Issuu on Google+

N I C H O L A S

Travis Parker ima vse – dobre prijatelje, prijetno hišico in poklic, ki ga ima rad. Prepričan je, da nič ne more izboljšati njegovega popolnega samskega življenja. Dokler … dokler se v sosednjo hišo ne priseli Gabby Holland. Njuno prvo srečanje je vse prej kot prijazna dobrodošlica, saj v zraku obvisi nelagodje zaradi njegove hrupne zabave in psa bokserja, ki naj bi več kot samo »nadlegoval« njeno čistokrvno škotsko ovčarko. Toda nova soseda se vse bolj zbližujeta in Gabby se nenadoma znajde pred odločitvijo: naj ostane s svojim dolgoletnim fantom Kevinom ali pa se zaplete s Travisom? Nicholas Sparks je avtor številnih znanih romanov, med njimi so Beležnica, Ljubezen v steklenici, Viharna noč in Dragi John, ki so prevedeni v več kot 30 jezikov in so postali tudi filmske uspešnice.

29,95 €

N I C H O L A S S PA R K S

Publishers Weekly

I  z bira

»Nežna in pretresljiva ljubezenska zgodba, hitro branje. Sparksovo zadnje delo ne razočara.«

S P A R K S

I zbira


Naslov izvirnika: The Choice Copyright © 2007 by Nicholas Sparks © za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2010. Vse pravice pridržane.

Prevedla Marjeta Gostinčar Cerar

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: http://www. CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111(73)-311.2 SPARKS, Nicholas Izbira / Nicholas Sparks ; [prevedla Marjeta Gostinčar Cerar]. – 1. izd. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2010. – (Zbirka Oddih) Prevod dela: The choice ISBN 978-961-01-1254-9 250929408 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela in njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, skupaj s fotokopira­ njem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

N I C H O L A S

S P A R K S

I zbira


Dru탑ini Lewis: Bobu, Debbie, Codyju in Coleu. Moji dru탑ini.


Zahvala

Prav, kar naravnost bom povedal. Včasih mi je težko pisati zahvale, pre­ prosto zato, ker je bilo moje pisateljsko življenje obdarjeno z nekakšno poklicno trdnostjo, ki je v današnjem času ni več veliko. Kadar pre­ biram zahvale v svojih prejšnjih romanih, na primer v Ljubezni v steklenici in v Rešitvi, vidim imena ljudi, s katerimi še vedno sodelujem. Ne le da sem imel že od vsega začetka istega agenta in urednika, sode­ loval sem tudi z istimi založniki, filmskim agentom, pravnim zastop­ nikom, oblikovalcem in prodajno službo, enemu in istemu producen­ tu pa gre zahvala za tri od štirih filmskih priredb mojih romanov. To je sicer čudovito, hkrati pa se ob zahvalah počutim kot pokvarjena plošča. Vendar sem kljub temu hvaležen prav vsem. Seveda se moram – kot vedno – najprej zahvaliti Cat, svoji ženi. Poročena sva osemnajst let in sva skupaj preživela že marsikaj: pet otrok, osem psov, šest domov v treh državah, tri zelo žalostne pogre­ be različnih članov moje družine, dvanajst romanov in drugih nele­ poslovnih del. Že od vsega začetka je bilo zelo pestro in težko si pred­ stavljam, da bi vse to preživljal s kom drugim. Moji otroci – Miles, Ryan, Landon, Lexie in Savannah – počasi odraščajo; zelo rad jih imam in sem na vsakega zelo ponosen. Theresa Park, moja agentka pri Park Literary Group, je ena mojih najboljših prijateljic; s svojo inteligenco, očarljivostjo in prijaznostjo je pravi blagoslov, zato se ji zahvaljujem za vse, kar je storila zame.

