pri čemer dve pred­stav­lja skraj­no oto­pelost, deset pa izje­mno ostri­no – oce­nil pov­pre­čen leniv­ čev okus, tip, vid in sluh z dve, voh pa s tri. Če v div­ji­ni nale­ti­te na spečo žival, jo mora­te nekaj­krat močno dre­gni­ti, da se bo zbu­di­la. Nato bo zaspa­no pogle­da­la v vse smeri, razen v vašo. Zakaj se leniv­ci sploh ozi­ra­jo ­naokrog, ni ­povsem jasno, saj vidi­jo le raz­mazane obri­se oko­li­ce. Kar zade­va sluh, niti niso tako obu­pno gluhi, kot so brez­bri­žni. Zvoki jih pač ne zani­ma­jo. Beebe je ugo­to­vil, da lahko ob leniv­cu, ki spi ali se hrani, mirno stre­ljaš v zrak, pa se ne bo zme­nil zate. Čeprav je nji­hov voh malce bolj­ši, ga ne gre pre­ce­nje­va­ti. Baje so spo­sob­ni zavo­ ha­ti gnile veje in se jim ogni­ti, ven­dar pa je Bullock leta 1968 ­poročal, da leniv­ci »dokaj pogo­sto« pada­jo z dre­ves z veja­mi vred. Človek se vpra­ša, kako jim uspe pre­ži­ve­ti. Natanko tako. Zaspanost in ­lenoba jih varu­je­ta pred nevar­nos­tjo. Tako zelo so poča­sni, da jih jagu­ar­ji, leopar­di, orli in ana­ko­nde niti ne opazi­jo. Lenivčevo dlako pre­kri­va plast liša­ja, ki je v suš­nih obdob­jih rjav­ka­sta, v vla­ž­nih pa ­zelena, zato se žival bar­v­no ­povsem zlije z oko­­li­škim mahom in list­jem. Od daleč še naj­ bolj spo­mi­nja na gne­zdo belih mra­velj ali veve­ric, vča­sih pa je vide­ti kar kot del dre­ve­sa. Triprsti leniv­ci živi­jo miro­ljub­no, rast­li­no­je­do in v po­pol­nem soži­tju z oko­ ljem. Tirler je leta 1966 zapi­sal, da »jim na ust­ni­cah vse­lej igra pri­ja­zen smeh­ ljaj«. O tem sem se pre­pri­čal tudi na last­ne oči. Sicer ne sodim med tiste, ki radi pri­pi­su­je­jo živa­lim člo­ve­ške last­no­sti in ­čustva, ven­dar pa sem v Braziliji med opa­ zo­van­jem leniv­cev pri počit­ku več­krat dobil obču­tek, da me obda­ja­jo za noge obe­še­ni jogi­ji sredi medi­ta­ci­je ali v moli­tev zatop­lje­ni puščav­ni­ki. Modreci, skrat­ka, kate­rih inten­ziv­ni domiš­ljij­ski svet je zunaj dose­ga mojih znan­stve­no­ra­zi­ sko­val­nih metod. Kdaj pa kdaj sem rahlo pome­šal svoji vedi. Marsikateri izmed kole­gov z oddel­ka za ver­ske štu­di­je – samih ­zme­denih agno­sti­kov, ki niso razlikova­li leve od desne, zato pa so vztraj­no iska­li smi­sel, ta lažni ideal ­bistrih ljudi – me je spo­ mi­njal na tri­pr­ste­ga leniv­ca; in tri­pr­sti leni­vec, eden čudo­vi­tej­ših doka­zov, da je živ­lje­nje čudež, me je spo­mi­njal na Boga.

