Page 1

ARIBOR 2 1 .-30 . 10. 1953


POKROVITELJ BORŠTNIKOVEGA SREČANJA ’83: EMONA KMETIJSKI KOMBINAT n . s o l , o PTUJ


P R O G R A M 18. B O R Š T N IK O V E G A SR EČ A N JA M a rib o r, od 21. do 30 . o k to b ra 1983 PETEK, 21. 10. 11.00 Slavnostna skupščina BS in podelitev zlatih Borštnikovih značk, diplom in plaket. __________V foyeru SNG Maribor.________________________________________ ___________ y 19.30 O tvoritev 18. BS 83 pred SN G M aribor.___________________________

20.00 Ivo Brešan: PREDSTAVA HAMLETA V SPODNJEM GRABONOSU DRAMA SNG MARIBOR Pred predstavo slavnostni govor Vladim irja Kavčiča, predsednika Kulturne __________skupnosti Slovenije._____________________________________________________

Spremljevalni program:_________________________________________________ 18.00 O tvoritev razstave Borštnikovih plakatov v ARS - MK, G osposka ulica______ 19.00 Zgodovina moje neum nosti - nastopa Željko Vukm irica iz Zagreba __________v Dom u kovinarjev Tezno.________________________________________________

Malo BS:_______________________________________________________________ 13.00 Nastop M ilene M uhič v IM PO L

2

v Slovenski B istrici.______________________


SOBOTA, 22. 10. > 19.00 H erbert A chternbusch: ELA - EG, GLEJ Ljubljana. Na malem odru SNG.

* » 19.00 Peter Shaffer: AMADEUS - SLG Celje. rfr 22.00 Martin Sherman: ROŽNATI TRIKOTNIK - EGGLEJ Ljubljana. _________ V stari baletni dvorani v SNG.____________________________ Spremljevalni program: 18.00 G ledališče ljudske vstaje v Pekrah________________________ _______________ 21.30 BS V ORLU: Nastopa Vroča jagnjetina iz Zagreba - kabaretni program .

Malo BS:_____________________ _________________________________________ 11.00 O tvoritev M alega B orštnikovega srečanja in razstava D obitniki Borštnikovega __________ prstana v prostorih gradu v Slovenski B istrici.___________________ 11.00 .Otvoritev razstave Radijci med otroki - v M atični knjižnici v Slovenski B istrici. 14.00 Partizanski m iting z nastopom G ledališča ljudske vstaje v Črešnjevcu._______

3


NEDELJA, 23. 10. 19.00 ______ 19.00 ______ 21.00 ______ 22.00

Dubravko Jelačič-Bužinski: PO ŠTAR ZVONI SA M O ENKRAT - Dram sko gledališče G avella iz Zagreba.___________________________________________ Fadil H adžič: LJUBEZEN NA PRVI PO G LED - Teatar u gostim a Zagreb. V Domu JLA. Fadil H adžič: LJUBEZEN NA PRVI PO G LED - Teatar u gostim a Zagreb. V Domu JLA. _________________________________________________________ M iroslav Krleža: B A R O N IC A IN KROKAR - nastopa skupina Bent iz Zagreba.

Spremljevalni program:_________________________________________________ 13.00 Partizanski m iting z nastopom G ledališča ljudske vstaje v Juršincih.________ 16.30 Nastop G ledališča ljudske vstaje v Domu upokojencev Poljčane____________

BS gostuje:____________________________________________________________ 19.00 P. Shaffer: Amadeus - SLG Celje v Ljutomeru.___________________________

4


PONEDELJEK, 24. 10. * » 19.00 M atjaž Kmecl: MUTASTI BRATJE - SSG Trst 21.30 W illiam Shakespeare: KOM EDIJA ZM EŠNJAV - nastopa dram sko gledališče iz G radca (S chauspielhaus-V ereinigte Biihnen Graz). V okviru gledališkega in m edm estnega sodelovanja med G radcem in M ariborom . __________V kazinski dvorani SNG._______________________________________________________

Spremljevalni program:______________________________________________________ 9.00 F. Puntar: Lov na rep - radijska igra za otroke na malem odru.____________________ 10.00 Konferenca Skupnosti slovenskih dram skih gle d a lišč v prostorih KUD Pošta, _________ Slom škov trg. _____________________________________________________________ 10.00 PO G O VO RI S SLO VENSKIM I DRAMATIKI: Matej Bor - sogovornika Janez __________M enart in Dušan Moravec. V kazinski dvorani SN G M aribor._____________________ 10.30 Nastop GLV - Dom železničarske šole_________________________________________ 13.00 Nastop GLV - Karavla Š entilj__________________________________________________

Malo BS:_______________________________________ ____________________________ 10.00 Ciciban dober dan - Drama SNG M aribor v O S Slovenska Bistrica.____________ 11.00 Zgodovina moje neumnosti - v kasarni v Slovenski B istrici nastopa s __________ Željko Vukm irica._____________________________________________________________ 11.30 Ciciban, dober dan - Drama SN G M aribor v VVO Slovenska Bistrica.__________ 14.00 Ciciban, dober dan - Drama SN G M aribor v dom u gojencev __________ Minka Nam estnik-Sonja Slovenska Bistrica._____________________________________ 17.00 Nastop Janeza Klasinca in M ilene M uhič v domu upokojencev __________ v Slovenski B istrici. ___________________________________________________

BS gostuje:_________________________________________________________________ 18.00 F. Hadžič: Ljubezen na prvi pogled - Teatar u gostim a Zagreb __________ v gledališču Ptuj za pokrovitelja Emona KK Ptuj.________________________________ 20.00 M. Krleža: Baronica in krokar - gledališka skupina Bent iz Zagreba __________ v Cankarjevem domu Ljubljana.________________________________________________


TOREK, 25. 10. 19.00 Slobodan Snajder: HRVAŠKI FAUST - g le dališče A vgust C esarec ______ iz Varaždina.____________________________________________________________ 21.30 Borivoj W u dler: POM OTA, NOE NOE - Drama SN G M aribor na malem odru.

Spremijevalni program:_________________________________________________ 9.00 12.00 ______ 12.00 ______ 14.00 17.00 ______ 17.00 18.00 22.00 ______

F. Rudolf: Pogum ni zajček Hop Hop - radijska igra za otroke na malem odru. B. W udler: Pomota, Noe Noe - Drama SN G M aribor na malem odru za S rednjo naravoslovno šolo v M ariboru._________________________________ PO G O VO RI S SLO VENSKIM I DRAMATIKI - Tone Partljič - sogovornik Taras Kermauner, v čitalnici M ariborske knjižnice._________________________ Zgodovina moje neumnosti - nastopa Željko Vukm irica v TAM._________ Nastop M ilene M uhič in Janeza Klasinca v dom u upokojencev Danice V ogrinec v M ariboru._____________________________________________ Ciciban, dober dan - Drama SN G M aribor v Pionirski knjižnici.___________ O tvoritev razstave S cenografija Maksa Kavčiča v U m etnostni galeriji. M. Krleža: Lamentacije Valenta Žganca - g ledališče A vgust C esarec iz Varaždina v študentskih dom ovih.______________________________________

BS gostuje:___________________________________________ _________________ 10.00 F. Levstik: Martin Krpan - Marjan Bačko nastopa na O S Juršinci._________ 10.00 F. Levstik: Najdihojca - Breda Pugelj nastopa na O S Juršinci.____________ 19.30 M. Km ecl: Mutasti bratje - S S G T rst v Titovem Velenju.__________________


SREDA, 26. 10. 1» 19.00 Dominik Smole: ANTIGONA - MGL Ljubljana 21.30 H E LO IZIN A PISMA ABELARDU - nastopa Milka Podrug-Kokotovič iz Dubrovnika. __________ Na malem odru_______________________________________________________________

Spremljevalni program:______________________________________________________ 9.00 A ndersen-K erm avnar: Palčica - radijska igra za otroke na malem odru.__________ 12.00 Tiskovna konferenca Radia Ljubljana v kazinski dvorani._________________________ 12.00 PO G O VO RI S SLO VENSKIM I DRAMATIKI: Rudi Š eligo - sogovornik __________ Mare Slodnjak v čitalnici M ariborske knjižnice.__________________________________ 18.00 O tvoritev razstave 100-letnica Narodnega gledališča iz Prage v razstavnih prostorih salona Rotovž na Rotovškem trgu. __________ Razstavo bo otvoril akadem ik dr. Bratko Kreft.___________________________________ 18.00 O krogla miza o izhajanju Dialogov v knjigarni M ladinska knjiga __________ na Parizanski cesti.___________________________________________________________ 19.30 A. Nicolai: Zenske, oh te ženske. Nastop B. Pugelj na Pedagoški akademiji.______ 22.00 BS V ORLU: Večer šansonov, nastopa Dragutin Novakovič iz Varaždina._______

Malo BS:

i

19.00 M. Kmecl: Mutasti bratje - SS G Trst v dvorani kulture v Slovenski B istrici._____

BS gostuje:_________________________________________________________________ 13.00 Zgodovina moje neumnosti - Željko V ukm irica za pokrovitelja __________ EM O NA KK Ptuj._____________________________________________________________ 17.30 T. Partljič: Moj ata, socialistični kulak - Drama SN G M aribor gostuje 20.00 v Šm arjah pri Jelšah.____________ 19.00 M. Krleža: Lamentacije Valenta Žganca - gledališče A vgust Cesarec __________ iz Varaždina v gledališču v Ptuju._________________________________________ _____


ČETRTEK, 27. 10. 1 9 . 0 0 M ih a il B u lg a k o v : Z A R O T A S V E T O H L IN C E V - D ra m a S N G L ju b lja n a .

22.00 Raymond Queneau: VAJE V S LO G U - SLG Celie s sodelovanjem CD.

..

__________Na malem odru.___________________ S p r e m lje v a ln i p r o g ra m : ______________________ 9.00 J. Prvanje: Vsak ima svojega psa - radijska igra za otroke na malem odru. 1 0 .0 0 -1 3 .0 0 ; ___________ 1 5 .0 0 -1 8 .0 0 Književno delo v radijski dram atizaciji - sim pozij Radia Ljubljana __________ v prostorih KUD Pošta, S lom škov trg.________________________________________ 18.00 PO G O VO RI S SLO VENSKIM I DRAMATIKI - Ivan M rak - sogovornik __________ Herman Vogel v knjigarni M ladinske knjige, G osposka ulica.__________________ 19.30 M. Vučetič: LIZIKA. Nastopa M ilena M uhič na Pedagoški akademiji.____________ M a lo B S : ___________ __________________ __________________________ 9 .0 0 -1 2.00 in 1 3 .0 0 -1 6 .0 0 Prvi B orštnikov sem inar za režiserje am aterje v Slovenski B istrici._______

11.00 in . . . . 12.30 J. K islinger: Iz le t - Drama SN G M aribor v Slovenski B istrici._________________ . 11.00 Željko V ukm irica za kolektiv vrtca v Slov. B istrici. __________________ 17.00__E. Ionesco: P le š a s ta p e v k a - KUD M ejnik Šentilj v avli O Š Slovenska __________ Bistrica. . B S g o s tu je : ______________________________________________ ____________________ 19.30 B. W u dler: P o m o ta , N o e N o e - Drama SN G M aribor gostuje vgledališču __________ A vgust C esarec Varaždin. .


PETEK, 28. 10. 12.00 Oton Župančič: VERO NIKA DESENIŠKA - Igralska skupina Slovenske v________ prosvetne zveze, Zarja iz Železne Kaple iz avstrijske Koroške.______________

19.30 Vaclav Havel: AVDIENCA, VERNISSAGE - Prešernovo gledališče Kranj. 19.30 _________ 22.00 _________

DNEVNIK SOFIJE TO LSTOJ - nastop Maje D im itrijevič iz Beograda na malem odru. _______________________________________________________ BS V ORLU: VEČER C IG A N S K E POEZIJE - Linhartov oder iz Radovljice. Izbrana predstava ZK O Slovenije.________________________________________

Spremljevalni program:_________________________________________________ 9.00 F. Puntar: Hop - prem iera radijske igre na malem odru.___________________ 9.30______ P olitičnost slovenskega povojnega gledališča - Sim pozij M arksističnega _________ centra iz M aribora v M ariborski knjižnici.__________________________________ 12.00 PO G O VO RI S SLO VENSKIM I DRAMATIKI - Drago Jančar - sogovornik _________ Lado Kralj. V čitalnici M ariborske knjižnice.________________________________

Malo BS:_______________________________________________________________ 19.00 S. Mrožek: Ambasador - Drama SN G M aribor v Viteški dvorani gradu _________ v Slovenski B istrici._____________________________________________________

BS gostuje:____________________________________________________________ 19.30 P. Turrini: Jožef in Marija, Lov na podgane - PDG Nova G orica _________ v M urski Soboti._________________________________________________________ 19.30 I. Brešan: Predstava Hamleta v Spodnjem G rabonošu - Drama _________ SNG M aribor gostuje v Hrastniku.________________________________________


SOBOTA, 29. 10. 19.00 Peter Turrini: JOŽEF IN MARIJA, LOV NA PODGANE _________ PPG Nova Gorica._________ _____________________________________ 22.00 Dane Zaic: POTOHODEC - AGRFT Ljubljana. Vstari baletni dvorani Malo BS: __________________________________ 19.00 I. Brešan: Predstava Hamleta v Spodnjem Grabonošu - Drama S NG M aribor v Kulturnem dom u v Slovenski B istrici____________________

BS gostuje:

_______ ____ _______

13.00 S pom inska slovesnost posvečena dr. Antonu Slodnjaku na njegovi __________ dom ačiji v Juršincih______________ __________________ __________________

10


19.00 SEANSE PRI PROFESORJU FREUDU - Jugoslovansko dram sko gledališče iz Beograda na malem odru 19.30 S LA V N O S TN A PODELITEV BO R Š TN IKO VIH ODLIČIJ IN ________ BO R Š TN IK O V E G A P R S T A N A _____________________________ _______

20.00 Slobodan Šnajder: HRVAŠKI FAUST - Jugoslovansko dramsko _________ gledališče iz Beograda. Na malem odru SNG Spremljevalni program:____________________________________________ 10.00 O bčni zbor Združenja dram skih um etnikov Slovenije v prostorih KUD Pošta, Slom škov trg

BS gostuje:

_____________________________________ ___________

19.30 F. H adžič: Ljubezen na prvi pogled - Teatar u gostim a iz Zagreba v Lendavi

11

Vse označene predstave tekm ujejo za odličja Borštnikovega srečanja. Opomba: Zadnja redakcija gledališkega lista je morala biti opravljena prej, ko so bili usklajeni vsi termini za posamezne predstave, zato so možne spremembe pri nekaterih predstavah spremljevalnega programa.


OB BORŠTNIKOVEM SREČANJU 1983 Z letošnjim, osemnajstim po vrsti, se Borštnikovo srečanje ponovno potrjuje kot dobro zamišljeno, dobrodošlo in potrebno srečanje slovenske gledališke dejavnosti, saj v vsem svojem dolgoletnem obstoju ta zamisel ni bila nikoli omajana ne v vsebinskem ne v organizacijskem pogledu. Borštnikovo srečanje je bilo in upajmo, da bo še dolgo ostalo, vsakoletni prikaz umetniške, idejne in organizacijske moči vseh slovenskih dramskih gledališč. Sprem ljalo je uprizoritve domačih izvirnih del, predstavljalo je pa tudi pota in razvojne dileme naše gledališke igre v širšem pomenu, predstavljalo je besedila tujih avtorjev in na svoj način spremljalo usodo gledališča v jugoslovanskem in evropskem prostoru. Nedvomno je vplivalo na razvoj našega gledališča kot celote in s svojo prakso odgovarjalo na številna vprašanja, s katerimi se je v tem času srečevalo sodobno gledališče. Pri tem je bilo to srečanje vseskozi odprto in je 12 potrjevalo vse tiste tokove, ki so se že uvrstili v našo gledališko tradicijo in bi jih bili posamezni nestrpneži v vrstah gledališčnikov samih ali gledaliških kritikov že radi črtali s sodobnega repertoarja. O dprto je bilo tudi za iskateljska prizadevanja, ki so bila usmerjena predvsem v razvoj in obnovo gledališkega izraza, morda ^samo v obnovo zunanje gledališke izraznosti, gledališkega blišča in samozadostne razigranosti. Izkušnja je pokazala, da je bila preuranjena in celo pretirana skrb tistih, ki so v razigrani glumaški prizadevnosti videli nevarnost za usodo klasičnega dramskega besedila, podcenjevanje dramske književnosti nasploh. Gledano z današnjega stališča je v svetu mišljenja in umetnosti treba ustvarjati in razširjati možnosti za preizkušnjo vsem pobudam in hotenjem, ki hočejo preizkušati novo. Ta želja po odkrivanju po iskanju novega je vtkana v vsa naša prizadevanja, v svetu mišljenja in poezije je že sama posebna vrednost. Saj se na koncu izkaže, da je resnično novega zelo malo, toda tudi tisto malo, kar ie bilo izumiteljskega, je

dragoceno, je dokaz napredka in razvoja. Predvsem pa je sodobna umetnost in z njo še posebej gledališče, sledilo duhovnim silnicam našega časa, prizadevalo si je risati duhovni profil sodobnosti in je bilo del naših skupnih družbenih tokov. Ne le njihov pasivni del temveč kar aktiven sooblikovalec sodobne družbene zavesti. Naša umetnost in z njo gledališče sta zato danes bogatejša, kot sta bila kdajkoli v preteklosti. Vse, kar je bilo v njeni tradiciji dobrega in vrednega, je slovenska gledališka kultura vsrkala vase, preverila in ovrednotila v svoji delovni praksi kot delovni in strokovni problem, kot umetniški dosežek pa soočila s svojim občinstvom . Marsikaj od tega je bilo opravljeno tudi na Borštnikovih srečanjih. Borštnikova srečanja so izziv gledališkim delavcem tudi v prihodnje. Tu se bo še vnaprej soočala letna bera naših gledališč, preizkušala se bo moč novih dramskih besedil, vrednotila se bo praksa režiserjev in igralcev, scenografov in kostumografov, vseh odrskih delavcev. Tu, na Borštnikovem srečanju, imajo gledalci enkratno priložnost, da si ogledajo in med seboj primerjajo usmeritve in delovne dosežke različnih slovenskih gledališč, dela z različnim i estetskim i in vsebinskim i stremljenji, ter po svoje prispevajo k afirm aciji kulturnih vrednosti. Borštnikovo srečanje pomeni izjemno prodoren poskus razširitve gledališkega prostora v krajevne skupnosti, v kulturne domove in šole, v tovarniške dvorane in menze, knjižnice, trgovske lokale, včasih tudi na ulico. Borštnikovo srečanje spodbuja teoretično in raziskovalno delo, saj preučuje gledališko tradicijo in sodobno gledališko ustvarjalnost, je pa tudi priložnost, da ob njem bolj kot doslej, zaživi misel vseh strok, ki so povezane z gledališčem in to gledališče soustvarja. O dprtost v jugoslovanski prostor omogoča vpogled v najboljše predstave z drugih jugoslovanskih festivalov.


Borštnikovo srečanje je priložnost za boljšo in večje samoupravno povezovanje slovenskih gledališč, za skupno preučevanje možnosti nadaljnjega razvoja slovenske gledališke dejavnosti. Od gledaliških delavcev je že prišla pobuda za vsklajevanje letnih in dolgoročnih programov, za skupno načrtovanje gledališkega življenja v vseh njegovih razsežnostih, bodisi da gre za njegovo vsebinsko podobo, za spodbujanje domače ustvarjalnosti, za razmerja med domačo in tujo dramatiko, za izobraževanje gledaliških delavcev ali za kulturno vzgojo v najširšem pomenu, za vsklajevanje gmotnih in prostorskih možnosti. S strani takoimenovanih uporabnikov je bila izražena želja, da bi ljubiteljem gledališča v vsakem občinskem središču om ogočili ogled vsaj štirih ali petih gledaliških Predstav letno. G ledališče ne more ostati gluho za takšne želje, vsa slovenska gledališča pa bi se morala med seboj dogovoriti s kakšnim programom in na kakšen način bodo izpolnila ta pričakovanja. Načelnim izhodiščem o skladnem razvoju kulturnih dejavnosti in o policentričnem razvoju Slovenije je treba tudi na gledališkem področju v razvojnih načrtih do leta 2000 zarisati oprijem ljivo vsebino. Uveljavlja se stališče, da bomo z združenimi sredstvi zagotavljali kar najbolj enakopraven razvoj vseh sedanjih poklicnih gledališč, da pa bomo pri tem negovali tudi vse tisto, kar je v Posameznem gledališču posebnega in značilnega, Predvsem pa spodbujali iskateljstvo, smisel za novo, nagrajevali in spodbujali usmerjenost k gledalcem in kvaliteto gledališkega dela na različnih nivojih, od ljubiteljskega do poklicnega. Y razmišljanjih o kulturnem življenju tja do konca stoletja je treba preučiti zamisel o občinskih kulturnih centrih lr> se dogovoriti o deležih različnih kulturnih dejavnosti, ki naj bodo dostopne vsakemu našemu človeku. Razumljiva omejenost materialnih virov za kulturo nas zavezuje k razumnemu in preudarnemu gospodarjenju, to pa pomeni, da moramo iskati tudi možnosti za

organizacijsko, tehnično in poslovno sodelovanje med različnim i kulturnim i dejavnostmi, ne samo med gledališči samimi temveč tudi med gledališčem, filmom in televizijo. Ob dolžnem spoštovanju vsakega od omenjenih medijev moramo iskati tudi možnosti za njihovo medsebojno prepletanje, vsklajene odnose na skupnih tehničnih, kadrovskih in finančnih osnovah. S Cankarjevim domom v Ljubljani smo pridobili ugleden in pomemben gledališki prostor, ki bo omogočal uresničevanje posebnih in tudi po obsegu velikih gledaliških zamisli, združeval bo ustvarjalce iz različnih gledaliških hiš, združeval in kombiniral bo različne izrazne medije, omogočal pa bo tudi seznanjanje z nam doslej manj znanimi in manj dostopnim i kulturami drugih narodov. Z združenimi močmi je treba načrtovati, kako bo ta velika pridobitev za našo kulturo združevala vse ustvarjalne moči, širokemu sloju uporabnikov omogočala novo kvaliteto kulturnega življenja tudi v najbolj oddaljenih krajih naše republike. Prepričan sem, da so ob takšni priložnosti, kot je današnja, potrebne svečane besede in besede zahvale vsem tistim , ki so s svojim sodelovanjem v osemnajstih letih Borštnikovem u srečanju ustvarili sloves, ki ga uživa, prav tako pa sem tudi prepričan, da nas čas, v katerem živimo, zavezuje k treznemu razmišljanju o vseh razsežnostih našega življenja. Možnosti nadaljnjega kulturnega razvoja ni mogoče odvojiti od možnosti ali nemožnosti celotne družbe. Vprašanja o tem, koliko kulturnih dejavnosti potrebujemo v prihodnje in kakšna naj bo naša kultura, da bo spodbujala razvoj celovitega, svobodnega človeka, so vprašanja, ki enako zadevajo vsakogar izmed nas. Vsem udeležencem letošnjega Borštnikovega srečanja, gledališkim delavcem in gledalcem želim, da bi še dolgo in zvesto sodelovali, kajti v takšnem sodelovanju nastajajo žlahtne vsebine našega življenja. Vladim ir Kavčič


Ig nacij B orštn ik Vodilna osebnost gledališkega rodu, ki je prevedla požrtvovalne amaterske igralce na Slovenskem v poklicno dejavnost, jfe Ignacij Borštnik. Igralec in režiser, dramski avtor in gledališki vzgojitelj takšna bi bila njegova leksikalna oznaka. Borštnik je prvič nastopil še v ljubljanski čitalnici, se nato učil igre na Dunaju pri Rudolfu Tyroltu, vodil predstave Dramatičnega društva na čitalniškem odru in v novem deželnem gledališču v Ljubljani, se odselil leta 1894 v Zagreb, se vračal od časa do časa v Ljubljano na gostovanja v vodilnih vlogah in tudi zaključil življenjsko pot na odru ljubljanske Drame. Ob svojem prvem angažmaju v Ljubljani je strokovno izobrazil ves tisti igralski zbor, ki je prešel v novo deželno gledališče, pripravil je tudi otvoritveno predstavo, za katero je dramaturško predelal Jurčičevo Veroniko Deseniško. Ta čas se je skušal mimo igralske in režiserske dejavnosti uveljaviti tudi kot dramatik: 14 bila je repertoarna nuja, skrb za izvirno slovensko igro, ki naj bi privabila v gledališče takrat še maloštevilno občinstvo iz mesta in okolice. Čeprav po značaju samotarski in v družbi redkobeseden, se je v zadnjem letu svojega življenja živo zanimal za vzgojo igralskega naraščaja, saj je prvi med slovenskimi gledališkim i umetniki izdelal tak učni načrt za triletno igralsko šolo na ljubljanskem konservatoriju, da temu dokumentu ne velja pripisovati samo zgodovinski pomen, pač pa tudi znatno pobudo za poznejšo organizacijo gledališkega šolstva na Slovenskem.

