__MAIN_TEXT__
feature-image

Page 84

84 Zdravniki v prostem času Revija ISIS December 2015

Tretji dan je oma Minca pregovorila doktorico Urško P. Metković, da ji je napisala odpustnico. Ko je oma odhajala, ji je dolgo stresala roko in ji govorila, da se bo za prijaznost revanširala. – Povejte mi samo eno stvar, kateri priimek je vaš pravi, Pekle ali Metković? Ko je odhajala, se je za njo še vedno vlekel dolg vzdih. Omo je pred bolnico čakal manjši kombi. – Gospod Gopti, kako sem vesela, da me boste spet peljali. – Samo tokrat ne bo na letališče, samo domov. Za vas bom naredil izjemo, privatno, po službi. – He, he, saj se vam bom revanširala, tako kot zadnjič. Sedla je zraven njega in zaloputnila vrata. Zvok je bil obema čuden. – A ste si gospa priprli srajco za vrata? Oma je posmrknila. – Ne srajce, kožo. Potem sta se tiho peljala, oma je razmišljala, da se je v zadnjih letih z njo vseeno zgodila neka neopazna,

tiha sprememba, sedaj ji je še koža prevelika, kosti so se postarale, žile pa so ostale v otroški dobi. Kako naj se sedaj zmeni znotraj sebe, da bo veljal en zakon in eno pravilo za vse? Ko sta prišla v Loznico, sta izstopila in se napotila v drvarnico. Gospod Gopti (celo na avtu je imel napisan svoj priimek) je kavalirsko prestavil šest zabojev z drvmi in za njimi odklenil lesena vrata. Oba sta se blaženo umirila. Pred njima je stal kotel za žganjekuho, lepo prikrit pred državo in davkarijo, in ob steni so ležale zložene steklenice njegovega pridelka. Lepa rumena starana slivovica se je žlahtno pretakala po steklovini, kot bi se zavedala svoje etilične kvalitete. Gospod Gopti je drhteč vzel v roko steklenko in jo podržal proti svetlobi. – Božanski nektar, je dahnil pobožno kot molitev, mehkoba slive, vonj lesa, barva jesenskega sonca in učinek blaženosti. Smem vzeti dve? – Kot sva se dogovorila. Ali je kaj trden most?

– Kakor kamen kost. – Strela naj tistega zadene… – …ki to skrivnost odklene. Gospod Gopti je položil kazalec čez usta, stisnil steklenici pod suknjič in se tiho izmuznil. Dan pred božičem je sestra Judita stikala po hodniku za doktorico Urško P. Metković. Našla jo je pri administratorki in ji na hitro vrgla čez ramo, da je v njeno sobo postavila majhen paket. Nek pacient ga je pustil pred vrati oddelka. Zdravnica je začudeno dvignila obrvi, skomignila in narekovala dalje. Ko je odbilo dve, je sedla v sobo in vrgla noge na mizo. Paket je stal ob robu, na njem je bilo z nekoliko okornimi črkami napisano Zdravnica Urška. Odprla je karton in v njem sta bili dve steklenici, zaviti v papir. Na prvi je pisalo Dr. Urška Pekle in na drugi Dr. Urška Metković. Zahehetala se je, raztrgala ovoj in se zagledala v steklo. Na njem je bila majhna nalepka: Omin Šnops.

Literarno kolesarjenje 2015 (in prikazen)

Marjan Kordaš, Ljubljana marjan.kordas@mf.uni-lj.si

»Izmisliti si boš moral kaj novega, sicer boš začel svoje bralce dolgočasiti,« je rekla Nejka. Zdi se, da dandanes prikazni ni več. V svojem otroštvu pa sem bil o tem dobro poučen. Tako bralcu predlagam, naj prebere dve klasični deli o prikazni: najprej novelo Pikova dama (A. S. Puškin), nato pa povest Vij (iz zbirke Ukrajinske povesti N. V. Gogolja). To povest sem bral kot 12-letni mulc in dobesedno medlel od groze. Prikazen, omenjena v naslovu zgoraj, je torej ena od novosti, skla-

dno s predlogom osebe zgoraj. In kot bralec lahko sklepa po orisih spodaj, se knjige še vedno kopičijo po njenem vzorcu, ki sem ga že opisal; tudi skladovnice so podobne, visoke po 1 m in zložene nestabilno, tako da so večje knjige navadno pri vrhu. A vedno najdem kaj novega in do kraja nepričakovanega. Na primer doslej sem v svojih zapisih že večkrat omenil posebnost erotične zveze Pierra Abélarda (Petrus Abelardus, 1079– 1142; bil je menda najostrejši mislec ter najbolj pogumen teolog 12. stoletja) in Héloise d’Argenteuil (1101–

1162; bila je menda najbolj izobražena ženska visokega srednjega veka). In tako se je sredi tega pisanja pred mano znašla knjižica z naslovom Iz pisem Abelarda in Heloize. Prepovedani sad. Nisem vedel, da so njuna pisma ohranjena. A vredno je citirati Abelardov zapis, zakaj se je zaljubil v Heloizo: Tedaj je v Parizu živelo mlado dekle po imenu Heloiza, nečakinja Fulberta, enega od kanonikov, ki jo je tako ljubil, da je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi izboljšal njeno poučenost v slov­ stvu. Po videzi se ni uvrščala med zadnje, medtem ko je bila po svoji učenosti najboljša. Dar za slovstvo

Profile for Gooya

Glasilo Zdravniške zbornice Slovenija December 2015, številka 12  

Glasilo Zdravniške zbornice Slovenija December 2015, številka 12  

Profile for gooya
Advertisement

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded