Page 1

duša

S T E P H E N I E

M E Y E R

AVTORICA SAGE SOMRAK


Vprašanje Body moj dom moj konj moj lovski pes kaj bom zdaj ko si poginil Kje bom spala Kako bom jahala Kako bom odhajala na lov Kam lahko grem kam odjezdim urno in varno Kako naj vem ali v goščavi pred mano se skriva zaklad ali nevarnost ko pa je Body moj zvesti bistri pes zdaj mrtev Kako bo na nebu ležati brez strehe in vrat in vetru se predati Če bom jahala oblak kje se bom potem lahko sploh skrila? May Swenson Prevedel Miha Avanzo

2


Prolog

Vnos

Z

dravitelju je bilo ime Globoki tolmun. Ker je bil duša, je bil po naravi skrajno dober: sočuten, po­ trpežljiv, pošten, kreposten in ljubeč. Tesnoba je bila pri njem ne­ navadno čustvo. Nejevolja je bila še bolj redka. Ker pa je živel v človeškem te­ lesu, se ji včasih ni mogel izogniti. Ob glasnem šepetu študentov zdravljenja z druge strani ope­ racijske sobe, ki ga nikakor ni mogel povsem preslišati, je jezno stisnil ustnice. Obrazu, vajenemu smeha, tak izraz nikakor ni pristajal. Njegov stalni asistent Darren je opazil, da je nekaj narobe, in ga potrepljal po ramenu. »Samo radovednost jih daje,« je tiho namignil. »Vnos že ni zanimiv ali pa zahteven postopek. Če bi bila sila, bi ga znala opraviti katerakoli duša pač. Danes se ne bodo naučili nič novega.« Še njega samega je presenetila ostrina v njegovem sicer običajno mirnem glasu. »Še nikoli niso videli odraslega človeka,« se je oglasil Darren. Globoki tolmun je privzdignil obrv. »Saj niso slepi. Ali nimajo ogledala?« »Saj veš, kaj mislim – divjega človeka. Človeka brez duše. Upornika.«

3


Zdravitelj je ošinil nezavestno dekle, ki je na trebuhu ležalo na operacijski mizi. Ko se je spomnil, v kakšnem stanju je bilo njeno ubogo, polomljeno telo, ko so ga iskalci pripeljali na zdrav­ ljenje, se mu je neizmerno zasmilila. Kakšne bolečine je morala pretrpeti … Zdaj je bilo z njo seveda vse v redu – bila je popolnoma zdrava. On sam je poskrbel za to. »Taka je kot mi vsi,« je šepnil. »Vsi imamo človeški obraz. In ko se bo prebudila, bo tudi ona ena od nas.« »Samo zanimivo se jim zdi.« »Današnja duša si zasluži več spoštovanja, ne pa da vsi pasejo zijala na njeni gostiteljici. Privajanje bo zanjo zelo težko. Zato ji tega res ni treba.« Pa ni meril na radovedneže. V svojem glasu je znova začutil ostrino. Darren ga je spet potrepljal. »Saj bo vse v redu. Iskalka pač po­ trebuje informacije in …« Ob tej besedi ga je Globoki tolmun prebodel z očmi, kar je asi­ stenta vrglo iz tira. »Oprosti,« se je hitel opravičevati zdravitelj. »Nisem hotel tako izbruhniti. Ampak tako me je strah za to dušo.« Pogled mu je ušel proti posodi na stojalu poleg operacijske mize. Rdeča lučka je nakazovala, da je polna in v stanju hibernacije. »Ta duša je bila izbrana posebej za to nalogo,« ga je miril Dar­ ren. »Nekaj izjemnega je – bolj pogumna kot večina od nas. Kar poglej njena življenja. Mislim, da bi se sama javila, če bi jo lahko vprašali.« »Kdo pa se ne bi, če bi ga prosili, naj naredi kaj za dobro vseh nas? Ampak ali bo to res v dobro vseh nas? Njena volja pri tem pravzaprav ni pomembna. Je sploh prav, da od katerekoli duše zah­ tevamo, naj pretrpi kaj takega?«

4


Študenti zdravljenja so prav tako razpravljali o speči duši. Raz­ ločno je slišal njihov šepet, ki je zaradi razburjenja že preraščal v glasno govorjenje. »Živela je na šestih planetih.« »Jaz sem slišal, da na sedmih.« »Jaz pa, da nikoli ni bila dvakrat zapored v isti gostiteljski vrsti.« »Je to sploh mogoče?« »Bila je že skoraj vse. Cvetica, medved, pajek …« »Morska glava, netopir …« »In celo zmaj!« »Ne morem verjeti – na sedmih planetih že ne.« »Najmanj na sedmih. Začela je na Izvoru.« »Res? Na Izvoru?« »Tišina, prosim!« jih je prekinil zdravitelj. »Če ne morete biti tiho in pri miru, boste morali zapustiti dvorano.« Študenti so v zadregi utihnili in se razmaknili. »Začniva, Darren.« Vse je bilo pripravljeno. Vsa zdravila so bila razpostavljena poleg dekleta. Dolge črne lase je imela prekrite s sterilnim po­ krivalom in vrat razgaljen. Bila je v globoki narkozi in dihala je zelo umirjeno. Na zagoreli koži so bile komajda vidne posledice njene … nesreče. »Darren, prosim začni z odtaljevanjem.« Sivolasi asistent je že čakal poleg posode. Odmaknil je varovalo in pritisnil na stikalo. Rdeča lučka na sivi valjasti posodi je začela vse hitreje utripati in spreminjati barvo. Zdravitelj se je osredotočil na nezavestno telo: s skalpelom je natančno zarezal kožo na zatilju, rano popršil, da je nehala krva­ veti, in zarezo razširil. Skalpel je nežno zaril pod vratne mišice, da jih ne bi poškodoval, in razkril bleda vratna vretenca.

5


»Duša je pripravljena,« ga je obvestil asistent. »Jaz tudi. Prinesi mi jo.« Začutil je, da Darren stoji tik ob njem z iztegnjeno roko; že leta sta delala v paru. Razširil je odprtino. »Pošlji jo domov,« je zašepetal. Pred njim se je prikazala asistentova dlan in na njej srebrnkasti odblesk prebujajočega se bitjeca. Tako kot vsakič ga je prevzela lepota razgaljene duše. Ta se je pod močnimi lučmi v operacijski dvorani lesketala svet­ leje kot srebrni skalpel v njegovi roki. Kot oživel trak se je zvijala in iztezala od veselja, ker so jo vzeli iz posode. Njena tanka, peresno lahka vlakna, bilo jih je skoraj tisoč, so rahlo valovila, kot angel­ ski laski. Čeprav so bile vse duše čudovite, se je ta Globokemu tol­ munu zdela še posebej lepa. Očitno ni bil edini takih misli. Zaslišal je namreč Darrenov tihi vzdih in občudujoče mrmranje študentov. Asistent je lesketajoče se bitjece počasi položil v zarezo na de­ kletovem vratu. Duša je gladko zdrsela v odprtino in se vtkala v tuje telo. Zdravitelj je občudoval, kako vešče se je polastila svojega novega doma. Njeni laski so se tesno navezali okrog živčnih konči­ čev, drugi so se podaljšali in segli globlje na mesta, ki jih ni mogel videti, proti možganom, vidnim živcem, sluhovodom. Gibala se je hitro in odločno in kmalu je bil viden samo še en bleščeč se delček. »Odlično,« ji je šepnil, čeprav se je zavedal, da ga ne more sli­ šati. Ušesa so pripadala dekletu, ki je še vedno trdno spalo. Konec operacije je bil rutinski. Rano je očistil in jo namazal z mazilom za celjenje, nato pa ureznino na vratu posul s praškom za lažje brazgotinjenje. »Popolno, kot ponavadi,« ga je pohvalil Darren, ki si kdove za­ kaj nikoli ni spremenil imena svojega človeškega gostitelja.

6


Zdravitelj je zavzdihnil. »Žal mi je tega, kar sva naredila danes.« »Saj samo opravljaš svoje delo.« »To je ena redkih priložnosti, ko z zdravljenjem nekomu škodiš.« Asistent se je lotil čiščenja mize in v zadregi iskal odgovor. Glo­ boki tolmun pač opravlja svoj poklic. To je bilo zanj dovolj. Ne pa tudi za zdravitelja, ki je bil zdravljenju popolnoma pre­ dan. Zaskrbljeno je opazoval žensko, ki je mirno spala, saj je vedel, da tega miru ne bo več občutila, ko se prebudi. Duša, ki jo je prav­ kar vsadil vanjo, bo morala pretrpeti vso grozo mladenkinih po­ slednjih trenutkov. Nagnil se je nadnjo in ji v srčni želji, da bi ga duša v njej lahko slišala, zašepetal na uho: »Vso srečo, vandrovka mala, vso srečo. Res si želim, da je ne bi potrebovala.«

7


1

Spomin

V

edela sem, da se bo začelo s koncem in da bodo te oči konec videle kot smrt. Posvarili so me. Ne te oči. Moje oči. Moje. Zdaj sem to jaz. Jezik, ki sem ga privzela, je bil čuden, vendar smiseln. Odse­ kan, omejen, slep in linearen. Neverjetno ohromljen v primerjavi z mnogimi, ki sem jih kdaj uporabljala, a še vedno je znal biti te­ koč in izrazen. Včasih celo lep. Zdaj je bil to moj jezik. Moj ma­ terni jezik. S prvinskim nagonom svoje vrste sem se trdno vpela v središče mišljenja telesa in se vtkala v vsak njegov dih in refleks, dokler ni bilo več ločeno od mene. Bilo je jaz. Ne kar neko telo, moje telo. Čutila sem, da anestezija popušča in se prebuja bister um. Pri­ čakovala sem vdor prvega spomina, ki bo v resnici poslednji – zadnji trenutki, ki jih je doživelo moje telo, spomin na konec. Temeljito so me poučili in me izdatno posvarili, kaj se bo zgo­ dilo. Človeška čustva bodo izrazitejša, močnejša od čustev kate­ rekoli druge vrste, v kateri sem živela. Skušala sem se pripraviti nanje. Spomin se je prebudil. In kot so me opozorili, na kaj takega ni­ kakor ne bi mogla biti pripravljena.

8


Zganil se je z močnimi barvami in donečimi zvoki. Hlad na njeni koži, pekoča bolečina v njenih udih. Okus v njenih ustih je bil izrazito kovinski. In izkusila sem še nov čut, peti čut, ki ga ni­ koli nisem imela in ki je delce zraka pretvoril v čudna sporočila, prijetne občutke in svarila v njenih možganih – vonje. Mene so be­ gali in zmedli, ne pa tudi njenega spomina. Ta ni imel časa za novo izkušnjo. V njem je bil samo strah. Strah jo je držal v primežu; otopele, nerodne okončine je silil naprej in jih hkrati zadrževal. Preostalo ji ni nič drugega kot beg, tek. Ni mi uspelo. Spomin, ki ni bil moj, je bil tako strašno živ in jasen, da je zare­ zal skozi mojo nadvlado – premagal je distanco, zavedanje, da je to samo spomin, in ne jaz. Povlekel me je v pekel zadnje minute nje­ nega življenja. Jaz sem bila ona in obe sva tekli. Tako temno je. Nič ne vidim. Še tal ne. In svojih stegnjenih rok. Slepo te­ čem in se trudim razbrati glasove zasledovalcev, ki jih čutim za sabo – ampak srce mi razbija tako močno, da preglasi vse drugo. Kako je mraz. Zdaj ne bi smelo biti pomembno, pa mi gre vseeno do kosti. Zebe me.

Vonj, ki ga je zaznaval njen nos, je bil neprijeten. Smrdljiv. Pravi smrad. Zaradi nelagodja sem se za trenutek znebila spomina. Toda samo za trenutek, nato pa me je spet potegnilo vanj in v oči so mi privrele solze groze. Izgubljena sem, vsi smo izgubljeni. Konec je.

9


Tik za mano so. Toliko korakov! Jaz pa sem sama. Ni mi uspelo. Iskalci me kličejo. Ob njihovih glasovih se mi obrača želodec. Bruha­ la bom. »Nič hudega ni, nič hudega ni,« se zlaže ena od njih, da bi me pomi­ rila, me upočasnila. Vsa je zadihana. »Previdna bodi!« zakliče drugi. »Pazi nase,« me prosi tretji. Globok glas, prežet s skrbjo. Skrbjo!

Po žilah mi je bušnila vročina in vrat mi je zadrgnilo divje sovraštvo. V nobenem življenju še nisem izkusila takega čustva. Za trenu­ tek me je odpor iztrgal iz spomina. Skozi ušesa mi je zarezal visok, predirljiv zvok in mi utripal v glavi. Zapeklo me je v dihalih. V grlu sem začutila rahlo bolečino. Kričiš, mi je pojasnilo moje telo. Vpiješ. Zaprepadena sem odrevenela in glas je obmolknil, kot bi odsekal. To ni bil spomin. Moje telo razmišlja! Pogovarja se z mano! Toda spomin je bil v tistem trenutku močnejši od moje osuplosti. »Prosim!« kličejo. »V nevarnost siliš!« Bežim pred njo! jim v mislih zavpijem nazaj. Razumem pa, zakaj jih skrbi. Na koncu hodnika je videti medlo svetlobo, ki prihaja od kdovekod. Ne bom se znašla pred ravno steno ali zaklenjenimi vrati, v slepi ulici, ki sem se je bala in jo pričakovala. Pred mano je črna luknja. Jašek dvigala. Zapuščen, prazen in predviden za rušenje, tako kot ta stavba. Nekoč skrivališče, zdaj grobnica.

10


Ko stečem naprej, me spreleti olajšanje. Priložnost imam. Ne za pre­ živetje, morda pa za zmago. Ne, ne, ne! Ta misel je bila čisto moja in trudila sem se odtrgati od nje, toda bili sva skupaj. In tekli sva na rob smrti. »Prosim!« Klici so vse bolj obupani. Kar na smeh mi gre, ko se zavem, da sem dovolj hitra. Zamišljam si, kako se jim vsakič izmaknem za pičlih nekaj centimetrov. Toda pospešim lahko še bolj. Ne ustavim se niti, ko mi zmanjka tal pod nogami. Pod me­ noj se razpre luknja. Pogoltne me praznina. Noge mi zaman cepetajo. Z rokami grabim v prazno, da bi se oprijela česarkoli. Okoli mene se vrtinči mrzel zrak. Udarec ob tla slišim, še preden ga začutim … Zračni tok se je pole­ gel … In nato je povsod bolečina … Bolečina je vse. Naj se neha. Ni bilo dovolj visoko, si zašepetam skozi bolečino. Kdaj bo ponehala? Kdaj?

Agonijo je prekrila tema in bila sem hvaležna, da je spomin prišel do tega skrajnega konca. Tema je izbrisala vse in začutila sem olaj­ šanje. Zajela sem sapo, da bi se umirila, kot je bilo vajeno to telo. Moje telo. Nato so se barve vrnile, spomin se je zbudil in me spet preplavil. Ne! me je grabil brezglav strah in zbala sem se mraza, bolečine in strahu samega. Toda to ni bil isti spomin. Bil je spomin znotraj spomina – končni spomin, kot poslednji dih – vendar nekako celo močnejši od prvega. Tema je zajela vse razen tega: obraza.

11


Bil mi je tuj, kot bi bile temu novemu telesu brezobrazne ser­ pentinaste lovke mojega zadnjega gostitelja. Take obraze sem vi­ devala na slikah, po katerih sem se pripravljala na ta svet. Težko jih je bilo razločiti, prepoznati drobne razlike v barvi in obliki, ki so zaznamovale posameznika. Vsi so si bili tako podobni. Nos po­ stavljen na sredino krogle, nad njim oči in spodaj usta; ob straneh ušesa. Skupek vseh čutil razen dotika zbran na enem mestu. Koža razpeta čez kosti, dlake na vrhu in v čudnih črtah nad očmi. Neka­ teri so imeli dlake tudi spodaj, na čeljusti; ti so bili vedno moškega spola. Barve so v vsej paleti rjave segale od skoraj bele do skoraj črne. Razen tega, kako jih ločiti med sabo? Ta obraz bi prepoznala med milijoni. Bil je izrazito oglat, z izbočenimi ličnicami, in svetlo rjave barve. Lasje so bili le nekaj odtenkov temnejši od kože, z nekaj svetlejšimi svetlo rumenimi prameni vmes, in pokrivali so samo vrh glave; po­ leg tega so bile kosmate samo čudne črte nad očmi. Krožni šarenici v belih zrklih sta bili temnejši od las, vendar posuti s svetlimi piki­ cami, tako kot lasje. Oči so obkrožale drobne gubice in njen spo­ min mi je povedal, da so nastale od smeha in mežikanja v sonce. Nisem vedela, kaj med temi tujci velja za lepo, vseeno pa mi je bilo jasno, da je ta obraz lep. Kar naprej sem si ga želela gledati. Ta­ koj ko sem se tega zavedela, je izginil. Moj je, se je oglasila tuja misel, čeprav ne bi smela obstajati. Spet sem otrpnila. Tu ne bi smelo biti nikogar razen mene. A misel je bila tako močna in razločna! Nemogoče. Kako da je še vedno tukaj? Zdaj sem to jaz. Moj je, sem ji ugovarjala, v mojih besedah pa se je zrcalila moč, ki je pripadala samo meni. Vse je moje. Zakaj se torej pogovarjam z njo? sem se vprašala, ko so moje razmišljanje prekinili glasovi.

12


2

Slišano

Š

epet je prihajal od blizu; čeprav sem se glasov zavedela šele v tem trenutku, sta bila očitno sredi pogovora. »Bojim se, da je to preveč zanjo,« je rekel prvi. Bil je nežen, ven­ dar globok, moški. »Preveč za kogarkoli. Takšna groza!« Iz njego­ vega tona je vel odpor. »Samo enkrat je zavpila,« je nekoliko privoščljivo poudaril vi­ sok, piskajoč ženski glas, češ obveljala je moja. »Res je,« je priznal moški. »Močna je. Druge so preživljale ve­ liko večje muke, čeprav mora biti njej precej huje.« »Vam rečem, da bo z njo vse v redu.« »Morda pa ste zgrešili poklic.« V moškem glasu je bilo čutiti dodaten prizvok. Piker, ga je poimenoval moj spomin. »Mogoče bi morali biti zdraviteljica, tako kot jaz.« Žensko je to očitno zabavalo, saj se je zasmejala: »Dvomim. Mi iskalci imamo raje drugačne vrste diagnoze.« Moje telo je prepoznalo to besedo, to poimenovanje: iskalec. Spreletel ga je srh. Zapoznela reakcija. Jaz vsekakor nimam raz­ loga, da bi se bala iskalcev. »Včasih se sprašujem, ali se ljudje v vašem poklicu sploh na­ lezejo človečnosti,« je razglabljal moški, v njegovih besedah pa je bilo še vedno razbrati jezo. »Nasilje je del vašega življenja. Ali se ohrani dovolj prvotnega značaja vašega telesa, da uživate v grozi?«

13


Njegova obtožba me je presenetila, prav tako ton njegovega glasu. Pogovor je mejil že na … prepir. Nekaj, kar je moja gostite­ ljica poznala, sama pa tega nikoli nisem izkusila. Ženska se je začela braniti: »Nasilja si ne izbiramo. Z njim se soočimo, kadar se pač moramo. Še dobro za vas, da smo nekateri dovolj močni za tako neprijetne zadeve. Brez našega dela bi bil vaš mir porušen.« »Nekoč, v davnih časih. Mislim, da bo vaš poklic kmalu odveč.« »Dokaz, da se motite, leži tu na postelji.« »Eno človeško dekle, samo in neoboroženo! Oja, res velika gro­ žnja miru.« Ženska je glasno izdihnila. Zavzdihnila. »Ampak od kod je pri­ šla? Kako se je znašla sredi Chicaga, ki je bil civiliziran že dolgo tega, na stotine kilometrov od vsakršnega uporniškega gnezda? Ji je uspelo priti sami?« Vprašanja je nizala, kot da jih je izrekla že velikokrat. »To je vaš problem, ne moj,« je odvrnil moški. »Moja naloga je tej duši pomagati, da se brez nepotrebnih bolečin ali muk prila­ godi na novega gostitelja. Vi pa se vtikate v moje delo.« Še vedno sem počasi prihajala k zavesti in se privajala na nova ču­ tila, tako da sem šele zdaj dojela, da govorita o meni. Ta duša sem jaz. Beseda, ki je pred tem moji gostiteljici predstavljala različne druge stvari, je dobila nov pomen. Na vsakem planetu smo imeli drugačno ime. Duša. Najbrž je to primeren opis. Nevidna sila, ki vodi telo. »Odgovori na moja vprašanja so prav tako pomembni kot vaša odgovornost do duše.« »No, o tem bi lahko razpravljali.« Nekdo se je premaknil in ženska je stišala glas: »Kdaj se bo za­ čela odzivati? Anestezija bi morala počasi popustiti.« »Ko bo pripravljena. Pustite jo pri miru. Naj se s tem spoprime,

14


kakor ji najbolj ustreza. To si zasluži. Predstavljajte si, kakšen šok bo zanjo, ko se bo zbudila v uporniški gostiteljici, ki je bila smrtno ranjena med poskusom pobega. Nihče ne bi smel preživljati takih muk v mirnem času!« je prizadeto povzdignil glas. »Močna je,« ga je mirila. »Kar poglejte, kako dobro ji je šlo pri pr­ vem spominu, ki je tudi najhujši. Obvladala ga je, vsemu navkljub.« »Zakaj je to sploh potrebno?« se je vprašal moški. Ženska mu je odgovorila, čeprav odgovora očitno ni pričako­ val: »Če želimo pridobiti informacije, moramo …« »Želimo? Jaz bi rekel hočemo.« »Potem mora pač nekdo prevzeti to neprijetno nalogo,« je na­ daljevala, kot da je ne bi bil prekinil. »In kolikor poznam to dušo, mislim, da bi sprejela izziv, če bi jo lahko vprašali. Kako ste jo poimenovali?« Moški ji dalj časa ni odgovoril. Ženska je čakala. »Vandrovka,« je naposled obotavljaje se odvrnil. »Primerno,« je menila. »Uradne statistike sicer ne poznam, am­ pak verjetno je ena redkih, če ne celo edina, ki je potovala tako da­ leč. Vandrovka bo čisto v redu, dokler si ne izbere novega imena.« Molčal je. »Seveda bi lahko prevzela ime svoje gostiteljice  … V registru prstnih odtisov in šarenic je nismo našli. Tako vam ne morem po­ vedati, kako ji je bilo ime.« »Človeškega imena že ne bo prevzela,« je zamrmral moški. Ni mu ugovarjala. »Vsakdo si uteho najde po svoje.« »Ta … Vandrovka je bo zaradi vašega načina iskanja potrebo­ vala več kot drugi.« Sledili so ostri zvoki – odsekani koraki po trdi podlagi. Ženska se je oglasila z druge strani prostora. »Prvih dni zasedbe vi že ne bi dobro prenesli,« je pripomnila.

