Zavodnik
Modus operandi Marko Pokorn Vsak človek ima svoj modus operandi, ki ga zaznamuje. Gre za opis navad in lastnosti ter metod delovanja posameznika. Jaz si domišljam, da je moj modus operandi prijaznost, čeprav se doma s tem ne strinjajo v celoti. Modus operandi kot terminus technicus se največkrat uporablja v kriminologiji, saj označuje način delovanja kriminalcev, ki se jih po njihovih delih lahko prepozna. Na primer, modus operandi Metoda Trobca je bilo sežiganje žrtev v krušni peči. A pojdimo raje nazaj k prijaznosti, ki je ob strokovnosti ključna pri odnosu med bolnikom in zdravnikom.
V drugem letniku medicine sem imel vnetje slepiča s perforacijo, peritonitisom in ileusom. Dohtarski otrok pač, pri njih se vse zakomplicira. V tednu dni bivanja v bolnišnici sem izgubil 7 kilogramov (takrat je bilo to še nezaželeno), pobliže spoznal nazogastrično sondo, klizmo, parenteralno terapijo, edinole urinskemu katetru se mi je uspelo izogniti. Vse se je lepo razpletlo, saj je bil operaterjev modus operandi brezhiben, celotno izkušnjo pa sem vzel kot dodaten predmet študija medicine. Ne bi bilo slabo, če bi medicinska fakulteta v reformi bolonjskega študija uvedla predmet »Bolnikovo doživljanje bolezni in vsega v zvezi z njo«. Na vajah bi medicinci na lastni koži (in sluznicah) izkusili občutke, ki spremljajo bivanje v bolnišnici, še posebej dojemanje diagnostičnoterapevtskih postopkov. Če iz lastne izkušnje veš, kako neprijeten je določen poseg, boš temeljito pretehtal, ali ga bolnik res potrebuje. Zase lahko rečem, da me je izkušnja bolezni in bivanja v bolnišnici naredila bolj dojemljivega za bolnikove težave, tako kot me je izkušnja starševstva naredila bolj dojemljivega tako za težave bolnih otrok kot njihovih staršev.
Biti v bolnišnici ni dobro, če si pa povrh vsega še bolan, toliko slabše. V vročih poletnih mesecih se tega na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja še kako zavemo, tako zdravniki, ki tam delamo, kot bolniki, ki so nam zaupani v obravnavo. Posebej bolniki z vročinskimi stanji zelo hitro ugotovijo, da naša Klinika nima klime. Čeprav je modus operandi zaposlenih poleg strokovnosti prijaznost in to rešuje klimo kot vzdušje, pa omenjeno klimo vzdušja ves čas najeda odsotnost klimatskih naprav z visokimi temperaturami in vlažnostjo.
In tukaj nam pri dojemljivosti za težave bolnikov delodajalec še dodatno priskoči na pomoč. Zelo dobro lahko razumem bolnika z vročino, ki mora ležati v prenatrpani sobi s še nekaj sotrpini pri 31 stopinjah Celzija ob devetih zvečer, saj sem sam zavoljo zahtev mednarodne akreditacije (ki smo jo opravili pred nekaj meseci) obsojen na nošenje kompletne uniforme z zapetim jopičem in zaprtimi čevlji. Jopič je zavoljo boljšega razumevanja bolnika sestavljen iz (deklariranih) 35 odstotkov sintetike, subjektivni občutek je, da je delež plastike še za kakšen odstotek višji. Bogvaruj, da bi imel na nogah japonke ali da bi bil samo v majici. Edini odpustek je, da imaš jopič lahko 98
odpet, če le majica ni potiskana, tako da gre večina perspiracije preko pazduh ali po grabenčku posteroinferiorno. A prepoteni obraz zdravnika je nasmejan, saj smo evropsko kredibilni (izraz kredibilen v tem pomenu izpeljujem kot skovanko izrazov kretenski in debilen). S stališča bolnika je naš modus operandi še toliko večja prijaznost.
Nedavno sem moral po dvajsetih letih službe prvič na bolniško. Zaradi elektivnega kirurškega posega. Na neprijetnem insenzorično izjemno dobro oživčenem mestu, tam, kjer hrbet izgubi spodobno ime. Poseg je bil super, modus operandi kirurginje, anesteziologinje ter vsega preostalega osebja vreden vse hvale. Pooperativni potek pa je bila ena sama kalvarija. Na sebi sem preizkusil celoten arzenal protibolečinske terapije, ga dopolnil še z ljudsko medicino, nazadnje pa se je izkazalo, da čas zaceli vse rane. Spet sem izkušnjo poskusil dojeti kot izobraževanje, saj je od »Prilike o razlitem slepiču« minilo že več kot četrt stoletja. Recimo temu podiplomsko izobraževanje iz še neobstoječega predmeta »Bolnikovo doživljanje bolezni in vsega v zvezi z njo«. Lahko bi celo zaprosil zbornico za kakšno kreditno točko ali dve (glede na bolečine bi jih zaslužil še več). Kajti iz posega sem izšel močnejši in strokovno kompetentnejši. Zdaj se čutim sposobnega svetovati kolegom, ki imajo podobne težave (in teh ni malo) in jih podoben poseg še čaka. Pa še naučil sem se, kako se pri izbrani zdravnici uredi bolniška. Dobro je, če zdravniki vemo, kako se počutijo naši bolniki in kako mučen je lahko potek zdravljenja, čeprav je še tako uspešen.
Revija ISIS - Avgust/september 2014
14 Zdravniki v prostem casu.indd 98
23.7.2014 11:20:29