Page 1

Ilustrirano

DRUŽINSKO

SVETO PISMO Svetopisemsko besedilo iz Slovenskega standardnega prevoda


svetopisemske knjige

svetopisemske knjige

s

veto pismo ali Biblija vsebuje sveta besedila judovske in krščanske vere. izraz biblija izhaja iz grške besede biblia, ki pomeni ’knjige’, kajti sveto pismo sestavlja veliko knjig. Téma, ki povezuje vse te knjige v celoto, je zgodba o odnosu, o zavezah, ki jih Bog sklepa z ljudmi. Judje in kristjani verujejo, da je sveto pismo knjiga zavez. pri kristjanih je razdeljeno na dva dela, staro in novo zavezo. prvi del, stara zaveza, pripoveduje zgodbo o Božjem izvoljenem ljudstvu izraelcih, njihovem odnosu z Bogom in pričakovanju obljubljenega odrešenika. nova zaveza pa govori o življenju tega Mesija – kristjani verujejo, da je to Jezus – o njegovem nauku in začetkih krščanstva. sinaJski koDeks

To je del kodeksa iz 4. stoletja, ki je najstarejša popolna verzija nove zaveze. našli so ga blizu gore sinaj.

Krščansko Sveto pismo

8

2. ezrova

1. ezrova

Manasejeva molitev

nahum

3. knjiga Makabejcev

psalm 151 Mihej

Dodatki (grški) k Danielu

Jeremijevo pismo

Baruh

sirah

knjiga modrosti

2. knjiga Makabejcev

1. knjiga Makabejcev

Malahija

agej

zaharija

sofonija

Habakuk

Jona

abdija

Joel

amos

ozej

Daniel

ezekiel

Žalostinke

preroki

Jeremija

izaija

visoka pesem

pridigar (kohelet)

pregovori

estera

nehemija

Drugi del svetega pisma, novo zavezo, sestavlja 27 knjig. vse so napisali prvi kristusovi učenci in obravnavajo njegovo življenje in nauk. knjige so bile napisane v grščini, občevalnem jeziku tistega časa, in v časovnem razponu približno 50 let. najprej je nastalo Jakobovo pismo (okrog l. 45), nazadnje pa Tretje Janezovo pismo (okrog l. 97).

gre za skupino knjig, napisanih v grščini v času med staro in novo zavezo. Te knjige niso bile vključene v hebrejsko Biblijo, ki upošteva le knjige, napisane v hebrejščini ali aramejščini. Ti spisi so le redko vključeni v protestantske prevode svetega pisma, katoliška in pravoslavne cerkve pa ohranjajo nekatere od teh knjig in jih imenujejo devterokanonične – po grški besedi za ’drugi kánon’.

pesniške in MoDrosTne knJige

ezra

2. kroniška

1. kroniška

2. knjiga kraljev

1. knjiga kraljev

2. samuelova

1. samuelova

ruta

sodniki

Nova zaveza

Devterokanoni⅔ne oziroma apokrifne knjige

estera (grška)

stara zaveza je bila razdeljena na tri dele: peteroknjižje (pentatevh) ali Toro (postavo), ki obsega prvih pet knjig, preroke (naslednjih osem knjig), in tretji del, ki je bolj raznolik in ga imenujejo spisi. okoli l. 90 po kr. je zbor judovskih rabinov iz palestine uradno priznal ali ’kanoniziral’ to razdelitev; postala je znana kot ’palestinski kánon’. znan je tudi pod imenom pisma ali hebrejska Biblija. To je sveta knjiga Judov.

zgoDovinske knJige

Jozue

Devteronomij (5 Mz)

numeri (4 Mz)

levitik (3 Mz)

eksodus (2 Mz)

geneza (1 Mz)

peTeroknJiŽJe

Hebrejsko Sveto pismo

psalmi

protestanti v tem delu štejejo 39 knjig, kolikor jih imajo tudi Judje. izvirno so napisane v hebrejščini, le nekaj odlomkov v aramejščini. katoličani imajo dodatno za svete še sedem knjig, ki so bile prvotno napisane v grščini ali se je ohranil le grški prevod. protestanti tem pravijo apokrifi, katoličani pa devterokanonične knjige. pri teh protestanti naštevajo več naslovov, katoličani pa jih združujejo. Ta literatura je nastajala kakih tisoč let; zadnja enota, devterokanonična knjiga modrosti, je nastala v 1. st. pr. kr.

Job

Stara zaveza

Judita

v lončenih vrčih, ki so jih našli v votlinah ob Mrtvem morju, je bila spravljena skoraj vsa stara zaveza. rokopis je iz let okoli 50 pr. kr.

Tobit

MrTvoMorski zviTki

stara zaveza je v večini krščanskih svetih pisem razdeljena drugače kot v hebrejski Bibliji. knjige so razvrščene tako kot v septuaginti oziroma po grškem kánonu, ki so ga sestavili grško govoreči judovski učenjaki v 2. stoletju pr. kr. ima štiri dele: peteroknjižje, zgodovinske knjige, pesniške in modrostne knjige ter preroke (slovenski standardni prevod se ravna po hebrejski Bibliji).


svetopisemske knjige Janezov evangeliJ

vloga arheologije

nova zaveza je bila izvirno napisana v grščini. Ta delček (okrog l. 125) iz 18. poglavja Janezovega evangelija je najstarejši, kar so jih doslej odkrili.

skozi stoletja so sveto pismo zelo pozorno raziskovali, od 19. stoletja dalje pa so arheologi začeli uporabljati pri svojem delu nove znanstvene metode, ki so omogočile zelo natančno datiranje. v zadnjih petdesetih letih so izkopali številne dokaze, ki potrjujejo velik del kulturnih, zemljepisnih in političnih podatkov v svetopisemskih besedilih.

Zgodovina besedil

Pisci Svetega pisma

knjige v svetem pismu so nastajale skoraj 1600 let. vsi pisci niso znani. Marsikatera knjiga ne omenja nobenega pisca. nekatere knjige pripovedujejo o dogodkih, ki so se zgodili dosti prej, kot so bili zapisani. Takšna je npr. rutina knjiga. Druge knjige so morda imele več avtorjev in urednikov, ki so pregledovali in spreminjali besedila. Takšna naj bi bila izaijeva knjiga. izraelsko izročilo in prva cerkev sta pripisovala več knjig slavnim svetopisemskim osebam. Tako naj bi bilo prvih pet knjig Mojzesovih (tako jih poimenujemo tudi v slovenskem prevodu), čeprav je jasno, da nekaterih delov ni mogel napisati, npr. opisa svoje smrti (5 Mz 34,5–8).

Danes nimamo nobenih izvirnih rokopisov svetopisemskih besedil, ohranilo pa se je več starih prepisov. nekatera zgodnja besedila so bila vrezana v kamen (npr. plošči z desetimi Božjimi zapovedmi). pozneje so jih prepisovali na usnje in zatem na papirusove zvitke. od 2. stoletja po kr. dalje so prepise sestavljali v papirusove kodekse (sešili so jih kot knjige). najstarejše popolno hebrejsko besedilo stare zaveze je leningrajski kodeks v sanktpeterburški knjižnici z letnico 1008. od začetka 2. stoletja do konca srednjega veka so sveto pismo prepisovali tudi na pergament.

BaBilonska klinopisna ploščica (605 pr. kr.)

Delček kronike, ki poroča, da je nebukadnezar porazil Jude l. 597 pr. kr.

guTenBergova BiBliJa (1455)

prva natisnjena knjiga je bila sveto pismo v latinščini. izdelal jo je nemški izumitelj tiska s premičnimi črkami Johannes gutenberg.

Poglavja in vrstice

prvotno sveto pismo ni bilo razdeljeno na poglavja in vrstice.v hebrejsko sveto pismo so vnesli razdelitev na vrstice med 6. in 7. stoletjem po kr., na začetku 13. stoletja pa je stephen langton, poznejši canterburyjski nadškof, razdelil sveto pismo na poglavja. l. 1555 je francoski protestant robert estienne izdal sveto pismo, razdeljeno na poglavja; oznake vrstic so bile natisnjene ob robu. Deset let zatem je Théodore de Bèze vstavil oznake za vrstice v besedilo.

knJiga iz kellsa (ok. 800)

iluminirani rokopis štirih evangelijev so izdelali menihi v irskem samostanu.

svetopisemske knjige niso razvrščene v časovnem zaporedju. pisci so se doživljali kot Božji poslanci in njihov glavni namen je bil, da posredujejo Božje sporočilo. Družinsko sveto pismo podaja izbrana besedila v časovnem zaporedju, kjer je to le mogoče, da bi umestilo sveto pismo v zgodovinski okvir. poleg tega posebne razlage, ki spremljajo svetopisemske odlomke, pomagajo bolje razumeti besedilo.

razodetje

Judovo

3. Janezovo

2. Janezovo

1. Janezovo

2. petrovo

1. petrovo

Jakobovo

Hebrejcem

Filemonu

Titu

2. Timoteju

knJige sveTega pisMa 1. Timoteju

1. Tesaloničanom

2. Tesaloničanom

kološanom

Filipljanom

efežanom

galačanom

aposTolska pisMa 2. korinčanom

rimljanom

1. korinčanom

aposTolska Dela apostolska dela

Janez

luka

Marko

Matej

evangeliJi

Družinsko Sveto pismo

Mnogo stoletij so vsi kristjani uporabljali grški kánon, danes pa večina protestantskih Biblij ne obsega devterokanoničnih knjig.