5


S kole­gi zoolo­gi nisem niko­li imel nobe­nih težav. Nasploh so znan­stve­ni­ki pri­ja­telj­ska in mar­lji­va dru­šči­na ate­istič­nih pivo­piv­cev, ki neneh­no razmiš­ljajo o seksu, šahu in bej­zbo­lu, če se ravno ne ubadajo z znanos­tjo. Naj se pohva­lim, da sem bil odli­čen ­štu­dent. Štiri leta zapovrs­tjo sem bil zve­ zda Kolidža sv. Mihaela. Pobral sem prav vse nagra­de, kar jih pode­lju­je odde­lek za zoolo­gi­jo. Na oddel­ku za ver­ske štu­di­je sicer nisem dobil nobe­ne, a le zato, ker jih tam ne pode­lju­je­jo (vsi vemo, da nagra­je­va­nje poglab­lja­nja v vero ni v pri­stoj­ no­sti smrt­ni­kov). Malo je manj­ka­lo, pa bi si pri­pel celo aka­dem­sko meda­ljo gene­ ral­ne­ga guver­ner­ja, naj­viš­je štu­dent­sko odli­ko­va­nje toront­ske uni­ver­ze, ki so ga pre­je­li že šte­vil­ni ugle­dni Kanadčani. Pred nosom mi ga je spe­ljal bre­zbo­žen rde­ če­li­čen poba volov­ske­ga vratu in nezno­sno dobro­volj­ne nara­ve. Misel na to me še danes rahlo zaske­li. Kdor je veli­ko pre­tr­pel, se mu zdi sle­ her­na dodat­na bole­či­na obu­pna, pa hkra­ti banal­na. Moje živ­lje­nje je kot memen­to mori kake­ga kla­sič­ne­ga evrop­ske­ga sli­ka­rja: neneh­no imam ob sebi loba­njo, ki me z zlo­hot­nim reža­njem opo­mi­nja na gro­tes­k­nost člo­ve­ške časti­hle­pno­sti. In ven­dar se tej loba­nji po­sme­hu­jem. Pogledam jo in rečem: »Napačnega si se loti­la. Morda ti ne ver­ja­meš v živ­lje­nje, jaz pa ne ver­ja­mem v smrt. Poberi se!« Zahihita se in poma­kne še bliže, kar me sploh ne pre­se­ne­ti. Smrt živ­lje­nju ni veno­mer za peta­mi zara­di biolo­ške nuje, tem­več iz zavi­sti. Življenje je tako čudovi­to, da se je vanj zalju­bi­la. Ljubosumna je in posest­ni­ška. Pograbi vse, kar more. Ampak živ­lje­nje se zla­hka izvi­je iz pri­me­ža večne poza­be. Žrtvuje le lupi­no, ki pa je nepo­memb­na, tako da ­žalost mine, kot pre­ide senca obla­ka. Rde­ čelični fant je nato dobil še ­zeleno luč odbo­ra za Rhodesove šti­pen­di­je. Rad ga imam in upam, da ga je štu­dij na Oxfordu vse­stran­sko obo­ga­til. Če me Lakšmi, bogi­nja boga­stva, kdaj veli­ko­duš­no obda­ri, bo Oxford peti kraj po vrsti, ki si ga bom šel ogle­dat, pre­den odi­dem v več­nost. Še prej pa bi rad ­obiskal Meko, Vara­ nasi, Jeruzalem in Pariz. O svoji slu­žbi ne bom izgub­ljal besed. Naj povem le, da je kra­va­ta zanka, ki nepre­vi­dne­ga člo­ve­ka mimo­gre­de zada­vi, pa ­čeprav navi­dez pro­sto visi. Kanado obo­žu­jem. Pogrešam indij­sko vro­či­no, hrano, hišne kuščar­je na ste­ nah, črno-bele mu­zi­kale, zablo­de­le krave na uli­cah, ­krakanje vran in celo pre­no­se tekem v kri­ke­tu, ven­dar Kanado obo­žu­jem. To je kra­sna, za zdrav razum znat­no

