Issuu on Google+

Dr. Zoran Milivojević je priznan strokovnjak, psihoterapevt in avtor poljudnih učbenikov s tega področja, med katerimi je večina velikih knjižnih uspešnic (Emocije, Formule ­ljubavi, Igre koje igraju narkomani, Mala ­knjiga za velike roditelje). Njegova dela so odlično sprejeta v strokovni in tudi laični skupnosti in jih priporočajo ug­­­ledni svetovni strokovnjaki.

FORMULE LJUBEZNI

Avtor pronicljivo in natančno pojasni vse najpogostejše zmote pri odnosih med partnerji, zakonci in družinskimi člani. Knjiga je namenjena vsem, ki jih zanimajo medosebni in ljubezenski odnosi; vsem, ki se ljubiteljsko ali poklicno ukvarjajo s psihologijo oz. psi­ho­ terapijo ali spremljajo to področje; ter vsem, ki se želijo izogniti stresnim situacijam, kakršne povzročajo tovrstne zablode vsakodnevno in vsakomur.

Dr. Zoran Milivojević

FORMULE LJUBEZNI obravnavajo najpo­go-­­ s­tejše zmote in zablode o ljubezni (recimo »ljubezen je smisel življenja«, »v pravi lju­­be­z­­ ni ni konfliktov in jeze«, »v pravi ljubezni je spolnost izjemna«, »resnična ljubezen je brez­ ­­pogojna«, »zares ljubite lahko le eno ­osebo ­­­v življenju« in podobno), ki uničevalno vplivajo na življenje in odnose večine ljudi.

Dr. Zoran Milivojević

Ne zapravimo življenja v iskanju prave ljubezni

29,95 €

FORMULE LJUBEZNI oprema LUC.indd 1

12/7/09 7:50:06 AM


VSEBINA UVOD

15

Prvi del: LJUBEZEN KOT SISTEM Mistifikacija ljubezni Taktike mistifikacije ljubezni Kaj je ljubezen? Od prijetnosti do ljubezni Internalizacija in navezovanje Ljubezen: občutje, vedenje ali odnos? Ljubezen kot občutje Pomen ljubezni Predstave o ljubezni Anatomija predstave o pravi ljubezni Neskladje delov predstave Predstava kot zemljevid Signali ljubezni Ljubezen kot transakcija Dokazi ljubezni Moški in ženski signali ljubezni Struktura ljubezni Občutje »ljubiti« in občutje »biti ljubljen« Ljubezen do sebe in ljubezen do drugega Brezpogojna ljubezen in pogojna ljubezen 7

23 36

44 55 59

77


SISTEM OBČUTENJA LJUBEZNI Osem elementarnih tipov ljubezenskih občutij Občutja v ljubezni Tiranija predstave o pravi ljubezni Disfunkcionalnost predstave o pravi ljubezni Togost predstave o pravi ljubezni Ego-sintona in ego-distona predstava o ljubezni Prenehanje ljubezni Kako zapuščeni prenehajo ljubiti? Prekinitev in volja za ljubezen Zaljubljenost in zaljubljanje Ljubezen in zaljubljenost Struktura zaljubljanja in zaljubljenosti Animus in anima Idealizacija Ohranjanje zaljubljenosti Usoda zaljubljenosti Zaljubljenost: prevzetost ali obsedenost Razlikovanje med ljubeznijo in zaljubljenostjo Zaljubljanje in psihično dozorevanje Všečnost in zaljubljenost Povabilo k zaljubljanju Tehnike razljubljanja Ljubezen in seks Seks in ljubezen: dve različni dimenziji obstoja Medsebojni odnos seksa in ljubezni Ljubezen in zakon Mezaliansa

8

102

108

117

125

153

163


Drugi del: POPAČENI ELEMENTI PREDSTAVE O LJUBEZNI »Ljubezen je smisel življenja« Ljubezen, vrednostni sistem in stres Vrednotenje ljubezni Ljubezen in smisel življenja Strast in vrednostni sistem Ljubezen in konflikt vrednot Ljubezen in smrt Vedenjski vzorci Psihoterapijska strategija Preventivno delo z otroki in mladino Antiteze »Prava ljubezen se stalno čuti« Ljubezen ni le občutje Ljubezni ni mogoče čutiti stalno Ljubezen kot razpoloženje Izpeljane predstave o ljubezni Antiteze »V pravi ljubezni ni konfliktov in jeze« »Jeza je negacija ljubezni« Konflikt in ljubezen Jeza in bes v ljubezni Izvori fantazme o jezi kot negaciji ljubezni Antiteze 9

171

189

194


»V pravi ljubezni ne sme biti niti trenutka ravnodušnosti« »Indiferentnost je znak prenehanja ljubezni« Ljubezen in ravnodušnost Ravnodušnost in »ljubezen-navada« Vedenjski vzorci Antiteze »Prava ljubezen je stalna sreča« Antiteze »Prava ljubezen je večna zaljubljenost« Vedenjski vzorci Antiteze »Ljubezen se vedno začne z zaljubljanjem« Vedenjski vzorci Antiteze »V pravi ljubezni je seks fantastičen« Pomen seksa v ljubezni Vedenjski vzorci Mit o sočasnem orgazmu Mit o »naravnem« seksu Antiteze »Prava ljubezen je ljubezen brez seksa« Vedenjski vzorci »Čista« ljubezen in kultura »Čista« ljubezen in seks Antiteze »Ljubezen je strast« Strast in trpljenje Vedenjski vzorci Strah pred ljubeznijo-strastjo Strast kot iracionalnost Antiteze »Samo enkrat se ljubi« Vedenjski vzorci Mitski izvori prepričanja o edini ljubezni v življenju Antiteze 10

203

209 214

217

222

232

238

246


»Prava ljubezen traja do konca življenja« Težnja po večni ljubezni Volja po vztrajanju v ljubezni Antiteze »Prava ljubezen je brezpogojna« Fantazma o brezpogojni ljubljenosti Lov za brezpogojno ljubeznijo Antiteze »Prava ljubezen bo ljubljeno osebo povsem spremenila« Ljubezen kot terapija Pigmalion: Rešitelj v lovu za Žrtvijo Žaba: Žrtev v lovu za Rešiteljem Antiteze »V pravi ljubezni se žrtvuje najpomembnejše« Metafizika žrtvovanja Ljubezen kot žrtev »Če me ljubi, se bo žrtvoval« Žrtvovanje kot destrukcija ljubezni »Če ljubim, se bom žrtvoval« Antiteze »Prava ljubezen je nenehna pozornost« Nastanek predstave o ljubezni–pozornosti Antitezi »Prava ljubezen je popolno predajanje drugemu« »Dajanje« sebe Dajanje sebe in ljubezen-stapljanje Beg pred ljubeznijo-stapljanjem Korenine predstave o ljubezni-stapljanju Prevzemanje drugega »Midva«: diada ali simbioza Antiteze »Prava ljubezen je popolno razumevanje« Razumeti drugega Razumevanje in konflikt Antiteze 11

254

258

263

271

287

291

300


»Telepatija je v pravi ljubezni pogosta« »Branje misli« Bližina, razumevanje in pogovor Razvojne korenine ljubezni-telepatije Antiteze »Prava ljubezen je popolna iskrenost« Skrivnost v ljubezni Zahteva po popolni iskrenosti Nedosegljiva iskrenost Iskrenost in toleranca Iskrenost kot taktika manipulacije partnerja Antiteze »Prava ljubezen je bolečina« Trpljenje kot transakcija Bolečina v ljubezni Bolečina po ljubezni Antiteze »Prava ljubezen je popolna enakopravnost« »Kdor bolj ljubi – je manj vreden« Diktatura simetrije Vedenjski vzorci Nastanek prepričanja Antiteze »Ljubiti je mogoče samo eno osebo« »Deljivost« in »nedeljivost« ljubezni »Trikotnik«: frustracija razdeljene ljubezni Kultura in monogamija: mit o nedeljivosti ljubezni Patologija »nedeljive« ljubezni Zvestoba: ljubezen in volja Prešuštvo in »potreba po spremembi« Od komplimentov do zapeljevanja Antiteze »Ljubezen ne obstaja« Svet, v katerem ni ljubezni Razbijanje »iluzije« o obstoju ljubezni 12

306

311

317

325

331

348


Terapijska strategija Antiteze »Čim večja je ljubezen, tem večje je tudi ljubosumje« 354 Ljubosumje kot »dokaz« ljubezni Toleranca partnerjevega ljubosumja Ljubosumne scene: igre izzivanja ljubosumja Igre izzivanja lastnega ljubosumja Patologiziranje ljubosumja Antiteze »Vreden je samo tisti, ki je ljubljen« 360 Ljubezen in vrednost Občutenje lastne vrednosti Občutenje lastne (brez)vrednosti in psihopatologija »Čim več vreden je partner, tem bolj vreden sem tudi jaz« Vzorci mišljenja, čutenja in vedenja »Nočem biti s tistim, ki me želi za partnerja – hočem biti s tistim, ki noče biti z menoj!« Potrjevanje vrednosti: ljubezen in slava Antiteze »Nihče me ne more ljubiti« 372 Vedenjski vzorci Nastanek prepričanja Antiteze »Vsi me morajo ljubiti« 377 Vsenavzoča ljubezen kot socialna utopija Infantilna vseljubljenost Vedenjski vzorci Antiteze SLOVAR LJUBEZENSKEGA JEZIKA 387 Test kompleksnosti predstave o pravi partnerski ljubezni (za ženske)  423 (za MOŠKE)  427 Kako razlagati rezultate testa? 431 Bibliografija 437

