Page 1

PIRNICA LITERARNO GLASILO OŠ PIRNIČE


Literarnemu glasilu na pot … Prava pesem se piše zjutraj, prava pesem se piše čez dan in se piše, kadar se piše seveda, na večer in se piše ponoči, prava pesem se piše noč in dan … (Tone Pavček: Pesem)

Tudi naše glasilo se je pisalo zjutraj, čez dan, zvečer in ponoči, celo med poukom slovenščine. Večina prispevkov se namreč naslanja na pouk slovenščine, ko so učenci svoje znanje ustvarjalno uporabili in ga prenesli v nove pesmi, zgodbe, pripovedi, razmišljanja. Literarno glasilo je nastajalo v letošnjem šolskem letu, med oktobrom in januarjem. V njem s svojimi literarnimi izdelki nastopijo učenci od 4. razreda naprej. Na svoj način predstavijo svoj pogled na svet, odraščanje, umetnost, domovino. Glasilo je zasnovano tematsko raznoliko, saj prepleta otroške pesmice, domišljijske zgodbe, razmišljanja, dnevnike branja, basni, prvoosebne izpovedi in predelave že znanih književnih motivov. Zgodbe učencev si sledijo v med seboj tematsko ločenih poglavjih, vsem pa je skupno eno: želijo nas popeljati v najrazličnejše svetove, onkraj naše domišljije, v neskončni domišljijski svet bralcev. In še beseda o imenu glasila. Po nekaterih virih je naselje Pirniče dobilo ime po pirnici, travi, ki je bila na tem področju zelo razširjena. Manj znano je, da je pirnica tudi zdravilna rastlina. Ustvarjalci glasila smo prepričani, da so tudi besedila lahko zdravilna za naša telesa in duše, zato jih z veseljem prebiramo in sami ustvarjamo. In tako kot iz široko razpredene korenike pirnice poganjajo šopi tankih bilk, naj se širijo tudi naše misli in morda dozorijo v rodoviten klas.


NA KRILIH DOMIŠLJIJE


JAZ ČEZ 20 LET Sem Zoja, stara sem devet let, čez dvajset let jih bom štela devetindvajset. Torej bom odrasla oseba. Po poklicu bom modna oblikovalka in bom zadovoljna s svojo službo. Živela bom v Ljubljani, v stanovanju bom imela dve mucki, ki se bosta dobro razumeli. V prostem času bom hodila na sprehode in otroke iz bližnje šole učila plesati. Imela bom veliko prijateljev, s sošolkami in s sošolci bom poskušala ohranjati stike. Prijateljica Lara bo moja frizerka, ki mi bo dolge lase pobarvala na rdeče. Živela bom zdravo in jedla sadje in zelenjavo. Vedno bom pomagala svojim bližnjim in prijateljem, kadar me bodo potrebovali. Z bratom Nikom bova skupaj kolesarila, rolala in se kdaj pa kdaj povzpela na Šmarno goro. Včasih se nama bosta pridružila starša. S prijateljico Lano bova večkrat odšli skupaj na morje in se imeli lepo. Čeprav bom srečna, ko bom odrasla, sem najraje otrok. Rada hodim v šolo, še raje pa se igram s prijatelji.

Zoja Sovinc, 4. a

JAZ KOT OČE Nikoli si še nisem predstavljal, kako je biti oče. Vstajal bi zelo zgodaj, da bi pripravil zajtrk svoji družini. Imel bi ženo, ki bi bila mlada, lepa, prijazna in pametna. Rodila bi dva sinova. Zgradila bi si veliko hišo z vrtom. Do otrok bi bil strog, ko bi bilo to potrebno. Naučil bi jih lepega vedenja, spoštovanja in vljudnosti. Z družino bi veliko potovali in hodili na izlete. Pogosto bi se igrali skupaj in se družili. Za svojo družino bi lepo skrbel. Val Vidic, 4. a


MOJE SREČANJE Z VESOLJCEM Ko sem stopila v šolo je bilo kot po navadi. Ko pa je v razred stopila moja »učiteljica«, sem se ustrašila. Njena koža je bila zelena. Prav ste slišali. Njena glava je bila zelena, telo vijolično, roke modre, noge pa so bile rdeče. Nato pa sem opazila, da je prijazna. Želela je videti vse, kar je na Zemlji. Cel dan sem bila z njo. Vse sem ji pokazala. V znak hvaležnosti me je peljala na njen planet. Tam je bilo toliko čudnih stvari. Ptice so se plazile, sloni pa so leteli. Tam pa so imeli tudi nenavadne igre, predmete skozi katere si lahko tekel, liste na katerih si lahko letel in še veliko čudaških stvari. Otroci pa so se po cele dneve samo igrali, saj na tistem planetu ni bilo ne šole, ne službe in ne denarja. Tam sem bila nekaj dni in privadila sem se. Lahko bi ostala. Nato sem se spomnila, da me domači verjetno iščejo. Dali so mi jabolko nežno rožnate barve. V trenutku sem zaspala. Ko sem se zbudila, sem bila spet v svoji postelji na svojem planetu. Domačim sem vse povedala, toda še zdaj ne vem ali sem sanjala ali se je vse res zgodilo. Lucija Burja, 5. r.

MOJE SREČANJE Z VESOLJCEM Bil je običajen dan. Zvečer sem se odpravila spat, ko je nekaj zašumelo. Že sem zlezla iz postelje in odšla pogledat kaj je to. Zagledala sem velikanski brokoli z očmi. To je bil vesoljec! Vesoljec se je prestrašil, a sem ga pomirila in povedal mi je, da mu je ime Šluk. Odpeljal me je v vesoljsko ladjo, ki je imela obliko kolerabe. Na njegovem planetu jejo samo zelenjavo, ter je vse v obliki zelenjave. Grem lahko z njim na planet Zelka? Seveda. Vkrcala sva se na ladjo in poletela. Začela se je dolga pot. Letela sva mimo planeta Milka, kjer so naju napadle mini kinder čokoladice, Mozartove kroglice in zajec iz čokolade. Šluk je vklopil obrambni sistem in vso čokolado je odneslo daleč stran. Hura. Zdaj sva pristala. Njegova hiša je smešna, v obliki kumare. Pri njem jejo tudi tortilje s koruzo in kumaro. Poskusila sem jo, toda njihova zelenjava je sladka kot bonbon. Šla sva se eno izmed njihovih iger: črvbinton. Igra se tako kot badminton samo, da odbijaš papirnatega črva z roko. Zelo zabavno. Čez nekaj dni sem se vrnila domov. Upam, da grem še kaj na planet Zelka. Mia Dovč, 5. r.


SNEŽINKE Snežinke so bele, ko pa jih bolje pogledam so debele.

Med snežinkami je kralj in on je tudi najboljši poglavar, hkrati pa je car.

Snežinke padajo pozimi, razpoznajo pa jih tudi Eskimi.

Ko zaspijo vsi, on še vedno s snežinko vso noč bedi.

Snežinke gledam ponoči, nato pa je ponosen tudi moj oči.

Snežinke imam rad, kakor jih ima moj brat.

Ko gledam snežinke bedim, kar je boljše, kot da spim.

Snežinke vstajajo ob določeni uri, kakor maček Muri.

Snežinke gledajo vsi, brat pa mi reče ˝zaspi!˝

Zaradi snežink je organizirano smučanje na smučišču pa je veliko gručanje.

Ko ljudje začnejo vstajati, snežinke ponosno začnejo rajati.

To so moje snežinke, vsi pa jih imajo za prave kotalinke. Martin Kobal, 5. r.


USTVARJALNI Z RAČUNALNIKOM

Kengurujček Jani in velika pustolovščina, Tina Grabnar, 5. r.

Hugo, Teja Slabe, 5. r.


NAŠE NAJLEPŠE STVARI Najlepša stvar za mamo je potovanje in spanje. Najlepša stvar za očeta je branje in pisanje. Najlepša stvar za sošolca je teženje in učenje. Najlepša stvar za sošolko je obrekovanje in smejanje. Najlepša stvar za prijatelja je zaupanje in upanje. Najlepša stvar za zvezdogleda je široka cesta zvez in drugih nebesnih teles. Najlepša stvar za babico je 5 krvavic in 7 potic. Najlepša stvar za nogometaša je žoga v mreži in golman na preži. Najlepša stvar za glasbenika je igranje in smejanje. Najlepša stvar za učitelja so zanimiva vprašanja in učenci polni znanja. Najlepša stvar so zame makaroni in bomboni. Maša Kalan, 6. r.

Mavrica je kot pisan magnet, ki se drži zemlje. Zala Reina Hribar, 6. r.

Najlepše za mamo smo mi in življenje samo. Najlepše za očeta otrok je cela četa marljivih in pridnih rok. Najlepša stvar za babico je branje in crkljanje. Najlepše za sošolca bonbonov polna je prikolca in rolka, ki drvi do konca. Najlepša stvar za sošolko je lep sošolec z rolko, ki z njo zna plesati tudi polko. Najlepše za prijatelja je, če mu stojiš ob strani in z njim si tam, kamor si ne upa sam. Najlepša stvar za zvezdogleda so nebo in zvezd polna skleda. Najlepša stvar za nogometaša je žoga, ki le njega uboga in zavije tja, kamor on jo poda. Najlepša stvar za glasbenika je pesem iz srca, ki rada se posluša brez meja. Najlepša stvar za učitelja pridna sta reditelja in učenci zdravi, ki se jim snov v glavi na pravo mesto postavi. Najlepše zame je veselje in ljubezen moje mame. Jan Petač, 6. r.


Prebesedene besede Pesniško zbirko Prebesedimo besede je napisal Boris A. Novak, ilustriral pa Tomaž Kržišnik. Knjiga je bila izdana leta 1981 v Ljubljani. Mene najbolj prepričajo pesmi, ki so smešne, imajo rime, pripovedujejo o življenju ... Mislim, da je avtorju uspelo napisati zelo dobre pesmi. Pesnik uporablja teme o ljubezni, najstniških težavah, vsakodnevnem življenju... Prebesedene besede se velikokrat pojavijo v njegovih pesmi. Meni je bila zelo všeč pesem o budilki, ni pa me navdušila pesem o mozoljastem obrazu. Pesmi so zelo različno sestavljene, vsebujejo rime, veliko je poosebitev (luna žgečka, smeh vode ...), kitice in verzi so različno dolgi. Boris A. Novak je uporabil veliko veliko pesniških sredstev in nenavadnih besednih zvez (oblačne hlače, vrtnar neba), ki so mi bile zelo všeč. Med branjem te knjige sem se tudi nasmejala. Knjiga me je zelo navdušila, zato sem jo ponudila svojemu mlajšemu bratcu, da jo prebere. Od takrat v vsakdanjemu življenju uporablja prebesedene besede. Če se kdorkoli počuti žalostno, bi mu priporočala, da prebere to knjigo in se malo nasmeje ter začne uporabljati prebesedene besede! Zala Reina Hribar, 6. r.

Domišljijski svet Naslov knjige je Živa hiša, njena avtorica Bina Štampe Žmavc, ilustrator pa Damjan Stepančič. Založilo in izdalo jo je Društvo Mohorjeva družba v zbirki Mladinska knjižnica leta 2009. Bina je napisala ravno take pesmi, ki so otrokom danes všeč, to pomeni, da imajo veliko neresničnih, izmišljenih in prebesedenih besed. Tudi meni so take všeč. Knjiga govori o hiši, ki živi. Njene besede so žive. So zvočne in sočne. Pesnica uporablja veliko domišljije, fantazije in čarovnije. Samo pesem Zlata uganka mi ni bila všeč, saj se verzi niso povezovali, Dreganja pa se me ni dotaknila, ker se mi je zdela dolgočasna. Posebej všeč mi je bila pesem Prijateljstvo, ker pisateljica zelo lepo opisuje, kaj je prijateljstvo. Tudi pesem Staro novo, tisoč letje lepo govori o pričakovanju novega leta. Pesmi so napisane v kiticah in verzih. Večinoma imajo različno dolžino, kar mi je všeč. Tudi sodobno razgibano obliko imajo. V pesmi je veliko pesniških sredstev (metafore, poosebitve, primere, rime, okrasni pridevniki, pomanjševalnice …). Bina ima zelo bogato izražanje. Mislim, da je dobro, da vključuje nenavadne besede oz. tiste, ki si jih izmisli sama, jih prebesedi. Otroci se lahko ob njenih pesmih zelo zabavajo in smejijo, ker so njene pesmi otroške.