15


»Mogoče pa vi slabo prenašate mir.« Ženska se je zasmejala, toda njen smeh je bil zlagan. Moji možgani so znali očitno dobro razbirati pravi pomen iz vsake podrobnosti. »Sploh se ne zavedate, kaj vse zahteva moj poklic. Dolge ure ždenja nad kartotekami in zemljevidi. Večinoma pisarniško delo. Soočenja in nasilje, kakor se zdi vam, so zelo redki.« »Pred tremi dnevi ste oboroženi s smrtonosnim orožjem za­ sledovali to telo.« »Bolj izjema kot pravilo, vam rečem. Ne pozabite, da je orožje, do katerega čutite tak odpor, usmerjeno proti naši vrsti, kjerkoli is­ kalci nismo dovolj pozorni. Ljudje nas brez zadržkov ubijajo, ka­ dar se jim ponudi priložnost. Tisti, ki so bili prizadeti zaradi te so­ vražnosti, nas imajo za junake.« »Govorite, kakor da bi bili sredi vojne.« »Preostanku človeštva se že zdi tako.« Njene besede so odzvanjale v mojih ušesih. Moje telo se je od­ zvalo nanje; začutila sem, da se mi je dihanje pospešilo, in zasli­ šala, da mi srce glasneje bije. Naprava ob moji postelji je spre­ membo zaznavala s tihim piskanjem. Zdravitelj in iskalka sta bila preveč zatopljena v pogovor, da bi to opazila. »Ampak celo oni se morajo zavedati, da je njihov boj že zdavnaj izgubljen. Kakšno je razmerje med nami in njimi? Milijon proti ena? Vi bi to morali vedeti.« »Ocenjujemo, da je naša premoč še veliko večja,« je skopo priznala. Zdravitelj je bil očitno zadovoljen z odgovorom. Zavladala je kratka tišina. Medtem sem skušala preceniti svoj položaj. Marsikaj mi je bilo jasno.

16


Sem na zdravljenju po nenavadno travmatičnem vnosu. Pre­ pričana sem bila, da je bilo gostiteljsko telo popolnoma ozdrav­ ljeno, preden so mi ga dali. Poškodovanega gostitelja namreč ne bi uporabili. Razmišljala sem o njunih nasprotujočih si pogledih. Glede na informacije, ki sem jih dobila pred prihodom sem, je imel zdravi­ telj prav. Spopadov z nekaj preostalimi gručicami ljudi skorajda ni bilo več. Planet, imenovan Zemlja, je bil enako miren in spokojen, kot se je zdel iz vesolja, vabljivo zelen in moder, zavit v neškodljive bele meglice. Skladno s poslanstvom duš je zdaj vladala vsesplošna harmonija. Nesoglasje med zdraviteljem in iskalko je bilo nepojmljivo in nenavadno agresivno za našo vrsto. Začela sem se spraševati, ali bi lahko bile resnične vse tiste govorice, ki so v valovih prihajale skozi misli … Bila sem raztresena; skušala sem se spomniti imena svoje za­ dnje gostiteljske vrste. Imeli smo ime, to sem vedela. Toda ker ni­ sem bila več povezana s tem gostiteljem, se besede nisem mogla spomniti. Uporabljali smo veliko bolj preprost jezik, nem jezik mi­ sli, ki nas je vse združeval v en velik um. To je bilo nujno, če si pač na veke vekov ukoreninjen v vlažno črno prst. Vrsto pa sem v svojem novem, človeškem jeziku znala opisati. Živeli smo na dnu morja, ki je prekrivalo celotno površino našega sveta – ta je prav tako imel ime, a tudi to je bilo zdaj pozabljeno. Vsak od nas je imel tisoč rok in na vsaki tisoč očes, in ker so bile naše misli povezane, nič v širnem morju ni ostalo neopaženo. No­ bene potrebe ni bilo po zvoku, zato tudi ni bilo nobenega čutila za njegovo zaznavanje. Okušali smo vodo in poleg vida nam je okus povedal vse, kar smo morali vedeti. Okušali smo sonci, toliko milj nad morjem, in njun okus pretvarjali v hrano, ki smo jo potrebovali.

17


Znala sem nas opisati, ne pa tudi poimenovati. Zavzdihnila sem, ker je bilo toliko znanja izgubljenega, nato pa razmišljala o tem, kar sem slišala. Duše smo vedno govorile samo resnico. Iskalci so pri opravlja­ nju svojega poklica seveda morali lagati, toda v stikih z drugimi dušami ni bilo nikoli razloga za laž. V jeziku misli mojih zadnjih gostiteljev bi bilo še bolj nemogoče lagati, tudi če bi hoteli. Toda ker smo bili tako ukoreninjeni, smo si pripovedovali zgodbice in si z njimi krajšali čas. Pripovedništvo je bilo najbolj cenjen dar, ker je koristilo vsem. Včasih so se okoli dejstev spletle take zgodbice, da je bilo težko razbrati, kaj je čista resnica in kaj plod domišljije. Ko smo pomislili na novi planet – Zemljo, tako suho, tako raznoliko in poseljeno s tako nasilnimi prebivalci, da smo si to komaj lahko predstavljali – je našo grozo včasih zasenčilo nav­ dušenje. Okoli vznemirljive nove teme so se hitro širile zgodbe. O vojnah – vojnah! – o bitkah, ki jih mora naša vrsta bojevati, smo najprej poročali točno, nato pa zgodbe napihnili in si jih za­ čeli celo izmišljevati. Kadar je bil opis v navzkrižju z uradnimi informacijami, ki sem jih poiskala, sem seveda verjela prvim poročilom. Vendar pa se je šepetalo tudi o tem: o človeških gostiteljih, ki so tako odporni, da jih je duša prisiljena zapustiti. Gostiteljih, katerih misli ni mogoče popolnoma pokoriti. Dušah, ki prevzamejo oseb­ nost telesa, in ne nasprotno. Bajke. Nezaslišane govorice. Norost. Toda to se skorajda ujema z zdraviteljevo obtožbo … Misel sem pregnala. Bolj verjetna razlaga je odpor, ki smo ga do poklica iskalca čutili vsi. Le kdo bi si izbral življenje, polno spopa­ dov in zasledovanja? Koga bi pritegnil vsakodnevni lov na uporne gostitelje? Kdo bi se bil sposoben spoprijemati z nasiljem teh

18


sovražnih ljudi, ki ubijajo tako zlahka, brez pomisleka? Tu, na tem planetu so iskalci postali skorajda … milica – moji možgani so našli izraz za neznani pojem. Večina od nas je bila prepričana, da samo najmanj civilizirane duše, najmanj razvite, najslabše od nas pritegne ta poklic. Vseeno pa so na Zemlji iskalci pridobili nov položaj. Še nik­ dar doslej ni noben poklic zašel na taka stranpota. Nikoli prej ga ni spremljal tako oster in krvav boj. Še nikoli niso bila žrtvovana življenja toliko duš. Iskalci so bili kot močan ščit in duše tega sveta so jim morale biti trikratno hvaležne: za varnost, ki so jo ustvarili sredi kaosa, za to, da so se pripravljeni vsak dan izpostaviti tvega­ nju končne smrti, in za nova telesa, ki so jih prinašali. Zdaj ko je bila nevarnost tako rekoč mimo, je občutek hvale­ žnosti očitno popuščal. In vsaj tej iskalki sprememba ni prinesla nič dobrega. Zlahka sem si zamišljala, kakšna vprašanja mi bo postavila. Če­ prav jo je zdravitelj skušal zadržati, da bi se lahko jaz bolje prilago­ dila svojemu novemu telesu, sem vedela, da se ji bom trudila biti v čim večjo pomoč. V vsako dušo je bil namreč vsajen domoljubni čut. Globoko sem zajela sapo, kar so aparature zaznale. Vedela sem, da nekoliko zavlačujem, in le stežka sem si priznala, da me je strah. Da bi prišla do podatkov, ki so zanimali iskalko, bom morala pre­ brskati nasilne spomine, ob katerih sem vpila od groze. Še bolj pa sem se bala glasu, ki mi je tako močno odzvanjal v glavi. Toda zdaj je bila tiho, tako kot je prav. Tudi ona je bila samo spomin. Ne bi me smelo biti strah. Zdaj so me namreč klicali Van­ drovka. In ime sem si zaslužila. S še enim globokim vzdihom sem se zakopala v spomine, ki so me plašili, in se stisnjenih zob soočila z njimi. Konec sem zdaj lahko mirno preskočila – ni me ganil. Pred

19


očmi so se mi odvrteli prizori, kako tečem skozi temo, trzam, se trudim ostati brez občutkov. Kmalu je bilo mimo. Ko sem se prebila skozi to, ni bilo težko odlebdeti skozi manj strašljive dogodke in kraje ter brskati za informacijami, ki sem jih hotela izvedeti. Videla sem, kako je prišla v to mrzlo mesto, kako se je ponoči pripeljala v ukradenem avtomobilu, ki ga je izbrala zato, ker ni bodel v oči. V temi je hodila po ulicah Chicaga in se kljub plašču tresla od mraza. Tudi ona je nekoga iskala. Tu so bili še drugi kot ona, vsaj upala je tako. Nekdo določen. Prijateljica … ne, sorodnica. Ne sestra … sestrična. Besede so prihajale čedalje počasneje in sprva nisem dojela, za­ kaj. So pozabljene? Izgubljene zaradi šoka ob skorajšnji smrti? Se še počasi prebujam iz nezavesti? Trudila sem se jasno razmišljati. Ta občutek mi je bil tuj. Je moje telo še vedno pod učinkom nar­ koze? Moji čuti so se mi sicer zdeli dovolj prebujeni, a moj um je zaman brskal za podatki, ki sem jih hotela. Poskusila sem iskati drugje, da bi morda našla bolj jasne odgo­ vore. Kaj je bil njen cilj? Najti … Sharon – sem izbrskala njeno ime – nato pa skupaj z njo … Naletela sem na zid. Praznina, nič. Skušala sem jo obiti, vendar se ni in ni končala. Zdelo se je, kakor da so podatki, do katerih se trudim dokopati, izbrisani. Kot da so ti možgani poškodovani. Preplavila me je divja jeza. Ob tej nepričakovani reakciji sem kar zazijala od presenečenja. Slišala sem že za čustveno labilnost človeških teles, toda to je presegalo vsa moja pričakovanja. V vseh mojih osmih življenjih me še nikoli nobeno čustvo ni zajelo tako močno.

20


Čutila sem, kako mi utripa vratna žila in mi kri nabija za ušesi. Stisnila sem pesti. Naprave poleg mene so zaznale pospešen srčni utrip. V pro­ storu se je nekaj zganilo. Približal se mi je odmev iskalkinih kora­ kov hkrati s tišjim drsanjem; to je bil najbrž zdravitelj. »Dobrodošla na Zemlji, Vandrovka,« je rekel ženski glas.

21


3

Odpor

»I

mena še ne bo prepoznala,« je zamrmral zdravitelj. Zmotilo me je novo občutje. Prijetna sprememba v zraku, ko je iskalka stala ob meni. Vonj, sem se zavedela. Druga­ čen kot sterilna soba. Parfum, mi je povedal moj novi um. Cvetli­ čen, bogat … »Me slišite?« je iskalka prekinila moje razčlenjevanje. »Ste pri zavesti?« »Vzemite si čas,« mi je prigovarjal zdravitelj z blažjim glasom kot prej. Nisem odprla oči. Nisem se hotela zmesti. Um mi je ponujal besede, ki sem jih potrebovala, in ton, s katerim bom povedala to, česar nisem znala ubesediti. »Iskalka, so me vsadili v poškodovanega gostitelja, da bi prido­ bila potrebne podatke?« Slišala sem, kako je zajela sapo – od presenečenja in besa – moje kože pa se je dotaknilo nekaj mehkega in mi prekrilo dlan. »Seveda ne, Vandrovka,« me je miril moški. »Celo iskalci imajo neke meje.« Ženska je spet glasno zajela sapo. Siknila je, me je popravil moj spomin. »Zakaj potem ti možgani ne delujejo pravilno?« Sledil je premolk.