9


Svetopisemske zaveze

S

Svetopisemske zaveze

veto pismo je knjiga zavez, neke vrste dogovorov med Bogom in njegovim ljudstvom. Vsaka od njih vsebuje zahteve in obljube, za katere se obe strani dogovorita, da se jih bosta držali. Vse svetopisemske zaveze so potrjene z znamenjem, ki naj ljudstvo spominja na njegov delež pri zavezi. Navadno vsebujejo tudi neko simbolno prvino. Stara zaveza vsebuje Božje zaveze s posamezniki in z Izraelci, Nova zaveza pa zadnjo zavezo, ki jo je Bog sklenil z vsemi, ki verujejo v Jezusa. Božji namen je bil, da bi bila že njegova prva zaveza s človeštvom trajna, toda navzočnost zla na svetu povzroči, da človek prelomi svoj del dogovora, kar ga loči od Boga. V Stari zavezi je prvotna zaveza večkrat obnovljena, ker jo ljudje vedno znova prelamljajo, Bog pa se jih vsakokrat usmili in omogoči človeštvu nov začetek.

2. Noe in njegova ladja (1 Mz 9)

dreVo SpozNaNJa

Slika iz 15. stoletja upodablja prepovedani sad.

1. Adam in Eva (1 Mz 2–3)

prva svetopisemska zaveza je sklenjena med Bogom ter adamom in evo. Bog jima da edenski vrt, popoln kraj na zemlji. V edenski vrt je zasadil drevo življenja, ki naj bi ju spominjalo na zavezo in simboliziralo njuno nesmrtnost. V zameno pa morata skrbeti za Božje stvarstvo in ubogati Božji ukaz, da ne smeta jesti od drevesa spoznanja dobrega in hudega. Toda zlo pride na svet v podobi kače in zapeljuje evo, naj pokusi prepovedani sad. Bog izžene adama in evo iz raja. povrhu tega postaneta umrljiva in nista več blizu Bogu.

10

Bog obnovi zavezo s človeštvom po Noetu. pošlje potop, da bi uničil svet, ki je pokvarjen in poln nasilja, reši pa Noeta in njegovo družino, ki so pravični. po koncu potopa jim naroči, naj se množijo in napolnijo zemljo. prepove jim ubijati drug drugega in jesti ’meso skupaj z življenjem, to je s krvjo’ (1 Mz 9,4). Bog obljubi, da nikoli več ne bo uničil človeštva s potopom. kot znamenje zaveze postavi na nebo mavrico.

kaNaaN, oBlJUBlJeNa dežela

3. Abraham in obljubljena dežela (1 Mz 15–18)

Noe ima veliko potomcev, ki pa ne držijo obljube. Tako Bog sklene novo zavezo z abrahamom, ki je pravičen. Bog mu obljubi, da bo postal oče velikega naroda in da bodo njegovi potomci dobili v last deželo kanaan. V zameno zahteva od abrahama in njegovih ljudi, naj mu ostanejo zvesti (1 Mz 18,19). V znamenje zaveze morajo vse moške iz abrahamove hiše obrezati. Ta zaveza postavi abrahamove potomce, Izraelce, za Božje izvoljeno ljudstvo.

Ta rodovitna dolina v Izraelu je del dežele, ki jo Bog obljubi abrahamu.

4. Mojzes in postava (1 Mz 19–20)

ko Izraelci trpijo suženjstvo v egiptu, izgubijo vero v Boga. Bog jih izpelje iz egipta, toda za zavezo določi nove pogoje. po preroku Mojzesu da Izraelcem deset zapovedi in podrobna moralna in obredna pravila. Bog obljubi, da bo varoval svoje ljudstvo pred sovražniki, če bo ostalo zvesto postavi. Izraelci morajo potrditi svojo obljubo s tem, da vsakega prvorojenca posvetijo Bogu (2 Mz 34,19). To spominja na čas, ko je Bog rešil njihove prvorojence, medtem ko so egiptovski pomrli. Bog Mojzesu tudi naroči, kakšna naj bosta sveti šotor in skrinja zaveze, ki sta znamenje Božje navzočnosti.

SkrINJa zaVeze Noe IN NJegoVa ladJa

Vitraj iz 15. stoletja

Mojzesovi plošči so hranili v posvečeni skrinji, imenovani skrinja zaveze, v svetem šotoru (2 Mz 37,1–9). Ta kamniti relief skrinje je iz kafarnauma v Izraelu.


Svetopisemske zaveze 5. David in izraelsko kraljestvo (2 Sam 7)

Izraelci se ne držijo Mojzesove postave. zato Bog dopusti, da jih zatirajo sovražniki. Nato obnovi zavezo po kralju davidu. Bog obljubi, da bo združil Izraelce pod davidom in jih rešil sovražnikov, če bodo izpolnjevali postavo. davidu tudi obljubi, SaloMoNoV TeMpelJ da bodo njegovi Tempelj je zasnovan kot sveti šotor. potomci kraljevali Ima dvorišče, sveto in presveto. na veke. Bog potrdi svojo obljubo s tem, da da davidu navodila za gradnjo templja, ki naj bi nadomestil sveti šotor. postaviti ga da davidov sin Salomon. Salomonov tempelj simbolizira trajno Božjo navzočnost med ljudstvom in opominja na obnovljeno zavezo.

6. Jezus Kristus in nova zaveza (Nova zaveza)

Jezusa pošlje Bog, da bi bil posrednik pri zadnji zavezi s človeštvom. Je odrešenik, ki so ga napovedovali starozavezni preroki. ljudi poziva, naj se pokesajo svojih grehov in zaživijo drugače, da se bodo spet obrnili k Bogu in dosegli večno življenje. kristusova smrt in vstajenje sta znamenji nove zaveze. pred smrtjo Jezus ponudi svojim učencem kelih z vinom in reče: »To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje njihovih grehov« (Mt 26,28). apostoli so priče Jezusove smrti in vstajenja in prosijo vse, ki verujejo v kristusa, naj se dajo krstiti. krst je simbol očiščenja in novega rojstva, pa tudi znamenje nove zaveze, ponujene vsemu človeštvu.

Preroki: obljuba nove zaveze

ker Izraelci nenehno prelamljajo postavo, jim Bog pošilja preroke, ki jih svarijo in jim prinašajo upanje. Napovejo izgon Izraelcev iz obljubljene dežele, govorijo pa tudi o novi zavezi, ki jo bo Bog sklenil s svojim ljudstvom. obljubo te nove zaveze posreduje Izraelcem prerok Jeremija. razloži jim, da se bodo človeška srca duhovno spremenila in da bo Bog ljudem odpustil grehe (Jer 31,31). prihod odrešenika napovedujejo tudi preroki Jeremija, Izaija, Malahija in Mihej. Ta odrešenik ali Mesija bo sklenil novo zavezo med Bogom in njegovim ljudstvom.

prerok IzaIJa

prerok Izaija napove, da bo prihodnji odrešenik iz davidovega rodu (Iz 11). Upodobljen je na sliki pietra rugina (ok. 1445–1523).

eVharISTIčNI kelIh

Ta srebrni rimski kelih iz 6. stoletja naj bi uporabljali pri evharističnem slavju. pod robom na vrhu keliha piše v grščini: »Sveti Bog, sveti močni, sveti nesmrtni, usmili se nas.«

krIž

Na rimskem mozaiku (4.–7. stoletje) iz kartagine je tudi znamenje križa. križ spominja na Jezusovo smrt in simbolizira vero v kristusa.

zadNJa VečerJa

Na ikoni iz 17. stoletja je Simon Ušakov naslikal Jezusovo zadnjo večerjo z učenci. kristjani se udeležujejo lomljenja kruha in pitja vina iz keliha v spomin na kristusa. Ta obred je znan kot evharistija, gospodova večerja ali maša.

11


Svetopisemske dežele 1

2

3

Italija

Čr no morje

Bolgarija

Puteoli

Filipi Amfiopola Tesalonika Beroja Troada

Grčija

Adramitij

Region

Pergamon Tiatira

Sicilija Sirakuze

Korint

Sarda

Smirna

Atene

Malta

i

ii

a

Antiohija, Pizidijska Ikonij Listra

Patmos

Derba

Perga

iii

Sarepta

Kreta

Hermon, gora

Sveta dežela

Filadelfija Laodikeja

Efez

B

5

Svetopisemske

Rim

A

4

Tir

Ciper

a

Cezareja Filipova

Pafos

Hacor Kafarnaum

Genezareško

Kana

b

jezero

b

Tabor Karmel, gora Nazaret Šunem En Dor Megido Jezreel Cezareja Bet Šean Gilboa, gora

Sukot

Shiloh

Raba

Gat

Betel Aj Gilgal Mihmas Jeriha Gibeon Gibea Emavs Timna Betfaga Betanija Nebo, gora Bet Jeruzalem Šemeš Betlehem

Lahiš Hebron

Mamre Karmel Masada

e

Merilo

Beeršeba

i

0

kraj ali mesto

gora rodovitni polmesec

Merilo

e 37 km

25 mm

ii 1

12

d

Morje

Aškelon

legenda

Mrtvo

Ekron

Sinajs

c

Adam

Lidija

d

k Jabo

Jopa Rama (Arimateja)

Sukot (Egip

Egipt

Jordan

Samarija Sihem

c

N Pitom

0

25 mm 240 km

iii 2

3

4

5


Svetopisemske dežele 6

7

dežele

8

Seznam krajev

Čr no morje

A Ararat, gora

Turčija

a

Iran (perzija) Tarz Selevkija

Petor Antiohija, Sirska

B

Ninive

Haran

Irak

Kedeš Ribla Suze Sidon Damask

Babilon

Libanon Genezareško

S

Izrael Jeriha Jeruzalem (Jebus)