Težišče Borštnikove stvarilnosti velja vsekakor iskati v igralskem opusu: Spored Borštnikovega igralskega dela je nenavadno obsežen, saj zajema okrog tristo karakternih vlog iz vseh zvrsti dramske književnosti. V prvi ljubljanski dobi je povečal Borštnik malone nedeljeno pozornost slikovitim značajem iz romantične drame iz tako imenovane ljudske igre. Vendar je že takrat uveljavljal svojo težnjo po moderni dramatiki in je tudi prvi med Slovenci uprizoril Ibsena z vodilno vlogo Holmerja v Nori. V zagrebškem gledališču je veljal Borštnik za realističnega antipoda romantičnega Fijana. Tu je poglobil svojo samoniklo in pogosto tudi svojevoljno oblikovanje problematičnih značajev v klasični drami in dosegel ponekod pravi hipnotični učinek pri gledalcih. Hkrati se je znova loteval vodilnih vlog v naturalistični drami, ki jih je oblikoval v zgoščeni kompoziciji, z nenavadno individualizirano ritm ično natanko pretehtano dikcijo in z zadržano, malodane demonsko energijo. Ti moderni avtorji - Hauptmann, Sudermann, Strindberg, Schonherr - tvorijo jedro njegovega zrelega igralskega opusa, ki doživlja svoj višek v značaju iz slovenske dramatike - Kantor v Cankarjevem Kralju na Betajnovi - stvaritev, ki jo je Borštnik obnovil še štirinajst let po krstni predstavi v svoji zadnji ljubljanski sezoni.


nikovo pismo iz I. 1909 vodstvu ljubljanskega išča “ Kot igralec patosa tudi v izražanju največjega afekta ni Poznal,« tako ga opisuje Adolf Robida. »Ostal je vedno miren, a neteatralen. Stavke je govoril hitro, s sijajno dihalno tehniko. Rad je zamahnil s trpko, odsekano gesto in napravil par korakov z upognjenimi koleni. Glasu je znal dati v treh neposredno sledečih si stavkih trojen docela različen zvok. Bil je m ojster v varčevanju 2 zunanjimi sredstvi in v poglabljanju značaja.« Ta artistična ekonomija, ki je bila Borštniku prirojena in privzgojena hkrati, je ustvarila tisti zagonetni učinek v avditoriju, ki so ga mnogi sodobniki opisovali kot hipnotičnega: »Njegova igra, na videz tako neznatna in brezpomembna, se je razrasla šele potem, ko je bilo predstave konec,« tako opisuje ta učinek C iril Debevec. "Prišla je za človekom in ga tresla kot močno vino. Borštnik vas tudi doma ni spustil iz prijema. V celotnem njegovem umetniškem bistvu je bilo nekaj silovito samotnega, grenkega in pretresljivega.« Debevčeva analiza Borštnikovega igralstva prehaja povsem pravilno na historični pomen te osebnosti: "Celotno delo našega gledališča bi zavzelo bistveno drugačne oblike, če bi se tedanjim voditeljem Dramatičnega društva posrečilo Borštnika o b d rža ti... Borštnik je bil v izražanju to, kar je nazivala tedanja svetovna strokovna kritika .naturalist1, kar je pomenilo umetniško zgoščeno in prečiščeno življenjsko resničnost, pristnost in naravnost. To je bil za tisto dobo velikanski prevrat, če pomislimo, da se je dotlej vladajoči meiningovski uprizoritveni stil v votlem zvenenju in brezpomembnem napihnjenem gibanju proti koncu stoletja popolnoma izmaličil in spačil. Če bi ostal Borštnik pri nas, bi tudi naše tedaj na žalost Popolnoma napačno pojmovanje naturalističnega izraza dobilo bistveno drugačno, in sicer pravilno podlogo, obliko in interpretacijo.«

^ /{ f

ttrjo-/on

praArti

rt /r

KoAft/S', jc u rv ^ f

Cr

4* m r

/n o J / a h i Ir t nJ ,

'

/ / A

WUK/, *0*04

/

n</ J. - jf - r /P P tre y *

, w

{H A 1/te -*rf vU

,'ld + n u b ^ '/T tf& r* -/ftP A C H firra c frJ ,' j zjtd n A

jJm.u

rv tfa

^

sn(*tr r» nirta Sen+bLj40+jr

/Htut Jftfrn /r jtfld/Pr'ob bnJf<r~/rn

-/d* cU /fcrtr fCl/UHtr /to b ' /fte Atom*"

V f b ' i f / a i t *•" / h * ( 4^ J C / \ i i t t M P t n * f 0*1

/{e u m ry o m i1/ 40 0 /+ n /tt r e s h 4 * ^ 0 tu n

e*tuyc.

J^iKturtrrr, ffU

6t

/r

*404*0 lOHftr- ffj jivtiute^ tiX o M c jJ c . j f t 'i h 'tir

t fa / 1 /0

n r c j/tr /V

fa */*

ve++r 4r

' j tfHwodrnjrpA u*

no

Hf v t

nm e/Li

jA m u ffn . Ja ti U a ifo -

Bilip Kalan 'V

/U o 4 j n»'lA',n t/a /> iw c 6 ' / ' 4 A v /t n f a l/ t \i f


G le d a liš č e je tu d i d a n e s ena izm e d n a jp o m e m b n e jš ih n aro d n ih , d ru ž b e n ih in ku ltu rn ih u stan ov Nobena umetnost ni tako neposredno povezana z ljudstvom, narodom in družbo, kakor je gledališka umetnost, ki je scenska ustvarjalna sinteza dramatike in predvsem igralske umetnosti. Zato pa je gledališče tudi z vsem svojim bitjem in nebitjem, zaradi svoje časovne povezanosti in časovne neposrednosti, pred družbo in ljudstvom najbolj odgovorno med vsemi umetnostmi, ker tako rekoč sproti manifestira svojo umetnost, svojo idejo pa tudi umetniško etičnost neposredno pred občinstvom , to se pravi pred živimi ljudmi, pred ljudstvom in človekom. Zato si mora tudi sproti izpraševati vest, ali svojo človeško, narodno in družbeno dolžnost izpolnjuje v svoji umetnosti v tisti najvišji meri, kakor so jo razumeli vsi največji teoretiki in estetiki, dramatiki in gledališčniki od filozofa in esteta Aristotela skozi Shakespearovega »Hamleta«, tja do revolucionarnega dramaturga in dramatika ter velikega gledališkega reformatorja in revolucionarja 6 Berta Brechta. So resnice, ki so večne in ki se prebijajo skozi vse teme in vsa nasprotja celih stoletij. Med take neizpodbitne in večno tudi v naš nemirni in tudi etiko in humanizem razkrajujoči čas atomske bombe sodijo in veljajo še zmeraj besede, ki jih je zapisal po Shakespearovem Hamletu kot geslo svoji najbridkejši in vsem vest izprašujoči narodni tragediji »Hlapci« klasik moderne slovenske literature Ivan Cankar in ki se glase: »Namen umetnikov je bil od nekdaj, je, ter ostane, da naturi takorekoč ogledalo drži: kaže čednosti nje prave črte, sramoti nje pravo obličje, stoletju in telesu časa odtis njegove prave podobe.« Ni mogoče zanikati, da ne vpliva naš čas s svojim supertehnicizm om tudi na gledališče, kakor vpliva na človekov psihološki in etični profil v tolikšni meri, da gre ponekod že za dehum anizacijo človeka in človeštva, saj ga omamlja v površnost in plitvost in zapeljuje z vsem tem marsikdaj in marsikje tudi gledališče v sfere cenene špektakularnosti, absurdizma in tudi nehumanega nihilizma, kar je včasih daleč od prave gledališke umetnosti, ki mora prodirati in segati v najsubtilnejše globine svojega

občinstva, ga prevzemati in pretresati s svojo umetnostjo, ki je predvsem umetniška sinteza dramatikovega dela in igralske ustvarjalnosti. Igralec je tisti, ki neposredno pred občinstvom u s t v a r j a . Zato je v tem razrvanem in v marsičem tudi v umetnosti razvrednotenem času potrebno, da si vsak gledališčnik, t h kateremu spada dramatik prav tako kakor igralec in režiser z vsemi svojimi sodelavci sproti izprašuje svojo j umetniško in človeško vest, kako izpolnjuje poslanstvo j svoje umetnosti in kako posvečuje s svojo stvariteljsko ! silo gledališki hram, ki je nekoč veljal starim Grkom toliko kot svetišče. Ne pozabljajmo, da je gledališče tudi danes ena izmed najpomembnejših narodnih, družbenih in človeških kulturnih ustanov, ki ne more in ne sme biti le hiša kakšne trenutne mode, ali cirkuške spektakularnosti, marveč mora strm eti po najvišjih in najglobljih umetniških stvaritvah, ki so hkrati umetniške in etične. To je in mora biti najvišje poslanstvo tudi vseh naših gledaliških prizadevanj, ki se jih moramo zavedati vsak hip in vedno, kajti le po tem bomo mogli izpolnjevati vse umetniške, narodne, družbene in človeške etične in humanistične dolžnosti, ki jih moramo čutiti trajno in globoko v sebi in ki nam jih nalagata čas in umetniško-človeška vest. Jugoslovanska gledališka umetnost, naj si je igralska ali režiserska, scenografska itd. ima skupaj z našo dramatiko vred že od Držičevih časov tja do Sterije Popoviča, do Nušiča, Cankarja in Krleže skupaj s stvaritvami naših velikih preteklih igralskih osebnosti tolikšno častno tradicijo, da se lahko meri s svojimi najboljšim i zastopniki z evropsko in celo svetovno gledališko umetnostjo. Ne pozabljajmo, da trenutno sicer nevidna tehtnica zgodovine tudi danes sproti tehta in nenehno pretresa vsak naš umetniški biti in nebiti, čeprav ga takoj ne pokaže, zaznamuje ga pa in nekoč bo prišla z njim na dan in takrat bomo na lastne oči videli, kaj smo bili in kaj nismo bili in kaj bi morali biti. Zgodovina je zadnji sodnik. Dr. Bratko Kreft (Poslanica dnevu jugoslovanske drame 1983)


N ag o vo r Josipa V id m a rja ob razstavi »D o bitn iki B o rš tn ik o v e g a prstana« Spoštovane tovarišice, spoštovani tovariši! S pričo vseh teh slavnostnih in idejno obsežnih govorov, ki smo jih tu slišali, je zelo težko povedati kaj novega ali kaj drugačnega, kar bi seveda želel storiti pred otvoritvijo te razstave. Posvečena je nagrajencem z Borštnikovim prstanom v teku dvanajstih let te ustanove. Dvanajst je prejemnikov tega odličja, ki bi jih lahko naštel, vendar se mi zdi, da jih vsi poznate in da so vsi tisti, ki še žive, tu med nami. Moram jih iz srca pozdraviti in jim želeti še dolgo in zdravo delovno življenje. Ker so bile velike misli o Borštnikovem srečanju tu že izrečene, bi hotel sam povedati nekaj besed o intimni plati igralstva, o tistem dogajanju, ki poteka v igralcu, ko opravlja svojo nalogo. Igralec je človek, ki mora raznim čustvom in nagonom raznih oseb sedanjega in zgodovinskega časa tako rekoč posojati samega sebe, da izrazi njihovo bit, njihova stremljenja in da pri tem povsem pozabi nase. Navedel bi vam izjave nekaterih 18 dramatikov, ki govore o tem, kako je pisatelj - dramatik pravzaprav v nekem čudnem stanju, ko ustvarja svoje drame. V takem stanju namreč, da si na primer neko figuro zamisli, od takrat naprej pa ta figura ni več odvisna od njega, temveč je pisatelj odvisen od nje. Zelo podobna je usoda igralca. Igralec si zamisli karakter svoje figure, od tedaj naprej pa ni več on gospodar te figure, temveč je figura njegov gospodar in mislim, da je ravno v tem njegova posebna igralska nadarjenost in sposobnost, da to čudovito transform acijo notranje opravlja tako prepričevalno, da svojih oseb ne predstavlja samo z govorico, ne samo s svojim obrazom, marveč s vsem svojim telesom, z vso svojo pojavnostjo. Mislim, da je to nemara najvažnejša naloga, ki jo opravlja v svojem poklicu. In samo takrat, kadar jo res opravlja tako, kadar podaja figure, ki jih predstavlja, na tak način, je resnično igralec. Samo tedaj je njegovo delo pomembno in umetniško. Rad bi se ob tej priložnosti spom nil velikega navdihovalca teh slavnostnih dni, ki nosijo njegovo ime, namreč igralca Ignacija Borštnika. Spominjam se ga v njegovi nemara najvažnejši vlogi, vsaj kolikor jih poznam, to je Cankarjev Kantor. Spominjam se ga, s kakšno

strahotno notranjo silo je vodil prvi razgovor v drami med župnikom in Kantorjem. S kakšno prepričevalnostjo se je ustavil pred župnikom, sklenil roke na hrbtu in govoril z njim, ki je pred tem kraljem izgubljal vso svojo zgovornost in vso pomembnost, saj je svoje odgovore malone jecljal. Kantor jih je z neko vzvišenostjo preslišal, če je bilo treba, ali pa je nanje odgovarjal kakor mimogrede. Središče vsega je bil Kantor, ki je nosilec neke strašne drame iz slovenskega življenja in ne samo gledališča. Kakšen pa je bil ta Kantor, ko umori Maksa, bi vam skoraj ne mogel popisati, tako je bil pretresljiv, skoraj tragičen, če hočete in vsestransko strašen. In kako je ta človek učinkoval na svojo okolico, se pravi na svojo ženo in na svoje otroke! Borštnikova stvaritev je bila resnično umetniška. Današnji slavljenci, katerim je posvečena ta razstava, so v svojem življenju mojo misel o igralstvu lahko preizkušali, in to ne samo enkrat. Vsak igralec ve, da se mu vsak večer ne posreči biti to, kar bi moral biti, da pa se mu tolikokrat in tolikokrat v življenju le zgodi, da je res tisto, kar predstavlja. Zlasti tako velikim igralcem, kakor so ti, ki so prejeli Borštnikov prstan. Mislim, da je usoda igralcev po svoje tragična. Igralec odigra svojo vlogo, kakor sem opisal (ali kako drugače), zastor pade, publika se razide in njegove stvaritve ni nikjer več, razen v srcih, v razumu in sploh v bitju njegovih gledalcev, če so to res pravi gledalci, zakaj spomin na ustvarjene odrske figure dolgo živi v vsakem od nas. Zdaj bi bilo prav, če bi spregovoril o teh dvanajstih nagrajencih z Borštnikovim prstanom. Toda tega v tem kratkem času ne morem in težko bi mi bilo koga prezreti ali kogarkoli preveč povzdigniti, kar bi se lahko zgodilo v tako improviziranem govoru. Zaradi tega se zadovoljimo z ugotovitvijo, da so vsi ti igralci dali svojo dušo gledališču in umetniškim stvaritvam, katerim so se posvetili. Če pregledamo njihovo življenje, njihovo delo, bomo lahko videli, koliko igralskih stvaritev je vsak od ' njih preživel in koliko oseb je odigral. Vzemimo prvo : nagrajenko Elviro Kraljevo. Odigrala je svojih štiristo 1 premier, predstav pa najmanj petkrat ali pa desetkrat


več. In predstavljajte si notranje napetosti, ki so bile Potrebne v tem življenju, da je igralka ali da so vsi ti nagrajeni igralci lahko opravili svojo nalogo častno in tako, kot so jo dejansko tudi res opravili. Isto število Premier ali nekoliko nižje število boste lahko našli pri Vladu Skrbinšku, pri Slavku Janu, pri Vidi Juvanovi, da o Maksu Furjanu, ki jih najbrže lahko našteje še veliko več, sploh ne govorim. Žrtve, ki so jih ti ljudje prinesli na oltar gledališča, so nepregledne. Ko pa je ali bo padel zastor Po njihovi zadnji predstavi, vseh njihovih stvaritev ni in ne bo več, razen, kakor sem prej dejal, v naših gledalskih srcih, v naši duši, v našem spominu, v našem veselju nad lepoto ustvarjanja in življenja in v naši zavezi do teatra. Zato se mi zdi, da Borštnikovo srečanje opravlja tudi s takimi razstavami, kakršna je današnja, ravno tako kakor z vsem svojim ravnanjem, s svojimi nagradami in z upodabljanjem igralskih likov v kipih, pomembno poslanstvo in z njim vzdržuje spomin na pomembne tvorce, ki so desetletja in desetletja Posvečali svoje življenje gledališču, dramski umetnosti ln s tem človeškemu duhu kot takemu. Mislim, tovarišice in tovariši, da je ta razstava ne samo umestna in koristna, temveč da je tudi izraz naše dolžnosti. Moramo gojiti spomin na te ljudi, kakor so na Primer dali Francozi izraz svojemu spominu in spoštovanju do znamenitega Talme s kipom pred Luksemburško palačo, kjer stoji ta igralec z vzdignjeno roko in kjer po zaslugi kiparja še zmeraj predstavlja t'Sto, kar je veliki igralec in umetnik bil v svojem življenju. Nagrajenci z Borštnikovim prstanom so bili ■gralci in ustvarjalci. Mislim, da je treba gojiti spomin nanje, da jih je treba spoštovati in jih zapisati v zgodovino slovenske kulture. Borštnikovo srečanje to delo opravlja na svoj način, zaradi tega je treba tej mštituciji od srca čestitati. Mislim, da smo s tem, čeprav ne za vselej, pa vsaj za trenutek počastili spomin na naše znamenite tvorce in '■zrazili svojo dobro misel na še živeče, katerim ponovno želim še veliko zdravja, delovne sposobnosti in notranjega zadoščenja.

[ 'k

'I1


B O R Š T N IK O V O SREČ A N JE 1 9 8 3

20

Težko mi je pisati o BS 83, več kot mesec dni pred pričetkom, saj smo še sredi dela in snovanj ter priprav za potrditev celotnega načrta na skupščini Borštnikovega srečanja. Na lanskem 17. BS smo imeli v Gorci pri Laporju predstavniki jugoslovanskih festivalov srečanje z analizo delovanja posameznih festivalov. Analize so bile podane v širokem družbenem in umetniškem spektru. Ocena o BS se je glasila: »BS je v 17 letih kot pregled najpomembnejših stvaritev v slovenskem in tudi v jugoslovanskem prostoru postalo ogledalo podobe naše gledališke ustvarjalnosti tako v umetniškem, organizacijskem in idejnem pogledu. BS se trudi dokazati, da umetniški festival ni samo umetniška manifestacija ampak tudi družbeno-politična. Ta celotna družbena nadstavba Borštnikovega srečanja ne zasenči umetniške naravnanosti ali jo izkorišča za svoj politični vpliv. Družbena in politična pomoč in zaslomba sta v BS prisotna v sistemskem dogovarjanju na eni strani s kulturnima skupnostma Slovenije in Maribora in na drugi strani z združenim delom. To pa je bistveno za razvoj določene kulturne dejavnosti...!« Ali bomo tudi letos potrdili to priznanje s sestanka jugoslovanskih festivalskih vodij? Bomo, v kolikor pa se bi kaj spremenilo na slabše, se ne bo po volji borštnikovcev. Nas predvsem obvezujejo ustanovni sklepi in ideje Skupnosti slovenskih dramskih gledališč pred devetnajstimi leti. Fran Žižek, prvi organizator »Tedna slovenskih dramskih gledališč”, je takrat zapisal: »Teden slovenskih dramskih gledališč bi moral postati širok okvir za obravnavanje vseh gledaliških vprašanj umetniškega, tehničnega in organizacijskega značaja. Naj bi pripomogel k razjasnitvi poslanstva slovenskega gledališča v sodobni družbi.« (Gl. list SNG Maribor, 66/17). Ansambel mariborske Drame je naslovil takrat vsem slovenskim gledališčnikom poslanico z željo po zbranosti v enotni vrsti za ohranitev in dvig slovenske gledališke kulture. »Žal so bila medtem ukinjena slovenska dramska gledališča v Kopru, Kranju in Ptuju,« poudarjajo Mariborčani in nadaljujejo, »Naša skromna želja je, da bi Teden slovenskih gledališč v Mariboru postal stalna umetniška prireditev, stalna manifestacija skupne slovenske dramske misli in hotenja«. (Gl. list SNG Maribor, 6 6 /67). Iz tega kratkega uvoda je moč razbrati, da je dramsko gledališče potrebovalo predvsem enotnost v svojih vrstah, kajti vihar brezdušne birokracije je tedaj zavel preko slovenskih gledališč in v enem zamahu odnesel kar tri gledališča. Eno od tega - v Kranju - se že leta bori za profesionalni status. Ko bo letos zopet po nekaj letih odmora zasedala na letošnjem BS Skupnost slovenskih gledališč, ne bo mogla mimo pekočih vprašanj, ki zadevajo naša gledališča

danes predvsem v finančnih vprašanjih, ki že občutno hromijo umetniško ustvarjalnost v gledališčih o enotnosti akcije v odnosu do filma in RTV, o zaposlenosti, socialnem vprašanju, skrbi za ostarele gledališke umetnike - to so vprašanja, ki jih prožnejše rešujejo druga jugoslovanska gledališča. Skratka Spregovoriti bodo morali enotno o vseh problemih, ki ta čas pritiskajo na slovenska gledališča in hromijo njihovo delo. Skupnost slovenskih dramskih gledališč bo morala s svojo dejavnostjo stopiti kot nekoč v ospredje. Ali je »Srečanje« od takrat do danes, opravičilo svoje delovanj« in kje je danes s svojimi idejami, ali obnavlja svojo kohezijsko nalogo? Kako bi moralo delati, da bi boljše, temeljitejše? V teh težkih časih, ki jih že občutimo, bi želeli čuti vzpodbudne besede od Skupnosti slovenskih gledališč. Današnji čas ni nič lažji za slovenska gledališča, kot je bil pred dvajsetimi in več leti, ko so bili slovenski gledališčniki primorani nositi črne trakove v znak solidarnosti za ukinjenimi dramskimi gledališči in brezposelnimi umetniki. Borštnikovo srečanje v letu 1983 v družbeno-politični, idejni, organizacijski, teoretični in praktični naravnanosti! Srečanje slovenskih dramskih gledališč je od tistih, zdaj že ka daljnih let, doživljalo mnoge organizacijske, družbenosamoupravne dopolnitve in se medtem preimenovalo v Borštnikovo srečanje. Danes deluje BS na samoupravni osnov s samoupravnimi organi, skupščino, izvršilnim odborom, organizacijskim oddelkom in več samostojnimi organizacijskim enotami dramsko teoretične in praktične usmeritve. Razmerja med sodelujočimi dramskimi gledališči, bodisi v tekmovalni bodisi spremljevalni skupini in delo usklajevateljev so utemeljena v samoupravnih listinah BS. V izbiri n. p. usklajevateljskega tekmovalnega repertoarja sodelujejo tako samoupravni in vodstveni organi gledališč in usklajevatelj programa. Prav s tem samoupravnim načinom izbira repertoarja najboljših predstav posameznih gledališč smo se izognili nevšečnostim, ki jih imajo nekateri drugi festivali, ki prisegajo na »nezmotljivost« in »absolutno svobodo in nedotakljivost« samo enega tako imenovanega selektorja. Seveda nimajo samoupravni organi BS (niti posamezni njihovi člani!) nobene pravice posegati v kompetence usklajevateljev i strokovne žirije. Izbira članov strokovne žirije je prepuščena vodstvom republiških strokovnih organov, (Društvu dramskih umetnikov Slovenije, Slavističnemu društvu Slovenije, Društvu likovnih upodabljevalcev Slovenije, Društvu slovenskil teatrologov in kritikov Slovenije, Društvu pisateljev Slovenije). Skupnost slovenskih dramskih gledališč je usmerila že