7


Hvaležen sem tudi Jamie Raab, svoji urednici pri založbi Grand Central Publishing; ponosen sem, da jo lahko štejem za svojo prija­ teljico. Denise DiNovi, sijajna producentka Nepozabnega sprehoda, Ljubezni v steklenici in Viharne noči, je moja najboljša prijateljica v Hol­ lywoodu. Vedno se veselim snemanj, pa čeprav le zato, da jo lahko obiščem. David Young, nov glavni urednik pri Grand Central Publishing (no, ne več čisto nov) je moj dober prijatelj in sem mu iskreno hva­ ležen, da tako potrpežljivo prenaša mojo grdo navado, da rokopise vedno oddam šele v zadnjem trenutku. Jennifer Romanello in Edna Farley sta prijateljici, s katerima sode­ lujem že od izida Beležnice leta 1996. Hvala vama za vso pomoč! Harvey-Jane Kowal in Soni Vogel, ki sta zadolženi za korekture, se zahvaljujem za odpravljanje vseh »malih napak«, ki so očitno neizo­ gibne spremljevalke mojih romanov. Howieju Sandersu in Keyi Khayatian najlepša hvala za veliko sre­ čo, ki sem jo imel s filmskimi priredbami. Scott Schwimmer vedno skrbi zame, zato ga imam za svojega pri­ jatelja. Hvala, Scott! Najlepša hvala Martyju Bowenu, producentu Dragega Johna. Hvala tudi oblikovalcem iz Flaga za še eno čudovito naslovnico. Za konec pa hvala tudi Shannon O'Keefe, Abby Koons, Sharon Krassney, Davidu Parku, Lynn Harris in Marku Johnsonu.

8

Uvod

Februar 2007 Pravljice so posebne, kot so posebni ljudje, ki jih pripovedujejo, naj­ boljše pa so nedvomno tiste s presenetljivim koncem. Travisu Par­ kerju je to resnico v otroštvu vcepil njegov oče. Še vedno je imel v spominu njegovo podobo, ko z nasmeškom na ustnicah sedi na robu postelje, medtem ko Travis moleduje za pravljico. »Kakšno pravljico pa bi rad?« je ponavadi vprašal oče. »Najlepšo,« je vedno odgovoril Travis. Oče je ponavadi malce pomolčal, nato pa so se mu zaiskrile oči. Objel je Travisa okrog ramen in se z dramatičnim glasom podal v prav­ljico, zaradi katere je Travis bedel še dolge ure zatem, ko je oče že ugasnil luč. Vedno je šlo za pustolovščine, nevarnosti in napeta po­ potovanja po okolici obalnega mesteca Beaufort v Severni Karolini, kjer je Travis odraščal in kjer je bil še vedno njegov dom. Začuda so v večini pravljic nastopali medvedi. Grizliji, rjavi medvedi, medvedi iz otoka Kodiak na Aljaski … kar zadeva biologijo medvedov, Travisov oče ni bil preveč natančen. Najraje je imel srh vzbujajoče opise lova na ponorele severne medvede po peščenih sipinah, ki so Travisu še v zrelih letih povzročali nočne more. Toda naj ga je bilo še tako strah, je vedno znova spraševal: »In kaj je bilo potem?«

9


Za Travisa so bili tisti večeri nedolžni okruški davnih časov. Bilo mu je triinštirideset let, in medtem ko je parkiral avto pred splošno bolnišnico v Carteretu, kjer je zadnjih deset let delala njegova žena, se je spet spomnil besed, ki jih je vedno govoril očetu. Stopil je iz avta in segel po rože na zadnjem sedežu. Z ženo sta se med njunim zadnjim pogovorom sprla, in zdaj si je bolj kot vse na svetu želel vzeti besede nazaj in se opravičiti. Ni si delal utvar, da bodo rože zgladile nesporazum, vendar ni vedel, kaj naj sploh stori. Seveda se je čutil krivega zaradi tega, kar se je zgodilo, čeprav so mu vsi po­ ročeni prijatelji zagotavljali, da brez občutkov krivde ni dobrega zako­ na. Krivda namreč pomeni, da imata zakonca vest in da visoko cenita vrednote, res pa je, da jo je bolje preprečevati kot zdraviti. Prijatelji so Travisu pogosto priznavali, da na tem področju tudi sami niso brez napak, in sčasoma je prišel do spoznanja, da velja to za vse pare, kar jih pozna. Na tihem je menil, da mu prijatelji to govorijo le zato, da bi ga spravili v boljšo voljo ter ga prepričali, da nihče ni popoln in da ne sme biti prestrog do sebe. »Vsi smo zmotljivi,« so govorili, on pa se je pretvarjal, da jim verjame, vendar je vedel, da ne razumejo, kaj presta­ ja. Ne morejo razumeti. Navsezadnje ponoči še vedno spijo ob svojih ženah in od njih še nikoli niso bili ločeni cele tri mesece; ni se jim treba spraševati, ali bo njihov zakon sploh še kdaj tak kot nekoč. Medtem ko je prečkal parkirišče, je razmišljal o svojih dveh hčer­ kah, službi in ženi. Trenutno mu vse to ni bilo v prav nobeno tolažbo. Pravzaprav se mu je zdelo, da je pogorel na vseh življenjskih področ­ jih. Zadnje čase se je zdela sreča enako oddaljena in nedosegljiva kot potovanje na luno. Toda ni bilo vedno tako. Dolga leta je bil zelo sre­ čen. Toda stvari se spreminjajo. In ljudje tudi. Spremembe so neizo­ giben zakon narave, ki nas neusmiljeno preganja in terja svoj davek. Ljudje delamo napake in jih obžalujemo, ostajajo pa nam posledice,

