Page 1

Popolni zapleti za popolne bralske uzˇitke. Patterson je s svojimi romani v zadnjih desetih letih osvojil več prvih mest na knjižnih lestvicah kot Dan Brown, J. K. Rowling, Tom Clancy in John Grisham skupaj. Prodanih je že več kot sto milijonov njegovih knjig.

STI TRINAMJER PRI A ALEX A CROSS

Mirno družinsko življenje ni mogoče. Alex Cross se ravno privadi na prijetno rutino v svoji psihiatrični ordinaciji, ko ga okrutni zločini znova potegnejo v vrtinec raziskovanja. Washington postane krvavi oder, na katerem se odvija grozljiva predstava serijskega klavca, ki se podpisuje kot Gledališki morilec. Tarča: Alex Cross? Detektiv se znajde med dvema ognjema – od kod povezava med Gledališkim morilcem in zamerljivim starim znancem Veleumom, ki je pobegnil iz najstrožje varovanega zapora v Ameriki?

32,96 €

Dva proti enemu

Napeto branje, polno presenetljivih preobratov, ki ne bo razočaralo Pattersonovih oboževalcev, zna pa zasvojiti tiste, ki ga doslej še niso poznali.

Dva proti enemu Uspešnica, ki nažene strah v kosti »Eno Pattersonovih najboljših del doslej.« Bookreporter.com


Ena

Ob koncu sojenja za enajst umorov je moral nekdanji agent FBI-ja in serijski morilec Kyle Craig, poznan tudi kot Veleum, v Alexandriji v Virginiji poslušati še pridigo okrajne sodnice Nine Wolff. Tako je namreč dojemal njeno oštevanje in prav gotovo se ga je dotaknilo ter mu seglo do srca. »Gospod Craig, po vseh merilih, ki jih poznam, ste najbolj pokvarjeno človeško bitje, kar jih je kdaj stopilo predme, in do zdaj jih je bilo že kar nekaj …« Craig ji je skočil v besedo. »Najlepša hvala, sodnica Wolffova. Počaščen sem ob vaših prijaznih in, prepričan sem, premišljenih besedah. Le kdo ne bi bil, če ga imajo za pošast. Kar nadaljujte. To je za moja ušesa prava pesem.« Sodnica Wolffova je mirno prikimala, in ko Craig ni nadaljeval, znova spregovorila. »Zaradi nezaslišanih umorov in mučenja, ki jih je spremljalo, ste obsojeni na smrt. Čas do izvršitve kazni boste preživeli v najbolje varovanem zaporu. Tam vam ne bo dovoljeno imeti stikov z drugimi ljudmi. Nikoli več ne boste videli sončne svet­lobe. Spravite mi ga izpred oči.« 9


»Kako pretresljivo!« je zaklical Kyle Craig sodnici, ko so ga peljali iz sodne dvorane. »Vendar pa lahko stavite, da ne bo tako. Še bom srečal Alexa Crossa. Prav gotovo se bova še srečala. In z njegovo ljubko družinico tudi. To vam obljubljam, prisegam vam pred pričami, pred tem pomilovanja vrednim občinstvom, sestavljenim iz bolestnih iskalcev vznemirjenja, novinarskih mrhovinarjev in vseh ostalih, ki ste me danes počastili z obiskom. S Kylom Craigom še ni konec.« Med občinstvom, temi bolestnimi iskalci vznemirjenja in novinarskimi mrhovinarji, je bil tudi Alex Cross. Poslušal je prazne grožnje nekdanjega prijatelja. A vseeno je upal, da se ne moti in da je najstrožje varovani zapor Florence res tako dobro varovan, kot se širi sloves o njem.

10


Dve

Štiri leta po tem dogodku je bil Kyle Craig še vedno zaprt – ali pa bi bilo morebiti bolje reči, da se je dušil – v najstrožje varovanem zaporu Florence v Koloradu, ki je od Denverja oddaljen kakih sto petdeset kilometrov. V tem času ni ugledal sončne svetlobe. Prav tako ni imel stika z drugimi zaporniki. Njegov bes je iz dneva v dan naraščal in misel na to je bila strašljiva. Njegovi zaporniški tovariši so bili Ted Kaczynski - Unabombaš, Ted Nicholas, ki je nastavil eksploziv v Oklahoma Cityju, ter pripadnika Al Kaide Richard Reid in Zacarias Moussaoui. Tudi ti v zadnjem času niso bili deležni kaj dosti božanja sončnih žarkov. Zaporniki so bili triindvajset ur na dan zaprti v zvočno izoliranih betonskih celicah, velikih dva krat štiri metre, stike pa so imeli le s svojimi odvetniki in stražarji. Samico v Florenceu so primerjali z »vsakodnevnim umiranjem«. Celo Kyle je moral priznati, da bi bil pobeg iz zapora nadvse težaven, če že ne nemogoč. Pravzaprav ni uspelo še nikomur, niti blizu še ni bil nihče. Vseeno pa človeku ostanejo upa11