Knjiga mi je bila zelo všeč, ker je moja domišljija ob branju dobila krila. Pesnica me je popeljala v čaroben domišljijski svet. S svojim besednim zakladom in bogatim izražanjem pa me je še bolj navdušila. Zato priporočam vsem otrokom, da jo preberejo in še sami doživijo SVET DOMIŠLJIJE. Ana Dernovšek, 6. r.

v p ra š a n j a

n a

s p r eh od u

Kako sonce ve, kdaj zahaja? Kako voda ve, v katero smer naj teče? Kako zna pralni stroj oprati perilo? Kako ptice selivke vedo, kdaj morajo odleteti v tople kraje? Kako medved ve, kdaj zanj nastopi zimsko spanje? Tosja Macedoni, 6. r.

Kako zdravnica ve, da je otrok bolan? Kako kokos ve, da mora pasti z drevesa na tla? Kako babica ve, kdo je njen vnuk/vnukinja? Kako ogledalo ve, da mora imeti v sebi enako podobo, kot je zunaj njega? Kako pes ve, da mora jesti brikete? Kako majica ve, koga mora obleči? Kako človek ve, da mora v kozarec točiti pijače? Kako učiteljica ve, kaj mora naučiti učence? Bea Vozelj, 6. r.

Kako mačka ve, da se ne zgubi pri sosedu? Kako učiteljica ve, da uči tapravi predmet pa ne katerega koli? Kako riba ve, da ne sme na kopno? Kako miš ve, da se mora skrivati muci? Gaj Lasič, 6. r.


Kako medved ve, kdaj je zima in mora spati? Kako mesojedec ve, da mora jesti meso ne pa rastlin? Kako miška ve, da je lisica nevarna ne pa prijazna? Kako sneg ve, da mora padati pozimi in ne poleti? Kako gozd ve, kdaj mora odvreči listje? Lara Osojnik, 6. r.

Kako veverica ve, kam zakoplje lešnike, ki si jih pripravlja za zimo? Kako sonce ve, kdaj mora vstati? Kako štorklja ve, na katerem dimniku je njeno gnezdo? Nik Zadravec, 6. r.

Kako ljudje vedo, kdaj imajo kosilo? Kako jabolko ve, da mora pasti na tla? Kako reka ve, da mora teči navzdol? Kako ptice vedo, da letijo na jug? Lovro Verlič, 6. r.

Kako avtomobilski brisalci vedo, kdaj morajo iti desno in kdaj levo? Kako električni šilček ve, kdaj je svinčnik ošiljen? Kako naš Cofi ve, kdo ga bo danes nahranil? Kako učiteljica ve, da se nisem učil(a) in me prav ta dan vpraša? Kako sonce ve, kdaj mora zaiti in vziti? Maruša Bergant, 6. r.

Kako rastlina ve, da mora rasti, in se ne sme povesiti na tla? Kako morje ve, kdaj valoviti in kdaj se mora umiriti? Kako ura ve, kdaj mora tiktakati, in kdaj kazalce obračati? Kako ptica selivka ve, kdaj odleteti v južne kraje? Ana Dernovšek, 6. r.


TUDI NAŠA HIŠE SO ŽIVE Naša hiša je živa, ker v njej toliko živali prebiva. Ko zjutraj vlak prihrumi, nas papagaj Alex zbudi. Potem pa že maček Ronaldo zamijavka na glas in oznani, da vstati je čas. Kušcarka Lily pa čaka na to, da luč ji ogreje telo. Lovro Verlič, 6. r.

DRUŽINA BERGANT Gor na bregu mi živimo, in v hiši tudi spimo. Naša hiša res je živa, saj nas pet v njej prebiva. Ogledal in čevljev vse povsod, brez njih bil bi jok in stok. Že ob sedmih prebudi (nas) klavir, ki se ga Maruša igrati uči. Mucek Cofi ga zasliši, in si reče: »Ven pobriši!« Mami, oči pridna sta, (saj) vsak dan delata oba. Nika rada riše, teče, Eva pa mafine peče. Res smo srečna mi družina, saj je šport prav vsem vrlina in zabava vsaka fina. Maruša Bergant, 6. r.


Naša hiša je živa hiša, ker vsi lovimo miša, v bistvu gre za polha, s katerega je ravnokar padla velika bolha, pregledali smo že vse niše naše prelepe in vesele hiše. K nam prihaja zdaj še dedi, ki mu že diši po jedi, ko domov prispe še oči, pove nam kratko šalo, mama pa postreže s tortico malo. Matic Bitenc Babnik, 6. r.

Našo hišo naredi živo: Mama, ki po kuhinji leta, pajek , ki v kleti mreže prepleta. Bratca, ki nočeta končati prepira in očka, ki ju na kavču ignorira, naša psička, ki z repom dvorišče pometa in majhen ptiček, ki gnezdo spleta. Zvečer pa hiša vsa zaspi, kot da v njej nikogar ni. Tia Strnad, 6. r.


LJUBEZEN


LORENZO PRIPOVEDUJE Odrinil sem težka vrata pokopališča. Tečaji so zaškripali, zato sem se ozrl, da mi kdo ne sledi. Pri Julijinem grobu je gorela svetilka. Pospešil sem korak. Blizu groba sem se ustavil. Čakal me je prizor, ki ga nisem pričakoval. Zrak je bil prežet z vonjem po krvi in smrt je s svojimi težkimi rokami grebla po pokopališču. V glavi se mi je zvrtelo. Nedaleč proč sta ležala dva krvava meča, poleg njiju pa je ležal Paris. Ničesar nisem razumel. Ker se je bližal čas, ko se bo Julija zbudila, sem stopil do groba. Srce se mi je ustavilo in noge so se mi zatresle … Romeo je ležal mrtev ob Juliji. Takrat se mi je posvetilo: Romeo ni dobil mojega pisma in je mislil, da je Julija res mrtva, zato je spil strup in še prej ubil Parisa, ki ga je zalotil na pokopališču. V oči so mi privrele solze. Ni pošteno, da sta se dve nedolžni, čisti, zaljubljeni duši zaradi nesmiselnega sovraštva znašli v tako žalostni usodi. Tedaj se je Julija prebudila. ˝Julija, odidi iz tega zakletega, smrti prežetega kraja. Višje sile so nama prekrižale pot in usoda nama ni naklonjena. Odidi dokler je še čas!˝ sem ji rekel. Tedaj sem zaslišal glas ljudi, ki so se približevali, zato sem zbežal. Le še enkrat sem se ozrl in zagledal Julijo, kako poljublja mrtvega in negibnega Romea. Zajokal sem. Vse bi naredil, da bi lahko pretental to usodo. Sem jaz izzval jezo Boga, ker sem ju naskrivaj poročil? Ker sem dal Juliji napoj? Odpravil sem se proti izhodu pokopališča. Ustavil me je Julijin krik. Ozrl sem se in zagledal Julijo, ki se je sklanjala nad svojega ljubega, zvestega moža. Iz prsi ji je štrlelo bodalo. Tega nisem prenesel. Stekel sem stran, vendar sem zaradi solznih oči le malo videl pred seboj. Ujeli so me Capuletovi stražarji in me privedli pred starše Romea in Julije, ki so jokali na grobu, v katerem sta sedaj drug poleg drugega mrtva ležala mlada zaljubljenca, ki ju je sovraštvo, ki ni imelo nič opraviti z njima, spravilo v grob. Zbranim sem povedal vso zgodbo: od poroke, pa vse do napoja, ki sem ga dal Juliji. Ko sem končal, sta pred mojimi očmi rodbini Capulet in Montego le zakopali bojno sekiro in končali večletno sovraštvo, a za uboga otroka je bilo žal prepozno … Brina Vozelj, 9. r


Romeo in Julija ter Othello William Shakespeare je največji renesančni dramatik. Prihaja iz premožne družine, najprej pa je delal kot igralec v Londonu. Rojen je bil leta 1564, umrl pa je leta 1616. Njegove dramske tekste sta posodobila Charles in Mary Lamb in jih zbrala v knjigi Pripovedke iz Shakespeara, v kateri je moja najljubša drama Romeo in Julija. "Oh, Romeo, zakaj si Romeo," to je del iz moje najljubše drame Romeo in Julija. Zgodba govori o ljubezenskih zapletih ter o družini Monteg in Capulet. Obe družini sta imeli otroke. Montegi sina Romea, ki je bil sprva močno zaljubljen v Rozalino, Capuleti pa prelepo hčer Julijo, ki ji je oče poiskal bodočega moža Parisa, ki pa njej ni bil prav nič všeč. Nekega dne so Capuletovi priredili zabavo v maskah, tja seveda niti slučajno niso imeli vstopa Montegovi, saj so si bili kar naprej v laseh in so se na smrt sovražili zaradi že pozabljenega razloga. Seveda pa prepovedane reči mikajo vsakogar, še najbolj pa mladega Romea. Ta se je s svojima prijateljema Benuoliem in Mercutiem pritihotapil na zabavo, tam se je takoj zagledal v gospodično, za katero ni vedel, da je Julija, Capuletova hči. Juliji je takoj začel dvoriti, to je videl njen bratranec Taybalt in je temu naredil konec. Vendar je neubogljivi Romeo po zabavi odšel na vrt Capuletovih in na oknu videl Julijo ter slišal njeno ljubezensko izpoved. Zato sta se še tisti dan odločila, da se poročita, saj je bila ljubezen med njima, kljub temu da bi se morala sovražiti, premočna. Poročila sta se seveda na skrivaj, poročil pa ju je menih Lorenzo. Romeo je moral zaradi umora Taybalta zapustiti Verono in oditi v Montego. Taybalta je ubil zaradi prijatelja. Julijin oče ni vedel, da je hči poročena, zato je rekel, da se poroči naslednji četrtek. Julija je temu vsekakor nasprotovala, saj je bil njen dragi še živ. Zato ji je Lorenzo dal napoj, ki naj bi ga spila dan pred poroko, da bi vsi mislili, da je mrtva in tako se je tudi zgodilo. Poroka se je spremenila v pogreb. Pismo, v katerem je pisalo vse o napoju, poroki.., ki ga je menih poslal Romeu, pa ni prispel pravočasno. Romeo je prej izvedel za tragedijo, v katero je verjel, zato je odšel nazaj v Verono k svoji ljubi na grob, s seboj je imel strup, ki naj bi ga popil, da bi umrl poleg svoje žene. Na grobu pa ni bil le Romeo, ampak je bil tudi Julijin bodoči mož Paris. Z Romeom sta se spopadla in umrl je Paris. V mislih, da je Julija mrtva, je Romeo spil strup in obležal poleg nje, mrtev tudi on. Čez nekaj časa se je Julija zbudila in videla Romea mrtvega, tega pa ni prenesla, zato se je ubila, vendar njuni smrti nista bili samo žalosten tragičen konec, ampak sta uničili sovraštvo med družinama.


