Page 1

Pohodniški vodnik z dodatno GPS-orientacijo  ohodniški vodnik predstavlja 90 vzponov P na najbolj razgledne vrhove Slovenije od najnižjega Sabotina, ki se s 609 m dviguje na zahodu Slovenije, do najvišjega Triglava v osrčju Julijskih Alp.  a predstavljenih pohodniških turah se lahko N povzpnete na vršace alpskega visokogorja, se nadihate v strminah predalpskega hribovja, jo mahnete čez vinorodne panonske gorice ali skrivnostne primorske pokrajine.  sako pohodniško turo predstavljajo fotografije V in opisi poti s podatki o dostopu in sestopu ter drugimi informacijami, kartografski izsek pa prikazuje osnovni potek izbrane poti.

Čudovita obzorja Slovenije

Čudovita obzorja Slovenije

Uroš Sever Franci Novak

Čudovita obzorja Slovenije Pohodniški vodnik z dodatno GPS-orientacijo

 igitalizirani podatki v obliki GPS-sledi in točk D o vseh opisanih turah so na voljo na spletni strani www.mladinska.com/cudovita-obzorja.  pisane pohodniške ture so primerne za O kondicijsko različno pripravljene pohodnike, z zanesljivo orientacijo in kleno voljo pa bo vaš korak še toliko bolj varen!

29,95 €

CUDOVITA OBZORJA SLOVENIJE oprema 1izd 2011.indd 1

3/3/11 12:37 PM


1. Vrhovi do 1100 m: 1.1 Sotinski breg (418 m) 1.2 Limbarska gora (773 m) 1.3 Veliko Kozje (993 m) 1.4 Stene Sv. Ane (963 m) 1.5 Sv. Duh na Ostrem Vrhu (903 m) 1.6 Donačka gora (882 m) 1.7 Boč (979 m) 1.8 Gora Oljka (733 m) 1.9 Veliki Javornik (1023 m) Bohor 1.10 Zasavska Sveta gora (852 m) 1.11 Kopitnik (914 m) 1.12 Lisca (948 m) 1.13 Janče (792 m) 1.14 Stari grad (585 m) – Velika Špica (660 m) 1.15 Šmarna gora (669 m) – Grmada (676 m) 1.16 Grmada (899 m) – Tošč (1021 m) 1.17 Mirna gora (1048 m) 1.18 Sv. Jošt (847 m) 1.19 Lubnik (1025 m) 1.20 Sv. Jakob (961 m) 1.21 Smokuški vrh (1122 m) 1.22 Babji zob (1128 m) 1.23 Korada (812 m) 1.24 Sabotin (609 m)

6

20 22 24 26 28 31 34 37 39 42 44 47 50

52

55 60 62 64 66 69 72 76 78 80


1.25 Trstelj (643 m) 1.26 Vremščica (1027 m) 1.27 Jirmanec (670 m) – Kokoš (674 m) 1.28 Kojnik (802 m) – Golič (890 m) – Lipnik (804 m) 1.29 Slavnik (1028 m)

82 84

87

89 92

2. Vrhovi do 2100 m: 2.1 Gradišče (1666 m) Velika planina 2.2  Govca (1929 m) – Gladki vrh (1849 m) 2.3 Kum (1220 m) 2.4 Mrzlica (1122 m) 2.5 Trdinov vrh (1178 m) 2.6 Uršlja gora (1699 m) 2.7 Komen (1684 m) 2.8 Velika Raduha (2062 m) 2.9  Lepenatka (1425 m) – Rogatec (1557 m) 2.10 Konj (1803 m)

96

100 103 105 107 110 113 116

119 122

7


2.11 Kamniški vrh (1259 m) 2.12 Krim (1107 m) 2.13 Slivnica (1114 m) 2.14 Blegoš (1562 m) 2.15 Porezen (1630 m) 2.16 Stegovnik (1692 m) 2.17 Tolsti vrh (1715 m) 2.18 Veliki vrh (2088 m) Košuta 2.19 Dobrča (1634 m) 2.20 Veliki vrh (2060 m) Begunjščica 2.21 Golica (1835 m) 2.22 Dovška Baba (1891 m) 2.23  Vošca (1737 m) – Trupejevo poldne (1931 m) 2.24 Peč (1510 m) 2.25 Slemenova špica (1909 m) 2.26 Vrtaško Sleme (2077 m) 2.27 Jerebikovec (1593 m) 2.28  Debela peč (2014 m) – Brda (2008 m) – Mrežce (1966 m) 2.29 Pršivec (1761 m) 2.30  Rodica (1966 m) – Črna prst (1844 m) 2.31 Gladki vrh (1667 m) Ratitovec 2.32 Svinjak (1653 m) 2.33 Krasji vrh (1773 m) 2.34 Veliki Muzec (1630 m) – Mali Muzec (1612 m) – Stol (1673 m) 2.35 Matajur (1642 m) 2.36 Kojca (1303 m) 2.37 Nanos (1262 m) 2.38 Mali Golak (1495 m) 2.39 Čaven (1185 m) 2.40 Snežnik (1796 m)

8

125 128 130 132 134 136 139 141 143 146 148 150

152 155 157 160 162

164 167

170 174 176 178

181 184 187 190 192 195 197


3. Vrhovi nad 2100 m: 3.1 Kordeževa glava (2125 m) Peca 3.2 Mrzla gora (2203 m) 3.3 Grintovec (2553 m) 3.4 Skuta (2532 m) 3.5  Storžič (2132 m) – Bašeljski vrh (1744 m) 3.6 Vrtača (2181 m) 3.7 Jalovec (2645 m) 3.8 Prisojnik (2547 m) 3.9 Špik (2472 m) 3.10 Stenar (2501 m) 3.11 Cmir (2393 m) 3.12 Rjavina (2532 m) 3.13 Kanjavec (2568 m) 3.14 Tosc (2275 m) 3.15 Velika Tičarica (2091 m) – Mala Zelnarica (2320 m) 3.16  Viševnik (2050 m) – Mali Draški vrh (2132 m) 3.17 Bavški Grintavec (2347 m) 3.18 Jerebica (2126 m) 3.19 Rombon (2208 m) 3.20 Krn (2244 m) 3.21 Triglav (2864 m)

202 204 207 210

213 216 218 222 225 228 231 234 237 240

244

247 250 253 255 259 262

9


Čeprav pohodništvo ni ravno adrenalinski šport, je kljub temu povezano z določeno mero tveganja. Avtorja sva po najboljših močeh opisala poti, navedla njihovo težavnost, opozorila na nevarnosti, potrebno znanje in izkušnje. Hribovit in gorski svet je izpostavljen različnim vplivom – tako naravnim silam kot vplivom človeka –, razmere se spreminjajo, zato se na opise ni mogoče zanašati brezpogojno. Uporabnik vodnika mora sam oceniti, ali njegova pripravljenost, izkušnje in oprema ustrezajo zahtevnosti ture, ki si jo je izbral. Preveriti mora vremensko napoved, razmere na poti in vse, kar je nujno za uspešno izvedbo ture. Avtorja in založba ne prevzemajo odgovornosti za morebitne poškodbe in materialno škodo, ki bi jo lahko utrpel uporabnik tega vodnika.