C

jezero

Ur

Jordanija

Gaza Mrtvo Morje Negevska puščava Sodoma in Gomora

pt)

Kadeš

V

Z

ska puščava Horeb (Džebel Musa)

Savdska arabija

D J

S

tara zaveza se dogaja na območju današnjih Iraka, Sirije, Libanona, Izraela, Jordanije in Egipta, novozavezne dežele pa zajemajo tudi območje Sredozemlja in zahodne Evrope. Imena krajev so vzeta iz svetopisemskih besedil in označena na zemljevidu po svoji današnji legi. Stara in Nova zaveza se stikata v Sveti deželi, Božji obljubljeni deželi Kanaan.

rdeče Morje

Etiopija (Kuš) 6

7

E

Kraji na velikem zemljevidu so označeni glede na mrežo z velikimi tiskanimi črkami in arabskimi številkami (npr. B2), kraji na malem zemljevidu pa z malimi tiskanimi črkami in rimskimi številkami (npr. bii). Adam, cii Adramitij, b4 Aj, dii Amfiopola, a3 Antiohija, Pizidijska, b5 Antiohija, Sirska, b6 Ararat, gora, a7 Ašdod, di Aškelon, di Atene, b3 Babilon, c7 Beeršeba, ei Beroja, a3 Bet Šean, bii Bet Šemeš, di Betanija, dii Betel, dii Betfaga, dii Betlehem, dii Cezareja, bi Cezareja Filipova, aii Damask, c6 Derba, b5 Efez, b4 Ekron, di Emavs, dii En Dor, bii Filadelfija, b4 Filipi, a3 Gat, di Gaza, c5 Gibea, dii Gibeon, dii Gilboa, gora, bii Gilgal, dii Gomora, c6 Hacor, aii Haran, b6 Hebron, ei Hermon, gora, aiii Horeb (Džebel Musa), d5 Ikonij, b5 Jeriha, c5/dii Jeruzalem ( Jebus), c5/dii Jezreel, bii Jopa, ci Kadeš, d5 Kafarnaum, bii

Kana, bii Karmel, eii Karmel, gora, bi Kedeš, c6 Korint, b3 Lahiš, di Laodikeja, b4 Lidija, di Listra, b5 Mamre, di Masada, eii Megido, bii Mihmas, dii Nazaret, bii Nebo, gora, dii Ninive, b7 Pafos, c5 Perga, b5 Pergamon, b4 Petor, b6 Pitom, c5 Puteoli, a1 Raba, ciii Rama (Arimateja), ci Region, b1 Ribla, c6 Rim, a1 Samarija, cii Sarda, b4 Sarepta, aii Selevkija, b6 Sidon, c5 Sihem, cii Sirakuze, b1 Smirna, b4 Sodoma, c6 Sukot, cii Sukot (Egipt), d5 Suze, c8 Šilo, cii Šunem, bii Tabor, bii Tarz, b5 Tesalonika, a3 Tiatira, b4 Timna, di Tir, aii Troada, a4 Ur, c8 Sarepta, aii

8

13


STARA ZAVEZA 

»LJUBI GOSPODA, SVOJEGA BOGA, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo! Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. Ponavljaj jih svojim sinovom.« 5 Mz 6,5−7


Stara zaveza

Stara zaveza

S

Devteronomij (5 Mz)

Numeri (4 Mz)

levitik (3 Mz)

Eksodus (2 Mz)

POSTAVA (TORA)

Knjige Postave imenujemo tudi Pentatevh, kar je grška beseda za Peteroknjižje. Vsebujejo zakone, pripovedi, rodovnike, govore in poezijo.

Mali preroki

Ezekiel

Jeremija

Izaija

PREROKI

Ta del zajema osem knjig. Mali preroki so Ozej, Joel, Amos, Abdija, Jona, Mihej, Nahum, Habakuk, Sofonija, Agej, Zaharija in Malahija.

1. in 2. kroniška knjiga

Ezra in Nehemija

Daniel

Estera

Pridigar

Žalostinke

Visoka pesem

Job

Pregovori

SPISI

Psalmi

Preroki

1. in 2. Samuelova knjiga

Judje in kristjani govorijo o Mojzesovi postavi po prvem velikem voditelju, ki je dal Izraelcem zakone. Knjige postave se imenujejo Tora, kar pomeni pouk. Vsebujejo vse nauke, ki se jih je moralo izraelsko ljudstvo naučiti in spoštovati. Postava obsega tudi zgodovino Izraelcev do prihoda v obljubljeno deželo.

Sodniki

Jozue

Postava

Geneza (1 Mz)

Prvotna hebrejska starozavezna besedila so bila razdeljena v tri skupine: Postava (Tora), Preroki (Nebiim) in Spisi (Ketubim). Današnje judovsko Sveto pismo je razdeljeno enako; včasih uporabljajo zanj naziv ’Tanak’, in sicer po prvih črkah hebrejskih nazivov (TNK). Krščansko Sveto pismo vsebuje iste knjige, vendar navadno v nekoliko drugačnem zaporedju (gl. str. 8).

1. in 2. knjiga kraljev

Zgradba

Ruta

ZVITEK TORE

Pergamentni zvitek iz 15. stoletja iz Nemčije

tara zaveza je zbirka spisov o izraelskem ljudstvu (Hebrejcih) in njegovem posebnem odnosu z Bogom. Opisuje glavne dogodke v njihovi zgodovini, od začetkov do življenja v izgnanstvu in vrnitve v obljubljeno deželo Kanaan. Večina starozaveznih dogodkov se dogaja na ozemlju vzhodno od Sredozemskega morja, znanem kot ’rodovitni polmesec’. To območje sega od južne Mezopotamije prek Kanaana vse do severnega Egipta. Stara zaveza je sveta knjiga judovskega ljudstva. Je tudi prvi del krščanskega Svetega pisma. Vse krščanske skupnosti sprejemajo hebrejska besedila kot razodeta, saj je krščanstvo zraslo iz judovstva. Za kristjane je Jezus Kristus Mesija, napovedan v starozaveznih spisih.

Ta skupina obsega enajst knjig. Prvi del so pesniške in modrostne knjige, naslednji del so uradni zapisi (ki so jih brali ob pomembnih praznikih), zadnji del pa so zgodovinske in preroške knjige.

Ta del obsega zgodovinske knjige, ki so jih po izročilu napisali izraelski preroki. Opisujejo dogodke od zavzetja Kanaana do konca izraelskega kraljestva in so kronika nenehnega prizadevanja Izraelcev, da bi se držali Mojzesove postave. Preroki so posredniki med Bogom in Izraelci. Razlagajo pomen različnih dogodkov in svarijo Izraelce pred nevarnostmi, ki bi jih povzročila nepokorščina Bogu. Napovejo tudi številne dogodke in oznanjajo prihod Mesija, ki bo svoje ljudstvo spet privedel k Bogu.

Spisi ElIJA JE VZET V NEBO

Ta italijanska freska iz 13. stoletja prikazuje preroka Elija, kako je na ognjenem vozu vzet v nebo (2 Kr 2). Elija je deloval v času vladanja kraljev Ahaba in Ahazjaja. Obsojal je poganstvo med Izraelci v tistem času.

16

V to skupino spadajo modrostne, pesniške, preroške in zgodovinske knjige, ki niso razvrščene po zgodovinskem zaporedju. Spisi govorijo o odnosu med Izraelci in Bogom v času zvestobe in nepokorščine. Ponujajo tudi besede modrosti in nasvete, ki jih Judje premišljujejo kot del bogoslužja. Najobsežnejša svetopisemska knjiga je Knjiga psalmov, zbirka 150 hvalnic in molitev. Dele te knjige Izraelci uporabljajo pri vsakodnevnih molitvah.

USTOlIčENJE KRAlJA DAVIDA

Na slonokoščenem reliefu iz Francije je prikazan izraelski kralj David. On naj bi bil avtor večine psalmov. Bili so uglasbeni in so jih uporabljali pri bogoslužju.


Stara zaveza

Judovsko bogoslužje

Na začetku Izraelci darujejo Bogu žrtve. Očaki (predniki Izraelcev) darujejo na kamnitih oltarjih, ki jih postavijo na krajih, kjer se jim je prikazal Bog (1 Mz 28,18−22). Pod Mojzesovim vodstvom judovsko bogoslužje postane precej bolj zapleteno. Opravljajo ga v svetem šotoru, premičnem svetišču, ki ga imenujejo tudi shodni šotor. V svetem šotoru je skrinja zaveze, v kateri so shranjene Mojzesova postava in kamniti plošči z desetimi zapovedmi. Daritev ne opravljajo več navadni ljudje, temveč levitski duhovniki na posebnih oltarjih v svetem šotoru. leviti tudi edini smejo postaviti sveti šotor. Približno 500 let zatem, ko Izrael postane združeno kraljestvo, namesto svetega šotora zgradijo Salomonov tempelj. Od takrat vsakodnevne molitve in daritve opravljajo v njem. IZRAElSKO BOGOSlUŽJE V MOJZESOVEM čASU

Ta gravura iz 19. stoletja prikazuje levitskega duhovnika, ki daruje bika na obrednem oltarju.