6


pre­mr­zla deže­la, posel­je­na s sočut­ni­mi, bistri­mi ljud­mi z nemo­go­či­mi pri­če­ ska­mi. Sploh pa se v Pondicherry nimam k čemu vrni­ti. Richard Parker je ostal z menoj. Nisem poza­bil nanj. Si ­drznem reči, da ga pogre­šam? Ja. Pogrešam ga. V ­sanjah se mi še vedno pri­ka­zu­je. No, moje sanje so veči­no­ma more, pa kljub temu so pre­že­te z lju­be­zni­jo. Človeško srce je pač čuda­ ško. Še vedno ne razu­mem, kako me je mogel tako brez­bri­žno zapu­sti­ti. Odšel je brez kakrš­ne­ga­ko­li slo­ve­sa, ne da bi se ­enkrat sam­krat ozrl. To boli, kot bi mi kdo zasa­dil seki­ro v srce. Zdravniki in ­sestre bol­niš­ni­ce v Mehiki so bili z menoj never­jet­no pri­ja­zni. Sotrpini prav tako. Ko so obo­le­li za rakom in ­poško­do­va­ni v pro­met­nih nesre­ čah sli­ša­li, kaj se mi je zgo­di­lo, so vzeli ber­gle ali zle­zli na vozič­ke in me pri­šli pogle­dat. Nekateri z dru­ži­na­mi vred. Ker nihče ni znal angle­ško, jaz pa ne govo­ rim špan­sko, so se mi smeh­lja­li, mi ­stresali roko, me trep­lja­li po glavi ter mi pri­ na­ša­li hra­no in obla­či­la. Ganili so me do nenad­zo­ro­va­nih izbru­hov sme­ha in joka. Po nekaj dneh sem se lahko posta­vil na noge in nav­k­ljub ­slabosti, omo­ti­ci in sploš­ni šib­ko­sti nare­dil dva ali tri kora­ke. Laboratorijska pre­iska­va je poka­za­la, da sem sla­bo­kr­ven in da mi hudo pri­manj­ku­je kali­ja, med­tem ko je natri­ja v krvi pre­več. Telo je zadr­že­va­lo teko­či­no, zato so mi noge gro­zo­vi­to ote­kle. Videti sem bil kot spaka s slo­nji­mi taca­mi. Imel sem gost, temno­ru­men, sko­raj rjav­kast urin. Kak teden pozne­je sem že ­povsem spo­dob­no hodil in si celo obul čev­lje, le zave­ za­ti jih še nisem mogel. Tudi koža se je za silo zace­li­la, ­čeprav imam hrbet in ­ramena še vedno ­posejana z bra­zgo­ti­na­mi. Ko sem v kopal­ni­ci prvič spet odprl pipo, me je gla­sni, obil­ni, razsi­pni curek vode tako pre­tre­sel, da se mi je zme­gli­lo pred očmi in sem se sese­del ­sestri v naroč­je. Ko sem šel v Kanadi prvič jest v indij­sko restav­ra­ci­jo, sem se hrane lotil z roka­mi. Natakar me je obso­ja­joče pre­me­ril s pogle­dom in rekel: »Ti si pa rav­no­ kar pri­plul z one ­strani luže, kaj?« Prebledel sem. Moji prsti, še tik pred tem živah­na oku­ša­la, ki so pre­ti­pa­la vsak griž­ljaj, pre­den so ga poti­sni­la v usta, so se v nje­go­vih očeh uma­za­no zrca­li­li. Otrpnili so kot tolpa zlo­čin­cev, uje­tih na delu. Nisem si jih upal obli­zni­ti. S sklon­je­no glavo sem jih obri­sal v prti­ček. Možaku

7


se niti sanja­lo ni, kako ­globoko me je pri­za­del. Njegove ­besede so se kot žeb­lji zari­le v moje meso. Pobral sem pri­bor, ki sem ga dot­lej le red­ko­kdaj upo­ra­bil. Roke so se mi tre­sle. Izgubil sem tek.

• 2. poglav­je • Živi v Scarboroughu. Droben je in vitek, visok kveč­je­mu 165 cen­ti­me­trov. Ima črne oči in črne lase, ki na sen­cih po malem sivi­jo. Star je kakih šti­ri­de­set let, več ne. Nje­ gova polt je všeč­ne kavne barve. Jeseni, ko je zunaj še prav pri­jet­no, se odpra­vi na spre­ hod do okrep­če­val­ni­ce zavit v zim­sko bundo s krzne­no kapu­co. Ima nad­vse izra­zne obra­zne pote­ze. Govori hitro in pri tem krili z roka­mi. Nikoli ne sle­po­mi­ši. Kar misli, pove narav­nost.