22


»S slikami ni bilo nič narobe,« se je oglasila iskalka. Kljubo­ valno, ne pomirjajoče. Se hoče prepirati z mano? »Telo je bilo po­ polnoma ozdravljeno.« »Od poskusa samomora, ki bi se skorajda posrečil,« sem odvr­ nila s suhim in še vedno jeznim glasom. Jeze nisem bila vajena in le stežka sem jo zadrževala. »Vse je bilo v najlepšem redu …« Vmešal se je zdravitelj. »Kaj manjka?« ga je zanimalo. »Govor se je očitno ohranil.« »Spomin. Skušala sem najti, kar zanima iskalko.« Čeprav nihče ni spregovoril, je bilo zdaj nekaj drugače: nape­ tost v zraku po moji obtožbi je popustila. Le kako to vem? Obšel me je čuden občutek, da stvari ne dojemam zgolj s svojimi petimi čutili – bilo je, kot da imam nekje na obrobju še en čut, ne čisto ukročen. Šesti čut? Beseda je bila skorajda ustrezna. Kot da katero­ koli bitje potrebuje več kot pet čutil. Iskalka se je odhrkala, oglasil pa se je zdravitelj. »Ah,« je rekel, »nikar ne skrbite zaradi delnih … težav s spo­ minom. To sicer ni pričakovano, ni pa presenetljivo, glede na vse.« »Ne razumem, kaj mislite.« »To gostiteljsko telo je pripadalo človeškemu odporu.« Zdaj je bilo v iskalkinem glasu čutiti rahlo razburjenje. »Tiste ljudi, ki se nas zavedajo pred vnosom, je težje obvladati. Tale se še upira.« Sledil je trenutek tišine v pričakovanju mojega odgovora. Upira? Moje raziskovanje preprečuje gostitelj? Spet me je pre­ senetilo, s kolikšno jezo sem se odzvala. »Sem pravilno vpeta?« sem siknila skozi zobe. »Da,« je potrdil zdravitelj. »Vseh osemsto sedemindvajset la­ skov je trdno pritrjenih na optimalnih vozliščih.«

23


Ta um je porabljal več mojih zmožnosti kot katerikoli gostitelj pred tem, tako da mi je ostalo samo sto enainosemdeset prostih la­ skov. Mogoče so moja občutja tako živa prav zaradi take množice vezi. Sklenila sem odpreti oči. Zaželela sem si še sama preveriti zdra­ viteljeva zagotovila in se prepričati, da delujejo tudi drugi deli mo­ jega telesa. Svetloba. Močna, boleča. Spet sem zamižala. Zadnja svetloba, ki sem jo videla pred tem, je bila filtrirana skozi toliko morskih milj vode. A te oči so videle že močnejšo svetlobo in to lahko prenesejo. Zdaj sem jih samo priprla in pogledala skozi trepalnice. »Naj ugasnem luči?« »Ne, moje oči se bodo že navadile.« »Zelo dobro,« je zdravitelj očitno pohvalil to, kako zlahka upo­ rabljam besedo moj. Oba sta tiho čakala, dokler nisem počasi odprla oči. Moj um je prepoznal običajno bolniško sobo v zdravstveni ustanovi. Bolnišnici. Stropne plošče so bile bele barve s temnejšimi pikicami, z njimi pa so se v rednih presledkih izmenjavale enako velike pravokotne luči. Stene so bile svetlo zelene barve – pomir­ jajoče, vendar tudi barve bolezni. Slaba izbira, po mojem hitro ustvarjenem mnenju. Osebi pred mano sta bili bolj zanimivi kot prostor. Takoj ko se je moj pogled usmeril na zdravitelja, se je v mojih mislih izobliko­ vala beseda zdravnik. Oblečen je bil v široko modrozeleno obla­ čilo. Haljo. Po obrazu so mu rasle dlake čudne barve, ki jo je moj spomin prepoznal kot rdečkasto. Rdečkasto! Že tri svetove nisem videla ne rdeče ne njej podob­ nih barv. Ob rdečkastozlati barvi me je preplavilo hrepenenje.

24


Njegov obraz se mi je zdel pač povprečen človeški, znanje v mojem spominu pa mu je pripisalo izraz prijazen. Ob nestrpnem vzdihu sem pozornost preusmerila na iskalko. Bila je zelo majhna. Če se ne bi premaknila, je poleg zdravitelja še ne bi tako hitro opazila. Ni pritegnila pogleda, bila je temna po­ stava v svetli sobi. Od glave do peta je bila oblečena v črno – klasi­ čen kostim, pod njim pa svilen puli. Njena polt je bila temnejša kot zdraviteljeva. Olivna. Drobne spremembe na človeškem obrazu so bile tako malen­ kostne, da jih je bilo zelo težko razbrati. Moj spomin pa je vse­ eno znal poimenovati njen izraz. Črne obrvi poševno nad rahlo iz­ buljenimi očmi so tvorile znano podobo. Ne ravno jeza. Napetost. Razdraženost. »Kako pogosto se kaj takega zgodi?« sem vprašala in spet po­ gledala zdravitelja. »Ne prav pogosto,« je priznal. »Tako malo odraslih gostiteljev imamo na voljo. Nezreli gostitelji so popolnoma obvladljivi. Toda sami ste želeli začeti kot odrasel človek …« »Res je.« »Večina želja je ravno nasprotnih. Življenjska doba pri človeku je veliko krajša, kot ste vajeni.« »Vsa dejstva poznam. Ali ste sami že kdaj naleteli na tak  … odpor?« »Osebno samo enkrat.« »Povejte mi vse o primeru.« Premolknila sem. »Prosim,« sem dodala, ker sem začutila, da v mojem ukazu manjka prijaznosti. Zdravitelj je zavzdihnil. Iskalka si je začela s prsti bobnati po roki. Znak nestrpnosti. Ni hotela več čakati na tisto, po kar je prišla. »Zgodilo se je pred štirimi leti. Duša je zahtevala odraslega

25


moškega gostitelja. Prvi, ki je bil na voljo, je bil človek, ki je živel v uporniškem gnezdu od prvih dni zasedbe. Ko so ga ujeli … je vedel, kaj se bo zgodilo.« »Tako kot moj gostitelj.« »Hm, da.« Odhrkal se je. »To je bilo za dušo šele drugo življe­ nje. Prišla je iz Slepega sveta.« »Slepega sveta?« sem vprašala in nagonsko nagnila glavo. »Oh, oprostite, seveda ne poznate naših poimenovanj. Ta je bil eden od vaših, ne?« Iz žepa je potegnil napravico, računalnik, in hitro preveril. »Da, vaš sedmi planet. V enainosemdesetem sektorju.« »Slepi svet?« sem ponovila z grajo v glasu. »No ja, nekateri, ki so tam živeli, mu raje rečejo Pojoči svet.« Počasi sem prikimala. To mi je bilo bolj všeč. »Nekateri, ki še nikoli niso bili tam, mu pravijo Planet netopir­ jev,« je zamrmrala iskalka. Poiskala sem jo s pogledom in čutila, kako se je zožil, ko je moj um izbrskal ustrezno podobo grdega letečega glodavca, ki ga je omenila. »Domnevam, da ste vi med njimi,« je lahkotno navrgel zdra­ vitelj. »Sprva smo dušo poimenovali Divja pesem – to je bil grob prevod njenega imena v … Pojočem svetu. Toda že kmalu si je iz­ brala ime svojega človeškega gostitelja, Kevin. Čeprav je bil Kevin zaradi svoje preteklosti namenjen za glasbenika, je sam želel ohra­ niti prejšnji poklic svojega gostitelja, ki je bil tehničen. Ti znaki so njegovega tolažnika sicer nekoliko skrbeli, ampak so bili še v normalnih mejah. Potem pa se je Kevin začel pritoževati nad daljšimi absen­ cami. Pripeljali so ga nazaj k nam in opravili smo obsežne preis­ kave, da ne bi bilo z gostiteljevimi možgani mogoče kaj narobe.

26


Med preiskavami je več zdraviteljev opazilo vidna odstopanja v njegovem vedenju in osebnosti, sam pa je trdil, da se nekaterih iz­ jav in dejanj ne spominja. Še naprej smo ga opazovali, z njegovim tolažnikom vred, in končno odkrili, da se gostitelj občasno polašča njegovega telesa.« »Polašča?« Oči so se mi široko razprle. »Ne da bi se duša tega zavedala? Si je gostitelj spet prilastil telo?« »Žal. Kevin ni bil dovolj močan, da bi si ga podredil.« Ni bil dovolj močan. Bi tudi mene imeli za šibko? Sem res tako šibka, da tega uma ne morem prisiliti, naj odgovori na moja vprašanja? Še bolj šibka od njega, ker so v moji glavi, kjer ne bi smelo biti ničesar drugega ra­ zen spomina, prisotne njene misli? Vedno sem se imela za močno. Že ob misli na šibkost sem trznila. Obšel me je sram. Zdravitelj je nadaljeval: »Nekaj se je zgodilo in sklenili smo …« »Kaj se je zgodilo?« Sklonil je glavo, ne da bi odgovoril. »Kaj se je zgodilo?« sem vztrajala. »Mislim, da imam pravico vedeti.« Zdravitelj je zavzdihnil. »Res je. Kevin  … je napadel eno od zdraviteljic, ko ni bil … pri sebi.« Streslo ga je. »Udaril jo je tako močno, da je omedlela, nato pa ji vzel skalpel. Našli smo ga neza­ vestnega. Gostitelj si je poskušal dušo izrezati iz telesa.« Odrevenela sem in grlo se mi je zadrgnilo. In še ko sem si malce opomogla, je bil moj glas skorajda neslišen. »Kaj se je zgo­ dilo z njima?« »Na srečo gostitelj ni ostal pri zavesti dovolj dolgo, da bi na­ pravil kakšno resnično škodo. Kevina smo premestili, tokrat v ne­ zrelega gostitelja. Težavni gostitelj je bil v slabem stanju in sklenili smo, da ga nima smisla reševati.

27


Kevin je zdaj star sedem človeških let in povsem normalen … no, razen tega, da je obdržal ime. Njegovi varuhi skrbijo za to, da je čim več izpostavljen glasbi, in lepo napreduje …« Zadnji podatek je navrgel, kot bi s tem lahko nekako izbrisal vse preostalo. »Zakaj?« Odhrkala sem se, da sem lahko spet govorila glasneje. »Zakaj nikogar niste seznanili s temi tveganji?« »Pravzaprav,« se je oglasila iskalka, »je v vsem propagandnem gradivu za rekrutiranje jasno navedeno, da je asimilacija preostalih odraslih človeških gostiteljev veliko večji izziv kot asimila­ cija otroka. Zelo se priporoča nezrel gostitelj.« »Kevinovi usodi ne bi mogli reči izziv,« sem šepnila. »No, vi se za priporočilo raje niste zmenili.« Ko se je moje telo napelo, da je trdo platno na ozki postelji tiho zašuštelo, je pomir­ jajoče dvignila roke. »Saj vam ne zamerim. Otroštvo je blazno dol­ gočasno. In vi nikakor niste navadna duša. Popolnoma zaupam v vas, da jo boste zmožni obvladati. To je pač še ena gostiteljica. Pre­ pričana sem, da si jo boste že kmalu podredili.« Po dosedanjih izkušnjah z iskalko me je presenetilo, da je zmo­ gla dovolj potrpljenja in počakala, da se prilagodim. Zaznala sem, da je razočarana, ker nimam podatkov zanjo, in to je v meni spet vzbudilo neznane občutke jeze. »Niste pomislili, da bi lahko odgovore dobili, če bi se dali sami vsaditi v to telo?« sem bruhnila. Otrpnila je. »Saj nisem skakalka.« Nagonsko sem dvignila obrvi. »Še en vzdevek,« je pojasnil zdravitelj. »Za tiste, ki v gostitelju ne preživijo cele življenjske dobe.« Prikimala sem. Tudi v mojih drugih svetovih smo imeli izraz zanje. V nobenem se iz tega nismo norčevali. Tako sem iskalko ne­ hala izpraševati in ji povedala, kar sem vedela.

