Virtuti&Musis, maj 2021 by gasperlozar

LETNIK LVIII | MAJ 2021

Vsebina NAGOVOR RAZMIŠLJANJE POBOŽNOSTI NOVOMAŠNIKI INTERVJU PRVOLETNIKI PROPEDEVTI SEMENIŠČE KRONIKA

3 4 6 9 11 16

Sveti Jožef, naš vzor in varuh Blaž Zorko, prefekt MKSBD

Patris corde

mag. Gregor Celestina, spiritual

Pravični Jožef kraljevega rodu ddr. Jože Krašovec

Pobožnost k svetemu Jožefu Janez Meglen

»Ti si duhovnik vekomaj!« (Ps 110,4) »Milostni trenutki naše slovenske zgodovine.« Blaž Zorko

»Poklical sem te po imenu!« (Iz 43,1)

25 27 29 30

»Smrt, kje je tvoja zmaga?«

Sveti Jožef in prostovoljstvo

Mel Kovic

Semeniška zakladnica Mel Kovic

In memoriam Zgodilo se je ... Jure Ferletič

virtvt MVSIS

Bogoslovno Semenišče

Virtuti & Musis

Collegium Carolinum

Virtuti & Musis – glasilo Marijine kongregacije slovenskih bogoslovcev in duhovnikov Dolničarjeva 4, 1000 Ljubljana marijina.kongregacija@gmail.com Glavni urednik:

Uredniški odbor:

Oblikovanje: Lektoriranje: Slikovno gradivo:

Janez Pavel Šuštar

Blaž Zorko, Gregor Capuder, Jure Ferletič Gašper Ložar Monika Gril Žiga Kreft Peter Čemažar

Naslovnica: Johann A. Dollhamer, Sv. Jožef, 1734, Galerija Božidar Jakac, foto: Boris Gaberščik Tisk: Salve d.o.o, Rakovniška 6, 1000 Ljubljana

»Ves sem Tvoj in vse moje je Tvoje.«

Letošnjo številko glasila Virtuti&Musis smo posvetili predvsem letu svetega Jožefa. Papež Frančišek je ob njegovem začetku napisal pismo in v njem predstavil nekaj vidikov mogočnega priprošnjika v nebesih. Sveti Jožef je, tako kot očaki v Stari zavezi, predvsem zgled vere. Vera v njem se izraža v ponižnem služenju. V njem prepoznamo osebo, ki se je popolnoma odpovedala lastnim predstavam o svoji prihodnosti in se prepustila Božjemu načrtu za svoje življenje. Pomislimo, kako bi se vsak izmed nas boril z različnimi situacijami, ki bi korenito spremenile naše načrte, za katere smo si toliko časa prizadevali, da bi nam jih uspelo uresničiti. Jožef po angelovem pojasnilu v sanjah, kaj se dogaja v njegovem življenju, ponižno sprejme Božji načrt brez pritoževanja in v zaupanju v Boga. V tem duhu ponižnosti spremlja Marijo v Betlehem, kjer išče prenočišče, beži v Egipt, se vrne in se naseli v Nazaretu, kjer preživi preostanek svojega življenja sredi dela, v katerega uvaja tudi svojega varovanca, Jezusa. Pobožnost do svetega Jožefa se je okrepila, ko je bila postavljena na trdne svetopisemske temelje. Zato tudi letošnjo številko začenjamo pri začetku – kako je sveti Jožef predstavljen v Svetem pismu. Nato se ustavimo pri nekaterih molitvah, ki jih molimo v naših najrazličnejših prošnjah. Za tem spoznavamo letošnje novomašnike, ki se predstavljajo z različnimi temami in področji, s katerimi so se je v zadnjem času resneje ukvarjali. V intervjuju s pomožnim ljubljanskim škofom se, skozi oči takratnega nadškofa in njegovega tajnika, spominjamo letošnje 30. obletnice razglasitve samostojnosti Slovenije. Nato pa spoznamo prvo generacijo bogoslovcev, ki so uspešno zaključili

Janez Pavel Šuštar, urednik

Virtuti & Musis

Spoštovani bralci!

propedevtični letnik v Šmarju pri Jelšah. Tik pred koncem se zazremo še v semeniško zakladnico, nato pa zaključimo s spominom na pokojna škofa Jožefa Smeja in Metoda Piriha, ki sta v tem akademskem letu odšla k Bogu. S to številko se zaključuje tudi moja pot, ki sem jo prehodil ob našem skupnem ustvarjanju glasila. Z mesta urednika se po nekaj letih, v katerih ni manjkalo lepih pa tudi težjih trenutkov, poslavljam. V spominu mi bodo ostale vse vaše zahvale, pohvale in konstruktivne kritike, preko katerih smo z uredniškim odborom skušali izboljšati glasilo. V prvem uvodniku sem zapisal, da želim narediti to glasilo bolj naše, ter povabil vse člane kongregacije, da s svojimi prispevki sodelujete in prispevate k temu, da je z bogastvom poseljenih misli res postalo glasilo – ne samo poročilo dogajanja v semenišču. Dobilo je vsebino, ob kateri se lahko porodi kakšna nova ideja, novo spoznanje. Zahvaljujem se vsem za takšno ali drugačno sodelovanje, bodisi s prispevki bodisi s pohvalo ali kritiko. Novemu uredniku pa želim veliko uspeha in ustvarjalnosti pri nadaljnjem razvoju in ustvarjanju našega glasila. Naj bo glasilo po priprošnji Brezmadežne Marije vsem nam spodbuda za prihodnost. Naj se predamo v naročje Mariji skupaj z besedami svetega papeža Janeza Pavla II., ki je pred 25. leti obiskal Slovenijo: »Ves sem Tvoj in vse moje je Tvoje. Sprejemam Te v vse, kar je mojega. Marija, daj mi svoje srce.« Želim vam prijetno branje.

Piše: Blaž Zorko, prefekt MKSBD

Virtuti & Musis

NAGOVOR

Sveti Jožef, naš vzor in varuh K o intenzivno velikonočno praznovanje začenja izzvenevati, v mesecu maju pred nas vsako leto stopa Devica Marija. Kot nas decembra spremlja po poti priprave na Jezusovo rojstvo, nam spomladi želi pomagati, da bi vedno globlje dojemali velikonočno skrivnost, da bi razumeli Jezusov vnebohod ter da bi skupaj z njo pričakovali binkošti – da bi ob njej vztrajali v molitvi in se odpirali daru Svetega Duha. Zato je mesec maj posebej primeren za pripravo in izdajo kongregacijskega glasila Virtuti & Musis, ki želi biti spodbuda k zatekanju pod Marijino varstvo ter k molitvi za kongreganiste, zlasti za novomašnike, prvoletnike in druge bogoslovce. Decembra se je na Brezmadežno začelo leto svetega Jožefa, zato letos naše in Božje Matere Marije ne moremo zreti in se k njej zatekati, ne da bi hkrati premišljevati o njenem ženinu in se tudi njemu priporočali. Zdi se mi, da to še posebej velja za nas, ki nas Marija zbira v svoji kongregaciji. Ker je sveti Jožef varuh in zaščitnik Marije, ki je naša zavetnica, ga imamo lahko hkrati tudi za posebnega varuha in zaščitnika Marijine kongregacije – torej vseh nas.

Duhovniki in bodoči duhovniki se lahko od svetega Jožefa veliko naučimo, med drugim tudi za ravnanje v času epidemije. Kot gospodar v sveti družini je namreč Jožef v vsaki situaciji dal vse od sebe, da bi kar najbolje poskrbel za Jezusa in Marijo. Nikoli ni rekel, da so razmere nemogoče in da ne more nič narediti. Težko si predstavljamo, da bi v Nazaretu, Betlehemu, Egiptu in potem spet v Nazaretu pa tudi v Jeruzalemu rekel, da se v spremenjenih razmerah lahko samo umakne in bo stopil v akcijo, ko bodo okoliščine pač dopuščale. Celo nasprotno, prav v trenutkih, ki so od njega zahtevali več, se je zavzel za njiju, ki sta mu bila zaupana, kot to storijo možje in očetje. Naj nam bo s tem zgled, da ne bomo čakali lepših časov, ampak bomo za zaupane nam vernike (oziroma pri svojem poslanstvu) že zdaj naredili vse, kar je mogoče, da bo tako Kristus po nas še naprej izgrajeval svojo Cerkev. Pri tem pa seveda kot sveti Jožef sledimo Božjim navdihom. Zase in za celotno Kongregacijo zato radi molímo molitev svetega Janeza Henrika Newmana:

O Bog, ki si v neizrekljivi previdnosti blaženega Jožefa milostno izvolil za ženina svoje presvete Matere, daj nam, te prosimo, da bomo njega, ki ga za varuha častimo na zemlji, imeli za priprošnjika v nebesih. Sveti Jožef, pomagaj mi postati tako iskren in čist, da bo prijateljsko oko brez strahu in skrbi gledalo v moje srce, kakor sta Jezus in Marija gledala v tvoje. Izprosi mi milost svete preprostosti in ljubezni, da se bom tebe ter Marije in Jezusa oklepal predvsem z ljubeznijo, kot si ti ljubil Jezusa in Marijo. Pomagaj mi, da ti postanem podoben v čistosti, preprostosti in pobožnosti. Amen.

Piše: mag. Gregor Celestina, spiritual

apež Frančišek je družinam v Manili zaupal: »Zelo rad imam sv. Jožefa, ker je močan in molčeč človek. Na svoji mizi imam podobo sv. Jožefa, ko spi. In ko imam kakšen problem ali težavo, to napišem na kos papirja in ga položim pod Jožefov kip, da bi on o tem lahko sanjal. Ta gesta pomeni: moli za ta problem.« Vendar papež 8. decembra lani ni razglasil leta svetega Jožefa le zaradi svoje osebne pobožnosti do tega velikega svetnika niti zgolj zaradi 150. obletnice razglasitve sv. Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve. Tako kot že eden njegovih predhodnikov namreč meni, da premislek o udeleženosti Marijinega ženina v življenju Cerkve vedno znova pomaga odkrivati njeno identiteto v okviru odrešenjskega načrta (prim. Janez Pavel II., Redemptoris custos). Ko ob sv. Jožefu razmišljamo o vlogi Cerkve, hkrati osvetljujemo tudi vlogo človeka v svetu. Papež Pavel VI. je bil prepričan, da ob Jožefu »vrednote človeškega bivanja prevzamejo drugačna merila od tistih, s katerimi se nas običajno spoštuje,« in dodal, da z njim to, kar je majhno, prav po evangeljsko postane veliko. Spominja nas, da imajo vsi tisti, ki so na videz skriti ali v »drugi vrsti«, nepogrešljivo vlogo v zgodovini odrešenja. Vlogo sv. Jožefa v apostolskem pismu Patris corde želi orisati tudi papež Frančišek. Opiše ga kot ljubečega očeta, očeta nežnosti, poslušnosti in sprejemanja; očeta ustvarjalnega poguma, delavca, vedno v senci. Okrepiti želi našo ljubezen

»Kdo mi je dal, da si mi postal sin, o sin Najvišjega? Ogorčen sem bil nad tvojo materjo in hotel sem jo odpustiti. Nisem vedel, da je bil v njenem naročju velik zaklad, ki bi v trenutku obogatil mojo revščino.« (Efrem Sirski, Božične himne, V, 16–17).

do tega svetnika in nas spodbuditi, da bi ga prosili in posnemali, saj je »zelo blizu človeškemu stanju vsakega izmed nas«. Najmanj, kar lahko naredimo, je prav razmislek o naših temeljnih bivanjskih situacijah. Poglejmo nekatere poti, ki nam jih v svojem pismu odpre sveti oče. Jožef je bil Jezusu podoba Božje nežnosti do človeka. Ob njem odkrivamo Boga, ki sprejema in ljubi človeka, kakršen je. »Prevečkrat mislimo, da Bog zaupa samo v naše dobre in zmagovite plati, v resnici pa se večina njegovih načrtov uresničuje preko in kljub našim slabotnostim … Jožef nas tako uči, da verovati Bogu vključuje tudi zaupanje, da lahko On deluje tudi preko oz. po naših strahovih, naši krhkosti, naši slabotnosti. Uči nas, da se sredi viharjev življenja ne smemo bati Bogu prepustiti krmila našega čolna.« Ko Bog Jožefu razkriva svoje načrte, ta zna izreči svoj »fiat«. To je ključno. Dovoliti Bogu, da vodi naše življenje. S sprejetjem Gospodovega načrta lahko človek v polnosti najde samega sebe, onkraj sebe. Jožefovo ime v hebrejščini pomeni "On bo (do)dal" in dejansko vidimo, da Bog izkušnji tega človeka dodaja prav to, kar od njega zahteva. Bog namreč nikoli ne zahteva od nas nečesa, česar nam ne bi pred tem že sam podaril. »V našem življenju se velikokrat zgodijo stvari, katerih pomena ne razumemo. Pogosto je zato naš prvi odziv razočaranje in upor. Jožef svoja razmišljanja pušča ob strani, da lahko naredi prostor za to, kar se dogaja,« ugotavlja papež. Zato je za nas ključna beseda »sprejeti«. Za

Virtuti & Musis

Ko so odšli, se je Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in béži v Egipt! Bodi tam, dokler ti ne povem; Herod bo namreč iskal dete, da bi ga umoril.« Vstal je, ponoči vzel dete in njegovo mater ter se umaknil v Egipt. Tam je bil do Herodove smrti. (Mt 2,13-15)