Pri zgodbi Othello pa nastopi spet ljubezen in skrivna poroka, kot pri R&J, zato sta mi pripovedki zelo všeč, saj je veliko spletk. Poročita se vojak, ki je bil zamorec Othello in hči senatorja Brabantia. Othello je moral obraniti Ciper pred Turki ,s seboj je vzel ženo. Z njima pa je odšel tudi prijatelj Cassio, ki je bil Othellova desna roka. Nastopi pa tudi nesramni Jago, ki Cassiu želi najslabše. Jago je mislil, da je Desedmona zaljubljena v Cassia, zato je hotel Othella v to tudi prepričati. Hotel ga je prepričati,da ga žena vara, zato je Desedmoni vzel robček, ki ji ga je dal Othello in ga je vrgel na tla. Ta robček je našel Cassio in Othello je videl robček res pri Cassiu, ne pa pri ženi, pri kateri bi moral biti. Othello je mislil, da ga žena res vara, zato jo je obtožil varanja in jo umoril, ko pa se prepozno zave, da mu je bila zvesta, ubije še sebe. Zgodbi sta si med seboj podobni in hkrati različni. V obeh se poroka izvede na skrivaj in ljubezen je neznosna, ampak pri obeh tudi ta ljubezen umre, oba zaljubljenca v obeh zgodbah se ubijeta. Othello ubije ženo sam in on se ubije sam. Razlika je, da R&J ljubezni škodi bratranec in zaročenec, v Othellu pa "prijatelj" Jago, ki s prevaro vse uniči. Bolj všeč mi je ravno zaradi tega zgodba Romeo in Julija, zgodba se me je preprosto bolj dotaknila, saj so romantične spletke bolj zanimive kot pri Othellu. Ljubezni se ponavadi ne moremo upreti, saj če je ljubezen res prava, se ne da kar sama, saj ima svojo posebno moč, ki je včasih lahko kar premočna in že malo nadležna, za take skrbi pa poskrbi tisti, ki je zaljubljen do lune in nazaj. Seveda pa so v ljubezni tudi kakšna sovraštva in ljubosumja, to so ponavadi do drugih deklet, ki so vsiljive do tvojega dragega, kot bi rekla Julija. Kdaj se vname tudi kakšen prepir, ponavadi se reši, včasih pa tudi ne, zato ljubezen ne ostane večna, kot pravijo nekateri. Kadar se razidemo, je vsem težko, predvsem najstniki mislimo, da se nam bo svet porušil brez ljubezni. Zato postanemo žalostni in depresivni ter zaspimo v solzah, večinoma dekleta, zato me res zanima, kakšna čustva do ljubezni izražajo fantje in če kdaj spustijo kakšno solzo za dekletom. Seveda pa obstajajo ljubezni s prevaro, ki nas zaslepijo in osebi, do katere nekaj čutimo, slepo zaupamo in nas ta le izkoristi, kar seveda ni v redu in se na koncu ne izteče prav lepo. "Sedaj pa dovolj o ljubezni," knjiga na splošno mi je bila zelo zanimiva, večino pripovedk sem razumela in sem ob branju uživala, vendar pa se mi je pri nekaterih pripovedkah zataknilo, saj je bilo veliko spletk, da sploh nisem več sledila dejstvom. Nekatere so si bile zelo podobne, zato mi je prav prišlo zapisovanje kratkih obnov, saj sem s tem, ker sem še sama napisala nekaj o zgodbi, bolj razumela smisel in misel Williama in Lamba. Knjiga je na splošno odlična zame, ker obožujem spletke, ljubezenske zaplete in drame. Neža Ferkov,9. r.


ROMEO IN JULIJA ter OTHELLO Knjigo Pripovedke po Sheakspearu sta napisala Charles in Mary Lamb. Nastale so po besedilih Williama Sheakspeara. Njegov slog pisanja sta postavila v lažjo obliko, bolj razumljivo mladim. Zgodbe imajo enako vsebino kot prvotna besedila. William Sheakspeare je bil igralec in največji renesančni dramatik (36 dram). Obravnaval je moralne probleme, odlično poznal človekovo naravo, nazorno prikazoval dogodke, pisal bogato, metaforično. Najbolj sta se me dotaknili zgodbi Romeo in Julija in Othello. V obeh zgodbah je opisana ljubezen, lepo čustvo, ki pa je včasih lahko prav peklensko. Ko si zaljubljen, se ne oziraš na ovire, ki ti stojijo nasproti, ne vidiš slabih stvari, ki si jih spregledal, ker drugo osebo ljubiš tako močno, da se prepričaš, da je v njej le dobro. Velikokrat ti to napravi še večjo bolečino. Z ljubeznijo pa pride tudi ljubosumnost, zamera, sovraštvo. Tudi v teh dveh zgodbah je bilo tako. Romeo in Julija govori o dveh zaljubljenih, nedolžnih najstnikih, ki sta bila za ljubezen pripravljena storiti vse ne glede na to kakšna je bila cena. Tako močno sta se ljubila, da sta se na skrivaj poročila in za vsako ceno preprečila ločitev. Žrtvovala sta se drug za drugega, s čimer sta dokazala, da večna ljubezen živi v vseh časih, vedno in povsod. Othello govori o Desdemoni in Othellu, ki sta se prav tako kot Romeo in Julija poročila na skrivaj. Drug drugemu sta vedno stala ob strani. A tudi v tej zgodbi sta nastopila ljubosumje, sovraštvo. Jago je Othella pripravil do tega, da je verjel, da ga žena vara. Othello je slepo nasedel, saj je ženo močno ljubil in si ni mogel predstavljati, da bi bila z drugim. Umoril jo je, vendar je izvedel, da ga ni varala, saj ga je ljubila tako močno, kot je on ljubil njo. Od žalosti je ubil še samega sebe, zato da bi bil lahko večno združen, tako kot Romeo in Julija. Mene osebno je bolj pritegnila zgodba Romeo in Julija, saj je dokaz čiste iskrene ljubezni. Poleg tega bi lahko tudi v današnjem času prepoznali kakšnega Romea in Julijo, saj nekateri starši izbirajo, s kom se bo kdo poročil, drugi pa zaradi določenih razlogov ne priznavajo para. Mislim da si vsaka punca zasluži fanta, ki bo tak kot Romeo: zvest, iskren in zanesljiv, vsak fant pa Julijo, ki bo čudovita, zvesta in zaupljiva. Celotna knjiga mi je bila zelo všeč, saj so vse zgodbe zanimive, čudovite. Občudujem Sheakspeara, njegovo domišljijo. Nobena zgodba me ni niti malo dolgočasila, saj je dogajanje vedno pestro in zanimivo. V zgodbah opisuje človeško naravo, čustva, vse s čimer se ljudje srečujemo v vsakdanjem življenju. Vse, kar nas naredi to, kar smo, kar nas naredi ljudi. Brina Vozelj, 9. r.


Romeo in Julija ter Othello Zgodbi, ki sem ju izbral govorita o prepovedani ljubezni. Seveda sta tu povsem različna razloga za prepovedano ljubezen. Romeo ima sovražen priimek Juliji in obratno. Othello pa je črne polti in v slabem finančnem stanju. To obe ljubezni prisili v skrivno poroko. Romeo je nato zaradi umora Julijinega bratranca izgnan, ko se Othello skupaj z ženo Desdemono odpravi na Ciper zaradi vojske. Zgodbi se nadaljujeta zelo tragično, saj zaradi sovraštva, ljubosumja in žalosti vsi umrejo. Romeo se ubije, ker misli, da je njegova žena mrtva, in ko Julija zagleda svojega moža mrtvega, ubije še sebe. Othello zaradi ljubosumnosti ubije svojo ženo in ko izve, da je nedolžna, ubije še sebe. Pri obeh zgodbah me žalosti konec, saj če bi Romeo in Othello počakala le še trenutek, bi se vse odvilo povsem drugače. Najbolj se me je dotaknila zgodba o Othellu, ki se je zaradi zmote še sam ubil, vendar težko primerjam ti dve zgodbi, saj sta obe žalostni in sta se me obe dotaknili. Kakor sem že povedal, ima ljubezen veliko moč. Premaga lahko še tako veliko žalost, trpljenje in bistvo je, da se na koncu izplača, če je le prava, kakor smo videli pri Romeo in Juliji, lahko zanjo žrtvuješ tudi svoje življenje. Vendar vse le ni tako sladko, saj smo videli pri Othellu, s kakšnimi ovirami se je spopadel. Očitno je bila ta ovira za njegovo ljubezen prevelika. Seveda je svojo napako obžaloval, vendar prepozno. Zaslepilo ga je ljubosumje in naredil je prehitro odločitev, kot se na koncu tudi pokaže. Ob branju teh dveh pripovedk sem užival. Bili so trenutki sreče, žalosti, ljubezni, sovraštva in ni se bilo težko poglobiti vanje. Pripovedki sta mi povedali, da ljubezen lahko premaga ovire, vendar le, če si tudi ti pripravljen kaj storiti za to. Gašper Šimec 9. r.


Hej ti! Kako

si kaj?

Kaj

počneš? Koliko si

star? Vsa ta

vprašanja zaključi

le vprašaj ? M. T., 9. r.


ON On je tisti pravi, a ljubezen tepe ga po glavi, ko verjame tisti kravi, ki ga krog prsta suče, mu v uho šepeče strupe, da se sploh ne zmeni zame, ker opere mu možgane!

Mar

Oh,

ne vidi

kaj vidi on

mojega pogleda?

na njej? So to

Kako so moja lica čisto

lasi beli, kakor perja

bleda, a pordečijo, ko me

so galebi? Res je lepa, ona,

gleda? Mar ne vidi, da mi je,

čudovita, ptica, ki svobodnega

kakor otok je mornarju, ki ga rešil je viharju, temnemu morja gospodarju?

je lica. Kaj ti bo? Prosim, ne pozabi, da ljubila sem te bolj močno, kakor drugih te bo sto!

Brina Vozelj, 9. r.


DOMOVINA


PISMO PRIMOŽA TRUBARJA Derendingen, 1550. leta Moji lubi Slovenci! Tako mi je hudo, da sem moral zapustit svoj dom, svojo domovino, svoj narod. Nič ni enako. Tu ptice ne pojejo tako lepo, potoki ne žuborijo tako veselo, nebo je turobno, bledo, brez veselja, tako kot je moje srce, ker nisem z vami. Morda res nisem z vami telesno, vendar sem vedno s srcem. Ravno zato sem se odločil prestopiti k protestantom in vas osvoboditi cerkve. Želim, da spoznate pravega Boga, sprejmete to vero in sledite naukom, ki jih oznanjam. Dal vam bom Katekizem, ki ga boste brali v našem čudovitem, bogatem jeziku in nič več v latinščini. Vsi si zaslužijo brati Sveto pismo v svojem jeziku. Protestantizem je lep, svoboden, brez nemarnega služenja cerkve v lastno korist. Vse to bom zapisal v knjige, da si boste lahko krajšali dneve, sledili Bogu in postali pismeni. Naj vam bodo luč v temnih časih skozi življenje. Naj vas opominjajo name, kako močno sem ljubil svojo domovino, slovenski jezik in ves slovenski narod! Primož Trubar Brina Vozelj 9. r.

Moji l'ubi Slovenci! Ker mislim, da sem vam dolžan dati svoje razloge, zakaj sem prešel k protestantski veri. Izgnali so me, ker sem zagovarjal protestantske ideje, čeprav sem bil duhovnik. Vendar to izgnanstvo mi je nekako pomagalo, saj sicer ne bi bil pisec prvih dveh slovenskih tiskanih knjig. Zaradi tega izgnanstva sem napisal 1. slovensko knjigo Katekizem in 8 strani dolg Abecednik ter še veliko drugih knjig. Čeprav se veliko od vas ne počuti ponosnega name, vendar jaz se. Jaz vem, kaj vse sem mogel narediti, da sem napisal samo eno slovensko knjigo, koliko težav sem imel med pisanjem. Verjetno se marsikdo od vas sprašuje, zakaj sem se sploh odločil za pisanje knjig. Zaradi vas. Hotel sem, da razumete vse knjige, vse stvari, ki so v njih napisane. Hotel sem, da razumete, kaj piše v knjigi, kaj pomeni greh, zapoved, zakaj je Jezus sin Božji in da bi vi lahko na podlagi tega razumeli, kako je bil mučen za nas in ga prosili odrešenja. Ne pozabite, rad vas imam, moji l'ubi Slovenci. Vaš Primož Trubar Na Nemškem, 1578. leta Eva Perčič, 9. r.


