Page 1


Naslov izvirnika: Match Me If You Can © 2005 by Susan Elizabeth Phillips © za slovensko izdajo Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2010. Vse pravice pridržane.

Prevedla Breda Konte

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111(73)-311.2 PHILLIPS, Susan Elizabeth Lov na nevesto / Susan Elizabeth Phillips ; [prevedla Breda Konte]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2010. - (Zbirka Oddih) Prevod dela: Match me if you can ISBN 978-961-01-1067-5 248144896 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.


Susan Elizabeth Phillips

Lov na

nevesto


P

Prvo poglavje

P

Annabelle ne bi zamujala na sestanek s Pitonom, če ne bi pod svojim avtom našla negibnega telesa. Le bosa, umazana stopala so gledala izpod starega shermana, ki ji ga je zapustila babica. Zelo previdno je pogledala pod avto in ugotovila, da stopala pripadajo brezdomcu, ki so ga vsi poznali samo po vzdevku Miš. V soseščini njenega Wicker Parka je slovel po pomanjkljivi osebni higieni in ljubezni do cenenega vina. Prazna steklenica z navojem je ležala poleg prsi, ki so se dvigale in spuščale v ritmu glasnega smrčanja. V hipu jo je prešinila misel, da bi z avtom nekako obšla ležečega brezdomca. To je kazalo, kako pomemben je bil zanjo sestanek s Pitonom. Vendar je bilo v ozki ulici premalo prostora. Za sestanek ob enajstih se je začela pripravljati in oblačiti dovolj zgodaj, vendar so se pred njo ves čas pojavljale ovire. Začelo se je z gospodom Bronickim, ki jo je ujel pri vhodnih vratih in je ni hotel izpustiti, dokler

P 5


ni povedal, kar se je namenil. Zaenkrat je še ni skrbelo, le Miša mora nekako spraviti izpod avta. Z nogo se je rahlo dotaknila njegovega gležnja in pri tem opazila, da mešanica lepila in Hersheyjevega čokoladnega sirupa, s katero je v naglici prekrila prasko na svojih najljubših sandalih s paski, ni povsem prekrila škode. »Miš?« Ni se zganil. Zdaj ga je podrezala malo bolj odločno. »Zbudi se, Miš. Spravi se stran.« Nobenega odziva. Nastopil je čas za ostrejše ukrepe. Spačila se je, ko se je sklonila, prijela za umazano stopalo in ga stresla. »Daj no, Miš, zbudi se!« Nič. Lahko bi bil mrtev, če se ne bi slišalo njegovo hropeče smrčanje. Še močneje ga je stresla. »To je najpomembnejši dan v mojem poslovnem življenju in res bi ti bila hvaležna, če bi malo sodeloval.« Toda Miša sodelovanje očitno ni zanimalo. Poskusiti mora drugače. S stisnjenimi zobmi je previdno potegnila navzgor krilo iz nežno rumene surove svile, ki ga je kupila dan prej na razprodaji, in počepnila zraven odbijača. »Če ne prideš takoj ven, bom poklicala policijo.« Miš je zahropel. S petami se je uprla v tla in močno potegnila za umazane gležnje. Jutranje sonce ji je grelo glavo. Miš se je obrnil le toliko, da se je z ramo zagozdil ob podvozje. Znova ga je potegnila. Čutila je, kako se ji je pod suknjičem bela