10


ZASNOVA POHODNIŠKEGA VODNIKA V vodniku Čudovita obzorja Slovenije so opisane pohodniške poti v razponu od malo daljših sprehodov do zahtevnih gorniških vzponov. Opisanih in predstavljenih je 90 pohodniških poti oz. vzponov na vrhove Slovenije, od najnižjega Sabotina, ki se s 609 m dviguje na zahodu Slovenije, do najvišjega Triglava v osrčju Julijskih Alp. Raznolikost ciljev odseva tudi v raznolikosti pristopov. Opraviti imamo lahko z nezahtevno kratkotrajno hojo po udobnih poteh kot tudi z dolgimi pohodi, ki jih v enem dnevu lahko opravi le dobro kondicijsko pripravljen pohodnik. Nekatere ture potekajo po zahtevnem terenu, kjer za napredovanje uporabljamo umetne pripomočke (zavarovane plezalne poti), druge po zahtevnem brezpotju. Izbrane ture so razdeljene na tri poglavja glede na nadmorsko višino cilja. V prvem delu vodnika so predstavljeni vrhovi do nadmorske višine 1100 m, v drugem do 2100 m in v tretjem delu vrhovi nad nadmorsko višino 2100 m. V skladu s takšno delitvijo so ture tudi oštevilčene. Vsako pohodniško turo sestavljajo opisi poti s temeljnimi podatki o dostopu, sestopu idr. tehničnimi podatki, kartografski izsek prikazuje osnovni potek izbrane poti, digitalizirane podatke satelitskega navigacijskega sistema (v nadaljevanju GPS) v obliki sledi in točk pa najdete na spletni strani www.mladinska. com/cudovita-obzorja. Kratkemu uvodnemu opisu izbranega cilja sledijo navodila, kako priti do izhodišča, kjer se začne naš pohod. Pri opisih ture smo bolj natančni predvsem na mestih, kjer bi lahko prišlo do orientacijskih težav. Če sestop ni enak vzponu, je ta opisan posebej. Navajamo podatke o tem, kakšno je stanje markacij, ki nam lajšajo orientacijo, ter priporočeno uporabo topografskih, planinskih, izletniških idr. kart. Bralec naj bo posebno pozoren na informacije o zahtevnosti in nevarnostih. Najtežje ture v tem vodniku zahtevajo poleg dobre kondicijske pripravljenosti tudi ustrezne izkušnje in posebno opremo. Pri navedbi zahtevnosti zavarovanih plezalnih poti navajamo oceno težavnosti po težavnostnih stopnjah Andreja Mašere v planinskem vodniku 50 zavarovanih plezalnih poti. Najprimernejši čas za pohodništvo je seveda, ko so poti kopne. Nekatere ture so priljubljeni cilji tudi pozimi, bodisi zaradi nezahtevnega pristopa v snegu ali pa, ker jih ne doseže sneg. Pri vsaki pohodniški turi je navedena tudi nadmorska višina izhodišča ter najvišja točka na poti, ki je največkrat naš izbrani cilj, pri čemer se čas hoje ravna po povprečnem hodcu. Za lažje načrtovanje pohodniških tur so navedene tudi planinske koče ali druga ponudba na poti. Uporabniki sprejemnikov GPS si lahko s spletne strani Mladinske knjige (www. mladinska.com/cudovita-obzorja) naložijo sledi in točke GPS. Podatki GPS

11


so v zapisu GPX, ki ga prepoznajo vsi sprejemniki GPS in programi za delo s podatki GPS. Datoteke sledi in točk so poimenovane s številkami, ki so enake oštevilčenju ture, h kateri spadajo.

NAČRTOVANJE POHODNIŠKIH TUR Še tako lahka tura zahteva vsaj nekaj malega predpriprav. Cilj si izbiramo glede na svoje sposobnosti, želje, razpoloženje, pa tudi glede na letni čas, vremenske razmere in čas, ki ga imamo na voljo. Pohodniški vodnik, ki ga pravkar prebirate, bo s svojo raznolikostjo zagotovo ponudil vsakemu nekaj. Odločiti se moramo, kako bomo prišli na izhodišče, po kateri poti se bomo odpravili proti cilju in kako se bomo vrnili, preveriti moramo vremensko napoved ter trenutne razmere na naši poti, in premisliti, s čim bomo napolnili nahrbtnik. Obuti, oblečeni, oprtani Obutev in obleka pohodnikov se vedno bolj specializirata. Pri vseh dejavnostih na prostem se je dodobra uveljavil način slojevitega oblačenja (oz. layering po angleško). Namen takšnega oblačenja je, da omogočimo odvajanje potu od telesa, obenem pa smo zaščiteni pred mrazom, dežjem, snegom in vetrom. To nam omogočajo t. i. tehnična oblačila iz umetnih materialov, ki prenašajo vlago z notranje na zunanjo stran, torej stran od telesa. Sloji so trije: osnovni, toplotni in izolacijski. Osnovni sloj je spodnje perilo in ga imamo torej vedno na sebi, tako kot hlače in čevlje. Sintetične športne majice in spodnjice za razliko od bombažnih ne zadržujejo vlage, zato bomo v njih manj premočeni od potu in prej suhi. Toplotni sloj bo v vročih poletnih dneh med hojo odveč, kljub temu pa ne sme manjkati v nahrbtniku. Poskrbi, da se med daljšimi počitki ne ohladimo, zelo prav pa nam bo prišel ob nenadni spremembi vremena. Toplotni sloj predstavljajo predvsem flisi, puloverji iz umetnih materialov različne debeline. Izolacijski sloj nas ščiti pred vetrom (in s tem tudi pred mrazom), dežjem in snegom. Gre za vetrovke, opremljene s paroprepustnimi membranami. Delijo jih na dvoslojne, dvoinpolslojne ali troslojne glede na to, kako je zaščitena membrana – z mrežico, z dodatnim slojem ali pa je integrirana v laminat, tj. v material, iz katerega je izdelana vetrovka. Za pohodniške ture, opisane v tem vodniku, bo dovolj lahka dvoinpolslojna vetrovka. Poleg tega potrebujemo pohodne hlače. Tudi teh se je dotaknila napredna tehnologija. Za vroče poletne dni si lahko nataknemo hlače iz sintetičnih materialov, ki so zelo tanke, hladne in se hitro sušijo. Z zadrgo pripete hlačnice lahko odstranimo in se tako v hipu znajdemo v kratkih hlačah. Ožuljene noge niso več zaščitni znak pohodnikov. T. i. tehnične nogavice sestavlja kombinacija naravnih (volna, bombaž) in umetnih materialov, kot sta npr. lycra ali coolmax. Tehnične nogavice so zato dovolj elastične, da se v čev­ lju ne gubajo. Zaradi oblazinjenih izpostavljenih točk ščitijo stopala med ve-