RAD SEM SLOVENEC Rad sem Slovenec, saj je Slovenija, čeprav majhna - krasna dežela, ki ima veliko kulturnih in naravnih lepot, ki krasijo našo državo. Vodnikova pesem Dramilo, je zelo resnična in bi jo moral prebrati vsak Slovenec, da bi se zavedal, da mu je vse želeno podano, a to bo našel le, če bo za to kaj naredil, kot pravi stari slovenski pregovor "brez muje si še čevelj ne obuje". Da sem Slovenec, sem ponosen, saj živim v lepi deželi. Ko pa gre v tej prekrasni državi kaj narobe, si želim, da ne bi bil Slovenec in da bi bival v drugi državi. Mislim, da je življenje lahko zelo lepo, samo če ga znamo živeti in si ustvarimo dobro in lepo prihodnost. Nekateri pa mislijo le na najslabše in si predstavljajo življenje kot nekaj slabega. Na svoje sonarodnjake nisem zelo ponosen, saj jih večina, ki so na visokih položajih, kot so dobre firme in politika, dostikrat krade iz državne blagajne in tako povzročajo škodo, ker mislijo le nase in na to, kako bo njim lepše. Nekatere lastnosti Slovencev pa so mi všeč, saj se imamo radi med seboj in si pomagamo. Za zgled so nam lahko gasilci, ki so vedno pripravljeni pomagati in nam priskočiti na pomoč in tako skrbijo za našo domovino. Domovina mi pomeni dom in rodni kraj, kamor se lahko zatečem in kjer bom vedno vesel. V času Vodnika so bili Slovenci marljivi in so bili pripravljeni kaj narediti samo za to, da bi se dobro imeli, sedaj pa povprečen Slovenec misli, da bodo vse naredili drugi in njim samim ne bo treba nič. Ko sem prebral pesem Dramilo, sem spoznal, da če bomo samo čakali in nič naredili, bomo končali kot berači in nam ne bo dobro. Žan Kajzar, 8.r.


RADA SEM SLOVENKA Lahko smo ponosni, da smo Slovenci. To nam v svoji pesmi nazorno pove tudi Valentin Vodnik. Vse imamo, če si le želimo in pridno delamo. Seveda ima vsak tudi slabe strani, vendar če smo optimisti, bo vedno več dobrega in vedno manj slabega. Vodnikova pesem mi je všeč, saj nas spodbuja in nam vliva voljo. Poudari tudi, da ne smemo biti leni in da se vse dobro izteče, če se za to potrudiš. Valentin Vodnik je bil zaveden Slovenec in želel si je, da bi bili kot narod ponosni na to, kar smo in kar imamo. Rada sem Slovenka, Slovenci imamo veliko dobrega. Imamo tudi zelo lep jezik, vendar žalostno je, da vanj vnašamo toliko tujk in kletvic. Ko se učimo novega jezika, tudi svoj jezik spoznavamo bolj natančno. Imamo (lepo in) rodovitno prst, delovno kri in dandanes tudi svojo državo. Kadar pa se nam, Slovencem, zgodi kaj, česar si ne bi želeli, kaj naenkrat nihče noče biti več Slovenec. Takrat bi najraje postali pripadniki drugih narodov, čeprav bi se morali spopasti s težavo in jo prebroditi. Na življenje moramo gledati čim bolj optimistično, in mislim, da je to slaba stran Slovencev. Zdi se mi, da smo preveč pesimistični in da gledamo na stvari bolj s slabe strani. A zakaj? Kadar gremo z družino na počitnice (na morje ali smučanje), imam po enem tednu že kar veliko domotožje. Ko pridemo domov, pa smo vsi veseli. Spomnim se, pred nekaj leti smo prišli s smučanja in ko smo prišli v Slovenijo, smo zapeli pesem Slovenija, od kod lepote tvoje. V času, ko je živel Valentin Vodnik, Slovenci še niso imeli svoje države in se niso tako dobro zavedali, da smo narod. Tudi izobraženi so bili manj, kot smo mi danes. Valentin Vodnik je po mojem mnenju napisal res lepo in poučno pesem. Tudi naslov je dober – Dramilo. Slovence je torej želel predramiti. Mislim, da mi je to delno že uspelo. Iz leta v leto se bolj zavedamo, da smo Slovenci res priden narod. Rada sem Slovenka. Hana Meglič, 8. r.


RADA SEM SLOVENKA »O Vrba moja vas domača,« že France Prešeren je bil ponosen Slovenec. Napisal je slovensko himno, Povodnega moža in še veliko znanih pesmi. Slovenija mu je pomenila zelo veliko, kot dan danes pomeni tudi meni. Na kratko bom opisala, zakaj sem tudi jaz rada Slovenka. Slovenija je nadvse lepa dežela, polna narave, dobrih prebivalcev in v njej je poleg vse krize, ki jo imamo, še veliko veselja. Zato sem tudi jaz rada Slovenka. Najbolj pa imam Slovenijo rada, ker trenutno obiskujem super šolo imam super prijatelje in najboljšo družino. Valentin Vodnik je besedilo Dramilo napisal, da bi nagovoril prebivalce Slovenije in jih opozoril, da kar naredijo, to imajo. Če ne naredijo ničesar, tudi ničesar nimajo. Ker sem šele trinajst let na tem svetu, Slovenije še ne poznam najbolje. Počutim se dobro, saj je Slovenija moja domovina in jo imam rada. Morda se le na trenutke ne počutim najbolje zaradi vseh političnih zadev, kot recimo to, da določeni nimajo denarja za kruh, nimajo določenih pravic, nekateri pa celo izgubijo delovna mesta. Drugače pa nikoli nočem izgubiti Slovenije in svojega naroda. Življenje v Sloveniji mi je všeč, ker mi nudi vse, kar potrebujem. Ničesar ni preveč in ničesar premalo. Morda nam manjka malo več sodelovanja med seboj, več druženja in veselja. Ljudje v Sloveniji so prijazni, ti pomagajo in veliko svetujejo. Ljudje se večkrat ne znajo najbolj primerno obnašati in nimajo določenih občutkov, kako se oseba, ki jo prizadenejo, počuti. To pa ni najbolje. Domovina mi pomeni kraj, v katerem živim in se v njem počutim varno. Domovina mi pomeni res zelo veliko, saj mi ponuja, kar potrebujem. Današnji Slovenci se v marsičem razlikujejo od svojih prednikov. Nekateri so bolj razvajeni, leni in bogatejši. Na koncu želim poudariti, da je Slovenija lepa država in v njej najdemo zelo veliko lepih in zanimivih stvari, pa tudi kakšno napako. Neža Luštrek, 6. r.


Naša dežela Alpske goré, blejske vode se zlivajo v studencu sožitja. Zlata polja zraven slovenskega morja pestrijo naravo milo in zalo. Panonska nižavja in dinarska višavja so skupaj ujeta že dolga leta. In prijazni Slovenci, Korošci, Štajerci in Dolenjci širijo znanje, to lepo valovanje. Hana Meglič, 8. r.

Ti si naša domovina Slovenija si domovina, vsem nam Slovencem lepi dom, le kako bila še lepša bi, ko pa zapisana si v naš um. Imaš jezera, reke, polja, gozdove, gore in pa morja, ter prelepe pašnike nam daješ, s katerih vid' jo se obzorja. Le kako bila še lepša bi, ko pa zate smo borili se vsi, za nas si vedno zlata in ostali bomo tukaj vedno mi. Jona Dežman, 8. r.


MOJA DOMOVINA O domovini govori tudi slovenska povest Jurij Kozjak, ki jo je napisal Josip Jurčič. Poleg ljubezni do domovine, povest pripoveduje tudi o ljubezni očeta do svojega sina. Jurijev oče je imel svojega sina zelo rad. To se mi zdi kar nenavadno za tiste čase, saj so starši otroke takrat pogosto pretepali. Ljubezni jim niso izkazovali v takšni meri, kot to starši počnejo dandanes. Na to ljubezen je skoraj gotovo vplivalo tudi to, da je bil Jurij edinec. V tistih časih so bili ljudje maščevalni, a kadar se je bilo treba boriti proti skupnemu sovražniku, za skupno dobro in za domovino so hitro stopili skupaj in se brezpogojno žrtvovali, včasih tudi svoja življenja. 1. Včasih pa so bili tudi sami žrtve okrutnih dejanj, ljubosumja in nespoštovanja. Tudi Jurij. V času odtujenosti od svojega doma je na svojo domovino pozabil, kar je razumljivo. Malo me je presenetilo, kako hitro se je Jurij, po dolgih letih življenja na tujem, ponovno spomnil svoje domovine. Danes bi bilo gotovo drugače, saj ljudje nimamo več tako spoštljivega odnosa do domovine, kot so ga imeli nekoč. Vsak gleda le na svoje koristi in če bi Jurij živel v današnjem času, bi svoje rojake gotovo izropal in uplenil njihovo premoženje.

V današnjem času usiha tudi spoštovanje do starejših. Nekateri pa vendarle še vedno premorejo nekaj ljubezni, a taki so res redki. Nekoč je recimo kos zemlje kmetu pomenil hrano in preživetje, zdaj pa je to za nas pač »zemlja kot zemlja«. Le še starejši ljudje ohranjajo resnično spoštovanje do rodne zemlje, ki jim je nekoč zagotavljala preživetje. Meni je moja domovina kar všeč. Ne morem reči, da gojim do nje tako spoštovanje kot Jurij, a vendarle – je moja domovina. Mirjam, 7. a


IŠČE ME SREČA Pesnik Valentin Vodnik je s pesmijo želel Slovence spodbuditi in nas nagovarjal k temu, da imamo veliko dobrega v svoji okolici, (omenil je pašnike, polja, vinograde ...) in da nas spremlja sreča povsod in če želimo biti srečni, naj samo takoj, ko nam je ponujena neka priložnost, »zgrabimo« in jo izkoristimo tako, da zato tudi nekaj naredimo. Rekel je tudi, da smo pametni in da če se bomo potrudili nas bo kmalu obkrožala sreča. Mislim, da je imel prav in se zato strinjam z njim. Tudi jaz si želim sreče v življenju, zato se bom potrudila in iz darov, ki jih imam nekaj naredila in jih izkoristila v svojem življenju. Vsak je lahko srečen, če se bo za to tudi potrudil. Jaz občutim srečo kot nekaj nežnega, polnega mehkih barv v glavi, skoraj tako kot bi padla med oblake. Znak moj sreče je bil tudi, ko sem jokala, saj se mi je dogajalo toliko lepega in preprosto ni bilo okoli mene nobene takšne reči, da mi ne bi pustila sreče. To se mi je zgodilo med poletnimi počitnicami na taboru, ko smo zvečer peli ob ognju. Pesnik pravi, da nam je sreča »dana«, vsak jo ima nekje okoli sebe in ko si jo bo zaslužil, jo bo dobil in ga bo spremljala. Moji sošolci mi niso nikoli rekli, kaj za njih pomeni sreča, sklepam pa, da se strinjajo z menoj in tudi vem, da imajo nekateri že postavljen nek cilj, kaj si želijo v življenju, da bodo srečni. Npr. moja sošolka mi je že večkrat omenila, da se ji zdi pomembno, da se v času šolanja pridno učiš in izpolnjuješ dolžnosti učenca ter zdi se ji, da je brez tega težko biti zelo uspešen in srečen, razen v primeru, da si zadovoljen tudi brez službe, toda posledica brezposelnosti je primanjkovanje denarja. Tudi starši mi želijo, da bom v življenju srečna in pravijo, da če kdaj ne bom, naj pridem do njiju, da mi bosta poskusila pomagati. Moj oči ima zelo dobro službo v kateri je srečen, toda vem, da če se takrat ko je hodil še v šolo ne bi zavedal, da brez truda ne bo končal šole, danes ne bi bil na delovnem mestu, na katerem je. Mojemu starejšemu bratu pa se je zelo težko učiti. Očka ga ves čas spodbuja in malce preganja ter mu pravi, da je sposoben, le da se mora malo »vzeti v roke« in potruditi. Mislim, da je bil Valentin Vodnik v svojem življenju sreče, saj je imel zelo veliko poklicev in verjamem, da če v vseh teh službah ne bi bil zadovoljen, teh delovnih


mest ne bi zasedal in se verjetno zanje tudi ne bi šolal. V svojem življenju je srečo dosegel tako, da je sledil svojim željam in jih uresničeval. To se mi zdi tudi pot do uspeha oz. sreče. Če se želiš zadovoljiti, moraš nekaj narediti, saj s čakanjem ne bo nič kar samo uresničilo. Tudi sama se trudim, da sledim svojim željam in ena izmed njih je bila ta s harmoniko. Ko sem jo začela igrati, sem bila večkrat precej nesrečna pri vadbi, ker je bilo težko, ampak zdaj, ko mi gre res že dobro in uživam v igranju, sem hvaležna sama sebi, da sem zdržala teh šest let in sem sedaj lahko srečna tem hobiju. Še naprej bom uresničevala svoje cilje in se bom potrudila ter nikoli v življenju dokončno obupala. Sreča ne išče ljudi, ampak mislim, da ljudje iščemo srečo v svojih življenjih. Iščemo jo tako, da se trudimo izpolnjevati svoje cilje in ko jih dosežemo, smo našli srečo in takrat smo našli srečo. Vsak človek si mora v življenju postaviti nek cilj in ga poskusiti uresničiti. Tudi če mu ne uspe točno tako, kot si je na začetku želel, mora biti zadovoljen sam s seboj, če ve, da se je potrudil po svojih najboljših močeh. Kdor bo obupal v življenju, bo verjetno nesrečen. Tudi v težkih trenutkih moramo kdaj potrpeti in se skoncentrirati za nadaljnjo pot. Jona Dežman, 8. r.