seje Izvršilnega odbora Borštnikovega srečanja 83 lovor in smernice


22

takratni »Teden slovenskih dramskih gledališč« v osrednjo slovensko dramsko manifestacijo, zato smo dolžni program in organizacijo BS kreirati v korist razvoju celotnega slovenskega dramskega gledališča. Izvršilni odbor BS potrjuje s svojim sestavom enakovredno sodelovanje izvajalcev iz vrst gledaliških ljudi (delegatov) in uporabnikov iz TOZD (6 delegatov) - TVT Boris Kidrič, MTT, Konstruktor, Gradis, TAM in pokrovitelj BS 83 - Emona Kmetijski kombinat Ruj. Tem se pridružujejo še 3 delegati iz ustanov, ki razširjajo volumen sestava IO BS na Univerzo, ZKOS in zdravstvo. Skupščina BS pa je razširjena z delegati iz slovenskih dramskih gledališč, kulturnih skupnosti Slovenije in Maribora, RTV Ljubljana in Radio Maribor s predstavniki družbeno-političnih organizacij Maribora, predstavniki JLA in nepogrešljivega združenega dela. Podpisnikov sporazuma BS je sedaj osemnajst. Število je na žalost upadlo. Iz razvoja večletnega dogovarjanja kaže praksa, da se vodstva TOZD izogibajo podpisov sporazuma trajnejše veljave, predvsem zaradi procesa ob podpisu sporazuma o BS. Nekaj seveda zaradi pomanjkanja denarja z izgovorom »Saj že dovolj odvajamo za kulturo«, nekateri pa sploh ne odgovarjajo več na naše glasove in prošnje, drugi pa so nam že tako minimalno vsoto brez pogovora o sklenjenem sporazumu zmanjšali. Tako še vedno, kljub izredni skrbi obeh Kulturnih skupnosti - republiške in mariborske - ostajamo pri prošnjah za pomoč kot pred leti. Do dogovora med obema kulturnima skupnostima, da bi finansirali »republiški« del umetniškega programa v odnosu 50/50 še ni prišlo. Pa trenutek, torej mesec dni pred pričetkom pogovori tečejo v optimistični smeri. Torej ostajamo optimisti. Moramo se vzpodbujati vsaj z mislijo na boljše čase. Ob tem pa kritično na »republiški ravni« spregovoriti o pravični razdelitvi finančnih sredstev. Predsedstvo slovenske vlade je ob enem od zadnjih zasedanjih jasno spregovorilo o kulturi in seveda tudi o vprašanju kje, komu in zakaj vlagati v kulturne manifestacije. Dobro smo prebrali sklepe in v tej smeri bomo nadaljevali diskusije o nadaljnji pozitivni usodi Borštnikovega srečanja, upoštevajoč sedanji gospodarski položaj in stabilizacijske ukrepe. Borštnikovo srečanje se v samoupravno in idejno razvejanost in v organizacijski strukturi zavija trdno oprto na združeno delo in prav zato Borštnikovo srečanje doslej ni doživljalo občutnejše konfliktne organizacijske, umetniške ali idejne krize. Borštnikovo srečanje ostaja tudi za naprej osrednja slovenska umetniška dramska prireditev. Toda Borštnikovo srečanje ni samo to! S svojo organizacijsko specifično obliko je tudi

družbenopolitična ustanova, ki je zrasla v jedru našega samoupravnega socializma, prav zato je po tej strani tudi politična manifestacija. Tako želimo, da nas tretirajo v republiki tisti, ki imajo pravico deliti denar po ključu vloženega dela in naporov in uspehov v razvoj slovenske gledališke kulture. Ob tej priliki ne morem mimo lanskega vzpodbudnega slavnostnega govornika Andreja Marinca, predsednika slovenske Zveze komunistov, ki je v imenu naše vodilne organizacije dialektično analiziral naše delo in med drugim dejal: I »Borštnikovo srečanje je ,živa' vseljudska organizacija z izredno odmevnostjo, ki črpa svojo izredno življenjsko moč iz nenehnega stika z vedno novimi ljubitelji kulture in gledališke I ustvarjalnosti. Občudujemo lahko njegove izvirne metode in vsebino, za katere obstoji interes med delovnimi ljudmi in zato se lahko vedno zagotovijo tudi materialna sredstva. Za njih, ki ga snujejo in omogočajo pa je Borštnikovo srečanje tudi veliko osebno doživetje in hkrati potrdilo samoupravne alternative v razvoju kulture in opredeljevanju njenega mesta in vloge v združenem delu, oziroma v naši socialistični samoupravni skupnosti.« (Andrej Marinc v govoru na 17. BS 82. Kaj bi pomenilo občutno nekontrolirano zmanjševanje širšega programa Borštnikovega srečanja? Pomenilo bi zmanjšati umetniške programe zunaj oficialne hiše na vasi, v manjših dvoranah, šolah, garažah, proizvodnih dvoranah, menzah, kmečkih zaselkih, v domovih za ostarele, v vrtcih, opustiti bi morali povezavo z JLA, s karavlami, vojašnicami itd. Tega ne bomo storili! Za svoje pravice strogo upoštevajoč smernice stabilizacije se bomo še naprej zavzemali. Še naprej moralno gojiti poleg tekmovalnega dela ob kvaliteti našega slovenskega dramskega gledališča, tudi vzgojno-moralno, in estetsko naravnanost, ki se sicer ne obrestuje denarno, se pa za dolgo razdobje v etičnem pogledu v odnosu na občinstvo, tako raznolikega volumna, ki ga obsega delovanje Borštnikovega srečanja. Ko je Sergej Kraigher doživljal delček vzdušja poslanstva Borštnikovega srečanja med kmeti in mladino leta 1977 v Gorci p. Laporju je dojel naše kulturno zavzemanje in ga opredelil z besedami: »Nadaljujte s tem delom, širite nenehno gledališko kulturo zunaj vašega mesta in vaše gledališke hiše. Tako ne boste prišli nikdar v krizo, vedno se vam bodo organizacijska obzorja odpirala. V našem kmetu, ki je bil najzvestejši zaveznik med narodnoosvobodilnim bojem, pa boste tudi danes našli svoje prijatelje in zveste p o s lu š a lc e ... (Sergej Kraigher v Gorci p. Laporju 1977.)


Skl.

, ostie Borštrffkovega srečanja na otvoritveni Skupščini cjanjan Brecelj, Ančka Kuhar, Vlado Simčič, Vladimir krbinšek, Janez Jerman, Ančka Levar, Filip Kumbatovič, Josip 'dmar, Andrej Marinc, Maks Furjan...)


Živimo v stabilizacijskem času in vključili smo se v ta prizadevanja z vsem srcem, vendar z brezglavim zmanjševanjem in idejnim oženjem programa Borštnikovega srečanja, bi naši kulturi in narodu več škodovali kot koristili. Kajti finančni primanjkljaj pri letošnjem BS je ta trenutek minimalen, gre v celi zadevi predvsem za socialistična samoupravna pravična načela v razdelitvi sredstev po vloženem delu, kot sem že omenil. Mi bomo ob starih iskali nove somišljenike in gledalce, šli bomo v nove dvorane in javne prostore, obiskovali bomo še naprej proizvodne delavce in kmete, univerzitetno in kmečko mladino, ostarele občane in pripadnike JLA. Vključili bomo tudi letos v program marksistično misel ob razčlembi amaterskega dramskega delovanja na slovenskem; tekle bodo besede odrski slovenščini; zasedali bodo dramski umetniki v okviru svojega društva in vodstva gledališč s svojo Skupnostjo; vključili bomo različne razstave, velike in male dramske predstave v vseh mogočih okoljih in prostorih, bodo še naprej temeljna osnova Borštnikovega srečanja; pogovarjali se bomo z gosti iz drugih republik in iz zamejstva. Imeli bomo v gosteh nekatere slovenske dramatike različnih umetnostnih in idejnih naravnanosti tako Bora, Mraka, Šeliga, Jančarja in Partljiča, ki bodo s svojimi sogovorniki spregovorili o ustvarjalnih tesnobah in krizah ter o prihodnosti slovenske dramatike. Malo Borštnikovo srečanje želi za letos, zavedajoč se pomena kulturnih programov v obrobnih krajih, več programa kot lani. Glavna prireditev bo v Črešnjevcu, prireditve pa bodo v dravinjski dolini, na Pohorju, Poljčanah in Slovenski Bistrici. Delovni kolektiv letošnjega pokrovitelja želi od Borštnikovega srečanja, da bi oživili kulturni utrip v bližnji in daljni okolici Ruja, torej v Slovenskih goricah. Tu bo glavna prireditev v Juršincih, kjer med drugim pripravljamo umetniški program v rojstni hiši književnika in slavista Kidričevega nagrajenca Antona Slodnjaka. Z radiom iz Ljubljane smo se dogovorili za nadaljevanje programa. Dogovarjamo se tudi s TV za slični program v okviru Borštnikovega srečanja. Skratka z raznoterimi mediji in pristopi želimo predstaviti slovenskega dramskega igralca raznolikemu občinstvu. Sprašujemo se, ali bo Radio z neumornim A. Janom ponovil lanski uspeh 30 predvajanih radijskih iger, ki jih je obiskalo 4200 otrok, ali bodo Bistričani presegali lanski obširni načrt, lani je bilo kar 35 prireditev in 7800 obiskovalcev. Za »hišni« del prireditev že vemo, da jih ne bomo imeli 122 kakor lani, in najbrž tudi ne bomo dosegli že kar magične številke obiskovalcev 37.210 v pičlih desetih dneh, kajti tako kot morajo usklajevalci pretehtati umetniško kvaliteto, mora

organizacijski oddelek še kako preudariti vsako najmanjše gostovanje po finančni strani. Borštnikovo srečanje se je tudi letos vsebinsko vključilo v občeslovensko in jugoslovansko dramsko kulturo, za kar sta letos poskrbela glavni usklajevalec prof. dr. Dimitrij Rupel in dramaturg Tone Partljič s spremljevalnim programom. Sicer pa! Naš maloštevilni delovni štab dela, snuje, priporoča, razpravlja in »popravlja« posamezne »proračune« za gostovanja v stilu stabilizacije. Borštnikovo srečanje moramo spraviti v okvir finančnega načrta, odobrenega od družbenopolitičnih forumov in kulturne skupnosti Maribor, ki smo ga pripravili že v mesecu novembru 1982. Nam je težko iskati »rezerve«, saj nimamo nastavljene birokracije. Tu so člani SNG, teatrski strokovnjaki, poznavalci slovenskih in jugoslovanskih gledaliških razmer - Olga Jančar, Tone Partljič, Srečko Lebarič, Darko Štandekar, so sodelavci s Francijem Rajhom, Faniko Ježovnik, Branko Niki ter vrsto drugih delavcev iz Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru. Zato moramo dati za zgled sožitje organizma Slovenskega narodnega gledališča z Borštnikovim srečanjem. Ob zglednem sodelovanju in dogovarjanju z vodstvom SNG se zmanjšujejo finančni stroški Borštnikovega srečanja, saj • sodeluje v času največje organizacijske intenzitete več kot 60 članov SNG, delavcev, administracije, propagande in članov kolegija Slovenskega narodnega gledališča. V zadnjih letih, vključno letošnje leto je Borštnikovo srečanje prejelo več visokih družbenih priznanj, tako eno najvišjih mesta Maribora - listino občine M aribor - srebrno plaketo Jugoslovanske ljudske arm ade in letos ob slovenskem prazniku vstaje - Plaketo vstaje slovenskega naroda Slovenije. Vsa priznanja smo dobili za široko organizacijsko, umetniško in idejno razvejanost Borštnikovega srečanja za gojitev naprednih in revolucionarnih tokov iz zgodovine slovenskega dramskega gledališča, za sejanje semena kulture zunaj oficialne gledališke hiše, torej za raznolikost našega programa ter za oživljanje tradicij kulturnegž delovanja iz narodnoosvobodilnega časa. Ponosni smo! Zavedamo pa se, da nas ta odličja zavezujejo, da ostanemo trdno na začrtani poti. Smo optimisti, kot smo bili doslej, za nami stoji združeno delo in naše zvesto raznotero občinstvo. Naloge letošnjega 18. BS 83 so ogromne; ali se bomo ustrašili časa, ki bo bolj kritičen do naših snovanj? Vrnimo se k izročilu Borštnikovih srečanj z dobro voljo, veseljem in ljubeznijo do slovenskega gledališča, dajmo prav Andreju Inkretu, ki je navdušen nad razvojem Borštnikovega srečanja že pred leti dejal: »Borštnikovo srečanje - to seveda ni le tistih devetero predstav, koliko je


naših odrov (skupaj s šolo igralske spretnosti) prispeva enakopravno v tako imenovani tekmovalni spored z molčečo a" (še raje) glasno željo do Borštnikovih nagrad. To so tudi s*evilni otvoritveni govori in zaključne besede poslanice in razglasi, odkrivanje spomenikov, odpiranje in zapiranje razstav, simpoziji v vseh pomenih te besede (popivanje z duhovitimi razgovori, strokovni in politični sestanki, Posveti...), občinski zbori in drugi sestanki, oficialna kosila, Vsakršno navdušenje in razignacije, patos. So brezštevilne sPremljevalne prireditve na komedijantski način tudi v izvirnem Pomenu te besede: monodrame in igre z dvema ali več 9|amači, postavljene na vsa mogoča in nemogoča Pogorišča, veseli večeri in kabareti, recitacije in deklamacije, *,ngi in pridige in sploh vsakršen igralski cirkus. Je to samo neprestano zanešeno dogajanje kot že rečeno v neprištevnem transu.« (Andrej Inkret, Delo 3. 11. 79.) Hvala za te besede Andrej! "j"°da katera stabilizacija nam lahko vzame veselje do oružabnosti, cirkusa, rezignacije, navdušenja, veselja patosa £ transa?! rav ob letošnjem 18. BS želimo predvsem stiske rok v Prijateljskem in tovariškem sožitju vseh slovenskih . “ trških ljudi in njih občudovalcev, saj družabnosti, 'n toplih prijateljskih besed v našem prenapetem Potrošniškem hladnem svetu kako še primanjkuje.

nčakujemo dramske umetnike in goste iz drugih zamejstva in Slovenije, naše zaslužne P°rštnikovce - nositelje Borštnikovega prstana - z vsem spoštovanjem in hamletovskimi zahtevami: “Ali hočete poskrbeti, da bodo igravci dobro nastanjeni? Razum ete, glejte, da bodo z njimi dobro ravnali, zakaj oni so zrcalo in skrajšana kronika dobe: °lje za vas, ako dobite po smrti slab nagrobnik, ko aa ste pri njih na slabem glasu, doklej živite. Ravnajte 2 niimi po svoji časti in veljavi.« re P ublik,

svidenje na 18. BS 83.

Branko Gombač

,2vršnem u o d b o ru B o rš tn ik o v e g a S|,ečan ja M a rib o r! ^ najstega januarja t.l. ste me pismeno povabili, naj postanem “usklajevatelj« 18. Borštnikovega srečanja, na kar sem Vam • Januarja sporočil, da to funkcjo sprejemam pod pogojem, se izločim pri odločanju o tekmovalnem prispevku PDG 0va Gorica, pač glede na to, da je to gledališče uspešno

predstavilo moje delo Pošljite za naslovnikom v obdobju, iz katerega se izbirajo predstave za BS. Zapisal sem, da »predlagam, da tekmovalno predstavo za BS to gledališče izbere samo oziroma da to stori njegovo umetniško vodstvo ali samoupravno telo; o Novi Gorici ne bom odločal jaz!« Dvajsetega februarja ste mi sporočili (podpisan Branko Gombač): »Želje, izražene v vašem cenjenem pismu bomo izvršili.« Torej so mi za »usklajevanje« preostale predstave naslednjih gledališč: SSG Trst, Drama SNG Maribor, AGRFT Ljubljana, Drama SNG Ljubljana, Slovensko mladinsko gledališče, Mestno gledališče ljubljansko, Slovensko ljudsko gledališče Celje in Gledališče GLEJ Ljubljana. Iz lastne pobude je dve svoji predstavi »prijavilo« Prešernovo gledališče iz Kranja. Po tehtnem premisleku sem se odločil IO BS predlagati naslednje predstave omenjenih gledališč: 1. SSG Trst: Mutasti bratje. Avtor Matjaž Kmecl, režiser Jože Babič, datum premiere 10. 12. 1982. 2. Drama SNG Maribor: Predstava Ham leta v Spodnjem Grabonošu. Avtor Ivo Brešan, režiser Želimir Mesarič, datum premiere 6. 10. 1982. 3. Drama SNG Ljubljana: Kabala svjatoš (MoPer) M oliere Zarota svetohlincev. Avtor Mihail Bulgakov, režiser Zvone Šedlbauer, datum premiere 9. 6. 1983. 4. SMG: Ujetniki svobode. Avtor Emil Filipčič, režiser Janez Pipan, datum premiere 22. 9. 1982. 5. Mestno gledališče Ljubljana: Antigona. Avtor Dominik Smole, režiser Franci Križaj, datum premiere 18. 1. 1983. 6. SLG Celje: Amadeus. Avtor Peter Shaffer, režiser Dušan Mlakar, datum premiere 24. 9. 1982. 7. Gledališče GLEJ: Rožnati trikotnik. Avtor Martin Sherman, režiser Vinko Moderndorfer, datum premiere 15. 6. 1983. 8. Prešernovo gledališče Kranj: Avdienca, Vernissage (O tvoritev). Avtor Vaclav Havel, režiser France Jamnik, premiera v sezoni 1982/83. IO BS prosim, da dodatno upošteva samostojni predlog PDG Nova Gorica (9. predstava), medtem ko moram glede AGRFT sporočiti naslednje: 10. predstava naj bi predstavila najbolj kvaliteten dosežek Akademije, vendar do premiere drugoprijavljene predstave (Potohodec, avtor Dane Zajc, režija Franci Cegnar) do tega trenutka še ni prišlo, ampak jo je mogoče pričakovati v naslednjih nekaj dneh. Predlagam, da akademijsko predstavo izberemo po premieri Potohodca, to pa bi moralo biti najkasneje do konca t.m. Opozarjam, da gre pri tej predstavi za premierni oziroma nov projekt, ki utegne omenjeno delo predstaviti v povsem novi luči. dr. Dimitrij Rupel


DRAMA SNG MARIBOR Ivo Brešan

P re d stava H a m le ta v S p o d n je m G rab o n o šu Prevedel in priredil - Tone Partljič S h a k e s p e a ro v H a m le t v B rešanovi V slovenskogoriško narečje prestavil - Bernard Rajh d ram i Režiser - Zelim ir Mesarič Kostum ografka - Vlasta Hegedušič___________________ »Že večkrat mi je bilo postavljeno vprašanje, če so moji Pevski in glasbeni vodja - Maks Feguš________________ dramski teksti (tu je mišljena v prvi vrsti »Predstava Ham leta...1 Dramaturg - Tone Partljič____________________________ politično angažirani in v kateri smeri. Vedno sem kategorično Koreograf - Iko Otrin________________________________ vztrajal pri tem, da pri meni ne gre niti za propagando niti za kritiko katerekoli trenutno aktualne politične intencije, ker pri Nepozabna predstava Hamleta v vasi Spodnji Grabonoš, meni politika ni stališče ali zorni kot gledanja na stvari, pač pa občina Blatnik v organizaciji krajevnega aktiva samo okvir, v katerega je postavljena druga, univerzalna problematika. »Predstava Hamleta... npr. govori o nečem, kar O svobodilne fronte, km etijske zadruge in krajevnega je vedno prisotno in celo karakteristično za vsako našo družbo aktiva Partije ob požrtvovalnem delu in nesebičnem in njen čas: na eni strani o lopovščinah in primitivizmu, prizadevanju naslednjih tovarišev in tovarišic:__________

izkoriščanju oblasti v osebne namene i. p., a na drugi strani o človeškem idealizmu, pravici in poštenosti, kar vse ostaja po domače Bukve, upravnika zadruge in sekretarja tragično nemočno v boju zoper negativne sile, torej prav o tem, krajevnega aktiva Partije, v vlogi kralja Klavdija_________ o čemer navsezadnje govori tudi Shakespearov Hamlet. Samo jaz sem kot pisec tega našega časa in okolja postavil to Franca Purgaja - Iva Leskovca, problematiko v okvir, ki mi je najbližji, v naše sedanje življenje, po domače Purge, predsednika krajevnega aktiva OF, s tem pa tudi v določen političen kontekst, ker je življenje, če _ to hočemo ali ne, politično. To je prav gotovo v svojem času 26 v vlogi Polonija naredil tudi Shakespeare, vendar nas danes politični kontekst Anike - Minu Kjudjer, njegove hčerke v vlogi Ofelije________________________ njegovih dram več ne zanima, zato v njih iščemo le tisto univerzalno, ki sega tudi v naš čas. To, da je napr. pri meni Mačaka - Rada Pavalca, Bukara funkcionar, ne izhaja iz tega, ker jaz tako vidim naše predsednika upravnega odbora zadruge v vlogi Laerta funkcionarje, temveč preprosto iz tega, ker nosilec dramaturške funkcije, ki je enak Shakespearovemu Klavdiju, v našem času Južeka Skoka - Petra Ternovška, ne more biti niti kralj niti vojskovodja.« Tako pravi avtor Ivo vaškega fanta, v vlogi kraljeviča Hamleta Brešan v svojem spisu Sem angažiran. Marije Miš - Milene Muhič, Da je šibeniški profesor Brešan izbral za poimenovanje in po domače Mamike, vaške gostilničarke, v vlogi kraljice razkrinkavanje razmer v zakotni vasi Mrduši Doljni - Spodnjem G ertrude _____ _________________ Grabonošu v prvih letih po vojni prav Shakespearovega Hamleta je po svoje posebno priznanje drami, dramatiki, Andreja Škufce - Marjana Bačka, vaškega učitelja kot režiserja predstave_______________ literaturi... Ne, tu res ne gre za poceni aktualne asociacije (»Nekaj je gnilega v deželi Danski...«), ampak za poimenovanje Šiimena - Janeza Klasinca, stvari s pravim imenom. Če je Bukovec v igri Klavdij, tedaj je komentatorja in »tolmača« predstave in jasno, da bi bil ta človek sposoben ubiti tudi brata za oblast ostalih kmetov in km etic iz Spodnjega G rabonoša v vasi in zadrugi... In res spravi v zapor Skoka, ki se potem o b e si... Nemočni in od Bukovca odvisni Purgaj je res lahko Zvonka Funde, Janka Haberla, Romana Lavrača, samo Polonij v Shakespearovi igri. Podobno je z Južekom Jožeta Zupana, Anice Sivec, Ane Veble, Sonje Blaž, Hamletom, ki ne more dokazati krivde... Majde Herman, Brede Pugelj, Nataše Sirk, Irene M ihelič Da bi postavil stvari na svoje mesto, da bi jim dal pravo ime, in harmonikaša Rajmonda Rotera da bi jih osvetlil, je Brešan postavil pred naše kmečke ljudi Vodja predstave - Franci Rajh________________________ neuresničljivo nalogo: uprizoriti Hamleta. Visoka literarna vrednota je postala katalizator, ob katerem pokažejo ljudje in Sepetalka - Alenka Cilenšek dogodki svoje pravo o b ličje ... Ni čudno, da se zdi prizor, ko

Tirze Bukovca - Volodje Peera,


^pitelj najde na tleh zadružnega doma pohojen in umazan izvod ^arnleta, naravnost simboličen. Tudi naši »igralci« ravnajo z Urnetnino tako, da jo umažejo in pohodijo... Toda s tem so • Urr>azane in pohojene velike vrednote, v imenu katerify^fcila '^vojevana revolucija, pohojena etika in m orala... In če™ avtor ali ne, moramo reči, da je njegova drama humanistično ^ ngažirano dejanje, ki vzbuja revolt in nas sili k soočenju s farnimi seboj... ’ T. Partljič


SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE CELJE Peter Schaffer

Amadeus o

Prevajalec - Branko Gradišnik Režiser - Dušan Mlakar Dramaturg - Goran Schm idt Scenografka - Meta Hočevar Kostumografka - Alenka Bartl Lektorica - Nada Sumi Glasbeni oprem ljevalec - llija Surev

Individualno - politično - božansko

Pri vsem spoštovanju avtonomije posameznega dramskega besedila se pred ustvarjalce vsake posamezne uprizoritve tega besedila vendarle postavi vprašanje specifičnega »branja«. V času, ko pri nas zaletava nespamet politikov in hkrati navideznih obiskovalcev gledališča ali iz strahu pred to javno tribuno z možnostjo demokratičnega pristopa (vstopnico je mogoče kupiti pri blagajni gledališča ne glede na barvo kože, spol, politično in religiozno prepričanje, ne glede na oporečno Igrajo: biografijo ali v tisku izraženo misel) ali iz grozljive nekulturnosti ali preprosto iz ignorance nasploh ali zato, da se vnaprej - Janez Bermež Antonio Salieri opraviči manjša sredstva za to dejavnost in se tako nujna W olfgang Amadeus Mozart - Zvone Agrež posledica prikaže kot zaslužen vzrok ali pa še iz kakšnega Constance W eber, njegova žena - Anica Kumrova drugega razloga propagira mentalna in materialna pavperizacija Jožef II., avstrijski cesar - Bogom ir Veras teatra - v takem času je »branje- AMADEUSA, igre o Grof Johann Kilian von Strack, mediokriteti in geniju, skozi trikotnik: umetnik (Mozart) - politik (Salieri) - božansko (glasba) že skoraj edina možnost, že stvar cesarski komornik - Pavle Jeršin osebne mentalne higiene, hkrati pa nam avtor govori, da je že G rof Franz Orsini-Rosenberg, od nekdaj tako. ravnatelj Cesarske opere - Jože Pristov Mediokriteta ima, prav zato, ker je mediokriteta, oblast, ugled, Baron G ottfried van Swieten, vpliv. Genij nima ničesar razen svojega genija; še več: ima celo predstojnik Cesarske knjižnice - Bruno Baranovič vrsto neprijetnih, neuglednih lastnosti. Mediokriteta je na svetu zato, da ima in da skrbi za več stvari: ima in skrbi jo oblast, ima Venticella, prinašalca obvestil, - Borut Alujevič in skrbi jo ugled, ima in skrbi jo družbeno-politični vpliv. čenč in govoric - Igor Sancin Skoznjo govori vladajoča politika. Genij je na svetu samo Majordom baronice W aldstadten - Drago Kastelic zaradi ene stvari: da skozi svojo individualnost ustvarja ali, kot Kapelnik Bonno - Matjaž Arsenjuk pravi Schaffer, da je »božja piščal«. To pa je seveda vedno in povsod huda predrznost. Mozart je po sebi, Salieri je po svetu Salierijev lakaj - Drago Kastelic okrog sebe. Zato Mozarta Salieri ne moti, pač pa Salierija moti Salierijeva kuharica - Mija Mencejeva Mozart. Mozart je kot glasbenik posrečeno izbran za nosilca Teresa Salieri, Salierijeva žena - Ljerka Belakova suverenega čutenja sveta, ki je zaradi svoje suverenosti, Katherina Cavalieri, Salierijeva drugačnosti, genialnosti seveda a priori revolucionarno, ne da učenka - Milada Kalezičeva bi to genij sam izrecno hotel. Shaffer si je glasbo izbral za svojo metaforo svobode, ki jo genij ustvarja. Svoboda ni odsotnost represije, svoboda je prisotnost volje. Igra se dogaja na Dunaju v novembru 1823, Splašena mediokriteta Salieri pa v individuumu Mozartu kmalu v retrospekciji pa v desetletju 1781-1791. prepozna zgolj instrument, zgolj »božjo piščal«; nezadovoljen Vodja predstave - Sava Subotič s tem, da bi ukinil le posameznika, se loti tistega, kar je za vse, Šepetalka - Ernestina Popovič pa ne v vseh: zgrožen in moralno ogorčen nad to nedemokratičnostjo in neusmerjenostjo se loti igralca na piščal samega. Tu se začne tragikomični spopad Salierija z bogom, tu je tragikomični poskus politične ukinitve božanskega, umetnosti. Kaj bo, kaj bo, če se genij ne ukroti?? Goran Schmidt


EKSPERIMENTALNO GLEDALIŠČE GLEJ LJUBLJANA Martin Sherman

Rožnati trikotnik Prevajalec - Lado Kralj Režiser in scenograf - Vinko M oderndorfer Kostumografka - Meta Sever Avtor glasbe - Jani Golob Koreografinja - Ksenija Hribar Igrajo: Maks Rudi Horst Greta W olf, esesovski kapetan Fredi O ficir

-

Slavko Cerjak Ivan Rupnik Brane Grubar Ivan Jezernik Zvone Hribar Silvo Božič Roman Končar

Igra Rožnati trikotnik je dokument o nekem »zamolčanem«, vendar grozljivem obdobju. Postavljena je v čas Hitlerjevih predvojnih taborišč, v katerih se znajdejo ljudje, ki s politiko 30 dobe nimajo nikakršne zveze. Njihova krivda je v tem, da so »intimno« drugačni kot predpisuje totalitarna politična organiziranost. Igra govori o grozljivi situaciji, v kateri se znajdeta dva homoseksualca, ki želita preživeti, ne da bi jima bilo treba zanikati svojo intimno (ne-politično) opredeljenost. Vinko Mdderndorfer


STALNO SLOVENSKO GLEDALIŠČE TRST Matjaž Kmecl

Mutasti bratje Režiser - Jože Babič Scenograf - Klavdij Palčič Kostum ografka - Anja Dolenc Lektor - Jože Faganel A sistent režiserja - Marko Sosič Nastopajo: G ospod Plachetka, tu rist z Dunaja Hemica Sm rtnik, domača hči Smrtnica, njena mati Ožbej, dolgoletni hišni hlapec Oswald, njegov sin Trije Sm rtnikovi sinovi, mutasti

Prvi Ljubljančan, sindikalni izletnik Drugi Ljubljančan, tudi sindikalni izletnik Tretji Ljubljančan, tudi sindikalni izletnik Zupan vasi Sentlovrenc na Koroškem Prehlajeni Josef, vaščan iz iste vasi Mihael, občinski sluga pri županu Močni Hanzi, županova desna roka Vaščan Vodja predstave - Dušan Jazbec Šepetalka - Silva Raztresen

- Anton Petje - Barbara Jakopič Guiliana Sosič - Mira Sardoč - Stane Starešinič - Tone Slodnjak - Bojan Umek, Stojan Colja, Igor Malalan - Jožko Lukež - Silvij Kobal, Srečko Možina Alojz M ilič - Drago G orup - Andrijan Rustja - Robert Kovačič - Dušan Jazbec - Josip Šuštaršič

Posvetilo (z nekaj pojasnila) Moja stara mati Amalija Reichmann je bila ena prvih učiteljic na slovenski cirilmetodovski šoli pri Svetem Jakobu v Trstu; tu je bilo njeno prvo službeno mesto, kot dvajsetletna Ljubljančanka je prišla in ostala potem 14 let. Štirinajst let ni majhna stvar in se ne zgubi kar tako. - V Velenju mi je dobrega pol stoletja kasneje kot dijaku pri utrjevanju nemščine pomagal stari, dobri učitelj Mihael Plaš, doma z Žihpolja, če me spomin ne goljufa - eden tistih slovenskih izobražencev, ki so morali po plebiscitu s Koroškega; dobričina in pripovedovalec - pod smrt je lahko spet nekajkrat obiskal svoje, ki so »ostali«, nazaj pa je prihajal poparjen; »zdaj že slovensko več ne znajo«, je govoril. Bil je širok človek, zgovorno navdušen nad Wagnerjem (kajpada skladateljem), ki ga je še kot šolar gledal in poslušal, občudoval je nemško kulturo nasploh, o Koroški pa je zmeraj govoril mračno in v bogvekaj, v nekakšno žalost zazrto. Prav takrat enkrat so me kot zelenega gimnazijca peljali na Prežihov pokop, prebral sem Požganico. - Bolj in bolj se je nabiral nekakšen neopredeljen pa močan dolg do vsega tega slovenskega obrobja - nekakšna preganjavica, intimna zveza, tudi sentiment, na vsak način nekaj zelo intenzivnega in nemirujočega.


Leta 1969 sem za prve Koroške kulturne dneve preštudiral slovensko literarno snovanje po plebiscitu tam gori, kolikor ga je bilo pač dostopnega; kasneje sem za Kondor sestavil tudi tovrstno antologijo. Prihajal sem v stike z različnimi koroškimi ljudmi, tudi z novimi, mladimi rodovi, poslušal vsakovrstne pripovedi iz poplebiscitnega, vojnega in povojnega časa; nekatere od teh zgodb so bile do grozljivosti pretresljive, iz vseh pa je odmevala nekakšna starodavna vdanost in začudena upornost hkrati; vdanost v vse, kar pač življenje prinaša, in v usodo - saj je vse, kar prinese, človeško; upornost pa se je čudila, koliko nečloveškega lahko to človeško premore. Do dna me je ob priložnosti pretresla pripoved o Šturmovih starših, slišal sem jo na študentski ekskurziji, ko smo se oglasili na njihovem domu pri Svinči vasi. Ko je stari gospodar umrl, je mati sklicala otroke, pokopali so ga, ona se je oblekla v črno, jim povedala, kar matere povedo ob slovesu, tri dni za svojim možem umrla (v bližnji podružnični cerkvici, ki so ji bili in so ji še ključarji, je stenska slikarija z napisom ČEZ TRI DNI PRIDEŠ ZA MENOJ). To, kar me je presunilo, je bila predvsem nepopisna zvestoba, ki sije iz njene smrti. Okrog idilične cerkve je obzidano pokopališče in po posebnem, domala mističnem naključju se je prav takrat izpod nekajkratnega predplebiscitnega prebeleža nad vhodnimi vrati začel prikazovati star slovenski napis BOG, DAJ JIM VEČNI MIR IN POKOJ!

Napisal sem vdano napadalno radijsko igro o tragičnem vztrajanju. Toda zdela se mi je malce preveč ploska. Vem, da je ob njej - še posebej ker je bila odlično izvedena - ta ali oni potočil solzo, ni pa bilo v njej nikakršnega samospraševanja: Kaj pa mi? kaj pa večno obupano odpadništvo slovenske majhnosti? kaj pa smisel vztrajanja? kaj razmerje med ideologijo in intimo? in kaj z usodo slovenske narodne skupnosti, ki je vse skupaj ni več kot za kakšno malo večjo manjšino? kaj je z načeli in nagoni, z moralo in udobnostjo? kaj s patosom in tišino, videzom in resničnostjo? kaj z družino in javnostjo? Do kolikšne mere se zrcali v odnosu do manjšine strah za lastno usodo? Koliko pogum in samozaupanje? In koliko samo inercija preteklih idej ali bogvečesa? - Na kupe vprašanj! Tako sem za oder napisal novo igro: s sentimentalno komičnimi, vendar tudi resnično pretresenimi in hkrati potrošniško nakupovalnimi »matičnimi« izletniki, z gosposkim dunajskim turistom kot poosebljeno »zunanjo«, neodvisno perspektivo, z renegatom, v katerem sem skušal videti praktično logiko in obenem osebno stisko pa spet nujno brezobzirnost odpadništva; preko vseh sem razgrnil simbol mutastih bratov, ki jih na odru ni veliko, so pa vsem stalno v mislih, ker so njihov skupni temeljni pomen. Pri mutcih nisem mislil toliko na vse tiste številne gasilce in brambovce, ki sicer spričo pomanjkanja drugačne fantazije in po inerciji starih nagonov in idej v slabi nemščini kar naprej razglašajo nemško nedeljivost Koroške, ki pa na veselicah, ko se ga nacedijo, pojejo le po »staro«, po slovensko. Bolj sem mislil na utišanje in na umolknitev temeljnega človeškega v ljudeh, ki se jim jemlje identičnost, ki se jih ruje iz rodovne, kulturne in jezikovne tradicije. Mislil sem na nesrečno čudaštvo, napadalnost, mračno zagrizenost, na pravo človeško katastrofo, ki zadene ljudi brez lastnega jezika. Slovenski psiholog dr. Anton Trstenjak je zadnjič zapisal tezo (ali raziskavo), ki je naravnost pretresljiva: vid je sicer človekov osnovni orientacijski čut, toda vsi slepi ljudje so zelo družbena bitja, saj slišijo in govorijo, brez težav gradijo razmerja do soljudi; gluhonemi so - nasprotno - osamljeni, negotovi, neprilagojeni, čudaški, napadalni, ker jim manjka govor, ta osnovna možnost družbenosti. Navznoter, v človeškem jedru, in navzven, v družbi, jih obvladuje strašen defekt.


Ampak zakaj vse to zapisujemo? Kar sem znal povedati, Se mora videti iz igre; če se ne vidi, ne kaže posebej razlagati; zdravim očem ni treba natikati očal in dobre noge ne rabijo bergelj. Rad bi zapisal samo še nekaj, česar z igro zares nisem mogel Povedati: če je drama količkaj za kaj, pravzaprav že dobri namen zanjo (in ta je zagotovo bil, to vem), jo (ga) posvečam vsem številnim Korošcem, ki sem jih kdajkoli srečal, s te ali one ali tretje strani: pokojnemu učitelju Plašu in njegovemu sošolcu, tudi že pokojnemu ravnatelju Jošku Tišlerju, Janku Messnerju, rajnkemu Črčeju (ki je bil odličen pripovedni talent, za življenja me je ob priložnosti prosil, naj bi mu r°kopise po smrti pregledal in poskrbel za njihovo objavo, Pa menda zdaj družina iz bogve kakšnih pomislekov noče ^koroško in slovensko škodo), Zwittrom in Apovniku, seveda Sturmom in Šnablom, Lipušu in Črtovovim ženskam, Janušu in Omanu, pa tudi Guttenbrunnerjem in Turriniju, ^adjevcem in klubovcem, staremu gospodu Zechnerju, Grilcu in Wieserju, Kokotu in Wakounikom in še dolgi PflProšnji procesiji ali pa vojski za to, da bi bilo na Koroškem *udi po skrito-človeško vse tako prijazno, blago in dobro, je blag in dober očem pogled na to mehko in prelepo zakaravanško deželo.

Vse ali skoraj vse v tej igri ima po drobcih zvezo z resničnostjo, celota pa je kajpada izmišljena. Zato naj nihče ne gleda v njej nikogar, naj gleda raje vsakogar, vsem zvoni zvonec s Smrtnikovega dvorišča. Naj ne reče, da ni bilo čisto tako, ker zares ni bilo - po svojem smislu pa je bilo - in je še kar naprej - precej zelo tako. Nekaj osnovne zgodbe je res utemeljene na svečano skrivnostnih dogodkih ob smrti Šturmovega očeta in matere, toda že zgodba koroške Hemice in Osvvalda-Ožbeka je »pobrana« čisto drugje, daleč od ponosne Šturmove družine. Podobno velja za mutaste brate. V Smrtnikovi družini je po kamnih zbrana vsa Koroška od Globasnice do ziljske Bistrice, od Svinče vasi do Kort. Če je igra vsaj približno tisto, kar je njen avtor hotel in želel, pa bi morala govoriti o katerikoli manjšini na katerikoli meji ne samo geografski, tudi moralni: o stiskah šibkega in majhnega, vendar zvesto samosvojega in potolčenega. Matjaž Kmecl

35


MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Dominik Smole

Antigona postave, s katerimi se politik pregreši zoper božje postave. Neposredno vmešavanje bogov sicer ne razodeva božje postave, pač pa jo razodeva Antigonina vest.« Smoletova Antigona je najprej desakralizacija mita: med seboj trčita postava Antigonine vesti, ki je postava človečnosti in ne bogov, in pa postava oblasti, ki je splošna in zavezujoča, po logiki moči prav nič več človečnostna. Zdi se, da je z desakralizacijo mita nastopila temeljna sprememba: na mesto božje postave je stopila človečnostna, - Jožica Avbelj na mesto politične postave pa nečlovečnostna. Seveda ne - Nadja Strainer gre za preobrat: politična oblast zdaj ni postala kar božja Kreon - Tone Kuntner in človečnostna postava ni brez sakralnosti. Padec v naš Haimon - Slavko Cerjak čas je sprememba temeljnih kanonov in razmerij v mitološki Teiresias - Zlatko Suqman snovi, ne pa obrat in zamenjava znotraj nje. To je razlika. Povezava pa je še vedno osnovno vprašanje prava. In tu je Paž - Boris Ostan še ena razlika: Smoletova Antigona ni več prisotna. Stražnik - Evqen Car Dramska fabula ostaja večino v območju mita: po bratomorni Glasnik vojni za oblast, kjer padeta oba brata rivala Eteokles in - Srečko Spik Polineikes, zavlada novi kralj Kreon. Njegova prva odredba Zbor: Anka Cigoj, Franček Drofenik, Julij Guštin, je pokop Eteokla z vsemi častmi in prepoved pokopa Marija Lojk, Slavko Strnad, Srečko Špik, izdajalca Polineika. Antigona, sprva s sestro Ismeno nato Rok Bogataj, Špela Bogataj, Mateja Pregelj pa sama, zoper ukaz poišče padlega brata Polineika in ga 36 Vodja predstave - Niko Gradišar pokoplje. Za nepokorščino je kaznovana s smrtjo. Vendar Antigona ne stopi pred nas. Njena dejanja, pa tudi besede in Šepetalka - Ica Vreček odločitve ostajajo nekje v nevidnem ozadju odrskega dogajanja. Naslovna junakinja Smoletove drame aktivno in Antigona - smisel iskanja, vidno v spletu igre ne nastopa. O njej nastopajoči samo iskanje smisla poročajo. In prav tu je kleč. Ker zvemo o Antigoni samo iz besed drugih, ker poročajo Smoletova Antigona je vezana, kakor nam nedvomno priča o njenih dejanjih, odločitvah, značaju, besedah, celo mislih že naslov, na mitološko snov helenističnega sveta. Živ kontekst samo drugi, in so tudi dejanja vseh teh drugih največkrat aktualnega branja in kontekst starogrškega mita sta očitno samo reakcija na Antigonino početje, je Antigona postala v kar se da trdni in vitalni korespondenci, da je njuna »subjektivno« prisotna v vseh. In ker je last sleherne združitev tako umetniško uspešna in trdoživa. Kaj je torej »subjektivnosti«, je sama povsem »objektivna«. Antigona je takšnega, da ju veže, in kaj je takšnega, da ju razlikuje, če sta uresničena v vseh in vsi nosijo v sebi Antigono, bodisi kot hkrati tako pretekla in tako sedanja in že nas »brezčasna sovraštvo, nerazumevanje ali ljubezen, zato je njeno početje nadčasovnost« velikih umetniških tem in del ne odrešuje in za vse do kraja zavezujoče. Njeno iskanje in pokop Polineika, ne zadovoljuje, kadar jih moramo postaviti na oder v čisto njen upor ukazu, dobiva tako široke razsežnosti in tako veliko določeni dvorani in čisto določeni deželi, pod električno luč moč, da more zamajati totalitarnost državne postave. in pred biološko popolnoma novo občinstvo? Antigona, ki je ni, ogroža vse, ki so. Med neštetimi interpretacijami helenistične mitološke Seveda pa ta odsotnost junakinje, ki se v paradoksu Antigone naj izberemo eno, ki se nam zdi za naše branje umetnosti razrašča v zavezujočo »objektivnost«, pomeni tudi pomembna. Michaelu Grantu (Miti starih Grkov in Rimljanov) njeno »nekonkretnost« in »neutelešenost«. Antigona je zato že je osnovni konflikt - predvsem Sokoklejeve Antigone čisto formalno postavljena v prostor simbola, njeno početje vprašanje prava: »Kaj se zgodi, če se posameznik spopade pa ima značaj načelnega stališča, ki ni vezano na nobeno z voditelji države; če trčita vest posamičnega človeka in posamezno osebo. Smisel njene odsotnosti je tedaj splošna javna oblast druga ob drugo. Med seboj tekmujejo božja veljavnost smisla njenega početja. Tu pa smo že izrekli postava, na katero se sklicuje posameznik, in človeške besedo »smisel« ... Aleksander Zorn

Režiser - Franci Križaj Dramaturg - Aleksander Zorn Scenograf - Miodrag Tabački Kostum ografinja - Alenka Bartl Lektorica - Majda Križaj Igrajo: Ismena


DRAMA SNG LJUBLJANA Mihail Bulgakov

Moliere Prevajalec - Milan Jesih Režiser - Zvone Šedlbauer Scenoqraf - Niko Matul Kostum oqrafka - Marija Vidau Avtor qlasbe - Darijan Božič Dramaturginja - M ojca Kranjc Lektorica - Nada Sumi Študij qiba - Ksenija H ribar Iqrajo: Jean Baptiste Poquelin de Moliere, Polde Bibič znameniti iqralec in dramatik Metoda Zorčič Madeleine Bejart, igralka Jana Habjan Armande Bejart, igralka Jerica Mrzel Mariette Rival, igralka Charles Varlet de la Grange, igralec Branko Gurbar z vzdevkom Pisar Zaharija Moirron, znameniti igralec, Aleš Valič ljubimec Jean Jacques Bouton, usekovalec Zvone H ribar sveč in Molierov sluga Boris Cavazza Ludvik Veliki, kralj Francije Marki d’Orsigny, dvobojevalec, znan Dare Valič po vzdevkih »Enooki« in »Pokrižaj se« Kristijan Muck Marki de Charron, pariški nadškof Marko Okorn Marki de Lessac, kvartopirec Pravični čevljar, kraljevi norec Danilo Benedičič Šarlatan s klavecinom (ali čarovnik) - Miha Baloh Neža Sim čič M askirana neznanka O če Bartolomej, član potepuških prerokov Brane Ivanc Brat Sila, Dušan Skedl član Bratovščine svete Mila Kačič Renee, betežna Molierova pestunja Člani Bratovščine svetezaveze,dvorjani, m ušketirji in drugi. G lasbo izvaja Slovenski trobilni kvintet in Studio za tolkala. Dogaja se v Parizu v času Ludvika XIV. Vodja predstave - Stojan Luketa Sepetalka - Eva Kambič

Skica za dramaturško analizo M oliera/Zarote svetohlincev prostor gledališča: • Moliere (nj. ustvarjalni razvoj; družinska razmerja; osveščenost) • Moliferova skupina • oder, na katerem se odvijajo njihove predstave: - hkrati realen oder - s tem vključena v predstavo publika, ki igra Moličrovo publiko - prostor gledališča se razširi na realno gledališče (poleg odra še pogrezala, parter, lože, hodniki itd.) • prostor ljubezni, prijateljstva, zvestobe, sovraštva, smrti prostor dvora: • Ludvik XIV (sam zase misli, da je absolutni vladar) • prostor protokola, nastopa, obreda, privilegijev itd. • dvor kot institucija: - z lastnimi notranjimi zakonitostmi - prevzema spektakelsko plat gledališča; to dejstvo ju ne povezuje - empirični prostor je oder; tako ga tudi uporablja: nikoli ne prestopi njegovih meja - s tem v zvezi: publika, čeprav vdirajo v njen prostor, svojega nikoli ne zapusti; ostane znotraj svojih obredov, protokola itd., ki so tokrat podvojeni (!) odnos dvor-gledališče Ludvik-M olišre vladajoča ideologija-um etniška praksa itd. • Molišru je Ludvik potreben zaradi: - dokončne realizacije (Mol.: »Mislil sem najti zaveznika.«) - preživetja (Mol.: »Vse življenje sem mu lizal pete in mislil samo eno: ne pohodi me.>) • Ludviku je Molišre potreben zaradi: - afirmacije lastne predstave o sebi (Lud.: »Lahko služi za slavo kraljestva.«) prostor spletke: • spletka nima lastnega prostora; je intencionalna 0 omogoča jo odnos med prostorom odra in prostorom gledališča: naseli se v obeh • dvor: - dostopen zaradi medsebojnega upoštevanja cerkvene in posvetne oblasti - manipulacija se preko kraljevega absolutizma manifestira kot njegova volja; tako se legalizira


* gledališče: ~ "podtaknjenec«, Moirron v klavecinu kot vidni eksponent spletkarskega stroja (-*• on hkrati predstavlja osrednjo dramaturško os spletke/drame) ~ spletka deluje na moralnem/moralističnem nivoju v * , / ', ~ učinkuje psihološko: strah in medsebojno nezaupanje ^ ® spletkar ostane skrit, morda ga niti ni; spletkarski aparat * deluje samodejno ® manipulirana je tudi kronika odnosov; zgodovina se izkazuje — le preko »znakov« (LaGrange) Mojca Kranjc v septembru 1983

K


Vaclav Havel

Audienca - Vernissage Prevajalec - France Jamnik Režiser - France Jamnik______ Scenograf - Niko Matul______ Kostumografinja - Alenka Bartl Koreografija - Metod Jeras AUDIENCA Pivovarski mojster Direktor pivovarne

- Dare Ulaga - Tine Oman

VERNISSAGE (otvoritev) Vera Mihael Ferdinand

- Biba Uršič - Jože Vunšek - Tine Oman

Vaslav Havel Rojen 5. oktobra 1936 v Pragi (ČSSR). Pri petnajstih letih se zaposli kot laborant, se vpiše na večerno gimnazijo in maturira leta 1954. Na študij umetnostne zgodovine ni bil sprejet, vpiše »ekonomijo avtomobilskega prevoza« na visoki tehnični šoli. Po odsluženju vojaškega roka, kjer piše razne igrice, se zaposli kot odrski delavec v praškem gledališču »Divadlo na zšbradli«. Začenja se izjemna kariera gledališčnika: skrbi za razsvetljavo, potem je tajnik in nato asistent režije, pa dramaturg in nazadnje hišni avtor. Napiše številne mednarodno priznane igre: »Vrtna zabava«, »Obvestilo«... K njegovemu ustvarjalnemu delu moramo prišteti vizualno poezijo ter esejistiko. Po uspehu njegove dramatike v šestdesetih letih sledijo nova dela: »Rešitelji«, »Sleparska opera«, leta 1976 »Audinca« in »Vernissage«, »Hotel v hribih«, njegovo politično satiro »Protest« je v sezoni 80/81 uprizorila ljubljanska Drama. Ker je bil Havel med tistimi intelektualci, ki so naznanjali »praško pomlad«, so mu po letu 1968 v domovini onemogočili uprizarjanje in objavljanje njegovih del. Havel je podpisnik znamenite »listine 77«, kjer je na koncu zapisano: »Verjamemo, da bo listina 77 pripomogla k temu, da bodo na Češkoslovaškem vsi ljudje lahko živeli in delali kot svobodni ljudje.« Oktobra 1979 so ga zaradi protidržavne aktivnosti obsodili na pet let zapora s težkim delom in mu prepovedali pisanje...

V. Havel: »...Kljub vsemu mislim, da me prepoved ni tako zadela kot vrsto mojih kolegov, in sicer zato, ker sam napišem novo dramo komaj na vsaki dve leti. To je čisto nekaj drugega kot pri mojih kolegih, na primer pri Vaculiku, ki je bil prek časopisov navajen na stalen stik z bralci. Poleg tega pri meni igra pomembno vlogo tudi dejstvo, da zame to ni neka nova situacija. Ko sem bil še mlad, sem namreč vse, kar sem napisal, metal v predal - na objavo mojih takratnih tekstov tisti čas nihče ni niti pomislil. ...In prepričan sem, da je bila moja prva igra dovoljena samo po pomoti. Pravzaprav lahko ugotavljam, da je bil v »Divadlu na zabradli«, ko so me igrali in me priznavali ter vključili celo v čitanke in knjige o zgodovini gledališča, zelo kratek, posebno če ga primerjamo s časom pred tem in po tem. Kadar me danes postavljajo med znane avtorje, se imam za to zahvaliti samo tistim petim letom, v katerih sem se lahko prebil navzgor in postal cenjen. Toda jaz pišem že triindvajset let! Lahko torej rečemo, da sem navajen pisati za predal in da je bilo objavljanje samo razmeroma kratkotrajna izjema. Kolegom, ki objavljajo že vse od svojih študentskih časov, gre še slabše. Po pravici povedano, bolj me mučijo tiste ovire, ki ležijo v meni, tisto iskanje za »drugačnim dihanjem«, kot pa ovire, ki mi jih postavljajo na pot drugi.« (Iz razgovora z J. Ledererjem, april 1975, Češki razgovori, Rowohlt, Reinbek) Branko Gombač


t& r'

Za sabo ima osem dram, večinoma enodejank, roman, več zbirk novel, zbirko lirike. Njegove drame je doslej uprizorilo več kot dvesto gledališč, avstrijskih in nemških, pa tudi drugih. V Avstriji in Nemčiji so prve uprizoritve njegovih dram skoraj zmeraj povod za živahne razprave, nasprotujoče si ocene, celo javne tribune. Njegova zadnja, celovečerna drama »Meščani« (1982), ki je bila uprizorjena v Volkstheatru na Dunaju, je še pred premiero povzročila razpravo v parlamentu, nekateri so celo zahtevali, da se premiero prepove. Turrini je podobno kot Peter Handke naš najbližji severni sosed, avstrijski Korošec. Rodil se je leta 1944 v Smarjeti blizu Borovelj, odraščal je v Gospe Sveti, maturiral v Celovcu. Od JOŽEF IN MARIJA leta 1971 naprej živi kot svoboden književnik na Dunaju. Njegov Jožef - Sandi Krošl oče, umetni mizar, se je na avstrijsko Koroško priselil iz Italije, - Marjanca Krošl Marija odtod Turrinijev italijanski priimek. Socialno kritični angažma, v formi pa realizem, to je značilnost Turrinijevega pisanja, ki najprej pade v oči. Seveda tudi LOV NA PODGANE socialistični svetovni nazor. Avstrijski kritiki menijo, da tudi - Mira Lam pe-Vujičič Ona močna osebna prizadetost, skoraj ranjenost. Vendar vse te - Bine Matoh On prvine še ne naredijo dobre dramske ali katerekoli literature. - Janez Skof 1. moški Važnejša od vsega tega je druga Turrinijeva značilnost ali odlika in to je jezik njegovih dramskih oseb. Turrinijeve osebe - Tone Solar 2. moški se razkrivajo skoraj izključno z jezikom, dejanja namreč skoraj nimajo. Zato je ta dramski govor prej monolog kot dialog. - Boro Vujičič Vodja predstave Njegova funkcija pa je arheološko izkopavanje, razkrivanje - Srečka Birsa Sepetalka junakove preteklosti in ta preteklost je bila največkrat nezadovoljiva. Sedanjosti nimajo ali je nimajo več. Pri razkrivanju preteklosti pa imajo peklenske težave z artikulacijo. Ta zavrta, pohabljena, nelogična artikulacija je bistvo Turrinijevega umetniškega postopka. In v tem iskanju preteklosti in pravzaprav smisla so Turrinijevi junaki tragični, nekoliko sentimentalni in zmeraj komični. In največkrat zelo prepričljivi. »Lov na podgane« je prva Turrinijeva drama (1971), »Jožef in Marija« je mnogo novejša, prvič je bila uprizorjena leta 1980 na »Štajerski jeseni« v Grazu, festivalu novejše avstrijske dramatike. Tam so ji prisodili prvo mesto. Razlika v času nastanka obeh dram se seveda pozna, kritika potrošnika družbe v »Lovu na podgane« lahko danes kdaj pa kdaj zazveni nekoliko staromodno, čeprav je Turrini po drugi strani v tej drami napovedal pojav, o katerem takrat v Avstriji ni bilo ne Peter Turrinl duha ne sluha: pankerje. Obe enodejanki pa sta seveda značilno turrinijevski: ukvarjata se z osebami z roba družbe, Ta avstrijski avtor je širšemu občinstvu seveda najbolj znan družba jih je odrinila. Proletarskega porekla so, v življenju so po svojem sijajnem scenariju sijajne televizijske nadaljevanke odnesle slabši delež. In zdaj na tragičen, sentimentalen in »Alpska saga« (1979), ki smo jo gledali tudi pri nas. Velja pa humoren način skušajo ugotoviti, kdo pravzaprav so. tudi za enega najzanimivejših avstrijskih dramatikov zadnjih let. Lado Kralj

Prevajalec - Lado Kralj Režiser - Dušan Mlakar Dramaturg - Lado Kralj Scenograf - Sveta Jovanovič Kostumografka - Marija Vidau Glasbeni oprem ljevalec - llija Surev Lektor - Srečko Fišer Koreograf - Damir Zlatar-Frey


- \

C


AKADEMIJA ZA GLEDALIŠČE, RADIO, FILM IN TELEVIZIJO Javna uprizoritev IV. letnika dramske igre in režije v sodelovanju s III. letnikom dramske igre, pod vodstvom red. prof. Mirana Herzoga in docenta Kristijana Mucka Dane Zajc

Potohodec Režija: Franc Cegnar_________________________________ Dramaturgija: Irena Šim novec_________________________ Scena in kostumi: Metka Zerovnik_____________________ Zvočna oprema: Bor Turel____________________________ Lektor: Jože Faganel _ Mentorji: docentka Meta Hočevar za sceno, docentka Alenka Bartl za kostum, docentka Lojzka Žerdin za gib, asistentka mag. Malina Schm idt-Snoj za dramaturgijo, višja strokovna sodelavka ________ Jera Cetin za tehniko glasu__________________ Tehnično vodstvo: Janez Robar Pri predstavi sodeluje tehnično osebje Slovenskega mladinskega gledališča - Milan Vodopivec Iskalec - Damjana Luthar Starka - Maja Blagovič Zenska - Boris Ostan Potohodec - Vojko Zidar 1. oko postave - Jožef Ropoša 2. oko postave - Ivan Rupnik Stari gospod - Irena Varga Ona - Marko Mlačnik On - Damjana Černe Pridigar - Veronika Drolc Stara gospa - Jagoda Tovirac Preganjani

Potohodec Hladen, mrzel, steklen svet. Nizek in raven. Nikjer zavetja, kjer bi se človek skril pred raziskujočimi očmi Sistema, ki sežejo tudi v človeške glave, da tam odkrijejo neizgovorjene misli, neizpovedana čustva. V tem svetu še rože niso dišeče, mirne in prijazne, temveč so pogoltne in nesramne. Rože in drevesa črpajo svoje življenje iz človeških teles. Sklenjen krog življenja in smrti. Kovinski zvok na stekleni plošči: tujec. Išče prijatelja, da bi mu pomagal. Prijatelj ni njegov prijatelj, ni ga klical. Rabi ga, da se bo izmuznil Sistemu. »Kdo je bolj potreben pomoči, tisti, ki hiti pomagat, ali tisti, ki je v nevarnosti?« Sklenjen krog ubijalca in žrtve: aktivni princip vsebuje v. sebi pasivnega, pasivni princip vsebuje aktivnega. »Poezija se ukvarja z rečmi, ki so nerešene in bojo ostale nerešene, ker se je evolucija naše vrste ustavila pred tisoč leti. Sicer je nadutost govoriti v imenu zgodovine, je pa tudi zelo preprosta lahkomiselnost misliti, da je sedanjost najpopolnejša zato, ker smo mi rojeni v njej ...» (Dane Zajc: Igra besed in tišin) Irena Šimnovec


JUGOSLOVANSKO DRAMSKO GLEDALIŠČE BEOGRAD Slobodan Šnajder

Hrvatski Faust Režiser - Slobodan Unkovski Scenografinja - Meta Hočevar Kostumografka - Ljiljana Dragovič Scenska glasba - Veljko Marič Scenski gib - Jovanka Bjegojevič Lektor - dr. Branivoj D ordevič Igrajo: Prvi igralec Drugi igralec Mlada igralka Nadrežiser Gledališki sluga Intendant, Dušan Zanko

O razlikah

Legendarni Faust je na svojih številnih potovanjih zašel tudi v Teater. Zadnji znameniti primer je Faust Klausa Manna. Njegov protagonist je, kot vemo, igralec. Igra za fašiste. A - tudi s fašisti. Mannov Faust paktira z Močjo najslabše vrste. Snajderjev Faust je prav tako igralec. In to igralec, ki igra Fausta pred fašisti. Vendar ne z njimi. Le za njih. Toda brez sporazuma. Snajderjev Faust igra sporazum, da bi se mu lahko Predrag Manojlovič izognil. Igra v tem primeru ni nekaj postranskega in Teater ni Aleksander Berček izbran slučajno, za kak ludizem. Vladica Milosavljevič Snajderjev Faust je Faust gledališča. Kaj to pomeni? Gledališče je tisti prostor, kjer se že po naravi sporazum ne more doseči. Stojan Dečerm ič Gledališče se snuje na nasprotju, na razdoru, na nagonih. Predrag Lakovič Hrvatski Faust je v neprestanem spopadu, neslogi, v borbi. Branislav Lečič Je v prostoru, ki se vedno odkriva kot drama, kot (vsaj) podvojeni glas. - Predrag M anojlovič Faust Gledališče torej, kakor Faust, doživlja svojo dramo v Šnajderjevi drami o Hrvatskem Faustu. Najprej je obkroženo - Branislav Lečič z mračno resničnostjo. K odru sili samo Uničenje. Fašizem - Aleksander Berček Mefisto zahteva podobnost in skladnost. Moč zahteva igro po svoji Vladica M ilosavljevič Margareta meri in kanonu. Vzpostavi se izenačenje med Teatrom in - Sanja M ilosavljevič Močjo. Toda na tem mestu, v istem hipu Teater preide v ono drugo funkcijo svoje moči; razvije napetost in začenja dialog. Žarko Lauševič Komisar Vendar dialog, ki ne odpravi razlik in nasprotij, ampak jih Sanja M ilosavljevič Ustaška deklica razkriva, dialog, ki »ni zamišljen kot instrument pomiritye, Milo Miranovič Jambrek soglasja ipd., ampak kot osnovni modus dogajanja ...« - R adm ila Radovanovič Hrvatski Faust beži z odra Moči. Povod je prišel iz samega G ospodična Magdalena gledališča. Zato »beži« v svobodo. Prvi »purger« - Moris Levi Vendar se ne more izmakniti gledališkim načelom. Njegov Drugi »purger« - Mirko Bulovič odhod je namreč ravno tako gledališki. Je nadaljevanje igre. Ivo Jakšič Starec Sikirica, vitez Dodano dejanje v Faustovi drami. Odigrano »zunaj«. In tam - Zoran M ilosavljevič Doktor Brobst zunaj se spet strukturira nova Moč. Hrvatski Faust v njej - Miodrag Milosavljevič predano sodeluje. Vendar samo toliko časa, dokler se ustvarja, M onsignoir dokler se rojeva. In samo zato, da se bo lahko vrnil v Teater. - Zoran Cvijanovič Kritikus Vendar ne v gledališče Svečanih akademij. Ne, v gledališče, Dubravko Jovanovič Stražarji nad katerega se že poskuša povzpeti nova moč. Toda - Stevan G rubič v Gledališče, kjer bo zopet začel na novo nerazrešljivo igro, ki - Miroslav D ordevič vedno in samo rešuje in se nikoli ne razreši. Hrvatski Faust torej kljub moči te ali one vrste ustvarja Vodja predstave - Marko Ajvaz gledališče kot dogodek in »Slabost« (nemoč), ki pa ima edino Šepetalka - Nina Odalovič moč ohraniti in razvijati uganko človeške usode. Pomočnik režiserja - Božidar Dim itrijevič Mani Gotovac Asistentka režiserja - Tajana Dim itrijevič prev. T. P.

Sodelavec za film - Mihailo Stanič O rganizator - Vesna Stantič


Borštnikov prstan


S podpisa sporazuma o"*pokrovifeljstvu v dvorani TAM-a.


Skupščina in izvršilni odbor Borštnikovega srečanja

Predstavitev spremljevalnega programa Borštnikovega srečanja

SKUPŠČINA:

Poleg tekmovalnega programa Borštnikovega srečanja, ki ga na predloge posameznih gledaliških institucij v skladu s poslovnikom dokončno izbere tako imenovani usklajevalec, teče v času te velike Slovenske gledališke manifestacije še »nešteto« nastopov posameznih igralcev, Gledališča ljudske vstaje, nočnih programov, gledališča v šolah in vrtcih itd. Del tega programa je odvisen od povpraševanja in predstavlja »neposredno menjavo« d e la ... Del tega programa pa smo vendarle poskusili »institucionalizirati« v tako imenovani uradni spremljevalni program, ki ga iz vsakoletne slovenske in jugoslovanske gledališke bere izbere selektor v skladu s finančnimi, prostorskimi in drugimi objektivnimi možnostmi. V pričujočem prispevku predstavljam ta »uradni« spremljevalni program. Po dogovoru z izvršilnim odborom sem izbral deset predstav, ki jim moramo prišteti še najboljše predstave s posameznih jugoslovanskih festivalov in uprizoritev iz Gradca, ki jo vabimo na osnovi medmestnih stikov in prijateljskih vezi med SNG Maribor in Vereinigte Buhnen iz Gradca. 1. Slovensko prosvetno društvo »Zarja«, Železna Kapla. Oton Župančič: VERONIKA DESENIŠKA 2. Narodno kazalište »August Cesarec«, Varaždin. Miroslav Krleža: LAMENTACIJE VALENTA ŽGANCA. 3. Narodno kazalište »August Cesarec«, Varaždin. Slobodan Šnajder: HRVATSKI FAUST. 4. Jug. dramsko pozorište Beograd - Seanse pri profesorju Freudu. 5. SLG Celje - Cankarjev dom: Ouneau: VAJE V SLOGU. 6. SNG Maribor; Borivoj Wudler: POMOTA; NOE, NOE. 7. Milka Podrug-Kokotovič, članica NK Marin Držič Dubrovnik. PISMA HELOIZE ABELARDU. 8. Eksperimentalno gledališče GLEJ, Ljubljana. Herbert Achtenbusch: ELA. 9. Maja Dimitrijevič, članica Jug. dramskega pozorišta, Beograd. Dnevnik Sofije Tolstoj. 10. Gledališka skupina BENT Zagreb. Miroslav Krleža: BARUNICA I GAVRAN (po drami Galicija). Temu dodajmo še: - Vereinigte Buhnen Graz: William Shakespeare: KOMEDIE DER IRRUNGEN (Komedija zmešnjav). - Kulturno društvo Radovljica - Linhartov oder: Tl ME TAKE ZU DŽAV Tl MUR Sl LATE DAU (In grem k njej in ji dam svoje srce), večer ciganske poezije.

dr. Bratko Kreft, predsednik skupščine BS dr. Bruno Hartman, podpredsednik skupščine BS dipl. ing. Slobodan Suica, podpredsednik skupščine BS IZVRŠILNI ODBOR: Branko Gombač, predsednik, režiser SNG Maribor dr. Bruno Hartman, delegat Univerze Maribor Olga Jančar, predsednica organizacijskega odbora Janez Karlin, delegat družbenopolitičnih organizacij Maribor Srečko Lebarič, ravnatelj skupnih služb SNG Maribor Tone Partljič, dramaturg SNG Maribor Dušan Pečnik, predsednik Malega BS v Slovenski Bistrici Stanko Potisk, ravnatelj Drame SNG Maribor Dušan Pšunder, pomočnik gen. direktorja Konstruktor, delegat TOZD Matej Svetel, pravnik, tajnik izvršilnega odbora Slavko Pezdir, delegat skupnosti slovenskih dramskih gledališč so ORGANIZACIJSKI ODBOR - ČLANI SNG MARIBOR: Branko Gombač Olga Jančar Srečko Lebarič Erika Cikutovič Fanika Ježovnik Branka Niki Tone Partljič Darko Standeker STROKOVNA ŽIRIJA BORŠTNIKOVEGA SREČANJA ’83: t. 2. 3. 4.

ALEŠ BERGER, Društvo teatrologov in kritikov Slovenije dr. JANEZ DULAR, Slavistično društvo Slovenije SAMO SIMČIČ, Društvo slovenskih pisateljev ALEKSANDER VALIČ, Združenje dramskih umetnikov Slo­ venije 5. MELITA VOVK, Društvo oblikovalcev Slovenije ŽIRIJA OBČINSTVA Helena Grandovec - predsednica Matej Svetel Zorana Cotič


GledaliĹĄÄ?e na ulici


Najboljših predstav z jugoslovanskih festivalov ne bomo predstavili zaradi tega, ker na festivalu monodrame v Zemunu ni bila uradno imenovana najboljša, oziroma nam festival ni poslal nobenega sporočila o rezultatih, kljub neštetim intervencijam, najboljše predstave s MES-a Sarajevo in Sterijinega Pozorja v Novem Sadu Šnajderjevega Hrvaškega Fausta pa Borštnikovo srečanje ne more vabiti zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Delno bo to odsotnost popravil nastop Narodnega kazališta iz Varaždina, ki je z istim tekstom nastopila na Sterijinem Pozorju. Tekst je dobil nagrado za najboljšo jugoslovansko dramo, varaždinsko gledališče pa priznanje za novo videnje te drame, tako da bomo vseeno informirani o dogajanju v jugoslovanskem gledališču. Izbor spremljevalnega programa bi bil kajpada drugačen in širši, če bi to dopuščala finančna sredstva. Tako.so tri uprizoritve iz slovenskij gledališč. (Vaje v slogu, Pomota in Noe, Noe ter Ela) in amaterska uprizoritev Veronike Deseniške. Nobenega dvoma ni, da je izbor gledaliških entuziastov iz Železne Kaple na avstrijskem Koroškem podpora njihovim nacionalnim in gledališkim prizadevanjem, s katerimi je prav, da se seznanimo tudi v matični domovini. 52 Dve predstavi sta monodrami z eminentnima jugoslovanskima gledališkima igralkama Milko Podrug-Kokotovič in Majo Dimitrijevič. Sicer pa je videti, da plima jugoslovanske

monodrame nekoliko upada. Že lani smo vadili v spremljevalni program »lutkovno« uprizoritev Hamleta v režiji Zlatka Boureka in z igralci zagrebškega gledališča &TD. Žal so zadnji hip predstavo odpovedali, zato pa smo letos vabili Bourekovo uprizoritev Stokove Božanske komedije v izvedbi Lutkovnega gledališča iz Ljubljane in Cankarjevega doma. Uprizoritev je gledališko razkošna in si zasluži sodelovanje na našem festivalu. Pa so si tudi lutkarji premislili in ne bodo sodelovali. Isto velja za asketsko vendar z energijo nabito uprizoritev Achternbuchove Ele v izvedbi GLEJ-a. To je srečanje z znamenitim in provokativnim zahodnonemškim avtorjem, obenem pa možnost eksperimentalnemu gledališču, ki ga tišče mnoge težave, da se predstavi z dvema predstavama na Srečanju. Tudi možnost mariborskih gostiteljev, da predstavijo na moč živahno dejavnost malega odra z dvema Wudlerjevima enodejankama, najbrž ni sporna. Zagrebška skupina BENT nas je že lani navdušila z agresivno predstavo Rožnatega trikotnika, letos pa prihaja med nas s svojevrstnim videnjem zgodnje Krleževe drame U logoru oziroma Galicije. Jakov Sedlar je svojo uprizoritev imenoval Barunica i gavran. Tudi varaždinsko gledališče nam bo predstavilo Krležo, in sicer odlomek iz romana Na robu pameti z naslovom Lamentacije Valenta Žganca... Gre za dialog v zaporu, ko preprost zagorski kmet pripoveduje glavnemu junaku svojo življenjsko zgodbo. Prepričan sem, da bo ta spored, skupaj s Šnajderjevim Hrvaškim Faustom in Shakespearovo Komedijo zmešnjav (NK Varaždin in Združene scene Gradec) ustvarjalno in gledališko intenzivno dopolnjeval glavni tekmovalni program. Tone Partljič


Gledališče ljudske vstaje prejelo nagrado vstaje slovenskega naroda Po zaslugi mariborskih gledališčnikov, predvsem Voje Soldatoviča in Branka Gombača, se je leta 1973 rodilo tako imenovano »Gledališče ljudske vstaje-, ki nadaljuje tradicijo partizanskih gledališč in deloma tudi partizanskih mitingov. To svojevrstno gledališče občasno nastopa po šolah in tovarniških halah, v vaških gasilskih domovih, pa tudi v kasarnah, obmejnih karavlah in še marsikje, kamor poklicno gledališče nikoli ne zaide. Kadar publiko sestavljajo' vojaki, so zmeraj na sporedu tudi točke v srbohrvaškem jeziku. Pri tem gledališču se največ udejstvujejo člani mariborske Drame in Opere, sodelujejo pa tudi člani ljubljanskih gledališč, zelo pogosto pa tudi umetniki iz bratskih republik. Gledališče ljudske vstaje je v desetih letih, odkar obstaja, imelo že več ko 300 nastopov in njegova odmevnost se dokazuje zmeraj znova in znova. (Utemeljitev)

Voja Soldatovič, vodja Gledališča ljudske vstaje z nagrado vstaje slovenskega naroda


Borštnikovo srečanje in stavbni sklop SNG Maribor Borštnikovo srečanje je največja, najbolj pomembna in ustaljena gledališka manifestacija Slovenije. To je in bo ostalo ne glede na tiste, ki si ga zamišljajo bodisi skromnejšega, bodisi kakorkoli že. Stalni gostitelj Borštnikovega srečanja je Slovensko narodno gledališče v Mariboru, organizacijsko-tehnični in gospodarski izvajalci BS pa so njegovi člani. Osrednja prizorišča in stičišča organizacijskih niti ter zamisli imajo svojo stalno streho v stavbnem sklopu SNG Maribor. Tako naj bi tudi ostalo. Zaradi živega zanimanja mariborskega občinstva in njegovega izjemnega odziva na vse vrste prireditev Borštnikovega srečanja pa bi tako tudi moralo ostati. Borštnikovo srečanje v Mariboru ni posledica nobene Politične direktive in tudi ne muhe posameznega gledališkega zanesenjaka ali skupine gledališčnikov. Zamisel o Borštnikovem srečanju je sicer zrastla v mariborskih gledaliških glavah, Mariborčani pa so to prireditev sprejeli za svojo in jo občutijo kot svojo nujno intimno gledališko-kulturno potrebo. Brez srečanja si Maribora kot enega izmed slovenskih sedežev gledaliških ustvarjalnih dogajanj preprosto ni več mogoče predstavljati. Kljub temu so se ob koncu lanskega srečanja slišale prve glasne in javno izrečene misli o tem, da vsej požrtvovalnosti mariborskega gledališkega kolektiva navkljub ne bo več mogoče dolgo izvajati Borštnikovega srečanja v Mariboru. Taki glasovi so se opirali na neustreznost mariborskih gledaliških poslopij in njihove opreme. Prej pritajeni glasovi, ki so si želeli selitev Borštnikovega srečanja iz Maribora so se med drugim prav gotovo okrepili do javne glasnosti tudi zaradi vse bolj dokončanega Cankarjevega doma v Ljubljani, ki pa ima nedokončano srce za gledališko dogajanje v njem to je nedokončan veliki oder. Stavbni sklop SNG Maribor kot prizorišče Borštnikovega srečanja, njegova starostna dotrajanost, neustreznost in stanje tehnične opremljenosti dobivajo v teh novih okoliščinah vse večjo težo in značaj vse bolj perečega nerešenega vprašanja.