nje, sanje in razmišljanje o starih časih. Človek vsekakor lahko maščevanje načrtuje. Trenutno je bil njegov primer v pritožbenem postopku in njegov odvetnik iz Denverja Mason Wainwright ga je obiskal enkrat na teden. Tudi ta dan je bil točen kot vedno. Prišel je natanko ob štirih popoldne. Masona Wainwrighta je krasil dolg srebrn čop las, nosil je kavbojske škornje in kavbojski klobuk, ki si ga je brezbrižno potisnil globoko na zatilje. Oblečen je bil v usnjen jopič, nosil je pas iz kačje kože ter velika očala z želvovinastimi okvirji. Videti je bil kot malce bolj resen country pevec ali profesor, ki obožuje tovrstno glasbo, kar vam je ljubše. Morda se je zdel malce nenavadna izbira, a Kyle Craig je bil znan po svojem briljantnem umu, zato o Wainwrightovi primernosti ni bilo nobenega dvoma. Ko je odvetnik prispel, sta se s Craigom objela. Kot po navadi mu je zašepetal na uho: »Je v tej sobi še vedno prepove­ dano snemanje? To pravilo še velja? Ste prepričani, gospod Wain­wright?« »Nihče naju ne snema,« je odgovoril Wainwright. »Med odvetnikom in stranko velja zaupnost, celo v tej žalostni luk­ nji. Žal mi je, da za vas ne morem narediti več. Za to se vam iskreno opravičujem. Saj veste, kako se počutim zaradi tega.« »O vaši zvestobi ne dvomim, Mason.« Craig in odvetnik sta po objemu sedla vsak na svojo stran sive kovinske konferenčne mize, katere noge so bile trdno pritrjene na betonska tla. Enako je bilo s stoli. 12


Kyle je zdaj odvetniku zastavil osem vprašanj, ki so bila ved­no enaka. Izgovoril jih je hitro in odvetniku sploh ni dal časa, da bi mu lahko odgovoril, zato je ta spoštljivo molčal. »Veliki tolažnik množičnih morilcev, Truman Capote, je nekoč dejal, da se boji le dveh stvari. Kaj od tega je torej hujše, izdaja ali zapuščenost?« je začel Kyle Craig in takoj prešel na naslednje vprašanje. »Kdaj in zakaj ste prvič potlačili solze in koliko ste bili takrat stari?« Naslednje: »Odvetnik, povejte mi: koliko časa je v povprečju treba, da nekdo, ki se utaplja, izgubi zavest? Pa še nekaj me zanima – se večina umorov zgodi notri ali na prostem? Zakaj se ljudem smeh na pogrebu zdi nesprejemljiv, jok na poroki pa je dopusten? Se bi slišalo ploskanje, če bi z dlani odstranili vse meso? Na koliko načinov lahko odrete mačko in si ob tem želite, da bi do konca ostala pri življenju? In, saj res, kako gre mojim bostonskim Red Soxom?« Potem je v prostoru zavladala tišina. Včasih je množični morilec vprašal še kakšno podrobnost, večinoma o Red Soxih ali Yankeejih, ki jih je preziral, ali pa o kakšnem zanimivem umoru, za katerega mu je povedal odvetnik. Potem sta se še enkrat objela in približal se je čas, ko bo moral Mason Wainwright oditi. Odvetnik mu je zašepetal: »Vse je nared. Priprave so končane. Kmalu se bo v Washingtonu zgodilo nekaj zelo pomembnega. Poplačilo bo prišlo. Pričakujemo veliko občinstva. Vse to vam v čast.« 13


Kyle Craig na to ni rekel ničesar, le staknil je kazalca in ju uperil odvetniku v čelo. Pritisnil je zelo močno, saj je hotel, da bi se podoba za večno vtisnila v Masonove možgane. Prsta mu je na čelo pritisnil v obliki križa.

14


PRVI DEL Ves svet je oder


1. poglavje WASHINGTON, DC.