13


LJUBEZEN KOT SISTEM

Mistifikacija ljubezni Naša izhodiščna teza je, da je ljubezen kot ideja in kot pojem tako mistificirana, da pomanjkanje jasnih pojmov in izrazov z natančnim pomenom onemogoča ne le učinkovito razpravo, temveč tudi jasno individualno razmišljanje o tem pojmu. To, da je ljubezen ena od najpomembnejših idej in univerzalna vrednota, ni pomembneje prispevalo k demistificiranju ljubezni s strani sodobnih ved o človeku. Čeprav je civilizacijski napredek vzpostavil velikansko razliko med antičnim in sodobnim človekom, ko gre za področje občutenj, zlasti občutenj ljubezni, je razlika v načinu preučevanja in razlaganja teh pojavov majhna. Tako kot je bila ljubezen skrivnost v davni preteklosti, je skrivnostna tudi danes. Morda bo bralec pripomnil, da niti ni treba vsega raziskati, pojasniti, razumeti in razvrstiti, temveč je prav, da nekateri pojavi ostanejo skrivnost in da vedno znova burijo človeško domišljijo. Toda naš pogled, to pa je predvsem pogled psihoterapevta, je v glavnem usmerjen k temni strani te skrivnosti, k tragičnim človeškim usodam, ki zato, ker sledijo ideji ljubezni, doživljajo brodolome in se utapljajo v morju človeškega trpljenja. Povsem jasno je, da imata od vseh tistih mladih in mladih odraslih, ki poiščejo psihoterapijsko pomoč, skoraj dve tretjini motnjo ali težavo, ki je neposredna ali posredna posledica kake kronične ali akutne oblike ljubezenskega trpljenja. Ker ni psihoterapija nič drugega kot popravljanje napačnih prepričanj, na katera se ljudje zavestno ali nezavedno opirajo in ki so izhodišče za način razmišljanja, občutenja in vedenja, je delo psihotera-

23


Zoran Milivojević / FORMULE LJUBEZNI

pevta v mnogočem prav prepoznavanje teh zmot o ljubezni, in šele potem njihovo popravljanje. Popravljanje popačenega prepričanja pripomore k pravilnejšemu načinu mišljenja, občutenja in vedenja, to pa k boljšemu odnosu med posameznikom in svetom, ki ga obdaja. Ker se določeno omejeno število elementarnih zmot o ljubezni pri vsakem novem pacientu ponavlja z neznatnimi odstopanji, vendar v različnih kombinacijah, se zastavlja vprašanje smisla terapije posameznika. Ne bi bilo bolje in učinkoviteje narediti korak naprej in na skrite nevarnosti, ki jih prinašajo dolo­ čene popačene predstave o ljubezni, opozoriti vso skupnost? Ne bi to zmanjšalo človeškega trpljenja kot posledice popačenih prepričanj o ljubezni? Ker je odgovor pritrdilen, smo si vzeli pravico posvetiti se demistificiranju svetinje, ki se zdaj imenuje erotična ali partnerska ljubezen, in predlagati okvir preučevanja ljubezni, ki si prizadeva biti realen. Ker je ljubezen kljub pomenu, ki ga ima kot ideja in kot vrednota v vsakdanjem življenju, več kot dve tisočletji ostala skrivnost, moramo najprej opozoriti na tiste mehanizme in procese, ki so omogočili takšno odpornost ljubezni do analitičnega in kritičnega razmišljanja. Začnimo pri sami besedi lju­ bezen.

Taktike mistifikacije ljubezni Ljubezen: opredmetenje ljubljenja Beseda ljubezen je samostalnik, samostalniki pa se uporabljajo za označevanje predmetov, bitij, območij ali dogodkov. Torej uporaba samostalnika vzpostavi takšno mentalno sliko, ki nas napeljuje k misli, da je ljubezen nekakšno bitje, predmet ali dogodek. Če pogledamo v resničnost in postavimo vprašanje, kje nahajamo ljubezen, pridemo do odgovora, da ljubezen kot taka nikoli ne obstaja sama zase, temveč da vedno obstaja neko živo bitje, ki ljubi, torej da ljubezen obstaja samo kot funkcija nekega bitja, ne pa kot predmet zunaj tega bitja. Če vemo, da se funkcije v jezikoslovju označujejo z glagoli, je torej tisto, kar resnično obstaja, funkcija,

24


LJUBEZEN KOT SISTEM

označena z glagolom »ljubiti«, ne pa predmet, označen s samostalnikom »ljubezen«. Če bi se dosledno držali navedenega načela, da se vse funkcije označujejo z glagoli, potem bi bil naš jezik robat in zapleten. Zaradi posebnih lingvističnih zakonitosti, ki prispevajo k bogastvu jezika, boljšemu izražanju in sporazumevanju, nekateri glagoli umetno postanejo samostalniki.2 Toda težava nastane, kadar oseba, ki izgovarja tak sekundarno nastali samostalnik, pozabi, da primarno označuje funkcijo, ki obstaja v resničnosti. V tem trenutku taka oseba popači stvarnost, ker nastane pomembna razlika med stvarnostjo, v kateri obstaja funkcija, in njeno predstavo o stvarnosti, v kateri obstaja predmet, bitje ali dogodek. Tako je funkcija napačno opredmetena ali reificirana v mentalnih predstavah o resničnosti. Osebo, ki je to naredila, lahko doletijo določene negativne posledice, ker njena slika resničnosti ne ustreza dejanski resničnosti. Torej je povsem prav, da uporabljamo samostalnik »ljubezen«, dokler vemo, da označuje funkcijo, označeno z glagolom »ljubiti«. Če pa to pozabimo, potem je za nas »ljubezen« predmet ali dogodek, neodvisen od našega bitja. Besedne zveze, kot so »ljubezen ga je prevzela«, »preplavljen z ljubeznijo«, »ljubezen ji je vzela moč presoje«, »ljubezen jo je dušila«, »toniti v ljubezen« in podobne, ki jih je v ljubezenskem govoru, govoru o ljubezni in zlasti v pesniškem govoru na pretek, opozarjajo na pomembne posledice, ki jih ima reifikacija v odnosu med Jazom osebe, ki ljubi, in njeno »ljubeznijo«. Na podlagi takih izrazov spoznamo pomembne implikacije opredmetenja ljubezni: • Ljubezen je spremenjena v »nekaj«, kar obstaja samo po sebi in ima sposobnost, da subjekt »prevzame«, »zajame«, »preplavi«, »duši« itn. • Oseba, ki ljubi, tega sebi ne predstavlja kot nekaj, kar dela, temveč kot ljubezen, ki obstaja zunaj meja njenega Jaza (zunaj ego-meje). • Oseba zanika svoje sodelovanje v nastanku ljubezni, ker se ne doživlja kot subjekt, ki ljubi, temveč kot pasivni objekt, kateremu se ljubezen dogaja. V lingvistiki Noama Chomskega se ta oblika jezikovne transformacije imenuje nominalizacija. Ta transformacija je zelo izrazita v pesniškem jeziku, ta pa ima pomemben vpliv na nastanek zgodnjih predstav o ljubezni.

   2 

25


Zoran Milivojević / FORMULE LJUBEZNI

• Oseba zanika svojo odgovornost za pojav ljubljenja in za doživljanje, da ljubi, s tem pa tudi zavrne možnost, da lahko upravlja in nadzoruje svoje ljubljenje. S svojimi izjavami nam sugerira, da ne nadzoruje svoje ljubezni, temveč da ljubezen nadzoruje njo. Skupni učinek reifikacije ljubezni je ta, da ljudje ne sprejemajo, da je to, da nekoga ljubijo, njihova lastna funkcija, nekaj, kar je znotraj njihovega Jaza, nekaj, za kar so odgovorni in s čimer lahko upravljajo, temveč se doživljajo kot pasivne igračke v rokah ljubezenske strasti. Zato si je treba zapomniti, da ljubezen ne obstaja sama po sebi in za sebe, temveč obstaja samo bitje, ki ljubi in je ljubljeno.

Projektivna fiksacija ljubezni Drugi način mistifikacije ljubezni je podoben reifikaciji, ker se tudi pri njem subjekt, ki ljubi, odreka svojemu občutenju tako, da ga projicira v zunanji svet, kjer ga tudi zadržuje. Poglejmo izjavo, s katero ena oseba nagovarja drugo: »Ti si moja ljubezen.« S tem trdi, da ljubezen ni občutje, ki ga subjekt občuti do objekta, temveč da je sam objekt ljubezen. Skratka, subjekt ljubezni se odreka svoji čustveni reakciji do drugega s tem, da jo projicira na drugega, potem pa jo izenači z drugim. Oseba, ki je svoje občutenje projicirala in fiksirala na drugega, ne more več vplivati na to občutenje: vse je odvisno od drugega. Subjekt je zaradi svoje popačene mentalne predstave postal objekt. Podobno je tudi z drugimi oblikami »privlačnosti«: »strašno me privlači« je reklo, s katerim se drugemu pripisuje lastna reakcija nanj. Drugi postane odgovoren za subjektovo reakcijo, sama reakcija pa postane na jezikovni ravni atribut objekta: »erotičen«, »zapeljiv«, »privlačen«, »očarljiv«, »seksi«, »ljubek«, »šarmanten« itn. Gre za posebno obliko eksternalizacije občutenj, tako da se, namesto da bi jih dojeli kot posebno obliko subjektove reakcije na objekt, pripisujejo samemu objektu kot njegova posebna lastnost. Skrajna posledica tega mehanizma je, da resnični objekt ljubezni postane subjekt ljubezni, resnični subjekt ljubezni pa postane njen objekt.

