Page 1

Literarno glasilo dijakov Gimnazije Nova Gorica


2. številki IZ SEBE na pot

Pa bo ugledalo luč sveta, žal samo na spletu, drugo literarno dete gimnazijcev s tem naslovom iz Gimnazije Nova Gorica! Zdi se, da zadnja leta profesorji slovenščine spominjamo na iskalce biserov, ko skušamo odkriti ustvarjalce v maternem jeziku. Bogatejši so pač drugi jeziki, pa so tudi milozvočnejši ( prosto po Cankarju)? Kot bi se mladež bala čutiti po slovensko, kot bi beseda ne hotela iz globin, kot bi beseda bila biser, ki je lep na dnu morja, na zraku pa le okras redkim izbrancem? Prav zato, ker so ti drobni poskusi tako redki, so vsak zase vredni kot biseri! Ni jih za prste obeh rok, teh biserov, zato jih morebitni bralci sprejmite z vso pozornostjo čutenja in čustvovanja, ki si jo gotovo zaslužijo. Kaj vznemirja mlade duše, da jih obiščeta navdih in ustvarjalnost? Ljubezen, odraščanje, iskanje smisla. Zanimivo: tudi minevanje, ujetost v čas, celo brezizhodnost. Toda tudi veselje, sreča, mladostna radost. In ironija. Morda sem jo v teh skoraj tragikomičnih časih pričakovala več. Vse, kar ste napisali, odstira duha časa in je zrcalo vsem, ki vas vodimo v ta svet. Če je že naše vsakdanje življenje monoton delavnik, naj bo mladostni polet teh mladih ustvarjalcev praznik, ki se ga je treba veseliti. Kdo ve, morebiti je med nami še kdo, pa mu je ob poplavi nelepega zastal dih, ki hoče z besedo na dan. Pa naj dobro dozori ta beseda, da bo žetev obilnejša. Hvala vsem, ki ste si upali letos in povabilo vsem, ki si boste upali prihodnje šolsko leto. Naj živi lepota umetniške besede! Nova Gorica, 14.5. 2012 Mentorica glasila IZ SEBE Irena Zuljan, prof.


Upanje

Manjka luč v pesku. Nikoli ne bo pozabljena. Nikoli. Preveč je vsega. Samo v samoto, v temo se zapira. In čaka. Luč v temi, Ko globoka, težka misel vodi in vztraja. Zvezek, poln skrivnosti. Smeha in bolečine. Srce je strto. Duša le utripa, in sanja naprej. Ni še konec. Še je upanje. *** Miza se polni s samimi sladkimi dobrotami. A nikoli ne vzamem nobene. Ni prav. Je! Ne, Kakor zastrto okno je, ki ga nihče ne odstre. Bežna misel, plah dotik, Čutim. Slutim. Začenja se. Začetek novega življenja. Drhti, v vetru se utrga cvet in plava po zraku. Kako je svoboden Čisto, jasno nebo se vzpenja nad mano. Širok je njegov objem. ***


Dežuje. Slišiš? Kaplja za kapljo se zliva v globino. Mar sanjam? Mavrica, te barve, solza ki počasi polzi. Razigrano dete vije ročice proti meni. Srečna sem. Končno.

Karmen Uduč, 3.g


Ljubezen zebe me. Rada bi te imela ob sebi, da bi me objel. Prišel bi kot poletni vetrič, skrivnostno, tiho, z vonjem po svobodi. Objela bi se in občutila toploto drug drugega. Ničesar ni, le ljubezen, strast in midva.


Vrni se Kako rada bi te spet videla. Vsaj sekundo ali dve. Vse bi dala, da bi samo še za en samcat trenutek uzrla zvoj nasmejani obraz, tvoje tako lepe, kakor kristali iskreče se in ljubeče oči. Zakaj si odšel? Pogrešam te. Pogrešam tvoj nasmeh, ki je topel kakor jutranje sonce, ki pokuka izza oblakov, pogrešam tvoj objem, ki mi je vedno dajal občutek sreče in občutek, da nekam pripadam. Pripadam tebi. Pogrešam te. Kdaj bo spet, kot je bilo nekoč? Kdaj bo spet tako, kot je bilo takrat? Karmen Uduč, 3.g


Najina zveza kot cigareta Prižge se iskra, nato plamen… Cigareta gori, a ne za dolgo. Od nje počasi ostaja samo pepel, ki počasi pada na tla … realna tla. Ko pa cigareta dogori, ostane le filter. Ničvreden filter … ki spada v smeti. Vse, kar ostane, je kupček pepela. Črn pepel brez barv, brez življenja. tega pa veter počasi razpiha. Počasi, počasi ni ničesar več. Spomini se razblinijo. Vsi pozabijo, da je cigareta obstajala. Vsi pozabijo, da sva se midva poznala. Kot vžigalnik in cigareta.

