Page 1

literarno glasilo dijakov gimnazije nova gorica


»Ne glejte na to, kaj naš človek počne. Glejte na to, po čemer hrepeni.« (F. M. Dostojevski) Hrepenenja, želje uresničene ali ne. Skrite misli in take, ki jih lahko povemo na glas. Misli, veliko misli. Doživljanje sveta, košček našega življenja, ki ga delimo z vami. Biti ali ne biti. Vtisi in drobci človekove duše. Čustva, izlita na papir. O sebi, Iz sebe. Tjaša Bukovič, 3.b, urednica glasila Iz sebe


Dež. Kaplje na oknu. Ptici zletita z mokrega kostanja. Dve ptici. 2≠1 1=samota in samota=bolečina SKUPAJ letita. din-don Nekdo zvoni? Obisk? NE! samota= ∞ Hana Šuligoj, 4. e


Veselje Veselje je nekaj novega, nekaj, česar še ne poznam. Veselje mi je všeč, veselja ne dam. Veselje bo moje, dan in noč. Žalost naj izgine, veselje ima moč. Žalost je bila moja stalnica, a žalost je izgubila svoj zadnji boj. Žalost je zmagala včeraj, a veselje je zmagalo nocoj. Konec Praznino čutim, v svojem srcu. Ljubezen slutim, prišla bo h koncu. Vsak dan jočem, vsako noč trpim. Zaspati hočem, po koncu hrepenim. Tina Klemenc, 2.f


Volčja Draga, 23. 12. 2010 na licu

kaplja Veselje na ulicah.

Živahnost barv.

Jaz jih vidim sive. Sivo, vlažno, megleno, tožno je ozračje. Otožna gola drevesa v mrazu lomijo veje.

Dolga bo zima brez tebe. Topel občutek je nedosegljiv. Hladno je tvoje srce, moja duša pa je hrepeneča.

Kot tleča lava že izbruhlega vulkana.

Nemirna. Z njo lomim veje. In nočem drugih dotikov.

Hladni so. Sindi Breščak, 4.f


Pesek Življenje kot pesek v darilni škatli, le pri manjšini ostane zaprta, le s čim je njih teorija podprta, a saj njih škatel niso zapečatli. Ta siv in grob neuporaben pesek, in kako v njem vzgojim rožo-mene, kaj z malo zemljo ob prihodu teme, in kak' bo že konca, življenja znesek. Darilna škatla naj bo vaza lepa, ti začetek, ti konec si vaze lonec ter gradu iz peska so šteta leta, Človek brani, pride življenja zvonec, v tem vetru je najlepša pesem peta, tako življenja našega bo konec. Sebastian Fornazarič, 3. a


Domače branje Knjiga na mizi leži, meni do branja ni, nimam časa za to ali nočem, da ga bo. Vse, kar obvezno branje je, ne gre samo od sebe, ne da se mi vsega, še manj pa tega: Berem, berem, pa ne gre, konec je. Ne, začne se znova, novo branje, še eno sranje, zakaj to beremo čeprav nismo vsi za to? Prekleto, zakaj knjige so? Sebastian Fornazarič, 3. a


Ajdina pesem Daleč, kjer gore so, njive in polja, tja tvoj pogled seže tik do obzorja, kjer mavrica v loku se spušča v ravnine, kjer sonce nam sije prav vse tja do zime. Tam zlato rumeni klas je ujet, ki nebogljeno kuka v svet, ki kapico belo ima in sončnični cvet. Zrna razsipa, izpihne v nebo, listje prekriva, preganja temo, cvetove prešteva, njen glasek budi, na ajdino polje se vračajo vsi. A pride dan, ko ajdi težko je, njen glas je otožen in oči orosijo se, solze ajdine padajo v zemljo, kamor kmetje svoje pridelke kopljejo še ajdo poberejo. Ajda izginja v zrna zlata, njena se zgodba kaj kmalu konča, v sinjine razteza se ajdin še glas, da njeno življenje končna se pri vas! Miha Hlede, 2. b


Morje jeseni Sapica, ki nežno plapola, veje maje, listje prepozna. Utrga z bukve znova si okras, za hip ustavi se čas. V zraku čutiti je nemir, saj poletje se poslavlja, za jesen ni več ovir, poletju se po robu postavlja. In morje, ki grelo je zemljo, ohlaja se, izgublja se v temo. Veter piše svoj hieroglif, nad morjem umira stari klif. Zdaj znova sol pogreza se v vodÓ, ne zasledi je več oko. V rokáh ostajajo njeni kristali, ki bi zlahka v sanje popeljali. Brez oblaka sinje nebo, sivina in strele zamenjajo. In ko dež zapade kisli, vonj morja so le še misli.

Miha Hlede, 2. b


Rada bi bila okvir Rada bi bila okvir, v katerem svojo sliko imaš. Iz mehkega lesa bi bila, da bi ti glava na nežnem spala. Cela bele barve, da bi se tvojim črnim lasem podala in čez belino bi modre črte imela, takšne kot so tvoje oči. Na robu bi bil rdeč srček narisan, Tak, kakršne so tvoje ustnice ob poljubu. Želim si, da bi bila okvir za tvojo sliko, da bi vedno tvoj velik ego nosila, zaradi katerega ljubiš le sebe in ne nje, ki te bo vedno v srcu nosila.

Rada bi imela tvoje srce Rada bi imela tvoje srce, ki ga tako skrivaš. Bila bi sonce, da bi te ogrela, z žarki bi ga objela. In bila bi zvezda, da bi mu ponoči svetila in ga iz teme vodila. Ti bi pa moje srce imel in bi eden drugega ljubila in kot eno bi bila.

Anja Nikolavčič, 4. a


Stran za stranjo se obrača, beseda za besedo ponavlja, dogodek za dogodkom se odvija. Nesmisel, a še zmeraj mamljiva bolečina. Poljub za poljubom, udarec proti udarcu, močan nad šibkejšim, nič se ni spremenilo. Obljuba za obljubo, prekrita z lažmi. Vsi slepi, zaupljivi, neumni ljudje. Andreja Krašna, 1.f


Zima, o krasna zima! Primer Visoke pesmi Poglej cvet na polju, ki kakor prvo jutranje sonce zlati se v sijaju poletja! Ozri se na množico ljudi, ki kot jata galebov v prvem poletnem jutru iščejo priložnost. Kot dišeči lovor sredi gozda diši v zraku, ki kakor rahla sapica hladi prebujena lica. Temačno nebo, prežeto z zvezdami, kakor luč upanja ohranja dobroto in kakor svetloba v temi vodi do pravih poti. Vsa krasna si v svojem bleščečem sijaju, vsa hladna, a topla za domove, ki se kot stari kostanji povešajo v dremež. O, zima, kot čreda belih ovac, med nami si zdaj, prinesi nam srečo in kanček spoštovanja, da si bomo lahko na zadnjo noč v letu stisnili roke.

Miha Hlede, 2. b


Ali veš, Bojim se teme, Cvetoče polje Čas hiti. Danes sem vesela Enkrat jočem sama, Freska te ljubezni Grobo sem jo izprala. Hladen veter zime Išče nove rime, Jutri pojdem ponje, Kot da me več ni. Listje pod nogami Mečkam, da šelesti, Nimam več izbire, kam se mi mudi? Oprosti, če sem znala, Poljubiti srce, Razočarana v sebi Sovražim vse, kar gre. Šum glasu iz tvojih ust Tlakuje pot za nove dni, Usoda je hotela, Več te ob meni ni. Zakaj sem sploh želela si? Želje ni, sama pride ali pa te zapusti. Miha Hlede, 2.b


Veselje Veselje je nekaj novega, nekaj, česar še ne poznam. Veselje mi je všeč, veselja ne dam. Veselje bo moje, dan in noč. Žalost naj izgine, veselje ima moč. Žalost je bila moja stalnica, a žalost je izgubila svoj zadnji boj. Žalost je zmagala včeraj, a veselje je zmagalo nocoj. Konec Praznino čutim, v svojem srcu. Ljubezen slutim, prišla bo h koncu. Vsak dan jočem, vsako noč trpim. Zaspati hočem, po koncu hrepenim. Tina Klemenc, 2. f


Spomini so ostali v glavi Nekaj te še vedno vabi Da bi pomislil na to Saj ne gre pozabit vse kar tako Lepi trenutki Kot neke zgodbe osnutki Vse se vrti znova in znova Pozabila drug drugega verjetno nikoli ne bova.

Jesensko odpadlo listje…Si ti Pod nogami čutim ga…Šepetaje mi šelesti Močan sončni žarek…Ti si Dozdevajo se mi tvojega…telesa obrisi Hladen puščavski pesek…Si ti Iz mojih koščenih rok…Počasi hlapi Mamljiv španski bezeg…Ti si Kameno srce… Plave oči… Si vedno želel bit junak ene same noči?

Zaprem oči Te ni Nič ne povezuje naju več Verjetno zdaj po novem tebi nisem všeč Ljubezen moja…angel speč Izginil si nepričakovano Kakor da bi vse luči ugasnile sredi temne noči… Naučila se bom živet brez tebe… Iz srca sem že izpustila bele galebe… Sedaj so tam le črne vrane… Prisiljena sem živeti brez tebe… Nič drugega mi ne preostane.

Jaroslava Lomova, 4. e


Ko je blizu tvoj korak Hočem zadržat trenutek vsak Ko te blizu ni Me srce zaboli V glavi samo tvoje ime doni Moja duša samo zate še živi Kot neke zgodbe osnutki Vse se vrti znova in znova Pozabila drug drugega verjetno nikoli ne bova Jaroslava Lomova, 4. e


Sovražim te številke, ki govorijo mi resnico lestvica se vzpenja, ko nekdo zgubi pravico, do bitja srca, nekoga ki ga rad ima ... Glej jo deklico, kako se smehlja. To sekundo živa na cesti se igra, naslednjo pod avtom mrtva je bila ... In kje je pravica, ko nasmeh prekrije solza z lica? Solza v očeh, ko otrok leži na tleh. Kapljica dežja, ponazarja čisto vsakega, ki upal si je živet, a obležal nemočen je na tleh! In ko nekdo oda glas in pove naglas, da bil je le otrok, le otrok, ki šel je čez napačen prehod! Takrat pomisliš, komu vse lahko življenje ogroziš, ko pijan za volanom sediš. Andreja Krašna, 1.f


Zmes strupa in bolečine v ovoj smrtne obsodbe se zavije. Prekleta naj bo žlica, na kateri greje se pravica. Uboge roke in žile, ko reka strupa jih zalije. Težka je resnica, ko na tleh leži pravica.

Andreja Krašna, 1. f


Ljubezen je kot udarec, ki te poboža po obrazu. Kot solza, ki ti po licu spolzi. Kot lažen nasmeh, ki prekriva nešteto stvari. Je kot vrtnica, ki bršljan jo duši. Kot objokan otrok, ki ostal je sam. Kot rosa, ki zaceli rane. Kot jutro, ki te prevzame. Kot svetla luna, ki ti kaže pot. A konec koncev je le sužnja lastnih zmot. Lastnih zmot in napak! Sladkih, nežnih in bolečih. Nedolžnih nasmehov, ki sprevržejo se v jok. Hrepenečih poljubov, ki zatira jih molk. Je kot droga, ki te zasvoji. Ona je tiha, nejasna, nepredvidljiva, sočutna, oblastna ter kruta. Ona je moja smrt, prijateljica in zaupnica. Ona je laž in resnica, vseh nas gospodarica. Andreja Krašna, 1.f


Ko ujamem z očmi tvoj sijoč pogled Občutek kakor, da bi v dušo padel led Tako vabljiv je kot ognjeni cvet Vsakič, ko me poboža se mi zdi Da se poznava že nešteto let Hočem, da veš Brez tebe ne bi obstajal moj svet Svet domišljije Ki ga nežnost ljubezni ovije Ljubezni nežne Mogoče celo mimobežne A verjemi, da je brezbrežna Čeprav, ko si blizu Si ne upam izjaviti niti besede Oprosti, tako se pač čudno moj organizem vede Zapomni si Niti ena beseda Nikoli ne bo vredna Tvojega kristalno čistega pogleda

Želiš iztisniti to iz sebe Ta čustva opisati Poskušaš jih narisati Konstruiraš jih v glavi Skoraj ti uspe Pa ugotoviš, da niti ne podlegajo naravi Ne umetnosti In ne razumu Vse skupaj kot v vakuumu Pogoji idealni Okriljen s čustvi niti ne opaziš Kako v plišasti pasti se plaziš.