26


LJUBEZEN KOT SISTEM

Tu je morda treba reči kaj o psihologiji občutenj, ker je to področje polno zmot in predsodkov. Občutij ne čutimo stalno, drugače od zaznav, temveč samo takrat, ko jih subjekt presodi kot pomembne. Gre za zasebno presojo subjekta, ker se ljudje med seboj razlikujejo po tem, kako razlagajo pomen istih dražljajev, pa tudi po tem, kako jih vrednotijo. Ključ za razumevanje čustvenih reakcij so kriteriji, s katerimi ljudje določajo pomen in značaj določenih situacij. Načeloma subjekt občuti neprijetne občutke, kadar razlaga zunanjo situacijo na način, ki ogroža neko njegovo vrednoto. Prijetne občutke pa občuti, kadar je situacijo presodil kot potrditev neke svoje vrednote. Čim pomembnejša je subjektu neka vrednota, ki je ogrožena ali potrjena, tem močnejši je občutek, ki ga subjekt občuti. To, da pojem emocija izvira iz latinske besede emovere (premakniti), kaže, da je pomen občutij v premiku osebe k tistim vedenjem, ki bodo predstavljala prilagoditev na pomembno spremembo. Neprijetna občutja subjekta motivirajo k tistim vedenjem, ki bodo »zatrla« spremembo, ki jo je subjekt presodil kot »pomembno ogrožajočo«. Prijetna občutja pa motivirajo k vedenju, ki bo okrepilo vez subjekta s tistimi pomembnimi objekti in situacijami, ki jih je ocenil kot »pomembno potrditvene«.3 Če to pravilo uporabimo za ljubezen, pridemo do sklepa, da drugi v nas ne izziva ljubezni, temveč da mi reagiramo z neko obliko ljubezni, kadar presodimo, da drugi izpolnjuje neka naša visoka merila in kriterije.

Kvazikavzalnost v ljubezni Verjetno je bralec že slišal izjave, kot so: »osvojil jo je«, »obnorela ga je«, »povzročil je, da je znorela za njim«, »zavlekla se mu je pod kožo«, »prisilil jo je, da se zaljubi vanj«, »hipnotizirala ga je« itn. Vsem tem izjavam je skupna trditev, da je oseba, ki je objekt ljubezni (ki je ljubljena), povzročila, da jo oseba, ki je subjekt ljubezni (ki ljubi), vzljubi in da jo še naprej ljubi. Če je občutenje ljubezni do nekoga svojevrstna čustvena reakcija, se postavlja vprašanje, kdo je odgovoren za to reakcijo: tisti, ki reagira, ali tisti, na kogar se reagira. Za več podatkov o našem pogledu na psihologijo čustev glej knjigo Emocije (Milivojević, 1999 in 1993).

   3 

27


Zoran Milivojević / FORMULE LJUBEZNI

Ljudje niso biljardne krogle, da bi trk ene z drugo povzročil gibanje te druge krogle (reakcijo), zato moramo dojeti, da v medčloveških odnosih ne vladajo zakoni grobih fizikalnih sil. Edina situacija, v kateri zares mi povzročimo vedenje druge osebe, je tedaj, kadar jo pahnemo ali na kak drug način uporabimo silo. Če ni fizičnega stika, pa v medčloveški komunikaciji veljajo druge zakonitosti. Prva zakonitost je, da se ne odzovemo na dražljaje kot take, temveč na pomene, ki jim jih pripisujemo. To, da se je Tristan na prvi pogled zaljubil v Julijo, nima nobene zveze z Julijo, temveč s Tristanom. On je zagledal Julijo (dražljaj), ji pripisal določene lastnosti, ji dal določen pomen in potem reagiral z zaljubljenjem, kakor da je Julija v resnici ta pomen. Torej Tristan ni objekt, temveč subjekt svoje zaljubljenosti, on je odgovoren za svoje zaljubljenje oziroma za svojo reakcijo na Julijo.4 Napačno določanje vzročno-posledične zveze med tujim vedenjem (vzrok) in svojimi občutenji (posledica) – ki se strokovno imenuje kvazi­ kavzalnost – povzroči to, da subjekt ljubezni postane objekt: drugi je odgovoren (zaslužen ali kriv) za tisto, kar subjekt čuti. Kahler je identificiral štiri osnovne mite o občutenjih, ki izražajo kvazikavzalnost: »ti povzročaš moja prijetna občutja«; »ti povzročaš moja neprijetna občutja«; »jaz po­ vzročam tvoja prijetna občutja« in »jaz povzročam tvoja neprijetna občutja« (Kahler, 1978). Da bi bolj pojasnili kvazikavzalnost, nadaljujmo naš primer. Denimo, da je Tristan pristopil k Juliji, a ga je ta zavrnila. Tedaj je Tristan postal zelo jezen in nasilen do Julije. Čim napadalnejši in čim bolj grob je bil, tem bolj se je Julija umikala. Vse se je končalo s pretepom med Tristanom in nekim Romeom, ki ga je opozoril, naj se ne znaša nad dekletom, ker mu ni nič naredilo. Toda iz Tristanove popačene perspektive, ker v razlaganju svojih občutenj uporablja kvazikavzalnost, je Julija kriva, da se on počuti, kakor se počuti. Najprej ga je ne krivega ne dolžnega prisilila, da se je zaljubil vanjo in da je začel upati, da bo ustvaril ljubezensko zvezo. Toda potem ga je s tem, da ga je zavrnila, prisilila, da trpi. S tem ga je zelo razžalostila in razočarala, ker se je pravkar odločil, da jo osreči. Ker ga je Tu namerno ne govorimo o parih: ne o Romeu in Juliji ne o Tristanu in Izoldi.

   4 

28


LJUBEZEN KOT SISTEM

Julija neupravičeno prisilila, da trpi, je pokazala, da ni dobra oseba, in Tristan se je odločil, da ji ne bo ostal dolžan, temveč jo bo kaznoval in prisilil, da trpi bolj od njega. Na srečo je tak tok dogodkov prekinil nekdo tretji, Romeo, ki se je bolje razumel z Julijo. V Tristanovem razmišljanju, ki je bilo povod za njegovo vedenje, lahko prepoznamo vse štiri mite o »povzročitvi« tujih občutenj. Ta logika nikakor ni naivna in lahko včasih privede tudi do take kazni, kot je uboj. Dejstvo je, da so čustva v resnici čustvene reakcije neke osebe in da je ta oseba odgovorna za svoje reakcije. V navedenem primeru je Tristan najbolj odgovoren – tako za to, da se je zaljubil, kot za to, da trpi, pa tudi za to, kako izraža svoje trpljenje. Glede na vse lahko izpeljemo pravilo, da je vsak odgovoren za svojo reakcijo. Vedenje drugih ljudi ne povzroča čustvenih reakcij, temveč jih kliče (poziva, izziva ali provocira). Ali se bo nekdo odzval na klic, pa je vendarle odvisno samo od njega.

Ljubezen zunaj občutij Bralec je dojel, da občutenje ljubezni obravnavamo kot eno od občutij. Toda to je v nasprotju z eno od glavnih strategij mistifikacije ljubezni, ki ljubezen izloči od drugih občutij in jo postavlja nadnje v povsem posebno kategorijo. V takem konceptualnem okviru ljubezen preneha biti občutje, čustvo ali sentiment, s čimer se izmika psihološki analizi. Tako postane ljubezen kot predmet preučevanja nekaj nedotakljivega. K tej obliki mistifikacije je prispeval tudi sloviti filozof Martin Buber, nedvomno zelo razumen človek, ki je v svoji znani knjigi Jaz in ti napisal naslednje: »Občutja se ,imajo‘, ljubezen se zgodi. Občutja bivajo v človeku, medtem ko človek biva v svoji ljubezni. To ni metafora, temveč resničnost ... Ljubezen je kozmično sevanje.« (Buber, str. 36–37) Da bralec ne bi pomislil, da ima avtor kaj proti Bubru, je treba reči, da ne gre za specifičnosti tega filozofa, temveč je mistifikacija ljubezni nekaj splošnega v opusu večine filozofov. Tu navajamo še en citat velikega filozofa in psihiatra Karla Jaspersa: »Ljubezen je najbolj nedojemljiva, ker je najbolj neosnovana in po sebi

29


Zoran Milivojević / FORMULE LJUBEZNI

najrazumljivejša resničnost absolutne zavesti. Tu je izvor vsake vsebine, samo tu je izpolnitev vsakega iskanja.« ( Jaspers, 1973, str. 431) Zdi se, da, ko gre za ljubezen, izgine meja med filozofijo in poezijo – in to na škodo filozofije.

Ljubezen: pojmi in besede Vsak otrok med odraščanjem odkriva, da v svetu medčloveških odnosov obstaja pojem, ki se imenuje ljubezen. Morda je bolje, da takoj rečemo, da ne obstaja samo ena ljubezen, temveč da obstajajo številni tipi ljubezni, tako da se otrok sooča z različnimi pojmi, ki niso nič drugega kot različne vrste ljubezni. V taki situaciji se otrok, ki želi razumeti naravo takih odnosov, obrne na starše z željo, da mu razložijo, kaj ti pojavi so. Odgovori na vsa njegova vprašanja so vedno isti: »To je ljubezen.« To je tako, kot če bi otrok ob srečevanju z različnimi barvami – modro, zeleno, rumeno, rdečo itn. – vpraševal svoje starše, kaj je tisto, kar vidi. Oni pa bi mu ob vsaki posamezni barvi odgovorili: »To je barva.« Posledica takšnega pojasnila je, da ostaja pojem »ljubezen« preširoko opredeljen in nejasen. Zato je otroku prepuščeno, da sam odkrije in označi tisto, po čemer se ena oblika ljubezni razlikuje od druge. Otroško pozicijo smo uporabili zato, ker vsaka nova generacija, ki se uči o ljubezni, začne s položaja otroka, medtem ko ima kultura, na katero naleti, položaj staršev. Gre torej za kulturni primanjkljaj, ker prav kultura nima opredeljenih odgovorov na tako pomembno vprašanje, kot je narava ljubezni. Ta kulturni primanjkljaj se najbolj kaže na jezikovni ravni. Za številne načine ljubljenja obstaja samo en izraz, to pa je ljubezen. Beseda »ljubezen« postane preveč obsegajoča (hiperinkluzivna), tako da jo to, ker vsebuje toliko različnih pomenov, spremeni v nerešljiv jezikovni vozel. Ker ne vem natančno, kaj misli oseba, ki izgovarja besedo »ljubezen«, in ker ne morem vedno poiskati pomena, ki ga ima v mislih ta oseba, je beseda »ljubezen«, če želim jasno komunikacijo, popolnoma neuporabna. Prav hiperinkluzivnost besede »ljubezen« je vrhunec mistifikacije ljubezni, ker

30


LJUBEZEN KOT SISTEM

ustvarja iluzijo, da je vse jasno in določeno, čeprav so tako pojavi kot pojmi, na katere se nanaša, zamegljeni, razpršeni in neujem­ljivi. Zveza med pojavi, pojmi in besedami je izjemno pomembna za naše razumevanje sebe, drugih ljudi in sveta. Če ne obstaja dovolj diferenciranih besed, to nujno vodi v nejasno določene pojme, ti pa v nerazumevanje določenih pojavov. Obstoj posebne besede fiksira določen pomen (pojem) na jezikovni ravni. S tem postane določeni pojem, ki je vsebovan v tej besedi, splošno dobro tiste skupine ljudi, ki uporablja ta jezik. Povprečen pripadnik naše kulture razločuje samo nekaj vrst snega, medtem ko jih Eskim okoli sto, ker vsako vrsto spremlja ustrezna beseda ali izraz. To ni zgolj akademskega pomena, ker mi vidimo nekaj vrst snega, Eskimi pa jih vidijo na stotine. Če bi imeli za fenomene ljubezenskega življenja namesto nekaj besed nekaj deset ali sto besed, bi bilo naše opažanje in razumevanje, s tem pa tudi ravnanje ob teh pojavih, veliko boljše. Ker pa v jeziku ne obstajajo tako diferencirane besede, je vsak posamezen pripadnik nove generacije prisiljen sam odkriti ali ne odkriti poseben pomen pojava, s katerim je soočen. Obstoječe stanje zahteva poseg na ravni jezika, ki ga uporabljamo, zahteva izmišljanje in uvajanje novih besed, jasnejše definiranje in razmejevanje pojmov, to pa je vedno nehvaležna naloga. Odločili smo se, da v tej knjigi in v slovarju ljubezenskega govora, ki je na koncu knjige, prispevamo k tej problematiki.

Ljubezen je kulturni fenomen Glede na različne predstave o ljubezni, ki so koncentrati mistifikacije, je ljubezen univerzalna kozmična sila; fluid, ki se pretaka med dvema osebama; splošno načelo, ki izvira iz samega bistva človeške narave; biološki pojav, ki izvira iz genov, itn. Vseeno, ali se razlaga, da ljubezen prihaja »od zunaj« ali »od znotraj«, je v vseh teh predstavah ljubezen univerzalen fenomen. Če bi bilo to res, potem bi se morala ljubezen pojavljati v vseh kulturah in v vseh družbah. Če primerjamo seksualnost, ki primarno izvira iz telesnega, in ljubezen, ki je po našem mnenju primarno manifestacija psihičnega in socialnega, postane jasno, da je seksualnost univerzalen

31


Zoran Milivojević / FORMULE LJUBEZNI

fenomen, ki se pojavlja v vseh kulturah, ljubezen pa ne. Že znani seksolog Havelock Ellis je odkril, da mnogi primitivni narodi, ki imajo neko besedo, s katero označujejo seksualno željo, v svojih jezikih nimajo besede, s katero bi opisovali tisto, kar mi imenujemo ljubezen. (Ellis, 1937, str. 301) To pa pomeni, da nimajo pojma, ki bi ustrezal ljubezni. To ne pomeni, da v teh kulturah ni obstajala ljubezen kot psihični fenomen v svoji surovi obliki, kot močno navezovanje na vse tiste objekte, ki bi jih posameznik presodil kot vredne, temveč da tak fenomen ni bil družbeno opažen, da ni bil prepoznan, da ni bil diferenciran in v skrajnem pomenu, da ni bil družbeno pomemben, da ljubezen ni bila priznana kot vrednota, kot družbena vrednota. So pa tudi kulture, v katerih je bila ljubezen kot pojav socialno per­ cipirana, vzpostavljena kot socialna vrednota, kar je na jezikovni ravni sprem­ljal razvoj diferenciranega besednega sistema. Velja, na primer, da so stari Perujci v svojem jeziku kečua imeli šeststo oblik glagola munai, ljubiti. Druga, nam mnogo bližja kultura z diferenciranimi besedami in predstavami o ljubezni, je antična Grčija (Flacelire, 1960). V stari grščini obstaja pravo bogastvo besed (pojmov), s katerimi so označevali različne vrste ljubezni. Filija (philia) je označevala vsako naklonjenost med dvema bitjema. Štiri osnovne oblike filije so bile: physike, erotike, hetairike in xeni­ ke. Fizike je označevala ljubezen med osebami v krvnem sorodstvu (starši in otroci, bratje in sestre, sorodniki). Erotike je označevala filijo zaljubljenih. Hetairike ljubezen med prijatelji, ksenike pa ljubezen do tujcev, kot je, na primer, ljubezen med gostiteljem in gostom. Filantropija (phi­ lanthropia) je označevala ljubezen do človeka, medtem ko se je filadelfija (philadelphia) nanašala na ljubezen do bližnjih. Agape je prvotno označevala nekoristoljubno ljubezen, toda po pojavu krščanstva dobi ta beseda pomen ljubezni do boga in do bližnjega. Karis (grško: charis, latinsko: ca­ ritas) je ljubezen iz hvaležnosti in želje ustreči. Manija (mania) je ljubezenska blaznost. Potos (pothos) pa je strastna, čutna ljubezen. Medtem ko je storge nežna ljubezen, je evnoja (eunoia) predana ljubezen itn. Pri sodobnih jezikih že na samem začetku pademo v past besedne rev­ščine. Čeprav gre za univerzalen fenomen, se zadržimo pri slovenščini.

32


LJUBEZEN KOT SISTEM

V našem jeziku ni besede, ki bi na zadovoljiv način označila ljubezen med moškim in žensko. Ker ni posamezne besede, se moramo izražati opisno in uporabljati sintagme, kot so: »erotična ljubezen«, »partnerska ljubezen«, »spolna ljubezen«, »heteroseksualna ljubezen«, »ljubezen med spoloma« itn. Toda nobena od teh sintagem ni zadovoljujoča. Ker je bil Eros bog zaljubljenosti, ne ljubezni, se »erotična ljubezen« nanaša na ljubezen zaljubljenih. Tudi »partnerska ljubezen« je neopredeljena, ker lahko obstaja med partnerjema v poslovnem odnosu. »Spolna ljubezen« ima močno seksualno konotacijo in izziva mentalno predstavo, ki je bolj povezana s seksom kot z ljubeznijo. »Heteroseksualna ljubezen« se predvsem pojavlja kot nasprotje »homoseksualni ljubezni«. Tudi »ljubezen med spoloma« ima neopredeljen pomen, ker se ne ljubita spola, temveč neki moški in neka ženska. Če se opredelimo za sintagmo »partnerska ljubezen«, potem tega ne storimo radi, ker se odločimo za najmanj slabo različico. Bralec naj ne misli, da so to le težave našega jezika, saj, na primer, tudi v angleščini, ki se sicer uvršča med besedno najbogatejše jezike, ne obstaja beseda za zaljubljenost, temveč se uporablja sintagma »to fall in love«. Stvari se še bolj zapletejo, če se ozremo na druge vrste ljubezni, kot so: »otrokova ljubezen do staršev«, »starševska ljubezen«, »ljubezen med bratom in sestro«, »ljubezen do sorodnikov«, »ljubezen dveh otrok, ki nista v krvnem sorodstvu« in podobno. De Rougemont je opozoril na revščino izražanja sodobnih jezikov, ko gre za različne oblike ljubezni: »Ali bomo rekli, da imajo tudi naši sodobni jeziki večino besed, s katerimi izražajo prijateljstvo, nežnost, željo, strast, sočutje, pomilovanje itn.? Nedvomno. Toda ti vse imenujejo ljubezen, s tem da spremenijo le pridevnike. Prav tega enotnega termina pa grški jezik ne pozna, tako kot ga brez izjeme ni v nobenem azijskem jeziku. Za krščansko Evropo in ves Zahod je značilno, da so samo tam vse človekove oblike naklonjenosti lahko zajete z eno samo enotno besedo, s katero se ne označuje neko skupno bistvo, temveč ustvarjalno vedenje bitja, izraženo z vsemi temi oblikami.« (De Rougemont, 1961, str. 14) V družbah, v katerih je ljubezen, zlasti partnerska ljubezen, priznana in visoko cenjena družbena vrednota, je naravno pričakovati bogastvo je-