INTERVJU S SOČO 1. Kakšen je občutek, ko prvič ugledaš sončno svetlobo? Čudovit. Po dolgem času v temi, utesnjena med stenami jam se končno počutim svobodno, končno lahko zadiham gorski zrak in ugledam gorsko sonce. 1. Kaj najraje počneš? Najraje skačem čez kamenje, skale, žuborim po strugi in s seboj odnesem stvari, ki so mi všeč in jih shranim za spomin. Včasih jih kasneje podarim prijatelju morju, v katerega se izlijem. Obožuje moje zgodbe o tem, kaj se mi je zgodilo na poti. 2. Kako se počutiš ob nevihtah? Čudovito! padajoči dež me napolni z novo energijo. Le strel in groma me je groza. Zato ob res hudih, dolgotrajnih nevihtah ponorim in prestopim struge, saj želim čim hitreje ubežati.

3. Kateri del tvoje poti v gorah ti je najbolj všeč? Vsi so čudoviti. Obožujem padce čez visoke skale in previse, saj se v tistem trenutku, ko padam proti tlom, počutim, kot da letim. Kamenje čez katerega tečem, travniki polni gorskih cvetlic in čudoviti gozdovi so nekaj najlepšega.

3. Kaj občutiš, ko se vate izlijejo potoki, hudourniki? Res je lepo končno videti stare prijatelje in si izmenjati zgodbe, novice in nove zanimivosti.


4. Kako se razumeš z živalmi in rastlinami, ki živijo v tebi? Kakšen odnos imate? Odlično se razumemo. Naš odnos je res nekaj posebnega, saj tu v gorah ni ljudi, ki bi nam motili vsakdan. Vsakemu, ki rabi dom, ponudim in odstopim del struge in mojega toka, saj je za vse dovolj prostora.

5. Kakšne so gorske noči? Prelepe. Zvezde se nad gorami bleščijo z vso svojo močjo in luna osvetljuje pokrajino pod seboj. Zvezdne noči so eden izmed najlepših prizorov, kar jih lahko vidi reka v višinskem delu.

6. Kako je biti reka? Neverjetno. Tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Brina Vozelj 8. r.


BI PREBRALI NAŠE BASNI?


KJER SE PREPIRATA DVA, TRETJI DOBIČEK IMA Bili sta dve vrani, sedeli sta na daljnovodu, ko sta kar naenkrat zaslišali strel: »Pok!« Iz gozda je pritekla srna. Še enkrat se je zaslišalo: «Pok!« Srna je kot pokošena padla po tleh. Vrani sta poleteli do nje in se začeli prepirati: »Jaz jo bom prva raztrgala!« je krakala prva vrana. Druga se je oglašala nazaj: »Ne, jaz jo bom!« Tako sta se nekaj časa prepirali, nato pa sta začeli kljuvati druga drugo. Ker sta bili tako zaverovani v pretep, nista opazili volkulje, ki se je priplazila iz gozda in odvlekla srno v gozd, da bi nahranila svoje mladiče. Vrani sta se medtem prenehali prepirati, ozrli sta se naokrog in opazili, da srne ni več. Užaljeni sta odleteli vsaka na svojo stran. Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. Rebeka E., 7. r.

KJER SE PREPIRATA DVA, TRETJI DOBIČEK IMA Nekega jesenskega dne, ko so si veverice delale zalogo za zimske dni, je majhna veverica prvič pripravljala svojo zalogo. Iskala je vsepovsod, od jutra do večera, vendar ni imela sreče, da bi našla še kakšen lešnik. Po sedmih dneh iskanja pa je vendarle zagledala lešnik na velikem košatem grmu. Kakor hitro je mogla, je splezala nanj. V tistem trenutku pa je zagledala drugo veverico, ki je tekla proti lešniku. Obe naenkrat sta planili po njem. Majhna veverica je rekla: »Izpusti lešnik, jaz sem ga prva videla.« »Ni res, jaz sem ga videla še prej, » ji odvrne druga. Nato priteče tretja veverica in meni nič tebi nič vzame lešnik ter jo ucvre daleč stran. Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.

Matic T., 7. r.


KJER SE PREPIRATA DVA, TRETJI DOBIČEK IMA Bilo je nekega dne v gozdu. Živali so bile na kupu in nekaj se je dogajalo. Dve miški sta se prepirali za košček salame. Ura je bila pozna in vsi so že odšli. Miški nista bilki pozorni in nista videli, da ju opazuje orel. Začeli sta se pretepati in košček salame pustili na skali. Orel se je hitro spustil in odnesel kos salame. Obe miški sta užaljeni odšli k modremu čuku in mu povedali, kaj se jima je zgodilo. On pa jima je rekel samo: Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.« Miha B., 7. r.

ŽELVA IN ZAJEC Nekega dne se je po gozdu zelo počasi sprehajala želva. Mimo je pritekel zajec in ji rekel: »Haha, poglej jo no, želvo, kako si počasna.« Želva se je branila in rekla: »Poslušaj zajec, pa tekmujva, kdo bo prej okoli gozda.« Zajec je takoj privolil, saj se je zavedal, da so zajci eni najhitrejših gozdnih živali. In tekmovanje se je začelo. Start je bil na začetku gozda. Ubrala sta jo vsak po svoji poti. Zajec je že takoj na začetku pustil želvo daleč za sabo, ker pa je tako hitel, da bi prvi prišel na cilj, ni gledal pod noge in je padel v past, ki jo je nastavil lovec. Tako je želva postala zmagovalka. Počasi se daleč pride. Matevž J., 7. r.


STARA IN MLADA LISICA Nekoč sta živeli stara in mlada lisica. Mlada je tekla in lovila, stara pa počivala v brlogu. Nekega dne stara lisica pokliče mlado in ji reče: »Pojdi mi v kurnik po kokoš, stara sem in tega nisem več zmožna.« Mlada pa ji odvrne: »To je pa tvoja težava, če si lačna, pa jej, kar pade z drevesa.« In tako je mlada lisica še naprej tekla in lovila. Nekega dne pa se odpravi v kurnik, da bi si ujela kokoš. Ker pa jo pri tem zasači človek, se obrne in steče v gozd k stari lisic ter jo prosi. »Brž me skrij, lovijo me.« Stara pa ji odvrne: »Prej mi nisi pomagala, zdaj ti pa tudi jaz ne bom.« Tako lovci ujamejo mlado lisico in jo pokončajo. Kdor drugim ne pomaga, tudi sam ni vreden pomoči. Matic J., 7. r.

MIŠ IMA DROBNE ZOBE, PA SE DO PRESTOLA PREGRIZE Nekega dne so se živali odločile, da potrebujejo novega kralja. Tudi miš se je odločila za sodelovanje pri preizkusu, ki bi ga moral prestati bodoči kralj. Preizkus je določil najstarejši starešina. Dejal je: »Kdor se bo uspel prebiti iz zaprtega lesenega zaboja, je sposoben za kralja.« Najprej je začel krt. Poskusil je pregristi škatlo, a zaman. Zatem je prišel na vrsto medved. Bil je močan in bi mu skoraj uspelo prelomiti zaboj, a ni uspel. Mnogim je upadel pogum. Nazadnje je poskusila še miš. Takoj ko so jo zaprli v škatlo, je začela grizljati steno in kmalu ji je uspelo narediti dovolj veliko luknjo, da je ušla iz zaboja. Tako so miš okronali za kralja in vladala je dolgo vrsto let. Mirjam K., 7. r.


JUNAKI SO ZAŽIVELI V NAS


19. 1. 1376 Dragi moj Petrovič! Moj junak! Moja ljubezen! Slišala sem, da moraš v vojno in tako močno upam, kot te imam rada, da se boš vrnil brez poškodb in posledic. Ves čas bom mislila nate in srčno upala zate. Poslušaj, res da se še ne poznava tako dobro, vendar morava verjeti drug v drugega, saj verjameva v ljubezen. Tako močno upam, da se boš vrnil! A za vsak slučaj se poslavljam od tebe, saj me mogoče ne boš več videl. Prosim, vrni se zame! Z ljubeznijo

tvoja vila

Nea Lovrinčić, 7. r.

Dragi moj junak Petrovič, se me še spomniš, jaz sem tista deklica, gorska vila, ki si jo nekega dne pogostil. Tega ti nisem mogla povedati osebno, zato ti pišem. Zelo te imam rada in to ti moram povedati. Nočem, da greš v boj, kaj če boš izgubil življenje in te ne bom več videla. Zakaj se sploh hočeš bojevati, te nič ne skrbi? Mene že zdaj zelo skrbi, kaj bo šele potem. Ko sem te prvič videla sem se globoko zaljubila. Nisem si mislila, da bom kdaj srečala tako gostoljubnega in prijaznega moža. Bila sem žalostna, ker ti nisem mogla povedati kdo sem. Tudi zdaj ti tega ne morem povedati. Če umreš bom pazila na tvojo mamo. Vidim, da je že stara in rabi pomoč. Če pa boš prišel nazaj ranjen, pa te bom zdravila. Močno upam da boš zmagal, vedno te bom čakala. Ne misli, da bom kdaj obupala nad čakanjem, tudi če bo trajalo 20 let. NIKOLI ME NE POZABI! TVOJA LJUBEZEN Monika T. Č., 7. r.


POSTALA SEM MORSKA DEKLICA Bila sem čisto navadna deklica. Rada sem se igrala, plesala, vozila s kolesom in veliko plavala. Bilo je poletje. Skupaj z družino smo odšli na morje. Tam sem se veliko igrala v vodi. Nekega dne, ko sem plavala, mi je postalo malo čudno. Kar naenkrat sem opazila, da nimam več nog, ampak rep kot ga imajo morske deklice. Rep je bil modre barve, posut s kristali in biseri. Šla sem iz vode. Komaj sem prišla na kopno, saj nisem mogla hoditi. Mami in oči sta bila zelo začudena. Nikjer nista videla mojih nog. Noge so se mi spremenile v rep. Vsi smo se začeli spraševati, kje so moje noge. Začeli smo jih iskati, a jih ni bilo nikjer. Ugotovila sem, da sem postala morska deklica. Vrnila sem se v morje in zaplavala v globoko vodo. Tam sem si ogledovala ribe in školjke. Odplava sem na odprto morje. Plavala se velikimi ladjami in jahtami. Srečala sem tudi kita. Bil je zelo lep. Začel se je delati mrak. Ugotovila sem, da ne vem, kje sem. Kmalu se je stemnilo. Odločila sem se, da prenočim kar na odprtem morju. Naslonila sem se na skalo in hitro zaspala. Zjutraj, ko sem se zbudila, sem ob sebi opazila še eno morsko deklico. Zbudila sem jo. Vprašala sem jo, zakaj je prišla k meni. Rekla je, da me je videla, kako sem osamljena in mi je prišla delat družbo. Pogovarjali sva se. Postali sva prijateljici. Skupaj sva plavali, se igrali in iskali školjke. Kar naenkrat pa sva zagledali še druge morske deklice. Šli sva do njih in jih vprašali, kaj delajo tako daleč na odprtem morju. Povedale so, da tukaj živijo. Začele smo se pogovarjati. Cel dan smo se skupaj igrale. Za vedno smo ostale prijateljice. Lepo smo se imele. Vedno smo si stale ob strani in si med seboj pomagale. To so bile le nočne sanje. Ko sem se zjutraj zbudila, sem ležala v svoji postelji in bila presrečna, ko se zagledala mami in očija. Lara Dobnikar, 5. r.