Jaroslava Lomova, 4. e


Volčja Draga, 6. 11. 2010

Za zidovi Dekletce. Drobno. Med štirimi stenami, katerih vrat je ključ izgubljen. Prestrašeno. Zidovi odmevajo v paničnem kriku. Po ozkem hodniku se vonja njen strah. V sosednji sobani dviga se prah. Vsako noč. Se dekletce zavije v odejo tresoč. Barva noči po tihem prikrije vse mučne skrbi. A skrite so le radovednim očem. Dekletce pa v postelji svoji bedi. Boji se korakov, ki jih sliši v temi. Ob vsakem koraku vse bolj onemi. In v upanju čaka na mamo, da v objem jo privije a niso to njeni koraki ... Bližajo se ... So že skoraj pred vrati ... V zadnjem trenutku je žarek pokukal. Ob sončnem so svitu se umirile stvari, dekletce lahko zdaj mirno zaspi. Sindi Breščak, 4.f


Naj se….. Daj popazi, vse ostalo je artefakt, v oazi, kjer ni več poplav, ko sakije spet si zavrtel in se v škrlat odel. V skriptorij skrila sem obstoj, brez obzorij, kakor aristoj, dominantna zopet sva vsa, in nad nama vsa Sumerija. Naj ves Panteon zgrmi, na naju dva, na zigurat, vse naj ponori, ko boš faraon postal, svoj vladar in ni ti mar za vse ljudi. Naj se zdaj izgovori, pitijski odgovor naj uzre poti, ki jih ni, ki me čakajo vse dni, živi… Monarhija ni več moj vzor, tiranija, to je dvojni stvor, misel moja naj razblini se…vanj, Abu Simbel, spet si ga vzel, kakor Ikar znova poletel, meče, sablje v kamen vkoval, in na zrnu graha si zaspal. Naj ves Panteon zgrmi, na naju dva, na zigurat, vse naj ponori, ko boš faraon postal, svoj vladar in ni ti mar za vse ljudi. Naj se kamen v vodo spremeni, vse se odvija, le naju ni, reci mi, povej mi ti, kdaj vrneš se… Tvoj pogled je kakor fantazija, zdi se kot po toči iluzija, drugje živela bi, brez slabe vesti, naj ostane nama kolonija. Miha Hlede, 2.b


Spet Čakala sem. Sedela sem na okenski polici in s solznimi očmi strmela v deževno popoldne. Vreme je odražalo čustva, ki so plala v meni. Oblačno, megleno in žalostno popoldne. Počasi sem premaknila roko, k hladni šipi in s prsti sledila dežnim kapljam, ki so drsele po njej. Razmišljala sem o preteklih dogodkih. K meni je pristopila moja najboljša prijateljica ob kateri (po navadi) nisem bila nikoli žalostna. Ampak tudi ona ni mogla izbrisati solz, ki so počasi drsele po mojih licih. „Kaj se je zgodilo?“ me je sočutno vprašala. „Oče je bil spet pijan.“ sem ji kratko odgovorila. Vedela je, kaj je to pomenilo. S počasnim gibom je odmaknila majico iz mojega ramena in tako razgalila veliko modrico, ki se je šopirila na njem. Zaprepadeno je zajela sapo. „Spet je to storil?“ Nikoli se ni morala sprijazniti, da je takšno pač moje življenje. Kot po navadi sem samo skomignila z rameni. „Saj veš kakšen je, ko je pijan.“ „Morala bi ga prijaviti.“ mi je že stotič svetovala, ampak sem kot vedno trmasto odkimala. „Rad me ima. Kljub temu, da je včasih takšen. Sploh pa je bila moja krivda, da sem si nakopala te modrice.“ Hitro sem si popravila majico, da ni bilo videti ničesar več. V bistvu je bila res moja krivda. Vedela sem, kakšen je, vendar sem mu vseeno šla jezikat. Oče ni bil ravno najbolj mirnih živcev, zdaj pa je bil še pijan. Ko sem se spominjala udarcev me je bolelo, kot bi se to dogajalo zdaj in ne samo v moji glavi. Zdrznila sem se. Prijateljica me je pogladila po laseh. Previdno me je objela, saj je vedela, da imam modrice po celem telesu in ne samo na ramenu. Solze so mi zdaj lile kot v potokih. Vrnila sem ji objem. Za vogalom sem zaslišala vesele moške glasove. Prestrašeno sem poskočila in se stisnila ob steno. Nisem želela, da me drugi prijatelji vidijo v takšnem stanju. Na srečo so se glasovi začeli oddaljevati, zato sem se nekoliko sprostila. „Želiš da grem?“ me je vprašala. Odkimala sem. „Prosim, počakaj z mano dokler ne pride. Če bo sploh prišel.“ sem jo prosila. „Seveda.“ mi je pomirjujoče rekla. Spet sem se pomaknila k oknu in glavo naslonila na šipo. Tako sva sedeli v tišini. Čez nekaj minut sva zaslišali hitre, a tihe korake, ki so prihajali v najino smer. Za vogalom se je prikazal moj fant. „Ljubica.“ je zaskrbljeno a pomirjujoče rekel in razširil roke. „Končno.“ sem dahnila in mu stekla v objem. „Si v redu?“ je vprašal in me pobožal po laseh. Žalostno sem odkimala. „Pustila vaju bom sama.“ se je tiho oglasila prijateljica in počasi odšla. „Pridi. Greva k meni.“ je rekel in me nežno povlekel za seboj. Brez ugovarjanja sem mu sledila, saj sem vedela, da bo sedaj vse v redu. Zanj „Zakaj ravno ti?“ sem se v mislih vprašala že tisočič. „Zato,“ mi je odgovoril moj notranji glas. Nekaj me je žgalo v prsih. Bilo je veliko in močno. Požgalo je vse na svoji poti. Ljubezen. Ja, bila je ljubezen. Na svetu ni močnejšega čustva. Včasih je lepa, sladka in čarobna. Tako čarobna, da te ponese med oblake. Včasih pa je tudi boleča. Srce ti raztrga na milijone