28


»Ime ji je bilo Melanie Stryder. Rodila se je v Novi Mehiki. Ko je slišala za zasedbo, je bila v Los Angelesu, in potem se je nekaj let skrivala v divjini, preden je našla … Hmm, oprostite, pozneje bom poskušala še enkrat. Telo je preživelo dvajset let. V Chicago se je pripeljala iz …« Zmajala sem z glavo. »Potovanje je potekalo v več etapah in ni bila vedno sama. Vozilo je bilo ukradeno. Iskala je sestrično Sharon, ker je upala, da je še vedno človek. Preden so jo odkrili, ni našla nikogar in z nikomer ni navezala stika. Am­ pak …« Spet sem se znašla pred zidom. »Mislim … Nisem prepri­ čana … Mislim, da je nekje pustila sporočilo …« »Torej je pričakovala, da jo bo kdo iskal?« je hlastno vprašala iskalka. »Da. Nekdo jo bo … pogrešal. Če ne pride na sestanek z …« Zaškripala sem z zobmi, saj sem se zdaj že res mučila. Zid je bil črn in nisem mogla oceniti, kako debel je. Udarjala sem obenj, da so se mi na čelu nabrale kapljice potu. Iskalka in zdravilec sta bila čisto tiho, da sem se lahko zbrala. Poskušala sem misliti na kaj drugega – na glasne, neznane zvoke avtomobilskega motorja, na burni naval adrenalina, vsakič ko so se mi približale luči drugega vozila. To sem že občutila in nič me ni ustavilo. Pustila sem, da me spomin nosi s seboj na pohodu skozi mesto v zavetju mrzle noči, vse do stavbe, kjer so me našli. Ne mene, njo. Moje telo je vzdrhtelo. »Ne pretiravajte …« je začel zdravitelj. Iskalka ga je utišala. Moj um je podoživljal grozo ob odkritju, žgoče sovraštvo do is­ kalcev, ki je bilo močnejše kot karkoli drugega. Sovraštvo je v sebi nosilo zlo in bolečino. Komajda sem ga prenašala. Toda pustila sem mu, naj gre svojo pot, v upanju, da bo odvrnilo odpor in osla­ bilo obrambo.

29


Budno sem spremljala, kako se je skušala skriti in se nato za­ vedela, da se ne more. Sporočilce, načečkano na košček papirja z zlom­ljenim svinčnikom. V naglici zatlačeno pod vrata. Ne kar neka naključna vrata. »Peta vrata na petem hodniku v petem nadstropju. Njeno spo­ ročilo je tam.« Iskalka je imela v roki majhen telefon; tiho je vanj zdrdrala ta podatek. »Stavba bi morala biti varna,« sem nadaljevala. »Vedeli so, da je predvidena za rušenje. Ne ve, kako so jo odkrili. Ali so našli Sharon?« Od groze se mi je naježila koža. Vprašanje ni bilo moje. Vprašanje ni bilo moje, vendar je naravno spolzelo skozi moje ustnice, kot da bi bilo. Iskalka ni opazila nič nenavadnega. »Sestrično? Ne, nobenega drugega človeka niso našli,« je odgovorila in moje telo se je ob tem sprostilo. »To gostiteljico je neki državljan opazil, ko je vstopila v zgradbo. Ker je bila predvidena za rušenje, ga je zaskrbelo. Poklical nas je in mi smo stavbo nadzorovali, da bi mogoče ujeli še kakšnega, ko pa to ni bilo več verjetno, smo vdrli vanjo. Ali lahko odkrijete kraj sestanka?« Poskušala sem. Toliko spominov, vsi tako barviti in živi. Videla sem tisoč kra­ jev, kjer nikoli nisem bila, prvič slišala njihova imena. Hiša v Los Angelesu, obkrožena z visokimi drevesi. Gozdna jasa s šotorom in tabornim ognjem v Arizoni. Zapuščena skalnata plaža v Mehiki. Jama nekje v Oregonu, njen vhod pa zavarovan s slapom. Šotori, koče, osnovna zavetišča. Sčasoma so imena postala manj dolo­ čena. Ni vedela, kje je, in ni ji bilo mar.

30


Zdaj mi je bilo ime Vandrovka, vendar so mi ti spomini ustre­ zali ravno tako kot moji. Le da sem se jaz za potovanje odločila sama. Ti spominski prebliski so bili vedno pomešani s strahom človeka, ki ga lovijo. Ki ne potuje, ampak je na begu. Skušala sem potlačiti pomilovanje in se raje usmerila le na spomine. Ni me zanimalo, kje je bila, temveč kam je namenjena. Razbirala sem podobe, povezane z besedo Chicago, toda vse so bile zgolj naključni prizori. Razširila sem zajem. Kaj je bilo zunaj Chicaga? Mraz, sem pomislila. Bilo je mraz, in to jo je nekoliko skrbelo. Kje, sem vztrajala in znova se je pojavil zid. Sunkovito sem izdihnila. »Zunaj mesta – v divjini … v narod­ nem parku, daleč od naselij. Tam še ni bila, vendar zna priti tja.« »Kdaj?« je vprašala iskalka. »Kmalu.« Odgovor je prišel sam od sebe. »Kako dolgo sem že tukaj?« »Gostiteljico smo zdravili devet dni, da si je popolnoma opo­ mogla,« mi je povedal zdravitelj. »Vnos je bil danes, deseti dan.« Deset dni. Moje telo je zajel velikanski val olajšanja. »Prepozno,« sem rekla. »Za kraj sestanka … ali celo za sporo­ čilo.« Začutila sem, kako se je na to odzvala gostiteljica – še pre­ močno sem jo čutila. Bila je skorajda … privoščljiva. Izrekla sem njene misli, da sem se lahko iz njih poučila: »Ne bo ga tam.« »Ga?« je iskalka hlastnila ob zaimku. »Koga?« Črni zid me je zagrnil še bolj silovito kot prej. Bila je za delček sekunde prepozna. V mojih mislih se je spet pojavil obraz. Lepi obraz moškega zla­ torjave polti s svetlimi pikicami v očeh. Obraz, ki je v meni vzbudil nenavadno globok, prijeten občutek, medtem ko sem si ga tako ja­ sno predstavljala.

31


Čeprav se je zid pred menoj pojavil hkrati z občutkom smrt­ nega sovraštva, je prišel z rahlo zamudo. »Jareda,« sem odgovorila. Imenu je enako hitro, kot če bi jo iz­ rekla jaz, sledila misel, ki ni bila moja: »Jared je na varnem.«

32


4

Sanje

P

reveč je temno, da bi bilo tako vroče, ali pa je preveč vroče, da bi bilo tako temno. To dvoje ne gre skupaj. Čepim v temi v pičlem zavetju zakrnelega temno rjavega grma in znoj kar lije z mene. Minilo je petnajst minut, odkar je avto odpeljal iz gara­ že. V hiši se ni prižgala nobena luč. Steklena drsna vrata so rahlo odškr­ njena, da lahko ventilator nemoteno deluje. Kar predstavljam si, kako skozi zamreženo odprtino pihlja vlažen in hladen zrak. Želim si, da bi ga prineslo do mene. Zakruli mi v želodcu in stisnem trebušne mišice, da bi utišala zvok. Tako tiho je namreč, da bi se ga lahko slišalo. Kako sem lačna. Neka druga potreba pa je močnejša – še en lačen želodček, ki je v temi varno skrit daleč proč in sam čaka v votlini, kjer sva si poiskala za­ časno bivališče. V tesnem prostoru z ostrim vulkanskim kamenjem. Kaj bo naredil, če se ne vrnem? Breme materinske vloge brez vsakršnega znanja ali izkušenj. Počutim se strašno nebogljeno. Jamie je lačen. V bližini te ni nobene druge hiše in mislim, da tudi psa nimajo. Opa­ zujem jo že od takrat, ko je sonce visoko na nebu še močno pripekalo. Dvignem se iz počepa, da me zapečejo meča, vendar ostanem sklo­ njena, da me grmičevje še vedno zakriva. Pot navzgor po hudourniški strugi je gladka in peščena, bleda potka v mesečini. S ceste ni slišati no­ benega avtomobila.

33


Vem, kaj bosta ugotovila, ko se vrneta, stvora, ki sta videti kot prije­ ten par pri petdesetih. Dobro bosta vedela, kaj sem, in pri priči se bo za­ čelo iskanje. Takrat moram biti že daleč stran. Srčno upam, da sta šla ven, v mesto. Zdi se mi, da je petek. Tako zelo se držijo naših navad, da je tež­ ko opaziti razliko. Zato so nas tudi zavzeli. Dvoriščna ograja mi sega samo do pasu. Zlahka in neslišno splezam čeznjo. Na dvorišču pa je nasut grušč, zato moram hoditi previdno, da se ne posede pod mojo težo. Uspe mi priti do tlakovcev pred hišo. Žaluzije so dvignjene. Dovolj je svetlo, da bi lahko videla premikanje v notranjosti. K sreči ta par ne mara navlake: tako se je težje skriti. Seve­ da to velja tudi zame, a za skrivanje je zdaj že prepozno. Najprej odmaknem mrežo na vratih, nato pa odprem še steklena vra­ ta. Oboje mi uspe brez nepotrebnega hrupa. Previdno stopam po ploš­ čah, toda zgolj iz navade. Tu nihče ne čaka v zasedi. Hladni zrak je božanski. Kuhinja je na moji levi. Vidim, kako se blešči granitni pult. Z rame si potegnem platneno torbo in začnem pri hladilniku. Ko od­ prem vrata in se prižge lučka, me stisne pri srcu, toda že kmalu najdem gumb in ga pridržim s palcem. Nič ne vidim. Nimam časa, da bi se mi oči spet privadile na temo. Delam po občutku. Mleko, rezine sira, ostanki v plastični posodici. Upam, da je piščanec z rižem, ki ga je mož skuhal prej. Nocoj bova pojedla tole. Sok, vrečka jabolk. Korenje. To se bo obdržalo do jutra. Pohitim v shrambo. Potrebujem stvari, ki se ne kvarijo. Naberem, kolikor lahko nosim. Mmmm, čokoladni piškoti. Najraje bi jih kar takoj odprla, vendar stisnem zobe in se ne zmenim za kruljenje v želodcu. Vreča je še prekmalu težka. Hrane bova imela dovolj komaj za teden dni, tudi če bova skromna. Jaz pa nočem biti skromna, najraje bi jo kar goltala. V žepe si zatlačim žitne ploščice.

34


Še nekaj. Odhitim k lijaku in si napolnim čutaro. Nato porinem glavo pod pipo in pijem kar izpod nje. Ko voda pride v moj prazni želodec, mi v njem čudno zaklokota. Zdaj ko sem svoje opravila, me začne grabiti brezglav strah. Želim si proč. Civilizacija je smrtno nevarna. Na poti ven gledam v tla, da se s težko vrečo ne bi spotaknila, zato temno postavo pred hišo zagledam šele, ko primem za kljuko. Uide mi krik, tujec pa v istem trenutku pridušeno zakolne. Obrnem se proti vhodnim vratom v upanju, da niso zapahnjena. Po komaj dveh korakih na ramenih začutim raskave, trde roke, ki me potegnejo k sebi. Telo je veliko in močno, zato ne more biti žensko. Niz­ ki glas potrdi mojo domnevo. »Samo pisni, pa boš mrtva,« mi surovo zagrozi. V šoku se zavem, da se mi pod čeljust zariva tanka, ostra konica. Ne razumem. Ne bi mi smel dati izbire. Kdo je ta stvor? Še nikoli ni­ sem slišala za nobenega, ki bi prekršil pravila. Odgovorim na edini mož­ ni način. »Daj že,« siknem. »Kar izvoli. Nočem biti smrdljiv parazit!« Čakam na nož in srce se mi para. Vsak utrip v sebi nosi ime. Jamie, Ja­ mie, Jamie. Kaj bo zdaj s tabo? »Prebrisano,« zamrmra moški, kot da ne govori z mano. »Najbrž je is­ kalka. In to pomeni past. Kako so vedeli?« Jeklo se odmakne z mojega vratu, zamenja ga železen prijem. V primežu njegove dlani komaj diham. »Kje so drugi?« hoče vedeti in me stiska za vrat. »Sama sem!« zahropem. K Jamieju ga ne smem odpeljati. Kaj bo z njim, če se ne vrnem? Lačen je! S komolcem ga sunem v trebuh – in to me res zaboli. Trebušne mišice ima enako trde kot roke, kar je zelo čudno. Take mišice so posledica tež­ kega življenja ali močne volje, in vsiljivci nimajo ne enega ne drugega.

