Page 1


Naslov izvirnika: De weduwnaar © Ray Kluun 2006 © za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2009. Vse pravice pridržane.

Prevedla Tanja Mlaker

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.112.5-311.2 KLUUN Vdovec / Kluun ; [prevedla Tanja Mlaker]. - 1. izd. Ljubljana : Mladinska knjiga, 2009. - (Zbirka Oddih) Prevod dela: De weduwnaar ISBN 978-961-01-0875-7 244485120 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.


Kluun Vdovec


Za Evo


Light up, light up / As if you have a choice / Even if you can not hear my voice / I’ll be right beside you dear Snow Patrol, Run (Final Straw, 2004)


Vsebina

Prolog. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9 Prvi del Stijn. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 15 Drugi del Stijn & Luna in Roos. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 145 Tretji del Stijn & Luna . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 169


Prolog

Ura je osem zjutraj. Pridružim se vrsti čakajočih. Iz letala sva izstopila zadnja. Vsi drugi potniki so pred nama. Luna še napol spi in mi položi glavo na ramo. Ko jo previdno prestavim z leve na desno, zavoham močan duh po znoju izpod svoje pazduhe. Čez dobre pol ure prideva na vrsto. Zasliševalne metode avstralskega uradnika bi bile na pravem mestu tudi v Nemčiji pred nekaj desetletji. Potni list. »Za hip te moram postaviti na tla, srček.« Svojo hčer posadim na vrh vozička s prtljago, potem pa potegnem na dan potni list in ga izročim uradniku. Ta ga začne počasi prelistavati. To bo pa dolgo trajalo. V ročni prtljagi poiščem liziko za Luno. »Si utrujena?« Prikima. »Ko bova prevzela avtodom, boš lahko spet spala.«

9


Uradnik najprej pogleda mojo fotografijo, potem pa se osorno zazre vame. In spet v fotografijo. Že zdaj se počutim krivega. Lista naprej, do Lunine fotografije, in me ponovno pogleda. Kaj bova počela v Avstraliji. Lepo te prosim, kako pa naj to vem. »Holiday.« Kako dolgo. »Nekaj mesecev.« Koliko mesecev. »Eh … tri? Štiri? Mogoče celo pet, če dovolite.« Ali ga imam za norca. To sem pa za hip pozabil: nikoli se ne delaj pametnega pred vratarjem. Vizum velja šest mesecev. Niti dan dlje. Understood, mate? Ja. Prav. Kam grem. Naokrog. S hčerko. Kam? Od severa proti jugu, ob obali. Ali mu lahko pokažem povratno vozovnico. Koliko denarja imava pri sebi. Kako bova potovala. Kje bova prenočevala. Kje bova preživela prvo noč. Ali lahko pokažem rezervacijo. V kateri državi sva bila nazadnje. Tajska. Tajska?!? O. Napačen odgovor.

10


Naj si natančno preberem besedilo na njegovem okencu. Tukaj je našteto vse, kar je prepovedano. Alkohol, droga, orožje, pornografija, živila. Ob tem seznamu me zgrabi rahla panika. Izjavim, da nimava ničesar za prijavit. Ali imava s seboj predmete iz Tajske, vpraša urad­ nik. Eh … mislim, da ne. Mislim ali zagotovo vem, da ne? Vem. Mislim, da. Torej nobenih živil? Ne. Tudi nobenega sadja? Nobenega sadja, ne. Zagotovo? Ja. Nobenih živil torej? Uradnik pogleda Luno, ki vsa zadovoljna liže liziko. O. Kaj ne vem, da je kaznivo dejanje, če lažeš immigration officerju on duty? Ves rdeč od sramu potegnem iz torbe odprto vrečko z lizikami in mu jo izročim. Uradnik gleda Luno. Proseče se zazrem vanj, vendar zmaje z glavo. »Srček, gospod ne dovoli, da bi šla lizika s teboj v Avstralijo.« Luna je preveč utrujena, da bi protestirala, in odpre usta. Preden si premisli, ji brž potegnem liziko iz ust in se ozrem naokrog, kam lahko odvržem ta smrt­ no nevarni predmet.