drobcenih koščkov. Pravijo, da gre dobro in slabo z roko v roki. Tudi sama sem med njimi. Bil si mi prijatelj. In to dober prijatelj. Poznala sva se že od pamtiveka. Sošolec, prijatelj in sedaj moja skrita ljubezen. Ni bila ljubezen na prvi pogled, ampak je počasi rasla. Z vsakim pogledom, ki si mi ga namenil, z vsako prijazno besedo, ki mi je bila izrečena je postajala večja. In še vedno raste. Raste v nekaj velikega in neizogibnega. Skrivaj sem te opazovala. Vsak tvoj korak in vsako tvoje dejanje. Z nasmeškom na obrazu, a ljubosumjem v srcu sem opazovala dekleta, ki so te obletavala, kot obletavajo metulji najlepši cvet. Nisem bila takšna kot one. Niti malo jim nisem bila podobna. Lepe, pametne, družabne, predvsem pa pogumne. Uvid skozi mojo perspektivo. Sama nisem bila nikoli tako pogumna. Ne dovolj, da bi ti priznala svoja čustva. Raje sem se držala v odzadju in sanjarila. Zame si bil najlepša stvar na svetu. Gledala sem filme, brala knjige z romantičnim koncem. Osamljeno dekle (s kakšno lahkoto sem se videla v tej vlogi), ki čaka svojega princa na belem konju. V vseh zgodbah se je prej ali slej prikazal. Ja, srečen konec. Ne boš verjel, kako sem hrepenela po njem. Ampak to so bile sanje, jaz (pa) sem v resničnem življenju. Sanje. Tako lepe, a tako nemogoče. Moje misli so ves čas bežale vanje. Tja, kjer sem bila srečna. K tebi, k najinima prepletenima rokama in ljubečim pogledom. Samo to bi bilo dovolj. Samo en bežen ljubeč pogled. A bile so le sanje. Upanje, ki ne bo nikoli izpolnjeno. Pa čeprav sem si tega tako močno želela, sem se tudi bala. Bil je strah pred izidom. Kot sem že prej omenila, sem bila boječega karakterja. Zadržana oseba. Težko sem komu zaupala, a ko sem mu, sem mu zaupala z vsem srcem. Ni bilo veliko ljudi, katerim sem. Ampak tudi ti si bil drugačen. Čeprav sem te velikokrat videla v družbi prijateljev, si bil pogosto sam. Videti je bilo, kot da si želiš vzeti trenutek zase. Razmisliti in si odpočiti od neprestane družbe. Se sprostiti. Užival si. Lahko sem videla. Užival si tako v družbi prijateljev, kot v svoji samoti, ko si si lahko oddahnil od ljudi. Vse sem lahko razbrala iz tvojih oči. Čarobno lepih. Razodevale so mi svet. Mi odkrivale tvojo dušo. Ni ti bilo treba povedati, kdaj si srečen, žalosten, razočaran, obupan, jezen, prestrašen, kdaj si načrtoval kakšno neumnost, kdaj si želiš samote in kdaj prijateljev. In ne nazadnje, kdaj koga ljubiš. Videla sem, da me ne ljubiš. Da me spoštuješ in me imaš za prijateljico, a ljubezni ni bilo. Pogled brez iskric. To mi je paralo srce. Ne skrbi. Nisi ti kriv. Pač ni bilo te povezave. Ne vem, če kdaj bo, a upanje umre zadnje. Upanje, da me boš nekoč opazil. Mogoče spregledal, kaj jaz čutim do tebe. Me prijel za roko in samo gledal s svojimi očmi. Tega si nisem smela predstavljati. Preveč je bolelo. Še vedno sem te opazovala in včasih si mi tudi ti namenil kakšen pogled. Tvoje oči, tako toplo rjave, so bile takrat zamišljene in odsotne. Nisem vedela, kaj pomenijo ti pogledi, a ko sva se srečala z očmi, sva se oba takoj zastrmela v tla. Mogoče je bilo nekaj tam. Nekaj, kar so tvoje oči skrbno skrivale pred mano. Ti pogledi so v moje srce prinesli toplino. Bala sem se, da bi si ustvarila lažno upanje. Nisem želela trpeti še bolj, kot sem zdaj. A verjetno je bilo že prepozno. Samo po njih sem še hrepenela. Spet sem si zastavila isto vprašanje. „Zakaj ravno ti? Zakaj ne kdo drug?“ Tokrat mi ni nihče odgovoril, ampak sem sama odkrila odgovor: „Zato ker si takšen, kot si. Ker te ljubim.“ Maja Pavlin, 1.a


Resnica sedanjosti Smrtna tišina. Zvezde so ugasnile. Dim se širi čez temačno nebo. Okoli mene kri, ranjeni, mrtvi. Sledovi bitke. Tisočletja evolucije, razvoja zaman! Napredka ni. Nobenih moralnih vrednot. Povsod potekajo bitke za tuje ideale. Človek pobija svoje brate. Denar je zdaj sveta vladar. Resnica ali laž? Sedanjost! Kaja Konič, 4.e


Vse, kar se začne z ''M'' Ti in jaz. Prva misel tvoj obraz. Črna kitara. Zelene oči. Bil si mi vse, a to nisi več ti. Prvomajski plameni ostali so v meni. Poljubi na vrat. ''Imam te rad.'' In potem si odšel. Ostal je le pepel. Bodi srečen z njo, ker zame te več ne bo. Zdaj gledam nove oči in sanjam o njih cele noči. Nasmeh mi nariše nov obraz. Obraz, ki ljubim ga jaz. Spet bo tu nov prvi maj. Objel me bo. V očeh sijaj. Mi bo rekel, da me ljubi. In jaz ga zasula bom s poljubi. Mogoče boš spomnil se kdaj na tisti pozabljeni prvi maj. Joči! Me še enkrat izdaj! Vedi, njegova sem in ne bo me nazaj.

Jana Birsa, 2.b


Tisto leto Volčja Draga, 29. 10. 2010

Pomlad mi nasula nešteto je cvetja. Kaj kmalu bilo je konec poletja, je mimo jesen, po zimi diši, listje jesensko pod snegom leži. So hrapave roke moje, me trn v srcu pesti, iz ustnic razpokanih teče mi kri, ki si nekoč poljubljal jih TI. Sindi Breščak, 4.f


Odtisi v snegu Volčja Draga, 23. 12. 2010

Po istem starem pločniku hodim z roko, a ne v roki. Odtisi v snegu so osamljeni. Poti so se ločile na dvoje. Tam daleč vodijo njegove stopinje, tako daleč, da sva si tujca. Par stopinj pa je obstal v času tam, zanj že davnem kot lanski sneg. Sindi Breščak, 4. f