10

zaradi katerih je lahko že preprost dvig iz postelje skoraj nepremagljiv napor. Zmajujoč z glavo se je bližal glavnemu vhodu v bolnišnico; spo­ minjal se je samega sebe kot otroka, ki pozorno posluša očetove prav­ ljice. Pravzaprav je bila najboljša pravljica kar njegovo življenje, se je posmehnil, le da bi morala imeti srečen konec. Ko je prijel za kljuko, ga je spet preplavil znani val spominov in kesanja. Šele pozneje, ko se je spet v miru prepustil spominom, si je upal pomisliti, kaj bo sledilo.

11


Prvi del


Prvo poglavje

Maj 1996 »Spomni me, zakaj sem pristal, da ti bom pomagal.« Zaripel in godr­ njajoč Matt je prizadevno potiskal bazen proti nedavno izrezani kva­ dratni luknji na skrajnem koncu verande. Drselo mu je, znoj pa mu je v potočkih lil po čelu in v oči, ki so ga vedno bolj srbele. Bilo je vroče, veliko prevroče za začetek maja. In veliko prevroče za tole, prekleto. Celo Travisov pes Moby se je raje skril v senco in z iztegnjenim jezi­ kom sopihal, kot da ga bo konec od vročine. Travis Parker, ki je na drugi strani potiskal ogromno škatlo, je celo uspel skomigniti z rameni. »Najbrž si pričakoval, da bo zabavno,« je odgovoril. Nato je spet napel ramena in potisnil; bazen – ki ni mogel tehtati manj kot dvesto kilogramov – se je spet premaknil za nekaj centimetrov. Pri tej hitrosti bo na cilju … hm, enkrat naslednji teden. »To je naravnost smešno,« je rekel Matt, ki se je z vso močjo upiral v škatlo; pravzaprav bi potrebovala par mul, je pomislil. Hrbet ga je bolel kot hudič. Za trenutek si je predstavljal, kako mu bo od napora odneslo ušesa z glave, podobno kot raznese rakete v steklenicah, s ka­ terimi sta se s Travisom rada zabavala kot otroka. »To si že povedal.« »In prav nič zabavno ni,« je zagodrnjal Matt.

15


»Tudi to si že rekel.« »In ne bo ga lahko namestiti.« »Seveda bo,« ga je zavrnil Travis. Pokazal je na napis na škatli. »Vidiš? Tu piše: ‚Preprosta montaža‘.« Moby – čistokrvni boksar – je izpod senčnega drevesa pritrjujoče zalajal, Travis pa se je zadovoljno smehljal. Matt se je ves zadihan namrščil. Izraz na Travisovem obrazu mu je šel na živce. No ja, ne vedno. Ponavadi je bil nad prijateljevim neiz­ mernim optimizmom navdušen. Ampak ne danes. Danes še najmanj. Matt je segel po rutico, ki jo je imel v zadnjem žepu. Od potu je bila tako premočena, da je bila mokra tudi zadnja plat hlač. Otrl si je obraz in jo naglo ožel. Znoj mu je curljal naravnost na čevelj, kot bi puščala pipa. Negibno je opazoval, kako pronica skozi lahko, mre­ žasto blago; na nožnih palcih je že imel tisti zoprni, sluzasti občutek. Presneto, samo še tega mu je bilo treba. »Če se prav spomnim, si rekel, da nama bosta Joe in Laird poma­ gala pri tvojem ‚majhnem projektu‘, da bosta Megan in Allison pekli zrezke, da bo piva na pretek in – ja, da bo montaža tele zadeve trajala največ dve uri.« »Na poti so,« je odgovoril Travis. »To si rekel že pred štirimi urami.« »Najbrž malce zamujajo.« »Mogoče jih pa sploh nisi poklical.« »Seveda sem jih poklical. Tudi otroci pridejo. Obljubim.« »Kdaj?« »Kmalu.« »Uhhh,« je odgovoril Matt. Rutico si je zatlačil nazaj v žep. »In mi­ mogrede – če ne pridejo kmalu, kako za vraga misliš, da bova tole stvar sama namestila v luknjo?«