12


čurno hojo. Obutev je za pohodnika ključnega pomena in naše glavno orodje. Seveda tudi čevljev tehnološki razvoj ni obšel. Klasičnemu usnju so se pridružili umetni materiali, kot npr. cordura, zaradi česar so čevlji lahko lažji. Tudi v nekatere modele obutve se je priplazila paroprepustna membrana. Z membrano se izboljša nepropustnost čevlja, žal pa se poslabša izparevanje. Posebne konstrukcije opetnika skrbijo, da se čevelj dobro oprime noge. Pritiske na stopala zlasti ob hoji navzdol prestrežejo blažilci, vgrajeni v podplat. Vedno bolj se uveljavljajo nizki pohodni čevlji. Turam, opisanim v prvi tretjini tega vodnika (do 1100 m), bodo kos tudi takšni, a pozorni bodimo na kakovost podplata in stabilnost čevlja. Za zahtevnejše ture bodo bolj primerni visoki čevlji, saj dajejo oporo in zaščito gležnju. Izbira tipov obutve je velika in resni pohodniki so založeni z več pari različnih tipov pohodnih čevljev. Ko izbiramo ustrezen model, se moramo predvsem vprašati, kam se odpravljamo. Če želimo z enim parom opraviti tako lažje kot zahtevnejše ture, jih morda celo uporabljati pozimi, bomo morali poseči po paru težjih čevljev. Če naše ambicije niso tako velike, si lahko privoščimo tudi kaj lažjega. Pri nakupu moramo biti pozorni, da kupimo pravo številko. Pri tem naj nam bo lastna številka noge le orientacija, saj se lahko čevlji istih številk v velikosti med seboj razlikujejo. Običajno so na voljo tudi polovične številke, da se kar najbolj približamo svoji idealni velikosti čevlja. Kaj spada v nahrbtnik Ne glede na zahtevnost ture, z izjemo morda kake Šmarne gore, bomo v nahrbtnik spravili dovolj tekočine, kako energetsko ploščico, dodatno oblačilo in zaščito proti vetru in dežju. Že med tu opisanimi turami prve tretjine se najdejo tudi take, pri katerih je hoja kar izdatna, brez možnosti okrepčila v planinskih postojankah. Ko prestopimo v visokogorje (nekje od 1500 m naprej), pa se je treba ture resno lotiti. Svet dvatisočakov pozna sneženje tudi sredi poletja, temperature, precej nižje kot v soparnih dolinah, pa tudi niso nič nenavadnega. Toplotnega sloja oblačil tako nikoli ne pustimo

13


doma, saj je podhladitev v gorah smrt­ no nevarna. Zraven spadajo še topla kapa in rokavice. Visokogorsko sonce je nevarno, preveč izpostavljenosti ima za posledico opekline in/ali sončarico. Glavo si zavarujmo s pokrivalom, namažimo se s kremo za sončenje. Kar se zalog hrane in pijače tiče, se lahko ravnamo po pogostosti (odprtih!) planinskih postojank na svoji poti, predvsem pa poskrbimo, da nam ne bo zmanjkalo pijače. Dehidracija nas lahko močno oslabi in pohodniški užitek spremeni v agonijo. Odgovorni pohodniki se zavedajo, da gre v gorah lahko tudi kaj narobe. Zato v nahrbtnik spada nekaj reči, za katere si lahko le želimo, da nam jih ne bo treba nikoli uporabiti: baterijska svetilka, prva pomoč in zaščitna aluminijasta folija predstavljajo »mrtvo težo«, dokler je vse lepo in prav. Če pa nas iz kakršnega koli razloga ujame noč, če je treba komu nuditi prvo pomoč ali zavarovati pred mrazom poškodovanega pohodnika, bo »mrtva teža« hitro oživela. Če se odpravljamo na ture po zavarovanih plezalnih poteh, k obvezni opremi spadajo tudi čelada, plezalni pas in samovarovalni komplet.

14


Tudi na lahkih zimskih turah (ali še zlasti na takšnih) naj bodo v nahrbtniku male dereze, saj številni pohodniki nevarno zgladijo sneg na poteh do najbolj priljubljenih zimskih ciljev sredogorja oz. do pozimi odprtih planinskih koč in so te poti lahko brez »našpičenih« podplatov neprehodne oz. smrtno nevarne. Zimske opreme za pohode v visokogorje tu ne bomo naštevali. Gore so v zimskih razmerah dostopne predvsem izkušenim pohodnikom, k izkušnjam pa spada tudi seznanjenost z ustrezno opremo ter njeno uporabo. Preverjanje razmer na poti Razmere na terenu ter vreme je najzanesljiveje preveriti na internetu. Na spletu je nekaj forumov (zlasti foruma Planinske zveze Slovenije in spletne strani hribi.net), na katerih lahko najdemo vse, od ideje za turo do trenutnih razmer. In če ne najdemo, vprašajmo. Z vremenom, tudi z dolgoročnejšo napovedjo, nam postrežejo marsikje, glavni vir je seveda ARSO (Agencija Republike Slovenije za okolje). Med drugim nas seznanjajo tudi s posebno napovedjo za gorski svet. Če potrebujemo informacije o planinskih kočah, jih dobimo na spletni strani Planinske zveze Slovenije.