RAZMIŠLJANJE

Patris corde

Virtuti & Musis

RAZMIŠLJANJE

5 duhovno življenje je ključno sprejemanje, ki je aktivna drža. »Sprejemanje je način, po katerem se v našem življenju kaže dar moči, ki prihaja od Svetega Duha.« V njegovi moči dajemo prostor temu, česar nismo sami izbrali, a vendar obstaja. Bog se srečuje z Jožefom med spanjem. V budnosti se branimo, cenzuriramo to, česar nočemo. V spanju pa pride, kar je v nas, svobodno na plan. Origen trdi, da pravični, ki ima čisto srce, sanja sanje samega Boga. Če Božja Beseda, s katero se hranimo iz dneva v dan, vstopa v naše srce, prebudi v globini tiste skrivne sanje, ki so sanje samega Boga. Kako pomembno je za nas, da se približujemo in izročamo Božjim sanjam, temu, kar za nas sanja Bog. Težava je le v tem, da razodetje Božjih sanj običajno zahteva spremembo naših. In prav v tem nam je Jožef lahko zgled. Da bi sledil skrivnostnim načrtom Boga, je znal spremeniti svoje načrte in tvegati. Pred podoben izziv so postavljeni tudi duhovni poklici. V zvezi z njimi se je obračal k sv. Jožefu papež Benedikt XVI. Sv. Jožefa je še posebej prosil za duhovnike, da bi z vsem srcem ter s popolno posvetitvijo ljubili Cerkev. Takšno, kakršna je. V okoliščinah, ki jih živi. Tudi na begu pred Herodi in v tihem premišljevanju Sinovega »biti v tem, kar je mojega Očeta« (Lk 2,49). Prav duhovnikom je sv. Jožef še posebej blizu. Ob njem postajajo očetje. »Očetje se ne rodijo, očetje postanejo. Kadarkoli nekdo prevzame skrb za življenje nekoga drugega, v nekem smislu v odnosu do njega uresničuje očetovstvo,« je v pismu zapisal papež Frančišek. Jožef to postane, ko prevzame skrb za Jezusa in njegovo Mater. Podobna skrb je zaupana duhovniku, ko mu je izročena konkretna skupnost vernikov. »Biti oče pomeni vpeljati otroka v izkustvo življenja, resničnosti. Ne ga zadrževati, ne ga zapirati, ne ga posedovati, ampak ga usposabljati za odločitve, za svobodo, za odhode,« zapiše papež Frančišek in doda: »Svet potrebuje očete; odklanja gospodarje, odklanja torej tiste, ki hočejo posedovati drugega, da bi zapolnili svojo praznino; odklanja tiste, ki avtoriteto zamenjujejo z avtoritarnostjo, služenje s servilnostjo, soočenje z zatiranjem, dobrodelnost s socialnim skrbstvom, moč z razdejanjem. Vsaka resnična poklicanost se rodi iz darovanja samega sebe.« Če

sta moč in oblast temeljni hrepenenji sil teme, pa je darovanje temeljna drža sinov Luči. A ta drža nujno vodi v velikonočno dimenzijo bivanja. Ljubezen trpi. »Bolečina poglobi ljubezen. Ljubezen daje bolečini pomen,« je trdila Edit Stein. Če je Očetova volja za vse njegove otroke Ljubezen, je duhovni oče še posebej poklican ljubiti tiste, ki jim najbolj primanjkuje ljubezni. Ljubezen naredi trpljenje drugih za naše lastno trpljenje. »Nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo.« (Gal 6,2) O Cerkvi je rečeno: »Če en ud trpi, trpijo z njim vsi deli.« (1 Kor 12,26) Če tega ne občutimo, nismo v Cerkvi. Simon Novi Teolog je prosil Gospoda, da bi njegovi bratje lahko vstopili v nebesa skupaj z njim ali pa da bi bil on skupaj z njimi obsojen v peklu. Prenašanje bremen bližnjega je bila stalna drža tudi Jezusovega varuha. To je bistveni vidik poslanstva vsakega duhovnega očeta. Da pa bi mogel v sebi poglabljati svoje poslanstvo, je poklican, da se vedno znova vrača na izhodišče svoje poklicanosti. Papež Frančišek nas v poslanici za svetovni dan molitve za duhovne poklice sprašuje: »Kaj so bile tiste nočne sanje, ki so v vas prebudile veliko zaupanje?« Spomnimo se, da smo lahko sledili tem sanjam, ker je bilo naše srce usmerjeno k Bogu. Da bi jih lahko obudili, je potrebna obnovitev drže srca. Vedno znova. Vsak poklic zori samo preko vsakodnevne zvestobe. »Kako se goji ta zvestoba? V luči zvestobe Boga. Prve besede, ki jih je sv. Jožef slišal v sanjah, so bile vabilo, naj se ne boji, kajti Bog je zvest svojim obljubam.« Papež Frančišek zato opogumi: »'Ne boj se' so besede, ki ti jih Gospod ponavlja, ko se tam, kjer se nahajaš, morda sredi preizkušenj in nerazumevanj, boriš, da bi vsak dan sledil njegovi volji. 'Ne boj se' so besede, ki jih odkriješ, ko se na poti poklicanosti vrneš k prvi ljubezni. So besede, ki kot refren spremljajo tistega, ki kakor sv. Jožef s svojim konkretnim življenjem izreka 'da' Bogu: v zvestobi vsakega dne.« »Ta zvestoba je skrivnost veselja.« Papež Frančišek poslanico za svetovni dan molitve za duhovne poklice sklene: »To je veselje, ki vam ga želim. Sv. Jožef, varuh poklicev, naj vas spremlja s srcem očeta!«

evangelijih je malo besed, ki so posvečene Jožefu, a jih je dovolj, da dojamemo pravi pomen Jezusove vloge v Božjem načrtu in v okviru svete družine. Evangelij po Mateju ima čisto na začetku »Rodovnik Jezusa Kristusa, Davidovega sina, …« (Mt 1,1), ki se konča z omembo Jožefa: »Jakobu pa se je rodil Jožef, mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus« (Mt 1,16). V evangeliju po Luku v poročilu o oznanjenju (Lk 1,26-38) beremo, da je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret »k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija.« Iz obeh poročil je razvidno, kako pomembna okoliščina v zvezi z Jezusovim spočetjem in rojstvom je bila ugotovitev, da je bil Jožef, Marijin mož, član Davidove dinastije. Toliko bolj nerodna je okoliščina, da poročilo o oznanjenju v evangeliju po Luku zaobide Jožefovo vlogo kot Marijinega zaročenca. Ko angel Mariji oznani, da bo spočela in rodila sina Jezusa, ga Marija vpraša: »Kako se bo to zgodilo, ko ne spoznam moža?« Angel ji odgovori: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin.« (Lk 1,34-35) Poročilo o Jezusovem rojstvu v evangeliju po Mateju pa pravi: »Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom. Preden sta prišla skupaj, je bila noseča od Svetega Duha. Ker je bil njen mož Jožef pravičen in je ni hotel osramotiti, je sklenil, da jo skrivaj odslovi.« (Mt 1,18-19) V evangeliju po Mateju pa je Jožef omenjen še kot zaščitnik svoje žene Marije in njenega sina Jezusa pred kraljem Herodom (Mt 2,13-15). Izreden poudarek na podatku, da je Jožef pripadal Davidovi dinastiji, se zdi čuden glede na dejstvo, da Davidove dinastije že davno ni bilo več na zemljevidu Svete dežele. Sklicevanje na pripadnost Davidovi dinastiji za kritičnega bralca lahko deluje kot ironija, saj se lahko sprašujemo, koliko je vredna dinastija, ki je že davno klonila pred močnejšimi dinastijami sosednjih narodov

in je celo izginila iz obličja zemlje. Občutek ironije pa se še poveča, ko ugotovimo, da Jožef v Božjem načrtu sploh nima vloge biološkega očeta, temveč le vlogo varuha. Glede na to Jožef po krvi Jezusu ne more zagotoviti pripadnosti Davidovi dinastiji. Zadovoljiv odgovor na te dileme lahko najdemo šele, ko imamo v zavesti značilno duhovno osnovo vlog oseb, ki jih Bog kliče za določene naloge v zgodovini odrešenja. Osnovni kriterij nikoli ni zemeljski. Da je temu tako, najbolj jasno vidimo v pomenskih razsežnostih pojma »kraljestva« v vlogi izvoljenega ljudstva. Iz prve Samuelove knjige lahko razberemo, da prerok Samuel na zahtevo Izraelovih »starešin«, naj jim postavi kralja, da jim bo sodil (1 Sam 8,6), opozarja na past zemeljskih kriterijev presojanja vloge kralja. Gospod pa mu da razlago za nepopustljivo zahtevo predstavnikov izvoljenega ljudstva: »Poslušaj glas ljudstva v vsem, kar ti rečejo, kajti niso zavrgli tebe, ampak mene so zavrgli, naj ne kraljujem nad njimi« (1 Sam 8,7). Toda Samuel jim kralja ne določi sam s svojimi kriteriji, temveč po navdihu Boga, s katerim je v intimnem osebnem odnosu. Tragična končna usoda prvega kralja Savla pa kaže, da Božja izbira ne pomeni jamstva, da bo kralj deloval zares po Božji postavi, ves čas iskal stik z Božjo voljo in jo bo izpolnjeval z brezpogojno pokorščino. Lahko tudi pade in zapravi ne le svoje kraljevanje, ampak tudi dinastijo. Izbira drugega kralja, Davida, se prav tako ni zgodila po avtonomni Samuelovi volji, temveč po Božjem navdihu. Tudi David je zlorabil svojo kraljevsko vlogo, a je v Svetem pismu kljub temu ohranil pečat Božjega izbranca in celo »maziljenca« v vlogi prihodnjega kralja, ki ga bo Bog obudil kot Mesija. Ta paradoks presega vse druge paradokse, a se ujema z avtonomnimi, za človeka pogosto nedoumljivimi kriteriji Božje izbire. Bog osebe za izjemno pomembne vloge ne izbira pod vtisom jamstva njihove pravičnosti, ampak čisto avtonomno. Samo Bog je lahko dal obljubo o posebni vlogi in večnem obstoju

Virtuti & Musis

Pravični Jožef kraljevega rodu V

RAZMIŠLJANJE

Piše: ddr. Jože Krašovec

Virtuti & Musis

RAZMIŠLJANJE

7 Davidove dinastije s takšno utemeljitvijo: »Ako se pregreši, ga bom kaznoval s človeško šibo in z udarci človeških sinov. A svoje milosti ne bom umaknil od njega, kakor sem jo umaknil od Savla, ki sem ga umaknil izpred tebe. Tvoja hiša in tvoje kraljestvo bosta obstala pred teboj na veke in tvoj prestol bo utrjen na veke.« (2 Sam 7,14-15; prim. Ps 89,31-38) Zakaj je v svetopisemski odrešenjski zgodovini podoba kralja kot prihodnjega Mesija tako pomembna, da Judje še danes pričakujejo Mesija? To je posebno vprašanje, ki odpira več vidikov Božjih razlogov za izbiro, ki je za človeški razum velika uganka. Dejstvo edinstvenega pomena vloge Mesija v sklopu svetopisemske odrešenjske zgodovine, ki zajema vesoljno zgodovino od stvarjenja do »konca« sveta, nam pomaga v iskanju razlogov za tako velik poudarek evangelija, da je Jožef bil Davidovega rodu. Jezus po Božjem načrtu prihaja kot Mesija, ki ne bo samo zemeljski kralj po pričakovanju Judov, temveč bo sam Božji Sin, ki po avtonomni Božji odločitvi prihaja v banalni človeški svet, da ga reši ujetosti v časovnost po človeški meri. Narava Jezusove mesijanske vloge pa nam pomaga doumeti, zakaj je »ideja« Davidove dinastije, ki je že davno izginila, tako pomembna za predstavitev Jezusove mesijanske vloge. Očitno je, da je pojem »kralja« še najbolj primeren naziv za Mesija, ki združuje čisto človeško in čisto božansko stran svojega bivanja. Iz ideje zemeljske Davidove dinastije lahko zraste vesoljni Kralj in Mesija šele tako, da zemeljska podoba kralja izgine v nič, ker je v svojih človeških merilih popolnoma neuporabna za logiko Božjega kraljestva. Po Božji logiki kraljevanja se je Božji Sin moral ponižati na raven propadle Davidove dinastije, na raven obrtnika Jožefa in še več, na raven obsojenca za križanje, da je lahko postal vesoljni vladar nebes in zemlje. Evangeliji se torej začnejo s podobo svete družine, ki je po zemeljskih kriterijih najnižja po rangu, da že na začetku lahko nakazuje prihodnjo slavo vesoljnega Mesija. Tako kot vloga Gospodove »dekle« Marije, je vloga Gospodovega »hlapca« Jožefa edinstvena v vesoljnem Božjem kraljestvu po volji Boga, ki ne izbira najmogočnejših, ampak najšibkejše, ki

svojo veličino pokažejo s »pravičnostjo«, se pravi z vero v Božje kraljestvo, ki ni od tega sveta. Ugotovitev, kako pomemben je razlog za navajanje Jožefovega rodovnika na stičišču med staro in novo zavezo, nam pomaga presoditi, kako razumeti Jožefovo zadrego, ko je ugotovil, da je njegova zaročenka Marija noseča. Evangelist pravi: »Ker je bil njen mož Jožef pravičen in je ni hotel osramotiti, je sklenil, da jo skrivaj odslovi.« (Mt 1,19) Iz tega stavka lahko sklepamo, da je Jožef bil sicer v veliki zadregi, ni pa Marije kar obsodil kot nezvesto zaročenko. Angel ga pomiri z razlago: »Kar je spočela, je namreč od Svetega Duha.« (Mt 1,20) Če bi Jožefovo pravičnost razumeli v smislu farizejske pravičnosti po črki postave, bi pričakovali, da Marijo ovadi za smrtno kazen, kamenjanje. Po tej logiki bi bil »pravičen«, če bi ravnal po črki postave. Ker evangelij njegovo pravičnost prikazuje v drugi luči, se nam odpira vpogled v paradoks svetopisemskega pojmovanja pravičnosti kot besede za »vero« ali »zaupanje«. Jožef ni razumel, kaj se dogaja, a je kljub temu ni izgubil zaupanja v Marijo. Ključ za razumevanje Jožefove »pravičnosti« je upoštevanje dveh različnih vidikov človeške pravičnosti v Svetem pismu. V Stari in Novi zavezi so pravični tisti, ki pritrjujejo razodevanju Božje pravičnosti, ki v bistvu pomeni Božje odrešenje. To pomeni, da pojem najprej označuje vero, zaupanje, zvestobo. Vsi drugi pomenski vidiki, tudi razmerje do človeka, so temu temeljnemu pomenu podrejeni. Iz tega dalje sledi, da je temeljna značilnost »pravičnih« odprtost razuma in srca za najrazličnejše oblike razodevanja Božje pravičnosti. Mar to pomeni hkrati brezgrešnost? To je odločilno vprašanje. Iz vseh besedil je razvidno, da pisci hebrejskega Svetega pisma predvidevajo temeljno grešnost vsakega človeka. Nekajkrat pa je to izrecno izpostavljeno (Job 15,14; 25,4-5; Ps 51,7; 143,2). Psalmist prosi za razodevanje Božje pravičnosti in se sklicuje zgolj na Božjo svetost, dobroto in usmiljenje. Izpoved vere v Božje usmiljenje je izraz globoke zavesti lastne grešnosti. Končno velja, da je Bog pred človekom toliko bolj »opravičen«, kolikor bolj je človek očiten grešnik (Ps 51,6-7).

koncept človekove pravičnosti je globlji in bolj temeljit kakor v Stari zavezi, ker ima eshatološko razsežnost. Namen je popolna skupnost z Bogom po vzoru dokončne onstranske skupnosti, za katero ni dovolj človekova vera, temveč je potrebna tudi preobrazba človekovega bitja, kar pa je lahko izključno Božje delo. Človekova vera mora torej ob vsem vključevati vero, da lahko samo Bog, samo Božja pravičnost človeka zares ustvari na novo. V Novi zavezi pojem »krivičnik, grešnik« označuje tiste, ki ne verujejo, bodisi je njihova nevera načelna bodisi gre samo za videz vere, ki pa še bolj razriva nevero. Zaupajo v lastno pravičnost namesto v pravičnost Boga stvarnika, ki človeka »opravičuje« brez človekovih zaslug. Tu je izvor novozaveznega poudarka, da je vse, kar človek prejema od Boga, nezaslužena milost. Leto sv. Jožefa nam bo pomagalo, da ob Jožefovi vlogi globlje in širše razumemo tako svetopisemsko dojemanje kraljestva kot pravičnosti.