Res. V začetku 1983. leta je bil dograjen novi severozahodni trakt SNG Maribor, ki je razvozljal vsa sanitarno-higienska, gledališko-funkcionalna in gradbeno-varnostna vprašanja za gledališke izvajalce. S tem novim traktom niso odpravljene samo težave kolektiva SNG Maribor, temveč tudi vseh gostujočih na Borštnikovem srečanju. Glede namestitve gostujočih gledaliških skupin na Borštnikovem srečanju torej ne more biti več nobenih pripomb. Tega tudi ne more spremeniti dejstvo, da novi trakt še ni priključen na svojo lastno novo kurilnico in je samo s provizorično »popkovino« povezan z začasno kurilnico v sosednjem stanovanjskoposlovnem bloku. V novem severozahodnem traktu pa so tudi vadbene dvorane in velika gledališka skladišča, ki lahko postanejo dodatna prizorišča gledališkim uprizoritvam, ki so bile ustvarjene za drugačna okolja in se namerno izogibajo klasičnemu odnosu oder-avditorij. Tako smo tudi po tej plati obogatili možnosti v samem stavbnem sklopu SNG Maribor. Žal pa se z zgraditvijo novega severozahodnega trakta še ni nič spremenilo za naše izjemno zvesto in čudovito občinstvo, ki mora še vedno vstopati v gledališče skozi dotrajani kazinski del gledališkega stavbnega sklopa, kjer so dotrajani stropovi podprti, sanitarije..., kjer zaradi higienske neustreznosti ni več mogoče imeti okrepčevalnice, kjer zamaka streha in se ruši strešno tramovje. Kljub vsej tej gledališko-gradbeni žalosti pa prav ta zlata publika še nikdar ni manjkala na predstavah SNG Maribor in tudi ne na prireditvah Borštnikovega srečanja. Iz vrst tega občinstva tudi še nikdar ni bilo slišati kakršnekoli misli o preselitvi Borštnikovega srečanja kamorkoli. Za to občinstvo ali uporabnike, kakor jih pravno suhoparno imenujeta politični vsakdanji jezik in zakonodaja, ostaja stavbni sklop SNG Maribor edini možni dom Borštnikovega srečanja. Prav zaradi tega je tudi iz vrst tega občinstva - uporabnikov vedno znova slišati zahteve po hitrejšem posodabljanju mariborskega gledališkega stavbnega


sklopa. Uporabniki so se vsekakor izrekli za obnovo gledališča, saj so pred komaj nekaj leti v ta namen izglasovali celo posebno prispevno stopnjo za naložbo. Ta prispevna stopnja pa je v zadnjem letu administrativnih ujm v obliki najrazličnejših stabilizacijskih ukrepov brez zaznavnih javnih razprav in glasovanj - preminila. Njeni pogrebci naj občinstvu - uporabnikom razložijo in utemeljijo, zakaj je prav ona morala pod rušo. Volja občinstva uporabnikov to prav gotovo ni bila. Če v sedanjih, delno že izboljšanih prostorskih razmerah SNG Maribor, torej najbolj prizadeta stran, občinstvo uporabnik, ne godrnja zoper mariborski gledališki stavbni sklop - kje se potem skrivajo nevarnosti za Borštnikovo srečanje v Mariboru? Oder. Nekoč je bil najgloblji v Sloveniji in je imel drugo najširšo odrsko portalno odprtino. Zato je v preteklosti lahko sprejemal vse uprizoritve, postavljene na drugih slovenskih odrih. Ker stanje gledaliških stavb tudi drugod v Jugoslaviji ni bilo bistveno drugačno, smo lahko v Mariboru sprejemali v goste praktično vsako jugoslovansko gledališko uprizoritev. V zadnjem času pa se to spreminja. Na slabše za Maribor. Mnogo na bolje - za Ljubljano. Drugod po Jugoslaviji - pa še za koga. V tem se skriva velika nevarnost za bodočnost Borštnikovega srečanja v Mariboru. Jedro vsakega Borštnikovega srečanja je namreč prikaz vseh najboljših slovenskih gledaliških uprizoritev preteklega igralnega obdobja in še najboljše jugoslovanske po vrhu. Kaj storiti, če bi katerokoli slovensko ali drugo gledališče pripravilo kakšno svojo najboljšo uprizoritev na že obstoječih večjih in bolje opremljenih odrih?

Bomo takšno uprizoritev izpustili iz sporeda Borštnikovega srečanja samo zaradi tega, ker je ne bo mogel sprejeti za sedanje razmere že pretesni stari mariborski oder? Se bomo zaradi tega izneverili temeljnemu načelu vsebine Borštnikovega srečanja, ki terja prikaz najboljšega? In - ali bomo imeli takrat v rokah argumente za ohranitev Borštnikovega srečanja v Mariboru? Položaj ni brezupen. SNG Maribor ima pripravljene načrte za nadaljno obnovo in izgradnjo stavbnega sklopa SNG Maribor. Ni več nerešenih projektantskih zagat za uresničitev posodobitve in povečave. V surovem stanju je celo novi veliki oder že zgrajen. Žal pa njegovo ogromno prazno prostornino zakriva železna zavesa na južno stran proti bolj ali manj pripravljenemu prostoru za gradbišče nove dvorane. Potrebna je ustrezna kulturno-politična in gospodarska odločitev. Tudi v stabilizacijsko okleščenih načrtih je nadaljevanje gradnje in obnove stavbnega sklopa SNG Maribor še vedno zapisano. Ti zapisi pa izgubljajo vsak pomen, če vsakodnevno finančno zagato na področju družbenih dejavnosti v Mariboru rešujemo s tem, da jemljemo pri zadnjih ostankih denarja za obnovo in nadaljevanje gradnje gledališkega stavbnega sklopa. Kakšna kratkovidnost! V zadnjem času se je Maribor obogatil za vrsto administrativnih zgradb, kamor morajo ljudje po razne listine od rojstnih do mrliških in po drugih obveznih opravkih. V gledališču pa smo v letošnji stabilizacijski jeseni, ko draginja tare in davki tišče, doživeli poveCano zanimanje za vpis abonmaja. To je treba šteti kot najbolj demokratično »referendumsko« odločitev ljudi, ki se odločajo za gledališče povsem prostovoljno in zato plačajo povišano vstopnino. Za kaj so se torej izrekli ljudje? Kaj je njihova resnična potreba? Ji bo končno kdo zares prisluhnil? Borštnikovemu srečanju in mariborskemu gledališču se ne bi bilo treba bati za pravočasno obnovo in razvoj gledališkega stavbnega sklopa, če bi odločitev o nadaljevanju gradbenih del bila res odvisna samo od ljudi samoupravljalcev. Juro Kislinger


R a d ijs k a n e m irn a tla k a Povojni tehnični razvoj je prinesel tudi na področju radia toliko novosti, da jih laik, kot je avtor tega zapisa, sploh ne more niti približno našteti, še manj pa vrednostno opredeliti. Vendar je mogoče od vsega tega - brez strahu, da bi se zmotili - poudariti vsaj dvoje: široko uveljavitev stereo tehnike in množično dostopnost tranzistorskih sprejemnikov. Tidve (zdaj že stari) novosti postavljata pred programske delavce dvoje nalog, ki se v marsičem razhajata: stereo tehnika omogoča prav na področju zvoka večjo kvaliteto ali vsaj večjo pestrost, ki pa je zanesljivo, kadar se ne povzpne v kvaliteto, tudi velika past, ki sproti razgalja sleherni zgolj formalistični prijem; razširjenost tranzistorskih aparatov pa prinaša s sabo neko plebejsko pričakovanje po radiu za vse, vsak trenutek in na slehernem mestu, čemur je seveda mogoče ustreči samo z več alternativnimi programi: tako imamo danes v Sloveniji poleg široke mreže lokalnih in deloma regionalnih programov še tri osrednje, ki naj bi s svojo vsebinsko in izvedbeno raznolikostjo zadovoljili poslušalce. In tako najbrž ni naključje, da se je znotraj radia uveljavil poklic, ki je in ostaja specifičen: radijski režiser. 58 Ob njem in hkrati z njim je treba omeniti med oblikovalci umetniškega radijskega programa vsaj še realizatorje in glasbene opremljevalce oziroma skladatelje posebnih glasbenih »oprem«. Pogostoma je med ustvarjalci na tem področju čutiti določeno nelagodnost, ker ostajajo (morda bolj kot v gledališču, pri filmu ali na televiziji) v senci svojega dela. Prav za radio je namreč značilno, da je že kot medij nekakšna osebnost zase, osvobojen svojih ustvarjalcev (radio je povedal..., radio je im el..., na radiu smo s liš a li...), kot da ni časa za zbrano, pohvalno ali kritično misel o tistih, ki dan za dnem oblikujejo njegove tri programe. Ustvarjalno zadoščenje radijskega delavca je v zavesti, da je njegovo delo odmevno, da priteguje in zadovoljuje poslušalca in da je z njim, čeprav ne zmerom z izpisanim imenom, navzoč v tem znamenitem etru, ki mu nihče ne more do kraja določit; obsega in meja odzivnosti, a vemo, da ima vsaj eno uho zmerom odprto za vse, kar se dogaja in je ob tem prav radio prvi, ki to sporoča. In med ponavljajočimi se sporočili o dogodkih dneva se v ta odmevni eter preliva tudi skrbno oblikovana umetniška beseda: radijska igra, literarni večeri, nokturni, če naj omenim samo najznačilnejše izmed tistih, ki so že po svoji zvrsti izrazito umetniški. Obnje je treba seveda postaviti vrsto oddaj za otroke in šolarje (razne šolske ure, Mehurčki idr.). Tako upravičeno govorimo, prav zaradi izvedbe, o posebni radijski kulturi in umetnosti, ki je morda med vsemi najbolj primerna, da vzdržuje

demokratično ravnotežje med poslušalci različne izobrazbene pripravljenosti in estetskega okusa. Prav radijska izvedba, način posredovanja, glasbena oprema, zvočni efekti, igralčeve telesne prisotnosti osvobojeni glas, ki postane čista interpretacija, »osebnost glasu« - to so tiste zakonitosti in posebnosti, ki se jim morajo oblikovalci radijskih umetniških oddaj neprestano podrejati, hkrati pa so jim tudi spodbujajoč izziv za nenehna iskanja, preizkuse, za veliko pustolovščino glasu, ki varno plove in ga hkrati premetava na najbolj gibkih valovih, kar jih doslej poznamo: na radijskih valovih. In čeprav je plovba v tem čolnu, ki ga nosijo in premetavajo radijski valovi, skoraj praviloma viharna ali vsaj nikoli mirna, je posadka v njem ena najbolj stanovitnih, poklicna fluktuacija je prav tu neprimerljivo manjša kot v gledališču, na televiziji, pri filmu. In »slovenska« delovna norma ni majhna, vsak režiser posname kakih deset (10) radijskih iger na leto, vrsto literarnih večerov in drugih oddaj, pri katerih je umetniška interpretacija vsebovana že v sami zvrsti. In ker je ta ekipa že kar garaško delavna, hkrati pa tudi zvesta temu svojemu delu, je prav, da jo vsaj na tem mestu in ob tej priložnosti imenujemo: med režiserji Rosanda Sajko, Aleš Jan, Irena Glonar in Igor Likar; realizatorki: Mara Černe in Elza Rituper; glasbena opremljevalca: Marko Stopar in Peter Čare; asistentki: Mojca Cavazza in Filipina Jermanova ter mojstri tona: Metka Rojčeva, Jure Culiberg, Staš Janež in Miro Marinšek. Nepošteno bi bilo, če ne bi v tej zvezi omenili še nekatere ljudi, ki so tako rekoč še včeraj ali še pred kratkim delali na tem področju, kot na primer Dušan Mauser, Sonja Stoparjeva, Hinko Košak, Marjan Marinc in že pred njimi Mirč Kragelj, Tugomir Tory, Maša Slavčeva, Silva Danilova, Vesna Straničeva, skladatelj Marjan Vodopivec in še kdo. Tudi ta trenutek je treba omeniti vsaj nekatere glasbenike, ki sicer niso zaposleni na radiu, pa so vendar veliko prispevali zlasti za kvaliteto radijske igre: Urban Koder, za katerega je mogoče reči, da je uveljavil čisto poseben tip glasbe, ki ga poznajo in cenijo tudi v širšem prostoru, pa Uroš Krek, Jani Golob, Dane Škerl, Alojz Srebotnjak in še nekateri drugi. Tudi režiserji gostje prispevajo svoj delež: Žarko Petan, Zvone Šedlbauer, France Jamnik, Franček R udolf... Ne tako redki so tudi gostje iz drugih jugoslovanskih republik in iz tujine.


R a zs ta v a č e š k o s lo v a š k ih g le d a liš č v M a rib o ru Oblika, predstavitvena podoba, ki je sicer za razne zvrsti različna, vendar povsod vse bolj pomembna, terja tudi od radijskih oblikovalcev strahovit napor, kako ohranjati svežino, prepričljivost novosti, draž posebnega, kako biti diskreten in udaren hkrati (to je morda ena od temeljnih radijskih posebnosti), in vse to ob produkciji, ki je morda edini tekoči trak med umetniškimi dejavnostmi, saj terja od vsakega, da hkrati razmišlja o različnih projektih in jih tudi različne oblikuje. To je nedvomno težko breme, ki ga zmorejo samo ljudje z veliko požrtvovalnosti, dobesedne, fizične in duhovne zvestobe delu, ki od ustvarjalca morda več terja kot mu daje. Slovenska javnost, zlasti njen kritiški del, se največkrat bolj malo sprašuje o posebnostih pa tudi o umetniški moči tega medija, ki pa vseeno ostaja najbolj množičen ali med najbolj množičnimi (skupaj s televizijo), zato se nam zdi, da je še posebej dragocena pripravljenost BS, ki letos že četrtič zapored vključuje radijsko igro v svoj program. Odpiranje takšne primerjalne možnosti med gledališčem in radijem (pogostokrat gre za iste ustvarjalce) je še posebej pomembno, 6e vemo, da se slovenska kultura zaradi različnih razlogov, predvsem ekonomskih, zapira vase in se tako interdisciplinarne vezi neprijetno rahljajo. Lahko si samo želimo, da bi se takšno sodelovanje, ki je v svojem estetskem in sporočilnem učinku nerazdružljivo prepleteno, nadaljevalo tudi v prihodnje. Ciril Zlobec

Pomembnega jubileja 100-letnice otvoritve Narodnega divadla v Pragi bomo proslavili tudi v Mariboru, ki z medsebojnimi gostovanji češkoslovaških gledališč razvija dolgoletne prijateljske stike. Razstava v priredbi Razstavnega salona Rotovž v okviru Borštnikovega srečanja, bo prikazala delovanje številnih čeških in slovaških gledališč od leta 1938 do danes. Predstavljeno bo gradivo gledaliških listov, plakatov, brošur, knjig in bogastvo fotografij z dramskih, opernih in baletnih predstav, ki sem ga ob študijskih in delovnih obiskih češkoslovaških gledališč zbiral nad petinštirideset let. Deloma kupljeno gradivo v knjigarnah in tiskovnih agencijah, deloma podarjeno iz arhivov raznih gledališč, Ministrstva za kulturo ČSSR, Divadelnega ustava in drugih češkoslovaških gledaliških in glasbenih institucij, obsega tudi del znamenitega predvojnega obdobja praških gledališč v sezoni 1937/38, ki so bujno cvetela z občudovanja vrednim avantgardističnim delovanjem. Pred zadnjo vojno je bila Praga središče napredne evropske gledališke kulture, kamor so se zatekali na študij vedoželjni mladi gledališčniki iz vsega sveta, med njimi tudi nekaj študentov gledališke umetnosti iz Jugoslavije. Z zrelo umetniško močjo pa so se pred vojno predstavili tudi znani jugoslovanski gledališki umetniki, predvsem igralec Narodnega divadla v Pragi, Zvonimir Rogoz in naša prominentna režiserja dr. Branko Gavella in dr. Bratko Kreft, katerima so po drugi svetovni vojni sledili tudi mlajši naši dramski in operni umetniki. Vseh teh stikov sedanja razstava ne bo mogla prikazati, ker je gradiva preveč. Koristno pa bi bilo, da bi v bližnji prihodnosti bila posebna razstava posvečena zgolj češkoslovaškim in jugoslovanskim medsebojnim stikom na gledališkem, glasbenem in filmskem področju. Naša razstava v letu češkega gledališča, kot so češkoslovaški kulturni krogi poimenovali letošnje leto 1983, je povezano s ponovnim odprtjem prenovljenega glavnega češkega hrama Narodnega divadla v Pragi, ki ga je z geslom Narod sobe - Narod sebi, s prostovoljnimi prispevki zgradil češki narod. Letošnji praznik bo toliko pomembnejši, ker bodo po petih letih restavriranja spet odprli gledališko stavbo v novi preobleki na sam dan 100-letnice Narodnega divadla, 18. novembra 1.1. Slavje v prenovljenem in moderniziranem gledališču z najsodobnejšimi tehničnimi odrskimi napravami v sicer prvotni zunanji in notranji podobi, bo toliko pomembnejše, ker bo na slavnostnem večeru kakor pred sto leti otvoritve uprizorjena Smetanova opera Libuša, katere snov je povzeta po narodni legendi o mitični Libuši, ki je osnovala Prago.

59


P o ro č ilo o 17. B o rš tn ik o v e n srečanju 21.-30. oktobra J982 v Mariboru Češko gledališče si je že ob svojem nastanku pridobilo mesto naprednega oblikovalca narodne in politične zavesti skozi vse generacije. Tako je gledališče državi dalo češko državno himno, v obdobju prve republike je z dramskimi deli naprednih pisateljev na čelu s Karlom Čapkom in z znamenitima avantgardnima gledališčima Divadlo E. F. Buriana in Osvobozenim divadlom Voskovica in Wericha stalo v prvih vrstah borcev proti fašizmu, po drugi svetovni vojni pa je bilo prvo telo pri oblikovanju socialističnega človeka v novi osvobojeni državi. Gledališki razvoj v razdobju stotih let, na temelju katerega je obstajalo samo eno resnično samostojno češko gledališče, se je neverjetno hitro razmahnilo v najširšo narodno kulturo. Povojna usmeritev čeških in slovaških gledališč je omogočila porast in silen vzpon gledališke umetnosti, s katero se Češkoslovaška uvršča med narode z najuspešnejšo gledališko kulturo. Danes deluje v Češkoslovaški sto stalnih gledaliških ansamjplov, katerih predstave si samo v enem letu ogleda malone deset milijonov ljudi. Emil Frelih 60

Tudi leta 1982 so se pregleda najboljših ustvarjalnih dosežkov slovenskega gledališča v pretekli sezoni udeležili vsi slovenski poklicni teatri: PDG Nova Gorica, SLG Celje, Mestno gledališče ljubljansko, Drama SNG Maribor, Stalno slovensko gledališče Trst, Drama SNG Ljubljana, Mladinsko gledališče Ljubljana, polprofesionalno Prešernovo gledališče Kranj, Eksperimentalno gledališče Glej Ljubljana in amatersko KUD Slava Klavora iz Maribora z izbrano predstavo ZKO Slovenije. Program teh gledališč je, kakor vsako leto doslej, tvoril »hrbtenico« Borštnikovega srečanja, izmed ponujenih predstav pa ga je izoblikoval selektor France Vurnik. Ob tem pa nam je v spremljevalni gledališki spored, ki ga je izbral Tone Partljič uspelo pritegniti še vrsto izjemnih odrskih stvaritev iz Slovenije, Hrvaške, Srbije in Avstrije. Osrednji, tekmovalni program se je odvijal v dvorani in na malem odru SNG Maribor, predstave pa so tekle tudi zunaj gledališke hiše, na Malem Borštnikovem srečanju v Slovenski Bistrici, v okviru Gledališča ljudske vstaje in seveda na številnih gostovanjih. Tako smo z življenjem gledališča ter njegovih idejnih in estetskih sporočil dodobra prekrili severovzhodno Slovenijo, poleg tega pa so posamezne predstave gostovale še v Ljubljani in Celju. Važno se nam zdi omeniti prav dejstvo, da smo v majhne kraje pripeljali vrsto visokih umetniških stvaritev, da je bilo Borštnikovo srečanje navzoče tudi v šolah, tovarnah, vrtcih, na kmetijah, v vojašnicah, itn., da smo skratka umetniško besedo tudi letos širili v različne kraje in prostore iz njenega ustaljenega gledališkega hrama. Poglejmo, za primer, kraje, v katerih so si ljudje lahko ogledali predstave BS: Slovenska Bistrica, Lenart, Murska Sobota, Ravne na Koroškem, Ormož, Celje, Ljubljana, Titovo Velenje, Črna na Koroškem, Tinje, Leskovec, Čadranska vas, Zgornja Ložnica, Oplotnica, Zgornja Polskava, Makole, Laporje, Šmartno na Pohorju, Poljčane, Kebel na Pohorju. Poleg tega, da so si lahko poznavalci in ljubitelji gledališč ogledali najboljše, kar ta hip premore slovensko gledališče, so imeli tudi možnost njegove dosežke primerjati z odličnimi predstavami iz drugih republik in iz tujine. Tako je tudi letos gostovala najboljša predstava Sterijinega pozorja, tokrat HNK iz Zagreba z Dundom Marojem, prvič pa smo gostili avstrijsko gledališče, in sicer graški teater Vereinigte Biihnen. Gledaliških predstav ali posameznih nastopov iz Hrvaške je bilo 11, iz Srbije pa 4. Tako se je letos na Borštnikovem srečanju nenehno prepletalo in dopolnjevalo dvoje njegovih osnovnih konceptualnih zamisli: preverjanje, pregledovanje in vzpodbujanje umetniške kvalitete slovenskega gledališča in približevanje umetnosti čim širšemu in čimbolj raznolikemu


Trije gledališki veterani: dr. Bratko Kreft, Jože Babič, Sveta Jovanovič


Gostje BS na izletu v Slov. Bistrici

r r f r r


krogu delovni ljudi. Poleg tega, da v osrednjo gledališko hišo in na ostale nastope BS prihaja vse več občinstva, ki sicer ni tako pogost gost gledališča, že leta nazaj opažamo izjemno zanimanje mladih ljudi. Za prihodnost slovenskega gledališča je vsekakor vzpodbudno dejstvo, da je dobršen, nemara pa celo pretežen del občinstva iz vrst mladih. Borštnikovo srečanje pa vse bolj prevzema tudi številne pobude za gledališko zbliževanje v jugoslovanskem prostoru. Poleg gledaliških predstav iz drugih republik in običajnih stikov med slovenskimi in ostalimi jugoslovanskimi gledališkimi delavci in ustvarjalci, sta bila letos na BS dva osrednja jugoslovanska gledališka sestanka: skupščina Združenja dramskih umetnikov Jugoslavije in zasedanje jugoslovanskega gledališkega medfestivalskega odbora. Letos sta v okviru BS tekla tudi dva pomembna strokovna simpozija. Sekcija za slovenščino v javnosti pri RK SZDL je priredila vsebinsko bogat, tehten in tudi dobro obiskan simpozij o odrskem jeziku. Marksistični center iz Maribora pa je pripravil seminar o amaterskih in delavskih odrih. Med spremljevalnimi prireditvami je treba posebej omeniti zdaj že uveljavljeno javno poslušanje radijskih iger, ki ga pod naslovom Slovenski umetniki v radijskem mediju prireja dramska redakcija Radia Ljubljana, na katerih se ustvarjalci te posebne dramske zvrsti tudi pogovarjajo z občinstvom. V času BS so bile odprte številne razstave, ob večerih so tekle predstave »Gledališča v Orlu« s komornimi in satiričnimi besedili, bilo je nekaj literarnih nastopov, itn. Skratka, z organizacijskim in vsebinskim širjenjem Borštnikovega srečanja smo prišli do tistega roba, ko naprej zares ni več mogoče. Bili so dnevi, ko se je na različnih krajih zvrstilo tudi 15 predstav in prireditev. Tega prireditvenega okvira, ki mora ostati v mejah že do kraja napetih organizacijskih in materialnih zmogljivosti, smo se sicer zavedali že pred letošnjim srečanjem. Toda čeprav smo pred letošnjim BS sklenili in zapisali, da je prireditev vsebinsko in organizacijsko dovolj široko zastavljena in da je ne kaže več širiti, pač pa kvalitativno poglabljati in dopolnjevati, so nas številke, ki smo jih zbrali ob koncu, spet presenetile. Predstav in spremljevalnih prireditev se je udeležilo 37.210 gledalcev in obiskovalcev. To se je zgodilo kljub temu, da smo celotno število prireditev od lanskih 136 (s 35.380 obiskovalci) zmanjšali na 122. Letos se je povečalo število obiskovalcev v osrednji dvorani, več je bilo poslušalcev radijskih iger in več obiskovalcev malega BS v Slovenski Bistrici.

