LJUBEZEN KOT SISTEM
označena z glagolom »ljubiti«, ne pa predmet, označen s samostalnikom »ljubezen«. Če bi se dosledno držali navedenega načela, da se vse funkcije označujejo z glagoli, potem bi bil naš jezik robat in zapleten. Zaradi posebnih lingvističnih zakonitosti, ki prispevajo k bogastvu jezika, boljšemu izražanju in sporazumevanju, nekateri glagoli umetno postanejo samostalniki.2 Toda težava nastane, kadar oseba, ki izgovarja tak sekundarno nastali samostalnik, pozabi, da primarno označuje funkcijo, ki obstaja v resničnosti. V tem trenutku taka oseba popači stvarnost, ker nastane pomembna razlika med stvarnostjo, v kateri obstaja funkcija, in njeno predstavo o stvarnosti, v kateri obstaja predmet, bitje ali dogodek. Tako je funkcija napačno opredmetena ali reificirana v mentalnih predstavah o resničnosti. Osebo, ki je to naredila, lahko doletijo določene negativne posledice, ker njena slika resničnosti ne ustreza dejanski resničnosti. Torej je povsem prav, da uporabljamo samostalnik »ljubezen«, dokler vemo, da označuje funkcijo, označeno z glagolom »ljubiti«. Če pa to pozabimo, potem je za nas »ljubezen« predmet ali dogodek, neodvisen od našega bitja. Besedne zveze, kot so »ljubezen ga je prevzela«, »preplavljen z ljubeznijo«, »ljubezen ji je vzela moč presoje«, »ljubezen jo je dušila«, »toniti v ljubezen« in podobne, ki jih je v ljubezenskem govoru, govoru o ljubezni in zlasti v pesniškem govoru na pretek, opozarjajo na pomembne posledice, ki jih ima reifikacija v odnosu med Jazom osebe, ki ljubi, in njeno »ljubeznijo«. Na podlagi takih izrazov spoznamo pomembne implikacije opredmetenja ljubezni: • Ljubezen je spremenjena v »nekaj«, kar obstaja samo po sebi in ima sposobnost, da subjekt »prevzame«, »zajame«, »preplavi«, »duši« itn. • Oseba, ki ljubi, tega sebi ne predstavlja kot nekaj, kar dela, temveč kot ljubezen, ki obstaja zunaj meja njenega Jaza (zunaj ego-meje). • Oseba zanika svoje sodelovanje v nastanku ljubezni, ker se ne doživlja kot subjekt, ki ljubi, temveč kot pasivni objekt, kateremu se ljubezen dogaja. V lingvistiki Noama Chomskega se ta oblika jezikovne transformacije imenuje nominalizacija. Ta transformacija je zelo izrazita v pesniškem jeziku, ta pa ima pomemben vpliv na nastanek zgodnjih predstav o ljubezni.
2
25