Moja ljubezenska zgodba

Bilo je nekje sredi lanskega poletja. Sedela sem v kotu sobe, gledala skozi okno in jokala. Zakaj jaz? Zakaj prav jaz? Že tretjič zapored sem se opekla in zdelo se mi je, da si nihče sploh ne mogel predstavljati, kako je bolelo. Bil je moj najboljši prijatelj. Kot brat mi je bil in me skrito ljubil. In ko sem tam premlevala vse, kar sva doživela, se mi je utrnila solza. Zakaj moja iskrica ni zagorela, ko je za naju bila še pomlad? Poletje je že skoraj minilo. Otožni moli njegove črne kitare so mi odmevali v glavi, dišali so mi njegovi dolgi lasje in tiste zelene oči so vrtale nekam globoko v moje srce. Tiste oči, ki so poslušale moj jok in mojo bolečino. Tiste oči. Zdaj so njene. Jaz… Jaz zanj ne obstajam več. Nič ne zares obstaja. Tudi ljubezen ne. Nekega večera sem ravno urejala še zadnje stvari pred začetkom šole in se pred spanjem prijavila na moj Facebook. ''Prošnja za prijateljski stik? Kdo že spet?!'' Bil je simpatičen, postaven temnolasec, ki me je verjetno izbrskal preko … no, moje nesojene ljubezni. Sicer je bil pet let starejši od mene, ampak njegova irokeza in, glej ga zlomka, zelene oči, so me kmalu prepričali, da sem mu pisala. Trajalo je le teden in že sva se dogovorila za kavo. Tistega dne se v šoli resnično nisem osredotočala na funkcije in realizem. Po glavi mi je šla le ena sama misel: ''Fant mojih sanj in … jaz? Ne, to mi ni usojeno. Ne meni.'' Vendar, ko sem stopila v bar in ga zagledala, kako se smehlja in mi navdušeno maha, mi je zastal dih. Prisedla sem in se mu zazrla v oči. Tudi on se je v moje. Po radiu se je zavrtel Idolov ''Sweet Sixteen''. Vedela sem in tudi on je vedel. On je tisti zame. Le nekaj dni zatem sva sedela ob isti mizi in ko sva si zrla v oči, me je spreletel občutek, ki ga nisem čutila še nikoli v življenju in ga še vedno ne znam opisati. Poljubila sva se in svet je kar naenkrat postal lepši. Nebo nad Novo Gorico je postalo sinje modro, sonce se je pokazalo izza oblakov in midva sva se le nasmehnila in objela. ''Ljubim te.'' ''Jaz tebe tudi.'' Od tistega dneva naprej sva par. Panker in pankerica. Prvi mesec. Mesec najlepših trenutkov mojih šestnajst pomladi. Mesec, ko sem končno začela verjeti, da si to zaslužim. Da je to res. Da niso le najlepše sanje, temveč še lepša realnost. Odprl mi je oči glede mnogih stvari, za katere sem do takrat mislila, da so povsem nepomembne. Storil je stvari, ki jih deklice v pravljicah želijo od svojih princev na belih konjih. Skratka, začela sem verjeti v ljubezen. Drugi mesec. Tretji mesec. Četrti mesec.


Mnogi me sprašujejo: ''Štiri mesece sta skupaj in že misliš, da bo trajalo za vedno? Saj ga niti ne še dobro poznaš!'' Manjka mi mesec do mojih sedemnajstih let. Moje vrstnice večinoma nimajo resnih zvez in na ljubezen gledajo kot na sredstvo zabave ali kot stvar, s katero se ukvarjaš, ko si starejši in ko že maksimalno izkoristiš mladost za divje noči, poletne romance in zabave. Vendar jaz ne. Mama mi je nekoč rekla: ''Če je pravi, boš to enostavno vedela.'' Vem. In zato sem izbrala njega. In ko gledam nazaj, se še velikokrat spomnim na tistega dolgolasca. Še vedno sva prijatelja in njegovo dekle je res prijetno. Lahko bi ga opominjala na vse rane, ki mi jih je zadal, vendar tega ne počnem. Ravno nasprotno. Hvaležna sem mu. Hvaležna sem, da lahko zaradi njega cenim vsak trenutek tega življenja, da poznam občutek neizmerne sreče in da fanta ljubim z vsem srcem. Tako, kot njega ne bi mogla nikoli. On me je pripeljal k njemu. On mi je vzel ure spanja in nasmeh z obraza. Vendar če bi vedela, da bi me življenje po vsem tem pripeljalo k temu, kar imam, bi mu dovolila, da vzame še veliko več. Zelo sem se spremenila in ne gledam nazaj. Gledam le še naprej, ker vem, da je moje srce našlo svoj pristan in da me čaka življenje, kakršnega sem si želela.

Jana Birsa, 2.b


Volčja Draga, 11. 4. 2011, 1.50h

Spomini

Zbrisal bi slabe, dobre bi štel, čeprav le na prste. Ugotavljam, na fotografijah so lepši, tam se smejim. A raje samo na prste jih štejem, raje, kot da jih površno živim. Sem srečal ljudi, ki jim življenje fotografija se zdi. Ne bodo nič obžalovali, ko sodni dan se pritaji? Zato jaz vztrajam in štejem na prste. Ti pravim prijatelj, štej tudi ti, preden bo prepozno in ti življenje iz rok spolzi. Sindi Breščak, 4.f


Haiku Na zamrznjeni veji mali ptiček sanja o pomladi. Oh, cvetovi češnje… Sara Merljak, 2.b


Parižanka Bil je tih, umirjen večer. Eden tistih, ko se nikjer ne zgodi nič posebnega. Kazalci na uri so skoraj že kazali polnoč, ko je Isabelle v Pradinih salonarjih zapuščala gledališče. Glasni koraki so odmevali po skoraj prazni Rue de l'Odeon in hladen novembrski veter je objemal njeno eterično postavo. Ni se zmenila za mraz, prav tako kot se njen pogled ni zmenil za večni čar Pariza, ki jo je obdajal. Po licih so ji elegantno polzele solze in v njeni glavi je vladala zmeda. Bila je obupana, utesnjena. Vse kar si je tedaj želela, je bilo le priti domov in zaspati, samo spati, spati … Zamišljeno je hodila in skoraj je že dosegla Boulevard Saint-Germain, ko je nekaj pritegnilo njeno pozornost. Na nasprotni strani ulice se je v nebo dvigalo njeno svetišče - njena najljubša knjižnica. Bila je v celoti osvetljena in s svojim žarom dajala čudovit kontrast temnemu zimskemu nebu, ki se je razprostiralo nad Parizom. Zdelo se ji je nenavadno, da je knjižnica ob tako pozni uri še odprta, zato je hotela nadaljevati svojo pot domov. Vendar jo je nekaj prepričevalo, naj vstopi. Ni se mogla upreti. Trenutek zatem je že stala pred mogočnimi steklenimi vrati in jih odprla. Stopila je v vežo in opazila, da ni nikjer nikogar. Bila je sama. Skoraj se je že obrnila proti izhodu, ko je za mizo na recepciji zagledala Alphonsa, starega knjižničarja, ki je bil vidno zatopljen v svoje delo in je sploh ni opazil. »Bonsoir, monsieur,« je Isabelle vljudno pozdravila. Alphonse ji je le pokimal v pozdrav in nadaljeval s svojim delom. Snela si je usnjene rokavice in se povzpela po marmornatem stopnišču. Spet jo je prevzel tisti znani vonj. Vonj vanilijinega zelenega čaja, pomešanega z omamnim vonjem knjižnice, umetnosti. Dosegla je vrh stopnic in odšla proti velikemu oknu, ki je gledalo na ulico. Zvok njenih korakov na hladnih tleh je postopoma izginjal, tudi njena senca je bledela. Vse kar je puščala za seboj, so bile solze, ki so tu pa tam prek mehkih lic padle na trda, neusmiljena tla. Misli v njej so bile neusmiljen boj. Z vso močjo se je upirala Estetiki, pa vendar se je je ta polaščala. Prevzela je oblast nad njenim obnašanjem in razmišljanjem. Občutek utesnjenosti se je v Isabelle naglo stopnjeval. Bližal se je trenutek, ko bo primorana to končati. Za vedno. Potisnila je dlani globlje v žep svojega črnega plašča in pod vitkimi prsti je začutila hladno rezilo svoje odrešitve. Ni več razmišljala. Sedaj je bila le lutka v rokah svoje gospodarice Estetike in obstajal je le en način, da se osvobodi. Pogled je odmaknila od okna in se napotila proti najbolj odmaknjenemu delu knjižnice. Bil je edini kotiček, ki je ubežal svetlobi močnih luči in je bil popolnoma temen. Isabelle se je brezciljno sprehajala med vrsto knjižnih polic iz težkega mahagonija, ki so se šibile pod težo umetnosti. Hodila je vzravnano, prazen pogled njenih oči je bil usmerjen daleč naprej. Sedla je v rdeč naslanjač in iz žepa potegnila elegantno rezilo. Ni se obotavljala. Še zadnjič je pogledala naokoli, kot bi si skušala trenutek za vedno vtisniti v spomin: okus temne čokolade, podobe mogočnih knjig, ki so ležale na policah, blag vonj mošusa … Estetiziran svet, v katerem je živela, trpela. Svet, ki jo je omejeval. Globoko je zavzdihnila in z ostrim rezilom potegnila po mehki koži svojega zapestja. Bolečine ni čutila, prevzemal jo je le občutek olajšanja in svobode. Ne da bi se tega zares zavedala, je strmela v škrlaten strop in se začela oddaljevati od življenja. Počutila se je vse šibkejšo, pozabila je na svoje telo. Z vsako kapljico rdeče tekočine, ki jo je izgubila, je izginjala. Bledela. Še nekaj trenutkov, in lahko si bo poiskala svoj, boljši svet


