V SPOMIN
Prof. dr. Pavle Jezeršek, dr. med. (1930–2014) Jure Dobovišek, Rok Accetto Rodil se je 10. 2. 1930 v Ljubljani. Klasično gimnazijo in MF je obiskoval v Ljubljani, kjer je leta 1954 diplomiral. Kot zdravnik splošne medicine je deset let delal v ZD Ljubljana Šiška. Po končani specializaciji iz interne medicine in opravljenem specialističnem izpitu leta 1968 se je zaposlil na Interni kliniki v Ljubljani, na oddelku za nefrologijo in dializo. Leta 1975 je dosegel doktorat medicinskih znanosti in bil istega leta izvoljen v naziv docenta interne medicine. Leta 1982 je bil izvoljen v naziv izrednega profesorja interne medicine in leta 1987 imenovan za rednega profesorja za interno medicino. Od predsedstva Združenja nefrologov Jugoslavije je dobil diplomo in naziv internist nefrolog. Bil je predsednik razširjenega strokovnega kolegija internističnih strok, član fakultetnega sveta MF, član strokovnega sveta Izobraževalne skupnosti za zdravstveno usmeritev. Od leta 1989 do upokojitve je bil predsednik komisije za doktorate pri MF in član komisije za razvoj fakultete. V letih od 1987 do 1996 je bil mentor trem doktorandom, devetim magistrandom in pri šestih delih študentov MF za Prešernovo nagrado. Leta 1990 je prejel odličje za pionirsko delo pri hemodializi in transplantaciji ledvic.
Leta 1978 je zapustil Interno kliniko na Zaloški cesti in prišel na Interno kliniko Bolnice dr. Petra Držaja. Ideja o usmerjenem ukvarjanju z arterijsko hipertenzijo se je v bolnišnici dr. Petra Držaja udejanjala že nekaj let prej, pravi zagon pa ji je dal njegov prihod. To se je pokazalo še isto leto s timskima nastopoma na mednarodnem simpoziju o esencialni hipertenziji v Hercegnovem in na 20. Tavčarjevih dnevih. Leta 1982 je bila v okviru Interne klinike v bolnišnici dr. Petra Držaja ustanovljena Klinika za hipertenzijo in postal je njen prvi predstojnik. Odkar je bil predstojnik Klinike za hipertenzijo, je večino svojega dela posvetil raziskovanju in delu na področju arterijske hipertenzije in bil član delovne skupine SZO za oceno zdravljenja arterijske hipertenzije. Raziskovalno dejavnost je usmeril predvsem v diagnostiko renovaskularne hipertenzije. Hkrati s sodelavci je dobil nagrado Mestnega komiteja Sindikatov Slovenije za inovativno dejavnost. Zadnje njegovo obsežno raziskovalno delo je bila prva epidemiološka študija o arterijski hipertenziji v Sloveniji, ki je nastajala pod okriljem Svetovne zdravstvene organizacije kot mednarodni projekt. Leta 1986 je bil urednik prve izdaje Arterijske hipertenzije in leto kasneje druge dopolnjene izdaje. Leta 1986 je Klinika uvedla Dan arterijske hipertenzije, na katerih je pod njegovim vodstvom potekalo izobraževanje zdravnikov splošne medicine o tej tematiki. Do leta 1991 so bili vsako leto, potem pa je to prevzela novonastala Sekcija za arterijsko hipertenzijo Slovenskega zdravniškega društva.
Njegov širok pogled na razvoj stroke in posameznikov se je udejanjil z vzpodbujanjem posameznikov pri iskanju strokovnih stikov s strokovnjaki preko naših meja. Podpiral je samoiniciativnost »svojih« zdravnikov in kar trije zdravniki so se izmenjaje izobraževali na Medicinski fakulteti v Ann Arborju (Michigan, ZDA) pri prof. Juliusu, ki je imal že takrat velik mednarodni ugled. Leta 1990 je vzpostavil stik s prof. dr. Ameryjem iz centra za hipertenzijo v Leuvenu in prof. dr. Birkenhägerjem iz
Rotterdama, čemur je naslednje leto sledila vključitev v raziskavo Syst-Eur (evropska raziskava o sistolični hipertenziji pri starejših) kot prve ustanove izven Zahodne Evrope in Izraela. Utrta je bila tudi pot za stalen strokovni stik s centrom v Leuvenu.
Zlasti v letih od 1985 do 1989 je bil prof. Jezeršek z zdravniki klinike zelo aktiven tako na strokovnih sestankih jugoslovanskih združenj za nefrologijo in kardiologijo kot na strokovnih sestankih in v delovni skupini za hipertenzijo Združenja kardiologov Jugoslavije.
S 1. majem 1990 je nepričakovano odšel v invalidski pokoj. Bili smo presenečeni, čeprav smo vedeli, da ni med najbolj zdravimi. Kljub temu je po upokojitvi več let sodeloval na strokovnih sestankih Sekcije za hipertenzijo, vodil nekatere raziskovalne projekte, bil mentor in bil vedno pripravljen deliti svoje strokovno znanje, ki ga je tudi v pokoju izpopolnjeval. Bil je član uredniškega odbora in aktivni sodelavec pri nastajanju Slovenskega medicinskega slovarja ter leta 1992 sourednik (skupaj s prim. dr. Juretom Doboviškom, dr. med.) 3. izdaje Arterijske hipertenzije. V času njegovega vodenja Klinike za hipertenzijo so bile uvedene v prakso številne nove metode: biopsija ledvic, kateterizacije desnega srca po Swanu in Ganzu, dolačanje minutnega volumna srca s termodilucijo, začasna endovenozna stimulacija srca, umetna ventilacija, 24-urno neinvazivno merjenje krvnega tlaka, invazivno merjenje krvnega tlaka, ehokardiografija …
Te naštete dejavnosti prof. Jezerška se zdijo v primerjavi z njegovim strokovnim delom ob bolniški postelji in pedagoškem delu manj pomembne. Imel je neverjeten in nesporen strokovni ugled. Njegove vizite na kliniki so bile velika šola interne medicine za nas vse. Čeprav je bil usmerjen v nefrologijo, je bil po mnenju kar lepega števila tistih, ki smo poznali stanje v Ljubljani, zadnji ljubljanski internist, ki je za tisti čas ustrezno obvladoval tudi druge subspecialnosti interne medicine. Kot pedagog je bil izvrsten. Študenti medicine in specializanti so se »lepili« nanj. Bil je mentor več doktorandov in magistrandov, kot tudi specializantov interne medicine in študentov medicine. Veliko je potoval po Sloveniji in imel številna izobraževalna predavanja v področnih zdravniških društvih. Lahko rečemo, da brez prof. Pavleta Jezerška najbrž ne bi bilo Klinike za hipertenzijo. Največje breme za uveljavitev nove klinike v takratnem UKC in slovenskem prostorju je uspešno nosil prav njen prvi predstojnik. Naslednikom je bilo v tem pogledu že lažje. Vedno nam bo ostal v spominu. E-naslov: rok.accetto@kclj.si Revija ISIS - December 2014
12 strokovne publicacije SPOMIN.indd 67
67
21.11.2014 14:04:17