POHODNIŠTVO, ORIENTACIJA IN GPS Večina v vodniku opisanih tur poteka po markiranih poteh, zato osnovna orientacija ne bo težka. Glede poti, ki so označene pomanjkljivo (ali pa sploh ne), najdemo opozorila v opisu. Komur je še to premalo, bo našel ustrezne zemljevide oz. planinske karte navedene na koncu vsakega opisa ture. Z gotovostjo pa nas do cilja pripelje sprejemnik GPS. Uporaba satelitskega navigacijskega sistema GPS (Global Positioning System) za civilne namene je povzročila pravo revolucijo v orientaciji. Predvsem so je veseli amaterski pomorci in popotniki čez puščave, ki so morali doslej zaradi pomanjkanja oprijemljivih orientacijskih točk obvladati precej kompleksnejša opravila za določitev položaja. GPS nam pomaga pri orientaciji v labirintu mestnih ulic, pri kolesarjenju ali hoji po neznanih terenih in še marsikje. Satelitska navigacija temelji na satelitih, ki krožijo okoli Zemlje in s katerimi upravlja

15


obrambno ministrstvo ZDA. Sateliti oddajajo signale, ki jih sledi sprejemnik GPS in na podlagi teh izračuna svoj položaj. Po zaslugi uporabnikom prijaznih vmesnikov nam ni treba kaj dosti vedeti o zapletenih koordinat­ nih sistemih, geoidih, sferoidih ali elipsoidih. Opraviti imamo le s točkami (waypoint oz. WP v opisih tur), sledmi (tracks) in rutami (routes). Vsi sprejemniki GPS beležijo koordinate v koordinatnem sistemu WGS 84, ki se s širjenjem navigacije GPS uveljavlja kot univerzalni koordinatni sistem. Točka je točka v prostoru, katere koordinate poznamo (oz. jih pozna naš sprejemnik GPS). Običajno shranjujemo koordinate točk, ki imajo za našo orientacijo neki pomen. Sled je zapis poti. Če je sprejemnik GPS vključen, stalno odčitava točke, in če se gibljemo, s povezavo med točkami nastane sled (linija), ki se kaže na zemljevidu kot zapis naše poti. Ker GPS pri vsaki točki poleg koordinat zabeleži tudi nadmorsko višino in čas, ko je bila odčitana točka, nam računalniški programi za delo s podatki GPS prikažejo npr. hitrost gibanja, višinski diagram, skupne višine itn. Ruta je linija, ki jo dobimo, če povežemo posamezne znane točke. Točke in sledi lahko ustvarimo tudi sami na digitalnih zemljevidih, naloženih v računalnik, za kar potrebujemo ustrezno programsko opremo. Podatke GPS lahko shranimo na računalniku v obliki datotek. Ker različni proizvajalci uporabljajo vsak svoj zapis, shranjeni podatki niso uporabni za sprejemnike različnih proizvajalcev. Tu nam priskoči na pomoč univerzalni zapis GPX, ki ga prepoznavajo vsi sprejemniki in vsi računalniški programi za obdelavo podatkov GPS. Za pretvarjanje zapisov datotek lahko uporabimo program GPS Babel, ki si ga brezplačno naložimo s spleta. Čeprav je že sam sprejemnik GPS dovolj za odčitavanje točk in beleženje sledi, se njegova uporabnost zelo poveča, če imamo vanj naložen zemljevid. Za pohodniške potrebe bomo potrebovali topografsko karto. Pri pripravi tega vodnika sva avtorja uporabljala sprejemnik GPS Magellan, model Triton™500, ki je priročno majhen in lahek za pohodniško uporabo, s topografsko karto TopoSLO. Isto karto lahko naložimo tudi na računalnik s pomočjo brezplačnega programa Vantage Point za obdelavo podatkov GPS Magellan. Naložene sledi in točke nas tako rekoč nezmotljivo vodijo po

16


načrtovani poti. Zlasti nam bodo prišli prav na območjih, kjer so markacije pomanjkljive ali jih sploh ni, če nas ujame slabo vreme ali če smo iz kakršnega koli razloga zgrešili pot. Sistem satelitske navigacije nam bo še posebno dobro služil pri pohodniških podvigih, ko se odpravimo v brezpotni svet. Ko ugotovimo, da smo zašli, in ne vemo, kako naprej, se lahko po dotlej zabeleženi sledi po isti poti vrnemo na izhodišče. Prav tako bo GPS koristen, če nas preseneti oblačno vreme ali megla in se vidljivost zmanjša tako rekoč na nič, kar se v gorskem svetu ne zgodi tako poredko. Pozimi, ko poti in markacije izginejo pod snegom, nam lahko sled GPS pomaga slediti pravi smeri. Če smo v dvomih, kje se začenja naša pot, ali bi radi prišli na določen kraj, pa nismo prepričani, da ga bomo zlahka našli, lahko ustrezno točko poiščemo na zemljevidu in njene koordinate vnesemo v sprejemnik GPS ali pa si vrišemo točke celotne poti in v sprejemnik vnesemo sled oz. ruto. Seveda lahko točke in sledi izmenjujemo tudi z drugimi uporabniki. Na spletu je shranjeno že precej sledi tur po slovenskih gorah. Sledi in točke, ki so na voljo uporabnikom tega vodnika, so bile odčitane na pohodniških turah. Naknadno so bila popravljena izrazita odstopanja, odmiki od opisane poti in zbrisane točke, ki so se nabrale med daljšimi postanki. Na spletu (www.mladinska.com/cudovita-obzorja) so na voljo v formatu GPX. Sledi in točke naložimo v svoj sprejemnik GPS in se odpravimo na turo. Koristne spletne povezave Navigacijska GPS-oprema Magellan: www.navigator.si. Spletna stran podjetja Magellan, prenos programa Vantage Point: www.magellangps.com. Program za pretvorbo zapisov z GPS-podatki GPS Babel: www.gpsbabel.org. Topografski in satelitski zemljevid Slovenije na spletu z različnimi sloji uporabnih podatkov (med drugim tudi planinskih poti), ki omogoča tudi nalaganje GPS-podatkov: www.geopedia.si. Google Earth, satelitska slika zemeljskega površja, med drugim omogoča tudi nalaganje GPS-podatkov: earth.google.com.

17


Vrhovi do 1100 metrov

18


19


SOTINSKI BREG

Proti vrhu Sotinskega brega

Stolp na vrhu Kugla

1.1

• Orientacija: Pot je dobro opremljena

(418 m)

• Zemljevid: Pomurje (izletniška karta,

Goričko je najbolj severovzhodna slovenska pokrajina, ki jo s treh strani obdajata Avstrija in Madžarska. V tem gričevnatem svetu severnega Prekmurja ob meji z Avstrijo izstopata dva višinsko skoraj povsem poravnana vrhova. Najvišji je Sotinski breg (domačini vrh imenujejo tudi Kugla), le 2 m nižji pa Serdiški ali Rdeči breg. Med njima je vrezala ozko sotesko rečica Ledava, ki priteče iz Avstrije. Sotinski breg je najvišji vrh Prekmurja, zato ga domačini imenujejo tudi »Prekmurski Triglav«. Za razliko od drugih gričev, ki so zgrajeni iz terciarnih usedlin Panonskega morja, sta posebnosti Sotinskega in Serdiškega brega njuna geološka zgradba in kamninska sestava. Tu na površje prihajajo odporni paleo­ zojski glineni skrilavci, zato so reliefne oblike bolj strme in višje. Pri Sotini je tudi kamnolom permsko-karbonskih skrilavcev, ki poleg koristi prinaša tudi negativne vplive na okolje. V kam­nolomu, ki se razprostira na površini okoli 2 ha, so nahajališča zelenega in črnega filitona.

z oznakami, markacijami in kažipoti.