33


Zoran Milivojević / FORMULE LJUBEZNI

zikovnih izrazov. To pričakovanje je zasnovano na domnevi, da tiste družbe in tiste kulture, v katerih je ljubezen vrednota, skozi generacije upo­ rabljajo kolektivno moč opazovanja in kolektivno modrost ter razvijejo pojmovni repertoar, s katerim na ustrezen način opisujejo pojave v ljubezenskem življenju. S tem svojim pripadnikom olajšajo, da se orientirajo in znajdejo na tem področju življenja. Medtem ko je to pričakovanje v nekaterih kulturnih skupnostih izpolnjeno, pa je ostalo v kulturnem krogu Zahoda brezuspešno. V mentaliteti Zahodnjaka obstaja paradoks, na katerega je opozoril De Rougemont: ljubezen kot ena temeljnih kulturnih vrednot gre vštric z revščino jezikovnega izražanja. Z ugotavljanjem te dvojnosti se samo potrjuje diagnoza kulturne mistifikacije ljubezni in odkriva kontekst blodenja in trpljenja, ki ju značilni Zahodnjak doživlja v svojem iskanju dragocene ljubezni. Povsem jasno je, da ljubezen v smislu, ki ji ga danes pripisujemo, v prvobitni družbi ni obstajala. Čeprav je potencial za ljubezen in navezovanje psihični pojav, ki je neločljiv od človeka kot vrste, lahko domnevamo, da je ljubezen obstajala v primitivni, družbeno neprepoznani obliki. Drugače od ljubezni sta bila seks in seksualnost verjetno pomembna stalnica v taki družbi. Prav v kontekstu seksualnosti se je ljubezen razvijala stoletja, čeravno utopljena v seksualnosti. Morda je trenutek, ko se v mentaliteti Zahodnjaka ljubezen loči od seksa, nastopil v 12. stoletju, ko nastane predstava o viteški ali aseksualni ali čisti ljubezni med moškim in žensko. Od tedaj živi ljubezen v svetu literature, mitov in metafizike svoje avtonomno življenje, ki se dotika naših globokih in kolektivnih duševnih (mentalnih) predstav in struktur. Ko govorimo o kulturnem izoblikovanju ljubezni, morda beseda ljubezen ni ustrezna. Kot bomo pozneje jasno pokazali, je besedo ljubezen bolje zamenjati z besedami predstava o ljubezni. Gre torej za kulturne vplive, ki izoblikujejo predstavo o ljubezni. Ljubezensko življenje tako kot vsi drugi pomembni vidiki življenja zahteva socializacijo in iniciacijo mladega posameznika v njegov družbeni svet. Mlad človek s sprejemanjem ponujenih modelov ljubezni in z izgradnjo lastne predstave o ljubezni vstopa v odnose ljubezni. Pri tem se trudi zgraditi prav tak odnos, kot si

34


LJUBEZEN KOT SISTEM

ga je vnaprej zamislil. V tem pomenu je vpliv kulture zelo pomemben prav zato, ker je nujno, da imata posamezna ona in posamezni on dovolj podobno predstavo o ljubezni, ki jima bo omogočila, da vzpostavita in uresničita skladen ljubezenski odnos. To jima lahko omogoči samo vpliv kulture, v kateri živita, kajti kultura ju, vsakega posebej, po zgodbah, legendah in mitih pripravi za srečanje, ki bo sledilo. Ob neupoštevanju kulturološke dimenzije ljubezni bi lahko sodobni človek naredil napako in drugim kulturam in drugim obdobjem pripisal svojo predstavo. Naša predstava o ljubezni ni ne tako »naravno« razširjena ne tako dominantna. Za Zahodnjaka je ljubezen predvsem ljubezen-stap­ ljanje, zatem pa ljubezen-hrepenenje in ljubezen-strast, zato je zanj lju­ bezen način, da preseže (transcendira) svoj jaz in da se z ljubljeno osebo združi v skupen midva. Za ljudi, ki ne pripadajo zahodnemu kulturnemu krogu, katerih kulture ne temeljijo na judovstvu in krščanstvu ter starogrških filozofih, to preprosto ni tako. Kot spet piše De Rougemont: »Vse to pa velja samo za Zahod, ker ničesar podobnega ne opažamo v Indiji, na Kitajskem ali v Afriki.« (De Rougemont, 1961, str. 11) To velja imeti v mislih, ker tako kot obstaja razlika v individualnih predstavah o ljubezni, obstaja tudi razlika v kulturnih predstavah. Kulturne predstave o ljubezni bi morale dati osnovno nit in osnovni okvir individualnim predstavam o ljubezni in, kot smo že poudarili, omogočiti pripadnikom istega kulturnega kroga kompatibilne, medsebojno primerljive predstave.

35


Zoran Milivojević / FORMULE LJUBEZNI

Kaj je ljubezen? Od prijetnosti do ljubezni Kot bomo pozneje dokazali, ljubezen ni samo občutenje ljubezni, temveč predvsem odnos, zasnovan na tem občutenju. Toda če se omejimo samo na občutenje ljubezni oziroma na doživljanje ljubezni, naletimo v strokovni literaturi o tej problematiki na veliko zmedo. Da bi razumeli čutno komponento odnosa ljubezni, moramo najprej razumeti različne prijetne občutke v zvezi z občutenjem ljubezni, ki nastopijo pred njim v procesu odraščanja in razvoja posameznika. Gre za prijetne občutke in občutke všečnosti, želje in zadovoljstva. Razlog za to razlikovanje prijetnih občutkov je, da se napačno enačijo z občutenjem ljubezni ali da se ljubezen reducira na enega od njih. Številni avtorji so mnenja, da je ljubezen isto kot neko elementarnejše prijetno občutenje. Tako, na primer, Alexander Lowen, učenec Wilhelma Reicha in ustanovitelj »bioenergijske terapije«, reducira ljubezen na zadovoljstvo ali na pričakovanje zadovoljstva: »Ljubezen se, na primer, ne more ločiti od zadovoljstva in, ali obstaja, je odvisno od pričakovanja tega zadovoljstva ... Preprosto rečeno, ljubimo tisto, kar nam vzbuja pričakovanje zadovoljstva.« (Lowen, 1979, str. 140) Ponujena definicija je samo delno resnična, ker se lahko uporabi samo za zelo majhne otroke, ki ljubijo zato, ker so ljubljeni, oziroma ljubijo zato, ker jim starši zadovoljujejo potrebe in želje. Že okoli drugega leta življenja postanejo mehanizmi in dinamika, ki sodelujejo pri občutenju ljubezni, kompleksnejši. Toda vrnimo se k pregledu osnovnih pojmov.

36


LJUBEZEN KOT SISTEM

Prijetnost Ko govorimo o tistem, kar občuti novorojenček, potem lahko od nekega nevtralnega »ničelnega« stanja razlikujemo stanje prijetnosti in stanje ne­ prijetnosti. Toda prijetnost in neprijetnost nista občutji, temveč zaznavi. Z izrazom zaznave razumemo telesne, biološke senzacije, ki nastanejo z vzdražitvijo določenih receptorjev v določenih čutilih. Če so pri majhnem otroku zadovoljene potrebe, ki so biološko programirane (lakota, žeja, potreba po stimulaciji itn.), se otrok počuti prijetno. Neprijetnost nastane ob frustraciji teh potreb ali boleči stimulaciji. Majhen otrok občuti prijet­ nost in neprijetnost kot intenzivni, toda nediferencirani in difuzni stanji, kar pomeni, da ju doživlja v vsem telesu in da na tiste dražljaje, ki ju izzivajo, reagira z vsem telesom. Prijetnost na eni strani ter bolečina in frustracija na drugi, so tista stanja, iz katerih pozneje izvira tisto, kar se pri občutjih imenuje hedonski ton. Zaznava prijetnosti postane matrica za prijetna občutja, kot so želja, zadovoljstvo, sreča, radost, upanje in ljubezen. Zaznava bolečine in neprijetnosti pa za neprijetna občutja, kot so strah, jeza, žalost in druga. Torej je prijetnost prvinski doživljaj, ki je pomemben za poznejšo izgradnjo občutja ljubezni, vendar ga ne moremo enačiti z ljubeznijo.

Všečnost Všečnost ali ugajanje je v razvojnem smislu prvi prijetni občutek, ki se pojavi pri otroku. Všečnost nastane, kadar otrok v navzočnosti kakega objekta v zunanjem svetu, ki pa ni nujen za zadovoljevanje kake otrokove potrebe, pokaže, da ob njem uživa. Otrok svojo naklonjenost kaže z vedenjem: s približanjem objektu in z zahtevo, da se ga dotakne, pa tudi z zadovoljstvom, ki ga kaže, ko uresniči stik z objektom. Zelo majhen otrok kaže takšno vedenje samo, dokler je objekt v njegovem zaznavnem polju. Takoj ko se objekt umakne iz otrokovega zaznavnega, percepcijskega polja, se otrok vede, kot da objekt nikoli ni obstajal. Takšno vedenje se razlaga s tem, da otrok ni sposoben ob odsotnosti objekta iz percepcijskega

37


Zoran Milivojević / FORMULE LJUBEZNI

polja v svoji zavesti obdržati mentalno sliko objekta oziroma ni sposoben internalizirati objekt. Če objekt vrnemo v percepcijsko polje, bo otrok ponovno pokazal znake ugodja. V osnovi te reakcije je prepoznavanje. Všečnost je občutek, ki obstaja tudi pri odraslih in ima enake lastnosti kot všečnost pri otroku. To pomeni pozitivno stališče do objekta brez njegove internalizacije. Tako lahko, na primer, subjekt, ki se sprehaja po mestu, registrira nekaj oseb, ki so mu všeč. Znano obračanje za ženskami, ki je značilnost moškega vedenja, je prav manifestacija všečnosti: z obračanjem za žensko, ki je objekt všečnosti, moški doseže, da ta še naprej obstaja v njegovem percepcijskem polju in s tem podaljša trajanje njene mentalne predstave v svoji psihi. Takoj ko ženska izgine iz njegovega vidnega polja, pa moški – če gre res za všečnost – pozabi, da je ženska, ki mu je bila všeč in za katero se je obrnil, sploh obstajala. Ker je, kot bomo videli pozneje, ljubezen do nekega objekta vedno zasnovana na psihični internalizaciji tega objekta in na stalnosti njegove navzočnosti v psihi, všečnost ni element občutja ljubezni. To je pomembno poudariti zato, ker pogosto prihaja do napake, da se všečnost in ljubezen pomešata.5 Ko so otrokove psihične strukture dovolj zgrajene, da je sposoben zadržati predstavo o objektu v zavesti, tudi kadar objekta ni v percepcijskem polju, je otrok sposoben za občutek, ki ga imenujemo želenje ali želja.