Za besede, a hkrati čustva Pade prva kaplja … posije sonce. Nastane mavrica. Zveza stoji … tam, kjer se je začela s pozdravi, nadaljevala s pogledi. In zdaj sva tu. Ni padcev, a tudi vzponov ni. Ni solz, a nasmehov tudi ne. Ni ovir, a poti nazaj tudi ne. Je zadovoljstvo, a hkrati žalost. Je prijateljstvo, a hkrati ljubezen. Je resnica, a hkrati … laž.


Čas Čas zabriše rane? Čas pozabi na pretekle stvari? Času konkurence ni. Času se leto kratko zdi. Čas prehitro mine in hiti. Verjemi, da čas ne pozabi na stvari. Čas spomine le bledi. Čas ne zbriše tvojih besed. Čas ne spremeni tvojih pogledov… Čas lahko čustva prebudi … A čas solza ne posuši. Ana Stregulc, 2.e


Slovo

Ko gledam skoz` okno v nebo, polno zvezd, se spomnim nate. In bije srce mi močno, kot da bi mi hotelo zbežati. Zakaj, le zakaj nisem mogla s teboj preživeti svojega časa? Zakaj, le zakaj mi roke svoje nisi hotel podati? Le solza zaceli ti rano, le solza prekrije obraz. Zame ni ostalo več dosti časa, da bi te iskala, iz minute v minuto mineva moj čas na zemlji domači. Obujam le dobre in lepe trenutke, ki sem jih imela, da z mirom v srcu bolečem bi svoje oko zatisnila. Le pesem bi najino rada na ves glas še zapela, želim, da bi z ustnic se mojih na strune kitare izlila. A tudi v rokah sem nemočno in šibko dekle postala. Zato bom le najino nežno odejo k sebi privila, še zadnje sekunde, ki so mi ostale, tebi posvetila, zbogom, bom rekla, ljubezen predraga, v spanec potonila.

Neža Krapež, 1.f


Spoznanje Lepo je ljubiti, še lepše to biti, za vedno. Naenkrat vse čedno, nič več ni bedno, temačno. Živeti drugačno, to res ni napačno, spoznanje. Uničene sanje, spomini so nanje, prijetni? In vsi ki ste srečni, v ljubezni ste večni, začasno!

Kako se živi In si gledala kdaj zvezde, ki tam se v noči svetijo, se ti ni kdaj zazdelo le, da se kot ljudje, gnetijo. V milini modrega neba, je samo dvoje oči, ti!, naj tvoje življenje pusti. Poslovila se od neba, poslovila se od noči, človek si, ki se ne vda, ki po ljubezni hrepeni. In še vztrajaj iz dneva v dan, najhujše že pretrpela si, vztrajaj, čeprav je cilj neznan, naj se radostijo oči.


Življenje na kratko Nasprotja, obzorja, še prazna so polja, ko v studu me bega, kar naj je življenje. Proč! Vse je prekleto, zame je trpljenje, od kod je vse vzeto, ničvredno življenje. In ti, moja mala, ki vse si mi dala, smisel, da sem ljubil, a vse sem izgubil. In ura le teče, so rane boleče, vsa moja spoznanja, bedaku so sranja. Čemu ideali, zaprti predali, so vzeli užitek, je res človek plitek?

Sebastian Fornazarič, 4.a


Življenje Sedim in čakam. Tudi ti sediš in čakaš. Mrtva si. Tvoje oči so še vedno odprte. Opazuješ me. Jaz še vedno sedim in gledam tvoje hladno obličje, ki me čaka. Ozrem se okrog sebe. Življenje. Vstanem, stopim na vlak in se ne ozrem. H.K.


Circus Fantasticus Ekodomišljija zmaguje. Svet se utaplja. Samo enkrat se živi! Faktor bogastva se odziva smrtni tišini ljudstva. Globus se bo obesil in mi bomo njegova zanka. Daleč od oči človeštva stoji senca mnogoterih, ki pričajo o poslednjem spustu. Dobrodošli v Circus Fantasticus! H.K.


P

i je m ž i v l j e n ja n a u k e i n j e

Položil je roko na sorojaka. Meja, ki loči človeka od mrtvaka. Kdor prečka, ta obmolkne. Vrana mu že kljuva okle.

mp okv

arj en om

es

o

mo

dro

sti.

Tih, tih je tvoj korak. Mrzel dih, hladen je tvoj zrak. Brezčasen je tvoj dotik, zadnji moj je tvoj dih.


»Neizrečene besede, odvečne besede« Ženske smo posebna bitja, to ni nobena novost. Vsaka izmed nas je unikatna, edinstvena v svoji pojavi in čustvih. Kljub različnosti imamo neko skupno napako, če ji sploh lahko tako rečemo. Zdi se, da imamo težave s povezavo nekaterih delov našega telesa srce, možgani in usta nam večkrat otežijo življenje, ker preprosto ne sodelujejo, kot bi si želele. Srce ni samo najpomembnejša mišica našega telesa, temveč je tudi skladišče čustev, spominov in želja. Povezuje nas z ljudmi, ki jih imamo radi in igrajo pomembno vlogo v našem življenju. Prav ti ljudje imajo v naših srcih posebne prostore, v katerih skladiščimo vse, kar se jih tiče, in večino časa skrbno pazimo, da kaj ne bi ušlo ven. Mogoče nas pred razkritjem brani strah ali slabe izkušnje, dejstvo pa je, da najpomembnejši ljudje v našem življenju izvejo neposredno iz naših ust samo majhen delček tega, kar resnično čutimo do njih. Nasprotno pa se zdi, da iz nas z veliko lahkoto privrejo negativna čustva in opazke, ki lahko močno prizadenejo okolico, izvirajo pa iz istih prostorov kot čustva ljubezni, naklonjenosti in prijateljstva. Ko se počutimo izdane, prevarane, zapostavljene ali pa smo samo slabe volje, v nas kar vre in ob najmanjšem dotiku eksplodiramo. Znane smo po tem, da stvari ne razčiščujemo sproti, temveč jih le kopičimo v sebi, da se te ob izbruhu zberejo v kup nesmiselno povezanih stavkov in čustev, ki največkrat sploh ne spadajo v dano situacijo in so toliko manj namenjene osebi, na katero stresemo našo jezo. Po izbruhih se za kratek čas počutimo bolje, saj sprostimo vso odvečno energijo, ki se je v nas nabirala, že po nekaj trenutkih pa nam je žal, saj vemo, da smo sogovorca neprijetno presenetili z našim izpadom in smo ga najverjetneje tudi prizadeli. Še posebej hudo je, ko se spremo z nekom, ki nam je zelo blizu, pa naj bo to partner, prijatelj ali sorodnik. Takrat so besede bolj pravilno izbrane in sicer z namenom, da osebo prizadenemo tako, kot čutimo, da smo bili prizadeti. Krivdo za problem prelagamo na žrtev in se poskušamo izvleči najmanj prizadeti. Dejstvo pa je, da takrat nihče ne zmaga, obe osebi se razideta, med njima pa ostanejo tiste težke besede obtoževanja, ki jih je najtežje izbrisati. Besede, izrečene brez premisleka, ki prizadenejo, ostanejo v našem spominu mnogo dlje od lepih besed ljubezni. Te je treba vedno znova obnavljati, in čeprav zvenijo lepo, jih je relativno težko izreči. Smešno je, da same pri sebi vemo, kaj čutimo pomembnega in kaj bi morale reči, vendar tega ne storimo, če pa že poskušamo, največkrat nastane zmeda besed, ki ne preda pravega sporočila. Za izražanje najpomembnejših čustev lahko ne najdemo časa ali pa se nam njihovo razkritje ne zdi tako pomembno, češ saj že ve, kako čutim. Vse lepo in prav, dokler se od osebe ne oddaljiš ali jo izgubiš. Šele takrat se zaveš, kaj vse je ostalo nejasnega in kaj vse si želiš, da bi oseba vedela. Mislim so najbolj mučna neizrečena čustva do umrle osebe. Ko te kar naenkrat ni, se zavemo, koliko nam je pravzaprav pomenila, in stalno se spominjamo reči, ki bi jih po naše pokojna oseba morala vedeti. Po navadi si želimo le dodatnih pet minut za predajo čustev, ki smo jih nabirali skozi več časa, a niso nikoli prišla do naslovnika. Z nekom se lahko tudi oddaljimo in večkrat so razlog za to prav nejasnosti v srcu, ki so nam bolj ali manj skrite in si jih mogoče ravno zato ne upamo raztresati na vse strani. Bojimo se izpasti preveč čustvene in ranljive, saj se tako preveč izpostavimo možnim razočaranjem in zavrnitvam. Šele čez čas se zavemo, da je taka komunikacija izjemno pomembna, da se osebi spoznata in razčistita, kar ju moti.