Starozavezni simboli

Mnogo ljudi, dogodkov in predmetov v Stari zavezi ima simboličen pomen. Noe predstavlja vse, kar je dobro in pravično na zemlji, potop pa je simbol Božje jeze in sodbe. Goreči grm na gori Sinaj je tudi znamenje Božje navzočnosti in poudarja Božjo moč. Bog uporablja ogenj, da z njim vodi svoje ljudstvo (2 Mz 13,21). Druga Mojzesova knjiga je polna simbolov. Sveti šotor pomeni kraj srečevanja Boga in človeka, skrinja zaveze pa znamenje stalne Božje navzočnosti, ker je v njej shranjena postava.

Starozavezna števila

Hebrejsko besedilo

Pri prevajanju se izgubi velik del pomena izvirnih hebrejskih besedil. Simbolike besed, izrazov, imen in celo nekaterih zgodb ne moremo celostno upoštevati, če ne razumemo izročil in kulture starozaveznih piscev.

Pomembnost imen

Hebrejska imena za ljudi in kraje so več kot le oznake. Izbirajo jih tako, da povedo nekaj o osebi ali dogodku. Tako npr. ime Izak pomeni ’smeh’. To ime dobi, ker se njegova oče in mati nejeverno zasmejeta, ko jima Bog pove, da bosta dobila sina v tako visoki starosti (1 Mz 18). Nekatera imena kažejo na prihodnjo vlogo človeka; npr. ime Jozue pomeni ’Gospod je Rešitelj’. Kraj, kjer je veliko Izraelcev umrlo zaradi požrešnosti, Mojzes imenuje JUDOVSKI PISAR Kibrot Hataava, kar pomeni Ta poklicni pisar prepisuje izvirna hebrejska besedila na zvitek Tore. ’grobovi pogoltnosti’. Odlomke z zvitka berejo pri judovskem bogoslužju.

Nekatera števila je treba jemati dobesedno, npr. natančne mere za sveti šotor. Veliko števil pa ima čisto simbolično vlogo. ’Sedem’ pomeni popolnost, ’štiri’ in ’deset’ izpolnitev, ’šest’ se pogosto povezuje s človeštvom, ’dvanajst’ se nanaša na Božjo voljo, ’štirideset’ pa vedno označuje dolgo časovno obdobje. Tudi starost nekaterih očakov, npr. Noeta, ki naj bi dočakal 950 let (1Mz 9,29), je mišljena bolj simbolično kot dobesedno.

Judovski prazniki

OBHAJANJE PURIMA

Sobota Judje počivajo na soboto. To je spomin na sedmi dan, ko je Bog po šestdnevnem ustvarjanju počival. Pasha Praznujejo jo 14. dan meseca nisana (marec-april) v spomin na egiptovsko nadlogo, ko so pomrli vsi egipčanski prvorojenci, morilna šiba pa se je izognila izraelskim domovom (2 Mz 12). Pasha je tudi praznik nekvašenega kruha, ki so ga pripravili Izraelci, ko so v naglici zapuščali Egipt. Danes imajo Judje na ta praznik poseben obed. Šavuot ali praznik tednov šavuot je praznik žetve pšenice. Praznujejo ga 6. dan meseca sivana (maj-junij). Roš hašana (novo leto) V Svetem pismu se ta praznik imenuje sveti shod ali dan trobentanja. Judje premišljujejo o preteklem letu. Praznujejo ga 1. dan meseca tišrija (september-oktober). Jom kipur ali spravni dan To je dan posta in molitve. Praznujejo ga 10. dan meseca tišrija. V svetopisemskem času na ta dan pošljejo v puščavo kozla, ki naj bi odnesel s seboj vse grehe ljudi (grešni kozel). Sukot ali šotorski praznik Praznujejo ga teden dni, od 15. do 23. tišrija. V spomin na potovanje prednikov po puščavi prebivajo v šotorih ali kolibah iz vej. Hanuka ali praznik luči Praznovanje se začne 25. dan meseca kisleva (december). To je spomin na ponovno posvečenje templja, ki ga je opravil Juda Makabej (1 Mkb 4,36).

MOlITVENA šKATlIcA

Filakteriji so usnjene škatlice, v katerih so hebrejska besedila iz Peteroknjižja. Ta filakterij so našli v kumranskih votlinah.

Purim ali praznik žrebov Praznujejo ga 14. dan meseca adarja (februar-marec). To je spomin na kraljico Estero, ki je rešila Jude pred pobojem (Est 9).

17


Potek dogodkov v Stari zavezi

Potek dogodkov v Stari zavezi

A

rheologi in strokovnjaki za Sveto pismo so za določevanje, kdaj so se zgodili posamezni dogodki v starozaveznem obdobju, uporabili najrazličnejše vire in metode. Sveto pismo sámo podaja natančno časovno zaporedje izraelske zgodovine in omogoča spoznavanje življenja, za katero potem skušajo arheologi potrditi, da je bilo značilno za določeno časovno obdobje. Dokumenti in predmeti drugih bližnjevzhodnih civilizacij tudi dajejo podatke, ki so pomembni za svetopisemske dogodke. Te dokaze dodatno potrjuje sodobno raziskovanje gibanja prebivalstva in naselitvenih vzorcev in omogoča, da Sveto pismo umestimo v njegov zgodovinski okvir. ČASoVNA PREGlEDNIcA

Vse letnice v tej preglednici so približne, saj se arheologi ne strinjajo glede datumov mnogih pomembnih dogodkov v Svetem pismu, zlasti v Drugi Mojzesovi knjigi. Ta preglednica upošteva zgodnejšega od obeh možnih datumov izhoda iz Egipta; razlikujeta se za približno 200 let (gl. str. 64−65).

Starozavezni dogodki

Države in njihovi vladarji

3000 pr. Kr. 2500

2000

Svet

1000

900

800

Aramejske mestne državice (1000−700) Feničanske mestne državice (1000−300)

•Kralj Hamurabi (1792−1750)

Sumerske mestne državice (3000−2100)

Srednja asirska država (1500−1200)

Feničanska keramika

Hetitska država (1400−1150)

Mezopotamska palica iz abrahamovega časa

obdobje sodnikov (1374−1043) •Abraham (roj. 2166) Izak (roj. 2066) •Samuel (roj. 1100) • Jakob (roj. 2006) • •kralj Savel (1050−1010) •Jožef (roj. 1915) •kralj David (1010−970) •Jožefova družina se preseli v Egipt (1876). •kralj Salomon (970−930) •Mojzes (roj. 1527) •Kraljestvo se razdeli na •Filistejci se naselijo v Juda in Izrael (930). vzhodnem Sredozemlju (1200).

•Izhod (1446) •Začetek naseljevanja v Kanaanu (1406)

•Stopničasta piramida pri Sakari (2680) •Piramide pri Gizi (2500)

•Ahmozis (1550−1525) prežene Hikse iz Egipta. •Tutmozis III. (1479−1425) •Tutankamon (1336−1327) •Ramzes II. (1279−1213)

•V Britaniji postavijo Stonehenge (2600−2000).

V Mezopotamiji začnejo uporabljati klinopis.

• V dolini reke Ind postavijo prva mesta (2500).

Kip Ramzesa ii.

Srednje kraljestvo Novo kraljestvo (2040−1750) (1550−1085)

Bronasta doba

18

1250

Starobabilonsko obdobje (1792−1595)

Staro kraljestvo (2686−2160)

Egipt

1500

SAlMANASARJEV oBElISK

Relief prikazuje asirskega kralja Salmanasarja III., ki sprejema davek izraelskega kralja Jehuja. Je del obeliska iz črnega apnenca (ok. 825 pr. Kr.). Na njem je edina znana podoba kakega izraelskega kralja.

•Šešonk I. (945−924) napada Palestino.

Železna doba

Mikenska kultura v Grčiji (1600−1100) •Na Kitajskem postavijo prva mesta (dinastija Čang, ok. 1200). •V Mehiki vznikne olmeška civilizacija (1500−1200).


Potek dogodkov v Stari zavezi Določanje časovnega zaporedja

SIR WIllIAM FlINDERS PETRIE

Britanski arheolog sir William Flinders Petrie je l. 1890 vodil izkopavanja v Palestini. Palestinske predmete je primerjal s podobnimi egipčanskimi, za katere se je vedelo, koliko so stari, in tako oblikoval časovno zaporedje za staro Palestino. Ta tehnika je znana kot navzkrižno datiranje.

700

Časovno zaporedje dogodkov v zgodnji zgodovini izraelskega ljudstva je precej negotovo. Vendar pa so nedavna arheološka odkritja bližnjevzhodnih zapisov iz 1. in 2. stoletja pr. Kr. postavila osnovo za sistem časovne določitve, kdaj so vladali posamezni kralji kraljestev Juda in Izraela. Glinaste tablice, ki so jih odkrili v Ninivah in drugih asirskih mestih, so datirale smrt kralja Ahaba iz Izraelovega kraljestva. Na njih je zapis datumov in bitk asirskih vladarjev od 892 do 748 pr. Kr.; Ahabovo smrt postavljajo v leto 853 pr. Kr. Drug pomemben vir informacij je babilonska kronika, ki so jo odkrili v 50. letih 20. stoletja. V njej je zapis o izgonu ljudi iz Judovega kraljestva v Babilon (598 pr. Kr.) in se ujema z letnico v hebrejskih besedilih: ’v sedmem letu’ Nebukadnezarjevega vladanja (Jer 52,28). Zelo malo pa je arheoloških dokazov o svetopisemskih dogodkih v obdobju pred izraelskimi kralji. Vendar na osnovi dogodkov, za katere vemo, kdaj so se zgodili, s pomočjo podatkov v Svetem pismu lahko IZKoPAVANJA V BET ŠEANu To pomembno svetopisemsko določimo časovno zapomesto je današnji Tel Husn. redje prejšnjih dogodkov.