16

Travis je odmahnil z roko in se spet obrnil k škatli. »Se bova že znašla. Samo pomisli, kako dobro nama je šlo doslej. Skoraj na pol poti sva že.« Matt se je spet namrščil. Bila je sobota – sobota! Njegov dan za gibanje in sprostitev, dan, ko lahko pobegne od tlake, zasluženi pre­ mor po petih dneh banke, dan, ki ga nujno potrebuje. Saj je vendar kreditni posrednik, prekleto! Njegovo delo je prekladanje papirjev, ne pa kadi za namakanje. Lahko bi gledal, kako bodo Bravesi igrali proti Dodgersom! Lahko bi igral golf! Lahko bi bil na plaži! Lahko bi zjutraj še malce poležal ob Liz, preden bi šla, kot vsako soboto, na obisk k nje­ nim staršem, tako pa je vstal že ob zori in se dolgih osem ur naprezal pod žgočim južnjaškim soncem … Premolknil je. Koga ima vendar za norca? Če ne bi bil tu, bi dan prav gotovo preživel z Lizinimi starši, in po pravici povedano je bil prav to glavni razlog, da se je odzval na Travisovo prošnjo za pomoč. A to ni bistvo problema. Bistvo je, da mu je tole povsem odveč. Prav zares. »Prav nič mi ni do tega,« je rekel. »Res ne.« Travis ga sploh ni slišal. Roke je imel že na bazenu in se je priprav­ ljal, da bo potisnil. »Pripravljen?« Matt se je slabe volje sklonil. Noge so se mu tresle. Tresle! Že zdaj mu je bilo jasno, da ga bo zjutraj vse bolelo in bo potreboval dvojni odmerek Advila. V nasprotju s Travisom ni hodil štirikrat tedensko na fitnes, kakor tudi ni igral tenisa, se potapljal na Arubi, deskal na Baliju, smučal v Vailu in še marsikaj drugega, kar je počel Travis. »Tole še malo ni zabavno, veš?« Travis mu je pomežiknil. »Če se ne spomniš, si to že omenil.« »Uf!« je rekel Joe in začudeno dvignil obrvi, ko je premeril obseg bazena. Sonce je že počasi zahajalo in zaliv se je kopal v zlati svetlobi.

17


Iz drevesa v daljavi se je dvignila čaplja in elegantno švignila prek zali­ va. Joe in Megan ter Laird in Allison s četico otrok so prišli pred nekaj minutami in Travis jim je razkazoval novo pridobitev. »Super! In vse to vama je uspelo v enem dnevu?« Travis je s pločevinko piva v roki prikimal. »Saj ni bilo tako hudo,« je rekel. »Mislim, da je Matt celo užival.« Joe je poškilil proti Mattu, ki je z mokro krpo na glavi obležal v ležalnem stolu v kotu verande. Celo trebuh mu je nekam uplahnil, če­ prav je bil vedno malce nagnjen k debelosti. »Vidim.« »Je bil težek?« »Kot egiptovski sarkofag!« je zakrakal Matt. »Tak iz suhega zlata, kakršnega lahko dvigneš le z žerjavom!« Joe je prasnil v smeh. »Gredo otroci lahko že noter?« »Ne še. Pravkar sem ga napolnil, in preden se bo voda ogrela, bo še trajalo. No, ja, sonce nam bo v pomoč.« »Sonce jo bo ogrelo v nekaj minutah!« je zamomljal Matt. »Kaj mi­ nutah, sekundah!« Joe se je zarežal. Laird in oni trije s Travisom so bili sošolci že vse od otroškega vrtca. »Naporen dan, Matt?« Matt je odstranil cunjo in jezno pogledal Joeja. »Pojma nimaš. In hvala, da si bil točen.« »Travis je rekel, naj pridemo ob petih. Če bi vedel, da potrebujeta pomoč, bi prišel že prej.« Mattov pogled je počasi poromal k Travisu. Včasih ga je prav zares sovražil. »Kako gre Tini?« je Travis previdno spremenil temo pogovora. »Ali Megan sploh kaj spi?«