Moj angel varuh (Poustvarjanje na besedilo Christine Nöstlinger: Debela Nela in zavaljeni Jani)

Ta teden se mi je v šoli zgodilo nekaj neverjetnega. Bilo je takole. V ponedeljek je učiteljica slovenščine gospa Kos rekla, da bomo v petek pisali spis. Naslov spisa bo povedala tisto uro. Mislil sem si: »Tudi tokrat mi ne bo uspelo. Spisov pač ne znam pisati.« Spraševal sem sošolce, če imajo kakšen dober recept za spis. Nihče mi ni znal pomagati. Prišel sem domov in prosil mamo, če mi morda lahko ona pomaga. »Seveda, sonček«, je rekla mama. »Predlagam, da napišeš kakšen spis in veliko bereš.« Prišel je petek in pisali smo spis z naslovom Moj angel varuh. To je bil odličen naslov. Spis sem pisal brez napak. Moja mama je moj angel varuh. Val Vidic, 4. A


URŠKA PRIPOVEDUJE Bila je nedelja popoldan. Na Starem trgu se je začel ples. Veliko parov je plesalo, ampak jaz nisem bila pri volji za ples. Vsi, ki so me prosili za ples, mi niso bili všeč. Niso bili zame. Kar naenkrat sem pri rumeni mizi zagledala lepotca. Vedela sem, da bo moj. Moj pogled je bil vsako sekundo usmerjen vanj. In kmalu mladenič začuti moj pogled in se mi približa. Zaprosi me za ples. Povedala sem mu, da sem čakala samo nanj. Hitro sva se zavrtela, kot da bi perutnice imela. A kar naenkrat se lepotec razjezi ter zavpije, da ne mara takšne glasbe. Nenadoma so prihrumeli črni oblaki, zaslišala sem gromenje in vetrov vršenje! Prestrašila sem se, pričujoči pa so rekli, da zdaj meni gorje! Moj soplesalec me je tolažil ter prepričeval, naj se podvizam. Ampak od hitrega plesa se mo noge bolele in sem si želela malo odpočiti. A njegovo roko sem začutila na rami, močno me je prijel in zavrtela sva se. A kar naenkrat sem čutila vodo, slišala krike in nato se je vse izgubilo v neznano. Hana Meglič, 8. r.


LAMBERGARJEVA POT DOMOV Ko je Lambergar zmagal, se je še nekaj dni zadržal na Dunaju. Vabili so ga na kosilo in prav vsak je želel, da tak junak pride k njemu. Ko je ugotovil, da je šel k vsem, ki so si želeli njegovega obiska, je začel napeto pot domov. Odpravil se je ob zori. Bil je židane volje. Pot ga je vodila skozi gozd, ki se je ravno prebujal. Ptički so peli svoje pesmi, rosa se je bleščala in vse je bilo lepo, kot v pravljici. Lambergar je mirno jahal skozi gozd in si požvižgaval. Naenkrat je ob poti opazil neko jamo. Nekaj časa je razmišljal, ali naj vstopi ali ne. Nato se je odločil vstopiti. Ko je prišel vanjo, je iz nje pobegnil trop prestrašenih netopirjev, ki so ravno legali k počitku. Prestrašen je odskočil. Nato je prijel konja za uzde in z njim odšel v jamo. Iz torbe, ki je visela ob sedlu, je vzel kresilni kamen in iz nekaj suhega vejevja napravil baklo. Prišel je v nekakšno dvorano. Odločil se je, da jo bo raziskal. Skoraj četrt ure je raziskoval to dvorano, nato se je usedel na bližnji kamen, ta pa se je zrušil pod njim. Lambergar se je znašel ujet v nekakšni votlini. V levi nogi ga je močno skelelo. Pogledal je k njej. Ugotovil je, da mu nogo pritiska k tlom velika skala. Poskusil jo je premakniti, a brez uspeha. Nato je ugotovil, da je njegov konj še vedno zunaj. Zažvižgal je, da je stopil bližje in se sklonil. Iz torbe je vzel papir, na katerega je napisal, da je ujet. Nato je konja poslal proti gradu. Konj je urno stekel na prosto. Tekel je kar so ga noge nesle, da bi prinesel gospodarjevo sporočilo. Naslednji dan je prišel do gradu. Ko so hlapci videli, da se konj vrača brez gospodarja, so takoj pomislili, da se mu je kaj zgodilo. Hitro so pregledali konja in odkrili sporočilo. Prebrali so ga in hitro zajahali konja, da bi mu sledili. Naslednji dan so prišli do jame, kjer je bil ujet Lambergar. Njegov konj jih je popeljal do kraja, kjer je obtičal. Hitro so mu pomagali in ga potegnili na plan. Nato so ga oskrbeli s hrano, ki so jo imeli s seboj, in skupaj so odjahali proti gradu. Na gradu jim je Lambergar pripravil imenitno gostijo, svojemu konju pa je dal za nagrado polno skledo ovsa. Vsi so se veselili še pozno v noč. Mirjam K., 7. r.


LAMBERGARJEVA POT DOMOV Tistega dne, ko je Lambergar premagal mogočnega Pegama, je bil zelo ponosen sam nase, a hkrati tudi utrujen, zato se je s konjem počasi napotil proti domu. Jezdil je in jezdil skozi gozdove in čez planine. Ko je prispel do neke ravnine, je zagledal može z meči, loki in sekirami. Bilo jih je kakih dvesto. Lambergar je misli, da so vojaki, ki ščitijo grad. Brez pomisleka jim je šel naproti, saj je bil prepričan, da ga bodo spustili mimo. Žal se je motil. Ko je prišel do vojakov, so ga zgrabili in vrgli v ječo. Pred ječo se je pojavil kralj in rekel: »Koga pa imamo tukaj? Mar je to neustrašni Lambergar, ki je premagal Pegama?« Lambergar mu je mirno odgovoril: »Da, to sem jaz.« Kralj mu je pojasnil, da so ga prijeli, ker ga hočejo imeti za svojega vojaka. Lambergar pa na to ni pristal, zato je kralj ukazal, naj ga vržejo v najtemnejšo in najmanjšo ječo. In res. Neki vojak je Lambergarja udaril po glavi, da je omedlel. Ko se je prebudil, je bilo vse temno, le šibka svetloba je vdirala skozi majhno okence. Nato se je Lambergar domislil. Iz žepa je potegnil majhen nožiček, ki mu ga stražarji k sreči niso vzeli. Z njim je začel je krhati rešetke na oknu. Po dolgem času mu je uspelo. To mu je vlilo veliko upanja in moči. Skobacal se je skozi okence in bil je na prostem. Naenkrat pa je opazil dva stražarja, hitro je pograbil nožek, ga zalučal proti prvemu in ga zadel naravnost v vrat. Drugi je hotel zbežati, a ga je Lambergar ujel za nogo, ga premikastil in mu vzel meč. Odšel je naprej in opazil vodnjak. Ker je bil žejen, se je sklonil k vodnjaku. Takrat pa je v odsevu vode opazil meč, ki je drvel proti njegovemu vratu. Hitro se je izmaknil, pograbil svoj meč in vstal. Pred njim je stal kralj s svojimi vojaki, a Lambergar je bil zelo uren in je hitro skočil na bližnjega konja ter na vso moč oddirjal proti gradu Kamen. Pozno v noč je izčrpana, a zadovoljen, srečno prijezdil na svoj grad, kjer so bili vsi presrečni, da se je njihov junak vrnil živ in zdrav. Matevž J., 7. r.


BIL SEM NA DVOBOJU PEGAMA IN LAMBERGARJA Nekega poletnega dne, ko sem se ob potoku igral z lesenimi ladjicami, sem na vasi zaslišal glasno vpitje. S strahom sem se napotil v vas. Ko sem prispel do vasi, sem zagledal mamo in očeta, vsa iz sebe od veselja. Izvedel sem, da si bomo prvič v življenju ogledali pravi viteški dvoboj, in sicer med Pegamom in našim junakom Lambergarjem. Najeli smo kočijo in se odpeljali na Dunaj. Že čez dva dni smo bili na travniku, kjer je rasla lipa, poleg pa so bile tribune, skoraj do konca napolnjene z ljudmi iz raznih krajev. Komaj smo se dobro usedli, že sta pridivjala Pegam in Lambergar, vsak iz svoje strani. Bil sem čisto neučakan, kdaj se bo dvoboj začel. In že v nekaj minutah je postaven mož dvignil roko. Oba sta šla na svoji mesti. Mož z roko je zamahnil in Pegam in Lambergar sta si prvič zdirjala naproti. Vsi na tribuni smo vstali in vznemirjeno čakali na razplet. Vendar sta oba ostala brez praske. Zopet sta si zdirjala naproti in Pegam je Lambergarja zadel v levo roko ter ga poškodoval ravno toliko, da je Lambergarju iz roke začela špricati kri. Mislil sem, da je že vsega konec in da je Pegam premagal Lambergarja. Bil sem čisto na tleh. Vendar je Lambergar vztrajal in se postavil nazaj na svoje mesto, pripravljen na tretji spopad. Tedaj smo spet vstali, se dvignili na noge in upali na najboljše. Bližala sta se in bližala. Oba sta si dirjala naproti z vsemi močmi. Nato sta spustila svoji sulici in se zaletela vkup. V tistem sem zaprl oči, srce mi je nabijalo tako močno, da sem se kar tresel. Ko pa sem odprl oči, sem videl Pegamovo glavo na Lambergarjevi sulici. Zavriskal sem, kolikor so mi pljuča dovoljevala in vsi smo bili presrečni. Ves Dunaj je vzklikal Lambergarjevo ime. In še danes se z nasmehom na ustih spominjam tega trenutka. Matic T., 7. r.


Draga Tara! Pred nekaj dnevi si me prepoznala. Uvidela si, kdo sem. Priznam, da sem vozil avto. Za trenutek sem videl tvoje prestrašene oči, ko sem te zbil. Tudi ti si videla moje, saj si me kasneje prepoznala. Tako mi je bilo hudo, v teh žalostnih trenutkih sem si želel, da bi bil jaz ti. Ko sem preživljal take muke, sem se odločil, da ti bom pomagal. Nato sem poklical oziroma sem sporočil tvojim staršem svojo odločitev. Upal sem, da bo moja želja uslišana. In bila je. Zahteva, da se me ne sme razkriti. Trudil sem se in ti pomagal, dokler me nisi prepoznala. Vendar čas je tekel in prav je bilo, da si me prepoznala. Tega trenutka sem se resda bal, ampak sem upal, da bo tvoja reakcija bolj umirjena. Verjamem, da je težko odpustiti nekomu, ki te je zbil z avtom. Razumem te. Ampak zakaj nihče ne razume mene? To so bili zagotovo najtežji trenutki mojega življenja. Tisti večer, ko se je zgodila prometna nesreča, nisem vedel, kaj naj sam s sabo naredim. Ker treniram tekvando, sem z nekaj tekvando udarci udaril ob vrata. Vrata bi potrebovala obliže. Vse bi naredil, da se to ne bi zgodilo. V dežju si ležala na cesti in jaz sem te pokril s svojim jopičem. Želel sem si, da ga obdržiš. A ga nisi. Tvoji starši so mi ga dali. Želim ti, da bi čim hitreje okrevala in da bi tvoje življenje potekalo s čim manj posledicami prometne nesreče. Nikoli te ne bom pozabil. Ryan Hana Meglič, 8. r.