P 6


bluza brez rokavov, ki jo je izbrala, da bi poudarila babičine viseče biserne uhane, začela lepiti na kožo. O laseh pa raje sploh ni premišljevala. Ravno danes ji je zmanjkalo gela za oblikovanje pričeske. Upala je, da ji bo star, skoraj industrijski lak, ki ga je našla pod umivalnikom, pomagal krotiti nagajive rdeče kodre, ki so ji vedno grenili življenje, posebej med vlažnimi chicaškimi poletji. Če ji v petih minutah ne uspe spraviti Miša izpod avta, bo v hudi kaši. Stopila jo do vrat na voznikovi strani. V kolenih ji je zaškrtalo, ko je znova počepnila in se mu z odprtimi usti zazrla v obraz. »Miš, zbudi se vendar. Ne moreš ostati tukaj.« Umazana veka se je za hip razprla in se v trenutku spet zaprla. »Poglej me.« Podrezala ga je v prsi. »Če prideš ven, ti dam pet dolarjev.« Njegova usta so se zganila in iz njih se je zaslišal hropeč glas, ki ga je pospremil potoček sline: »Stran pejd.« Zaradi zadaha so se ji zasolzile oči. »Le zakaj te je moralo ravno danes zmanjkati pod avtom? In zakaj ravno pod mojim? Zakaj ne pod avtom gospoda Bronickega?« Gospod Bronicki je živel na drugi strani uličice in svoj upokojenski čas zapravljal tako, da je Annabelle na sto načinov spravljal ob pamet. Zmanjkovalo ji je časa in začela jo je grabiti panika. »Te zanima seks? Če prideš ven, se mogoče lahko pogovoriva o tem.« Še več pocejene sline in smrdečega prhanja. Stvar je bila brezupna. Skočila je pokonci in stekla proti hiši.

P 7


Deset minut pozneje ga je z odprto pločevinko piva le uspela zvabiti izpod avta. To ni bil njen najboljši trenutek. Ko ji je uspelo spraviti shermana iz ozke ulice na cesto, ji je ostalo le še enaindvajset minut, da se pridruži prometu na Zanki in najde parkirni prostor. Noge je imela umazane, bluza je bila zmečkana, in ko je odpirala pločevinko piva, si je zlomila noht. Zdaj se ji dobra dva kilograma dodatne teže, ki ju je pridobila po babičini smrti, nista zdela več tak problem. 10.39 Zaradi gradnje na Kennedyjevi hitri cesti ni hotela tvegati in se je raje odločila za Division. V vzvratnem ogledalu je videla, kako se je še en koder izmaknil prijemu laka za lase, na čelu pa so se ji lesketale kapljice potu. Da bi se izognila še enemu delovišču na cesti, je zavila na Halsted. Medtem ko se je s shermanom, ki je spominjal na tank, prebijala skozi promet, si je z mokro papirnato brisačo, ki jo je v naglici pograbila v kuhinji, drgnila umazane noge. Le zakaj babi ni mogla voziti kakšne majhne honde civic namesto te požrešne, muhaste pošasti? Annabelle je bila zelo majhne postave, zato je morala sedeti na blazini, da je videla čez volan. Babica ni uporabljala blazine, vendar tudi vozila ni skoraj nikoli. Po dvanajstih letih rabe je bilo na števcu le nekaj več kot šestdeset tisoč kilometrov. Prednjo se je vrinil taksi. Pritisnila je na hupo in začutila, kako se ji je med prsi pocedil znoj. Pogledala je

P 8


na uro. Deset do enajstih. Poskušala se je spomniti, ali je po prhanju uporabila dezodorant. Seveda ga je. Vedno ga uporabi. Dvignila je roko, da bi se prepričala, toda v hipu, ko je poduhala, je zapeljala čez luknjo v cesti in se z usti dotaknila svetlo rumenega reverja jopiča, na katerem je ostala razmazana sled šminke. V obupu je kriknila in čez širok sopotnikov sedež segla po torbici, ki se ji je izmaknila in padla v veliki kanjon pod sedežem. Prižgala se je rdeča luč na semaforju v križišču cest Halsted in Chicago. Lasje so se ji lepili na tilnik in še nekaj kodrov je ušlo nadzoru. Poskušala je z jogijskim dihanjem, vendar je bila na tečaju samo enkrat in ji to ni kaj dosti pomagalo. Le zakaj je moralo Miša zmanjkati pod njenim avtom prav v trenutku, ko je šlo za njeno poslovno prihodnost? Uspelo se ji je priplaziti v Zanko. Minuta do enajstih. Še več večnih chicaških del na cesti. Zapeljala je mimo Daleyjevega centra. Danes ni imela časa, da bi se kot po navadi vozila po ulicah, dokler ne bi našla parkirnega mesta, ki bi bilo dovolj veliko za njen avto. Raje se je zapeljala v prvo pregrešno drago garažo, ki jo je našla, vrgla ključe shermana uslužbencu in stekla ven. Pet minut čez enajsto. Ni treba zganjati panike. Preprosto bo razložila, kako je bilo z Mišem. Piton bo gotovo razumel. Ali pa morda ne. Ko je vstopila v visoko poslovno zgradbo, je vanjo buš­ nila klima. Osem čez enajsto. Dvigalo je bilo hvala bogu prazno. Pritisnila je gumb za štirinajsto nadstropje.