18

Megan je pri mizi na drugem koncu verande klepetala z Allison in Joe jo je naglo ošvrknil s pogledom. »Malo. Tina je nehala kašljati in zdaj ponoči spet spi, ampak včasih se mi dozdeva, da Megan sploh ne zna spati. Vsaj ne, odkar je postala mama. Vstane celo, kadar Tina niti ne pisne. Kot da ne more spati, če je vse tiho.« »Dobra mama je,« je rekel Travis. »Že od nekdaj.« Joe se je obrnil k Mattu. »Kje pa je Liz?« je vprašal. »Takoj pride,« je odgovoril Matt z glasom, kot da je vstal od mrt­ vih. »Čez dan je bila pri starših.« »Krasno,« je pikro pripomnil Joe. »Ne bodi zoprn. Dobri ljudje so.« »Spomnim se, kako si rekel, da bi raje vtaknil glavo v pečico, kot še enkrat poslušal tastovo nakladanje o raku prostate in taščine zgodbe o tem, kako je Henry – ne po svoji krivdi – spet izgubil službo.« Matt se je le stežka vzravnal. »Nič takega nisem rekel!« »Ja, pa si.« Joe je pomežiknil, ko se je izza vogala prikazala Mattova žena Liz, pred njo pa je koracal Ben. »Ne skrbi. Niti besede ne bom rekel.« Mattove oči so živčno begale od Liz do Joeja in nazaj; skrbelo ga je, ali je kaj slišala. »Hojla, vsi skupaj!« je zaklicala Liz in prijazno pomahala, držeč malega Bena za roko. Pridružila se je Megan in Allison, medtem ko je Ben izpustil njeno roko in odkoracal k drugim otrokom na dvorišču. Joeju ni ušel Mattov vzdih olajšanja. Zarežal se je in pridušeno vprašal: »Torej … Mattovi sorodniki. Očitno si ga danes zvabil sem na njihov račun?« »Mogoče sem jih res omenil,« se je namuznil Travis. Joe se je zasmejal. »O čem pa govorita?« se je sumničavo pozanimal Matt. »O ničemer,« sta odgovorila v en glas.

19


Pozneje, ko je sonce že zašlo in je hrane zmanjkalo, se je Moby zvil k Travisovim nogam. Travisa je preplavil občutek zadovoljstva, ko je poslušal otroke, kako čofotajo v bazenu. Rad je imel večere sme­ ha in nedolžnega zbadanja s prijatelji. Allison se je pogovarjala z Joe­ jem, naslednji trenutek z Liz, nato pa še z Lairdom in Mattom; vsa druščina, ki je bila zbrana okoli mize na verandi, je veselo klepetala v vse smeri. Nihče se ni pretvarjal, nihče se ni trudil ugajati, nihče se ni bahal. Travisu se je na trenutke zdelo, da je njegovo življenje podobno reklami za pivo – večino časa se je imel dobro, in to mu je zadoščalo. Vsake toliko časa je ena od žena vstala in šla pogledat otroke. Laird, Joe in Matt se v takih trenutkih niso posebej obremenjevali z očetovskimi dolžnostmi; občasno so povzdignili glasove le, če so bili otroci preglasni in jih je bilo treba pomiriti ter preprečiti prepire in morebitne poškodbe. Že res, da je prihajalo tudi do izbruhov trme in togote, vendar sta poljub na opraskano koleno in nežen objem pona­ vadi rešila vse težave. Travis je bil ob pogledu na zbrano družbo zadovoljen, da so se nje­ govi prijatelji iz otroštva razvili v dobre može in očete, hkrati pa ostali del njegovega življenja. Stvari se niso vedno končale tako srečno. Pri dvaintridesetih se je zavedal, da je življenje včasih loterija; doživel je več kot dovolj padcev in nesreč, ki bi se lahko končali veliko slabše, kot so se. Življenje je nepredvidljivo. Nekateri vrstniki, s katerimi je odraščal, so umrli v avtomobilskih nesrečah, spet drugi so se poročili in ločili, zapadli v alkohol in mamila, ali pa so se preprosto odselili iz malega mesta in so njihovi obrazi v njegovem spominu že zdavnaj zbledeli. Kolikšna verjetnost je bila, da bodo oni štirje, ki so skupaj hodili že v otroški vrtec, pri tridesetih še vedno tičali skupaj vsak ko­ nec tedna? Precej majhna, je pomislil. Toda po nekakšnem čudežu