Želja Ko postane otrok sposoben, da v odsotnosti nekega predmeta, do katerega je kazal znake všečnosti, kaže znake nezadovoljstva, je postal sposoben za občutenje želje. Kot smo že rekli, je želja mogoča zato, ker je otrok zaradi razvoja mentalnih struktur sposoben obdržati v zavesti mentalno predstavo objekta, tudi kadar ta objekt ni navzoč v njegovem percepcijskem pol­ ju. To pomeni, da je objekt začasno internaliziran v psihi otroka in da bo otrok iskal ali zahteval tisti objekt, za katerega ve, da manjka. Težava je semantična, ker je v našem jeziku v navadi, da kadar nam je kaj všeč, rečemo, da imamo tisto radi oziroma da tisto ljubimo: »Ljubim kopanje v morju.« Podobno je v angleščini (»to love«) in v francoščini (»aimer«). Medtem ko je v italijanščini povsem drugače. Tam te napake ni in beseda »amare« se ne uporablja niti za izražanje ljubezni do otrok, temveč izključno za ljubezen do partnerja. (Arieti, 1976, str. 119)

   5 

38


LJUBEZEN KOT SISTEM

Ne moremo preveč poudariti, kako pomembno je razumevanje občutka želje za razumevanje človeškega čustvenega življenja. Samo želje nam poleg potreb lahko služijo za razlago, zakaj se ljudje premikajo k nečemu. Premikanje k nečemu je veliko težje pojasniti kot odmikanje od nečesa. To je sprevidel že sam Freud, ki je življenjsko energijo poimenoval libido. S tem jo je v resnici izenačil z željami (iz lat. libita, želja, volja; ad libitam, po želji). Z željo sta povezani osnovni občutji, kot sta zadovoljstvo in fru­ stracija (nezadovoljstvo). Ko se želja uresniči, oseba občuti zadovoljstvo. Čim pomembnejša je bila želja, tem večje zadovoljstvo bo občutila oseba. Ko pa uresniči eno od svojih najpomembnejših želja, tedaj občuti srečo. Hrepenenje je dolgotrajna in močna želja. Kadar subjekt hrepeni za neko osebo, to pomeni, da je ta oseba zelo pomemben objekt v subjektovem psihičnem svetu. Intenzivnost hrepenenja je neposredno sorazmerna stop­ nji pomembnosti, ki jo subjekt pripisuje objektu.

Želja in potreba Čeprav se v vsakdanjem govoru rekli »nekaj potrebujem« in »nekaj si želim« uporabljata kot sinonima, je pomembno narediti konceptualno razliko med željo in potrebo, zlasti kadar govorimo o ljubezni. Potreba je tisto hotenje, ki je biološko programirano, tako da je zadovoljevanje potreb v funkciji preživetja. Po drugi strani pa so želje psihično določene, tako da si lahko želimo tudi kaj, kar ni v nikakršni zvezi z biologijo in preživetjem. Medtem ko so potrebe povezane s preživetjem, so želje v funkciji kakovosti življenja. Znana psihoterapevta, zakonca Goulding, sta podala preprosto definicijo, ki razmejuje potrebe in želje: »Predmet potrebe je nekaj, brez česar se resnično ne more, medtem ko je predmet želje nekaj, brez česar se da živeti.« (Goulding in Goulding, 1979) Odnos želje in potrebe ni preprost, ker se telesne potrebe v psihičnem reprezentirajo kot želje. Tako se potreba po hrani (lakota) izraža kot želja po določeni vrsti hrane (apetit). Čeprav se spolni impulzi razliku­ jejo od potrebe po hrani, pa jih lahko prištevamo med potrebe. Tako se lahko tudi določene želje reprezentirajo v telesnem, kar privede do tega,

39


Zoran Milivojević / FORMULE LJUBEZNI

da jih s­ub­jekt napačno razlaga kot svoje potrebe. To še zlasti velja za željo po ljub­ljeni osebi, ki jo nekateri odrasli doživljajo in izražajo kot telesno potrebo. Kadar ima nekdo potrebo po drugi osebi, to pomeni, da njeno navzočnost doživlja kot pogoj svojega preživetja, kot nekaj, brez česar se ne da živeti. Toda pomembna razlika je, ali gre za otroka ali odraslo ­osebo. Otroci niso sposobni za samostojno življenje, zato je njihovo preživetje odvisno od tega, ali obstaja kdo, ki zanje vsaj minimalno skrbi. Z drugimi besedami, otroci so resnično odvisni od odraslih, ki skrbijo zanje. To pomeni, da imajo otroci resnično potrebo po odraslih ljudeh oziroma po materi. Da bi otroci preživeli, stopajo skupaj z odraslimi v odnos medsebojnega psihičnega povezovanja, ki se imenuje simbioza. Toda odraščanje je prav vzpostavljanje neodvisnosti, samostojnosti in avtonomije. To pomeni, da je odrasla zdrava oseba sposobna preživeti tudi, če okoli nje ni drugih ljudi. Uresničenje odraslosti je označeno s prehodom iz stanja odvisnosti v stanje neodvisnosti. To pomeni, da je usmerjenost na druge ljudi prenehala biti potreba in je postala želja. Tu ne govorimo o fizičnem odraščanju, temveč predvsem o psihičnem in socialnem, torej o tem, kar se imenuje čustveno ali emocionalno odraščanje. Razumljivo je, da mnogi ljudje iz različnih razlogov, čeprav so fizično odrasli, nikoli niso dosegli stopnje zrelosti, ki je potrebna za čustveno odraščanje. Zato ti ljudje ohranijo otroško (infantilno) prepričanje, da ne morejo preživeti brez nekoga, ki skrbi zanje. Čeprav so v resnici sposobni za samostojno življenje, še naprej trdno verjamejo, da niso. Tako ostanejo v stanju namišljene ­odvisnosti od drugih. Taki odrasli, ki so sicer fizično povsem zdravi in sposobni, vstopajo v ljubezenske odnose, ki so simbiotski, torej odvisniški. Ta vrsta ljubezni zdravih odraslih, ki je zasnovana na potrebi po ljub­ ljeni osebi, se imenuje odvisniška ljubezen. (Horney, 1950; Peele, 1976) Zanimivo je, da ima ta vrsta odvisnosti tudi fizično komponento v smislu fizične odvisnosti. Mnogi od ljudi, ki imajo ta mehanizem, opisujejo svojo »fizično potrebo« po izbranem partnerju. Kadar je pri takih ljudeh frustrirana njihova potreba po drugem, bodisi zato, ker jih drugi zapušča, ali pa, ker je umrl, se pri njih pojavijo simptomi prave fizične odvisnosti,

40


LJUBEZEN KOT SISTEM

tako kot pri narkomanih, ki kažejo simptome fizične odvisnosti od opiatov.6 Ker zadovoljitev potrebe izzove občutek prijetnosti, zadovoljevanje želje pa občutje zadovoljstva, moramo opozoriti tudi na razliko med prijetnostjo in zadovoljstvom. Prijetnost je telesna zaznava, ki nastane ob zadovoljitvi neke potrebe ali ustrezni stimulaciji čutnih receptorjev. Torej, prijetnost je telesna zaznava, zadovoljstvo pa je občutje. Prijetnost nastane v telesu, od koder se psihično reprezentira, zadovoljstvo pa nastane v psihi in se reprezentira v telesu. To pomeni, da so občutki prijetnosti del občutenja zadovoljstva (kakor tudi pri drugih prijetnih občutjih), vendar zadovoljstva in prijetnosti ne moremo enačiti, ker prijetnost obstaja tudi brez zadovoljstva.