600

500

400

300

200

Nova asirska država (900−612) Novobabilonsko obdobje (605−539) •Tiglar Pileser III. (745−727) •Salmanasar V. (745−727) •Nebukadnezar (605−562) •Sargon II. (722−705) •Sanherib (705−681) Perzijska država (549−33)

Helenistično obdobje (332−30)

Dinastija Selevkidov v Siriji (280−63)

•Kir Veliki (549−331) •Darej I. (522−486) •Kserks (486−465) •Artakserks I. (465−424) Kipec asirskega božanstva

•Juda postane Nebukadnezarjev vazal, Daniela odpeljejo v Babilon (605).

•Babilonci zavzamejo Judovo kraljestvo (586), Nebukadnezar poruši tempelj.

•Izraelci se vrnejo •Asirci zavzamejo Izrael (722).

Ptolemejska dinastija (305−51)

•Perzijci osvojijo Egipt (525). •Neho II. •Judov kralj Jošija napade Egipčane (609).

•Prve olimpijske igre v Grčiji (776)

oskruni tempelj (167).

Perzijski okrasek

•Nehemija gre v Jeruzalem (445).

obdobje poznih dinastij (661−332)

•Ustanovitev Rima (753) •Vzpon nubijskega kraljestva Kuš v Afriki (750)

•Antioh IV.

v Judejo (537−445). •Pod vodstvom Zerubabela obnovijo tempelj (536−519).

•Ptolemej (305−282) Aleksander Veliki

•Začetek rimske republike (500) •Aleksander Veliki porazi

perzijskega kralja Dareja III. (331).

19


V za⅔etku

V za⅔etku

P

rva knjiga Svetega pisma je Prva Mojzesova knjiga ali Geneza. V hebrejščini se imenuje ’Berešit’ po začetni besedi besedila, ki pomeni ’v začetku’, prevajalci v grščino pa so ji dali naslov ’Genesis’, ki pomeni ’rojstvo’ ali ’izvor’. Knjiga opisuje stvarjenje sveta, človekov padec in zgodnjo zgodovino Izraelcev. Ukvarja se s pomembnimi temami, ki se ponavljajo v vsem Svetem pismu: greh, odrešenje, jeza in usmiljenje. Vsebuje oporne točke za razumevanje preostalih hebrejskih besedil. BrANJE Iz zVITKA TorE

Zgradba Prve Mojzesove knjige

Knjiga se začne s poročilom o stvarjenju, ki je uvod v to knjigo in tudi v celotno Sveto pismo. Sledi deset pripovedi, ki se začenjajo z besedami: »To je rodovnik …« Nato je na vrsti pripoved o človeku ali več ljudeh in o njihovem odnosu z Bogom. Teh deset pripovedi lahko razdelimo v dve skupini. Prvih pet je označenih kot ’prazgodovina’ (od Adama do Abrahama), drugih pet pa kot ’zgodovina očakov’.

Poročilo o stvarjenju

STVArJENJE

Adam in Eva na ilustraciji iz protestantske Biblije (ok. 1530)

Pripovedi o stvarjenju so v prvih dveh poglavjih Prve Mojzesove knjige. Nekateri biblicisti menijo, da izhajajo iz dveh različnih izročil. Prvo poglavje razlaga začetke vesolja, tako da opisuje stvarjenje neba in zemlje, drugo poglavje pa se osredinja na stvarjenje človeka in njegovo mesto v vesolju.

Miti starega Bližnjega vzhoda

Deli Prve Mojzesove knjige so podobni drugim bližnjevzhodnim pripovedim o stvarjenju. Največ podobnosti je pri ločitvi neba in zemlje ter stvarjenju človeka iz prsti. Svetopisemskemu poročilu je najbolj podobna babilonska pesnitev, znana kot Atrahasis, ki opisuje, kako je bilo človeku ukazano, naj gara na zemlji (1 Mz 3), in kako ga je pozneje uničil svetovni potop (1 Mz 7−9).

Edenski vrt

Adam in Eva živita v edenskem vrtu, simbolu raja na zemlji. Ko so hebrejsko besedilo prevedli v grščino, so uporabili besedo ’paradeisos’; iz nje izhaja v slovenščini beseda ’paradiž’, to je raj. Edenski vrt pogosto slikajo kot bujno zeleno oazo.

20

Judovski deček praznuje bar micvo. Pri trinajstih letih ga sprejmejo med odrasle in takrat prvič bere iz zvitka Tore v sinagogi.

Namen Prve Mojzesove knjige

Prvo Mojzesovo knjigo so napisali predvsem zaradi tega, da bi poučila Izraelce o njihovem izvoru, veri in odgovornosti, ki jo imajo kot izvoljeno ljudstvo. Vsebina je urejena po jasno določenih delih, kar naj bi pomagalo bralcem ali poslušalcem, da si lažje zapomnijo Božja navodila. Božje sporočilo poudarjajo tudi ponavljanja in besedni vzorci.


V za⅔etku Bog Prve Mojzesove knjige

V Svetem pismu je mnogo izrazov za Boga. V Prvi Mojzesovi knjigi se na Boga nanaša najmanj šest različnih hebrejskih imen, ki poudarjajo različne vidike Božje narave. Najpomembnejše ime je Jahve (2 Mz 3,14), ki pomeni: »Jaz sem, ki sem.« To ime je Judom tako sveto, da se mu izogibajo in raje uporabljajo ’Adonaj’, tj. ’Gospod’. Včasih pa uporabljajo kar ’El’, ki izraža Božjo moč.

JAhVE

Na tej maroški striženki iz 19. stoletja je Božje ime napisano med dvema rokama, in sicer s štirimi hebrejskimi črkami JhVh, značilnim tetragramom.

Kako se Bog prikazuje

V Svetem pismu se le nekaj ljudi neposredno sreča z Bogom; takrat ga zakriva močna svetloba. Bog se večkrat pokaže v različnih naravnih oblikah, kot so grmenje, bliski ali dim. Mojzes svari Izraelce, naj ne gledajo naravnost v Boga, ker lahko umrejo (2 Mz 19,21). Bog se svojemu ljudstvu razodeva tudi v videnjih in sanjah. Prerok Izaija uzre Boga na prestolu (Iz 6,1), Jakob pa v sanjah vidi Boga na vrhu visokih stopnic (1 Mz 28,13).

Božja imena El Eljon Najvišji 1 Mz 14,18−20  Šofet Sodnik 1 Mz 18,20  El Olam Večni Bog 1 Mz 21,33  Jahve Jire Gospod poskrbi 1 Mz 22,14  El Elohe Jisrael Bog, Izraelov Bog 1 Mz 33,20  El Šadaj Bog mogo⅔ni 1 Mz 49,25 MAVrIcA

Je simbol Božjega usmiljenja in slave (1 Mz 9; Ezk 1,28).

Avtorstvo Prve Mojzesove knjige

STrElA, SIMBol BožJE MoČI

Žrtvovanje Izraelci so žrtvovali Bogu živali ali drugo lastnino, da bi jim odpustil grehe. Prvo darovanje, omenjeno v Svetem pismu, je Kajnovo in Abelovo. Bog sprejme Abelovo daritev najboljših prvencev drobnice, zavrne pa Kajnovo daritev ’od sadov zemlje’ (1 Mz 4,3). Tretja Mojzesova knjiga vsebuje natančna določila za obredno žrtvovanje. Kajn ne ugaja Bogu, ker ne daruje najboljšega od svojih pridelkov (3 Mz 23,10).

Čiste in nečiste živali

Pisec knjige ni omenjen. Vendar judovsko in krščansko izročilo pripisujeta prvih pet knjig Svetega pisma Mojzesu. Prva poročila naj bi se bila prenašala ustno ali v pisni obliki, nato pa naj bi jih bil Mojzes zbral in zapisal. Da bi pravilno razumeli ta besedila, jih je treba videti v luči časa, ko so bila napisana, in sicer potem ko so Izraelci prejeli Mojzesovo postavo. hebrejski bralci so prepoznavali vsa sklicevanja na posamezne zakone, ker so jih dobro poznali. Vsebovali so natančna navodila za češčenje, žrtvovanje ter državljanske in moralne obveznosti.

Bog naroči Noetu, naj vzame na ladjo po osem parov vseh čistih in po dva para nečistih živali (1 Mz 7,2). Med nečiste živali spadajo tiste s preklanimi parklji, ki ne prežvekujejo hrane, morske živali brez plavuti in luskin, ptice roparice, krilate žuželke in živali, ki ’mrgolijo po zemlji’ (3 Mz 11).

NoE IN NJEGoVA lADJA

Barvno okno iz ploščic prikazuje Noeta, ki daruje Bogu, potem ko je njegova družina varno pristala na kopnem.

Rodovniki Prva Mojzesova knjiga vsebuje številne imenske sezname. Eden izmed njih navaja potomce Noetovih sinov Sema, hama in Jafeta. Pripadniki ljudstva, ki je izšlo iz Sema, se imenujejo Semiti, iz hama so izšli hamiti, potomci Jafeta pa naj bi bili prebivalci Male Azije, Grčije in sredozemskih otokov.

21


Poro⅔ilo o stvarjenju Prva Mojzesova knjiga 1–2

PoroČilo o stvarjenju  1. poglavje, 2. vrstica »Pusta in prazna«

Bog ustvarja svet urejeno, simetrično. Te besede uvajajo zgodbo o šestdnevnem stvarjenju. Prvi trije dnevi (oblikovanje) ustrezajo drugim trem dnevom (napolnjevanje).