Vseh prireditev je bilo torej 122 in na njih 37.210 obiskovalcev, od tega - na 68 gledaliških predstavah 20.400 gledalcev, - na sedmih nastopih Gledališča ljudske vstaje 2.850, - na 30 radijskih igrah 4.200 poslušalcev, - na Malem BS na 35 prireditvah 7.820 - in na ostalih nastopih in prireditvah 1.940 gledalcev. Povejmo še to, da je Borštnikovo srečanje vse bolj odmevno tudi v jugoslovanskem prostoru in tudi zunaj naših meja. Letos so ga obiskali gledališki strokovnjaki iz Avstrije, Bolgarije, ČSSR, Madžarske in DR Nemčije. Kljub tolikšnemu obsegu, odmevu in intenzivnosti dogajanja pa BS še naprej dela brez rednega profesionalnega aparata in ob materialni pomoči KSS in KS Maribor. Še naprej pa BS vztraja tudi pri svoji povezavi z delovnimi kolektivi, letos je bila to TAM iz Maribora, ki je prevzela pokroviteljstvo. Umetniška raven gledaliških predstav, odličen obisk občinstva, poglobljeno strokovno delo na simpozijih in sestankih, srečanja gledaliških delavcev, zbliževanje v slovenskem in jugoslovanskem prostoru - vse, kar se je v teh desetih dneh zgodilo, pa četudi s posameznimi spodrsljaji in nesporazumi, je pospeševalo ustvarjalnost našega teatra in dokazovalo 63 vitalno moč naše kulture. Borštnikovo srečanje je torej več kot samo organizacijska, programska shema in posoda, je tudi vsebina. Letošnje srečanje je še ena potrditev te znane ugotovitve. Olga Jančar


UNIVERZA V MARIBORU Marksistični center

P ris p e v e k za z b o rn ik B o rš tn ik o v e g a s reč an ja ’83 V okviru Borštnikovega srečanja ’82 je Marksistični center pri Univerzi v Mariboru organiziral drugi gledališki seminar. Za temo smo izbrali zgodovino in sedanjost slovenskega amaterskega gledališča. Udeleženci so v svojih prispevkih predstavili raznolikost amaterske dejavnosti v prejšnjem stoletju, delavske odre pred drugo svetovno vojno in današnjo amatersko gledališko ustvarjalnost. Dobili smo podobo o živahnosti, pestrosti, pa tudi zastajanju in spreminjanju amaterskega gledališča v različnih obdobjih. Tema seminarja se je navezovala na prvi seminar - o Bertoltu Brechtu. Pri njem smo izvedeli marsikaj o tem, kakšno naj bo angažirano delavsko gledališče, kaj so posebnosti amaterskega dela in podobno. S prispevki smo hoteli ugotoviti, kakšne so značilnosti slovenske amaterske gledališke dejavnosti, da bi zbrali gradivo za morebitno raziskavo, ki bi nabrano gradivo povezala z navedenimi Brechtovimi stališči in izkušnjami. Seminar seveda ni mogel opraviti tako zahtevne znanstvene naloge. Prispevki so nam pa vendar razkrili, kakšna je bila politična usmeritev predvojnih gledaliških skupin, v kakšnih okoliščinah so delovala in še delujejo amaterska gledališča, predstavili repertoarno naravnanost. V prvem delu seminarja 64 - ki je bil posvečen zgodovini - so o amaterski gledališki dejavnosti v Mariboru govorili Bruno Hartman, Bruno Petejan in Fran Žižek, o ljubljanskem Delavskem odru pa Bratko Kreft in Peter Hariš. Zgodovinski prikaz smo načrtno povezali s prikazom trenutne oziroma današnje amaterske gledališke dejavnosti. Sodili smo, da lahko o njej najbolje govorijo organizatorji gledališke dejavnosti v okviru ZKO Slovenije. Tako smo se pri izvedbi seminarja povezali s to organizacijo - in na naše povabilo so se odzvali naslednji njeni sodelavci: Alenka Bole-Vrabec, Stane Peččk in Janez Karlin; Marjan Belina pa je poslal pismen prispevek.

Če primerjamo oba dela seminarja, ugotovimo, da je danes zanos v političnem smislu manjši, pogosto so tudi danes repertoarne odločitve manj inovativne; skratka, celotna zagnanost je bolj družabna, gledališče ima vlogo družabne aktivnosti. Kjer pa je delo bolj zagnano, bolj umetniško-gledališko zasnovano, se hitro pokaže hotenje po skoraj profesionalnem delovanju. Verjetno je to smer delovanja, ki jo bo potrebno najbolj spodbujati in ji pomagati. Lep primer takšnega skoraj profesionalnega delovanja je mariborsko amatersko gledališče Slava Klavora, Trideset let njegovega delovanja smo dokumentirali z razstavo plakatov, fotografij in kopij časopisnih člankov o tem gledališču, ki je bila postavljena v izposojevalnici Mariborske knjižnice na Rotovškem trgu. Tudi pri izvedbi tega drugega seminarja smo uspešno sodelovali z različnimi institucijami: vodstvom Borštnikovega srečanja in Mariborske knjižnice, organizacijsko z ZKO Slovenije in gledališčem Slava Klavora. V reviji Kulturni poročevalec, ki jo izdaja ZKOS, bodo v letu 1983 izšli v več nadaljevanjih prispevki s seminarja. Za tretji seminar v okviru organizma BS smo izbrali naslov Političnost slovenskega povojnega gledališča. Zanima nas razmerje med politiko in gledališčem kot dvema relativno avtonomnima sferama družbenega življenja in oblikovanje političnosti znotraj samega procesa gledališkega dela. Tudi ta seminar se navezuje na Brechta, čeprav je znova omejen na prikaz značilnosti slovenskega gledališča; predstavlja pa obenem nadaljevanje lanskega seminarja. Saj nas zanimajo podobna vprašanja, kot smo si jih lani zastavili o amaterskih gledališčih. Vse, ki jih zanimajo odgovori mlajših in mladih slovenskih teatrologov in gledaliških delavcev, vabimo, da se udeležijo seminarja, ki bo tudi tokrat izveden v čitalnici Mariborske knjižnice na Rotovškem trgu. Igor Kramberger


dr. Marijan Brecelj, Janez MilÄ?inski, Rafael Razpet in Juro Kislinger na BS 82


Ogled kleti v Slovenski Bistrici


N a g ra d e s tro k o v n e ž irije 17. B o rš tn ik o v e g a sreč an ja 1982 Strokovna žirija v sestavi Slavka Glavina (Združenje dramskih umetnikov Slovenije), Sveta Jovanovič (Društvo oblikovalcev Slovenije), Miloš Mikeln (Društvo slovenskih pisateljev) kot predsednik, Marjan Pungartnik (Mestna konferenca SZDL Maribor) je bila formirana po povabilih vodstva Borštnikovega srečanja navedenim organizacijam in društvom. V žirijo je bila povabljena kot predstavnik Slavističnega društva Slovenije tudi dr. Breda Pogorelec, ki pa zaradi bolezni ni mogla sodelovati pri delu žirije. Žirija je ocenjevala raven za letošnje srečanje izbranih predstav izključno po dosežkih, prikazanih na odru Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru za časa srečanja. Žirija ugotavlja, da nobena predstava ni izrazito izstopala kot izjemen dosežek niti v celoti niti v posameznih elementih. Ob tej razmeroma izenačeni ravni večine predstav je bilo žiriji težko izločiti najboljše stvaritve in jih predložiti za nagrade. Ob tem žirija ne more mimo ugotovitve, da je izvedba srečanja in raven predstav kljub izrednim naporom kolektiva SNG Maribor in organizatorjev srečanja trpela zaradi neustreznih pogojev, ki jih je povzročila dotrajana stavba in prezidavanje gledališča. V skladu s poslovnikom Borštnikovega srečanja predlaga žirija predsedniku skupščine srečanja naslednje nagrade: Borštnikovo diplomo za najboljšo predstavo ^xeioti-#eb+—. Mestno gledališče ljubljansko za u p riz o rite v ^o v a na divjem race« Aleksandra Vampilova. Predstava, ki gledalca živo prizadene, je bila v celoti intenzivna, razpoloženjsko izrazita in sugestivna. Sodoben tekst, ki prizadeto odseva probleme okolja, katero prikazuje, je bil s predstavo MGL nadgrajen v vseh elementih, z režijo, sceno in ubranim igralskim ansamblom in je s tem dobil širše, univerzalne dimenzije. Borštnikgye-diplome in denarne nagrade za dramsko igro dobijo: Š tefka'ProIcTŽa vlogo matere v »Krvavi svatbi« Frederica Garcie Lorce v uprizoritvi Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Ustvarila je monumentalno figuro polnokrvne žene in matere, združujočo tako prvobitno silovitost kot ljubezen in čustvenost. Lik, izdelan z minuciozno studioznostjo, sodi med najboljše dosežke Štefke Drolčeve.


'^ ila d a Kalezič^a vlogo Lee v »Sestrah« Wendy Kesselman vuprizoritviSlovenskega ljudskega gledališča v Celju. Ustvarila je lik neizkušenega, naivnega dekleta, ki se pod pritiskom okolja in v stiskah preobrazi v prezgodaj dozorelo žensko. V podrobnostih izdelana kreacija je prikazala ta razpon in razsoj izredno sugestivno in prepričljivo. ^m ca K u m ro sa -ia vlogo Isabelle v »Sestrah« Wendy Kesselman v uprizoritvi Slovenskega ljudskega gledališča v Celju. V precizni in zreli stvaritvi je prikazala obsežno igralsko znanje, ki ji je omogočilo izkoristiti vse na videz enosmerne, v resnic^ pa^zelo raznorodne elemente tega lika. Bine Matohjza vlogo Frana Levstika v »Levstikovi smrti« Matjaza'KmecIa v uprizoritvi Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici. Vlogo, ki je zahtevala izreden ustvarjalni napor, je oblikoval v vseh njenih razsežnostih od človeške nebogljenosti do ekstenzivnega zanosa tega lika. Njegova stvaritev je bila odločilnega pomena za uspeh celotne uprizoritve. Borštnikove-Jiplomo in denarno nagrado za režijo dobi DOSan Mlakar za uprizoritev »Lova na divje race« Aleksandra Vampilova v Mestnem gledališču ljubljanskem. Združil je vse 68 elemente predstave v sugestivno celoto in z nevsiljivim, vendar dosledno prisotnim režijskim vodstvom omogočil uravnovešeno kolektivno gledališko stvaritev na visoki ravni.

Borštnikovo diplomo in denarno nagrado za scenografijo dobi Meta Hočevar'za predstavo »Levstikova smrt« Matjaža Kmecla v uprizoritvi Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici. Na učinkovitem domisleku zasnovana scena je ustvarila enoten odrski prostor, ki pa je omogočal večplastno dogajanje. Borštnik.QyQ_dip[omo in denarno nagrado za kostumografijo dobKjtlenka Bgjri za predstavo »Disident Arnož in njegovi« Draga Jančarja v uprizoritvi Drame SNG v Ljubljani. Kostumska oprema predstave je izrazila vsebino in duha besedila na svojstven način ter s svojo izrazito čistostjo in stilno dognanostjo omogočila enoten vizualni karakter uprizoritve. Borštnikovo diplomo in denarno nagrado RTV-teJevizije-^ Ljubljana za najboljšo igro mladega igralca dobkSIavkci^Derjak za vlogo zdravnika v »Ni človek, kdor ne umre« Velimirja Stojanoviča v uprizoritvi Gledališča GLEJ v Ljubljani. Z zadržano, vendar intenzivno igro je ustvaril prepričljiv in celovit lik. Borštnikovo diplomo in nagrado Društva oblikovalcev Slovenije za najboljšo likovno podobo predstave dobi^Marija Vidayy za kostumografijo predstave »Krvava svatba«'Fre3erica Garcie Lorce v uprizoritvi Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Njeni kostumi za to predstavo so poseben samostojen likovni dosežek, stilno prepričljiv in gledališko učinkovit. Bronasti kipec Otona Zupančiča za najbolj dognani odrski jezik ansambte-AM^eloti dobi Slovensko ljudsko gledališče v Celju za »Sestri^W endy Kesselman. K dosežku arTSambelske igre, značilne za to predstavo, je bistveno prispeval dognan in čist odrski jezik. Borštnikovo diplom a-dram ^em u umetniku za najbolj dognani odrski jezik dobi Štefka Drolc za vlogo matere v »Krvavi svatbi« Frederica Garcie Lorce v uprizoritvi Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Svojo visoko profesionalno igralsko kulturo je potrdila s čistim in lepim odrskim jezikom. Miloš Mikeln, predsednik Slavka Glavina Sveta Jovanovič Marjan Pungartnik


Mirko Mahnič in Vladimir Skrbinšek na razstavi delu Milana Skrbinška


Skupščina Dramskih umetnikov Jugoslavije


Predsednik Skupščine SO Maribor Rafael Razpet na sklepnem srečanju BS 82


M e jn ik i na B o rš tn ik o v i poti 1, 11. julija: rojen v Cerkljah na Gorenskem 2, 10. decembra: prvikrat nastopil (še kot uradnik banke Slavije) v ljubljanski čitalnici (z imenom Gorazd) v igri Svojeglavneži i-1 8 8 6 : v dramski šoli na Dunaju >, 31. julija: Mosenthal, Deborah. Ta dan je Borštnik »prevzel režijo predstav« in vodstvo novoustanovljene dramske šole v Ljubljani >, 8. decembra: uprizorjena Borštnikova komična slika Ponesrečena glavna skušnja S, 22. decembra: prvič nastopil kot Ferdinand v Schillerjevem Kovarstvu in ljubezni 9. januarja: prvič nastopil kot Hlestakov v Gogoljevem Revizorju 17. februarja: ljubljanska gledališka stavba pogorela I, 19. februarja: uprizorjena Borštnikova dramatizacija Tavčarjeve povesti Otok in Struga; sam je igral Konstantina i, 16. novembra: uprizorjena Borštnikova igra Stari llija; sam je igral naslovno vlogo I, 27. marca: prvič nastopil kot Helmer v Ibsenovi Nori (še v stari čitalnici) . 29. septembra: prva predstava v novem Deželnem gledališču (današnji Operi). Uprizorjena je bila Borštnikova predelava Jurčičeve Veronike Deseniške; Borštnik je režiral in igral Milana Vukašina , 11. januarja: prvič nastopil kot Wurm v Schillerjevem Kovarstvu in ljubezni , 22. marca: prvič nastopil kot Kogoj v Vošnjakovi Lepi Vidi , 16. januarja: prvič gostoval v Zagrebu kot Loris Ipanov v Sardoujevi Fedori , 25. februarja: igral (v Ljubljani) naslovno vlogo v Dumasovem Keanu , ob koncu sezone: sprejel angažma v Zagrebu in se poslovil od ljubljanskega gledališča , 3. septembra: prvič nastopil v zagrebškem angažmanu kot Filip Derblay v Ohnetovem Fužinarju , 10. januarja: prvič nastopil kot Shakespearov Hamlet , 11. februarja: prvič nastopil kot Molierov Tartuffe . 1. oktobra: prvič nastopil kot Osvald v Ibsenovih Strahovih , 3. januarja: prvič nastopil kot Jago v Shakepearovem Othellu

1898, 11. februarja: nastopil kot oče v zagrebški krstni predstavi Funtkove igre Za hčer 1898, 1. marca: prvič po odhodu v Zagreb gostoval v Ljubljani - kot Morrejev Revček Andrejček 1899, 21. novembra: gostoval kot Osvald v Ibsenovih Strahovih 1900, 16. marca: gostoval v naslovni vlogi pri krstni predstavi Cankarjevega Jakoba Rude 1900, 22. decembra: na Borštnikovo pobudo uprizorjen Jakob Ruda v Zagrebu; Borštnik je delo prevedel, režiral in igral naslovno vlogo 1902, 25. novembra: prvič igral Astrova v Stričku Vanji A. P. Čehova 1907, 10. decembra: v vlogi Grutza (Schonherr, Zemlja) slavil v Zagrebu 25-letnico dela 1907, 13. decembra: gostoval kot Krištof Flamm v Hauptmannovi Rozi Berndt (ob 25-letnici dela) 1908, 12. januarja: slavil 25-letnico dela v Trstu (recitiral Prešernov Krst) 1909, 16. novembra: gostoval kot Ritmojster v Strindbergovem Očetu 1913, 19. marca: igral Antona v Hebblovi Mariji Magdaleni v Zagrebu ob 30-letnici dela 1913, 25. marca: gostoval kot Kantor pri novi uprizoritvi Cankarjevega Kralja na Betajnovi (ob 30-letnici dela) v Ljubljani 1913/14: znova vodil ljubljansko gledališče; ob koncu sezone se je vrnil v Zagreb, ko so ljubljansko gledališče spremenili v kinematograf 1917, 1. oktobra: igral dr. Podboja pri krstni predstavi Kraigherjeve Školjke v Zagrebu 1918: pripravljal za tisk pesniško zbirko 1918, 20. junija: zadnjič nastopil v Zagrebu - kot Edgar v Strindbergovem Smrtnem plesu 1919: sodeloval pri prvih jugoslovanskih filmih 1919, z novo sezono: prevzel vodstvo obnovljenega gledališča v Ljubljani; študiral med drugim župnika za ljubljansko premiero Cankarjevih Hlapcev 1919, 11. septembra: zadnjič nastopil kot Ritmojster v Strindbergovem Očetu 1919, 23. septembra: umrl v ljubljanski Deželni bolnišnici 1919, 25. septembra: pokopan pri Sv. Križu v Ljubljani


B o rštn ik M e e tin g 1983 The 18th meeting of Slovenian drama theatres in Maribor - called the Borštnik Meeting - is the greatest theatre festival of Slovenia. Every theatre in Slovenia contributes its best performance of the past season. The theatres taking part in this contest are the Drama of the Slovenian National Theatre in Ljubljana, the Drama of the Slovenian National Theatre in Maribor, the Town Theatre of Ljubljana, the Slovenian National Theatre Celje, the Permanent Slovenian Theatre Trieste, the Theatre for Youth in Ljubljana, the Experimental Theatre “Glej" (Look), the Littoral Drama Theatre Nova G orica and the Academy for Theatre, Radio, Film und Television in Ljubljana. They all enter into a noble creative contest to win the Borštnik diplomas and awards. The best performance of the central Yugoslav theatre festival “Sterijino pozorje” in Novi Sad and the best Slovenian amatuer group are appearing outside the contest. At the Meeting, the most deserving Slovenia actor receives the ring of Borštnik.

Diplomas, awards, ring and the meeting itself are named after Ignacij Borštnik (1858-1919), the founder of Slovenian theatre and histrionic arts. The ring of Borštnik, this highest theatre acknow-ledgement received by now Elvira Kraljeva, Vladim ir Skrbinšek, Arnold Tovornik, Mira Danilova, Slavko Jan, Ančka Levar, Vida Juvan, Rado Nakrst, Sava Sever, Janez Jerman, Vladoša S im čič and Bert Sotlar. The Meeting is seated in Maribor. The theatres are also giving guests performances outside Maribor at numerous places along the northern border. In the evenings, special programme of monodramas or chamber plays is on at the hotel Orel. During this time, the actors are appearing at schools and kindergartens. In the foyer of the Slovenian National Theatre are exhibitions dedicated to the life and work of Slovenian artists. So the Borštnik Meeting is not only a review of the best theatre achievements of one season in Slovenia, but also a wide culture political manifestation without which we could not imagine the Slovenian theatre life any more.


B orštn ik-Treffen 1983 Die 18. Begegnung der slowenischen Schauspielbiihnen in Maribor Das Borštnik-Treffen ist das grosste slowenischen Theaterfestival. Mit der besten Inszenierung der vergangenen Saison nehmen daran alte slowenischen Theater teil. Das sind: die Schauspielbiihne des Slowenischen Nationaltheaters in Ljubljana, die Schauspielbiihne des Slowenischen Nationaltheaters in Maribor, das Stadtische Theater von Ljubljana, das Slowenische Volkstheater aus Celje, das Standige slowenische Theater in Triest, das Jugendtheater aus Ljubljana, das Experimentelle Theater GLEJ aus Ljubljana, die Schauspielbiihne von Primorsko und die Akademie fur Theater, Rundfunk, Film und Fernsehen aus Ljubljana. Diese Theater bewerben sich in einer edlen schopferischen Kraftepriifung so um die Borštnik-Diplome und -Preise. Ausser Konkurrenz treten dazu noch auf die beste Inszenierung vom zentralen jugoslawischen Theaterfestival Sterijino Pozorje, das in Novi Sad abgehalten wird, und die beste slowenische Amateurgruppe. Auf dem Treffen erhalt der

verdienstvollste slowenische Theaterschauspieler den Borštnik-Ring. Diplome, Preise, der Ring und das Treffen sind nach Ignacij Borštnik (1858-1919), dem Begriinder des slowenischen Theaters und Schauspielertums benannt. Den Borštnik-Ring als die hochste slowenische Theater-auszeichnung erhielten bisher Elvira Kraljeva, Vladimir Skrbinšek, Arnold Tovornik, Mira Danilova, Slavko Jan, Ančka Levar, Vida Juvan, Rado Nakrst, Maks Furijan, Sava Sever, Janez Jermani Vladoša Simčič und Bert Sotlar. Das Borštnik-Treffen hat seinen Sitz in Maribor, doch gastieren da Theater mit ihren Vorstellungen auch im Hinterland von Maribor in zahlreichen Ortschaften an der nordlichen Grenze. Abends lauft ein Sonderprogramm von Monodramen oder Kammerauftritten im Hotel Orel, die slowenischen Schauspieler treten zu dieser Zeit in Schulen und Kindergarten auf. In der Aula des Slowenischen National-theaters gibt es Ausstellungen aus dem Leben und W erk slowenischer Theater-kiinstler. Das Borštnik-Treffen ist demnach nicht nur eine Revue der Hochsten slowenischen Theaterleistungen einer Saison, sondern es ist auch eine breite kulturpolitische Manifestation, ohne die man sich das slowenische Theaterleben nicht mehr vorstellen kann.


BCTPEMA EOPLUTHMKA 1983 n o BeMepaM 6biBaeT ocobeHHan nporpaMMa

18. BCTpena C/lOBeHCKMX T eaT poB a p a M b i b r.

Mapn6ope

M O H O flpaM mjim K aM e pH bix BbicrynneHMM

B c T p en a BopuJTHMKa HB/ineTCfl caM biM KpynHbiM

b rocTMHHMqe » O p e /i« ; b t o w e B p e M n cnoBeH CKM e

cnoBeHCKoro TeaTpa. Ha 3TOM BCTpeMM yMaCTByKDT C caMbiM JiyMLUMM npeacTaB/ieHkieM npow /ioro ce30Ha Bee cnoBeHCKkte TeaTpbi, m t o : flpaM a c/ioBeHCKoro Hapo/iHoro Teaipa b J"lK)6jiHHe, flpaM a c^oBeHCKoro HapoflHoro TeaTpa b Mapn6ope, TopoflCKon TeaTp r. Jltoč/iflHbi, C/ioBeHCKMH HapoflHbin TeaTp b L4enbe,

apTHCTbi BbicTynatoT n o u jK o n a M m aeTCKMM

CjioBeHCKMM TeaTp b r. T p n e c T e , T e a T p M O /ioaew M b nKD6nnHMe, O K cnepH M eH T ajibH biP i TeaTp » D ie n «

6 e 3 KOTopoPi Mbi He M o m e M c e 6 e 6 o /ib iu e

npa3flHMKOM

ripmviopcKMM

b

flto b /ia H H e ,

m

AKaaeM M R T eaTpa, p a /in o , (J>njibMa,

Te^eBMfleHMH b f lto č n a H e .

c a ^ a M . B 4>oae H a p o flH o r o c /io B e H C K o ro T eaT pa 6blBatOT BblCTaBKM, nOKa3blBatOIHMe WM3Hb M TB O peH M fl C/lOBeHCKMX TeaTpa/lbHbIX XyflOW HMKOB. B cT p e M a BopuJTHMKa tb km m o 6 p a 3 0 H He q B /in e T cn JIMLU OCMOTpOM CaMbIX BblCOKMX flOCTMWeHMM

C/lOBeHCKMX T eaT poB b o a h o m

ce30He, OHa TaKw e

UJkipoKan Ky^bTypH aa no/iMTMMecKan MaHM<J>ecrauMfl, npeacTaB M Tb m m 3 hm o n o B e H C H o ro T eaT pa.

flpaM CKM H TeaTp

Bee

s t h TeaTpbi

copeBHytOTCH m 6/iaropoflHO noflBepratOT HcnbiTaHMto cbo m CM/ibi c p a m a n c b 3a flkin /iO M b i n H a rp a /ib i E opw T H M K a. B H e KOHKypeHLiMM BbicTynaHDT

caMoe

ziym u e e n p e flo ra B /ie H M e

c L te H T p a/ib H oro to ro c /ia B C K o ro T e a T p a /ib H o ro

^ecTMBana »CTepHMHo rio3opbe« n caMbiM 'lyMUJMM C/lOBeHCKMM JlKDČMTe/lbCKMM TeaTp. H a BC Tpene n o /iy n a e T caM biM ziymuMM

c jio b o h c k m m

aKTep K o /ib u o BopuJTHMKa. flM ruiO M b i, H a rp a a u , K o /ib q o m BC Tpena Ha3biBaiO Tcn n o M m au M K ) BopujTH M Ky ( 1 8 5 8 - 1 9 1 9 ro a a ), o cH O B o n o /io w H M K y c^O B e H C w oro T eaT pa. K o /ib u o B opuiTH M K a flB/ineTCH CaM biM BblCOKMM CJlOBeHCKMM npM 3HaHHeM , K 0 T 0 p 0 e f lo c m x n o p no/iyHM/iM 3 /iB M p a K p a /i, B/ia,qM MM p CKpbMHLUeK, A p H O /lfl TOBOpHHK, M k ip a flaHM Jl, C n a B K o FI h ,

AHMKa

J le B a p , B k ia a JyBaH,

Paao

H a n p c T , M a K c 0 y p n ja H ,C a B a C e B e p ,

JaHe3 JepMaH, B/iaaoiua Cmmhmh m BepT CoT/iap. BcTpeMa BopiuTHHKa HaxoflMTCfl b Mapn6ope, Ho TeaTpbi n p o B O flflT ra c T p o n n T aK w e n b 0 KpecTH 0 CTflx M a p M Č o p a , m b o M H o rn x M ecT ax n o H a m e n ceBepH O M rpaH H Lie.