Ljubezen Čeprav ljubezni ne moremo poistovetiti z občutenjem želje, med tema občutjema vseeno obstaja velika podobnost. V osnovi ima občutenje želje enako strukturo kot občutenje ljubezni. Prva podobnost je obstoj internalizacije želenega oziroma ljubljenega objekta. Druga podobnost je občutenje prijetnih občutij v navzočnosti objekta oziroma neprijetnih občutij ob njegovi odsotnosti. Tretja podobnost je, da obe občutji motivirata subjekt k vedenju pristopanja k želenemu oziroma ljubljenemu objektu. Ko dosežemo tisto, kar želimo, želja preneha, pojavi pa se občutek zadovoljstva ali sreče. Včasih je to zadovoljstvo kratkotrajno – ko se nasitimo ali ko okusimo nekdaj želeni objekt, ga ne želimo več. Objekt želje je bil zanimiv samo, dokler ga nismo imeli. Tak mehanizem lahko opazimo pri otrocih, ki hrepenijo po nečem, česar nimajo, in ki, ko uresničijo svojo željo in dobijo, kar so želeli, po krajšem obdobju postanejo nezainteresirani za želeno. Drugače od tega obstaja v ljubezni interes do ljubljenega objekta takrat, ko ga nimamo, kot tudi, ko ga imamo, in kadar je ta oseba v naši družbi in kadar ni. Ta razlika je pomembna zato, ker obstajanje žeKaže, da je psihološki mehanizem ključen tudi v procesu fizične odvisnosti od opiatov in drugih drog. (Milivojević, 2006)

   6 

41


Zoran Milivojević / FORMULE LJUBEZNI

lje ali hrepenenja po neki osebi še ni zanesljiv dokaz, da do te osebe obstaja ljubezen. Če obstaja samo želja po drugi osebi, je uresničenje odnosa z želeno osebo hkrati tudi konec odnosa, medtem ko je v ljubezni to začetek odnosa. Želja po neki osebi se lahko pojavi izolirano ali pa v zbiru občutij ljubezni. V slednjem primeru jo imenujemo ljubezenska želja. Če je ljubezenska želja zelo močna in zelo trajna, če je kronično razpoloženje, potem jo imenujemo ljubezensko hrepenenje. Zato lahko rečemo, da je želja vsebovana v ljubezni, vendar je ljubezen kompleksnejša od same želje. Čeprav tako pri želji kot pri ljubezni pride do internalizacije objekta, obstaja razlika v internalizaciji želenega in ljubljenega objekta. Pri želji je internalizacija delna, ker je želeni objekt mentalno predstavljen in psihično pomemben samo, dokler še ni uresničen ali neki krajši čas po uresničenju želenega odnosa z njim. V nasprotju s parcialno internalizacijo objekta pri želji pa obstaja pri ljubezni popolna internalizacija objekta: ljubljena oseba je psihično pomembna, tako kadar je odsotna, kot kadar je navzoča. V tem pomenu bi lahko rekli, da je ljubezen vrsta želje, ki stalno traja.

Internalizacija in navezovanje Tako pri želji kot pri ljubezni obstaja dvojni odnos do objekta: neprijet­ nost ob njegovi odsotnosti in prijetnost v njegovi navzočnosti. Ta dvojni odnos, ki se pri želji samo sluti, v polni obliki pa se pojavi pri ljubezni, imenujemo navezovanje ali čustveno navezovanje. Kadar se neka oseba čust­veno naveže na drugo, doživlja povezanost in pripadnost. Tako oseba ve, da ona in tista druga sestavljata neko nadindividualno celoto, neki Midva. Vprašanje, ki si ga lahko zastavimo, je, zakaj mora biti odnos do ljub­ ljenega objekta definiran dvojno: pozitivno kot prijetnost v navzočnosti in negativno kot neprijetnost ob odsotnosti. Zakaj ne bi bilo dovolj, da se občuti samo prijetnost v navzočnosti ljubljenega objekta? Odgovor je preprost: zato, ker potem ne bi moglo obstajati navezovanje. Če bi v navzoč-

42


LJUBEZEN KOT SISTEM

nosti nekih ljudi občutili samo prijetna občutja, ob odsotnosti prav teh ljudi pa ravnodušnost, potem ne bi čutili, da te ljudi pogrešamo. Če bi jih srečali, bi nam bilo prijetno, če pa jih ne bi srečali, bi nam bilo vseeno. Z drugimi besedami, tedaj bi šlo zgolj za že omenjeno všečnost, ki izključuje internalizacijo objekta. Potem bi se v ljubezenskem življenju vedli kot čebelice, ki letajo od cveta do cveta in uživajo v vsakem od njih, vendar jim za nobenega ni mar. Internalizacija objekta po svoji definiciji pomeni navezanost subjekta na določen objekt. To pomeni, da ni navezovanja brez popolne internalizacije, kot ni popolne internalizacije brez navezovanja. Druga pomembna implikacija tega, da ljubezen po definiciji zahteva navezovanje, je nasled­ nja: če navezovanje vključuje tudi neprijetna čustva, potem mora tudi sama ljubezen vključevati neprijetna čustva. Tako kot je želja povezana z občutkom frustracije ali nezadovoljstva, je tudi ljubezenska želja povezana z občutenjem ljubezenske frustracije, uresničena ljubezen pa z občutenjem strahu pred izgubo ljubezni, z ljubosumjem in žalostjo. Zato ne govorimo o ljubezni kot enovitem prijetnem čustvu, temveč o kompleksnem zbiru različnih čustvenih reakcij oziroma o sistemu občutenja ljubezni.

43


Zoran Milivojević / FORMULE LJUBEZNI

Ljubezen: občutje, vedenje ali odnos? Ker ne obstaja splošno sprejeta definicija ljubezni, si lahko vsak določi svojo definicijo. Poleg same vsebine definicije, o tem bomo spregovorili pozneje, je treba misliti tudi na obseg definicije. Poglejmo tri definicije, ki ljubezen opredeljujejo kot občutje, kot vedenje ali kot odnos ter njihove implikacije in posledice.

Ljubezen kot občutje Kadar nekdo določa ljubezen samo kot občutje, ima njegova izjava na­ slednjo obliko: »Ljubezen je zelo prijetno občutje, ki se občuti do določene osebe (objekta).« Na prvi pogled je s to definicijo ljubezni vse v najlepšem redu. Toda, ali je res tako? Poglejmo to »formulo« ljubezni še enkrat: ljubezen = prijetno občutje Vprašanje, ki ga lahko zastavimo, je, kako bo (ali kdaj bo) oseba, ki ima opisano definicijo ljubezni, vedela, da nekoga ljubi. Očitno je, da bo ta oseba šele tedaj, ko bo čutila prijetno občutje do nekoga drugega, vedela, da ljubi: prijetno občutje = ljubezen

44


LJUBEZEN KOT SISTEM

Torej, oseba mora občutiti prijetnost, da bi vedela, da nekoga ljubi. V okviru take logike ljubezni ali »enačbe« ali »formule« ljubezni je občutek prijetnosti tisto, kar postane notranji signal, ki ga oseba jemlje kot dokaz, da je nastala ljubezen. Ne le to: oseba na podlagi intenzivnosti in trajanja signala oziroma prijetnosti sklepa o intenzivnosti in trajanju ljubezni oziroma o kakovosti ljubezni: oziroma

močno prijetno občutje = močna ljubezen dolgotrajno prijetno občutje = stanovitna ljubezen

Na osnovi take logike je jasno, da bi bil ideal tista ljubezen, ki se izraža kot najmočnejša in najdolgotrajnejša prijetnost. Torej, »prava« ljubezen bi bila tista ljubezen, ki je tako močna, da preplavlja celotno bitje, in ljubezen, ki bi se čutila do konca življenja: intenzivno in dolgotrajno občutje = prava ljubezen Enako osnovno »formulo« ljubezni in enake izpeljanke uporablja oseba pri presoji, ali jo partner ljubi ali ne. Oseba »ve«, da jo partner ljubi, samo takrat, kadar vidi, da partner občuti prijetna občutja. Tako oseba na podlagi intenzivnosti in trajanja njegovih občutij sklepa o kakovosti njegove ljubezni: in

partner občuti prijetno občutje = partner me ljubi partnerjeva občutja so močna in dolgotrajna = prava ljubezen

Ne le, da oseba, za katero je ljubezen isto kot samo občutje ljubezni, na osnovi svojih in partnerjevih občutij »ve«, kdaj in koliko je ljubljena, temveč »ve«, kdaj ne ljubi in kdaj ni ljubljena. Osnovna formula ljubezni, na podlagi katere oseba sklepa o neljubljenosti, je naslednja: izostanek prijetnih občutij = izostanek ljubezni Izostanek prijetnih občutij lahko pomeni dvoje – da oseba ne občuti ničesar (ravnodušnost) ali da oseba nekaj občuti, vendar so to neprijetna

45


Zoran Milivojević / FORMULE LJUBEZNI

občutja (na primer jeza). Zato razlikujemo dve sublogiki. Pri prvi je začetna formula neljubezni naslednja: ravnodušnost = ni ljubezni izpeljane formule pa so: in

ničesar ne čutim do partnerja = ne ljubim ga partner je ravnodušen = ne ljubi me V drugem tipu sublogike je izhodiščna formula neljubezni: neprijetna občutja = ni ljubezni

To pomeni: če oseba zazna, da do partnerja čuti neko neprijetno občutje, kot so jeza, bes ali strah, sklepa, da partnerja ne ljubi (več): jezim se na njega = ne ljubim ga oziroma, če partner to občuti in izraža do nje, da on ne ljubi nje: jezi se name = ne ljubi me Medtem ko prvi tip logike izhaja iz definicije, da je ljubezen seštevek prijetnih in neprijetnih občutij do nekoga, tako da je ravnodušnost znak prenehanja ljubezni, izhaja drugi tip iz definicije ljubezni, po kateri je ljubezen izključno prijetno občutje, tako da tako neprijetna občutja kot ravnodušnost pomenijo prenehanje ljubezni. Obstaja tudi tretji tip logike, ki pa ni tako pogost. Gre za ljudi, ki težko neposredno občutijo prijetna občutja, povezana z neko osebo, tako da ljubezen merijo z obstajanjem in intenzivnostjo neprijetnih čustev, ki jih občutijo ob odsotnosti partnerja. Predvsem gre za občutek pogrešanja, strah pred izgubo partnerja, ljubosumje ali občutenje žalosti za partnerjem oziroma tista stanja, na katera se nanaša rek »Ljubezen boli«. Splošna formula, po kateri taka oseba sklepa o obstoju ljubezni, je naslednja: neprijetna občutja = ljubezen

46


LJUBEZEN KOT SISTEM

iz česar se izpelje sklep o kakovosti ljubezni: oziroma

močna in dolgotrajna neprijetna občutja = velika ljubezen najmočnejša stalna neprijetna občutja = prava ljubezen