 1. poglavje, 3. in 10. vrstica »Bog je rekel … Bog je videl, da je dobro«

Bog je prikazan kot oseba. Svet ustvarja z ukazom. Ti ključni besedni zvezi oblikujeta celotno poročilo o stvarjenju. Prva uvaja vsako posamezno dejanje stvarjenja, druga pa poudarja popolnost Božjega dela.

 1. poglavje, 5. vrstica »In bil je večer in bilo je jutro«

Izraelci so šteli dneve od enega sončnega zahoda do drugega, zato je večer omenjen pred jutrom. Sedmi dan pa je začetek človeške zgodovine, zato ni ne jutra ne večera.

Bog ustvari svetlobo in jo loči od teme.

22

1

V

zaČetku1 je Bog ustvaril nebo in zemljo. 2Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami in duh Božji je vel nad vodami. 3Bog je rekel: »Bodi svetloba!« In nastala je svetloba. 4Bog je videl, da je svetloba dobra. In Bog je ločil svetlobo od teme. 5In Bog je svetlobo imenoval dan, temo pa je imenoval noč. In bil je večer in bilo je jutro, prvi dan. 6 Bog je rekel: »Bodi obok sredi vodá in naj loči vode od vodá!« … 7 Zgodilo se je tako. 8Bog je obok imenoval nebo. In bil je večer in bilo je jutro, drugi dan. 9 Bog je rekel: »Vode pod nebom naj se zberejo na en kraj in prikaže naj se kopno!« … 10Bog je kopno imenoval zemljo, zbrane vode pa je imenoval morje. Bog je videl, da je dobro. 11Nato je Bog rekel: »Zemlja naj požene zelenje … po svoji vrsti!« Zgodilo se je tako … 12Bog je videl, da je dobro. 13In bil je večer in bilo je jutro, tretji dan. 14 Bog je rekel: »Naj bodo luči na nebesnem oboku! Ločujejo naj dan od noči in naj bodo znamenja za čase, dneve in leta!« … 15Zgodilo se je tako. 16Bog je naredil dve veliki luči: večjo luč, ki naj gospoduje dnevu, in manjšo luč, ki naj gospoduje noči, ter zvezde. … 18Bog je videl, da je dobro. 19In bil je večer in bilo je jutro, četrti dan.

Na začetku je bila zemlja pusta, prazna in v temi.

Bog ustvari nebo.

Pojavi se kopno in razmeji vode.

Bog naredi sonce, luno in zvezde, da loči dan od noči.


Poro⅔ilo o stvarjenju 20

Bog je rekel: »Živa bitja naj mrgolijo v vodah in ptice naj letajo nad zemljo pod nebesnim obokom!« … 21Bog je videl, da je dobro. 22 In Bog jih je blagoslovil in rekel: »Plodite se in množite …!« 23In bil je večer in bilo je jutro, peti dan. 24 Bog je rekel: »Zemlja naj rodi živa bitja po njihovih vrstah: živino, laznino in zveri zemlje po njihovih vrstah!« Zgodilo se je tako … 25 Bog je videl, da je dobro. 26Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj … vsej zemlji …!« 27Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. 28Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta … vsem živalim …!« 29Bog je rekel: »Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom … in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano.« … 30Zgodilo se je tako. 31Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro. In bil je večer in bilo je jutro, šesti dan. 1 Tako sta bila narejena nebo in zemlja in vsa njuna vojska. 2Sedmi 2 dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil. 3In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal.

Pomen Prvo poglavje Prve Mojzesove knjige prinaša prvo poročilo o stvarjenju. Slavi enotnost in popolnost vesolja ter poudarja Božje veličastvo in moč. Ponavljanje ključnih besednih zvez oblikuje vzorec in izraža urejenost, s katero je Bog ustvaril svet. Stvarjenje traja sedem dni in število sedem postane simbol za popolnost in dopolnjenost. Na zemlji mrgoli najrazličnejših živali.

Bog ustvari človeka, moškega in žensko.

Zrastejo rastline vseh vrst.

 1. poglavje, 14. vrstica »Naj bodo znamenja za čase, dneve in leta«

Četrti dan, ki je sredi med sedmimi dnevi, so ustvarjene luči. To so sonce, luna in zvezde. Starodavni verski koledarji so temeljili na sončnih in luninih ciklih, ki so določali čas za praznične dni in praznovanja.

aSTroNoMI

Na gravuri iz 15. stoletja so arabski astronomi, ki računajo položaj lune in zvezd.

 1. poglavje, 27. vrstica »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi«

Človek (moški in ženska) je Bogu bolj podoben v duhovnem kot v telesnem smislu. Bog mu daje sposobnost, da vlada, ustvarja in se odloča v moralnih zadevah.

 2. poglavje, 3. vrstica »Bog je blagoslovil sedmi dan«

Božje stvarjenje določi vzorec človekovega življenja: šest dni dela, nato dan počitka (sobota).

23


V za⅔etku Prva Mojzesova knjiga 2

V edenskem vrtu  2. poglavje, 4. vrstica »Bog naredil zemljo in nebo«

V prvem poročilu o stvarjenju je vrstni red obrnjen: »Bog je ustvaril nebo in zemljo« (1 Mz 1,1). Prvo poglavje Prve Mojzesove knjige opisuje stvarjenje celega vesolja, to drugo poročilo pa se osredinja na stvarjenje človeka.

 2. poglavje, 7. vrstica »Življenjski dih«

Samo človeško bitje prejme Božji dih, po katerem se razlikuje od živali. Hebrejska beseda za ’dih’ lahko pomeni tudi ’duh’. Božji Duh omogoča ljudem, da mislijo, čutijo in se zavedajo svojega stvarnika.

 2. poglavje, 8. vrstica »Vrt proti vzhodu v Edenu«

V starih bližnjevzhodnih kulturah vzhod simbolizira življenje in svetlobo. Eden je hebrejska beseda za užitek, ugodje. To je torej kraj ugodja.

2

N

a4 dan, ko je Gospod Bog naredil zemljo in nebo, 5še ni bilo nobenega poljskega grmičja na zemlji in trava še ni rastla na polju, kajti Gospod Bog še ni pošiljal dežja na zemljo … 6 Iz zemlje pa se je vzdigovala vlaga in namakala vso površino polja. 7 Gospod Bog je iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša. 8 Gospod Bog je zasadil vrt proti vzhodu v Edenu in je tja postavil človeka, katerega je bil izoblikoval. 9Gospod Bog je dal, da je iz zemlje pognalo vsakovrstno drevje, prijetno za pogled in dobro za jed, tudi drevo življenja v sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega. 10 V Edenu je izvirala reka, da je namakala vrt; od tam pa se je delila v štiri glavne reke. 11Ena od njih se imenuje Pišón ... 13Drugi reki je ime Gihon ... 14Tretji reki je ime Tigris ... Četrta reka pa je Evfrat. 15 Gospod Bog je vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval. 16Gospod Bog je človeku zapovedal in rekel: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, 17le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« 18 Gospod Bog je rekel: »Ni dobro za človeka, da je sam …« 19 Gospod Bog je izoblikoval iz zemlje vse živali na polju in vse ptice pod nebom ter jih pripeljal k človeku, da bi videl, kakšna imena jim

Bog ustvari človeka iz zemeljskega prahu. Bog zasadi edenski vrt in naseli vanj ptice in druge živali.

24

Človek poimenuje vsako živo bitje.


V edenskem vrtu bo dal, in da bi vsako živo bitje imelo tisto ime, ki bi mu ga dal človek. 20 Tako je človek dal imena vsej živini in vsem pticam na nebu in vsem živalim na polju, za človeka pa se ni našla pomoč, ki bi bila njemu primerna. 21Gospod Bog je tedaj storil, da je na človeka leglo trdno spanje in je zaspal. Vzel je eno njegovih reber in tisto mesto napolnil z mesom. 22Gospod Bog je iz rebra, ki ga je vzel človeku, naredil ženo in jo pripeljal k človeku. 23 Tedaj je človek rekel: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala móžinja, kajti ta je vzeta iz moža.« 24 Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso. 25Bila pa sta oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram.

 2. poglavje, 11.-14.vrstica »Pišon ..., Gihon ..., Tigris ..., Evfrat«

Samo Tigris in Evfrat sta še danes znani reki. Tečeta po rodovitnem območju, ki se je nekdaj imenovalo Mezopotamija (današnji Irak). Drugi dve reki je težko določiti. Nekateri znanstveniki menijo, da je Gihon rečica ali kanal v dolini Evfrata.

Pomen Drugo poglavje Prve Mojzesove knjige prinaša drugo poročilo o stvarjenju, ki poudarja Božjo ljubezen in skrb za človeka. Bog ne ustvarja z ukazom, ampak z ljubečimi dejanji. S človekom sklene zavezo: moški in ženska lahko živita v ’rajskem vrtu’, dokler bosta pokorna svojemu stvarniku.

Sredi vrta rasteta drevo življenja in drevo spoznanja.

Človek sme jesti sad od vsakega drevesa razen od drevesa spoznanja. Ko moški spi, mu Bog vzame rebro in ustvari žensko.

TIGRIS IN EVFRAT

Delta Tigrisa in Evfrata je zelo močvirna. Že stoletja živijo tam tako imenovani močvirski Arabci.