1 : 75.000); Krajinski park Goričko (turistična karta, 1 : 50.000)

• Zahtevnost: Pot je kratka, lahka

in povsem varna. Če se odpravimo tudi na sosednji Serdiški breg skozi sotesko Ledave, previdnost ni odveč.

• Letni čas: Vzpon je mogoč vse leto. • Izhodišče: parkirišče na začetku vasi v Sotini (250 m)

• Najvišja točka: Sotinski breg (418 m) • Višinska razlika: 168 m • Trajanje: poldnevni pohod (40 minut za vzpon, 30 minut za sestop)

• Ponudba: okrepčevalnici Valec in Šbüll v Sotini • Druge možnosti: pohod lahko začnemo v Kuzmi (1.30 h)

• Zanimivosti: Dajčev mlin in kamnolom permokarbonskih skrilavcev v Sotini

Pristop Z avtoceste med Mariborom in Mursko Soboto zavijemo v smeri proti Radencem, prečkamo Muro in pri Petanjcih zavijemo levo na sever proti obmejni Cankovi. Vožnjo nadaljujemo skozi idilične prekmurske vasi mimo Ledavskega jezera do Sotine. Avto parkiramo ob cesti na začetku vasi pri trgovini ali pred gostilno Valec. Če nam prija krajše ravninsko ogrevanje pred vzponom v hrib, avto pustimo že malo prej v Serdici in se proti Sotini odpravimo peš. Opis Z glavne ceste v smeri proti mejnemu prehodu Kuzma se v Sotini na levo odcepi cesta proti obmejnemu prehodu Sotina - Kalch. Tu začnemo pohod proti vrhu Kugla, kot ga radi imenujejo domačini. Po manj kot 100 m sledeč kažipotu zavijemo desno in kmalu zatem levo v hrib. Ta del Sotine se imenuje Perišev breg, ki mu po blagem vzpenjanju sledi Martinova graba. Vse skupaj je okoli 2 km dolg pohod med

20


hišami. Pri zadnji domačiji na desni strani zavijemo levo na kolovozno pot in skozi gozd proti vrhu. Še preden pridemo iz gozda, zagledamo na desni strani le streljaj oddaljeni stolp na vrhu Sotinskega brega. Povzpnemo se nanj in odpre se nam razgled po valoviti pokrajini goričanskih bregov. Lahko pa izberemo drugo, daljšo in bolj razgibano pot, če se v Sotini usmerimo naravnost mimo Dajčevega mlina proti mejnemu prehodu Sotina. Na koncu vasi, kjer se dolinica zoži v sotesko Ledave, je na desni strani kamnolom. Od tod po zahodnem pobočju na vrh Sotinskega brega vodi geološka pot, oprem­ ljena s 365 stopnicami. Po njej sredi februarja poteka tradicionalni Valentinov pohod.

oddajniku. Do tu se je iz doline mogoče pripeljati z avtom, zato se boste morebiti s kakšnim – in s »pohod­niki« v njem – tudi srečali. Ob ograji na levi strani se spustimo v dolino ter po nekaj minutah pridemo do prve hiše na desni strani, kjer sklenemo krožni del poti. Čaka nas le še vrnitev do izhodišča na začetku vasi, kjer smo pustili avto.

Razgled čez razgibano Goričko

Sestop Z zaobljenega vrha, ki je seveda v panonskem okolju »na oko« teže dolo­č­ ljiv, naredimo krajši krožni obhod vršnega območja Sotinskega brega. V tem primeru gremo po makadamski cesti ob meji z Avstrijo proti ograjenemu

21


1.2

LIMBARSKA GORA (773 m)

Cerkev sv. Valentina na Limbarski gori

22

Limbarska gora v Posavskem hribovju med Moravško dolino in Črnim grabnom je priljubljen cilj pohodnikov, med katerimi je tudi veliko romarjev. Na gori namreč stoji cerkev sv. Valetina, ki je bila sezidana leta 1667, v 18. stoletju pa povečana po načrtih znanega baročnega arhitekta Gregorja Mačka iz Ljubljane. Prvotno je na Limbarski gori stal grad, ki je bil v lasti grofov Lilenbergov. Grad, fevdalno rodbino in nato še goro so verjetno poimenovali po lilijah, ki so cvetele po njenih pobočjih. Posebnost romarske cerkve je zvonik, ki stoji samostojno, saj je prvot­no služil kot obrambni stolp. Čeprav se danes do vrha gore lahko pripeljemo z avtomobilom, pa njen pomen

• Orientacija: Pot je odlično markirana, malo več pozornosti je potrebno v spodnjem delu, potem ko prečkamo potok Radomljo.

• Zemljevid: Posavsko hribovje –

zahodni del: Menina, Ostrež, Kum (1 : 50.000); Moravče (turistična karta občine, 1 : 25.000)

• Zahtevnost: Pot je nezahtevna. • Letni čas: Pohod je mogoč vse leto; v mokrem ali pomrznjenem terenu je potrebna previdnost.

• Izhodišče: Negastrn nad Krašnjo (480 m)

• Najvišja točka: Limbarska gora (773 m)

• Višinska razlika: 293 m • Trajanje: poldnevni izlet (1 h za vzpon, 45 minut za sestop)

• Ponudba: Gostišče Urankar na Limbarski gori

• Druge možnosti: Na Limbarsko goro se lahko vzpnemo tudi iz Moravč (1.30 h), Blagovice (1.30 h), zaselka Vinje pri Moravčah (1 h).