P 9


»Ne dovoli, da te prestraši,« ji je po telefonu svetovala Molly. »Piton se hrani s strahom.« Molly je lahko govoriti. Ona sedi doma s privlačnim možem nogometašem, z lastno bleščečo kariero in dvema ljubkima otrokoma. Vrata so se počasi zaprla. V zrcalu na steni je zagledala svojo podobo in obupano zastokala. Kostim iz surove svile je bil ves pomečkan, krilo je bilo ob strani umazano, madež od šminke na reverju pa je bil viden kot utripajoča božična priponka. Najhujši od vsega pa so bili njeni lasje, ki so koder za kodrom zlezli izpod lakastega prijema in ji zdaj viseli ob obrazu kot posteljne vzmeti, ki jih je nekdo odvrgel skozi okno na ulico ter jih prepustil rjavenju. Kadar je bila nezadovoljna s svojim videzom – ki ga je celo njena mama opisala le kot 'prijeten' –, se je opomnila, da je lahko za marsikaj hvaležna. Imele je lepe oči barve medu, goste trepalnice in svetlo, čisto polt – če si odštel nekaj deset pegic. Toda še tako pozitivno razmišljanje ni moglo pojave, ki je strmela vanjo iz ogledala, opisati drugače kot strašljivo. Hitro si je zataknila nekaj kodrov za ušesa in si skušala pogladiti krilo, vendar so se vrata odprla, preden ji je uspelo popraviti nastalo škodo. 11.09 Pred seboj je zagledala stekleno steno, na kateri je z zlatimi črkami pisalo CHAMPIONOV ŠPORTNI MENEDŽMENT. Pohitela je po preddverju, pokritem s pre-

P 10


progo, in skozi vrata z umetelno izdelano kljuko. V recepciji je bil usnjen kavč in nekaj foteljev, okvirjene športne zanimivosti in velik televizijski zaslon, na katerem se je brez glasu odvijala bejzbolska tekma. Receptorka je imela jekleno sive kratke lase in stisnjena usta. Prek polovičnih očal z modrim kovinskim okvirjem je premerila Annabellino razmršeno pojavo. »Želite?« »Annabelle Granger. Domenjena sem s Pito … z gospodom Championom.« »Žal ste prepozni, gospodična Granger.« »Samo deset minut.« »Teh deset minut je bil edini čas v urniku gospoda Championa, ki bi vam ga lahko namenil.« Njen sum je bil potrjen. Na sestanek z njo je pristal le, ker je bila Molly tako vztrajna, on pa se ni hotel zameriti ženi svoje zelo pomembne stranke. Obupano se je ozrla na stensko uro. »V resnici sem zamudila le devet minut, ostala mi je še ena.« »Žal mi je.« Receptorka se je obrnila k svojemu računalniku in začela tipkati. »Ena minuta,« je moledovala Annabelle, »le toliko vas prosim.« »Ničesar ne morem narediti.« Annabelle je potrebovala ta sestanek, in to takoj. Obrnila se je na peti in se pognala proti lesenim vratom na drugi strani recepcije. »Gospodična Granger!« Znašla se je na odprtem hodniku, ki je imel na vsaki strani po dve pisarni. V eni sta bila dva mlada poslovne-