20

so se potem, ko so skupaj preživeli naporna leta odraščanja – težave z mozolji, dekleti in sitnimi starši –, študirali na različnih univerzah in se zaposlili v različnih službah, drug za drugim vrnili v Beaufort. Pravzaprav so bili bolj družina kot prijatelji; imeli so skupne šale in posebne izraze, ki so bili za nečlane uganka. Začuda so se med seboj dobro razumele tudi njihove žene. Če­ prav so izvirale iz različnih okolij in koncev dežele, so jim bili zakon­ sko življenje, materinstvo in običajna vsakdanjost malomeščanskega ameriškega mesteca ravno dovolj zanimivi, da so se redno družile in klepetale po telefonu. Laird se je prvi poročil – z Allison že prvo po­ letje po diplomi na Wake Forestu –, Joe in Megan, ki sta se zaljubila v četrtem letniku univerze North Carolina, pa sta stopila pred oltar leto dni pozneje. Matt, ki je obiskoval Duke, je Liz spoznal v domačem Beaufortu, leto dni zatem pa sta bila že poročena. Travis je bil seveda priča na vseh treh porokah. V preteklih nekaj letih se je tudi veliko spremenilo, predvsem za­ radi novih družinskih članov. Laird ni bil vedno prost za gorsko ko­ lesarjenje, Joe si ni mogel utrgati časa za skok v Kolorado vsakič, ko si je Travis zaželel smučanja, Matt pa je tako ali tako opustil večino dejavnosti. A s tem ni bilo nič narobe. Še vedno so imeli vsi dovolj časa, in če je Travis stvari načrtoval dovolj vnaprej, je vikende lahko še vedno preživljal tako kot nekoč. Travis je bil tako zatopljen v svoje misli, da sploh ni opazil, da je pogovor medtem zamrl. »Sem kaj preslišal?« »Sprašujem, ali si zadnje čase kaj govoril z Monico,« je rekla Me­ gan z glasom, ki ni obetal nič dobrega. Šesterica njegovih prijateljev se je malce preveč zanimala za njegovo ljubezensko življenje, je po­ mislil. Težava s poročenimi ljudmi je, da so prepričani, da bi se moral

21


Zbirka ODDIH Urednica Ana Ugrinović

Nicholas Sparks

IZBIRA

Prva izdaja Prevedla Marjeta Gostinčar Cerar Uredila Alenka Veler Naslovnico oblikovala in tehnično uredila Mojca Kumar Dariš Logotip zbirke oblikovala Danijela Grgič Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2010 Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Miha Kovač Natisnila tiskarna Impress, d. d., Ivančna Gorica Naklada 1700 izvodov


N I C H O L A S

Travis Parker ima vse – dobre prijatelje, prijetno hišico in poklic, ki ga ima rad. Prepričan je, da nič ne more izboljšati njegovega popolnega samskega življenja. Dokler … dokler se v sosednjo hišo ne priseli Gabby Holland. Njuno prvo srečanje je vse prej kot prijazna dobrodošlica, saj v zraku obvisi nelagodje zaradi njegove hrupne zabave in psa bokserja, ki naj bi več kot samo »nadlegoval« njeno čistokrvno škotsko ovčarko. Toda nova soseda se vse bolj zbližujeta in Gabby se nenadoma znajde pred odločitvijo: naj ostane s svojim dolgoletnim fantom Kevinom ali pa se zaplete s Travisom? Nicholas Sparks je avtor številnih znanih romanov, med njimi so Beležnica, Ljubezen v steklenici, Viharna noč in Dragi John, ki so prevedeni v več kot 30 jezikov in so postali tudi filmske uspešnice.

29,95 €

N I C H O L A S S PA R K S

Publishers Weekly

I  z bira

»Nežna in pretresljiva ljubezenska zgodba, hitro branje. Sparksovo zadnje delo ne razočara.«

S P A R K S

I zbira


Izbira