35


Ob mojem udarcu niti ne zajame sape. Obupana mu zarijem peto v nart. Tega ni pričakoval, tako da izgubi ravnotežje. Izmuznem se mu, ven­ dar prestreže mojo vrečo in me spet potegne k sebi. Znova me zgrabi za vrat. »Si pa bojevita za miroljubno tatico teles.« Njegove besede nimajo smisla. Mislila sem, da so vsi enaki. Najbrž pa so tudi med njimi čudaki. Zvijam se in praskam, da bi se rešila njegovega prijema. Z nohti ga oplazim po roki, toda on me samo še močneje prime za vrat. »Ubil te bom, ti ničvredna tatica. Ne šalim se.« »Daj že.« Nenadoma glasno zajame sapo in sprašujem se, ali sem ga kam za­ dela. Sama ne čutim nobene nove buške. Spusti mi roko in me zgrabi za lase. To mora biti to. Prerezal mi bo vrat. Njegov prijem popusti. »Nemogoče,« dahne. Dlan se umakne z mojega vratu in nekaj prileti na tla z zamolklim udarcem. Je odvrgel nož? Poskušam se domisliti, kako bi se dokopala do njega. Mogoče če padem. Za vrat me ne stiska tako močno, da se ga ne bi mogla otresti. Mislim, da sem slišala, na katero stran je priletel. Obrne me k sebi in se še vedno oklepa mojega vratu. Nekaj zaškrta, nato pa mi levo oko zaslepi svetloba. »Ne morem verjeti,« šepne. »Še vedno si človek.« Obraz mi vzame med dlani, in še preden se mu lahko izmaknem, pri­ tisne ustnice ob moje. Za delček sekunde otrpnem. V življenju me še nihče ni poljubil. Ne zares. Samo starši na lice ali na čelo, pred toliko leti. Nikoli si nisem mislila, da bom doživela pravi poljub. Prav tako ne vem najbolje, kaj sem ob tem občutila. Preveč je bilo panike, preveč groze, preveč adre­ nalina.

36


S kolenom sunkovito sunem navzgor. Zahrope, jaz pa sem prosta. Namesto da bi stekla proti vhodnim vratom, kot pričakuje, se mu izmuznem pod roko in skočim skozi odprta steklena vrata. Mislim, da mu lahko ubežim, celo s svojim tovorom. Prednost imam, on pa še vedno stoka od bolečine. Vem, kam grem – za seboj ne bom pustila sledi, ki bi jih videl v temi. Hrana mi sploh ni padla, kar je dobro. Mislim pa, da so žitne ploščice izgubljene. »Počakaj!« zavpije. Utihni, si mislim, vendar tega ne ponovim na glas. Sledi mi, njegov glas je vse bliže. »Nisem eden od njih!« Pa ja. Oči imam uprte v pesek in tečem na vso moč. Oče mi je pravil, da tečem kot gazela. Bila sem najhitrejša v atletski ekipi, državna prva­ kinja, zdavnaj, pred koncem sveta. »Poslušaj me!« Še vedno vpije na ves glas. »Glej! Dokazal ti bom. Samo ustavi se in me poglej!« Pa kaj še. Zavijem s proda in smuknem skozi bodikavo grmičevje. »Mislil sem, da ni nikogar več. Prosim te, govoriti moram s tabo!« Njegov glas me vrže iz tira – preblizu je. »Oprosti, ker sem te poljubil! Bilo je neumno! Ampak tako dolgo sem bil sam!« »Utihni!« Tega ne izrečem na glas, vendar vem, da me sliši. Vse bliže in bliže je. Še nikoli me v teku nihče ni premagal. Pospešim ritem. Slišim njegovo dihanje, ko tudi on plane v dir. V hrbet mi prileti nekaj velikega in me zbije po tleh. V ustih začutim okus po zemlji. K tlom me tišči nekaj tako težkega, da komaj diham. »Počakaj … za … hip,« zasope. Odmakne svojo težo in me prekobali na hrbet. Usede se mi na prsni koš in mi z nogami uklešči roke. Pomečkal bo mojo hrano. Zagodrnjam in se poskušam izviti izpod njega.

37


»Glej, glej, glej!« ponavlja. Iz žepa potegne majhen valj in ga zavrti. S konca posveti žarek svetlobe. Baterijo obrne proti sebi. V svetlobi se njegov obraz zdi rumen. Videti je izrazite ličnice, dolg, tanek nos in ostro oglato čeljust. Ustnice ima razpotegnjene v nasme­ šek, vendar opazim, da so polne za moškega. Obrvi in trepalnice ima po­ bledele od sonca. Toda ne kaže mi tega. Iz njegovih oči, ki so v odblesku baterije rumenkastorjave barve, se sveti samo človeški odsev. Žarek premika z levega na desno oko. »Vidiš? Vidiš? Tak sem kot ti.« »Pokaži mi vrat.« Iz mojega glasu je razbrati sumničavost. Ne pustim si natvesti, da ne gre zgolj za prevaro. Sicer ne dojamem, čemu vse to pretvarjanje, vendar sem prepričana, da me hoče ukaniti. Moje upanje je že zdavnaj zamrlo. Nasmešek mu splahni. »No … to ne bo pomagalo. Niso oči zadosti? Veš, da nisem eden od njih.« »Zakaj mi ne pokažeš vratu?« »Ker imam tam brazgotino,« prizna. Spet se skušam izviti izpod njega, pa mi uklešči ramo. »Sam sem si jo napravil,« pojasni. »Mislim, da sem kar dobro opravil, čeprav je bolelo ko hudič. Jaz že nimam takih lepih dolgih las, da bi si z njimi zakril vrat. Z brazgotino se laže pomešam med druge.« »Spravi se z mene.« Najprej omahuje, potem pa se postavi pokonci, ne da bi si pomagal z rokami. Ponudi mi roko. »Prosim, ne zbeži. In, hm, raje bi videl, da me ne bi še enkrat brcnila.« Ne premaknem se. Vem, da me lahko ujame, če bi poskusila zbežati. »Kdo si?« zašepetam.

38


Široko se nasmehne. »Ime mi je Jared Howe. S človekom nisem go­ voril že dve leti, tako da se ti najbrž zdim … malce nor. Prosim, oprosti mi in mi vseeno povej, kako ti je ime.« »Melanie,« dahnem. »Melanie,« ponovi. »Res me veseli, da sva se srečala, ti rečem.« Trdno zgrabim vrečo in ne odmaknem oči od njega. Počasi mi pribli­ ža roko. Jaz pa se je oprimem. Šele ko vidim, kako se moja dlan oklene njegove, se zavem, da mu verjamem. Pomaga mi na noge, vendar zatem njegov stisk ne popusti. »Kaj zdaj?« previdno vprašam. »No, tukaj ne moreva dolgo ostati. Greš z mano nazaj k hiši? Torbo sem pustil tam. Prehitela si me.« Zmajem z glavo. Očitno opazi, da sem pri koncu z močmi in tik pred tem, da se zlo­ mim. »Me potem počakaš tukaj?« me prijazno vpraša. »Takoj pridem. Pri­ nesel nama bom še kaj hrane.« »Nama?« »Ali res misliš, da ti bom pustil, da izgineš? Sledil ti bom, tudi če tega nočeš.« Nočem izginiti od njega. »Jaz …« Kako naj popolnoma zaupam drugemu človeku? Sva del iste družine – oba pripadava izumirajoči vrsti. »Nimam časa. Tako daleč mo­ ram še priti in … Jamie me čaka.« »Nisi sama,« ugotovi. V njegovem izrazu je prvič razbrati negotovost. »Moj bratec. Komaj devet let je star in tako ga je strah, kadar me ni. Za pot nazaj k njemu bom porabila pol noči. Do takrat ne bo vedel, ali

39


me niso mogoče ujeli. Zelo lačen je.« V želodcu mi glasno zakruli, kot v podkrepitev mojih besed. Jared se spet smehlja, še bolj kot prej. »Bi kaj pomagalo, če te pe­ ljem?« »Pelješ?« ponovim. »Predlagam, da počakaš tukaj, da grem po hrano, pa te bom z dži­ pom peljal, kamorkoli hočeš. To je hitreje, kot če bi tekla – še celo hitre­ je, kot če bi ti tekla.« »Imaš avto?« »Seveda. Misliš, da sem prišel peš?« Pomislim, da sem sem hodila šest ur, in namrščim čelo. »Pri tvojem bratcu bova, kot bi mignil,« obljubi. »Ostani, kjer si, prav?« Prikimam. »In pojej kaj, prosim. Nočem, da bi naju tvoj želodec izdal.« Nasmeh­ ne se in okoli oči se mu naredijo gubice. Srce mi začne glasno utripati in vem, da ga bom čakala tu, pa čeprav vso noč. Še vedno me drži za roko. Počasi jo spusti, še naprej pa me gleda v oči. Odmakne se za korak in nato postane. »Prosim, ne brcni me,« me prosi, se skloni naprej in me prime za bra­ do. Spet me poljubi in tokrat nekaj občutim tudi jaz. Njegove ustnice so mehkejše kot roke in vroče, celo v topli noči sredi puščave. V trebuhu za­ čutim ščemenje, da mi zastane dih. Moje roke se nagonsko stegnejo pro­ ti njemu. Dotaknem se njegovega toplega lica, resastih las na njegovem vratu. Prsti mi polzijo čez nagrbančeno črto, dvignjen greben pod lasmi. Zavpijem.

Zbudila sem se vsa prepotena. Še preden sem bila popolnoma bu­ dna, sem si že gladila kratko črto na vratu, ki je nastala ob vnosu. Pod prsti sem bledo rožnato črtico komajda čutila. Zdravila, ki jih je uporabil zdravitelj, so opravila svoje.

40


Jared s svojo slabo zaceljeno brazgotino nikogar ni mogel dolgo zavajati. Prižgala sem lučko na nočni omarici in čakala, da se mi dihanje umiri, saj mi je zaradi tako živih sanj po žilah plal adrenalin. Novih sanj, v bistvu pa zelo podobnih tistim, ki so me morile zadnjih sedem mesecev. Ne, ne sanje. Nedvomno spomin. Na ustnicah sem še vedno čutila toplino njegovih. Moje roke so se same od sebe stegnile in po pomečkanih rjuhah iskale nekaj, česar niso našle. Ko so brezvoljne padle na posteljo, me je stisnilo pri srcu. Zamežikala sem, da bi pregnala neželene solze. Nisem vede­la, koliko lahko še prenesem. Kako lahko kdorkoli preživi v tem svetu, s temi telesi, katerih spomini nočejo ostati v preteklosti, kjer bi morali? Kako lahko ob tako močnih čustvih sploh še vem, kaj čutim jaz? Jutri bom izmučena, toda spanec je že tako daleč, da bo minilo več ur, preden se bom umirila. Lahko pač opravim svojo dolžnost, da bo to končno enkrat za mano. Mogoče mi bo to pomagalo, da neham misliti na stvari, o katerih raje ne bi razmišljala. Skobacala sem se iz postelje in se opotekla k računalniku na sicer prazni pisalni mizi. Minilo je nekaj sekund, da se je zagnal, in še nekaj dodatnih, da se je odprla moja pošta. Iskalkinega na­ slova ni bilo težko najti. Shranjena sem imela samo štiri imena: iskalko, zdravitelja, svojega novega delodajalca in njegovo ženo, svojo tolažnico. Z mojo gostiteljico Melanie Str yder je bil še en človek,

41


sem natipkala brez pozdrava. Ime mu je Jamie Stryder in je njen brat.