Dragi Dnevnik! Težek dan je za mano. Čutim, da sem zadnjič videl Nathana. Pogrešam ga. Še vseeno upam, da ni v skrbeh zame. V dnevnik danes pišem peti stavek in roka me že zelo boli, saj je vseeno. Verjetno je to moj zadnji zapisek. Upam, da bo Nathan končno pridobil Brady. Bil bi že čas, čeprav mi je bila Brady vedno všeč. V svojem življenju sem doživel veliko čudovitih dogodkov. Spomni se tistega zmagovitega gola pri nogometu. To je bilo res prima. Vesel sem, da sem spoznal Nathana. Bil je res pravi prijatelj. Zdi se mi, da mu je všeč tudi moja sestra, vendar nisem prepričan. Doživel sem veliko super stvari, ki jih običajno drugi otroci na vozičkih ne morejo. Vse gre v zahvalo Nathanu. Včasih si mislim, da je bil Nathan malo odrinjen stran. Npr. takrat na plesu, ko so me punce povabile plesat, ali pa ko smo šli v šolo z Brady. Tudi jaz sem se včasih, ampak samo včasih, tako počutil. Želim si, da bi se Nathan vsak večer pogovarjal z mano. Verjetno se bo. Zagotovo se bo pritoževal zaradi Fione. Pričakujem njegovo prošnjo, da če slučajno srečam Boga, naj mu naročim, da pes zadavi Fiono. Meni pa se Fiona zdi še kar v redu. Moji starši bodo zagotovo žalostni, ni dvoma o tem. Saj ne bo jima treba ukazovati, da naj pospravim sobo. Vesel sem za Kirsti. Zdaj bo več časa namenjenega njej. Bila je res super sestra. Roka mi počasi omaguje in zelo sem utrujen. Počasi bom nehal z zapisom. Ko umrem, upam, da bom lahko opazoval Nathana, Bradyine čudovite noge, moja ljubeča starša, super sestro in Jasonove prigode. Se vidv'a Dnevnik, Zbogom! Pohabljen in očarljiv Simon

Polona Lovšin, 8. r.


BEREMO

RAZMIŠLJAMO ČUTIMO

ZAPIŠEMO


DNEVNIK BRANJA KDO SI, ALJASKA Dragi dnevnik!

25. 12. 2014

Včeraj sem od ˝Božička˝ (mami) dobila knjigo Kdo si Aljaska? Res sem bila vesela, ko sem se spomnila, da lahko to knjigo preberem tudi za domače branje! Takoj ko sem zjutraj vstala, sem jo začela brati in seveda me je takoj potegnila vase. Nisem je mogla spustiti iz rok. Niti jest nisem šla, dokler je nisem dokončala. Res je neverjetno dobra, vse knjige Johna Greena so. Tako dobro razume mlade, se postavi v njihovo kožo in ima neizmerno domišljijo. S tem ko beremo, se nam odpre nov svet, svet ki si ga lahko predstavljamo po svoje. Pisatelj predstavi osebe, dogajanje kot jih vidi on, ampak od posameznika je odvisno, kako si to naslika v svoji glavi. Ravno zato so knjige čudovite, ker ti dajo priložnost, da se zamisliš o sebi, svetu, ki te obdaja in o vseh mogočih stvareh. V knjigi Kdo si Aljaska? Se to res dobro vidi. Miles Halter začenja novo življenje, življenje v internatu, stran od doma. Obseden je z zadnjimi besedami slavnih ljudi. Pozna jih od Francoisa, Rebeleaisa pa vse do Kennedyja. Če mene vprašaš, je to zelo zanimivo. Nikoli ne veš, kdaj boš izrekel svojo zadnjo besedo. Bo to ˝Dobro jutro˝? Ali pa mogoče kaj bolj dramatičnega kot na primer: ˝Svet, zapuščam te!˝ Ne vem, res. Ne zavedamo se, da je lahko vsak dan naš zadnji. Nihče se ne ozira na to, še v knjigi ne. Po drugi strani, je pa to dobro. Treba je biti v trenutku, v njem uživati ne pa razmišljati o nečem čisto tretjem. To je približno tako, kot je bilo v knjigi ko so Miles, Polkovnik, Takumi in Aljaska kadili. Miles je Aljasko enkrat vprašal, zakaj tako hitro kadi in v tem ne uživa, ona pa mu je odgovorila, da oni kadijo zato, ker v tem uživajo, ona pa zato da bi čim prej umrla. Kljub Aljaskinim občasnim depresivnim izpadom, so še vseeno najstniki. Kateri najstnik pa ne zagode kakšne učitelju, sošolcem? Pri potegavščini Noč na seniku bi pa mogoče tudi jaz sodelovala. Verjetno bi bilo zelo zabavno gledati glavnega vzgojitelja internata, kako poskakuje zaradi petard in lovi mulce po gozdu. Točno tako je lovil Milesa in Takumija. Kako mi je bilo smešno, ko si je Takumi na glavo nataknil trak s plišasto lisičjo glavo in Milesu, ki ga je vprašal, zakaj jo nosi, odgovoril: ˝Ker nihče ne more uloviti jebenega lisjaka!˝ Vem, da ni zelo smešno, ampak jaz se nisem mogla nehati smejati. Takumi ima vedno zanimive pripombe. Ta druščina mi je všeč. Zdi se mi da so med seboj res povezani kot družina. Imajo super odnos se zabavajo in se med seboj ˝dopolnjujejo˝. Z veseljem bi bila njihova prijateljica. To, kako si zaupajo, se podpirajo in branijo, je nekaj, kar v današnjem svetu težko najdeš. Seveda najstniki brez ljubezni ne morejo in tudi v tej knjigi je tako. Aljaska


ima fanta, Miles je zaljubljen v Aljasko, čeprav potem začne hoditi z Laro. Kot nekakšen ljubezenski trikotnik ali nekaj podobnega. Ker pa nič ne traja večno, se je tudi v tej knjigi zapletlo … Ko so Polkovnik, Aljaska in Miles proslavljali uspelo potegavščino, je Aljaska popila zelo veliko in je bila pijana. Prihrumela je v sobo in ju prosila, da naj zamotita Orla (glavnega šolskega vzgojitelja), da se bo lahko odpeljala. Vedela sta, da je pijana, a sta jo pustila oditi. Nista je poskušala ustaviti. Naslednji dan sta izvedela, da je imela Aljaska prometno nesrečo. Ni preživela. Polkovnik in Miles sta bila obupana, saj sta vedela, da je bila to njuna krivda. Ne bi ji smela dovoliti. Odločila sta se, da bosta odkrila, kaj se je zgodilo. Čez nekaj časa iskanja in tuhtanja sta razumela: Aljasko je poklical njen fant, med pogovorom se je spomnila, da je pozabila na obletnico mamine smrti. Vzame rože in se hoče odpeljati k njej, na poti na pokopališče je sredi ceste zagledala policijski avto in v tistem se je odločila, da bo naredila to, zato pohodi plin in se zaleti naravnost vanj. Naredila je samomor. Tega od nje nisem pričakovala, saj se mi je zdela pozitivna, vesela … ampak videz pogosto vara. V sebi je trpela in se krivila za mamino smrt, ki je nekega dne, ko je bila Aljaska stara 8 let dobila napad in trzajoča obležala na tleh. Aljaska je bila majhna in ni poklicala rešilca in ko je njen oče prišel domov, je bila že mrtva. Ne smemo je obsojati. Mogoče bi v njenem primeru reagirala enako … Zelo mi je bilo všeč, ko so v njen spomin pripravili potegavščino, ki je bila njena ideja. Najeli so slačifanta, ki se je delal, da je priznan profesor, ki se spozna na spolnost. Namesto predavanja, je pred celo šolo zaplesal striptiz. Ta potegavščina v njen spomin je res dokaz, kako radi so jo imeli in kako so jo pogrešali. Knjiga je definitivno ena izmed boljših, ki sem jih prebrala. Ima zanimivo, zabavno, odlično vsebino. Vsak najstnik bi se lahko našel v njej. Morda nesrečno zaljubljen kot Miles, žalosten in vesel ob enem kot Aljaska …? Poleg tega da te knjiga potegne vase, ti da tudi misliti. O čem in kako pa mislim, da je najboljše, da vsak ugotovi zase, ker jo bo vsak razumel in se v njej našel drugače … Brina Vozelj, 9. r.


Dragi dnevnik, 16. 1. 2015 danes se k branju nikakor nisem morala spraviti, ampak ko sem začela brati, me je spet potegnilo k branju, prebrala sem vse do 9. poglavja z 9. vred. Med branjem pa so mi misli ves čas bežale drugam, bila sem zelo jezna na brata, saj sva se spet sprla… Čeprav sem prebrala 7 poglavij se mi zdi, da se ni še nič zgodilo. Zaenkrat je še vse bolj dolgočasno, zato nimam kaj veliko povedati o tem, povem lahko samo to, da mi Brunova sestra in oče nista prav všeč, saj se imata za nekaj več in ves mora biti kot reče oče in Gretel kar naprej ukazuje Brunu in misli, da ker je starejša, lahko kar ukazuje, no enak kot ona je moj brat ,starejši bratje in sestre so res nadležni. Vsekakor pa mi ni všeč oče, ker pripada podpornikom Hitlerja, Hitler pa vsi vemo kakšen je, da pobija nedolžne nič krive ljudi v črtastih pižamah, ki jim pravijo Židje! Jaz menim, da nihče ne sme delati razlik med ljudmi . Človek je človek, pa ni važno ali je Žid, terorist, črn ali pa bel, vsi imamo dušo in telo. Že samo ime kraja, kamor se je družina preselila, se sliši grozno, A-švic. Kot da je tam nekaj zelo smrdečega; Židje - kot pravi Brunov oče, da smrdijo in so umazani. Bruno mi je všeč, saj nasprotuje temu krutemu delanju nasprotovanja in predsodkov med ljudmi in sumim, da tudi mama tega ne podpira, čeprav Bruno zaenkrat še ne ve, kaj se pravzaprav dogaja. Ampak slej ko prej bo fant videl, kdo v resnici je njegov oče. Dragi dnevnik, 17. 1. 2015 danes sem prebrala bolj malo ampak razpoloženje se mi je ves čas spreminjalo, čeprav sem prebrala samo 5 poglavij. Zdi se mi, da se je zgodilo veliko več kot v tistih desetih poglavjih pred tem. Najbolj mi je všeč, da je Bruno dobil novega prijatelja Šmuela, ki je bil rojen na isti dan kot Bruno, postala sta zelo dobra prijatelja, čeprav je Šmuel živel na drugi strani žičnate ograje, tam so živeli Židje, se pravi se je Bruno po očetovih besedah družil z ničvrednim človekom, ampak šele, ko se dve različni krvi spoznata, ko sploh ne vesta, da naj bi bila ena nič vredna, vidimo, da smo VSI ENAKI! To me še najbolj razjezi. Všeč mi je, kako Bruno pretenta sestro, da ima namišljenega prijatelja, ker ji ni hotel izdati, da je Šmuel resničen in ta trapa, ki misli da vse ve, mu je verjela. Krivično pa se mi je zdelo, ko je služabnik Pavel razbil steklenico vina zaradi slabega zdravja, saj so se mu roke tresle do nemoglosti, zato pa dobil ukrepe s strani mladega vojaka Kotlerja. Čeprav je bil Pavel Žid, je bil zelo dobrega srca tako kot normalni ljudje, saj je nekega dne Brunu povil koleno, ko je padel z gugalnice. Če smo že pri tem, poročnik Kotler mu sigurno ne bi pomagal, ampak bi se mu bahavo posmehoval. Neža Ferkov,9. r.


31. 12. 2014 Danes popoldne mi je mami svetovala, naj delam nekaj za šolo, zato sem namesto učenja raje spet brala. Prebrala sem do 133 strani. Bruno je spoznal dečka v črtasti pižami s kapico, ki je bil na drugi strani zidu kot Bruno. Pogovarjata se čez žice, čeprav tam Bruno ne bi smel biti. Dečku je ime Šmuel. Rekel je, da mora nositi ta znak:  (šesterokraka zvezda). Ta znak poznam od pouka zgodovine. To pomeni, da je Šmuelova družina židovska. Šmuelu je rekel, da njegov oče nosi drugačen vzorec in sicer: (znak nacizma). Tudi ta vzorec poznam od pouka zgodovine. Ta vzorec označuje naciste. Ugotovila sem, da je bil Furer zloben moški, oziroma kot ga Bruno zelo skromno opiše: nevljuden. Predvidevam, da je Eva, ki je prišla s Furerjem, njegova tajnica. Za razliko od Furerja je bila zelo prijazna do Bruna in Gretel. Šmuel je prosil Bruna za košček kruha, vendar ga Bruno ni imel s sabo. Zelo sem bila jezna na Bruna, čeprav vem, da mu ne more biti jasno, kaj se dogaja, ker mu nihče ne razloži. Vseeno sem bila jezna, ker je bil Šmuel lačen, Brunov glavni problem pa je, da si s sestro nagajata.