Najpomembnejše so besede ljubezni, ki osebi povežeta čustveno in povzročijo lažje telesno zbližanje zaradi zaupanja. Medtem ko v večini jezikov obstaja en najbolj uporabljen izraz za izkazovanje naklonjenosti (I love you, Ich liebe dich), imamo v slovenščini dva, »rad te imam« in »ljubim te«, ki nikakor nista enakovredna in zadnjega je bistveno težje izreči, četudi to čutiš z vsakim delčkom svojega telesa. Čudno je ves čas vedeti, koliko ti oseba pomeni, a se ti ne zdi dovolj pomembno, da to ve. Mogoče smo tako vzgojeni, mogoče pa je naša kultura taka, da je pretirano izkazovanje čustev neprimerno in si zato raje ne vzamemo časa, da bi se ljubljenim do konca izpovedali. Ženske smo mojstrice v prikriti ljubezni in kopičenju čustev, ki pa nas zaradi prikrivanja samo zmedejo in komplicirajo stvari, ki so z objektivnega vidika izjemno preproste. Problem je samo v tem, da ta občutja drugim največkrat niso znana, mi pa se obnašamo, kot bi bila najbolj jasna stvar na tem svetu. Mnogi, še posebno moški, bodo rekli, da je ženske težko razumeti. Res je. Vstopiti v naše srce, je kot vstopiti v neznan svet s tisoč spremenljivkami, v katerem se še same večkrat izgubimo. To je labirint neizrečenih besed in čustev, ki najverjetneje nikoli ne bodo uzrli dnevne svetlobe. Maja Klančič, 3.c Utemeljitev nagrade za najboljši prispevek posamezne šole: "Razmišljanje se osredotoča na besedo in njeno povezavo z žensko naravo. Zaključki so premišljeni in stvarni, slog primeren vsebini, ki žensko definira kot »neznan svet s tisoč spremenljivkami … labirint neizrečenih besed«.


Besede

Beseda neizgovorjena vzbudi ti nemir, trka ti na vest, grize podzavest. Beseda neizgovorjena je lahko samo misel, samo bežni utrinek, nesmiselni učinek. Beseda je lahko kot kreda, hitro se izbriše, beseda je lahko črnilo, za vedno se zapiše. Beseda ni le beseda, če prihaja iz dna srca, in ta, ki sem jo izrekla, je bila odraz mojega duha. Izrečena je bila preglasno, da bi jo lahko skrila, izrečena je bila prehitro, da bi jo lahko spremenila. Bila je odsev moje podzavesti, ujemala se je z mojimi bolestmi, a še danes mi je žal, da glas me je izdal. A še mnogo drugih je besed, ki so ujete v mojo podzavest, vendar nekatere ostanejo del mene, ker vem, da ne smejo biti izrečene. Tina Pahor, 3.c

Utemeljitev posebne nagrade na natečaju Glas ženske 2012: "Avtorica v svojih verzih predstavlja izjemno besedno igro, polno resnice, kar kaže na percepcijo stvarnega, ki se odraža v pesmi in išče rime, ki nikoli ne banalizirajo vsebine."


Iz sebe Literarno glasilo dijakov Gimnazije Nova Gorica Ĺ olsko leto 2011/12 Mentor: Irena Zuljan, prof. Za likovno opremo so uporabljena gradiva dijakov UmetniĹĄke gimnazije likovne smeri Nova Gorica Oblikovanje: Marko Krumberger, prof.

Profile for Gimnazija Nova Gorica

Iz sebe  

Literarno glasilo dijakov Gimnazije Nova Gorica

Iz sebe  

Literarno glasilo dijakov Gimnazije Nova Gorica

Profile for gimng