Virtuti & Musis

Razlika med »pravičnimi« in »krivičnimi« torej ne temelji na zahtevi po človekovi brezgrešnosti, temveč na njegovi veri v Boga in življenjski skupnosti z njim. Zahteva Božje pravičnosti do človeka je logična posledica narave Božje pravičnosti. Tako starozavezni kakor novozavezni »pravičnik« je dejansko simul iustus et peccator, hkrati pravičen in grešnik. Bistvo »krivičnih« ni njihova temeljna grešnost, temveč njihovo odklanjanje darov Božje pravičnosti, Boga kot norme svojega življenja. Ta kategorija ljudi pa obstaja v obeh zavezah. Raba pojma »pravični« je v obeh zavezah v bistvu ista, pojem »krivični« pa je včasih popolnoma različen. V Stari zavezi »krivični, brezbožni« vedno veljajo kot primer popolne nevere. Pavel pa pojem »grešnik« uporablja v pomenu splošne, lahko bi rekli ontološke človeške grešnosti. Človekova temeljna grešnost je tolikšna, da se v nobenem primeru ne more sam približati Bogu, ampak mora vmes poseči Boja pravičnost, da človeka »opraviči« pred Božjo svetostjo. Pavlov

RAZMIŠLJANJE

O blaženi Jožef, varuh in svete Cerkve vdani zaščitnik, podpiraj in varuj ter ohranjaj nas, da se bomo v eno sklenjeni z Devico Kraljico radovali v blaženem zrenju Jezusa, tvojega rejenca. Kronogram sestavil: Jakob Piletič, diakon

Piše: Janez Meglen

Virtuti & Musis

POBOŽNOSTI

Pobožnost k svetemu Jožefu S

veti Jožef velja za pravičnega moža – je zakonski mož Device Marije in skrbnik Jezusa Kristusa, Božjega Sina. Slovenski narod se mu je preko vse svoje krščanske zgodovine močno posvečal, ne samo z gradnjo cerkva in ustanavljanjem pobožnih ustanov njemu v čast, ampak predvsem z molitvijo in posnemanjem njegovega svetega življenja. Svetemu Jožefu se tako slovenski človek s posebno vnemo priporoča že od leta 1675, ko ga je takratni papež Klemen X. razglasil za zavetnika avstrijskih dežel, v katere so bili vključeni tudi naši kraji. Izjemno bogati veri v priprošnjo svetega Jožefa se je na vesoljni ravni kot krona leta 1870 pridružil papež Pij IX., ko ga je razglasil za zaščitnika svete Cerkve. K svetemu Jožefu so se skozi zgodovino zatekali številni ljudje: • Ljudje v stiskah in brezupnem položaju, saj je bila na njem skrb za sveto družino, ki je v Betlehem prišla zelo uboga in brez strehe nad glavo. O sveti Jožef, ti vsekdar nam bodi skrbni gospodar! Izlij nebeški blagoslov na vso družino, pod naš krov, da bo Ijubezen naša vez, da z nami bo pomoč z nebes. Naj k Bogu vodi naša pot in čednost nas krasi povsod. O sveti Jožef, bodi ti

• Popotniki se mu priporočajo zaradi njegovega bega v Egipt in potem vrnitve nazaj domov. • Najbolj znan je gotovo kot zavetnik tesarjev, mizarjev in obrtnikov, saj je ravno s tem delom preživljal svojo družino. • Danes se še posebej velik priprošnjik za može, zakonce in očete, ker njegov zgled preprosto vleče. • Zelo starodavno pa je priporočanje svetemu Jožefu v času zadnje ure. Molitve za srečno smrt so bile v preteklosti zelo pogoste in prav Jožef, ki je umrl v naročju Božjega Sina, je tako postal priprošnjik za uro prehoda k večnemu Očetu. • Svetega Jožefa se vsak teden spominjamo v sredo, ko lahko, če ni drugače določeno, obhajamo tudi sveto mašo njemu v čast. Seveda ne smemo spustiti bogatih pobožnosti v obliki devetdnevnic in podobnih molitev. Na tem mestu želim zbrati nekaj najlepših molitev k svetemu Jožefu:

med nami danes in vse dni! Glej, srečo svojo, hiše te izročim zaupno ti v roke. Odvrni milostno vsekdar, kar bi nam moglo biti v kvar. Zakleni nas in naše vse V Srce presveto, prosim te, da v Bogu skrito in svetó življenja dnevi nam teko. Amen.

Svetega Jožefa verno častimo, v zvesti ljubezni ga s petjem slavimo. Bodi pozdravljen, sveti mož, vzor in prijatelj ti nam boš. Velik si, Jožef, in slaven v svetosti, uči nas prave življenjske modrosti. Božjim načrtom ves predan, služil si Bogu noč in dan. Mož si bil čisti Devici Mariji, zvesto si služil skrivnostni resnici.

Božji Sin pride naj na svet, le od Boga Duha spočet. Tvoja svetost je in vsa veličina; varuh deviški si Božjega Sina. Bog te je klical: »Oče moj!« v delu prelival zanj si znoj. Jožef, ti varuj vse naše družine, bodi ti vzornik krščanske mladine. Varuj slovenski narod svoj, veren, svoboden naj bo tvoj.

Ko smo prejeli sveti kruh, se s hvaležnim srcem obračamo k tebi sveti Jožef. Ti, ki si z največjo ljubeznijo in spoštovanjem varoval Jezusa, ki se je ves nebogljen prepustil Marijinim rokam, varuj, te prosimo, istega Jezusa, ki se je danes prepustil našim rokam. Ti ki si bil pozoren na vsak navdih angela, uči nas odprtosti in čuječnosti. Ti, ki si vse življenje preživljal skrito, v tišini svojega srca, ohrani naša srca v zbranosti. Naj bo ta dan vsakega izmed nas korak bliže k Tebi, Mariji in Jezusu! Amen.

O slavni sveti Jožef, zavetnik umirajočih in moj pomočnik! Bil si zvest in ljubezniv mož Marije Device in Jezusu skrbni oče. Vdano si prenašal vsako žalost, ponižno spremljal tudi vsako veselje. Sin Božji ti je bil na zemlji vedno pokoren; tudi v nebesih ti ne odreče nobene prošnje. Izprosi mi odpuščanje vseh mojih grehov in večjo gorečnost za Boga. Naj posnemam tvojo pravičnost in svetost, da bom tudi jaz vreden imeti pri sebi ob smrtni uri Jezusa in Marijo. Stoj mi ob strani, o sveti Jožef, vse dni mojega življenja. Skrbi zame, kot si skrbel za Božjega Sina. Kakor varuješ sveto Cerkev, varuj tudi mene vseh sovražnikov in ne dopusti, da bi umrl v nesreči smrtnega greha. Amen.

Bodi pozdravljen, sveti Jožef, naš mogočni zavetnik in zvesti priprošnjik! K tebi se z velikim zaupanjem zatekamo v vseh svojih dušnih in telesnih zadevah. Tebe kličemo v vsaki stiski in težavi na pomoč in se ti prisrčno priporočamo. Ti, varuh svete Družine, Jezusa in Marije, varuj tudi našo družino vsega hudega ter ji nakloni vse dobrote v življenju in smrti. Amen.

Ni v nebesih večjega svetnika, kot je zvesti Jezusov rednik, za Marijo je največja dika sveti Jožef, močni pomočnik.

V njega vsi zaupno se ozrimo, naj karkoli bedne nas teži. Jezusa, Marijo z njim častimo, kajti to najbolj ga veseli.

Poglavar je svete bil družine, Sinu božjemu zapovednik, Bog zato mu dal je vse vrline, da bo vsem na svetu tolažnik.

Ako bomo v kratkem tem življenju Jožefa posnemali zvesto, pridemo po zemskem tem trpljenju z njega krepko pomočjo v nebo.

Čednosti za vse primeren vzornik v delu, križu, boju se blesti, preskušenim ljudem podpornik, ker je mnogo sam prestal skrbi.

Jožefa še nihče brez koristi v sili na pomoč zaklical ni, Ženin božje Matere prečisti vsem častilcem milosti deli.

O sveti Jožef, mogočni zavetnik! Spomni se, da si vedno uslišal tiste, ki so te prosili varstva in pomoči. Z zaupanjem se tudi jaz k tebi obračam. Sprejmi mojo prošnjo, milostno me usliši. Amen.

Virtuti & Musis

Sveti Jožef, varuh in oče deviških duš! Bog je izročil tvojemu zvestemu varstvu Jezusa, samo Nedolžnost in Svetost, in Marijo, devic Devico. Goreče te prosim, obvaruj me vsake nečistosti in daj, da bom s čisto dušo in čistim telesom zvesto služil Jezusu in Mariji. Amen.

POBOŽNOSTI

»Ti si duhovnik vekomaj!« NOVOMAŠNIKI

Jakob Piletič

Novomašno geslo:

»Veritatem facientes in caritate« (Ef 4,15) Δίκαιος δὲ ὤν: Jožefova pravičnost in njegov strah

Virtuti & Musis

vangelij po Mateju (1,19) svetega Jožefa označi za pravičnega (gr. δίκαοις), kar v prizmi svetopisemskega razumevanja pravičnosti, kakor izpostavi sveti Janez Krizostom, označuje stanje vsekrepostnega človeka (gr. ἡ καθόλου ἀρετή)1 in kakor pravičnost razumejo tudi kasnejši cerkveni učitelji in eksegeti. Evangelist nato nadaljuje, da Jožef Marije ni želel δειγματίσαι – db. javno naznaniti. Pravičen mož, vdan postavi je torej ni hotel javno naznaniti? Moremo to razumeti? Če torej sprejmemo holistično poimenovanje svetega Jožefa kot pravičnega, potem moramo sprejeti, da to nujno pomeni tudi, da bi Jožef svojo zaročenko brez pomišljanja naznanil in jo torej izročil sodbi ter kamnanju, če bi bil slutil oz. bil gotov glede njene krivde, domnevnega prešuštva. Res lahko tako površno in banalno razumemo Božjo besedo? Ob pozornem branju, jasnih razlagah učiteljstva in izročila ne moremo nikakor niti pomisliti, da bi sveti Jožef hotel Marijo javno naznaniti oz. da bi kdajkoli podvomil o njenem vednem devištvu. Če bi namreč to mislil o blaženi Devici, bi grešil zoper resnico, grešil zoper vero, dvomil v Boga, kar pa ne bi več mogli označiti za pravično ravnanje. Zato ovzrimo krivo in zmotno razumevanje svetopisemskih besed, kakor utemeljuje sveti Bazilij, ko pravi, da »skrivanje

(Ps 110,4)

prestopkov v molku, ni znamenje pravičnega človeka.2 Jožef se ni bal (Mt 2,20), da bi zaradi prešuštva kamenjali Marijo, ker za to ni bilo razloga, ni se bal za svoj lasten ugled, ni se bal ničesar in nikogar drugega kot tega, ki se ga pravični mora bati, in to je Boga. Obšel ga je strah ali bolje (za)čudenje, saj je Bog zaročenko in torej njega samega izbral, da bi postala zemeljska starša njegovemu Sinu in da bi torej pod svojo streho vzel ženo, polno Božje milosti, in z njo obenem pod streho vzel samega Boga. Njegova hiša bi tako postala resnično šotorišče, pravi tabernakelj, kraj prebivanja Boga, kar je v služabniški logiki Stare zaveze popolnoma nezaslišano. Evzebij Cezarejski tu dopolnjuje, da je Jožef v Duhu vedel, da je nosečnost Device Božje delo in je sebe imel za nevrednega, da bi ostal z njo.«3 Jožef se torej čudi in boji veličastva Boga, njegove vsemogočne ponižnosti, ki si hoče privzeti podobo hlapca, in zato sveti rednik v svoji ponižnosti le stežka razume, da je véliko poslanstvo glavarja svete družine zaupano prav njemu, preprostemu, a zvestemu in pravičnemu tesarju iz Nazareta. To potrjuje tudi sveti Bazilij, ko pravi, da je Jožef odkril Marijino nosečnost in njen vzrok, da je torej spočela od Svetega Duha ter se je zaradi tega bal imenovati za moža take žene.4 Najzvestejši Jožef v svojo zaročenko pač ni mogel dvomiti; poznal jo je, v skladu z izročilom je vedel tudi za njeno zaobljubo devištva, ne smemo pa prezreti tudi gotovega, da je Devica Marija v vsej svoji iskreni zaupljivosti, brezgrešni čistosti svojemu zaročencu pravila tudi o angelovem obiskanju, o Božjem naročilu in svojem sprejetju Božjega materinstva. Jožef je tako bil gotov glede njenega devištva in njene zvestobe, »ker je bil pravičen, je dosegel razodetje skrivnosti«5 in čemur brez razlike in pomisleka pritrjujejo tudi številni cerkveni očetje vseh časov. Če bi podvomil, bi jo bil dolžan po postavi naznaniti (cf. 3 Mz 20). Resnično se mu je bilo poleg Božje milosti, ki je je bil deležen, bati le še odziva judovske množice, ki bo to imela vsaj za bogokletje. V tem pa se skriva tudi odgovor, zakaj je torej sklenil svojo zaročenko skrivaj odsloviti. Brez dokaza za prešuštvo in ob zakonitem zaročencu, ki bi zakon lahko izvršil, ji kamenjanje sicer ne grozi? Toda, kako naj torej doseže, da Marije, ko bi se razvedelo, da pod srcem nosi Boga, ne bi kamenjali zaradi bogokletja? Bal se je, da bodo Mater obsodili istega, za kar so kasneje obtožili Sina. Kako naj zavaruje Božjega Sina? Odgovor na ta vprašanja je sveti Jožef v človeškem strahu našel v skrivni odslovitvi in