1. 1. 2015 Knjigo sem prebrala do konca. Nekaj časa sem potrebovala, da sem ugotovila, kaj se je zgodilo z Brunom in Šmuelom. Če sem iskrena, mi ta knjiga ni bila všeč. Ne vem, kaj se je zgodilo z Šmuelovim očetom in ni veliko podatkov, oziroma nisem vsega dobro razumela. Šmuelu sej je zgodila gromozanska krivica in žal mi je, da mu Bruno ni prinašal več hrane ali knjig, ko bi lahko. Zadnji dve poglavji sem jokala in pričakovala sem čisto drugačen konec ter upala, da bi Bruno in Šmuel pobegnila v Berlin z mamo in Gretel. Smrt vseh Židov in Bruna je bila čisto nesmiselna in to samo zaradi Furerja in njegovega mišljenja. Zelo jezna sem bila, ko je Šmuel prišel v Brunovo hišo zloščit kozarce ter ga je poročnik kregal, ker je jedel in se pogovarjal z Brunom. Najraje bi dala vse nacistične ljudi za nekaj časa na Židovo mesto, da bi poizkusili njihovo trpljenje in bi s tem odnehali. Knjiga ima žalosten konec. Najhuje pa je to, da je zgodba napisana po resničnih dogodkih, oziroma so se takšne stvari resnično dogajale. Jutri bom pogledala še film, ki je bil narejen po tej knjigi.

2. 1. 2015 Po premisleku mi je bila knjiga všeč. To sem včeraj napisala zato, ker sem bila razburjena ter jezna glede konca. 11. 1. 2015 Pogledala sem še film. Zdaj si vse bolje predstavljam. Videla sem vse grozne prizore in vse sem si predstavljala drugače. Zgrozila sem se, ko sem videla, da trupla kar ležijo na tleh in da v prostorih, kjer jih ubijejo s plini, ljudje stojijo čisto skupaj ter se ne morejo niti premikati. V filmu je vse prikazano še veliko bolj kruto. Na primer Pavla ubijejo zato, ker je polil vino. Knjiga mi je bila všeč, čeprav mi ni všeč, da ljudi ubijajo zaradi vere ali narodnosti. Bila je zanimiva, žalostna in hitro sem jo prebrala. Zdi se mi, da bi jo pisatelj lahko napisal na daljši način in dodal še več dogodkov. Na trenutke kakšnih stvari nisem razumela, a sem jih pozneje dojela. Knjigo bom po vsej verjetnosti še enkrat prebrala med poletnimi počitnicami. Hana Jamnik, 9. r.


OCENA PREBRANEGA VELIKE ZELENE OČI Knjiga z naslovom velike zelene oči avtorice Jane Frey govori dekletu po imenu Lena, ki je živela mirno življenje vsakega najstnika, dokler se ji ni zgodila tragedija. S prijatelji se je odpravila na izlet do kamnoloma. Dan je bil lep, dokler niso ugotovili, kako pozni so. Zunaj je lilo kot iz škafa in stopnja dežja se je samo še večala … nato so se zaleteli. Lena je pristala v bolnišnici in se ni prebudila tri tedne. Čez oči in okoli glave je imela povoj. Ko se je končno prebudila je vprašala, zakaj ima povoj okoli glave in zakaj nič ne vidi. Povedali so ji, da je oslepela. Padla je v nekakšen šok in poleg vida tudi drugih čutil ni mogla izraziti. Potem se je prebudila in spoznala življenje v temi. Mislila je, da je edina, ki se ji take stvari dogajajo, nato pa je spoznala ljudi s podobno zgodbo. Na koncu je spoznala, da če ne moreš videti, še ne pomeni, da ne moreš živeti. Vsi okoli dekleta se po najboljših močeh trudijo, da bi ji vse pokazali v boljši luči. Ona sprva vse zavrača, nato pa ugotovi, da ji želijo le najboljše. Najbolj odziv Lene skrbi mamo in očeta, ki ji omogočita najboljše ljudi, ki ji pomagajo, kako se spopadati z negotovostjo, ki jo je prinesla slepota. Poskušajo, da bi se čim bolj družila in povezala z ljudmi, kar jim na koncu tudi uspe, saj dekle ostane srečna s fantom po imenu Frederik, ki ji dokaže, kako rad jo ima, kljub vsemu zavračanju, ki ga je prestal zaradi nje. Posebej pa me je prepričala celotna vsebina knjige, saj si nikoli nisem mislila, da bo tako zanimiva; takoj sem jo prebrala! Sprva sem mislila, da si bom vzela nekaj dni, da jo preberem, a kot bi mignil, sem bila pri zadnjem poglavju. Prepričali so me tako knjiga sama kot pa tudi ljudje, ki so v njej nastopali. Všeč mi je bilo, da so Leno kljub njeni ''bolezni'' prijatelji in znanci prijazno sprejeli nazaj. Mislila sem, da jo bodo bolj zafrkavali, da ne sme početi nič, ker je slepa. A prijazno so jo sprejeli in prijatelji so jo branili pred tistimi, ki so mislili, da so nekaj več in so ji rekli žaljivo besedo. K branju me je odvračalo le Lenino odvračanje vseh ljudi, da se je zaprla vase in hotela živeti v svojem svetu, čeprav so se vsi lepo obnašali do nje in ji bili v oporo. Všeč mi je, kako je vsebina razdeljena na poglavja, kako opisuje občutke ter kako odebeljeno prikaže sanje ali pa kaj takšnega. Mislim, da je ta knjiga ravno pravšnja za najstnike, saj ni dolgočasna, vsebina se zapleta, daje neko razmišljanje o tem, kako srečni smo lahko, da smo taki, kot smo. Mi razmišljamo o svojih napakah glede videza, ljudje kot so


Lena pa bi dali vse, da bi samo enkrat lahko še videli. Ko bereš kaj takega, pomisliš, kako bi bilo, če bi take stvari doživljal ti in pojavi se ti večji cmok v grlu. Mladini so všeč take knjige, ki ne ponavljajo iste zgodbe v vsakem poglavju, zato je ta prav za nas! Nekateri priporočajo knjige o vampirjih in teh zadevah, spet drugi knjige o znanstveni fantastiki, nekaterim pa so bolj všeč ljubezenske zgodbe. Jaz se najdem prav povsod, če se mi vsebina zdi napeta in zanimiva. Knjiga sporoča, da se moramo ceniti, kakršni smo in biti veseli za življenje, ker se kljub nesrečam in nekaterim težavam, s katerimi se moramo spopasti v življenju, mora sprejeti, da je vsaka stvar za nekaj dobra ter da se vse zgodi z razlogom. Jerca Bitenc Babnik, 9. r.

BELA KOT MLEKO RDEČA KOT KRI Knjigo z naslovom Bela kot mleko rdeča kot kri je napisal izjemen pisatelj Allesandro D'Avenia. No, poznamo več vrst besedne umetnosti: prozo, dramatiko in pesništvo. Raziskave pravijo, da dekleta in fantje moje starosti berejo precej različne knjige. Fantje imajo raje biografije, avtobiografije in knjige o njihovih hobijih, dekleta pa romantične zgodbe in znanstveno fantastiko. Meni osebno se všeč ljubezenske zgodbe, avtobiografije in znanstveno fantastične knjige. Knjiga, ki sem jo prebrala vsebuje ljubezensko zgodbo in zato sem jo z veseljem prebrala. Knjiga v glavnem govori o neresnični ljubezni, prijateljstvu in iskanju sanj. Njen zaplet ali problem je, da mora Leo (glavni junak) izkazati ljubezen dekletu svojega življenja Beatrice, preden ta umre. Sliši se čudno, vendar je zgodba zares zanimiva. Sporočilo knjige je, da se ljubezen včasih ne izkaže za to, kar mislimo, da je in da včasih ne opazimo stvari, ki jih imamo pred nosom. Leo je le navaden šolar in Silvia je njegova prijateljica. Z nasveti, ki jih Silvia daje (npr. kakšno pismo naj Leo napiše Beatrice) se med njima vzpostavi močna prijateljska vez. Ko Leo hodi k Beatrice na obisk, jo razveseljuje in ji piše dnevnik, ji tako polepša zadnje dni njenega življenja. S pogovori med starši in Leom, ki se tičejo ljubezni in smrti ter darovanju krvi, starši spet začenjajo razumeti, kako je biti mlad. Ob knjigi


sem se pošteno nasmejala, včasih potočila solzo in predvsem uživala. Všeč mi je bila neizmerna ljubezen Lea do Beatrice, odnos med Leom in starši ter predvsem Silviino prijateljstvo ne glede na vse! Malce me je odvrnila stvar z belino in barvami, da lahko toliko razmišljaš o tem, se mi zdi kar malo čudno. Leu in njegovim sošolcem zares zavidam prof. Sanjača, ker jih uči o življenju in sanjah. Razume najstnike in njihovo mišljenje ter jih spodbudi k iskanju svojih sanj. Všeč mi je, ker knjiga oz. pripovedovalec govori v prvi osebi, izrazi mnenje o določeni stvari ali dogodku. Tako se lažje postaviš v pripovedovalčevo kožo in podoživiš dogajanje. Prav tako mi je všeč stil pogovarjanja. Knjižno, a mladostniško. Mislim, da dvogovora ni veliko, a vseeno toliko, da natančno razumeš dogajanja. Zdi se mi, da so povedi precej običajne. Niso predolge in ne prekratke. Kaj pa vem. Niso se mi zdele nič presenetljivega ali nenavadnega. Prav tako se mi zdi, da pisatelj uporablja izraze, ki so poleg beline in tistih reči, običajne. Knjiga, ki sem jo izbrala mi je zares všeč. Nauči te, da nikoli ne smeš prenehati iskati sanj in obupati. Nauči te, kaj je prava ljubezen in da se stvari včasih izkažejo za drugačne kot so. Na kratko: Knjigo se splača prebrati! Prisili te, da na stvari gledaš z drugačne perspektive. Klara Rozman, 9. r.

Če sem povsem odkrita, sem to knjigo izbrala zelo spontano. Nisem točno vedela, kaj je vsebina, vendar mi je bil naslov všeč, zato sem jo izbrala. Prebrala sem jo dokaj hitro, ker se zgodba ne ''vleče'' zato, da bi avtor napolnil strani, ampak ima vsak prizor svoj pomen in svoje sporočilo. Na zelo preprost način so opisana vsa čustva in pogledi enostavnega in čutečega srednješolca na svet. Avtor je zelo dobro pokazal Lea kot navadnega najstnika, vendar se v njem skriva veliko več. In to tudi opisuje večino najstnikov po svetu. Skozi knjigo nisem bila le opazovalka celotne zgodbe, vendar sem tudi iskala odgovore. Knjigo si bom sigurno zapomnila po zelo močnem in globokem sporočilu: Ceni življenje, kakršnega imaš, saj boš na koncu obžaloval le stvari, ki jih nisi naredil, ne pa tistih, ki si jih. Zares mislim, da je knjiga primerna za vse starosti, saj se vedno (ni pomembno, koliko si star) učiš. In ta knjiga te nauči zelo veliko o vrednotah v življenju, ki jih mogoče še nisi spoznal. Amadeja Sajovic, 9. r.


PIRNICA literarno glasilo OŠ Pirniče Šolsko leto 2014/2015 Mentorice: Tadeja Klun Lenarčič Anja Prevc Špela Trunk Barbara Kavčič Računalniška izvedba in urejanje: Tadeja Klun Lenarčič Zg. Pirniče, januar 2015

Pirnica  

spletno literarno glasilo OŠ Pirniče

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you