• Zanimivosti: cerkev sv. Valentina na Limbarski gori


za pohodnike ni nič manjši, saj se nanjo lahko povzpnemo z vseh strani. Res je pravih romarjev veliko manj kot nekoč, so jih pa nadomestili ljubitelji čistega zraka in ohranjene narave. Bolj kot praznovanje ob godu sv. Valentina (14. februarja), je med obiskovalci priljubljen pohod Po nagelj na Limbarsko goro. Prvič so ga organizirali leta 1989 člani ŠD Krašnja, naslednje leto so jim priskočili na pomoč taborniki iz Moravč, leta 1995 pa Društvo krajanov Limbarske gore. Na žalost člani prvih dveh skupin, ki so bili pobudniki in idejni ustanovitelji pohoda, danes niso več med prireditelji. Ostala pa je tradicija, da nagelj prejme vsaka obiskovalka, ki med 8. in 25. marcem, torej praznikoma posvečenima ženam in materam, prispe na goro.

Če pohodnikom primanjkuje časa ali pa se želijo izogniti hrupu tovornjakov z avtoceste, priporočamo, da se do bližine kamnoloma pripeljejo z avtomobilom. V tem primeru vožnjo nadaljujemo skozi Krašnjo in še v isti ravnini zavijemo desno na nadvoz čez avtocesto proti vasi Negastrn. Po približno kilometru vožnje pripeljemo do razcepa, kjer zavijemo levo na makadamsko cesto in parkiramo. Po 100 m pridemo do kamnoloma oz. peskokopa in se po njegovi levi strani vzpenjamo v hrib. Tu nas pričaka kratek, a dokaj strm in vijugast odsek poti, ki se že skoraj zravna do križišča s smerjo iz Vinj. Tu zavijemo levo in se po gozd­ nih poteh zahodnih pobočij gore počasi vzpenjamo do velikega travnika. Na njegovem zgornjem robu se pridruži pot z leve strani iz vasi Žirovše. Sledi še kratek skalnat odsek poti skozi gozd mimo velike vrtače na levi in že smo pri asfaltirani cesti. Od tu je že dobro viden le nekaj sto metrov oddaljeni vrh s cerkvijo in mogočen oddajnik levo od nje.

Sveti Valentin v zunanjem oltarju cerkve

Pristop Ne glede na to, ali prihajamo iz gorenjske ali štajerske smeri, z avtoceste Ljubljana–Celje zapeljemo v Lukovici pri Domžalah. Nato po vzporedni »stari« magistralki peljemo proti vzhodu do Krašnje, kjer na nasprotni strani glavnega križišča parkiramo. Tam je Sestop tudi tabla, ki nas usmeri na pot proti Zaradi prepletenosti številnih smeri poti in cest je najbolje, da se vrnemo Limbarski gori. po isti poti. Opis Na goro se odpravimo po kolovozu proti avtocesti; ko se ji približamo, se obrnemo na levo proti vzhodu. Po približno 200 m pridemo do podvoza, kjer preidemo na drugo stran avtoceste. Med avtocesto in potokom Radomljo nadaljujemo pot proti vzhodu do lesene brvi, jo prečkamo in se kmalu zatem obrnemo desno v hrib. Po krajšem vzponu pridemo do asfaltirane ceste, ki jo prečkamo pri tabli z oznako začetka občine Lukovica. Zlagoma se vzpenjamo skozi gozd in po nekaj minutah prispemo do makadamske ceste pri kamnolomu.

23


1.3

VELIKO KOZJE

Pod vrhom nas pot vodi skozi bukov gozd

Pogled na Veliko Kozje s Kopitnika

24

(993 m)

Veliko Kozje je z gozdom prekrit vrh, ki se mogočno dviga nad ozko dolino reke Save severovzhodno od Zidanega Mosta. Iz triasnega apnenca zgrajeni hrib je bližnji sosed Lisce na vzhodu in Kopitnika na zahodu. Veliko Kozje in Kopitnik imata enako kamninsko zgradbo ter zato tudi skoraj zrcalno zunanjo podobo. Med njiju je Savinja vrezala ozko dolino in se skozi litijsko antiklinalo prebila do sotočja s Savo pri Zidanem Mostu. Iz obeh že skoraj pravih gora štrlijo veliki beli skalni rog­lji iz odpornega apnenca, s katerih je prekrasen razgled. Skupne posebnosti se kažejo tudi v barvitosti pomladnega in zgodnjepoletnega cvetja. Med zavarovanimi rastlinami sta znana zlasti avrikelj in cluzijev svišč.

• Orientacija: Ob obilici kažipotov,

markacij in napisov je orientacija zelo preprosta.

• Zemljevid: Posavsko hribovje –

zahodni del: Menina, Ostrež, Kum (1 : 50.000); Celjska kotlina (izletniška karta, 1 : 50.000)

• Zahtevnost: Pot je večinoma lahka, večja pazljivost je potrebna le na strmejših odsekih.

• Letni čas: Primerno v vseh letnih obdobjih, razen v visokem snegu ali hudi zmrzali.

• Izhodišče: parkirišče nad vasjo Obrežje pri Zidanem Mostu (271 m)

• Najvišja točka: Veliko Kozje (993 m) • Višinska razlika: 722 m • Trajanje: poldnevni pohod (2.30 h za vzpon, 1.30 h za sestop)

• Ponudba: Gašperjeva koča pod Velikim Kozjem (436 m)

• Druge možnosti: Na vrh se lahko vzpnemo tudi iz Gračnice (2.30 h) ali iz Radeč (2.30 h).

• Zanimivosti: kamniti cestni most čez

Savinjo in dvorec Širje v Zidanem Mostu


Pristop Do Zidanega Mosta se pripeljemo iz treh različnih smeri. Iz Ljubljane po zasavski cesti skozi Litijo mimo Trbovelj in Hrastnika, iz Celja skozi Laško in Rimske Toplice ter iz Krškega mimo Sevnice in Radeč. Ker je Zidani Most znano železniško križišče, se do tu lahko pripeljemo tudi z vlakom, saj so z omenjenimi kraji pogoste povezave. V tem primeru vzpon na Veliko Kozje začnemo že v Zidanem Mostu, kjer se markirana pot tudi začne. Prihod z avtomobilom pa nam omogoča, da se izognemo ravninskemu delu pohoda. Po prihodu iz celjske ali ljub­ljanske smeri prečkamo most čez Savinjo in takoj za tem zavijemo levo na ozko cesto. Tik ob cesti na desni strani opazimo napis Gašperjeva koča s puščico in markacijo. Iz smeri Radeč peljemo z glavne na stransko cesto naravnost, namesto da bi zavili levo na most. Po ozki cesti ob Savinji peljemo dober kilometer naprej do parkirišča, ki je tik pred železniškim prehodom na levi strani. Lahko pa vožnjo podaljšamo za kilometer in pol do parkirišča ob spodnji postaji smučarske vlečnice nad vasjo Obrežje pri Zidanem Mostu. Pozorni moramo biti na napisa Gašperjeva koča, ki nas na dveh razcepih usmerjata desno navzgor.