 2. poglavje, 18. vrstica »Ni dobro za človeka, da je sam«

Ta stavek je v nasprotju s poročilom v prvem poglavju, kjer je vse opisano kot ’dobro’. Poudarja pomen naslednjega Božjega stvariteljskega dejanja.

 2. poglavje, 22. vrstica »Gospod Bog je iz rebra ... naredil ženo«

Moški je nepopoln in osamljen, zato Bog ustvari žensko. Rebro vzame iz bližine Adamovega srca, ki je simbol ljubezni, in izpod njegove roke, ki simbolizira zaščito. Te prispodobe izražajo svetopisemski ideal zakonske zveze.

Drevo življenja in drevo spoznanja Drevo življenja je znamenje daru večnega življenja, ki ga Bog ponuja človeku. Moški in ženska lahko jesta od tega drevesa, kolikor želita. Drevo spoznanja dobrega in hudega pa pomeni moralno odločitev. Če ješ od tega drevesa, postaneš neodvisen od Boga, zato je to prepovedano.

25


V za⅔etku Prva Mojzesova knjiga 3

Adam in Eva  3. poglavje, 2. vrstica »Kači«

Nekatere stare bližnjevzhodne kulture povezujejo kačo z modrostjo in vedeževanjem. Sveto pismo pa jo pogosto slika kot simbol zla. Poznejše izročilo povezuje kačo s hudičem. Hebrejska beseda za kačo ’nahaš’ je podobna besedi ’našah’, ki pomeni prevarati. Ta besedna igra poudarja vlogo kače kot skušnjavca. VRČ ZA ZAŽIGANJE KADILA

Kanaanska keramika (ok. 1000 pr. Kr.), okrašena s kačami.

 3. poglavje, 6. vrstica »Da je drevo dobro za jed«

Čeprav sadež ni omenjen, ga pogosto upodabljajo kot jabolko. To izročilo je najbrž iz 5. stoletja, ko so Sveto pismo prevedli v latinščino. Latinska beseda za zlo, ’malum’, namreč pomeni tudi jabolko. ADAM IN EVA

Tudi na francoskem medaljonu (ok. 1570) je prepovedani sad jabolko.

 3. poglavje, 19. vrstica »Prah si in v prah se povrneš«

Človek ne bo več užival nesmrtnosti, ker je jedel od ’drevesa spoznanja’. Ustvarjen je bil iz prahu (1 Mz 2,7) in Bog ga bo vrnil v isto stanje. Božje besede uvajajo telesni ciklus življenja in smrti.

26

3

K

ača1

pa je bila bolj prekanjena kakor vse živali na polju, ki jih je naredil Gospod Bog. Rekla je ženi: »Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?« 2 In žena je rekla kači: »Od sadu drevja v vrtu jeva, 3›le z drevesa sredi vrta,‹ je rekel Bog, ›ne jejta sadu, tudi dotikajta se ga ne, sicer bosta umrla!‹« 4 Kača pa je rekla ženi: »Nikakor ne bosta umrla! 5V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo.« 6Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje. Vzela je torej od njegovega sadu in jedla, dala pa je tudi možu, ki je bil z njo, in je jedel. 7Tedaj so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga. Sešila sta si predpasnika iz smokvinih listov. 8 Zaslišala sta glas Gospoda Boga, ki je ob dnevnem vetriču hodil po vrtu. Človek in njegova žena sta se skrila pred Gospodom Bogom sredi drevja v vrtu. Bog ju vpraša, ali sta jedla od drevesa spoznanja – ker sta se sramovala zaradi svoje nagote. Adam odgovori, da mu je Eva dala jesti sadež. Eva pa mu pove, da jo je zapeljala kača. Bog kačo prekolne in jo obsodi, da se bo morala vse življenje plaziti in jesti prah s tal. Evo kaznuje s tem, da bo rojevala otroke v bolečinah. 17

In človeku je rekel: »Ker si poslušal glas svoje žene in jedel z drevesa, o katerem sem ti zapovedal in rekel: ›Nikar ne jej z njega!‹ naj bo zaradi tebe prekleta zemlja; s trudom boš jedel od nje vse dni svojega življenja. 18Trnje in osat ti bo rodila in jedel boš poljsko rastlinje. 19V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet. Zares, prah si in v prah se povrneš.« 20 Človek je imenoval svojo ženo Eva, ker je postala mati vseh živih. 21 Gospod Bog je naredil človeku in njegovi ženi suknji iz kože in ju oblekel. 22Tedaj je Gospod Bog rekel: »Glejte, človek je postal kakor eden izmed nas, saj pozna dobro in húdo. Da ne bo zdaj iztegnil roke in vzel še z drevesa življenja ter jedel in živel na veke!« 23 In Gospod Bog je odpravil človeka iz edenskega vrta obdelovat zemljo, iz katere je bil vzet. 24Izgnal je človeka in postavil vzhodno od edenskega vrta kerube in meč, iz katerega je švigal ogenj, da bi stražili pot do drevesa življenja.


Adam in Eva Drevo spoznanja

 3. poglavje, 20. vrstica »Človek je imenoval svojo ženo Eva«

’Eva’ v hebrejščini pomeni ’živa’. Značilno je, da Adam da svoji ženi to ime tik zatem, ko Bog govori z njim o smrti. Čeprav sta z Evo grešila, Adam ve, da bo Bog še naprej blagoslavljal človeštvo. ’Adam’ je hebrejska beseda za moškega. Podoben izraz je ’adamah’, kar pomeni ’tla, zemlja, prst’. Besedna igra spominja na to, kako je Bog ustvaril človeka. Bog izžene Adama in Evo iz edenskega vrta.

Kača zapelje Evo, da jé od drevesa.

 3. poglavje, 24. vrstica »Kerube in meč, iz katerega je švigal ogenj«

Kerubi so pogosto upodobljeni kot angelska bitja, ki delujejo kot Božji stražarji. Njihovi kipi krasijo Salomonov tempelj. Morda se upodobitve zgledujejo po starih bližnjevzhodnih reliefih krilatih levov in bikov s človeškimi glavami.

Eva da nekaj prepovedanega sadu Adamu. Ko Bog ugotovi, da sta Adam in Eva grešila, kaznuje človeštvo.

Pomen Adam in Eva s svojim grehom uničita čistost in umirjenost Edena. Ko jesta od drevesa spoznanja, ravnata v nasprotju z Božjo voljo. Bog ju kaznuje tako, da jima odvzame dar večnega življenja in ju izžene iz vrta. Posledica njunega greha je ločenost človeštva od Boga.

KRILATO BITJE (1300 PR. KR.)

Našli so ga v Megidu v Palestini.

27


V za⅔etku Prva Mojzesova knjiga 4

Kajn in Abel  4. poglavje, 1. vrstica »Dobila sem moža od Gospoda«

Eva priznava, da je Bog stvarnik vseh stvari. Ime njenega sina to še poudari: Kajn v hebrejščini pomeni ’dobiti’.

 4. poglavje, 2. vrstica »Nato je rodila njegovega brata Abela«

4

A

dam1 je spoznal svojo ženo Evo. Spočela je in rodila Kajna. Rekla je: »Dobila sem moža od Gospoda.« 2Nato je rodila njegovega brata Abela.

Adam in Eva imata dva sinova, Kajna in Abela.

Abel redi drobnico in daruje prva jagnjeta Bogu.

Kajn obdeluje zemljo in daruje Bogu nekaj svojih pridelkov.

Hebrejska beseda Abel pomeni ’sapa, ničnost’. Označuje nekaj, kar se razblini v nič; tako nakazuje Abelovo usodo.

 4. poglavje, 5. vrstica »Na Kajna in njegovo daritev pa se ni ozrl«

Sveto pismo ne pove, zakaj Bog zavrne Kajnovo daritev. Nekateri razlagalci to razumejo v povezavi s poznejšimi izraelskimi predpisi o žrtvovanju, ki zahtevajo, da je treba darovati Bogu prvorojene živali (2 Mz 13,2) in prve pridelke ob žetvi (3 Mz 23,10). Abel naj bi skrbno izbral svojo daritev Bogu, Kajn pa ne.

KAJN IN ABEL

Ta italijanska freska je ena izmed slik, ki pripovedujejo zgodbo Adama in Eve ter Kajna in Abela. Na njej je upodobljena Kajnova in Abelova daritev.

 4. poglavje, 7. vrstica »Če delaš dobro«

Božje besede nakazujejo, da Kajn ve, da njegova daritev ni sprejemljiva. Bogu so lahko posvečeni le popolni darovi (3 Mz 22,20–22).

28

In Abel je pasel drobnico, Kajn pa je obdeloval zemljo. 3Ko je preteklo nekaj časa, je Kajn daroval Gospodu daritev od sadov zemlje. 4 Tudi Abel je daroval od prvencev svoje drobnice in njihove tolšče. Gospod se je ozrl na Abela in njegovo daritev, 5na Kajna in njegovo daritev pa se ni ozrl. Zato se je Kajn zelo ujezil in obraz mu je upadel. 6 Gospod je rekel Kajnu: »Zakaj se jeziš in zakaj ti je upadel obraz? 7Ali ga ne boš vzdignil, če delaš dobro? Če pa ne delaš dobro, greh preži nate pri vratih, njegovo poželenje se obrača proti Bogu je bolj tebi, a ti mu gospoduj!« všeč Abelova 8 Tedaj je Kajn rekel daritev. svojemu bratu Abelu: »Pojdiva ven!« Ko pa sta bila na polju, se je Kajn vzdignil proti svojemu bratu Abelu in ga ubil. 9 Gospod je rekel Kajnu: »Kje je tvoj brat Abel?« Odvrnil je: »Ne vem. Sem mar jaz varuh svojega brata?« 10In Gospod je rekel: »Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata vpije iz zemlje k meni. Kajn iz zavisti 11 Bodi torej preklet z ubije svojega brata. zemlje, ki je odprla svoja


Kajn in Abel Bog obsodi Kajna na nenehno blodenje po svetu.