P 11


ža v obleki in kravati. Ne da bi se zmenila zanju, se je podala proti veličastnim vratom iz mahagonija na sredini in obrnila okroglo kljuko. Pitonova pisarna je izžarevala bogastvo: lakirane stene iz žada, debela preproga barve mahu, oblazinjeno pohištvo različnih odtenkov zelene barve, poudarjeno s temno rdečimi blazinami. Na steni za kavčem je viselo več dokumentarnih fotografij in športnih spominkov, poleg njih pa že rahlo zarjavela bela kovinska tabla z napisom BEAU VISTA. Zelo primerno – v primerjavi s stekleno steno s pogledom na Michigansko jezero. Piton je sedel za elegantno pisalno mizo v obliki črke U, stol z visokim naslonjalom je bil obrnjen proti jezeru. S pogledom je ošinila najnovejši tip računalnika, majhen namizni BlackBerry in tehnološko dovršeno telefonsko postajo z dovolj gumbi, da bi z njihovo pomočjo pristalo največje letalo. Brezžična slušalka je ležala na mizi, Piton je govoril naravnost v slušalko. »Denarna ponudba za tri leta je dobra, po drugi strani pa ni, če pogodbo lahko predčasno prekinejo,« je govoril z globokim, odločnim glasom. »Vem, da je tvegano, toda če podpišeš le za eno leto, lahko pozneje iščemo najboljšega ponudnika.« Opazila je močno, zagorelo dlan, masivno ročno uro in dolge prste, ki so oklepali slušalko. »V končni fazi pa je odločitev tvoja, Jamal. Jaz ti lahko le svetujem.« Vrata za njo so se sunkovito odprla in v pisarno je nasršeno privršala receptorka. »Oprosti, Heath. Ušla je mimo mene.«

P 12


Piton se je s stolom počasi obrnil in Annabelle se je zazdelo, kot bi jo kdo udaril v trebuh. Videti je bil strog, z oglato čeljustjo, in vse na njem je govorilo, da gre za nesramnega človeka, ki se je sam povzpel iz nič – za grobijana, ki je nekajkrat pogrnil v šoli očarljivosti, a mu je končno le uspelo. Gosti, kodrasti lasje so po barvi spominjali na steklenico piva. Imel je raven, samozavesten nos in poudarjene temne obrvi, od katerih je eno pri koncu prekinjala bleda brazgotina. Njegova odločna, lepo izoblikovana usta so kazala, da ne prenaša bedakov in je predan trdemu delu, ki že meji na obsedenost in morda celo – čeprav si je to morda le domišljala – odločnost, da bo pred petdesetim letom postal lastnik hišice v bližini St. Tropeza. Če ne bi bilo nekaj rahlih nepravilnosti v potezah njegovega obraza, bi lahko rekla, da je čudovit. Tako pa je bil le na smrt čeden. Le zakaj tak moški potrebuje ženitno posrednico? Še vedno je govoril po telefonu, vendar je usmeril pogled vanjo. Oči so bile zelene kot stodolarski bankovec, vendar se je v kotičkih nakazovalo nezadovoljstvo. »Za to me plačuješ, Jamal.« Na hitro je ošinil Annabellino razmršeno pojavo in grdo pogledal receptorko. »Popoldne se bom pogovoril z Rayem. Pazi na svojega hammerja in povej Audette, da ji bom poslal še en zabojček kruga grande cuvée.« »Tvoj domenek ob enajstih,« je rekla receptorka, ko je odložil slušalko. »Povedala sem ji, da je prepozna.« Odrinil je časopis Pro Football Weekly. Dlani je imel široke, nohte pa čiste in lepo urejene. In vendar si jih ni