bena. Še preden po njem nadaljujemo vzpon, se z izpostavljene skale razgledamo po dolini Savinje in vrhovih Posavskega hribovja nad njo. Po dobro nadelani in uhojeni poti se po grebenu strmo vzpenjamo skoraj povsem naravnost, do vznožja prepadnih sten Velikega Kozjega. Tu steza zavije na desno pod vznožje sten in jih obide, nato pa se po strmem pobočju z nekaj serpentinami dvigne do sedla, kjer je razpot­ je. Desni odcep vodi proti Radečam in Lovrencu, levi pa se nadaljuje proti vrhu, do koder je še pol ure hoje. Sprva se steza strmo vzpenja skozi bukov gozd, nato pa se v drugi polovici precej zravna. Ko prispemo do slemena, se napotimo na desno, kjer je glavni vrh Velikega Kozjega. Ker je vrh zaradi poraščenosti nerazgleden, se večina pohodnikov obrne na levo proti robu najvišje skalne strmine (931 m), od koder je veličasten razgled. Tu sta tudi skrinjici z vpisno knjigo in žigom.

Opis Od manjšega parkirišča ob smučarski koči se po dokaj strmi cesti ob smučišču na levi strani odpravimo proti Gašperjevi koči. Cesta se do koče vzpenja večinoma naravnost, le po prehodu v gozd ob vodnem zbiralniku ima dvojni ovinek. Čeprav še vedno obstaja stara vzporedna steza po gozdu, večina planincev do koče prispe po cesti. Že po nekaj metrih nad Gašperjevo kočo (436 m) nas smerokaz iz grape usmeri na levo, kjer se po ozki gozdni ste- Sestop zi prečno vzpnemo do stranskega gre- Vrnemo se po poti vzpona.

Nad Gašperjevo kočo se pot vije po strmem severnem pobočju

25


1.4

STENE SV. ANE

(963 m)

• Orientacija: Poti so dobro označene; več pozornosti je potrebne na razpotjih, saj so že sicer redke oznake večinoma tudi precej zbledele.

• Zemljevid: Dobrepolje (karta občine,

Cerkev sv. Ane na Mali gori

Stene Sv. Ane nudijo čudovit razgled na Struško dolino

26

Mala gora je 25 km dolgo in do 2,5 km široko sleme, ki leži na vzhodnem robu visokega dinarskega sveta. Zahodna pobočja Male gore se blago spuščajo proti Velikolaški pokrajini in Ribniškemu polju, bolj strma vzhodna pa v dob­repoljsko-struško kraško polje. Iz valovitega slemena izstopajo posamezni vrhovi, ki jih povezuje ribniška naravoslovna pot. Od severa proti jugu so nanizani: Kamni vrh (783 m), Grmada (887 m), Petelinjek (877 m), Ogorelec (910 m), Špičnik (926 m), Stene Sv. Ane (963 m), Špičasti vrh (893 m) in Črni vrh (961 m). Stene Sv. Ane so najvišji vrh Male gore, na katerem je postavljena triangulacijska piramida. Ker razgleda z vrha zaradi poraščenosti nismo deležni, se po stezi, ki vodi proti Grmadi, pomaknemo še nekaj 10 m proti severu do prepadne stene. Pred nami se odpre čudovit razgled na

1 : 25.000); Ribniška dolina (turistična karta, 1 : 50.000)

• Zahtevnost: Pot je nezahtevna. Ker poti do Sten Sv. Ane potekajo na območju, kjer je naravno življenjsko okolje rjavega medveda, je priporočljivo, da se pohoda lotimo v družbi, saj s pogovorom opozarjamo na svojo navzočnost, pred katero se živali večinoma umaknejo.

• Letni čas: Pot je primerna v vseh letnih časih, razen v visokem snegu.

• Izhodišče: parkirišče v naselju Pri CerkviStruge (416 m) ali v Podtaboru (415 m)

• Najvišja točka: Stene Sv. Ane (963 m) • Višinska razlika: 548 m • Trajanje: poldnevni pohod (1.50 h za

vzpon, 1.30 h za sestop): izhodišče– Stene Sv. Ane: 1.30 h; Stene Sv. Ane–planinski dom in cerkev sv. Ane: 20 minut; cerkev sv. Ane–izhodišče: 1.30 h

• Ponudba: Planinska koča pri sv. Ani na Mali gori (910 m)

• Druge možnosti: Na vrh se lahko

vzpnemo iz Ribnice mimo kmetije Seljan (1.30 h).

• Zanimivosti: Podtaborska jama, cerkev sv. Ane


Struško dolino, Suho krajino in Kočev­ ski Rog na jugu. Na drugi južni strani, odprti proti Ribnici, je stara cerkev sv. Ane, ki je bila v urbarju omenjena že leta 1576. Nedaleč od nje stoji tudi planinska koča, ki so jo zgradili okrog leta 1850 na temeljih nekdanjega kmečkega doma družine Blatnik. Večina obiskovalcev Sv. Ane se nanjo pripelje ali povzpne iz Ribnice, vendar je zelo zanimiva in med domačini priljubljena pot iz struške strani iz vasi Podtabor.

Pristop Severovzhodno od Male gore je v dinarski smeri razvlečeno eno izmed manjših slovenskih kraških polj, Dob­ repolje. Sestavljeno je iz Ponikovske na severu, Dobrepoljske v sredini in Struške doline na jugu. Do izhodišča v vasi Podtabor v Struški dolini se pripeljemo iz Ljubljane mimo Škofljice do Rašice, kjer zavijemo levo proti Ponik­ vam in nato skozi dobrepoljske vasi do Struške doline. Dobrepolje je s severa dosegljivo tudi po cesti iz Grosuplja ali z vzhoda iz smeri Zvirč v Suhi krajini. Ko pripeljemo do Struške doline, avto parkiramo na parkirnem prostoru pred cerkvijo sv. Avguština v naselju Pri Cerkvi-Struge. Od tod nas čaka slab kilometer ravninske ceste proti vznožju Male gore do vasi Podtabor, kjer začnemo vzpon.

dne ceste, ki Struško dolino povezuje z vrhovi Male gore, jo prečkamo in se takoj zatem usmerimo na desno. Po nekaj sto metrih se gozdni kolovoz razcepi v tri poti, izmed katerih izberemo srednjo, ki vodi naravnost navkreber. Približno na polovici strmine bomo ponovno prišli do ceste, kjer se obrnemo na levo in po 50 m dolgem odseku hoje po njej zavijemo desno v gozd. Steza preide v gozdni kolovoz, ki se v dolgem loku obrne na desno ter se med veličastnimi jelkami in bukvami poševno vzpenja do roba. Tu na bukvi opazimo puščico, ki nas usmeri levo na stezo, po kateri že po nekaj metrih pridemo na krožno pot po vršnem delu Sv. Ane. Če se obrnemo na desno, najprej stopamo prek jase z lovsko opazovalnico na levi ter se nato po kratki strmini povzpnemo do vrha s piramido in do sten. Če gremo na razpotju naravnost, pridemo najprej do cerkve sv. Ane in planinske koče ter se nato v obratni smeri (opisani v prejšnjem stavku), povzpnemo do Sten Sv. Ane.