v onostranstvu. Še nekaj trenutkov, in končno se bo osvobodila neusmiljenih okov Estetike. Zdelo se ji je večno. Trenutek neskončnosti, lažna oblika časa. Dama v črnem se je sklanjala nad njo in s svilenim ogrinjalom potegnila po njeni vitki postavi. Z vzvišeno slastjo je pila sok Isabellinega telesa. Požirek za požirkom, dokler je ni izpraznila. Okolica se je odmaknila, svet se je začel vrteti. Sredi prostrane svetlobe ni bilo sledu temnega kotička knjižnice. Začela se je dvigati. Zdaj je lahko opazovala svojo postavo, ki je ležala tam, brez življenja. Zareze, iz katerih je še vedno kapljala rdeča tekočina, so bile kontrast mlečni koži. Čeprav je življenje zapustilo telo, so ji po licih kot tanke čipke prefinjeno polzele solze ter si utirale svojo pot po telesu. Blede ustnice so pričale o nedavnem poljubu Smrti. Odhajala je, padala. Iztrgala se je iz neusmiljenega objema Estetike in se svobodna podala proti nebesom. Naslednje jutro so v najbolj samotnem kotičku knjižnice sredi rdečega naslanjača našli majhno porcelanasto punčko. Z rdečimi ustnicami in očmi, ki so bile kot skodelici dišečega črnega čaja, je zelo spominjala na neko Parižanko, ki se je prejšnji večer iz neznanih razlogov poslovila od tostranstva. Tjaša Bukovič, 3.b


Pri Hamletu ali kako sem spoznal C.S.I. (3.9.2010 - 11.9.2010) 1600 danskih kron in 135 evrov v denarnici. Kava v Maximu, in gremo. Čakanje, avtomobili, ljubljanske tablice. Živobarven avtobus z napisom Pečelin. Zadnji poljubi in objemi, ki nakazujejo slovo od domačih. Mati in oče me s solzami v očeh pospremita do vrat avtobusa. »Pazi nase!« mi pravi tata, ki je že nervozen glede mojega odhoda. Prvo presenečenje: sedim čisto na koncu avtobusa in s tem dobim priložnost spoznati ne le enega »sosedača« marveč kar tri. Do Jesenic se spoznamo, še vedno ne poznam njihovih imen. Prečkamo eno mejo, s težavo prečkamo še drugo, in začne se glavni del naporne, dolge, utrujajoče, neprespane, tihe, mrzle in hkrati vroče poti, ki nas pelje do našega cilja in s tem prve postojanke otoka Rømø na Danskem. Na dve-do triurnih postankih počasi spoznam še nekaj ljudi in s tem gradim nov krog »prijateljev«, ki so mi bili še pred nekaj urami popolni tujci. Po osmih zjutraj sledijo prve debate in napotki Ane Černe, naše zborovodkinje in glavne organizatorke tako imenovanih slovenskih večerov. Pojemo, čudimo se, navdušujemo in se veselimo odmorov. Po dolgi vožnji čez raztegnjeno Nemčijo končno prečkamo mejo z Dansko. Sledita vsesplošno navdušenje in začudenost. Vse je ravno, avtomobili so takšni kot pri nas, morda slabši, veliko je vetrnih elektrarn in mnogo krav. Opeka, opeka, opeka in minimum je slog, s katerim bi lahko opisali vsako dansko hišo; seveda pred njo ne manjka drog z zastavo. Vsake toliko se med neskončnimi polji pojavi nekaj dreves, kar je za domorodce že gozd. Počutim se tuje. Ne skladamo se s tamkajšnjo naravo. Nikjer nobenih ljudi, prazne ceste, ulice, zaprte trgovine in žalostna krajina. Prvi postanek na otoku, ki bo naš dom naslednje tri dni. Parkiramo avtobus in se peš odpravimo proti plaži. Zmaji, pesek, ostanki školjk, hladno-smrdeče morje in prve skupne fotografije zaznamujejo to prvo skupinsko druženje. Krofi in sok, pa smo spet na poti. Askov Højskol, naš prvi »dom« na Danskem, nas je vzel pod okrilje in nas toplo sprejel. Sledila sta razporejanje po sobah in prvi dogovori o predstavitvah. Internet nas je tukaj povezoval z domačimi in tako smo lahko slišali za zmago naših košarkarjev, po dolgi vožnji smo s prijatelji poklepetali po Facebooku in staršem sporočili, da smo varno prispeli. Prve vaje so se začele samoiniciativno z igranjem na klavir, kitaro in petjem nekaterih članov. Minile so v duhu »boljšega« petja, neznanja besedil, pisanja predstavitev pokrajin in nervoze nekaterih spremljevalcev. »Lahko se dobimo pri nas,« je rekla ena izmed deklet, ko smo se dogovarjali kje bomo preživeli prvi večer. Televizija, kavč, piškoti in izjemno malo prostora so bili pokazatelji tega, da smo se končno združili. Ob igrah, v katerih smo se spoznali, smo postali ne le prijatelji, temveč prava družina s skoraj petdesetimi člani. Vzljubili smo se kot bratje in sestre in takrat smo se zavedli, da nas bo sreča spremljala vse potovanje. Jutro, neprespanost, utrujenost, zamujanje na zajtrk, čuden kruh, marmelade s celimi jagodami, kava z okusom po blatu, maslo, ki spominja na sirni namaz, in le ena vrsta sira s posebnim načinom rezanja. Ribe, najstarejše dansko mesto, se nam čez 15 minut prikaže pred očmi. Hiše popolnoma danske, katedrale iz opeke, tlakovana cesta, muzej o prvih naseljencih, nikjer menjalnice za moje evre. Malica na avtobusu, in že smo pred Legolandom. Veselje, pootročenje, sreča… starost naših umov je ponovno sedem let in vsi z največjim navdušenjem slikajo svet iz Lego kock. Hiše, stolpnice, letališča, mesta, kitajske skulpture, naftna ploščad, podeželske vile, avtomobili, Bela hiša,