Prva zgodba, triler, glavna junaka iraški vojak in pisateljica kriminalk. Ta vojak je opazoval luksuzno dvanajstnadstropno stanovanjsko stavbo in razmišljal: »Tako torej živijo bogati in slavni. Precej neumno, vsekakor pa nevarno.« Začel je preučevati možnosti, kako priti v notranjost. Vhod za dostavo na zadnji strani superluksuzne stanovanjske zgradbe so stanovalci uporabljali le redko, če sploh, tudi njihovo vedno čemerno osebje ga ni uporabljalo. Bil je bolj na samem kot glavni vhod ali podzemna garaža, zaradi česar je bil bolj ranljiv. Ena sama ojačana vrata na zunaj niso bila videti nič posebnega. Vendar so imela z vseh strani nameščene senzorje in kamere. Vsak poskus nasilnega vstopa bi v hipu sprožil alarm v recepciji, nemudoma bi bila obveščena tudi zasebna varnostna služba, ki je imela sedež le nekaj ulic proč. Kamere so ves dan snemale prihode in odhode različnih dostavljavcev hrane in drugih obiskovalcev. Uporaba vhoda je bila po sedmi zvečer prepovedana. Takrat so se tudi vklopili senzorji gibanja. 17


Vendar se je vojaku zdelo, da ga nič od tega ne ovira. Pravzaprav je bila to celo prednost. Yousef Qasim je bil stotnik vojaške obveščevalne službe in je dvanajst let služil Sadamu. Za vse, kar je bilo povezano z iluzijo varnosti, je imel šesti čut. Qasim je lahko opazil tisto, česar Američani niso – da so bili zaradi svoje ljubezni do tehnologije uspavani in slepi za nevarnost. Najboljša pot v stavbo je bila tudi najlažja. Odgovor so bile smeti. Qasim je vedel, da jih odvažajo vsak ponedeljek, sredo in petek popoldne, brez izjeme. Ameriška učinkovitost, ki so jo tu tako cenili, je bila še ena od šibkih točk luksuzne zgradbe. Učinkovitost je bila predvidljiva. Predvidljivost pomeni šibkost.

18


2. poglavje

Seveda so se vrata službenega vhoda ob štirih in štiriintrideset popoldne odprla od znotraj. Visok temnopolt uslužbenec v umazanem zelenem pajacu je od znotraj prinesel verigo in z njo pripel vrata na zid. Voziček, na katerem so bile naložene plastične vreče za smeti, je bil preširok, da bi ga lahko odpeljal na prosto. Mož je leno odnašal po dve vreči naenkrat do dveh zabojnikov za smeti, ki sta stala na koncu nakladalne rampe. Ta moški je še vedno suženj belcem, je sam pri sebi pomislil Qasim. Samo poglej si ga, to žalostno hojo in pogled, uprt v tla. Tudi on se tega zaveda. Sovraži svoje delo in stanovalce te obupne stavbe. Qasim ga je pozorno opazoval in štel. Dvanajst korakov od vrat do zabojnika, devet sekund, da je vanj odvrgel vreči, in potem spet nazaj. Ko se je mož odpravil tretjič, je Qasim neopaženo smuknil mimo njega. Niti ni bilo posebej pomembno, ali bosta kapa in pajac preslepila nadzorne kamere. Preden bo kdo pregledal posnetke, ga že zdavnaj ne bo več. Z lahkoto je našel slabo osvetljeno stopnišče. V prvo nad19


stropje se je odpravil previdno, naslednja tri pa je pretekel. Pravzaprav mu je tek pomagal sprostiti adrenalin, ki se je nabral v njem, kar je bilo koristno, saj se je znova imel pod nadzorom. V četrtem nadstropju je bila nekakšna shramba, ki je niso uporabljali. Sem je stlačil vrečo z obleko, nato pa se je odpravil naprej do dvanajstega. Manj kot tri minute in pol po tistem, ko je stopil v zgradbo, je stal pred vhodnimi vrati stanovanja 12F. Postavil se je pred kukalo. Njegovi prsti so segli proti zvoncu, majhnemu gumbu, ki se je skrival med pobeljenimi opekami. Vendar so se ustavili. Tisti dan ni pritisnil na zvonec. Tiho se je obrnil na petah in se odpravil, od koder je prišel. Nekaj minut pozneje je bil spet na ulici, na hrupni aveniji Connecticut. Vaja, prva preizkušnja, se je odvijala dobro. Nobenih večjih izzivov ni bilo, prav tako nobenih presenečenj. Zdaj se je Qasim prerival v množici pešcev. Med njimi je bil neviden, v gneči je bil natanko tako neopazen, kot si je želel biti. Prav nič nepotrpežljiv ni bil v zvezi z nalogo v dvanajstem nadstropju. Potrpežljivost in nestrpnost zanj nista imeli nobenega pomena. Priprave, časovnica, izvršitev, uspeh, to so bile stvari, ki so kaj pomenile. Ko bo napočil čas, bo Yousef Qasim pripravljen, da opravi svojo nalogo. In jo tudi bo. Enega Američana naenkrat. 20