12 Chrys. Ὑπόμνημα εἰς τὸν ἀγὶον Μαθαιόν τὸν εὐαγγελιστήν, ὁμ. Δ῾: Δίκαιον ἐνταῦθα τὸν ἑνάρετον ἐν ἅπασι λέγει. (PG 57,43) 2 Basil. Ὁμιλία εἰς τὴν ἁγίαν τοῦ Χριστοῦ Γέννησιν 4: Δίκαιος γὰρ προσηγορεύθης · οὐ πρὸς δικαίου δὲ ἀνδρὸς σιωπῇ τὰς πρανομίας ἐπικαλύπτειν. (PG 31,1465) 3 Euseb. Διὰ τὶ τὸν Ἰωσήφ, ἀλλ᾽ οὐ τὴν Μαρίαν οἰ εὐαγγελισταὶ γενεαλογοῦσιν 3 (PG 22,883) 4 Basil. Ὁμιλία εἰς τὴν ἁγίαν τοῦ Χριστοῦ Γέννησιν 4: Ἀμφότερα εὗρεν ὁ Ἰωςὴφ, καὶ τὴν κύησιν, καὶ τὴν αἰτίαν, ὅτι ἐκ Πνεύματος ἁγίου. Διὸ, φοβηθεὶς τοιαύτης γυναικὸς ἀνὴρ ὀνομάζεσθαι. (PG, 31, 1464) 5 Basil. Ὁμιλία εἰς τὴν ἁγίαν τοῦ Χριστοῦ Γέννησιν 4: Δίκαιος δὲ ὤν, ἔτυχε τῆς ἀποκαλύψεως τῶν μυστηρίων. (PG 31, 1464-5)

Peter Čemažar

Novomašno geslo:

»Gospod, h komu naj gremo? « (Jn 6,68) Postaviti se zadaj

saka hiša ima kip sv. Jožefa. Vprašali se bomo kje. To pa res redko. A ne pozabimo na figuro Jožefa v jaslicah. Res je postavljen zadaj. Za Marijo z detetom Jezusom. Njegov pogled dostikrat zastira tudi skrbno izdelana štalica, žareča lučka ali kakšen nujno potreben detajl sine qua non ... Tam smo mu dali mesto. A tam mu je dal mesto tudi Bog. Zadaj. Da lahko varuje Dete in njegovo mater. Jožef je svetnik, ki ga dostikrat postavimo zadaj. Zavedamo se njegove mogočne priprošnje, njegove veličine, a vselej je nekje zadaj. Od zadaj nas varuje. O tem pričajo tudi druge ikonografije sv. Jožefa. Ta predse vedno postavlja Jezusa ... Papež Frančišek pa ga tokrat postavi naprej. Nameni mu leto. Lahko bi rekli, še eno tistih presenečenj, s katerimi sveti oče rad začini našo, dostikrat preveč utečeno mišljenje ... Spet dela nekaj po svoje. Kot otrok, ki se igra s figuricami jaslic, daje ovčke spat ter sprehaja pastirje po poljanah, sedaj figuro, ki paše zadaj, prestavlja sem in tja. »Če ne postanete kakor otroci.« (Mt 18,3)

S postavitvijo sv. Jožefa v ospredje želi pokazati na njegovo držo »biti zadaj«. Postaviti se za in dati prednost drugemu. Biti v ozadju, da drugi zažari, in varovati ta plamen, ki ga Novi prinaša. Kako pa bi gorela sveča, če ji roka ne bi ponudila zavetrja? In kako bi rasel Jezus, če mu Oče na zemlji ne bi nudil zavetrja sv. Jožefa? Zavetje njegove močne očetovske roke, ki ga je vedno znova zadržala, naj tudi nas v tem letu zadrži zadaj. Vemo, da je pri vsakem svetniku tako pomembno to, kar se je dogajalo zadaj, pred njim ... Kakšen pomen ima za vsakega tudi njegov duhovni oče, domači duhovnik, tihi zgled svetništva, ki je ob luči svojega duhovnega sina ostal zadaj. Zdi se mi, da je omenjeno lepo upodobil akademski kipar Lan Seušek v svojem delu Sveta družina in Sveta trojica (glej sliko). S svojo izvirno ikonografsko postavitvijo tega motiva, ki pa našemu očesu ne deluje tuje, je izvrstno upodobil sveto družino in mesto njenega varuha, svetega Jožefa ... Če roke Boga Očeta varujejo sveto družino od zgoraj, pa Jožef v svoj objem oklepa dete in njegovo mater horizontalno. Je njun varuh na zemlji. Sveti Jožef nevsiljivo, nežno skupaj z Bogom Očetom bdi nad zakladom, ki ga svet ne more dati. Naj nam sveti Jožef s svojo mogočno priprošnjo izprosi, da bi znali tudi mi stopiti zadaj in bi tako naredili prostor Njemu, ki je prišel iz nebes.

Lan Seušek: Sveta Družina in Sveta Trojica Foto: Benjamin Pezdir

NOVOMAŠNIKI

Virtuti & Musis

kakor dodaja izročilo v njegovem odhodu iz Nazareta. Če bi torej odšel in pustil svojo zaročenko nosečo z odslovitvenim listom, bi krivec in grešni kozel postal on, nase bi tako nedolžen prevzel obsodbo. Obenem bi tako priznaval tudi svojo nevrednost, odstranil bi se izpred obličja Boga in skupaj s Petrom vzklikal: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« (Lk 5,8) Zaupljivo se torej zatekajmo po pomoč k blaženemu redniku našega Gospoda, da bi mogel kakor že poprej, ko je bdel in skrbel za Božjega Sina v človeški podobi, bdeti in skrbeti tudi njegovim mističnim Telesom, ki je Cerkev.

NOVOMAŠNIKI

Boštjan Dolinšek

Novomašno geslo:

»Nič brez Njega!« (prim. Jn 15,5) Razmislek o duhovništvu sredi kulture odmetavanja

Virtuti & Musis

golj dva meseca pred novo mašo me je presenetila novica o tem, da moj domači župnik zapušča duhovništvo. Če ta dogodek berem v luči zaupanja, da Bog ničesar ne dopusti brez pomena, potem se seveda začnem spraševati, kakšno popotnico ta dogodek prinaša nam novomašnikom takoj ob začetku poti. Ob vsakem izstopu iz duhovniških vrst me preseneti odziv vernikov, ki pogosto rečejo, da je duhovnik pač spoznal, da ta poklic ni zanj in ga želi zamenjati. Naj bo srečen na novi poti. Poraja se mi torej vprašanje, kako lahko kot duhovnik v današnjo družbo, ki je po papeževih besedah prežeta s kulturo odmetavanja, prinesem sporočilo duhovništva, ki je vseživljenjska odločitev za Boga. Žal se tudi v odnosu do duhovništva vedno bolj širi miselnost odmetavanja, na katero opozarja papež. Dokler bom koristen, bom duhovnik, potem lahko počnem še kaj drugega. Dokler bom imel dovolj objektov, v katerih bom lahko dokazoval svojo gradbeno inovativnost, bom duhovnik, potem pa … In prav tako pri vernikih, ki žal duhovnika pogosto potrebujejo samo še za zakramentalne usluge, potem pa lahko odide. To sem osebno zelo izrazito opazil v domači župniji. Redkokdo se je ob izstopu spraševal, zakaj je do tega prišlo; bolj malo jih je pisalo o tem, da bo potrebno pomnožiti molitev za stanovitnost poklicanih. Prejel pa sem veliko sporočil z vprašanjem, kje lahko najdejo

duhovnika, ki bo sedaj krstil njihovega otroka, prisostvoval poroki ali pa pokopal njihovo mamo. Je duhovnik res zgolj poklicni podeljevalec zakramentov, potem pa ga lahko zavržemo? Lik svetega Jožefa nam ob praznovanju njegovega leta pomaga najti duhovni odgovor na to dilemo. Njegov lik ni tako bistvenega pomena zgolj zaradi njegove aktivne angažiranosti pri odrešenjskem načrtu v obliki velikih dejanj. Za izvrševanje Božje volje in za aktivizem lahko v končni fazi Bog najde kogarkoli. Bistvenega pomena je njegovo zaupanje. Zaupal je, da kljub svoji nepomembnosti v primerjavi z vsemi mogočneži tega sveta, lahko sodeluje pri vzgoji Božjega Sina. Krščanstvu in s tem tudi nam, duhovnikom danes pogosto primanjkuje prav tega. Primanjkuje nam zavedanja, da je duhovnik v tem svetu potreben že zgolj zato, ker je duhovnik. V skrajni sili bi določene zakramente lahko podelili celo brez duhovnika, nihče pa ne more nadomestiti posvečenja ter Božje bližine, ki jo duhovnik prinaša. Kot novomašniki smo poslani v kulturo odmetavanja prav s tem sporočilom: duhovništvo ni zgolj še ena od oblik koristnih poklicev, ki nam lahko ponudijo neko določeno uslugo, pač pa je mnogo več. Duhovnik je smerokaz k Bogu, duhovnik, kjerkoli že je, diši po Bogu. V prvi vrsti seveda diši po Bogu, ko v Kristusovem imenu stoji pred oltarjem, a ta isti vonj po Bogu se mora razlivati tudi takrat, ko dela na vrtu, obnavlja cerkev, se pogovarja v družbi prijateljev. Duhovnik je v današnji družbi nujno potreben, saj vnaša drugačnost. S svojo vseživljenjsko odločitvijo za Boga postaja priča Božje bližine, ki stoji trdno in se ne umakne, ko se spremeni kultura in pogled tega sveta. Sveti Jožef, skrbni poslušalec Božjih navdihov, naj nam pomaga, da se bomo vsak dan znova odločali predvsem za duhovništvo, ki bo poslušanje Božjega šepeta. Naj nam pomaga, da bomo kot duhovniki skrbeli najprej in predvsem za lastno posvečenje. Tako bomo zares dišali po Bogu, ne glede na to, kaj bomo počeli in kje bomo delovali. Marija, kraljica duhovnikov, daj nam odprto srce za sprejemanje Božje milosti, ki bo po nas spreminjala svet.

»Bodi moja luč!« (sv. Mati Terezija) Karitas – pomoč v stiskah družin

o vidim besedo Karitas, lahko pomislim na ustanovo, kjer me bo nekdo ljubeznivo sprejel, mi pomagal ali pa me usmeril naprej na druge institucije, ki nudijo vsakovrstno pomoč. Lahko pa v tej besedi zaznam veliko več kakor samo pomoč – termin Karitas kot vez ljubezni med Bogom in ljudmi na eni ter medsebojno ljubezen in solidarnost med ljudmi na drugi strani. Zavedati se je potrebno, da je delo v Karitas poslanstvo in služenje, ki s seboj prinese veliko odgovornost pred ljudmi, še bolj pa pred Bogom. Ker je družina celica, iz katere vse izhaja, je pomembno, da se zavemo vseh vrednot, ki jih moramo osvojiti preden gremo iz ene družine v neko novoustanovljeno družino. Pri tem je učenje služenja in žrtvovanja pomembno, da se kasneje v življenju ne bomo spraševali, če bi nekomu pomagali, ampak bomo to storili brez odlašanja (kot Veronika Jezusu na križevem potu). Osebno sem v preteklem letu za svojo magistrsko nalogo raziskoval prav področje karitativne dejavnosti pri mladih v našem slovenskem prostoru. Ugotovil sem, da si mladi, kadar gre za »akcijo«, radi vzamejo čas in pomagajo. Najpomembnejše se mi zdi, da so družine tiste, ki mlade rojevajo za medčloveške solidarne odnose in za pravičnejše življenje prihodnjih generacij. Skozi nalogo sem skušal prikazati delo mladih in odkriti, na katerih področjih je še potrebno oblikovati vrednote in

Virtuti & Musis

Novomašno geslo:

ozaveščati o karitativni ter prostovoljni dejavnosti. Pri Karitasu je največkrat težava odkriti ljudi, ki so resnično potrebni pomoči, ti pa so včasih preveč ponosni, da bi prosili za pomoč ali pa se enostavno ne znajo obrniti na pravi naslov. Če Karitas dojemam kot družino, imam veliko prednost pri iskanju tistih, ki skozi življenje težje shajajo, saj so mi pri tem v veliko pomoč prostovoljci iz župnijskih Karitas, ki take ljudi lažje opazijo. Druga težava, s katero se sooča tako organizacija kot prostovoljci, pa je bolj izziv, kako vzpodbuditi prejemnike pomoči, da le ne prejemajo, temveč tudi sami kaj dobrega naredijo za družbo, ki jim pomaga. V tem letu, ko še na poseben način spoznavamo obličje sv. Jožefa, imamo prav tako možnost prepoznavanja njegove drže darovanja in ljubečega sodelovanja z Božjim načrtom, njegovega vzora za naše družine in ljubeče skrbi zanjo. Ni bilo vedno vse tako, kot bi moralo biti. Tudi Jožef je skupaj z Marijo moral Jezusa čuvati in ga učiti, mu najverjetneje napeti kakšno okoli ušes in mu kot vsi starši pokazati, kaj je človeško življenje. Preko vzgoje je tudi Jezus spoznaval različne skupine ljudi – od tistih, ki so vse vedeli, in tistih, ki niso imeli pojma, bogatih, do revnih in ubogih. Drža sv. Jožefa nas pri tem uči, da se moramo tudi sami večkrat spoprijeti s kakšno stisko, s kakršno se je srečal tudi Jožef sam, ko je moral sprejeti nekaj, kar je bilo za ljudi tedanjega časa popolnoma nesprejemljivo, lahko bi rekli zanj kot ženina Marije celo boleče. Čeprav je tudi sam dvomil in si želel čim manj komplikacij s strani sorodnikov ter mnogih drugih, mu je Bog dal, da se njegova volja izpolni skozi sprejemanje in skrb za Marijo in dete Jezusa. Na nek način se ob tem lahko spomnimo tudi vzora egiptovskega Jožefa, ki so ga bratje grdo zavrgli, a je na koncu poskrbel, da ti niso umrli od lakote. Sv. Jožef nam kaže, s kakšno držo ljubezni in tihote je potrebno pristopiti k stvari, jo predajati v Gospodove roke in skrbeti za to, kar veš, da ni tvoje, ampak je dar, ki ga prejemaš v posest zato, da bi ga znal tudi izročiti nazaj tistemu, ki ti je dar poklonil. Kako, na kak način bomo pristopili ali nekomu lajšali križ, je odvisno od našega sodelovanja in volje do izpolnjevanja Božjega načrta. In tega sodelovanja želim vsakemu, ki bere ta članek. Bog vas blagoslovi in vse dobro!