P 13


bilo težko predstavljati umazane od motornega olja. Annabelle je opazovala vzorčasto mornarsko modro kravato, ki je verjetno stala več kot vsa njena oprava, odlično se prilegajočo svetlo modro srajco, ki je bila zagotovo narejena po meri, da so šla vanjo njegova široka ramena, in je bila v ozkem pasu kot ulita. »Očitno ne zna poslušati.« Ko se je presedel, je opazila, kako se srajca tesno prilega širokemu prsnemu košu. Ob tem se je z nelagodjem spomnila gimnazijske lekcije o pitonih. Svoj plen pogoltnejo cel. Najprej glavo. »Hočeš, da pokličem varnostnike?« je vprašala receptorka. Svoj plenilski pogled je uprl v Annabelle, ki se ji je spet zazdelo, da jo je nekdo udaril v trebuh. Čeprav se je potrudil in obrusil ostre robove, se je še dalo zaslutiti barskega pretepača. »Mislim, da ji bom kos.« V hipu se je zavedla svoje seksualnosti – to je bilo nekaj tako neprimernega, nezaželenega in v tako nepravem času, da se je spotaknila ob enega od stolov. Nikoli se ni počutila dobro v družbi pretirano samozavestnih moških. Tokrat pa se je zavedala, da mora na tega narediti še poseben vtis, zato je tiho preklinjala svojo nerodnost, zmečkani kostim in razmršene lase. Molly ji je svetovala, naj bo napadalna. Sam si je izbojeval pot na vrh, eno stranko za drugo. Edino čustvo, ki ga Heath Champion razume, je kruta napadalnost. Toda Annabelle po naravi ni bila agresivna. Izkoriščali so jo vsi, od bančnih uslužbencev do taksistov. Prejšnji teden je izgu-

P 14


bila bitko v spopadu z devetletnikom, ki ga je ujela, kako brca njen avto. Celo njena družina – posebej njena družina – jo je na vse mogoče načine zatirala. In tega je bila do grla sita. Sita je bila ponižanj, izkoriščanja in občutka, da je zguba. Če se zdaj umakne, kje se bo vse to končalo? Vzdržala je pogled denarno zelenih oči in se zavedla, da je nastopil čas, ko mora poseči v genski bazen Grangerjev ter se pripraviti na spopad. »Pod mojim avtom je ležal mrlič.« To je bilo skoraj res. Miš je bil mrtva teža. A žal to na Pitona ni napravilo vtisa. Verjetno je imel na vesti toliko trupel, da ga je začelo dolgočasiti vse v zvezi z njimi. Globoko je zajela sapo. »In vsa ta birokracija. Zaradi tega sem zamudila. Sicer bi bila točna. Sem zelo profesionalna.« In takrat ji je zmanjkalo sape. »Smem sesti?« »Ne.« »Hvala.« Sesedla se je na najbližji stol. »Vi pa res ne poslušate, kajne?« »Kaj?« Dolgo časa je strmel vanjo, potem pa naročil receptorki, naj odide. »Silvija, za pet minut zadrži vse moje klice, razen če se oglasi Phoebe Calebow.« Ženska je odšla, on pa je vdano zavzdihnil. »Domnevam, da ste Mollyjina prijateljica.« Celo njegovi zobje so vzbujali strah: bili so močni, oglati in bleščeče beli. »S faksa se poznava.« S prsti je bobnal po mizi. »Nočem biti nesramen, vendar boste morali pohiteti.«