3. poglavje

Že nekaj časa se nisem ukvarjal s policijskim delom in to mi je bilo kar všeč. S hrbtom sem se naslanjal na kuhinjska vrata, srkal Nanino kavo in spreletel me je čuden občutek. Pomislil sem, kako moji trije otroci čisto prehitro odraščajo. Samo pomežikneš, pa zrasejo. Za to gre – ali komaj čakaš, kdaj bodo otroci odšli od doma, ali pa si na to niti pomisliti ne upaš. Jaz sem zagotovo pripadal slednjemu taboru. Najmlajši sin, Alex Jr. – Ali, je zdaj hodil v vrtec. Bil je ­klepetav otrok, ki je bil zelo redko, če sploh kdaj, tiho, razen kadar je vedel, da bi človek rad kaj izvedel od njega. Trenutno se je najraje ukvarjal z oddajo Najbolj nevarno, ki so jo pred­ vajali na programu Animal Planet, bejzbolskim moštvom Washington Nationals, biografijo Michaela Jordana z naslovom Sol v njegovih čevljih in z vsem, kar je bilo povezano z vesoljem, še posebej z nenavadno animirano serijo Gigantor, katere še bolj nenavadna naslovna pesem mi nikakor ni šla iz glave. Najstnica Jannie je že začela dobivati prve obline na svojem 21


drugače koščenem telesu. Bila je naša zasebna umetnica in igralka ter je obiskovala likovno šolo Program Corcoran Art­ Reach. Damon, ki je pravkar presegel meter osemdeset, se je že veselil gimnazije. Nič več ni uganjal burk in norčij, nasploh se je zdelo, da se veliko bolj zaveda sveta okoli sebe kot njegovi sošolci. Dobil je celo že nekaj vabil iz različnih gimnazij, med njimi je bila najbolj vztrajna šola iz Massachusettsa. Tudi moje življenje se je precej spremenilo. Zasebna praksa se je kar uspešno razvijala. Prvič po dolgih letih moje življenje ni bilo več povezano z zakonom. Uspelo mi je pobegniti iz te zanke. No, skoraj. V moje življenje je stopila detektivka z oddelka za umore Brianna Stone, ki so ji, če si povprašal koga od njenih detektivskih kolegov, rekli tudi Skala. Spoznala sva se na poslovilni zabavi enega od policistov, ki je odhajal v pokoj. Tisti večer sva se prve pol ure pogovarjala o službi, naslednjih nekaj ur pa sva se pomenkovala o nama. Med drugim tudi o njenih precej norih pustolovščinah na veslaških dirkah z moštvom Zmajevi čolni. Ob koncu večera sem jo vprašal, ali jo lahko pospremim domov. Pravzaprav me je, če dobro pomislim, morda za to prosila ona. Kakorkoli že, ena stvar je vodila k drugi in ta k naslednji, tako da sva šla tisto noč z Bree skupaj domov in nisva se več ozirala nazaj. In, da, mislim, da me je takrat Bree povabila k sebi. Bree je zelo obvladana ženska, in to v dobrem pomenu besede. Zdelo se je, da se je z otroki ujela že v prvem trenutku, 22