Na Stenah Sv. Ane je postavljena triangulacijska piramida

Sestop Ko opravimo krožni obhod vršnega območja z vsemi zanimivostmi, se po poti pristopa vrnemo v dolino.

Opis Pri prvih hišah v zaselku Podtabor zavijemo na levo in nato naravnost mimo moderne žage na desni strani. Pri zad­ njih skladovnicah zloženega lesa se obrnemo desno in nadaljujemo dobrih 100 m do manjšega gospodarskega poslopja, kjer na njegovem kamnitem vogalu opazimo prvi dve markaciji. Le nekaj metrov naprej, ko se konča asfalt, zavijemo ostro na levo na kolovozno pot in mimo zadnje hiše (Podtabor 13) proti gozdu. Ko pridemo do goz-

27


1.5

SV. DUH NA OSTREM VRHU (903 m)

Tik pred ciljem – Sv. Duh

28

Kozjak, mejno hribovje med Avstrijo in Slovenijo, skupaj s Pohorjem in Strojno na jugovzhodu zaključuje lok Centralnih Alp. Za razgibano prizorišče skrbijo številni potoki, ki se po neprepustni podlagi stekajo proti Dravi in na poti dolbejo globoke grape in doline. Do razloženega naselja Sveti Duh na Ostrem Vrhu se lahko pripeljemo z avtom po asfaltni cesti iz Selnice ob Dravi. Tu opisana pot pa nas pripelje do vzpetine Sv. Duh prav iz doline Drave po markirani pešpoti. Na asfaltno cesto stopimo šele tik pred ciljem, vmes pa nas čaka prijetno pohajkovanje po slemenu med Zgornjim in Spodnjim Bočem, nekaj razglednih točk ter neizogibna hoja po makadamu, kjer promet ni ravno živahen.

• Orientacija: Začetek poti je dobro

markiran, pozneje pa markacij zmanjka, vendar poti ni težko slediti, ker se držimo glavne makadamske ceste. Pozorni moramo biti za Javorovim vrhom, kjer moramo pred Grušnikovo domačijo zaviti z makadamske ceste levo čez travnik proti gozdnatemu slemenu. Odcep ni označen. Na markacije bomo naleteli šele na začetku slemena onkraj travnika. Od tu naprej je do cilja dovolj markacij in kažipotov.

• Zemljevid: Pohorje (1 : 50.000) • Zahtevnost: Pot je nezahtevna. • Letni čas: Vzpon je mogoč vse leto. • Izhodišče: Selnica ob Dravi (350 m) • Najvišja točka: Sv. Duh z višino

903 m ni najvišja točka, saj se na poti približamo Kolarjevemu vrhu (985 m).

• Višinska razlika: 635 m • Trajanje: poldnevni pohod (3.30 h za vzpon, 2 h za spust)

• Ponudba: gostilna Heric, počitniška hiša Toplak

• Zanimivosti: romarska cerkev sv. Duha z renesančno-baročno notranjščino


Dostop Peljemo se po glavni cesti iz Maribora proti Dravogradu do Selnice ob Dravi. V Selnici zavijemo desno v semaforiziranem križišču pri osnovni šoli. Peljemo mimo šole in skozi naselje sledimo kažipotom za Sveti Duh na Ostrem Vrhu, ki nas usmerjajo po asfaltni cesti navzgor do začetka makadama. Tu lahko najdemo prostor za parkiranje. Opis Po makadamski cesti nadaljujemo pot okoli ovinka, nato nas markacije usmerijo desno na ožji makadam mimo klopce in ograjene kapelice. Strmo se dvigujemo med posameznimi hišami sredi vinogradov in sadovnjakov. Sledimo kažipotu, ki nas z makadamske ceste usmeri ostro desno na širok zatravljen kolovoz, ki se pozneje spet priključi na makadamsko cesto. Ta nas pripelje do osamljene kmetije z nekaj odvezanimi psi v ne najboljši kondi-

Ob cerkvi sv. Primoža stoji kapelica sv. Avguština

ciji. Gremo naravnost mimo kmetije navzgor v gozd. Širok kolovoz je speljan po vrhu slemena. Pri lovski opazovalnici se odpre razgled proti Mariboru. Ko pridemo iz gozda, se kolovoz

Usmerimo se levo proti gozdnemu slemenu

29


Pohodniški vodnik z dodatno GPS-orientacijo  ohodniški vodnik predstavlja 90 vzponov P na najbolj razgledne vrhove Slovenije od najnižjega Sabotina, ki se s 609 m dviguje na zahodu Slovenije, do najvišjega Triglava v osrčju Julijskih Alp.  a predstavljenih pohodniških turah se lahko N povzpnete na vršace alpskega visokogorja, se nadihate v strminah predalpskega hribovja, jo mahnete čez vinorodne panonske gorice ali skrivnostne primorske pokrajine.  sako pohodniško turo predstavljajo fotografije V in opisi poti s podatki o dostopu in sestopu ter drugimi informacijami, kartografski izsek pa prikazuje osnovni potek izbrane poti.

Čudovita obzorja Slovenije

Čudovita obzorja Slovenije

Uroš Sever Franci Novak

Čudovita obzorja Slovenije Pohodniški vodnik z dodatno GPS-orientacijo

 igitalizirani podatki v obliki GPS-sledi in točk D o vseh opisanih turah so na voljo na spletni strani www.mladinska.com/cudovita-obzorja.  pisane pohodniške ture so primerne za O kondicijsko različno pripravljene pohodnike, z zanesljivo orientacijo in kleno voljo pa bo vaš korak še toliko bolj varen!

29,95 €

CUDOVITA OBZORJA SLOVENIJE oprema 1izd 2011.indd 1

3/3/11 12:37 PM

Cudovita obzorja Slovenije  

Pohodniški vodnik predstavlja 90 vzponov na najbolj razgledne vrhove Slovenije od najnižjega Sabotina, ki se s 609 m dviguje na zahodu Slove...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you