• 3. poglav­je • Ime sem dobil po baze­nu. Precej nena­va­dno, zla­sti glede na to, da moji star­ši niso niko­li ­marali vode. Eden oče­to­vih prvih poslov­nih part­ner­jev je bil gospod Francis Adirubasamy, ki je kmalu ­postal pravi dru­žin­ski pri­ja­telj. Klical sem ga »mama­ji«; »mama« nam­reč v tamil­šči­ni po­me­ni ,stric’, s pri­po­no »ji« pa Indijci pouda­ri­mo spo­što­va­nje in naklo­njenost. V mla­dih letih, torej davno pred mo­jim roj­stvom, je bil mama­ji vrhun­ski pla­va­lec in celo prvak Južne Indije. Vodo je imel v krvi. Ravi, moj brat, mi je nekoč pove­dal, da mama­ji ob roj­stvu ni hotel vdih­ ni­ti zraka, zato ga je moral poro­dni­čar pri­je­ti za noge in zavi­h­te­­ti nad glavo, da mu je rešil živ­lje­nje. »Pomagalo je,« je raz­la­gal Ravi in divje kro­žil z roka­mi. »Izkašljal je poro­dno vodo in zadi­hal, hkra­ti pa je sila pogna­la vso kri in meso v zgor­nji del nje­go­ve­ga tele­sa, zato je še danes tako širo­ko­pleč, noge ima pa ­povsem suh­ce­ne.« Verjel sem mu. (Ravi je bil neusmi­ljen zbad­lji­vec. Ko sem prvič sli­šal, da mama­ji­ju pravi »gos­pod Ribak«, sem mu v poste­ljo nasta­vil ­bananin olu­pek.) Celo pri šest­de­se­tih, ko je bil že malce sklju­čen in je zače­la ­težnost let vleči nje­

8


go­vo meso k tlom, je mama­ji vsako jutro sko­čil v bazen auro­bind­ske­ga temp­lja in pre­pla­val po tri­de­set dol­žin. Trudil se je nauči­ti pla­va­ti tudi mojo mamo in očeta, ven­dar je bilo naj­več, kar je izvle­kel iz njiju, da sta zabre­dla do kolen v morje in neznan­sko komič­no kri­li­la z roka­mi. Ko sta vadi­la prsni slog, sta spo­mi­nja­la na razi­sko­val­ca džun­gle, ki se pre­bi­ja­ta skozi viso­ko travo, ko pa sta se posku­si­la v krav­lu, se je zdelo, kot da teče­ta nav­zdol po str­mi­ni in ­obupano lovi­ta rav­no­tež­je. Ravi ni bil nič bolj­ši. Mamaji je moral poča­ka­ti name, da je konč­no dobil hva­le­žne­ga učen­ca. Za sedmi rojst­ni dan, ko sem po mama­ji­je­vem pre­pri­ča­nju – in na mami­no zgro­ ženost – ­postal zrel za pla­val­ca, me je odpe­ljal na obalo, raz­ši­ril roke proti morju in rekel: »To je moje dari­lo, mali.« »In potem bi te sko­raj ­utopil,« je trdi­la mama. Ostal sem vdan ­svojemu vodne­mu guru­ju. Pod nje­go­vim ­budnim vod­stvom sem ure in ure ležal na plaži, ­strigel z noga­mi in gra­bil z roka­mi po pesku ter pri vsa­kem zama­hu zasu­kal glavo in zajel sapo. Kar je bilo naj­brž vide­ti kot poča­sen posne­tek togot­ne­ga otro­ka, ki ga je popa­dlo besni­lo. Nato me je mama­ji zva­bil v vodo in me pri­dr­žal na površ­ju, jaz pa sem sku­šal pla­va­ti. Še zda­leč ni bilo tako pre­pro­sto kot na ­kopnem, toda bil je potr­pež­ljiv in znal me je spod­bu­ja­ti.