P 15


Le koga vleče za nos? V nesramnosti prav uživa. Predstavljala si je, kako na kolidžu z njegove roke skozi okno internata binglja kakšen računalniški čudak ali se smeji jokajočemu, morda celo nosečemu dekletu. Vzravnala se je, da bi delovala bolj samozavestno. »Sem Annabelle Granger iz agencije Pravi za vas.« »Ženitna posrednica.« Prsti so bobnali naprej. »Imam se za osebo, ki omogoča sklepanje zakonov.« »Kaj res?« Njegove oči so spet zavrtale vanjo. »Molly mi je rekla, da se vaša agencija imenuje nekaj podobnega kot Poroke z Myrno.« Prepozno, pozabila je, da je v pogovoru z Molly spregledala to podrobnost. »Poroke z Myrno je v sedemdesetih letih osnovala moja babica. Pred tremi meseci je umrla. Zdaj jo posodabljam. Agenciji sem dala tudi novo ime, ki odraža našo filozofijo osebnega pristopa.« Oprosti, babi, toda to sem morala narediti. »Kako velika pa je ta vaša agencija?« En telefon, en računalnik, babičina zaprašena omara za shranjevanje map in ona. »Obvladljiva je. Prepričana sem, da je majhnost pogoj za prožnost.« Hitela je pojasnjevati naprej. »Čeprav je bila agencija babičina, sem primerno usposobljena za njen prevzem.« Njena usposobljenost so bile diploma prve stopnje iz gledališča na univerzi Northwestern, ki je ni nikoli uradno uporabila, kratko službovanje v internetnem podjetju, ki je šlo v stečaj, partnerstvo v propadli trgovini s spominki in nazadnje delo v agenciji za zaposlovanje, ki je postala žrtev gospodarskih razmer.

P 16


Naslonil se je nazaj. »Povedal bom naravnost, da obema prihranim čas. Pogodbo sem že sklenil s Portio Powers.« Annabelle je bila pripravljena na to. Portia Powers, lastnica Posredništva za vplivne, je vodila najbolj ekskluzivno ženitno posredovalnico v Chicagu. Svoj imperij je zgradila z nudenjem uslug najvplivnejšim poslovnežem, izbirčnim moškim, ki so bili preveč zaposleni, da bi si našli žene, s katerimi bi se postavljali, in dovolj bogati, da so plačevali njene vrtoglave honorarje. Powersova je imela dobre zveze, bila je napadalna, o njej se je širil glas, da je brezobzirna. Toda to je bilo mnenje njenih tekmecev in je verjetno izviralo iz poslovne ljubosumnosti. Annabelle si o njej še ni ustvarila mnenja, ker je ni še nikoli srečala. »Vem za vašo pogodbo, vendar to še ne pomeni, da ne morete uporabiti uslug agencije Pravi za vas.« Pogledal je na utripajoče lučke na telefonu in se razdraženo namrščil. »Le zakaj bi se ukvarjal z vami?« »Zato ker se bom za vas potrudila bolj, kot si lahko predstavljate. In ker vas bom predstavila skupini žensk, ki so pametne in so že nekaj dosegle, žensk, ki vas po začetnem navdušenju ne bodo dolgočasile.« Dvignil je obrvi. »Torej me tako dobro poznate?« »Gospod Champion …« To zagotovo ne more biti njegovo pravo ime. »Očitno ste navajeni biti v družbi lepih žensk, in prepričana sem, da ste imeli številne priložnosti za poroko z eno izmed njih. Vendar je niste izkoristili. To mi pravi, da si želite spoznati ne le lepo ženo, ampak tako, ki bo imela še več drugih dobrih lastnosti.«

P 17


Zbirka Oddih Urednica Ana Ugrinović

Susan Elizabeth Phillips LOV NA NEVESTO Prva izdaja Prevedla Breda Konte Logotip zbirke oblikovala Danijela Grgič Tehnično uredila in oblikovala Petra Jerič Fotografija na naslovnici Shutterstock Mladinska knjiga založba, d. d., Ljubljana 2010 Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Miha Kovač Tisk Korotan – Ljubljana, d. o. o. Naklada 2400 izvodov


Lov na nevesto  

Čeprav je rdečelasa Anabelle privlačna in prikupna ženska, njena starša in uspešna starejša brata v njej vidijo le zgubo, saj ne zna zasluži...