Za trenutek sem vsa iz sebe pomislila, kako me obvladuje. Ves ta čas na dečkov obstoj še posumila nisem – ne zato, ker zanjo ne bi bil pomemben, temveč ker ga je ščitila bolj kot druge skrivno­ sti, ki sem jih odkrila. So tudi druge njene skrivnosti tako velike, tako pomembne? Tako svete, da jih skriva celo pred mojimi sa­ njami? Je tako močna? S tresočimi se rokami sem natipkala pre­ ostale informacije. Zdaj mora biti že najstnik. Kakšnih trinajst let. Živela sta v zasilnem taboru, zdi se mi, da v Arizoni, severno od mesteca Cave Creek. Vendar je bilo to že pred leti. Vseeno bi lahko primerjali zemljevid s podatki, ki sem se jih spomnila prej. Tako kot vedno vas bom obvestila, če se spomnim še česa.

Pošto sem odposlala. Takoj nato pa me je preplavila panika. Ne Jamieja! Njen glas v moji glavi je bil tako razločen kot moj, izrečen na glas. Stresla sem se od groze. Celo ko me je grabil strah ob tem, kar se je dogajalo, se me je polastila nora želja, da bi spet pisala iskalki in se ji opravičila, ker sem ji poročala o svojih norih sanjah. Da bi ji rekla, da sem se za računalnik usedla napol spe in da naj se ne zmeni za bedasto spo­ ročilo, ki sem ji ga poslala. Želja ni bila moja. Ugasnila sem računalnik in potegnila vtič iz vtičnice.

42


Sovražim te, je zarenčal glas v moji glavi. »Potem pa mogoče izgini,« sem revsnila. Ob zvoku mojega glasu, ki ji je odgovoril na glas, me je spet spreletel srh. Z mano ni govorila vse od prvih trenutkov, ko sem bila tukaj. Nedvomno postaja čedalje močnejša. Tako kot sanje. In še o nečem ni bilo nobenega dvoma: jutri bom morala obi­ skati svojo tolažnico. Ob tej misli so mi v oči stopile solze razoča­ ranja in ponižanja. Vrnila sem se v posteljo, si obraz pokrila z blazino in se trudila misliti na nič.

43


5

Slaba tolažba

»P

ozdravljena, Vandrovka! Se ne bi usedla?« Obotavljala sem se na pragu tolažničine pisarne. Čisto rahlo se je nasmehnila, privihali so se ji samo kotički ust. Zdaj sem veliko lažje razpoznavala izraze; z drobnimi trzljaji mišic in gibi sem se v minulih mesecih bolje seznanila. Opazila sem, da se ji zdi moje omahovanje malce smešno. Hkrati sem čutila njeno negodovanje, ker mi je še vedno neprijetno hoditi k njej. Glasno sem zavzdihnila, vstopila v pisano sobico in se usedla kamor ponavadi – v rdeč naslanjač, ki je bil najbolj oddaljen od njenega. Našobila se je. Ker se nisem hotela srečati z njenim pogledom, sem skozi od­ prto okno strmela v oblake, ki so hiteli mimo sonca. Pisarno je prežemal slankast vonj po morju. »Torej, Vandrovka, že dolgo te ni bilo pri meni.« Z občutkom krivde sem jo pogledala v oči. »Saj sem vam zad­ njič pustila sporočilo. Zadržala sem se s študentom, ki je zahteval malce več časa …« »Vem.« Spet se je rahlo nasmehnila. »Sem dobila sporočilo.« Za starejšo žensko je bila privlačnega videza. V čop spetih sivih las si ni barvala – bili so dolgi, mehki in bolj belkasti kot srebrni. Njene oči so bile zanimive zelene barve, kakršne še nisem videla. »Žal mi je,« sem zinila, ker je očitno čakala na odgovor.

44


»Nič hudega, saj razumem. Težko ti je prihajati sem in želiš si, da ti ne bi bilo treba. Pred tem ti ni bilo treba še nikoli. Zato te je strah.« Strmela sem v tla. »Da, tolažnica.« »Vem, da sem te že prosila, da me kliči Kathy.« »Da … Kathy.« Zasmejala se je. »Človeška imena ti še ne gredo zlahka z jezika, kajne, Vandrovka?« »Ne. Če sem poštena, se mi to zdi … kot predaja.« Dvignila sem glavo in videla, da počasi prikimava. »No, razu­ mem, zakaj prav ti tako čutiš.« Ob tem sem glasno požrla slino in se spet zazrla v tla. »Dajva, govoriva o čem lažjem za spremembo,« je predlagala. »Še zmeraj uživaš v svojem poklicu?« »Da.« To je bilo zares lažje. »Začel se je nov semester. Spraše­ vala sem se, ali se bom naveličala vedno istih predavanj, ampak za zdaj se nisem. Ob novih slušateljih so tudi zgodbe nove.« »Curt mi govori same lepe reči o tebi. Pravi, da so tvoja preda­ vanja med najbolj obiskanimi.« Ob tej pohvali mi je lica zalila rdečica. »Lepo je slišati kaj ta­ kega. Kako je kaj Curt?« »Hvala, krasno. Najina gostitelja sta v sijajni formi za svojo sta­ rost. Mislim, da so pred nama še dolga leta.« Zanimalo me je, ali bo ostala na tem svetu in se preselila v dru­ gega človeškega gostitelja ali bo odšla, ko pride čas. Toda nisem hotela načenjati težjih tem pogovora. »V poučevanju prav uživam,« sem rekla namesto tega. »Sorodno je mojemu poklicu pri morskih glavah, zato mi je laže, kot če bi počela kaj novega. Curtu sem hvaležna, da me je vzel.«

45


»Srečo imajo, da so te dobili.« Toplo se je nasmehnila. »Sploh veš, kako redki so profesorji zgodovine, ki so sami izkusili dva pla­ neta v učnem načrtu? Ti pa si po eno življenjsko dobo preživela na skoraj vseh. Pa še na Izvoru, za nameček! Vsaka univerza na tem planetu bi te nam najraje speljala. Curt si izmišlja, kako te čim bolj zaposliti, da ne bi imela časa za razmišljanje o selitvi.« »Častni profesorji,« sem jo popravila. Nasmehnila se mi je, nato pa globoko zajela sapo in se zresnila: »Tako dolgo te ni bilo k meni, da sem se spraševala, ali se problemi rešujejo sami od sebe. Potem pa mi je prišlo na misel, da te mo­ goče ni zato, ker so se poslabšali.« Strmela sem v roke in molčala. Moje roke so bile večno zagorele, pa če sem se zadrževala na soncu ali ne. Tik nad zapestjem sem imela temno pego. Nohte sem imela kratko pristrižene, dolgih nisem marala. Če si z njimi popra­ skal po koži, ni bilo prav nič prijetno. In ker sem imela tako dolge in tanke prste, so bili z dolgimi nohti videti čudni – celo za človeka. Čez nekaj časa se je odkašljala. »Domnevam, da me občutek ni varal.« »Kathy, zakaj ste obdržali svoje človeško ime?« sem skušala za­ vlačevati. »Ste se tako počutili … bolj eno? S svojo gostiteljico, ho­ čem reči.« Zanimala me je tudi Curtova izbira, toda to je bila zelo osebna stvar, zato ne bi bilo primerno, če bi o tem vprašala koga drugega razen njega, celo njegovo družico. Skrbelo me je, da me bo že tako imela za preveč nevljudno, vendar se je nasmejala. »Kje pa, Vandrovka. Ti tega še nisem povedala? Hmm. Mogoče pa ne, ker sem tukaj zato, da poslušam, ne govorim. Večina duš, s katerimi se pogovarjam, ne potrebuje toliko spodbude. Si vedela, da sem prišla na Zemljo z eno od prvih odprav, še preden so se lju­ dje sploh zavedali, da smo tukaj? Imela sem samo človeške sosede. S

46


Curtom sva se morala več let pretvarjati, da sva najina gostitelja. Še potem ko smo naselili vso okolico, nikoli nisi vedel, kdaj utegne biti v bližini kak človek. Tako sem pač ostala Kathy. Poleg tega bi bil pre­ vod mojega prejšnjega imena dolg štirinajst besed in ga ne bi bilo lahko skrajšati.« Nasmehnila se je. V oči so ji posvetili sončni žarki, ki so presevali skozi okno, in njihov srebrnozeleni odsev je poplesa­ val po steni. Za trenutek so bile smaragdne šarenice mavrične barve. Sploh nisem vedela, da je bila ta blaga, topla ženska med osva­ jalci. Kar nekaj časa je trajalo, da sem to pri sebi sprejela. Presene­ čeno sem jo gledala, naenkrat z večjim spoštovanjem. Tolažnikov nikoli nisem jemala preveč resno – do zdaj mi niti ni bilo treba. Zaradi njene preteklosti pa mi je bilo pred Kathy malce manj nero­ dno. Zavedala se je namreč, kaj je to moč. »Vas je to motilo?« sem vprašala. »Da ste se morali pretvarjati, da ste ena od njih?« »Ne, niti ne. Veš, gostiteljice sem se zelo težko privadila – toliko stvari je bilo novih. Občutkov je bilo preprosto preveč. Sprva sem se tako lahko samo držala neke rutine.« »In Curt? Kako to, da ste se odločili ostati z možem svoje gosti­ teljice, potem ko je bilo konec?« To vprašanje je bilo manj nedolžno, kar je tolažnica takoj do­ jela. Presedla se je in spodvila noge. Zamišljeno se je zastrmela v točko tik nad mojo glavo in mi odgovorila. »Da, izbrala sem Curta – in on je izbral mene. Najprej je bilo samo naključje, naloga. Seveda sva se zbližala, ker sva toliko časa preživela skupaj, v nenehni nevarnosti. Curt je imel kot rektor uni­ verze namreč veliko stikov. Najina hiša je bila seveda prostor za vnose. Pogosto sva imela goste. Skozi vrata so prihajali ljudje, od­ hajala pa je naša vrsta. Vse je moralo potekati zelo hitro in tiho – saj veš, kako znajo biti nasilni ti gostitelji. Iz dneva v dan sva živela

47


z zavestjo, da sva v vsakem trenutku izpostavljena pogubi. Kar na­ prej se je nekaj dogajalo in velikokrat naju je bilo strah. Sami dobri razlogi, zakaj bi se dva navezala drug na drugega in sklenila ostati skupaj, ko se jima ne bo več treba skrivati. Lahko bi ti lagala in te mirila, češ da so bili to pravi razlogi. Ampak …« Stresla je z glavo, nato pa se usedla globlje v naslanjač in s pogle­ dom vrtala vame. »Ljudje v toliko tisočletjih ljubezni niso prišli do dna. Koliko je telesna, koliko razumska? Koliko naključje in koliko usoda? Zakaj se idealne zveze sesujejo in nemogočim parom lepo uspeva? Odgovorov ne poznam nič bolj kot oni. Ljubezen prepro­ sto je, kjer pač je. Moja gostiteljica je ljubila njegovega gostitelja in ljubezen ni zamrla, ko sta njuna uma dobila nova lastnika.« Pozorno me je opazovala, in ko sem se sesedla v naslanjaču, se je rahlo namrščila. »Melanie še vedno žaluje za Jaredom,« je pripomnila. Nehote sem prikimala. »Ti žaluješ za njim.« Zaprla sem oči. »Sanje še kar trajajo?« »Vsako noč,« sem zamomljala. »Povej mi kaj o njih.« Njen glas je bil mehek, prepričljiv. »Ne maram misliti nanje.« »Vem. Vseeno poskušaj. Mogoče ti bo pomagalo.« »Kako? Kako bi mi pomagalo, če vam povem, da vidim njegov obraz vsakič, ko zaprem oči? Da se zbujam in se zjočem, ker ga ni? Da so njeni spomini tako živi, da jih ne ločim več od svojih?« Nenadoma sem obmolknila in stisnila zobe. Kathy je iz žepa potegnila robček in mi ga pomolila. Ker se ni­ sem premaknila, je prišla k meni in mi ga spustila v naročje. Use­ dla se je na naslon mojega naslanjača in čakala.