NOVOMAŠNIKI

Simon Lampreht

NOVOMAŠNIKI

Tilen Kocjančič

Novomašno geslo:

»Da obrodite sad in vaš sad ostane.« (Jn 15,16) Ite ad Ioseph! – Pojdite k Jožefu!

Virtuti & Musis

te ad Ioseph! – Pojdite k Jožefu! (1 Mz 41,55), je vabilo, ki že stoletja odmeva v Cerkvi in še toliko bolj v današnjem času. Prav v Letu sv. Jožefa, ki ga je z apostolskim pismom Patris Corde razglasil papež Frančišek, želimo v ospredje postaviti lik in vrline tega velikokrat prezrtega svetnika. V prispevku želim premišljevati ob nekaterih glavnih mislih in poudarkih zaslužnega papeža Benedikta XVI. – Josepha Ratzingerja o sv. Jožefu. Zaslužni papež do svojega krstnega zavetnika goji prav posebno spoštovanje in občudovanje. V skladu s svojim tenkočutnim in nežnim značajem v ospredje velikokrat postavlja Jožefovo pravičnost, vero, molk, ponižnost in preprostost. Evangeliji poročajo, da je bil Jožef pravičen, vendar ne le na zunaj v izpolnjevanju Mojzesove postave, ampak pravičen do globine svojega srca. Z odslovitvijo zaročenke Marije je želel izpolniti postavo, vendar je zaradi tega nikakor ne javno osramotiti (Mt 1,19). Iz njegove pravičnosti se zrcalita dobrota in zvestoba. Bil je zares verujoči, saj je lahko tako težke odločitve sprejemal samo na podlagi zaupljivega odnosa z Bogom. Njegova dovzetnost za skrito navzočnost Boga ter njegova občutljivost za Božje navdihe sta bila lastni njegovemu poštenemu srcu. Razbiral je znamenja časov in bil hkrati pozoren na pomembnejše razsežnosti stvarnosti, ki ostajajo prikrite površni miselnosti, naravnani zgolj na bežno sedanjost. Njegova zaupljiva vera stopa v ospredje

ravno v sedanjem času, ki se tako upira Bogu, ga odklanja ali prepoznava za odsotnega. Jožef je v veri sprejel poslanstvo, katerega izpolnitve ni dočakal, ker je umrl pred Jezusovim javnim delovanjem. Ravno s tem je pokazal, da je vredno živeti za stvari, ki so še nevidne in ostajajo v Božji zamisli. Vedno je bil pripravljen izpolniti Božjo voljo, ki jo je napravil celo za merilo svojega življenja. Izročen v Božje roke, se je prepustil skrivnostnemu vodenju Boga. Najprej ga je angel uvedel v skrivnost Marijinega Božjega materinstva – v mesijansko skrivnost (Mt 1,20), kar velja za prvi in najpomembnejši preobrat v njegovem življenju. Od tedaj naprej je aktivno sodeloval v pustolovščini odrešenja. Sledil je Božjemu vodenju: iz Nazareta je z nosečo Marijo odpotoval v Betlehem (Lk 2,4); s težavo se je dokopal do hleva, kjer se je rodil Gospod (Lk 2,7); nato je po angelovem naročilu s svojo družino zbežal v izgnanstvo v Egipt in izkušal usodo begunca v tuji deželi (Mt 2,13-15); doživel je tridnevno Jezusovo odsotnost (Lk 2,46). Njegova edina nagrada v vseh težavah življenja je bila, da je bil poleg Marije najbližje Kristusu. Nenazadnje je umrl, ne da bi doživel razodetje Jezusove skrivnosti. Celotno njegovo življenje in pričakovanje sta ostala skrita v tišini. Jožefova tišina ali molk je znamenje njegove ponižne drže, njegove srčne preprostosti, saj v življenju ni iskal uresničitve sebe, se ni polaščal svojega življenja, ampak ga je daroval za druge. Papež Benedikt XVI. je pri nekem nagovoru poudaril: »Njegova tišina je prežeta s premišljevanjem o Božji skrivnosti v popolni pripravljenosti za Božjo voljo. Z drugimi besedami, molk svetega Jožefa ne kaže notranje praznine, ampak ravno nasprotno, polnost vere, ki jo nosi v svojem srcu in ki vodi vsako njegovo misel in vsako dejanje.« Jožefov molk je nenazadnje tudi njegova beseda, ki se izraža v ljubečem odnosu in požrtvovalni skrbi za Marijo in Jezusa. Kljub temu da Jožef biološkega očetovstva ni nikoli izpolnil, pa je nedvomno izpolnil duhovnega. Bil je služabnik življenja in rasti, s tem ko je varoval Marijino in Jezusovo notranje življenje. Prav to je ena izmed glavnih nalog tudi nas samih, ki smo ali bomo duhovni očetje svojim bratom in sestram: biti varuhi njihovega notranjega, duhovnega življenja. Jožefov zgled nas zato vabi, da v zvestobi in preprostosti izpolnjujemo nalogo, ki nam jo je Božja previdnost zaupala, da se k njemu radi zatekamo in k temu povabimo še druge: »Ite ad Ioseph! – Pojdite k Jožefu!«

»Milostni trenutki naše slovenske zgodovine.« INTERVJU

Pogovarjal se je Blaž Zorko

Čez približno mesec dni, 25. 6., bomo obhajali 30-letnico razglasitve samostojnosti Slovenije. V pripravi na ta praznik smo se pogovarjali z ljubljanskim pomožnim škofom Antonom Jamnikom, ki je bil v začetku 90. let tajnik nadškofa Alojzija Šuštarja in tako zelo blizu osamosvojitvenega dogajanja. Gospod škof Jamnik, v burnih časih konca 80. let ste bili posvečeni v duhovnika, nato pa od leta 1990 do 1994 tajnik nadškofa Šuštarja. Kakšne spomine imate na te čase in na nadškofa? Kot tedanji tajnik nadškofa dr. Alojzija Šuštarja sem Bogu hvaležen, da sem mogel od blizu spremljati osamosvojitveno dogajanje. Hvaležen pa sem tudi, da sem bil lahko njegov sosed, ko se je leta 1997 upokojil in vse do svoje smrti 29. junija 2007 bival v Zavodu sv. Stanislava, v »škofovih zavodih«, katerih dijak je bil tudi sam. Takrat sva pogosto s hvaležnostjo obujala spomine na »milostne trenutke naše slovenske zgodovine!« Leta 2006 sem se ob imenovanju za škofa preselil na škofijo, toda kljub temu sva ostala ne samo službeno, ampak res prijateljsko povezana. Hvaležen sem za dar srečanja in življenja z njim. Nadškofa Šuštarja ste dobro poznali in ga od blizu spremljali. Kakšna je bila njegova vloga v procesu osamosvajanja Slovenije? Nadškof Šuštar je svojim življenjskim poslanstvom odločilno zaznamoval slovenski in tudi evropski prostor tako na verskem kot tudi na kulturnem in družbenem področju ter odločilno prispeval k slovenski osamosvojitvi leta 1991. Tako ga imamo za enega od »očetov slovenske samostojnosti«. Sam je v svojih pismih in homilijah rad poudarjal, da so bila leta osamosvajanja »milostni dnevi in leta« slovenskega naroda. Nekateri so v 30 letih skušali narediti vse, da bi se vloga nadškofa Šuštarja pri osamosvojitvi čim bolj minimalizirala

Foto: Rok Mihevc

oziroma razvrednotila ter potisnila na neko nepomembno obrobno dogajanje. Toda dejstva so nasprotna in ne smemo in ne moremo jih pozabiti, če hočemo biti vsaj malo pošteni in resnicoljubni, ko gre za našo narodno zgodovino, za našo drago Republiko Slovenijo. Brez spominjanja namreč ne moremo preživeti, ne moremo imeti vizije o naši prihodnosti! Nadškof dr. Alojzij Šuštar je imel v letih 1990– 1991 pa seveda tudi prej in pozneje veliko srečanj, pogovorov, intervjujev ter srečanj na slovenski in evropski ravni. Njegova posebna vloga se kaže v njegovih nagovorih in konkretnih dejanjih v procesu osamosvajanja. Tako je npr. v posebni izjavi na nacionalni televiziji 20. decembra 1990 (TV-Dnevnik) ponovno povabil kristjane in vse druge, da se udeležijo plebiscita in glasujejo ZA samostojno Slovenijo. Kot pravite, je nadškof Šuštar med drugim z nagovori v javnosti prispeval k ugodnemu rezultatu plebiscita ter naposled osamosvojitvi. Kakšni so bili ti njegovi govori? V omenjeni izjavi na nacionalni televiziji 20. decembra 1990 je opozoril, da je prihajajoči plebiscit zgodovinski dogodek in da ni primerljiv nobenim volitvam. Poudaril je, da imajo katoličani pravico in dolžnost sodelovati na njem. Povabil je kristjane in druge ljudi, da se udeležijo plebiscita ter glasujejo za samostojnost. Še posebej

Virtuti & Musis

INTERVJU

17 je poudaril, naj se ne dajo zbegati in ustrahovati, ampak naj odločno in pogumno naredijo to tako pomembno državotvorno dejanje. Dejal je: »Bog, ki je gospodar zgodovine, se je z učlovečenjem svojega Sina približal človeštvu in tudi našemu narodu. Na četrto adventno nedeljo se bo letos izpolnilo stoletno pričakovanje slovenskega naroda. Bog daj, da bi bilo tako!« (NŠAL 336, Š. 36, Poslanica, ki jo je nadškof Šuštar prebral na televiziji, 20. 12. 1990) Dan pred plebiscitom, torej v soboto, 22. decembra, je bila v ljubljanski stolnici sveta maša za domovino. Pri njej je razložil, da se kristjani k molitvi za domovino zbiramo najprej iz vere v Boga, ki je gospodar zgodovine. Vse je spodbudil, da naj se obrnejo nanj in ga prosijo zase ter za vse ljudi in narode, še posebej za ugodne razmere v svetu, saj je prihodnost Slovencev odvisna tudi odnosov in podpore drugih narodov. Preden je nadškof dr. Alojzij Šuštar odšel na praznovanje slovesne razglasitve samostojne Slovenije, torej 26. junija 1991, je v ljubljanski stolnici ob somaševanju mnogih duhovnikov daroval sveto mašo za domovino. Zelo pomenljive so njegove besede v homiliji, ki jo je začel z besedami iz Psalma: »Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji; če Gospod ne varuje mesta, zaman bedijo stražarji« (Ps 127). Izrazil je hvaležnost predhodnim in sedanjim rodovom, ki so omogočili, da smo Slovenci naposled dobili lastno državo. Poudaril pa je, da za kristjane niso temelj pravni akti, ampak Božja beseda in Božja resnica, kar je lepo povzeto v molitvi očenaš. Dejal je: »Gospodova molitev je temeljna listina svobodne države Slovenije. Zavedamo se odgovornosti in nalog težke poti, ki je pred nami. A večje je naše zaupanje v Božjo moč; ker je bil Bog doslej z nami na življenjski poti, bo ostal z nami tudi vnaprej.« (Šuštar NŠAL 336, Š. 84. Maša za domovino na dan razglasitve samostojne Slovenije, 26. 6. 1991) Zdi se, da po 30 letih Slovenija še vedno ne more popolnoma svobodno dihati in da ne živimo tako, kot so si zamislili očetje naše samostojnosti. Kje je, po vašem, šlo narobe? Da bomo lažje razumeli sedanjo situacijo, je prav, da se ozremo v leto 1991 in na konkreten primer, ki priča o tem, da bo pot v resnično demokratično, pluralno, pravno državo dolga in zahtevna. Na

slavnostni prireditvi pred parlamentom na dan razglasitve slovenske samostojnosti je nadškof Šuštar slovesno blagoslovil lipo kot simbol slovenstva. Da pa politični akt osamosvojitve Slovenije ni prinesel tudi osvoboditve miselnih ideoloških spon, je nazorno pokazal tudi naslednji dogodek. Ko je bila na programu blagoslovitev lipe, sem kot tedanji nadškofov tajnik že nekaj dni pred slovesnostjo sporočil organizatorjem, da nadškof potrebuje mikrofon, da prebere blagoslovno molitev. Toda ko je nadškof stopil pred mikrofon za pozdrav in molitev, je bil mikrofon, ki je še pred nekaj sekundami brezhibno deloval, izključen. Nadškofov pozdrav in molitev sta bila tako »utišana«, a prav zaradi tega še toliko bolj zgovorna – jasen krik, da bo pot iz totalitarnega sistema v demokracijo dolga in zahtevna. Več poslancev prvega sklica parlamenta mi je kasneje potrdilo, kako je tedanji visoki politik pred proslavo kričal, da »Šuštarjevo blagoslavljanje lipe na tej proslavi nima kaj delati. Zato, če bo že Šuštar blagoslavljal lipo, mora biti mikrofon izključen.« Ko sva se z nadškofom peš vračala s proslave, mi je po poti dejal takole: »Tone, tega z mikrofonom pa res ne morem razumeti ... Saj hočem samo nekaj dobrega storiti za Slovenijo … Težka in zahtevna pot je pred nami. Toda ohranjati je treba upanje, korak za korakom bo šlo …« Za konec pa še malo bolj osebno vprašanje. Kot drugi slovenski škofijski duhovniki ste tudi vi član Marijine kongregacije, nekaj časa ste bili tudi njen prefekt (v tistem času predsednik). Kakšne spomine imate na Marijino kongregacijo iz časa semenišča in kaj vam Marijina kongregacija pomeni danes? Res je, kot ste povedali, bil sem tudi predsednik Marijine kongregacije, sem njen član in hvaležen sem za to občestveno povezanost. Vsako leto smo povezani posebej na praznik Brezmadežne, ko se izročimo in posvetimo Marijinemu brezmadežnemu Srcu, vsako leto se veselim knjige in različnih drugih srečanj. Ker na Teološki fakulteti tudi predavam predmet Filozofija religije, bogoslovce in nove rodove duhovnikov dobro poznam. Ob različnih priložnosti pa se pogosto srečujem z duhovniki, tako to ob birmah kot ob priložnostnih obiskih ali drugih srečanjih. Marijina kongregacija je dar življenja v

18 Gospod škof Jamnik, najlepša hvala, za vaše odgovore in spodbude. Ob 15-letnici škofovstva ter 60-letnici življenja vam želimo obilo Božjega blagoslova in Marijinega varstva. Bog vas živi!

INTERVJU

občestvu, izročanja v Marijino varstvo in molitve drug za drugega. V tej občestveni povezanosti smo vedno znova zbrani v »binkoštni dvorani« ter v odprtosti za razsvetljenje in navdihe Svetega Duha gradimo upanje in pogum za veselo ter pristno pričevanje in oznanjevanje evangelija.