ostanki antične Grčije-vse to in še več samo iz Lego kock. Igrača, s katero smo se vsi igrali pred osnovno šolo in med njo, nas je ponovno razveselila. Vožnja s tematsko obarvanimi vlakci smrti, petje danske himne med čakanjem v vrsti in nepredstavljivo visoke cene v največji trgovini Lego kock na svetu nas zadržijo v tem svetu igrač še pet minut več, kot je bilo dogovorjeno. Po večerji spet vaje, na njih ponovno malo nervoze; še vedno ne znamo besedil, predstavitve ne tečejo gladko. Večer ponovno preživimo v dnevni sobi doma, le da tokrat na moški strani. Z nami tudi mlajša spremljevalca, ki ju sprejmemo kot nova člana družine. Jutro zelo podobno prejšnjemu, le da tokrat odhajamo iz našega prvega doma. Na poti do naših danskih gostiteljev se ustavimo še pri skulpturi štirih mož, ki čakajo na ribiče. Kipi v beli danski praznini brez izrazov na obrazih nam sporočajo, kaj vse so moški na Danskem preživeli kot ribiči. Čudi nas, da ni žensk. Ponovno avtobus, petje na njem, prihod pred gimnazijo. Gruča arijsko obarvanih bledopoltih plavolasih ljudi nas pričakuje pred veliko stavbo, ki naj bi bila šola. Z malimi belo-modro-rdečimi zastavicami sporočamo, da prihajamo od daleč, iz njim popolnoma nepoznanega sveta. Čakanje v dvorani, da dobimo novo dansko družino, v skupini še s tremi spoznam dva fanta, ki nas bosta gostila. Sprva me ju je strah in vsake toliko na poti v avtu nastane tišina, ko nam zmanjka teme za pogovor. Spoznamo družino, gostoljubnost je večja kot na jugu, nahranijo nas, razkažejo še eno tipično dansko mesto, ki mu ne vem več imena. Spoznamo tudi njihove prijatelje in ožje člane obeh družin. Zunaj nevpadljive, znotraj bogate hiše nakazujejo, da se jim ni treba razkazovati okolici in da znajo uživati vsak trenutek prostega časa, ki ga imajo. Večerja-in že sledi naš prvi nastop, kjer predstavimo svojo malo domovino, ki je velika za približno polovico Danske. Pesmi nam kar tečejo, kljub majhnim napakam nam ob koncu malo zapolnjena dvorana zaploska z velikim navdušenjem. Počutimo se, kot da nam ploska večtisočglava množica le zato, ker smo jim uspeli vsaj malo približati našo deželo. Vino, pršut, pivo, med, sadjevec, tropinovec, sir, potica, harmonika, kitara in naši glasovi. Šola oživi ponoči in vsi se veselijo. Večer/noč v rastlinjaku in »spanje«. Tuš, zajtrk pa še kava, ki to ni. Gremo v Den Gamble By, mesto v mestu, kakršno naj bi bilo srednjeveško dansko mesto. Čudimo se, ugotavljamo in razpravljamo o tem, da so včasih gradili večje in lepše hiše. Pred opekami so še poznali barve in več nadstropij. Roza srednjeveško pecivo z občutno preveliko vsebnostjo sladkorja, še posebno za tisti čas, in malo arome po brusnicah me premami. Zatem se s smehom in malo ciničnim režanjem po stopnicah povzpnemo na danski »Aljažev stolp«, ki so ga zgradili na najvišji »gori«, ki se bohoti s svojimi 170,95 metri nadmorske višine. Razgled je res »velik« in prav tako piha, kakor da bi bili na Triglavu, v vseh drugih karakteristikah pa tega hriba ne moremo primerjati z našim očakom. Andersenovo hišo nam prikažejo v sklopu velikega muzeja, ki so ga zgradili ob njej. Beremo pravljice v madžarščini, srbščini, ruščini, francoščini, lužiški srbščini in tudi v slovenščini, kar nam popestri obisk tega muzeja, ki je sicer osnovan na malce temačnem vzdušju. Še kratek odmor za nakupe, kjer nas v trgovini preseneti Kurd, ki zna slovensko, in že smo na poti proti svojemu zadnjemu domovanju, kjer bomo preživeli naslednje štiri dni. Vožnja proti jugu je ravno prav dolga za krajši počitek in malico pred prihodom v Københaven. Pekoča večerja, ki je ne pojem, sobe za pet oseb, tenke vzmetnice na posteljah in tako tenke stene, da slišimo že samo korakanje v sosednji sobi. Ponovno ves večer do jutranjih ur preživimo skupaj v veliki skupini, ki pa se manjša sorazmerno s približevanjem jutra. Igramo se pantomimo, pogovarjamo se o tem, kdo smo in kaj počnemo, ter o razlikah v naši govorici. Zjutraj se z avtobusom spet odpeljemo malo proti severu v mesto Roskilde, ki je za Dansko