48


Krajši čas sem trmasto vztrajala, nato pa ga jezno zgrabila in si obrisala solze. »Kako ne maram tega.« »Prvo leto vsakdo joka. Ta čustva so tako nemogoča. Vsi smo nekaj časa otroci, pa če hočemo ali ne. Jaz sem se zjokala vsakič, ko sem videla lep sončni zahod. Včasih celo ob okusu kikirikijevega masla.« Potrepljala me je po glavi, nato pa šla s prsti nežno skozi pramen las, ki sem ga vedno imela za ušesom. »Kako lepi, sijoči lasje,« je pripomnila. »Vsakič ko te vidim, so krajši. Zakaj se kar naprej strižeš?« Ker sem bila že objokana, mi ni preostalo več veliko dostojan­ stva. Zakaj bi kot ponavadi trdila, da je tako lažje skrbeti zanje? Navsezadnje sem se prišla izpovedat in po pomoč – zakaj ne bi tega tudi storila? »Njej to ni prav. Všeč so ji dolgi lasje.« Ni osupnila, kot sem pričakovala. Bila je prava profesionalka. Njen odgovor je bil samo za trenutek zapoznel in samo rahlo zmeden. »Ti … Je še vedno tako … prisotna?« Zdrdrala sem grozljivo resnico: »Kadar hoče. Naša zgodovina jo dolgočasi. Kadar delam, je bolj potuhnjena. Vseeno pa je tukaj. Včasih čutim, da je enako prisotna kot jaz.« Ko sem se izpovedala, sem že skorajda šepetala. »Vandrovka!« je zgroženo vzkliknila Kathy. »Zakaj mi nisi po­ vedala, da je tako hudo? Kako dolgo se že to vleče?« »Vse huje in huje je. Namesto da bi izginjala, očitno postaja vse močnejša. Ni še tako kot v Kevinovem primeru – se ga še spom­ nite? Ne obvladuje me. In me ne bo. Tega ne bom dopustila!« Po­ vzdignila sem glas. »Seveda te ne bo,« me je mirila. »Seveda ne. Ampak če si tako … nesrečna, bi mi morala prej povedati. K zdravitelju moraš.«

49


Ker so me prevzemala tako zmedena čustva, sem šele čez nekaj trenutkov dojela, kaj misli. »K zdravitelju? Bi radi, da preskočim?« »Nihče ti tega ne bi zameril, Vandrovka. To se razume, če gosti­ telj ni popoln …« »Popoln? Ne ona, jaz sem nepopolna. Prešibka sem za ta svet!« Preplavilo me je ponižanje in obraz sem zakopala v dlani. V oči so mi spet privrele solze. Tolažnica me je objela okrog ramen. Tako sem se trudila obvla­ dati svoja podivjana čustva, da se nisem odmaknila, čeprav se mi je to zdelo že poseganje v moj zasebni prostor. Tudi Melanie je motilo, da jo objema Nezemljan. Seveda je bila v tem trenutku zelo prisotna in skrajno privo­ ščljiva, da sem končno priznala njeno moč. Bila je skorajda domi­ šljava. Kadar sem bila zaradi navala čustev manj pozorna, sem jo težje obvladovala. Skušala sem se pomiriti, da bi jo lahko spet potisnila na njeno mesto. Ti si na mojem mestu. Njena misel je bila šibka, vendar za­ znavna. Kako zelo se mi je poslabšalo, če je dovolj močna, da sa­ movoljno govori z mano? Bilo je ravno tako hudo kot tisto prvo minuto pri zavesti. Pojdi stran. Zdaj je to moje mesto. Nikoli. »Moja ljuba Vandrovka! Nikakor nisi šibka, to veva obe.« »Mhm.« »Poslušaj me. Močna si, presenetljivo močna. Naša vrsta si je vedno tako podobna, toda ti presegaš povprečje. Tvoja prejšnja življenja so dokaz tvojega neverjetnega poguma.« »Moja prejšnja življenja že mogoče. Kje pa je zdaj ta moja moč?«

50


»Pri ljudeh se posamezniki med seboj zelo razlikujejo,« je na­ daljevala. »Eni so veliko močnejši od drugih. Če bi v to gostiteljico dali koga drugega, sem prepričana, da bi ga v nekaj dneh zlomila. Mogoče je to samo naključje, morda usoda, ampak zdi se mi, da najmočnejšo od nas gosti najmočnejša od njih.« »To ne govori ravno v prid naši vrsti, ne?« Razbrala je prikriti pomen mojih besed. »Saj ne zmaguje, Van­ drovka. Ta krasna oseba poleg mene si ti. Ona je samo senca v ko­ tičku tvojega uma.« »Govori z mano, Kathy. Še vedno razmišlja po svoje. Še vedno ima svoje skrivnosti.« »Ne govori pa namesto tebe, kajneda? Dvomim, da bi na tvo­ jem mestu lahko toliko povedala.« Nisem ji odgovorila. Počutila sem se preveč bedno. »Po mojem bi morala premisliti o presaditvi.« »Kathy, pravkar ste dejali, da bi drugo dušo zlomila. Nisem prepričana, ali je res tako – verjetno me samo skušate potolažiti. Ampak če je res tako močna, ne bi bilo pošteno, da jo predam komu drugemu, ker si je ne morem podrediti. Kdo pa bi jo hotel prevzeti?« »Tega nisem rekla, da bi te potolažila, ljuba duša.« »Kaj pa potem …« »Po mojem te gostiteljice ne bi dali v ponovno uporabo.« »Oh!« Spreletela me je groza. In nisem bila edina, ki jo je ta misel pretresla. V trenutku sem začutila odpor. Jaz se že ne vdam tako zlahka. Preživela sem dolge obrate okoli sonc na svojem zadnjem planetu – v svetu morskih glav, kot so jim rekli tukaj. Moje zakoreninjeno bivanje se mi je že kmalu začelo vleči, in čeprav se tam življenja

51


merijo v stoletjih, nisem preskočila sredi obstoja svojega gostitelja. To bi bilo potratno, nepravično, nehvaležno in v posmeh temu, kar počnemo duše. Svoje svetove izboljšujemo; to je nujno, sicer si jih ne zaslužimo. Me pa nismo bile potratne. Karkoli smo zavzele, smo izbolj­ šale, umirile in polepšale. In ljudje so bili res surovi in razuzdani. Med seboj so se pobijali tako pogosto, da so umori postali spre­ jemljiv del življenja. Različni načini mučenja, ki so se jih domi­ slili v pičlih nekaj tisočletjih svojega obstoja, so bili zame preveč; še suhoparnih uradnih poročil nisem prenesla. Skoraj na vsaki celini so divjale vojne. Dopustni umori, zaukazani in grozljivo učinkoviti. Pripadniki miroljubnih narodov so odvrnili pogled, ko so na njihovem pragu stradali soljudje. Naravni viri, ki jih je bilo na planetu v izobilju, niso bili pravično razporejeni. Najbolj grozljivo pa je bilo to, da so bili njihovi potomci – naslednja ge­ neracija, ki jo je moja vrsta častila skoraj po božje zaradi tega, kar je obetala – vse prepogosto žrtve ostudnih zločinov. In ne samo izpod tuje roke, temveč tudi roke skrbnikov, katerim so bili za­ upani. Celo velikanski planet je bil ogrožen zaradi njihovih brez­ glavih in pohlepnih napak. Ob primerjavi med tem, kar je bilo prej in kaj zdaj, nihče ne bi mogel trditi, da Zemlja po naši za­ slugi ni postala boljši svet. Umorite celo vrsto, potem pa se trepljate po hrbtu. Roke so se mi stisnile v pesti. Lahko se te znebim, sem ji zagrozila. Kar daj. Dokončno me ubij. Z grožnjami nisem mislila resno, Melanie pa tudi ne. O, saj je mislila, da hoče umreti. Vrgla se je celo v jašek dvigala. A to je bilo v trenutku brezglavega strahu in občutka poraza. Če pa o tem razmišljaš v miru, je stvar popolnoma drugačna. Začutila

52


sem, kako mi je po žilah plal adrenalin – ki ga je ustvarjal njen strah – ko sem razmišljala, da bi izbrala bolj podložno telo. Lepo bi bilo spet biti sam. Imeti svoj um zase. Ta svet je v mnogo pogledih zelo prijeten in bilo bi krasno, če bi v njem lahko uživala brez motečega jeznega, izgubljenega nebitja, ki ne bi smelo biti tako nespametno in vztrajati na tak način. Melanie se je dobesedno zvijala v temnih kotičkih moje glave, ko sem o tem poskušala razumno razmišljati. Mogoče bi morala odnehati … Že ob teh besedah sem se zdrznila. Jaz, Vandrovka, da bi odne­ hala? Se vdala? Si priznala poraz in poskušala znova s šibkim gosti­ teljem brez hrbtenice, ki mi ne bi delal težav? Zmajala sem z glavo. Že misel na to sem komaj prenesla. In … to je bilo moje telo. V njem sem se dobro počutila. Nava­ dila sem se na premikanje mišic nad kostmi, upogibanje sklepov in zatezanje kit. Poznala sem odsev v ogledalu. Od sonca zagorelo kožo, visoke, izrazite ličnice, kratke svilnate rjave lase, zamolkle zelenorjave oči ­– to sem bila jaz. Hotela sem samo sebe. In ne bi dovolila, da se tisto, kar je moje, uniči.

53


Znanstvena fantastika za vse tiste, ki je nikoli niso marali! Zemljo napade nevidni sovražnik, ki v cˇloveštvu vidi slabo civilizacijo, zato se jo trudi izbrisati iz vesolja. »Miroljubni vsiljivci« si prisvojijo cˇloveška telesa in v njih naselijo svoje »cˇiste duše«, da bi z Zemlje pregnali bolezni, vojne in druge grozote. Vecˇina ljudi podleže in postanejo gostitelji, le pešcˇici uspe preživeti. Do njih se prebije duša Vandrovka in se ukloni vztrajnemu cˇloveškemu umu; ta jo prisili, da sledi gostiteljicˇini ljubezni ... Nepozabna zgodba o neunicˇljivi mocˇi ljubezni, ki odpira vecˇna vprašanja o bistvu cˇloveškosti. Stephenie Meyer je trenutno najbolj »vrocˇa« avtorica na svetu. Uspešnice iz sage Somrak, ki so zapisane tudi na filmski trak, so izšle v milijonskih nakladah. Duša je njen prvi roman za odrasle. »Stephenie Meyer je v svetu knjig prišla najbližje statusu rokovske zvezde, odkar je J. K. Rowling prenehala pisati Harryja Potterja.« Bloomberg News »Epska zgodba o ljubezni, družini in zvestobi. Zgodba Stephenie Meyer bo prevzela tako oboževalce znanstvene fantastike kot tiste, ki so jim blizu nežne romance.« USA Today

34,96 €


Prelistajte knjigo  

Nova uspesnica avtorice sage Somrak!

Advertisement
Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you