11


Uradnik pa zaenkrat še ni povsem zadovoljen. Ali sva na Tajskem obiskala živalski vrt. Nekaj mi pravi, da je za napredovanje postopka pametno reči ne. Naj prosim odprem kovček. Zdaj se mi ne ne zdi prav primeren odgovor. Uradnik pogleda v kovček. Kaj pomeni ta pesek na mojih natikačih. S plaže. To ni dovoljeno, plaža. Nič tajske plaže v Avstraliji. Iztepsti je treba. Ne, ne tukaj, tamle. In izprati pod pipo. Ko se vrnem, sva z Luno edina v hali. Uradnik znova pregleda moj potni list. Pozorno si ogleduje žige. Vsa potovanja s Carmen. Lista naprej. Ibiza. Bangkok. Pogleda Luno. »Vaša hči?« »Ja.« Spet pogleda v moj potni list. »Kje pa je njena mama?« Prekleto. Zdaj je pa konec zajebancije. Pogledam ga naravnost v oči in za hip počakam. »Njena mama je mrtva, gospod. Imela je raka in je pred pol leta umrla.«

12


Pr vi de l

Sti jn


Ne pridi mi trkat / zaklenil sem vrata / pusti me spat / sem strt kot plata. Doe maar, Eno noč sam (4US, 1983)

ENA

Carmen zdaj že tri dni leži v dnevni sobi, brez bolečin in z zadovoljnim nasmeMaud. Stijnova bivša, iz hom na licih. Priznam, da mesta Breda pred nekaj je kdaj že bila videti lepša, leti. Zdaj je zaposlena v toda celo kot truplo se mi Frenkovem in Stijnovem zdi še kar čedna. podjetju, v reklamni agenciji Merk in Uitvoering. Maud in Anne sta jo Z leti je postala ena od zvečer naličili, zatem ko Carmeninih najboljših nas je popoldne zapustila. prijateljic. Ne prenese Tedaj smo prvič opazili napijače (postane pohotna) smešek. In – kar je bilo doin niti slučajno tabletk xtc kaj čudno – da na eno oko (pohotna²). ne miži povsem. Kot da je Citiram: »Ne upam si več pogledati Carmen v oči.« pomežiknila. Najprej se nam je to zdelo precej srh­ ljivo, toda dlje ko smo jo gledali, bolj smo bili prepričani, da je to čisto njej podobno. Zato smo jo pač pustili tako. Niti smrt ji ne more izbrisati veselja z obraza.

17


Prvo noč sem se ob pol petih zbudil. Prvikrat sem se zavedel, da Carmen nikoli več ne bo spala zraven mene. Tedaj sem se zjokal. Odšel sem v spodnje nadstropje, odprl vrata dnevne sobe, se nagnil nad krsto in tako v spodnjicah ihte gledal svojo mrtvo ženo v modri Replayevi obleki in Die­ slovi kavbojski jakni. Spodnja polovica krste je prekrita z lesenim pokrovom, zato belih Guccijevih copat ne morem videti. Steklena plošča, skozi katero je mogoče videti zgornji del njenega telesa, se lahko odpre, ampak to redkokdaj storim. Na srečo, kajti ko sem se prvo noč tako objokan sklanjal nad krsto, mi je iz nosa padla cela kepa čustev. Zdaj sem zmazek vsaj lahko obrisal samo s čistilom za steklo in s krpo, sicer pa bi moral na delo z odstranjevalcem madežev. Niti pomisliti si ne upam, da bi drgnil obleko na ženinem otrdelem telesu. Anne. Carmenina najboljša prijateljica iz Maarssena. Stijn meni, da je Anne postala mis oblačil znamke Etam. Anne je imela o Stijnu zmeraj slabo mnenje (beri: egoistična baraba, ki ne zdrži brez drugih bab), toda ko je šlo zares, se je vedno potegnila zanj. Citiram: »Carmen, sicer je neznosen, ampak te vendarle ljubi.«

Ko je Luna včeraj vprašala, ali sme pobožati mamo, sem brž odkimal. Ni se mi zdelo primerno za otroka, da bi se dotikal popolnoma hladne in toge mame. Potem bo smrt v hipu zelo oprijemljiva. Luna me je zmedeno pogledala. Zato sem se torej odločil, da moram popustiti.