Rojen: 1961 Posvečen v duhovnika: 1987 Novomašno geslo: Ponižno za ljubezen se zahvalim, za odrešenja Tvojo bolečino (France Balantič) Posvečen v škofa: 2006 Škofovsko geslo: Vi ste moji prijatelji. (Jn 15,14)

Tilen Kocjančič

Zveličavni bom zahvale kelih dvignil v nebo, v njem molitve so se zbrale, ki obdajajo zemljo. Zveličavni bom življenja polagal kelih na oltar, z njim vse stiske in trpljenja Gospod spremenil bo v dar. Zveličavni bom spomina kelih nosil med ljudi in natočil jim bom vina, ki srce razveseli. Zveličavni bom zaveze nove – kelih daroval, da Gospod nas vse poveže, ki pri sebi nas je zbral.

Virtuti & Musis

Kelih zahvale

»Poklical sem te po imenu!«

(Iz 43,1 )

PRVOLETNIKI

Luka Anžič (LJ)

em Luka Anžič in prihajam iz župnije Ihan. Rojen sem bil 11. avgusta 2000 v delovni in kmečki družini. Imam še štiri leta starejšega brata. Hvaležen sem Bogu za družino – za starša, ki sta mi posredovala dar vere, me vzgajala v ljubezni in delu na kmetiji. Starejši brat trenutno hodi v službo kot strojni tehnik in bo kmalu, kot bodoči mož, prevzel domačo kmetijo. Kot otrok sem obiskoval osnovno šolo Dragomelj. Pot me je nato vodila na Srednjo šolo tehniških strok

Šiška, kjer sem končal program tehnik mehatronike s splošno maturo. Vse od 1. razreda sem ministriral v Samostanu sester sv. Križa. Po končanem splošnem verouku sem obiskoval mladinski verouk v župniji. Tam sem bil tudi vključen v mladinsko skupino, kjer sem kot animator sodeloval pri nastajanju oratorija. Poleg tega pa sem bil vključen tudi v mladinski pevski zbor. Ob koncu osnovne šole in tekom srednje šole sem v sebi zaznaval Božji klic in po letih razločevanja storil odločitev, da se odzovem. Tako je sledil vstop v propedevtični letnik v Šmarju pri Jelšah, kjer smo imeli vsakodnevno molitev, sveto mašo in premišljevanje Božje besede (Lectio Divina). Prav tako pa ni manjkalo karitativnih dejavnosti, kot so pomoč na Karitasu, obiskovanje varovancev v domu za ostarele, obiskovanje umirajočih v Hospicu itd. Po končanem propedevtičnem letniku se pot nadaljuje v Bogoslovnem semenišču v Ljubljani, kjer - enako kot sobratje - prosim sveto Devico Marijo, da bi, tako kot ona, odgovarjal na Božji klic: Zgodi se.

Virtuti & Musis

Matija Golob (LJ)

oje ime je Matija Golob in prihajam iz župnije Šmartno pri Litiji. Izhajam iz velike in kmečke družine. Zelo rad sem doma pomagal pri delu, saj delo poleg tega, da krepi človeka, daje človeku tudi dostojanstvo. Še vedno rad poprimem za kako kmečko opravilo, še posebej pa sem rad med našimi domačimi živalmi. Kljub temu me je srce gnalo drugam. Želja po duhovništvu v meni zori zelo dolgo, saj sem se za ta poklic navdušil že v otroških

letih. V življenju je bilo nekaj takih trenutkov, ki so mojo poklicanost potrjevali. Ker smo doma radi molili in hodili k maši, se mi za kaj takega ni bilo tako težko odločiti. Vedno sem rad ministriral, še posebej pri kakšnih bolj slovesnih mašah. Lahko sem hvaležen tudi domačim, ki so mojo odločitev sprejemali in mi pri njej pomagali. Od drugih ljudi sem večkrat začutil, da me vidijo v tem življenju in vsaka drobna spodbuda mi je bila v potrditev, da je to Božja volja. V veliko spodbudo mi je tudi brat duhovnik Martin, ki mi je s svojimi izkušnjami in znanjem razblinil kakšen dvom in mi pokazal, da me Bog sprejema prav takšnega, kakršen sem, in da naj duhovništvo sprejemam kot dar, ki naj ga živim v veselju in predanosti. V duhovnem življenju me izredno nagovarja Božja beseda, razne pobožnosti, ki smo jih opravljali doma in jih imamo tudi v bogoslovju, od svetnikov pa predvsem sveti pater Pij, zaradi svoje trdne povezanosti z Bogom, in misijonar, božji služabnik Friderik Irenej Baraga, predvsem zaradi svoje požrtvovalnosti in pastirske ljubezni do vsake duše.

oje ime je Gregor Anton Capuder in prihajam iz župnije Moravče. Kot najstarejši sin izhajam iz sedemčlanske družine, imam tri sestre in enega brata. V dinamiko naše družine je še posebej vpeta vez z Argentino, kamor so po drugi svetovni vojni bežali mamini starši in kjer še zdaj živijo stara mama in strica z družinama. Misel, da me Gospod morda vabi na pot duhovništva, se je pojavila na nekem razpotju, na katerem sem bil postavljen pred odločitev, ali bom svoje življenje gradil na lastnih temeljih, tj. lastnih načrtih in ciljih, ali na temeljih Gospoda, ki me je ustvaril in zato ve, kaj je najboljše zame.

Ko sem se odprl in si dovolil poglabljati misel na duhovniški poklic, sem spoznaval in se vedno znova razveselil, da me Gospod spremlja v odločanju in mi pošilja potrditve preko Božje besede, pogovorov z duhovnim spremljevalcem, drugimi duhovniki, družino, prijatelji, sošolci s fakultete ter preko sodelovanja v župnijskem občestvu. Notranji mir in veselje sta me na koncu pripeljala do odločitve za vstop v propedevtični letnik in kasneje sem, v Bogoslovno semenišče. Pred vstopom v propedevtični letnik nisem vedel, kaj naj pričakujem, saj je le-ta predstavljal nov korak na poti formacije in priprave na duhovniški poklic. Z ozirom na lansko leto pa lahko sklenem, da mi je to dodatno leto skupaj z zastavljenim programom in ob tamkajšnjem vodstvu ter sobratih omogočilo možnost poglabljanja in potrjevanja odločitve za duhovništvo. Velik zgled mi predstavlja blaženi mučenec Alojzij Grozde. Njegova življenjska zgodba, predvsem pa njegova vnema in zaupanje v Gospoda so me nagovorili ob vstopu v gimnazijo, od takrat naprej se mu rad priporočam v različnih situacijah. Vedno znova me še posebej prevzamejo besede: »Evharistija, sonce mojega življenja.«

PRVOLETNIKI

Gregor Capuder (LJ)

em Jure Ferletič in prihajam iz župnije Miren. Rodil sem se 17. julija 1999 mami Barbari in očetu Alešu. Klic v duhovništvo me je spremljal že od otroških let, vendar sem ga vztrajno potlačeval, zato sem se po končani Škofijski gimnaziji v Vipavi tudi sprva vpisal na študij zgodovine in umetnostne zgodovine. Že po prvih tednih študija se je, ko sem bil pri večerni sveti maši, klic ponovil, tokrat tako odločno, da ga nisem mogel več zanikati. Po letu razločevanja, pogovorih s sedanjim in nekdanjim župnikom ter duhovnem spremljanju sem naposled

prišel do odločitve, da bi rad življenje, ki mi je bilo dano, posvetil Gospodu, v služenju Njemu in njegovemu ljudstvu kot duhovnik. V duhovnem življenju ne morem iti mimo sakralne glasbe, ki usmerja moje misli in srce k lepoti nebeške slave, kjer odmeva večni »Svet, svet, svet«. Ravno glasba in z njo povezana služba organista v župniji sta bila tista ključna vez, po kateri sem ostal povezan z Bogom in Cerkvijo tudi v časih, ko je bila moja vera na preizkušnji. V molitvi se vedno rad vračam k psalmom. Eden izmed ljubših svetopisemskih stavkov mi je ravno parafraza iz Psalma 131 »Gospod, v tebi sem umiril svojo dušo.« Vabi me, da se vračam k Očetu, pri katerem »kamen, ki so ga zidarji zavrgli, postaja vogelni kamen,« katerega »gorjača in palica sta mi v tolažbo,« pri katerem »sem varen in srečen;« vabi me, da se vračam in umirim svojo dušo v Njem, katerega »bližina mi je več kot življenje,« ki »daje hrano ob pravem času« in mi »daje spoznati pot življenja, večne radosti na njegovi desnici.«

Virtuti & Musis

Jure Ferletič (KP)

PRVOLETNIKI

Blaž Baligač (MS)

em Blaž Baligač, rojen leta 1993, prihajam iz soboške škofije, iz kraja in župnije Beltinci, kjer sem preživel otroštvo in mladost v družini skupaj s starši, sestro dvojčico Barbaro ter dedkom in babico. Osnovno šolo sem obiskoval v Beltincih. Ob tem sem obiskoval tudi glasbeno šolo. V župniji sem bil zraven pri skavtih, v prvih letih osnovne šole sem tudi ministriral. Obenem sem sodeloval tudi pri lokalni folklorni skupini. Po osnovni šoli sem obiskoval Gimnazijo Franca Miklošiča v Ljutomeru in maturiral ter vpisal študij arhitekture v Ljubljani, ki sem ga opustil in ga nisem zaključil. Že v srednješolskih časih sem se nekoliko oddaljil

od vere. Ob nekakšni eksistencialni krizi v času, ko sem opustil prvotni študij, sem se ob iskanju resnice in smisla v soočenju z lastno grešnostjo ponovno obrnil h Gospodu in njegovi Cerkvi. Počasi sem skozi življenje in iskanje, ob prijateljih in bližnjih, pri pogovorih in zgledih duhovnikov, študentskem delu ter začetem študiju teologije odkrival svoj poklic v izročitvi Bogu v duhovništvu. Pri tem sem hvaležen tudi za propedevtično leto, ko sem imel čas za premišljevanje in poglobitev duhovnega življenja. Hvaležen sem za vzpodbudo in oporo vseh, ki so mi kakorkoli pomagali, mi stojijo ob strani ter me spremljajo v molitvah. Sam se rad zatekam k Božji Materi Mariji v molitvi rožnega venca, poleg mojega zavetnika sv. Blaža pa me nagovarja zgled številnih svetnikov, ki se jim rad priporočam. Že od nekdaj me veseli filozofija, rad berem, razmišljam, rad imam glasbo in čeprav prihajam z ravnice, rad grem v gorski svet, ko je prilika. Če zaključim to kratko predstavitev z besedami apostola Petra: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« (Lk 5,8) toda – »Gospod, h komu naj gremo?« (Jn 6,68), »Gospod, ti vse veš …« (Jn 21,17)

Virtuti & Musis

Timotej Fijavž Vivod (MB)

em Timotej Fijavž Vivod, rojen 20. avgusta 1999 očetu Božidarju in mami Blaženki. Imam še starejšo sestro in dva mlajša brata. Prihajam iz nadžupnije Slovenske Konjice, kjer sem obiskoval tudi osnovno šolo. Srednje šolanje sem nadaljeval na Srednji zdravstveni šoli v Celju, ki sem jo uspešno zaključil, prav tako pa sem leto kasneje uspešno opravil tudi dodaten maturitetni predmet na škofijski gimnaziji v Mariboru. Po prvem svetem obhajilu sem na pobudo sošolca začel ministrirati v domači župniji, po prejemu

zakramenta svete birme pa sem začel v njej še aktivneje sodelovati na različnih področjih in ravno v tem času, ob koncu osnovne šole, sem se začel tudi spraševati, na katero pot me Gospod kliče v življenju. Ob podpori domačega arhidiakona g. Jožeta Vogrina ter ob redni molitvi in premišljevanju, kaj Gospod želi od mene, je v meni dozorela odločitev, da stopim na pot hoje za Kristusom in nekoč, če je Božja volja, postanem duhovnik. Tako sem oktobra 2019 vstopil v propedevtični letnik v Šmarju pri Jelšah, kjer sem skozi bivanje v skupnosti in skozi celoten program, ki smo ga imeli, globlje spoznaval samega sebe ter svoj odnos do bratov. Predvsem pa sem v tem letu imel priložnost za poglobitev svojega molitvenega življenja in odnosa z Gospodom. Ob vsem tem pa se je v tem letu utrjevala in potrjevala tudi moja odločitev za duhovništvo, tako da sedaj pot priprave nadaljujem v Bogoslovnem semenišču v Ljubljani, kjer si ob pomoči vodstva in skupaj z brati prizadevam za rast v Gospodu.

povedal svojemu duhovnemu spremljevalcu in začela sva z razločevanjem. Gimnazijska leta so bila lepa in pestra, polna boja s tem vprašanjem in mojimi načrti, z upiranjem Gospodu, ki me je kljub temu ves čas navdihoval in vodil. Ključno obdobje je bilo 90 dni programa Exodus 90, kjer sem počasi sprejemal klic in odločitev, da sledim Božji volji. … v Božjo ljubezen …

ospod pa …

Sem Žiga Kreft, izvorno iz župnije Šentjanž pri Dravogradu, moj drugi dom je Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec, kjer sem kot animator, ministrant in skavt sodeloval, rastel v občestvu in sprejemal poklicanost. … naj vodi vaša srca … Klic v duhovništvo sem začutil ob koncu osnovne šole, ko sem se spraševal, kaj bi postal v življenju. Vprašal sem se, če bi bil duhovnik, in takrat se je pojavil tisti čudni občutek, notranji nemir in vznemirjenje, ki mi ni dalo miru. Naslednje počitnice se me je spet dotaknilo vprašanje o duhovništvu. Od takrat naprej sem vse bolj razmišljal o tem, to

Žiga Kreft

Pot dotika, tvoja tunika, vsa sreča se v Tebe steka Življenje Očeta v Obleko mesa ujeta. Vsi trgi so polni, hromi, zvezani in bolni Vate oči so uprte in Ti ozdraviš te potrte Prej prekleti v novo življenje odeti.

… in Kristusovo stanovitnost. (2 Tes 3,5)

Virtuti & Musis

Pred vstopom v propedevtični letnik sem nekaj tednov preživel v Etiopiji v salezijanski centrih, spoznaval delo misijonarjev in življenje ljudi ter utrjeval svojo odločitev. Za geslo sem si izbral navedeno vrstico (2 Tes 3,5), ki me od takrat vedno znova nagovarja. Čas v pripravljalnem letniku v Šmarju pri Jelšah je bil dragocen, saj sem rastel v molitvenem življenju, bratski povezanosti, uvajanju v študij in pomoči v župniji in ljudem prek Karitasa. Hvaležen sem tudi za konkretno potrditev, ki mi jo je Gospod naklonil v mojih dvomih o Njegovem klicu. Karantena je sicer onemogočila nekaj aktivnosti, a dala več časa za molitev, šport, bratstvo, spoznavanje sebe in Gospoda. Takrat sem se tudi navdušil nad prvo dobo Cerkve, najbolj pa me nagovarjajo Devica Marija, sv. Peter in Pavel, sv. Janez Evangelist in sv. Avguštin.