kot bi jih povezovala nekakšna čudežna kemija, s čimer ni bilo prav nič narobe. Pravzaprav je ravno v tem hipu z neverjetno hitrostjo preganjala Alija po prvem nadstropju hiše na Peti ulici in zraven rjovela kot bitje s tujega planeta, ki mu gredo v slast otroci, Ali pa se je na vse kriplje branil s svetlobnim mečem iz Vojne zvezd. »Ta meč mi ne more do živega!« je kričala. »Pripravi se na svojo zadnjo uro!« Vendar z Bree to jutro nisva imela časa za zabavo v hiši na ­Peti ulici. Če sem iskren, bi jo, če bi ostala tam, najbrž zvabil v gornje nadstropje in potem bi videla, kaj zmore moj svetlobni meč. Prvič, odkar sva bila skupaj, nama je uspelo uskladiti urnike in lahko sva si privoščila nekaj dni dopusta. Ko sem stopil skozi vhodna vrata, sem na ves glas prepeval zadnje verze prve uspešnice Stevieja Wonderja Fingertips 2. Good-bye, good-bye. Good-bye, good-bye. Good-bye, good-bye, good-bye. Besedilo sem znal na pamet, to je bil eden izmed mojih talentov. Pomežiknil sem Bree in jo poljubil na lice. »Vedno jih spraviš v smeh,« sem rekel. »Ali pa so vsaj zbegani,« je odvrnila in mi pomežiknila nazaj. Najin cilj, Planinski park Catocin v Marylandu, je bil v vzhodnem predgorju Apalačev, ne predaleč od Washingtona, pa tudi preblizu ne. Ti kraji verjetno najbolj slovijo po Camp Davidu, toda Bree je poznala kamp, ki je bil bolj primeren za navadne smrtnike, kakršna sva bila midva. Komaj sem čakal, da prideva tja in bom lahko sam z njo. 23


Ko sva se vozila proti severu, sem čutil, kako mi iz glave izginja trušč glavnega mesta. Okna mojega R350 so bila odprta in kot vedno sem užival v vožnji s tem čudovitim avtom. To je bil res eden boljših nakupov v mojem življenju. Iz zvočnikov je odmeval pokojni veliki Jimmy Cliff. V tistem hipu je bilo živ­ ljenje resnično prijetno. Težko bi bilo boljše. Ko sva drvela po cesti, me je Bree vprašala: »Zakaj mercedes?« »Udoben je, kajne?« »Zelo udoben.« Pritisnil sem na plin. »In tudi odzove se hitro.« »V redu, že razumem.« »Najbolj pomembno pa je, da je varen. V življenju sem bil že velikokrat v nevarnosti. Ni treba, da bi se ji izpostavljal še na cesti.« Na vhodu v park, ko sva plačevala, se je Bree nagnila čezme in nagovorila varnostnika. »Najlepša hvala. V vašem parku se bova vedla spoštljivo.« »Čemu pa to?« sem jo vprašal, ko sva se odpeljala naprej. »Kaj naj rečem, okoljevarstvenica sem.« Kamp je bil veličasten in prav gotovo vreden spoštovanja. Bil je na majhnem polotoku, ki ga je s treh strani obdajala bleščeče modra voda, povsod okoli pa so se razprostirali živo zeleni gozdovi. V daljavi sem lahko opazil Chimmney Rock, skalo v obliki dimnika, na katero sva se nameravala odpraviti naslednji dan. Opazil sem tudi nekega človeka. Tistega, ki je bil najpomembnejši, Bree, najbolj privlačno 24


žensko, kar sem jih poznal. Že sam pogled nanjo me je vzburjal, še posebej tu, kjer sva bila sama. Oklenila se me je okoli pasu. »Kaj je še lahko boljšega kot to?« Domisliti se nisem mogel ničesar, kar bi nama lahko pokvarilo najin vikend v prelepih gozdovih.

25


Popolni zapleti za popolne bralske uzˇitke. Patterson je s svojimi romani v zadnjih desetih letih osvojil več prvih mest na knjižnih lestvicah kot Dan Brown, J. K. Rowling, Tom Clancy in John Grisham skupaj. Prodanih je že več kot sto milijonov njegovih knjig.

STI TRINAMJER PRI A ALEX A CROSS

Mirno družinsko življenje ni mogoče. Alex Cross se ravno privadi na prijetno rutino v svoji psihiatrični ordinaciji, ko ga okrutni zločini znova potegnejo v vrtinec raziskovanja. Washington postane krvavi oder, na katerem se odvija grozljiva predstava serijskega klavca, ki se podpisuje kot Gledališki morilec. Tarča: Alex Cross? Detektiv se znajde med dvema ognjema – od kod povezava med Gledališkim morilcem in zamerljivim starim znancem Veleumom, ki je pobegnil iz najstrožje varovanega zapora v Ameriki?

32,96 €

Dva proti enemu

Napeto branje, polno presenetljivih preobratov, ki ne bo razočaralo Pattersonovih oboževalcev, zna pa zasvojiti tiste, ki ga doslej še niso poznali.

Dva proti enemu Uspešnica, ki nažene strah v kosti »Eno Pattersonovih najboljših del doslej.« Bookreporter.com

Dva proti enemu  

Trinajsti primer Alexa Crossa. Mirno družinsko življenje ni mogoče. Alex Cross se ravno privadi na prijetno rutino v svoji psihiatrični ordi...