18


Dvignil sem jo v naročje in jo posvaril, da bo mama zelo mrzla. Luna je stegnila rokico in potipala. Zahihitala se je. »Mama je taka kot sladoled,« je rekla. In potem me je vprašala, ali sme mami dati poljubček. No ja, če sva že pri tem, sem si mislil. Nagnil sem jo nad krsto in gledal, kako je poljubila Carmen. Luni se je to očitno zdelo najobičajnejša stvar na svetu. Z vzgojnega vidika tisti video o Sneguljčici in palčkih niti ni tako neumen. Sam nisem tako hladnokrven. Nikoli v življenju nisem čutil odpora do svoje žene, niti ko je imela menstruacijo, toda zdaj se mi zdi strašno grozljiva. Namenil sem se, da bom, medtem ko Carmen še leži doma, vsak dan položil v krsto svežo kalo, toda že prvi dan sem to krepko obžaloval. Potisniti kalo med njene hlad­ ne, otrdele roke, brrr. Najhuje je, da me vonj kal odslej ne bo več spominjal na žarečo Carmen v seksi poročni obleki, ampak na Carmen, ki mrtva leži na beli zgubani svili v krsti. Čas je, da gre pod zemljo. Saj ne, da bi se je rad znebil, ampak opažam, da se med obiski v dnevni sobi počutim vse bolj neprijetno. Seveda grem k njej nekajkrat na dan, vendar to storim iz skoraj obveznega občutka dolžnosti. Enako kot se mi godi vsako leto na zadnji pustni večer: čeprav ti ni do tega, je treba za vsako ceno iti ven. Jutri namreč ne bo več mogoče. Predvsem kadar je zraven v sobi še kdo drug, me zgrabi nelagodje. Ko sem ji včeraj dal v roke drugo kalo, je vstopila njena mama. Hočeš nočeš se je vame prikradel obču-

19


tek, da moram pokazati naklonjenost do Carmen tako, da jo javno poljubim. Z rokami sem se naslonil na krsto. Obotavljal sem se. Strah pred hladnim truplom. »Skoraj si ne upam reči, ampak slabo mi postane ob misli, da bi jo moral poljubiti,« sem nazadnje rekel tašči. »Na srečo,« mi je olajšano odgovorila. »Sem miCarmenina mama. Že dolga leta – iz prejšnjega stoletja slila, da sem edina.« – je ločena. Vedela je za Danes zjutraj se nam je Stijnove skoke čez plot, zazdelo, da Carmen ni samo a cenila je predvsem njegovo trda in hladna, ampak da ljubezen do njene hčerke. postaja tudi rahlo vijoličas­ Citiram: »Ponosna sem ta. Poklical sem pogrebnika nate, zet moj. Zdaj pa mi skuhaj kavo, fakin.« in ga vprašal, ali je povsem prepričan, da hladilna naprava pod krsto v naši dnevni sobi pravilno deluje. Da je ni po pomoti nastavil na zmrzovanje ali kaj podobnega. Pogrebnik je prišel preverit zadevo in zagotovil mi je, da je sprememba barve popolnoma normalna. Normalna, pejt se srat, sem si mislil, sicer je to res tvoj poklic, ampak sam dobro vem, kakšna je moja Carmenca, kadar z njo ni vse v redu. »Vidi se, da je življenje zdaj popolnoma izginilo, da je res truplo. In tako je tudi prav,« je rekel možakar, ko je opazil mojo zaskrbljenost, »sicer bi bilo za vas psihično neizvedljivo, da bi jo jutri pokopali.« Danes popoldne sva bila s Carmenino mamo na ogledu pokopališča Zorgvlied. Ženska, ki je prevzela najin pri-

20


Zbirka Oddih Urednica Ana Ugrinović Kluun VDOVEC Prevedla Tanja Mlaker Lektorirala Bojana Maltarič Logotip zasnovala Danijela Grgič Tehnično uredila Petra Jerič Fotografija na naslovnici Shutterstock Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2009 Predsednik uprave Milan Matos Izvršna direktorica Založništva Tina Škerlj Natisnila tiskarna Euroadria, d. o. o., Ljubljana Prva izdaja, naklada 3500 izvodov

Vdovec  

Nadaljevanje odmevnega nizozemskega romana Pride ženska k zdravniku..., ki je močno razburil tudi slovensko javnost.

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you