9


Ko je ugo­to­vil, da sem ­dovolj napre­do­val, sva pusti­la za seboj smeh, vre­šča­nje, ­tekanje, škrop­lje­nje in belo peno zele­no­mo­drih valov ter se odpra­vi­la v tem­pelj, kjer je bila voda pra­vo­kot­ne obli­ke, gla­di­na pred­pisano ravna, vstop­ni­na pa viso­ka. Do konca otroš­tva sem pone­delj­ko­va, sre­di­na in pet­ko­va zgod­nja jutra pre­živ­ ljal z mama­ji­jem v baze­nu. Plavalni obre­di so si sle­di­li rit­mič­no in nepre­ki­nje­no kot zama­hi pri ­dobrem krav­lu. Živo se spo­min­jam dosto­jan­stve­ne­ga star­ca, kako stoji poleg mene, dru­ge­ga za dru­gim spret­no odla­ga kose oble­ke, ­dokler se ne sleče do gole­ga, se nav­se­zad­nje diskret­no obrne ­vstran in oble­če sijaj­ne, uvo­že­ne šport­ne kopal­ke; nato se vzrav­na in je pri­prav­ljen. Epska pre­pro­stost. Učenje, ki je ­počasi pre­ra­slo v prav­ca­ti tre­ning, je bilo zelo napor­no. Vendar pa je zado­volj­stvo ob vse lahkot­nej­ših in hit­rej­ših zama­hih več kot odteh­ta­lo trud. Naposled so roke nekoč svin­če­no težko vodo sko­raj hip­no­ tič­no reza­le kot pere­sno lahko megli­co. K morju sem se vrnil sam in s peko­čo ves­tjo. Primamili so me mogoč­ni valo­vi, ki so se bu��no lomi­li na oddal­je­nih gre­be­nih, se pre­le­vi­li v pohlev­ne plju­ske in kot nežne lovke ­ovijali volj­ne­ga indij­ske­ga fan­ti­ča. Imel sem kakih tri­najst let, ko sem mama­ji­ju za rojst­ni dan poda­ril dve dol­ ži­ni ­povsem vero­do­stoj­ne­ga ­metulj­č­ka. Na cilju sem bil tako izčr­pan, da sem mu komaj še mogel poma­ha­ti. Plavanje pa ni bilo le redna dejav­nost, tem­več tudi vsa­k­da­nja tema pogo­vo­ rov, v kate­rih je bil naj­gla­snej­ši moj oče. Čim srdi­te­je se je sam upi­ral vodi, tem večji šport­ni nav­du­še­nec je posta­jal. Plavalni kle­pe­ti so bili nje­go­va spro­sti­tev po celo­dnev­nih slu­žbenih raz­pra­vah o žival­skem vrtu. Bazen se mu je zdel prav pri­ lju­dna reč, če v njem ni bilo nil­skih ­konjev. Mamaji je po zaslu­gi teda­njih kolo­ni­al­nih obla­sti za dve leti odpo­to­val študi­ rat v Pariz. Užival je kot še niko­li. Bilo je v tri­de­se­tih prejš­nje­ga sto­le­tja, ko so si Francozi vsaj tako vneto pri­za­de­va­li pofran­co­zi­ti Pondicherry kot Bri­tanci poan­ gle­ži­ti pre­osta­lo Indijo. Ne spo­min­jam se natan­ko, kaj je mama­ji študi­ral; zdi se mi, da nekaj v zvezi s trgo­vi­no. O ­tistih dneh je znal pri­po­ve­do­va­ti enkrat­ne zgod­be, ki pa niso imele nič ­opraviti ne s štu­di­jem, ne z Eifflovim stol­pom, ne z Louvrom in ne s kavar­ni­ca­mi na Elizejskih ­ po­l­janah. Prav vse so se nam­reč