PRVOLETNIKI

Žiga Kreft (MB)

Pišejo propedevti

Virtuti & Musis

PROPEDEVTI

Sveti Jožef in prostovoljstvo O sebnost ali lik sv. Jožefa, kot ga prepoznamo iz Svetega pisma, nam hkrati kaže dve plati: moža, delavca, ki je pravičen in hkrati sočuten; ter moža globoke vere, ki zaupa in se zaradi sporočila sanj spusti v zelo negotov položaj. Svoje veliko poslanstvo v sveti družini je opravil. Z vzgojo je pustil svojo sled na Jezusu, predal mu je del sebe, brez dvoma tudi znanje tesarja. Da se zavestno spustimo v drugačne, nove razmere, terja precej napora, saj se laže borimo proti spremembam. Ljudje dandanes z izkušnjami, predvsem plodnimi in uspešnimi, dobimo občutek gotovosti. Naslednjič se v situaciji lažje odzovemo in končno tudi sprejmemo odločitev. Ko se že zavedamo, da izkušenj ni nikoli preveč, je lahko odlična pot, ki nas obogati, pot prostovoljstva. Opravljanje dela na lastno pobudo in ne za plačilo. Sliši se klavrno, ne obeta hitre koristi. V karitativnem delu se kaže odprtost posameznika za potrebe bližnjih. Opaziti stisko in priskočiti na pomoč pa je nekaj najbolj človeškega, je dejaven izraz empatije. Mnogokrat nam prostovoljno delo odpre oči, takrat gremo izven svoje običajnosti, vrženi smo v neznano, primorani smo se prilagoditi razmeram drugega. S takim izkustvom se bolj spontano in hitreje odločimo pravilno tudi v situacijah, v katere ne stopimo namerno. Zagotovo je prostovoljno delo koristno za posameznika, opravimo pa tudi družbeno koristno delo.

Iz vsega tega je razvidno, zakaj je tudi prostovoljstvo del pripravljalnega letnika bogoslovja. Pomagati drugim v stiski, tistim, ki so potrebni pomoči, je ključni del duhovniškega življenja, zato je tudi pomemben del duhovniške vzgoje, kajti to je način življenja, kot ga je živel sam Jezus. Naša prostovoljska aktivnost (v propedevtičnem letniku) je zelo bogato obarvana, kajti zajema mnogo področij: fizično, intelektualno, duhovno in pastoralno. Fizično delo se nam zdi še najbolje, kajti tam se lahko gibljemo in počnemo veliko praktičnih stvari. Na tem področju smo večinoma aktivni pri pomoči na Škofijski karitas Celje – Vrbje. Nekajkrat smo pomagali pri pakiranju hrane v skladišču, ki smo jo zlagali na lesene palete. Z dobro organizacijo smo uspeli spakirati veliko palet. Za božični čas pa smo izdelovali voščilnice za ljudi v stiski, da bi tudi njim prinesli vsaj malo radosti v srce. Veliko sortiranja je bilo potrebnega. Ko je prišla sestra smrt po enega od stanovalcev v Vrbju, smo celo stanovanje spraznili in očistili. Vrgli smo jogi skozi okno in razbili veliko omar. Potrebno je bilo vreči stran tudi obleke in druge stvari, ki so bile v stanovanju, kajti pokojni je veliko kadil in vse stvari so se navzele vonja. V Vrbju tudi shranjujejo bolniške aparate in pripomočke, ki so še bolj ali manj uporabni, na primer: bolniške postelje, invalidske vozičke in hojice. Neuporabne pripomočke, predvsem vozičke, pa smo morali odstraniti – jih razstaviti, sortirati odpadke in vreči na odpad. Veliko dela je bilo z ločevanjem plastike od kovine. Pomagali

Virtuti & Musis

smo družini pri preseljevanju iz bloka v novo hišo. Z radostjo v srcih smo spremljali veselje družine, ki je zapustila svoj stari dom in se vselila v samostojno hišo, kjer so imeli več časa zase, pa tudi več miru kot v mestu. Z delom smo navezali tudi stike z različnimi ljudmi, ki so nam govorili o svojih izkušnjah ter nas tako obogatili. V Šmarju pri Jelšah pomagamo z dostavo drv za župnišče ter s pripravo in dostavo paketov župnijske Karitas. V povezavi s Škofijsko karitas Celje smo izvajali učno pomoč mladim osnovnošolcem. Žal smo jo lahko samo enkrat nudili v živo, potem smo jo bili zaradi koronskih razmer primorani izvajati daljavo. Vsakemu je bil določen učenec, kateremu smo nudili podporo. Prihajalo pa je tudi do kakšnih menjav. Večina je potrebovala dodatno pomoč iz znanja matematike. Za duhovno področje smo se tudi že nekaj časa pripravljali, kajti za pomoč v hospicu – Ljubhospic je potrebno predznanje. O hospicu in delu tam nas je poučila sestra Emanuela Žerdin. Do sedaj zaradi razmer tam še nismo uspeli nuditi pomoči, kar nas žalosti. Smo pa v župniji obiskali nekaj družbe željnih ljudi in jim s svojimi obiski popestrili kakšen dan. Pastoralno udejstvovanje v župniji je bilo letos zelo omejeno zaradi koronskih razmer. Smo pa bili dejavni na drugačne načine – predvsem prek spletnih medijev. Na Facebooku smo v adventu posneli 3 zgodbe iz adventnega koledarja in prenašali sv. maše v živo na Facebook strani župnije.

Zdaj z metodo Alfa prek spleta pripravljamo birmance na birmo. Pridružili smo se animatorjem in skupaj z njimi vodimo skupine, ki smo jim bili dodeljeni. Skupaj gledamo posnetek, ki govori o raznih duhovnih temah, na primer: Kdo je Jezus? Bog, Ljubezen, odnosi ipd. Potem pa na določenih točkah posnetek ustavimo in odgovorimo na vprašanje, ki je v tistem trenutku zastavljeno in se o tistem z udeleženci pogovarjamo. Teme in ideje so zelo lepe in vredne, da se shranijo v srce, vendar to na daljavo ni tako uspešno. Naše dosedanje udejstvovanje na področju prostovoljstva je bilo raznoliko in v tem vidimo posebno bogastvo. Raznolikost dela nam lajša osebno rast ter nas brusi v sodelovanju s sodelavci. Vsekakor nam ostaja prostovoljno delo v zelo lepem spominu in se veselimo nadaljnjega udejstvovanja na tem področju.

PROPEDEVTI

Piše: Mel Kovic

»Smrt, kje je tvoja zmaga?«

Virtuti & Musis

SEMENIŠČE

Izkušnja hospica

Božja previdnost me je v tem pastoralnem in študijskem letu vodila do prostovoljnega dela v hiši Ljubhospic v Ljubljani. Že ob omembi besede hospic človek pomisli na umiranje, smrt, minljivost. Tudi sam sem se ob pričetku svojega dela v Hospicu tega najbolj bal. In vendar, dlje kot sem tam, bolj ugotavljam, da je v Hospicu na prvem mestu življenje. Življenje oskrbovancev in njihovih družin, zaposlenih in prostovoljcev. Življenje, ki ni zgolj fizično, materialno, ampak predvsem duhovno; življenje, ki se iz minljivosti preliva v večnost in neminljivost. Poleg strežbe obrokov oskrbovancem ter pomoči osebju in zaposlenim v Hiši pri raznih delih, ob sredah redno sodelujem in ministriram pri sveti maši ter duhovnika peljem po Hiši k bolnim, umirajočim, ki čakajo tolažbe Gospoda, ki se predstavi kot Usmiljeni pri sveti spovedi, Trpeči pri svetem bolniškem maziljenju in Ljubeči v evharističnem kruhu. Ena izmed stvari, ki brez dvoma v Hospicu nagovarja, je zelo živo občestvo, živa skupnost, ki jo ustvarjajo zaposleni. Svoje delo jemljejo kot svoje poslanstvo in k temu nas s svojo besedo in zgledom nagovarjajo tudi prostovoljce. Središčni dogodek njihovega delovnega tedna je sveta maša, kjer darujejo Gospodu, ne samo kruh in vino, marveč tudi svoje stiske, prošnje in duhovne dobrine, ki jih prejemajo od umirajočih in njihovih svojcev. Kolikor imam moč spoznati, lahko Hospic uspešno deluje in opravlja svoje poslanstvo samo, če je v njem živo

občestvo zaposlenih, ki ljubezen, ki jo gojijo med seboj, prenašajo tudi na oskrbovance. Človek ob umirajočih, ki jih sam rad imenujem »naši gospodje in gospe«, ne spozna samo njihovih življenjskih zgodb, pogosto tragičnih in žalostnih, marveč predvsem spozna sebe. Uvidi, za kaj vse je lahko v življenju hvaležen – ne samo za zdravje, ampak tudi za ljubečo družino, za milost vere, za življenje sploh. Prav tako spoznava napake, ki jih počne in se jih morda sploh ne zaveda. Ob umirajočih ima, kdor se jim z ljubeznijo posveča, možnost rasti in napredovanja. Veliko milosti Dobri Bog posreduje po naših preizkušenih bratih in sestrah. Temeljno pri delu z bolniki in umirajočimi je, da v njih, v naši bratih in sestrah, v »naših gospodih« prepoznaš Gospoda, prepoznaš Kristusa. Če to uspe, potem je delo z njimi v pravi blagoslov in duhovno obogatitev. Delo v Hospicu je sicer tako fizično kot tudi in predvsem duhovno naporno. Veliko tragičnih življenjskih zgodb slišiš, številni umirajoči ti razkrijejo skrbi svoje duše in jih na nek način preložijo na tvoja ramena. Te skrbi, te križe moraš izročati naprej Gospodu. Zelo težko je delo v Hospicu za tiste, ki niso verni. Hospic se lahko, če izgubi duhovno komponento svojega delovanja, hitro spremeni v ustanovo, kjer se človeka oskrbi zgolj na fizični ravni, torej medicinsko. Največje bolečine in preizkušnje pa po moji izkušnji Hospica ne izhajajo iz telesa, marveč iz duše. Pogosto duš osamljenih, prizadetih, žalostnih, zapuščenih umirajočih. Kar želijo tisti, ki se že spogledujejo s smrtjo, slišati, je preprosto to, da smrt ni konec, da je Kristus smrt uničil, odpravil. Da nas čaka srečna večnost, kjer ne bo več trpljenja, bolečin in strahu pred smrtjo. Neka gospa, ki sem ji to povedal, se je zjokala, me prijela za roko in rekla »hvala«. Vsako srečanje z umirajočim je nekaj posebnega. Vsakič, ko se v kapeli Hospica mašuje in po sobah umirajočim podeljuje

ravno v tem je veličina krščanstva, da je, kakor pravi nemški literat Henrich Böll, celo najslabši krščanski svet boljši kot najboljši poganski, ker je v krščanskem svetu prostor za tiste, ki jim noben poganski svet nikoli ni dal prostora: za invalide in bolnike, stare in slabotne, in zanje je še več kot prostor: je ljubezen za tiste, ki so se zdeli in se zdijo poganskemu svetu nekoristni. Če bi se Cerkev več ukvarjala z bolnimi in umirajočimi, s tistimi, ki jih želi poganski svet postaviti na obrobje in celo umoriti, potem bi nam bilo vse ostalo navrženo. Največja je ljubezen. Ljubezen do Boga, ki se mora nujno pokazati v ljubezni do bližnjega; gre za ljubezen, ki terja konkretna dejanja …

Virtuti & Musis

zakramente, lahko začutiš, kakšno tolažbo daje Jezus tem ljudem – tolažbo vere, upanja in ljubezni, pa tudi poguma, da vztrajajo z Njim, ki je prav tako kot oni umiral. Ko pristopaš k umirajočemu je najbolj pomembno, da k njemu prideš z ljubeznijo in pripravljenostjo poslušanja, sprejemanja, zrenja. Velikokrat je največ, kar lahko ponudiš, zgolj tiha prisotnost ali molitev. Nekajkrat sem že molil brevir ob umirajočih. Kako tiha in šepetajoča molitev človeka pomiri! Najbolj se spominjam, kako je gospod, ki je bil v komi, ob omembi otrok in družine v psalmu globoko vdihnil, se odzval, kot da moli z menoj, da se zaveda besed, ki jih izgovarjam. Zelo živo sem začutil najino povezanost v molitvi, ki sem jo, kot sem mu na začetku povedal, daroval in molil zanj in njegovo družino. Zgodbe številnih so sicer napolnjene z žalostjo in življenjskimi preizkušnjami, ni pa malo takih, ki kažejo na veliko plemenitost, pogum in ljubezen, ki jo človek premore. Spominjam se nekega moža, ki je k sebi sprejel ženo, ki jo je ljubil, kljub temu, da je zanosila z drugim. Ne samo, da je sprejel njo, celo otroka je vzgajal in ljubil, kot bi bil njegov. Kako nedoumljiva je včasih človeška ljubezen, kako zelo podobna je Božji ljubezni, če le ljubi z vsem srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem. Ko gledam mrtva telesa, ki jih po smrt umijejo, preoblečejo, jim v sklenjene roke položijo rožo in poleg njih prižgejo svečo, vedno znova pomislim: »Človek resnično ni ustvarjen za smrt, ampak za življenje.« Včasih kar čakam, da bo pokojni ponovno vdihnil. Smrt ni bila nikoli namen ali cilj človekovega življenja. Stvarstvo ni bilo nikoli ustvarjeno za suženjstvo greha, razpadljivosti in smrti. Vse, kar živi in diha, je bilo ustvarjeno zato, da bi slavilo Gospoda (prim. Ps 150,6). Svoje pisanje bi rad sklenil s tem, kar se mi zdi, da je najglobje spoznanje v Hospicu in ob umirajočih. Samo (L)ljubezen je tista, ki človeka premakne z »okopov« lastnega jaza in ga postavi na pravo mesto, torej na mesto človeka, ki je, kljub vsem napakam, ki jih je v življenju storil, kljub vsemu dobremu, ki ga je opustil, neskončno ljubljen Božji otrok, ki tudi v bolezni, trpljenju in smrti ni izgubil svojega dostojanstva. In

SEMENIŠČE

Piše: Mel Kovic

Semeniška zakladnica

Virtuti & Musis

SEMENIŠČE

Skrb za kulturno dediščino Cerkve in naroda Ko pomislimo na ljubljansko semenišče, nam misel običajno najprej uide h knjižnici in k številnim tam shranjenim predragocenim knjigam, ki so lahko našemu narodu, ki temelji na jeziku, v ponos. Poleg tega pa semenišče hrani in skrbi tudi za številne dragocene liturgične predmete, ki so dela velikih umetnikov slovenskega naroda – Plečnika, zakoncev Vurnik, Kregarja, Kralja, Bitenca; paramentov, ki so bili last ali naročilo velikanov naše zgodovine – škofov Barage, Rožmana, nedavno pokojnega Metoda Piriha, pa pisatelja Finžgarja. V nadaljevanju bom predstavil nekaj najlepših in morda najbolj pomenljivih liturgičnih predmetov, ki jih v semenišču hranimo in večino tudi še redno uporabljamo. Skozi dolgo in pestro zgodovino se je v semeniški zakristiji nabralo kar nekaj svetih posod. Večina kelihov in ciborijev izvira iz 20. stoletja, imamo pa tudi nekaj starejših. Posebej velja omeniti kelih z letnico 1607, ki ima na spodnji strani pritrjeno kovinsko ploščico z vgravirano legendo povezano, z dotičnim kelihom. Če na kratko povzamem zgodbo, ta pravi, da je bil kelih ukraden. Plemič, ki je iz keliha ob gostijah pil, je na eni izmed njih nagnil glavo, izpil vino iz keliha, omahnil nazaj, zadel z glavo ob kamen in umrl. Tako pravi legenda. Kelih pa je lep primerek srebrokovaštva tistega časa in se ga uporablja še danes.