zelo pomembno. Ob prihodu nas sprejme vodič, sicer profesor na eni izmed tamkajšnjih šol, in nas popelje po vikinškem muzeju. Ogled najstarejše cerkve na Danskem nam na žalost prepreči pogreb v njej. V zameno čudaški grobovi v eni izmed večjih danskih cerkva. Čudni znaki, podobni nacističnim, in nekoč že slišani priimki, ki spominjajo na teorije zarote. Ogromne kripte danskih kraljic in kraljev, ki bolj kot na grobove spominjajo na monumentalna svetišča. Čaj za pet evrov v centru mesta z delom nepozabne družbe in ponovno avtobus. Na poti se nam pridruži nov član Bacek, ki smo ga vsi takoj vzljubili. Malo plišasto puhasto razigrano bitjece nas od sedaj spremlja kot glavni povezovalni člen. Veličina, monumentalnost, odrezanost od danskega vsakdana in »kič« na danski način so združeni v enem izmed najlepših gradov v tej državi-Frederiksborg. Kljub svoji kockasti konstrukciji je prečudovit, še bolj pa sta fascinantna francoski in angleški vrt, prepletena s potoki in jezeri med sabo. Popolnoma drugo zgodbo predstavlja grad Kronborg. S svojo čistostjo in elegantnim videzom se popolno poda v Shakespearovo tragedijo o Hamletu, ki naj bi se dogajala tu. Čez razburkano modro ožino morja zagledamo Švedsko. Ob ogledu gradu se res lahko vživimo v Hamleta in ga končno razumemo. Večer ponovno mine v znamenju polke, Slovenije, vina, vina in še enkrat vina, ki ga ravnodušno razdelimo med goste na mednarodni šoli Helsingør International Højskole. Pot nazaj je še bolj vesela kot sama veselica, ki smo jo organizirali. Po Københavenu nas zjutraj spet spremlja naš stari vodič. Srednji vek, drage trgovine, brezdomci na ulicah, počasno vstajanje prebivalcev in odpiranje trgovin. Prva protestantska cerkev na Danskem nas sprejme s toplino in veliko drugačnostjo od naših katoliških. Ogled celotnega mesta nam je res ponudil to, da vidimo, kako zgleda največje in glavno mesto Danske. Lahko bi rekli, da se Københaven, tako kot vse ostalo, ne bohoti navzven in je kvaliteten navznoter. Kar pa se seveda pozna tudi na cenah. Večerja v restavraciji. Večer preživimo v centru mesta ob nakupovanju spominkov za naše najdražje in zelo dragem čaju na najbolj prometni ulici mesta. Po vrnitvi v hostel prebedimo vso noč, saj nas predčasno zapuščata dva člana, ki odhajata na maturantski izlet. Žalost, ki bo v naših srcih nastopila ob razhodu po prihodu v Slovenijo, se že pokaže, ko izgubimo samo dva člana svoje družine. Dopoldan ponovno mine v glavnem mestu te države, ki smo jo čez vso pot tako vzljubili. Pot nazaj je dolga in mučna, ne toliko zaradi dolžine, marveč samo zato ker vemo, da se razhajamo. V Ljubljani se s solzami, ki jih zadržujemo v očeh, poslovimo od naših prijateljev in se vsak v svojo smer odpeljemo nazaj v rutino. Ta pot mi je pokazala, da res ni važno, kje si, važno je, s kom si. V samo devetih dneh skupnega življenja smo se spoznali tako dobro, kot da bi se poznali že vse življenje. In to, da smo postali tako srečna in velika družina, nam je tudi približalo in morda celo malo olepšalo Dansko, ki bi jo brez novih prijateljev najverjetneje videl drugače. Kaj označuje kratica C.S.I. v naslovu pa naj za enkrat ostane skrivnost. Maj Krumberger, 3. b


V petek, 4. februarja 2011, smo imeli priložnost spoznati rezijansko kulturo in si odgovoriti na vprašanja, zakaj je vredno Rezijane podpirati ter jih spoznati. Obiskala sta nas kulturna delavka iz Rezije, Luigia Negro, ter Sandro Quaglia, ki opozarjata na probleme, ki tarejo to pokrajino. Pogovoru je strokovne smernice začrtal in pogovor tudi strokovno dopolnjeval dr. Matej Šekli, dialektolog z ljubljanske filozofske fakultete, ki je svoje raziskovanje posvetil rezijanskemu narečju. Rezija je alpska dolina v Videmski pokrajini s središčem v Vidmu (it. Udine), ki poteka v smeri od zahoda proti vzhodu v dolžini približno 20 km. Na vzhodu jo zapira visoko gorovje, katerega najvišji vrh je Kanin (2587 m). Gorovje razmejuje Italijo od Slovenije. V dolini Rezije živi nekaj več kot 1300 prebivalcev, ki so porazdeljeni v pet glavnih naselij: Bila, Ravanca, Njiva, Osojane in Solbica; Lipovac, Križaci, Gozd in Liščace so manjši zaselki. V bližnji istoimenski dolini leži vas Učjà. Območje Rezije je v 6 st. naselilo ljudstvo slovanskega izvora, ki je istočasno naselilo tudi današnje ozemlje Slovenije, Koroško, Kanalsko in Železno dolino ter gorski del vzhodne Furlanije. Kar nas še posebej zanima pri Rezijanih, je njihov jezik oz. narečje. Rezijansko narečje ali rezijanščina je eno od slovenskih narečij. Slovenski jezik pozna več kot 40 narečij, razdeljenih v sedem narečnih skupin; rezijanščina tako spada v primorsko narečno skupino. Tako kot druga narečja je tudi rezijanščina črpala iz okoliških jezikov in narečij, vendar je Rezija zaradi svoje zaprtosti ostala nekoliko izolirana in nam zato zveni prvinsko in posebno. To dejstvo, da je rezijanščina nekaj zelo posebnega in zelo drugačna od osrednje slovenščine, pa je le površinski videz, saj rezijanščina prav tako kot vsa ostala slovenska narečja upošteva nekatera ključna slovnična pravila (dvojina, sklanjatev, itd.). Rezijani se zaradi slabih povezav z matično domovino (Slovenija) vse več zatekajo v Italijo, ki jim je bolj dostopna. Tako so primorani obvladati uradni jezik (italijanščina), medtem ko svojega materinega jezika sploh ne poznajo (slovenščina), saj poznajo le narečno različico slovenščine. Ker jim državna šola ne nudi izobrazbe v materinščini, si v teku šolanja pridobijo le znanje državnega jezika, italijanščine. Odsotnost materinega jezika pa pomeni tudi odsotnost narodne kulture, brez katere govorec narečja ne mora gojiti narodne zavesti. Rezijani se tako raje poistovetijo z italijansko kulturo, ki pa nam bo, če Rezijanov ne bomo podpirali pri iskanju njihove narodne identitete, vzela narečje, ki predstavlja temelje jezikovnemu razvoju, brez katerega bi jezik predstavljal le togo sporazumevalno sredstvo. Uroš Zavrtanik, 1.a


IZ SEBE Literarno glasilo dijakov Gimnazije Nova Gorica Urednika: Tjaša Bukovič, 3. b in Miha Hlede, 2. b Mentorica: Vesna Prinčič-Crosatto, prof. Likovna dela: dijaki Umetniške gimnazije likovne smeri Nova Gorica Mentor: Bogdan Vrčon, prof. Oblikovano kot prezentacijska študija za dijake 3. fg Mentor: Marko Krumberger, prof.

Profile for Gimnazija Nova Gorica

Iz sebe  

Literarno glasilo dijakov Gimnazije Nova Gorica

Iz sebe  

Literarno glasilo dijakov Gimnazije Nova Gorica

Profile for gimng
Advertisement