 4. poglavje, 7. vrstica »Greh preži nate pri vratih«

usta in iz tvojih rok sprejela kri tvojega brata! 12Ko boš obdeloval zemljo, naj ti ne daje več svoje moči, blodil in begal boš po svetu.« 13 Kajn je rekel Gospodu: »Moja krivda je prevelika, da Bog da Kajnu znamenje, ki ga varuje pred sovražniki. bi jo mogel nositi. 14Glej, danes me izganjaš iz dežele in moral se bom skrivati pred tvojim obličjem. Blodil in begal bom po zemlji. Kdor koli me bo našel, me bo ubil.« 15 Gospod pa mu je odgovoril: »Ne tako; kdor koli ubije Kajna, bo sedemkrat maščevan.« In Gospod je dal Kajnu znamenje, da ga nihče, ki bi ga našel, ne bi ubil. 16Kajn je odšel izpred Gospodovega obličja in se naselil v deželi Nod, vzhodno od Edena. … 25 Adam je spet spoznal svojo ženo in rodila je sina, kateremu je dala ime Set. Rekla je namreč: »Bog mi je dal drugega potomca namesto Abela, ki ga je ubil Kajn.« 26Tudi Set je dobil sina in mu dal ime Enóš.

Pomen Uničenje Sodome in Lotova rešitev pokažeta, kako pravičen je Bog, saj kaznuje hudobne in rešuje pravične. Usoda Lotove žene opominja Abrahama in njegove potomce, da se ni pametno upirati Božji besedi.

Tukaj Sveto pismo prvič omenja besedo greh. Prikazuje ga kot žival, ki čaka, da bo napadla. Kajn ima še vedno možnost, da bi živel pravično, toda premagati mora svojo zavist.

ZAVIST

Ta Giottova freska iz 14. stoletja prikazuje zavist kot demona.

 4. poglavje, 15. vrstica »Bo sedemkrat maščevan«

Čeprav se Kajn ni pokesal, ga je Bog pripravljen varovati. Božje usmiljenje je večje od njegove jeze. Število sedem označuje Božje vsestransko, popolno varstvo.

 4. poglavje, 15. vrstica »Gospod je dal Kajnu znamenje«

Sveto pismo ne pove, kako je Bog zaznamoval Kajna. Znamenje je simbol Božjega varstva in spomin na Kajnov greh. Pogosto so ga upodabljali kot tetovažo.

 4. poglavje, 16. vrstica »V deželi Nod«

Hebrejska beseda Nod pomeni ’blodenje’. Kajn je obsojen na tavanje po pusti deželi, kjer ne more ničesar pridelovati. Njegova kazen je hujša od Adamove. Temu je zemlja sicer rodila trnje in osat, a tudi žito za kruh.

29


V za⅔etku Prva Mojzesova knjiga 6–7

Noe zgradi ladjo X 6. poglavje, 11. vrstica »Zemlja pa je bila vedno bolj sprijena pred Bogom«

V Božjih očeh zemlja umira. Bog je svoje stvarstvo zaupal človeku, toda ljudje so hudobni in zastrupljajo vse okoli sebe. Nasprotno pa je Noe neoporečen, ker živi pravično ter spoštuje Boga in njegovo stvarstvo. V hebrejščini pomeni njegovo ime ’tolažba’. Prinesel naj bi tolažbo prekleti zemlji.

Zemlja je postala prostor zla. Samo Noe živi pravično.

Sem

6

N

oe9 je bil pravičen mož, popoln sredi svojega rodu. Noe je hodil z Bogom. 10Noetu so se rodili trije sinovi: Sem, Ham in Jafet. 11 Zemlja pa je bila vedno bolj sprijena pred Bogom in polna nasilja. … 13 Bog je rekel Noetu: »Sklenil sem, da je prišel konec vsega mesa, kajti napolnili so zemljo z nasiljem, zato, glej, jih bom uničil z zemljo vred. 14 Ti pa si izdelaj ladjo iz cipresovega lesa. Narêdi jo z več prostori in jo od znotraj in od zunaj premaži z zemeljsko smolo. 15Takole jo narêdi: ladja naj bo dolga tristo komolcev, široka petdeset in visoka trideset komolcev. 16Zgoraj naredi ladji streho, en komolec nad njo jo postavi, in ob strani napravi vhod v ladjo. Narêdi jo tako, da bo imela spodnji, srednji in zgornji oddelek. … 21Ti pa si vzemi vsakršnega živeža, kar boš potreboval za hrano, in ga spravi pri sebi …«

Jafet

Bog pove Noetu, da bo poslal potop, ki bo pokončal vse ljudi in živali Bog bo rešil Noeta in njegovo družino ter vse živalske vrste.

Ham

Noe

30

Bog da Noetu natančna navodila, kako naj zgradi ladjo.


Noe zgradi ladjo 22

Noe je to storil; prav tako, kakor mu je Bog zapovedal, tako je storil. 7 gospod je rekel Noetu: »Pojdi v ladjo ti in vsa tvoja družina, kajti vidim, da si sredi tega rodu pravičen pred menoj. 2Od vseh čistih živali vzemi s seboj po sedem parov, samce in samice, od živali pa, ki niso čiste, vzemi po dvoje, samca in samico. 3Tudi od ptic neba vzemi od vsake vrste po sedem parov, samce in samice, da ohraniš pri življenju zarod po vsej zemlji. 4Kajti še sedem dni in storil bom, da bo deževalo na zemljo štirideset dni in štirideset noči, in iztrebil bom s površja zemlje vsa bitja, ki sem jih naredil.« 5Noe je storil vse tako, kakor mu je zapovedal gospod. … 11 V šeststotem letu Noetovega življenja, na sedemnajsti dan drugega meseca, so začeli bruhati vsi studenci velikih globin in odprle so se nebesne zapornice. … 13 Prav ta dan so šli Noe, njegovi sinovi Sem, Ham in Jafet in z njimi Noetova žena ter tri žene njegovih sinov v ladjo. 14Ti, vse zveri po njihovih vrstah … in vse ptice po njihovih vrstah, vse, kar ima perje in peruti, 15vse to je prišlo k Noetu v ladjo, po dva in dva od vsega mesa, v katerem je dih življenja. 16Prišli in vstopili so torej samci in samice od vsega mesa, kakor mu je Bog zapovedal. Gospod pa je zaprl vrata za njim.

dleto

sveder na lok

1

Ženske prinašajo hrano, da jo bodo shranile na ladji.

Od vsake živalske vrste izberejo samca in samico.

žaga tesača

OrOdJe Za gradNJO LadJe

Bližnjevzhodni obrtniki uporabljajo orodje, ki je podobno približno 3000 let staremu egipčanskemu orodju na sliki. S tesačo sekajo in ravnajo, s svedrom na lok pa vrtajo luknje za vezanje lesa.

X 6. poglavje, 14. vrstica »Ti pa si izdelaj ladjo«

V hebrejščini se na tem mestu za ladjo uporablja beseda, ki pomeni tudi škatlo ali zaboj. V Svetem pismu se ista beseda uporablja tudi za košaro, v katero je bil položen Mojzes kot dojenček. Tako Noetova ladja kot Mojzesova košara sta dokaz Božjega varstva in rešitve.

Vesoljni potop

Na ladjo priletijo tudi vse vrste ptic.

Zgodbe o velikem potopu obstajajo v številnih kulturah po vsem svetu. Tudi v starem mezopotamskem epu o gilgamešu nastopajo ladja in živali. V tej zgodbi poganski bogovi povzročijo potop, ker jih moti strašanski hrup, ki ga zganjajo ljudje.

X 7. poglavje, 4. vrstica »Štirideset dni in štirideset noči«

V Svetem pismu je število štirideset povezano z večino velikih Božjih del. Potop ni prikazan toliko kot zgodba o uničenju, ampak bolj kot zgodba o rešitvi, ki vodi v novo dobo.

Ladja je iz cipresovine.

X 7. poglavje, 16. vrstica »Gospod pa je zaprl vrata za njim«

Noetova žena kliče živali.

Bog simbolično ločuje pravične od hudobnih.

31


Ilustrirano DRUŽINSKO SVETO PISMO

Nov pristop, ki pojasnjuje glavne svetopisemske odlomke in jih oživi s slikami, bo navdihnil vso družino. Knjiga prinaša izvirno besedilo Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma. Odlomke je izbrala skupina svetopisemskih strokovnjakov in učiteljev teologije, pregledala pa slovenska strokovnjaka. Knjiga pojasnjuje ključne besede, besedne zveze in pojme vsake od izbranih svetopisemskih zgodb. Barvne fotografije krajev in zgodovinskih predmetov ter zemljevidi slikovito prikazujejo družbene, zgodovinske in zemljepisne razmere, v katerih potekajo svetopisemski dogodki. Urednik svetovalec: dr. Claude-Bernard Costecalde Ilustriral: Peter Dennis

Svetopisemska družba Slovenije

Ilustrirano družinsko svet pismo  

Nov pristop, ki pojasnjuje glavne svetopisemske odlomke in jih oživi s slikami, bo navdihnil vso družino. Knjiga prinaša izvirno besedilo Sl...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you