10


vrte­le okrog pla­val­nih baze­nov in pla­val­nih tekmo­vanj. Njegova pri­ljub­lje­na tema je bil, med dru­gim, »Piscine Deligny«, naj­sta­rej­ši ­pariški bazen, ki so ga odpr­li dav­ne­ga leta 1796. Deligny je bil prav­za­prav nekak­šen splav, zasi­dran na Seni tik ob Quai d’Orsayju, in ven­dar je leta 1900 celo ­gostil olim­pij­ska tek­mo­ va­nja. Žal Mednarodna pla­val­na zveza ni pri­zna­la no­be­­ne­ga izmed teda­njih dosež­kov, ker se je izka­za­lo, da je bil bazen za šest met­rov ­ predolg. Vodo so črpa­li vanj narav­nost iz reke. Neprečiščeno in neogre­va­no. »Bila je ­ledena in svinj­ ska,« je pri­po­vedoval mama­ji. »Najprej je pre­po­to­va­la vse mesto in se dodo­bra usmra­di­la. Kot da to ne bi bilo ­dovolj, so se hodi­le v bazen nama­kat mno­ži­ce Pari­ža­nov. Navsezadnje je bila popol­no­ma ostu­dna.« Da bi pod­kre­pil svojo trdi­ tev, je v zarot­ni­škem šepe­tu nave­del nekaj straš­lji­vih podrob­no­sti in nam zago­to­ vil, da je raven oseb­ne higi­ene pri Francozih never­jet­no nizka. »Ampak Deligny sploh ni bil naj­slab­ša ­možnost, kje pa. Na Bain Royalu, reci­mo, ki je bil prav tako nekakš­na latri­na na Seni, je bilo dosti huje. Tam niti crk­nje­nih rib niso pobra­li iz vode.« Olimpijski bazen je pač olim­pij­ski bazen, zato mu gre nesmrt­na slava. Tudi če bi šlo za gre­zni­co, bi mama­ji o Delignyju govo­ril z lju­be­čim smeh­lja­ jem. Malce bolje se je pla­val­cem godi­lo na kopa­li­ščih Château-Landon, Rouvet in Boulevard de la Gare, ki so bila pokri­ta in odpr­ta vse leto. Vodo so pri­do­bi­va­li s kon­den­za­ci­jo pare, ki je gnala ­stroje oko­li­ških ­tovarn, zato je bila čistej­ša in top­ lej­ša. Vendar pa sta bili tudi za te ­bazene zna­čil­ni pre­cejš­nja uma­za­ni­ja in gneča. »Včasih se mi je zazde­lo, da pla­vam skozi roj meduz, taka plast pljun­kov je pre­kri­ va­la gla­di­no,« se je hah­ljal mama­ji. Povsem druga pesem so bili Hébert, Ledru-Rollin in Butte-aux-Cailles. Ta sodob­na, svet­la, pro­stor­na kopa­li­šča, kate­rih ­bazene je pol­ni­la voda iz arte­ških vod­nja­kov, so se upra­vi­če­no imela za para­dne konje. Seveda bi bil greh ­govoriti o ­pariških ­bazenih, pa ­pozabiti na Tourelles, še eno pri­zo­rišče olim­pij­skih pla­val­ nih obra­ču­nov, zgra­je­no pose­bej za igre leta 1924. In še veli­ko je takih, ki bi si zaslu­ži­li omem­bo. Vendar pa se v mama­ji­je­vih očeh prav noben ni mogel ­meriti s prvim in edi­ nim, s »Piscine Molitor«, ki je bil zanj nespor­ni kralj med ­bazeni, šte­vil­ka ena ne le v Parizu, tem­več v vsem civi­li­zi­ra­nem svetu.

11


Ilustrirana izdaja

Yann Martel Bil sem osirotel in popolnoma sam sredi Tihega oceana. Visel sem na kosu lesa, medtem ko je name z ene strani pre탑al tiger, z druge morski psi, od vsepovsod pa neurje.

Ilustriral Tomislav Torjanac

Yann Martel

Ilustriral Tomislav Torjanac

PI oprema.indd 1

4/17/09 12:55:09 PM


Pijevo zivljenje