Tudi veliki mojster Plečnik je v semeniško zbirko kelihov prispeval svoj delež. Za Baragovo semenišče, ki se ga je tedaj gradilo, je naredil načrt za t.i. Baragov kelih. Odlikuje se po reliefu na podstavku keliha, ki prikazuje božjega služabnika škofa Friderika Ireneja Barago in blaženo Devico Marijo, okrašen pa je s poldragimi kamni ter napisi, povezanimi z evharistijo, Barago in Božjo Materjo. Nad bogato okrašenim podstavkom se dviguje v spiralo oblikovana »noga«. Kelih je bil zaradi svoje nedvomno velike umetniške vrednosti pred kratkim na razstavi v Vatikanu, skupaj z ostalimi pomembnimi sakralnimi deli arhitekta Plečnika.

Precej kelihov izhaja iz ljubljanske pasarske delavnice mojstra Ivana Kregarja (1867–1931), kar nekaj kelihov pa je nemogoče uvrstiti med dela kakega pasarja, saj niso označeni, pa tudi niso narejeni iz plemenitih materialov. Zanje se trudimo skrbeti, s tem namenom je bila nedavno večina tudi obnovljenih, redno pa se uporabljajo pri vsakodnevnih mašah v semenišču. Če se ozremo na liturgična oblačila, ki jih hrani in uporablja semeniška zakristija, ne moremo spregledati t.i. Kongregacijskega kompleta zakoncev Vurnik, ki ga tvorijo baročni mašni plašč z izvezeno Devico Marijo, dve dalmatiki s simboli evharistije (jagnje in pelikan), velumček za kelih, bursa, velum, več pripadajočih in dodatnih štol ter (morda najlepši del kompleta) velik baročni pluvial

28 motivi ter simboloma dveh rib na sprednji strani in Svetega Duha na zadnji, je to edini mašni plašč v semeniški zbirki, ki je narejen po načrtih tega velikega umetnika.

Ne gre pozabiti niti na t. i. Rožmanov plašč, prav tako delo zakoncev Vurnik. Plašč je bil narejen za škofa Gregorija Rožmana in nosi na hrbtni strani pomenljiv zapis v latinščini »TEŽA KRIŽA IN PLAČILO«, ki je sicer tudi njegovo škofovsko geslo. Plašču je priložena tudi štola, manipel, bursa, pala, velumček za kelih ter velumček za ciborij s podobo ribe v mreži. Tudi oblikovanje plašča in dodatkov je zanimivo – popolnoma bela podlaga z modro obrobo, s po enim simbolom na hrbtni in sprednji strani plašča.

Na že prej omenjenega božjega služabnika škofa Barago pa nas ne spominja le kelih, ki mu ga je posvetil Plečnik, temveč tudi njegov mašni plašč. Krasijo ga preprosto izvezene barvne rože, katerih ovijalke se spletajo okrog križa na hrbtni strani. Kasneje je bil sicer prenesen na novo podlago, tako da je v uporabi še danes. Blagopokojni škof Metod Pirih je v času svojega delovanja v Semenišču, kot spomin na sveto leto odrešenja – 1983, pri šolskih sestrah v Radovljici naročil mašni plašč po načrtih mojstra Staneta Kregarja. Z značilnimi Kregarjevimi

Velja omeniti tudi t. i. Plečnikov svečnik, ki ga uporabljamo kot podstavek za velikonočno svečo. Narejen je po načrtih arhitekta Plečnika kot dar pisatelju in mojstrovemu velikemu prijatelju, duhovniku Franu Saleškemu Finžgarju. To delo je bilo do nedavnega na razstavi v Plečnikovi hiši. Vsestranski umetnik Tone Kralj je za Marijino kongregacijo prispeval kip Brezmadežne, ki kapelo krasi ob prazniku Brezmadežnega spočetja in kaki drugi posebni priložnosti. Kip je narejen iz enega kosa lesa in je v notranjosti izdolben, tako da je nekoliko lažji za prenašanje. Arhitekt Bitenc pa je, poleg načrtov dveh velikih kelihov in dveh paten, prispeval še nekoliko neobičajno monštranco. Ta je namreč »zložljiva« – odpira se kot nekakšen triptih in ni okrogle temveč podolgovate oblike. Vsakokratni semeniški mežnarji vse zgoraj opisane liturgične predmete še danes skrbno ohranjajo in dajejo v uporabo duhovnikom in bogoslovcem. Tudi na tak način se v bogoslovju učimo, kako je treba ustrezno skrbeti in ohranjati kulturno dediščino našega naroda, ki je nemalokrat skrita v dragocenih sakralnih predmetih, ki so delo velikih mojstrov in dar požrtvovalnih vernih ljudi. Ko naslednjič v roke vzamemo kelih ali mašni plašč, pomislimo, koliko generacij pred nami je prav ta predmet z največjo skrbjo varovalo in uporabljalo, predvsem pa, da vse to ni namenjeno tistemu, ki ga uporablja, ampak Njemu, ki je edini vreden vse časti in hvale in slave.

Virtuti & Musis

SEMENIŠČE

z motivom Kristusa na kapuci. Kristusovo obličje na pluvialu spominja na obličje tragično umrlega sina zakoncev Vurnik – Nika, ki ga je kot podobo Kristusa mogoče zaslediti tudi na radovljiškem pokopališču na družinski vežici Vurnikovih.

KRONIKA

In memoriam: škof dr. Jožef Smej

Foto: Radio Ognjišče

lagopokojni škof dr. Jožef Smej se je rodil v Bogojini 15. februarja 1922. Po maturi leta 1940 se je vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani. Že konec oktobra pa se je prepisal na Visoko bogoslovno šolo v Maribor. Jeseni leta 1941 je zaradi nemške okupacije kot bogoslovec nadaljeval študij v Sombotelu, kjer je bil 8. decembra 1944 posvečen v duhovnika. »Sveta nova maša. O nepozabni dan! Kaj ni zavriskalo sonce in obstalo na nebu, ko je zrlo velik, velik dogodek?! Jezus, Bog je na moje besede prišel iz nebes.« (J. Smej)

Po kaplanski službi v Turnišču in odsluženem vojaškem roku je služboval v soboški župniji, najprej kot kaplan, nato kot župnik in nazadnje kot dekan. Leta 1969 je na željo škofa Maksimilijana Držečnika prišel v Maribor, kjer so se začele vrstiti službe na kapitlju in škofiji. Papež Janez Pavel II. ga je 15. aprila 1983 imenoval za mariborskega pomožnega škofa. »Zdaj sem postal dolžnik vam vsem. Dolžan sem … oznanjati blagovest vsem.« (J. Smej) Škof Jožef se je ukvarjal tudi z raziskovalnim in literarnim delom ter veliko prevajal iz različnih jezikov. »S svojim globokim duhovnim življenjem, s svojim zavzetim duhovništvom in škofovskim delom, z vsestransko pisano besedo je globoko zaznamoval Prekmurje in ves slovenski prostor.« (Lojze Kozar ml.) Tudi po upokojitvi je bil še dolgo časa dejaven na pastoralnem in kulturnem področju. 21. novembra 2020 na spomin Darovanja Device Marije, na vigilijo praznika Kristusa Kralja vesoljstva, je škof Jožef Smej odšel v večnost. Dobri Bog, ki je škofu Jožefu naklonil škofovsko službo, naj mu da tudi blaženo večnost v družbi Božje Matere in vseh svetih škofov v nebesih – »Milosti polna, spomni se.«

In memoriam: škof Metod Pirih

Virtuti & Musis

85. letu je 23. marca 2021 v prostorih dijaškega doma Škofijske gimnazije Vipava, kjer je živel zadnjih osem let, sklenil svoje bogato zemeljsko življenje upokojeni koprski škof msgr. Metod Pirih. Z vsem srcem je bil duhovnik in škof, ki je imel resnično rad svojo škofijo, duhovnike in ljudi. Ob njem je lahko vsakdo občutil njegovo človeško toplino, značilno rahločutnost in izredno empatijo do človeka. Dal je čutiti, da je vsak človek zanj pomemben in sprejet, zato si je za vsakega vzel čas. Škof Metod je bil vedno z vsem srcem povezan z Bogoslovnim semeniščem, kjer je osem let (1976– 1984) kot spiritual s posebno skrbnostjo duhovno vodil in spremljal bogoslovce pri njihovem razločevanju, odločanju, rasti in pripravi na duhovniški poklic. Z bogoslovjem je ostal povezan vse življenje, saj so bili ravno bogoslovci vse do smrti njegova velika molitvena in konkretna skrb. Slednje je potrdil z zapisom v duhovni oporoki: »Duhovniki in bogoslovci ste bili moja posebna skrb.« Rad je prihajal v bogoslovje in prespal v sobi za goste, če so imeli škofje zasedanja in konference v prestolnici. Zadnji dve desetletji je vodil duhovne vaje za bogoslovce pred diakonskim posvečenjem. Zadnjič je bil v vlogi voditelja duhovnih vaj prav z nami, letošnjimi novomašniki, pred našim diakonskim posvečenjem, na Sveti Gori. Njegovo

Zapisal: Blaž Baligač

Zapisal: Tilen Kocjančič

glavno sporočilo je bilo, naj služimo Gospodu z veseljem (Ps 100,2) in da sta bolj kot vsi pastoralni uspehi pomembni edinost in razumevanje med brati duhovniki. Škofa Metoda bomo – hvaležni za njegovo pristno in veselo duhovniško pričevanje, za plemenito držo Jezusovega učenca in prijatelja – ohranili v trajnem spominu. Naj si spočije v Očetovem naročju in v zavetju njemu tako ljube Svetogorske Kraljice.

KRONIKA

Pred petnajstimi leti je papež Benedikt XVI. z bulami Commodioribus condicionibus, Varia inter munera in Slovenorum fidelium ustanovil nove škofije: Novo mesto, Celje in Murska Sobota, z bulo Sacrorum Antistites je bila škofija Maribor povzdignjena v nadškofijo in metropolijo. Na veliki petek leta 1721 je bil prvič uprizorjen Škofjeloški pasijon, ki ga je po starejših slovenskih predlogah napisal kapucin p. Lovrenc Marusič po rodu iz Štandreža pri Gorici. Gre za najstarejše ohranjeno dramsko delo v slovenskem jeziku in hkrati najstarejšo režijsko knjigo v evropskem prostoru. Od leta 2016 je pasijon uvrščen na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Mineva 140 let od smrti slovenskega pisatelja, pesnika in časnikarja Josipa Jurčiča. Rodil se je v revni kmečki družini na Muljavi leta 1844. Vrsto let je deloval kot urednik časopisa Slovenski narod, bil je med ustanovitelji leposlovnega lista Ljubljanski zvon, je pa tudi avtor prvega slovenskega romana Deseti brat. Umrl je 3. maja 1881 je v Ljubljani. V letošnjem letu praznujemo 30-letnico razglasitve neodvisnosti Republike Slovenije. Slovenska skupščina, v kateri je od pomladi 1990 delovala koalicija Demos, je v četrtek 25. junija 1991 razglasila Temeljno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Dva dni kasneje se je začel Jugoslovanski vojaški intervent, ki pa se je sklenil z umikom enot JLA v vojašnice 3. julija. Leta 1721 se je v Mekinjah pri Kamniku rodil slovenski baročni slikar Fortunat Bergant. Njegov opus obsega številna sakralna dela pa tudi portrete klerikov in svetne gosposke. Bergant je na osnovi veščin, ki jih je pridobil v Rimu, razvil prepoznaven likovni izraz, v katerem je z mojstrskim prikazom čustev znal nagovoriti preprostega vernega človeka. Obeležujemo 700-letnico smrti italijanskega pesnika Danteja Alighierija. Rodil se je v Firencah leta 1265. V času odraščanja se je seznanil z rimskim in provansalskim pesništvom. Zaradi vpetosti v boje med gvelfi in gibelini in vmešavanja v politiko je bil trajno izgnan iz domačega mesta. Je predstavnik literarnega stila »il dolce stil nuovo«, njegovo največje delo pa je versko-alegorični ep Božanska komedija. Umrl je v Raveni septembra 1321.

Virtuti & Musis

Zgodilo se je ...

Mineva 1700 let od uzakonitve nedelje kot dneva počitka. Cesar Konstantin je v začetku leta 321 izdal odlok, ki je prebivalcem rimskega imperija zapovedal praznovanje nedelje. To praznovanje je vključevalo prepoved dela, ki pa ni obvezovala kmetov. Nekaj desetletij kasneje (389) je cesar Teodozij nedeljo razglasil za državni praznik.

Miklavževanje

Majniški izlet na Dolenjsko

Slovenski bogoslovci

Občni zbor MKSBD

Zaključni piknik na proštovem vrtu

Virtuti&Musis, maj 2021

Articles inside

Sveti Jožef in prostovoljstvo

Pravični Jožef kraljevega rodu

»Smrt, kje je tvoja zmaga?« Mel Kovic

Semeniška zakladnica Mel Kovic

In memoriam