Tudi ta logika se nanaša tako na osebo kot na partnerja: kot tudi

jaz trpim = jaz ljubim partner trpi = partner ljubi

Reduciranje ljubezni na občutje ljubljenja in občutje ljubljenosti ima številne pomanjkljivosti. Prva je, da občutje ljubezni preprosto ni dovolj: ljudje želijo, da nekdo, ki jih ljubi, to tudi pokaže. Ker je občutje ljubezni kot vsako občutje subjektivno, ga je treba objektivizirati s konkretnimi dejanji in vedenjem. V nasprotnem ljubezen ostane doživljaj, ki se ne odraža neposredno in ki je potemtakem avtističen. Druga zamera definiciji ljubezni kot občutja je, da so kriteriji, na podlagi katerih se določa, ali ljubezen obstaja ali ne obstaja, skrajno nezanes­ ljivi. Razlog je nezanesljivost oziroma nestabilnost samih občutij. Občutja se ne čutijo stalno, temveč v tistih situacijah, ki lahko trajajo daljši ali krajši čas, a jih oseba presoja kot pomembne. To pomeni, da se občutje ljubezni do ljubljene osebe nujno občuti le občasno. Neprenehno občutenje ljubezni ni ljubezen, temveč zaljubljenost. Zaljubljenost pa se po svojem bistvu, kot bomo videli pozneje, zelo razlikuje od resnične ljubezni. Če bi bila ljubezen samo občutje ljubljenja, potem bi, kadar nekoga ljubimo, morali to stalno občutiti, da bi vedeli, da to osebo resnično ljubimo. To bi pomenilo, da moramo tedaj občutiti ljubezen v najrazličnejših življenjskih situacijah, tako ko smo v družbi ljubljene osebe, kot kadar je odsotna, ko smo v nekih drugih prijetnih situacijah in ko smo v nekih drugih nepri­ jetnih situacijah itn. Ker je občutje vedno reakcija na določeno (pomembno) mentalno predstavo, bi to pomenilo, da bi morali stalno imeti pred seboj predstavo o ljubljeni osebi. Če pa bi bilo tako, bi to pomenilo, da ne bi bili v stiku z resničnim življenjem, ki se dogaja okoli nas. Namesto da

47


Zoran Milivojević / FORMULE LJUBEZNI

gledamo in vidimo aktualno resničnost, ki se dogaja okoli nas, bi »videli« samo sliko ljubljene osebe. Na srečo nam ni treba stalno čutiti nekega občutja, da vemo, kaj čutimo do nekoga ali nečesa. Kadar nekoga ljubimo, to pa pomeni, da do njega čutimo ljubezen, si moramo to zapomniti, in pozneje, ko ljubezni ne čutimo, preprosto vemo, da to osebo ljubimo. Torej, ljubimo tudi takrat, kadar do druge osebe ne čutimo ljubezni. To pomeni, da ljubezni ne moremo reducirati zgolj na občutje ljubezni. Mati, ki ljubi svojega otroka, ve, da ga ljubi tudi, kadar je jezna zaradi kakega njegovega ravnanja. Ljubezen je torej nekaj, kar mora biti večje od samega občutja ljubezni. Ljubezen je hkrati tudi stališče ali odnos do neke osebe oziroma védenje o tem, kaj do nje čutimo, ne glede, ali to čutimo prav tisti hip. Ravno to stališče je tisto, kar daje naši ljubezni do nekoga stabilnost in stanovitnost. Ker se ljubezen čuti samo občasno, bo oseba, ki to občutje enači s sámo ljubeznijo, samo v situacijah, kadar čuti in dokler čuti, vedela, da ljubi. Če ne čuti ljubezni, si bo to razlagala, da bodisi ne ljubi ali pa kot dvom o obstoju ljubezni. Iz takšne »formule« ljubezni ali logike ljubezni izhaja tako vedenje, ki povzroči, da postane ljubezenski odnos kaotičen, ker nenehno oscilira med »ljubim« in »ne ljubim«. Ljubezen lahko razume samo tisti, ki razlikuje med drugo osebo in njenimi dejanji. Če delamo to razliko, imamo lahko en odnos do druge osebe kot bitja, kot človeka ali kot osebe, povsem drug odnos pa do kakega njenega vedenja ali dejanja. To pomeni, da imamo lahko do osebe zelo pozitiven odnos, do dejanja te iste osebe pa zelo negativnega. Prav tako je mogoče, da nekdo, do kogar imamo zelo negativen odnos, naredi kaj, kar ocenjujemo zelo pozitivno. Kot je mogoče imeti povsem različne odnose do osebe in do določenega njenega vedenja, tako je mogoče občutiti tudi dve različni emociji. Nekatera občutja se čutijo do bitja druge osebe, nekatera pa se čutijo v povezavi z ravnanjem druge osebe. Na primer: ljubezen, spoštovanje, prezir in sovraštvo se čutijo do bitja nekoga; jeza pa se čuti do dejanj nekoga. Zato je mogoče, da mati, ki ošteje in kaznuje svojega otroka, to stori, ker je jezna v povezavi z nekim otrokovim vedenjem ravno zato, ker tega otroka ljubi. V partnerski ljubezni, ki se čuti do bitja, do totalnosti druge osebe, se

48


LJUBEZEN KOT SISTEM

lahko ta ista oseba vede na različne načine, na katere lahko subjekt ljubezni reagira z različnimi občutji. Ne le, da je občutje jeze značilno čustvo, usmerjeno na tuje vedenje, temveč je njegov pomen tudi v zahtevi po spremembi danega vedenja. Tako lahko nekoga hkrati ljubimo (kot bitje) in se jezimo nanj (na njegovo vedenje). To pomeni, da ljubimo tudi, kadar čutimo neko neprijetno občutje v zvezi z dejanjem ljubljene osebe. Tak sklep je nesprejemljiv samo za tiste osebe, ki verjamejo, da je ljubezen isto kot tudi prijetno občutje ljubezni. Ker se vsa občutja, tudi ljubezen, čutijo le v nekaterih situacijah, pridemo do sklepa, da oseba med takimi situacijami nima občutij. Z drugimi besedami, med situacijami, v katerih čutimo neka občutja, smo umirjeni, v nekakšnem ničelnem tonusu ali na neki način ravnodušni. Ta sklep je težko sprejemljiv iz dveh razlogov. Prvič: navadno se ne razlikuje med za­ znavami in čustvi oziroma občutji, ker se zaznave stalno čutijo, tako da so neločljive od zavesti. To pomeni, da ne drži, da ravnodušna oseba ne čuti ničesar: čuti zaznave, ne pa čustev. Drugi razlog je, da pojem »ravnoduš­ nost« navadno asociira na »neustrezno ravnodušnost« oziroma na situa­ cijo, v kateri bi nekdo moral reagirati z nekim čustvom, vendar ostaja brez emocionalne reakcije. Tu imamo v mislih ustrezno ravnodušnost oziroma situacijsko indiferentnost, kadar je nekdo v situaciji, v kateri ničesar ne občuti, ker nima razloga za kako občutje. Če sprejmemo to logiko, sledi, da velik del življenja preživimo v neki vrsti ustrezne ravnodušnosti. Kadar ljubljenja ne občutimo stalno, je normalno, da se v intervalih med dvema doživljajema ljubljenja občutijo tudi trenutki indiferentnosti do partnerja. Ti trenutki niso znak, da je ljubezen prenehala, temveč da v tem trenutku ne reagiramo ne s prijetno ne z neprijetno emocijo na partnerja, ki ga vse­ eno ljubimo. Tretja pomembna zamera definiciji, ki ljubezen izenačuje z občutjem ljubezni, in logiki, ki se izvaja iz te definicije, je, da pogosto privede do napačnega razlaganja prijetnega občutja. Tisto, česar ta definicija in ta logika ne upoštevata, je dejstvo, da lahko čutimo prijetna občutja tudi do ljudi, ki jih ne ljubimo. To pomeni, da se lahko vsako prijetno občutje do nekoga napačno razloži kot ljubezen. Takšne osebe so nagnjene k razlagi, da je všeč-

49


Dr. Zoran Milivojević je priznan strokovnjak, psihoterapevt in avtor poljudnih učbenikov s tega področja, med katerimi je večina velikih knjižnih uspešnic (Emocije, Formule ­ljubavi, Igre koje igraju narkomani, Mala ­knjiga za velike roditelje). Njegova dela so odlično sprejeta v strokovni in tudi laični skupnosti in jih priporočajo ug­­­ledni svetovni strokovnjaki.

FORMULE LJUBEZNI

Avtor pronicljivo in natančno pojasni vse najpogostejše zmote pri odnosih med partnerji, zakonci in družinskimi člani. Knjiga je namenjena vsem, ki jih zanimajo medosebni in ljubezenski odnosi; vsem, ki se ljubiteljsko ali poklicno ukvarjajo s psihologijo oz. psi­ho­ terapijo ali spremljajo to področje; ter vsem, ki se želijo izogniti stresnim situacijam, kakršne povzročajo tovrstne zablode vsakodnevno in vsakomur.

Dr. Zoran Milivojević

FORMULE LJUBEZNI obravnavajo najpo­go-­­ s­tejše zmote in zablode o ljubezni (recimo »ljubezen je smisel življenja«, »v pravi lju­­be­z­­ ni ni konfliktov in jeze«, »v pravi ljubezni je spolnost izjemna«, »resnična ljubezen je brez­ ­­pogojna«, »zares ljubite lahko le eno ­osebo ­­­v življenju« in podobno), ki uničevalno vplivajo na življenje in odnose večine ljudi.

Dr. Zoran Milivojević

Ne zapravimo življenja v iskanju prave ljubezni

29,95 €

FORMULE LJUBEZNI oprema LUC.indd 1

12/7/09 7:50:06 AM


Formule ljubezni