81


Ig ra ls k a pot A n č k e L evarje ve 4. decembra 1934 je Slovenski narod objavil malce kritiški zapis o proslavi tristotega nastopa naše znane, tedaj na Šentjakobskem odru delujoče igravke Metke Bučarjeve. Veliko pozornost je zbudil bržkone že njegov podnaslov (Jubilej ge. Bučarjeve in izvrstna veseloigra z novo zvezdo), še bolj pa je to po vsej verjetnosti veljalo za samo poročilo o premieri veseloigre Hčerki njene ekscelence, v katerem je bilo med drugim mogoče prebrati tudi naslednje: »Ampak na Šentjakobskem odru so imeli (mimo jubilejnega nastopa M. Bučarjeve - op. B. T.) še drug pomemben in razveseljiv dogodek. Že lani smo pisali, da na njem vzhaja nova svetla zvezda naše gledališke umetnosti, velika vloga gdč. Levarjeve pa je občinstvo popolnoma prepričala, da so Šentjakobčani odkrili mlad, svež in velik talent 84 v tem nadvse simpatičnem dekletu, ki ji želimo le to, da bi ostala pri teatru. Težak poklic, seveda, toda za tak talent je lahko vse! Že po sedanjih uspehih svoje nečakinje ves srečni striček g. Levar bo že še pomagal, oblikoval in pilil, a tudi tovarišice in tovariši s Šentjakobskega odra, ki so ponosni na svojo srčkano punčko, bodo storili svoje, da se bo razvila brez težav za večje odre. Tako veliki talenti v tako prikupni posodi so sila redki, zato ga negujmo z ljubeznijo, da nam dragulj zasveti v vsem sijaju! Gdč. Levarjeva je rojena naivka po svoji zunanjosti in notranjosti, naivka, ki očara vsakogar tudi s svojo pristno, otročjo in zato tako ljubko neokretnostjo in zadrego. Te prave naivnosti se igrati ne da, a gdč. Levarjeva je vendar prav zares še otrok, ki se še igra na odru in ji želimo le to, da bi se še dolgo igrala in še dolgo ne počela igrati ali glumiti.« Tak je bil začetek dovolj svojevrstne igravske poti v zgodovini našega gledališča, poti, na katero je tistega 30. novembra 1934, ko je bila na deskah

Šentjakobskega odra premiera Bosejeve komedije Hčerki njene ekscelence, dokončno stopila Ančka Meletova, nečakinja našega velikega gledališkega upodabljavca Ivana Levarja (po njem si je privzela tudi svoje umetniško ime, tako da jo slovensko gledališko občinstvo pozna le kot Ančko Levarjevo), tedaj komaj devetnajstletno dekle iz Grahovega pri Cerknici, ki jo je, kot je ob tridesetletnici svojega umetniškega dela izjavila Mirku Mahniču, igravstvo pritegovalo že vse od zgodnjih otroških let, ko so si otroci pod kozolcem na senenem vozu napravili oder, napisali igro in jo uprizorili. Seveda ti poskusi niso imeli prav ničesar opraviti z resničnim gledališčem, vendar pa je ob eni od teh priložnosti učiteljica, potem ko si je bila ogledala predstavo, Ančko pohvalila, češ, »lepo je bilo, ti boš morda postala še ’šaušpilerca’«. Neuko dekletce jo je po končanem pouku vprašalo, »kaj to pomeni«, in dobilo je odgovor, »da je v Ljubljani pravo gledališče, naj gre(m) obiskat strica in ga prosi(m), da ji (mi) ga pokaže«. V dekletcu se je ta pohvala očitno tako zelo zasidrala, da je bilo njeno hrepenenje po teh »pravih odrskih deskah v Ljubljani« potešeno šele I. 1929, ko jo je Ivan Levar zares vzel k sebi in jo polagoma, vendar pa načrtno, poglobljeno in z vso pedagoško zavzetostjo, kar je je bil premogel in kakršno je izpričal pozneje kot redni profesor na naši prvi visoki gledališki šoli, začel usmerjati in vzgajati za igravski poklic. Sama zgodba najbrž ni tako zelo redka, da bi zbujala pozornost zavoljo svojih faktografskih nadrobnosti, saj poznamo celo vrsto igravk in igravcev, ki so prvo potrebo po igranju začutili že v ranem otroštvu. Pa vendar nam pričujoči primer še posebej nazorno razkriva, kako je v Ančki Levarjevi, ki so ves čas njenega gledališkega ustvarjanja vsi poudarjali predvsem izrazito,


vseprevladujočo naravnost in neposrednost njenega igravskega naturela, obstajala skoroda nekakšna arhetipična zasnova za odrsko upodabljanje. To je s svojim izkušenim in nezmotljivim odrskim instinktom bržkone začutil tudi sam Levar, ko se je odločil, da iz svoje nečakinje ustvari igravko. Šolanje je bilo temeljito, sistematično, dolgotrajno in neizprosno, kajti Levar je pri vseh svojih velikanskih odrskih izkušnjah vse predobro vedel, kako je igravcu potrebna predvsem poglobljena in široka splošna izobrazba (še posebej, kar zadeva literaturo in druge umetnostne panoge), če naj se primerno razvije njegov odrskooblikovalni dar. Tako bi lahko za tista tri »učna leta« (če nam je na tem mestu dovoljeno parafrazirati naslov znamenitega Goethejevega vzgojnega romana o W ilhelm u Meistru) rekli, da je 86 bila njegova temeljna značilnost predvsem načrtni razvoj od »splošnega« k »posebnemu«. Levar je za svojo ukaželjno nečakinjo izbiral najznačilnejša, tako rekoč temeljna dela slovenskih pesnikov in pisateljev, ki si jih je morala prisvajati, vse dokler z njim i ni tako rekoč zrasla v eno. Seveda je bil pri študiju teh del velik poudarek tudi na nekaterih osnovnih veščinah igravskega poklica, predvsem na obvladovanju dikcije, jezika in interpretacije. In šele ko je bil ta študijski sklop sklenjen, so prišla na vrsto tudi prava dramska dela pa ustvarjalno, upodabljalno ukvarjanje z njimi: pristopanje k oblikovanju posamične vloge, prodiranje v njeno bistvo, iskanje tistih opornih mest v tekstualni predlogi, iz katerih nastaja potem njena odrska, igravska nadgradnja, odkrivanje vseh tistih drobnih, mnogoličnih psihofizičnih prvin, ki to nadgradnjo konstituirajo kot izvirno, samosvojo, individualno umetniško kreacijo. Ta študij je trajal dobra tri leta (približno toliko, kot traja dandanes študij na poklicnih gledaliških akademijah) in bil je seveda

karseda intenziven, saj je bila Levarjeva tako rekoč stričeva privatna učenka in je bil ves pouk osredotočen samo nanjo. 13. novembra 1932 je mlada gojenka prvikrat stopila na poklicne odrske deske »v rožnati balerinici, z veliko rožnato pentljo v kratko pristriženih kodrčkih«, kot je ohranila spomin na ta njen prvi nastop v ljubljanski Drami Maša Slavčeva. Bilo je v praizvedbi Golieve otroške igre Srce igračk in bila je to samo tista prva pokušina čara odrskih desk, ki pomenijo svet, po zaslugi katere je Levarjeva dokončno začutila, kako ji bodo prav te deske poslej pomenile tudi življenje. Da bi si pridobila tudi odrske veščine, ki je nikakor ne more priučiti še tako bleščeč in izkušen pedagog, se je na nasvet tedanjega ravnatelja Narodne galerije Iva Zormana in Marion Belle pet mesecev pozneje pridružila igravskim entuziastom pri Šentjakobskem odru (predhodniku današnjega Šentjakobskega gledališča), nastopila tam prvikrat 4. novembra 1933 (skoraj natanko leto dni po odrskem krstu v Drami) kot Marička, hči zdravnika Venclja, v Klemenčičevi priredbi Jurčičevega Desetega brata, odigrala v letu 1934 na odru v Mestnem domu še šest vlog v različnih modnih veseloigrah tistega časa in z zadnjo med njimi, z Gerdo v Bosejevi komediji Hčerki njene ekscelence, doživela tolikšen uspeh, da ni sprožila samo v začetku pričujočega orisa že citiranega panegirika, ampak opozorila na svoj nedvoumni igravski dar tudi profesionalne ljubljanske gledališčnike. Na osnovi te vloge je bila sprejeta v ljubljansko Dramo in v nji začela svojo poklicno gledališko pot, katere temeljne značilnosti sta demantirali že obe njeni prvi vlogi: debut v tedaj na moč popularni veseloigri Postržek italijanskega avtorja Daria Niccodem ija 1. februarja 1935, kjer je upodobila naslovno vlogo, in Cecily v bleščeči, še danes uprizarjani komediji Oscarja


Postr탑ek v Noccodemijevem Postr탑ku, 1934/35


W ilda Bunbury (Važno je biti resen). O prvi vlogi je Ludvik Mrzel v Jutru zapisal: »Središče zanimanja je bil ’postržek’_sam, ki ga je igrala gdč. Levarjeva, doslej članica Šentjakobskega gledališkega odra. Mlada igralka, ki je že s svojimi nastopi v amaterski gledališki družini vzbujala pozornost, se je na deskah Narodnega gledališča predstavila kot lep, zavidanja vreden talent in kot igralka, ki pozna že tisoč skrivnosti odrskega sveta. Mimo vedrega, razgibanega temperamenta, ki je pač najdragocenejša dota, s katero se lahko gre umetnik bit za zmago na sceni, mimo čustvenega bogastva in pestre modulativnosti glasu razpolaga gdč. Levarjeva že tudi z vsemi glavnimi prijemi igralske tehnike, tako da je bil ves njen 'postržek' organsko zasnovana in smotrno premišljena kreacija. Morda je bilo za prvi večer debutantke še »e malo preveč preračunane teatralike, toda vsak gib, ki bi utegnil iti nad mero, je sproti izravnala elementarnost njenega talenta. Tako je bila njena igra v resnici veliko, lepo doživetje in ni dvoma, da bo gdč. Levarjeva v dobri šoli, iz katere prihaja, zrasla še v dragoceno umetnico našega odra.« In ob isti priliki France Koblar v Slovencu: »Naše zanimanje pri tej igri (pri Postržku - op. B. T.) kakor tudi vsa igra je bila namenjena mladi, lahko rečemo - umetnici A. Levarjevi, ki je kakor iz tal vzrasla na odru. Njen Postržek je nadvse pogumna stvaritev, nič in v ničemer ni vezana, narobe, skoraj preširoka in prerazmaličena za kalup, iz katerega je skočila. Dejal bi, da živi v nji ves široki obseg našega Levarja samega; koliko je stric botroval nečakinji, ne vemo, iz vse podobe tega postržka pa vendar pogleduje na dan ista igralska narava, ki je moramo biti veseli. Dejal bi, da se noben poskusni nastop še ni tako posrečil. A. Levarjeva je prišla sicer na oder naše drame prek Šentjakobskega gledališkega odra, pa prav brez sledu vsakega

amaterstva. Glavno je, da ne gleda iz nje samo pogumna narava, v nji so razviti že vsi toni, ki kažejo na živo in polno notranje življenje.« In še oris Cecily iz uprizoritve W ildove komedije dva meseca pozneje, tokrat spod peresa Frana Govekarja, kritika Slovenskega naroda: »Gdč. Levarjeva je zdravo, čvrsto dekle čisto prirodne govorice in neprisiljenega kretanja, da imaš vtisk, kakor da gledaš že rutinirano igralko, Na odru je torej kakor doma. Govori prisrčno, jasno in naravno, da je Cecily kakor ustvarjena zanjo, Njene oči, njene kretnje, vsa igra dajejo vtisk iskrenega doživljanja. Levarjeva je talent, ki smo ga zelo veseli in želimo, da ostane stalno na našem odru.« Led je bil torej prebit, mlada igravka je zmagala, In poslej se vrsti vloga za vlogo, kot je bilo pač v navadi v tistih letih med obema vojnama, ko je bilo treba v posamični gledališki sezoni pripraviti približno kakih dvajset premier, da je gledališče sploh igralo kontinuirano. In po večini so te vloge ki so jih nekdanji klasifikatorji igravske stvaritvenosti poimenovali z oznako naivka, vlog v najrazličnejših veseloigrah in komedijah, s katerimi naj bi se napolnila bolj prazna kot polna gledališka blagajna in za katere mora gledališče imeti seveda na voljo ustrezne interprete: ponavadi je to mlado, naturno, prisrčno, temperamentno in ljubko dekle - in taka je bila seveda Ančka Levarjeva. Po pričevanju Maše Slavčeve je že dr. Branko Gavella, potem ko jo je bil prvikrat videl še na Šentjakobskem odru, izjavil o nji: »Brez dvoma je talentirana, a obstoji nevarnost, da bo ostala vse življenje naivka. To se rado dogaja«, in tako ni čudno, da so ji v ljubljanski Drami spočetka namenjali predvsem take vloge. O digrala jih je cel kup in se z njimi neizbrisno vtisnila v spomin in v srce gledavcem, ki so radi hodili gledat take


Ivana v Shawovi Sveti Ivani, 1951/52


predstave, velikokrat prav zavoljo nje. Maud Builderjeva v Galsworthyjevem Družinskem očetu (France Koblar v Slovencu: »... zlasti gdč. Levarjeva je v svojih otroško-samostojnih nastopih in film skih študijah pokazala spet svojo igralsko nadarjenost«), Jill Manneringova v Dežju in viharju Mertona Hodgeja (Fran Govekar v Slovenskem narodu: »Jill pa je Ančka Levarjeva, kakor ustvarjena za to vlogo: silno težko in kočljivo pijanost s končno bridkostjo je igrala presenetljivo naturno in dovolj diskretno«), Katja Slaparjeva v Fodorovi Maturi (spet Fran Govekar v Slovenskem narodu: »Vesel sem bil Ančke Levarjeve. Prinesla je mnogo novih barv in potez ter se vidno dvignila s svojo Katjo. Vlogo je izvajala vrlo inteligentno, igralski dokaj okretno, toplo in jasno ... V celem je Ančka Levarjeva ponovno so dokazala svojo uporabnost, velik igralski talent in razveseljivo sposobnost za najlepši razvoj«). Lilli Jagrova v Neopravičeni uri Sandorja Bekeffija (France Koblar v Slovencu: »Zlasti gdč. Ančka Levarjeva, za katero je igra kakor nalašč, je dokazala, da zna izraziti tudi tista tiha in zadržana doživetja, ki smo jih doslej navadno pogrešali. Njena Lilli Jagrova, učenka in mlada žena, je v mešanici dogodkov in čustev vseskozi resnična in nevsiljiva, naravnost podkupno naravna«) - in še in še bi lahko naštevali, pri čemer vseh vlog v otroških igrah, ki so jih tisti čas redno uprizarjali v ljubljanski Drami, niti omenjamo ne. Toda hkrati se je njeno igravstvo že osredotočalo tudi na ambicioznejše, zahtevnejše naloge, na tiste, ki sodijo po svojih temeljnih značilnostih še zmerom v zvrst naivke, vendar ne terjajo od interpreta samo nekakšne prirojene dispozicije za ponazarjanje tovrstnih vlog, ampak mora upodobitev le-teh odsevati tudi dom iselnost v karakterizaciji, oblikovalni artizem in intenzivnejšo,

poglobljeno ustvarjalnost (ne le prepustitev instiktivnim impulzom), saj lahko samo vse te prvine omogočijo plastično in nazorno udejanjenje sleherne od teh igravskih nalog. Prav ta prehod pomeni prvi pomembni prelom v stvaritvenosti Ančke Levarjeve, ki se je začel dopolnjevati tam nekje ob izteku tridesetih let, ko se je njena dotlej povečini ljubka, prisrčna, simpatična in naturno sveža igravska osebnost začela kazati v docela novi osvetljavi. Znanivke tega prehoda so naivke iz tako imenovanega klasičnega domačega in tujega repertoarja, med katerimi se iz dotedanje splošne podobe prva izdaja Agafja Tihonova, nevesta iz Gogoljeve Ženitve, uprizorjene konec sezone 1 9 3 7 -3 8 .0 nji je France Koblar v svoji oceni v Slovencu zapisal pomenljive besede, ki dovolj natančno določajo poglavitne značilnosti igravstva Ančke Levarjeve in opozarjajo hkrati na tiste njegove prvine, po katerih se ta mlada umetnica ločuje od svojih kolegov in s katerimi žlahtni in bogati podobo slovenskega odrskega ustvarjanja: »Nevesta A. Levarjeve je polna sveže naivnosti in smešne, nepristne zrelosti, zastražena od odločne tete in izkušene ženitne posredovalke nam obeta dejansko nemogoč in vsaj bridko smešen zakon. Levarjeva je s to podobo močno poudarila svojo igravsko svojstvenost, se vidno približala samostojnosti in jasno pokazala, kje se odpira njena nadarjenost.« O čitno se je prav v tej vlogi prvikrat dokončno razodel izjemni čut Ančke Levarjeve za komično karakterizacijo, po katerem je poslej tako zelo zaslovela in ki je dajal žlahtni komedijantski nadih vsem njenim stvaritvam te vrste, od Lucijane v Shakespearovi Komediji zmešnjav pa prek Lucinde, Agneze in Celimene v Molierovih komedijah Ljubezen-zdravnik, Šola za žene in Ljudomrznik, Pepke v Goldonijevih


Agneze v Molierovi Ĺ oli za Ĺžene, 1945/46


92

Primorskih zdrahah, Minke v Nestroyevi komediji Danes bomo tiči in (mimo Agafje Tihonovne še) Marje Antonovne v Gogoljevem Revizorju do najpomembnejših vlog iz domačega komedijskega repertoarja, med katerimi kaže še posebej poudariti baronico Rozalo v Linhartovem Matičku, gospodično Maliko v Smoletovi ponašitvi Garrickovega Varha in pa seveda Mizko iz Kreftovih Kranjskih komedijantov. Prav v teh vlogah je pokazala Levarjeva izjemno radoživost, pristni komedijantski temperament in vseobvladujočo neposrednost v izrazu. Odlike, ki so jih gledavci in ocenjevalci opazili že na začetku njenega igravskega vzpona, so se požlahtnile, še bolj so postale neločljiva sestavina njene ustvarjalne osebnosti, tako rekoč njen sinonim. In med temi vlogami se tri še prav posebej nazorno odtiskujejo v spomin: Agneza, ta nazunaj, ponižna in pohlevna, v resnici pa sprenevedava, nabrita, radoživa in vseh muh polna osrednja ženska junakinja Molierove Šole za žene, s katero je Levarjeva ob Edvardu G regorinu kot Arnolfu izpričila izjemni artizem svoje igravske nature v znameniti predstavi Bojana Stupice sredi vojne vihre, Mizka v Kreftovih Kranjskih komedijantih, ki sta jo odlikovali predvsem izjemna naturnost in spontanost, prisrčnost in diskretno nakazana komičnost, in pa seveda baronica Rozala, za katero je Josip Vidmar ob njeni tridesetletnici napisal v ljubljanskem Delu: »Premiera je bila združena s proslavo tridesetletnega delovnega jubileja Ančke Levarjeve. Seveda ni mogoče v dnevnem poročilu razpravljati o njeni igralski poti, ki jo spremljamo od njenih prvih nastopov na Šentjakobskem odru. Mogoče pa je zelo na kratko označiti igralsko posebnost, po kateri se odlikuje vse njeno delo, to je njena odrska prisrčnost ali ganljivost ali prepričevalnost. Ta jo je spremljala na vsej njeni poti in jo zapisala

občinstvu v srce, kar je pokazal tudi ta jubilej z obilico voščil in čestitk, katerim se z najtoplejšim čustvom pridružujem. Tem raje se jim pridružim ob tem njenem nastopu, kajti njena baronica Rozala je bila lik, poln odličnosti, naivne in mične koketnosti, srčne nebogljenosti, hkrati pa tudi žlahtne življenjske modrosti, ki je osvajala. Komedijska figura s kapljo če že ne tragične, pa vsaj bridke grenčice. Lepa storitev.« Tako tudi ni čudno, da so omenjene tri igre postale tako rekoč pieces de resistance v repertoarju Ančke Levarjeve, saj so doživljale ponovitve iz sezone v sezono in z njenim žlahtnim komedijantstvom spoznavaie tako rekoč slehernega Slovenca. Ob tem pa so nastajali tudi povsem drugače ubrani igravski dosežki, drugačni predvsem po temeljni upodabljalni naravnanosti. Prvi preskusni kamen na tej poti je Bianca v Shakespearovem Othellu, navidez epizodna vloga, ki pa terja od svoje interpretke nadvse poglobljeno, odmerjeno poustvaritev, če naj se enakovredno uvrsti v dramaturško razpostavo, ki jo je bil zasnoval Shakespeare in v kateri ima ta epizoda pomembno funkcijo. Ob tej vlogi je kritika opozorila na nove tone v igri Ančke Levarjeve. Leto dni pozneje pa se loti tako rekoč hkrati dveh znamenitih naivk iz klasičnega svetovnega dramskega repertoarja, Julije iz Shakespearove tragedije o veronskih ljubimcih in Luize Millerjeve iz Schillerjevega Kovarstva in ljubezni. V obeh delih doseže velik uspeh, pa tudi priznanje kritike, za kar je šla po vsej verjetnosti zasluga predvsem novim oblikovalnim pristopom in novim izpovednim razponom, ki sta jih obe vlogi terjali od nje. Tako je o njeni Luizi v svoji oceni v Slovencu zapisal France Vodnik naslednje: »Ančka Levarjeva je to pot zopet našla sebi ustrezajočo vlogo; njena Luiza je bila doživeta podoba, ki se je po začetni


negotovosti takoj znašla in bila zlasti kot preizkušana, ljubeča in žrtvujoča se hči vseskozi primerna.« Bilo je to v zadnji sezoni pred okupacijo in razpadom stare Jugoslavije, ki je seveda zarezal v naše gledališko snovanje usoden rez, in tako tudi ni čudno, da se je ta sklop vlog Ančke Levarjeve potrdil kot kontinuirano igravsko stremljenje šele po osvoboditvi, ko je upodobila še Sofjo Andrejevno v Gribojedova komediji Gorje pametnemu, Kordelijo v Shakespearovem Kralju Learu, Ivano v Shavvovi Sveti Ivani, Roksano v Rostandovem Cyranoju de Bergeracu pa Biserno reko v Hsiungovi Gospe Biserni reki. V vseh teh vlogah se nam je čedalje bolj nazorno in prepričljivo razodevala kot zrela odrska interpretka, bolj in bolj se je odmikala od tiste svoje naturne dispozicije, za katero se je dr. Branko Gavella na začetku njene igravske poti 9“ bal, da bo v njenih okvirih ostala vse življenje, njeno igravstvo se je zmerom bolj medilo in žlahtnilo ter očarovalo s svojo umetniško zbranostjo in poglobljenostjo, artistično dom išljenostjo in prvinskim stvaritvenim instinktom. Konec vojne pa je za Ančko Levarjevo prinesel tudi nov, povsem drugačen, za dotedanje slovenskogledališke pojme specifičen repertoar, ki je z njenim že tolikokrat omenjanim igravskim naturelom le malo korelacij, zato pa je bil seveda odločilnega pomena za prvi povojni vzpon ljubljanske Drame (in z njo seveda vsega slovenskega gledališča), za tistega, ki zanj gledališki zgodovinarji točno ugotavljajo, da pomeni pravzaprav zgolj dokončno umetniško potrditev tako imenovane »evropeizacije slovenske gledališke kulture«, ki se je bila začela tam nekje ob izteku prejšnjega stoletja. Gre za besedila, nastala v našem stoletju, ki so tedaj začela prihajati na slovenske odre po bistveno drugačnem dramaturško-estetskem razboru, kot pa je to veljalo

za prejšnji čas. Cankarjevi Hlapci, Čehova Tri sestre, Gorkega Vasa Zeleznova, Lorcova Svatba krvi, Harrisova Molčeča usta in Brechtov Kavkaški krog s kredo, to so dela, ki jim je prav igravstvo Ančke Levarjeve odločilno pripom oglo do uveljavitve na slovenskih odrih in s tem tudi v slovenski kulturni zavesti in vednosti. V dandanes tako rekoč antologijskih Janovih Hlapcih iz I. 1948, v katerih so se strnila vsa prizadevanja dolgih let in desetletij po izvirnem slovenskem gledališkem izrazu, je Levarjeva ob Severnem Jermanu ustvarila kot Lojzka eno svojih najbolj domišljenih in pretanjenih kreacij ter z njo navdušila ne samo ljubljansko občinstvo, ampak tudi gledavce drugod po Jugoslaviji in celo po nekaterih drugih evropskih deželah, saj sodijo prav ti Hlapci med tiste dosežke slovenske gledališke omike, ki so doživeli vsesplošno evropsko afirmacijo in utrdili zavest o izvirni slovenski gledališki ustvarjalnosti v širši evropski zavesti. Tako tudi ni čudno, da sta prav Levarjeva in Sever gostovala v beograjski uprizoritvi Cankarjeve igre, ki jo je (prav tako kot v Ljubljani) pripravil Slavko Jan, in da je o tem gostovanju zapisal nestor srbske gledališke kritike Milan Bogdanovič naslednje superlativne ocene: »Ančka Levarjeva vpliva na gledalce z nekaterimi odlikami svojega talenta, ki si naravnost nasprotujejo. Človek dobi vtis, da izgovori vsako besedo s trepetom in vprašanjem v sami sebi, ali naj jo izgovori in ali jo sme izgovoriti. To so odlike, ki jih lahko zelo dobro uporabimo v nežnejših, delikatnejših psihologijah, povsod tam, kjer postaja motiv ’a li’ činitelj zaviranja odločnosti ali zakoreninjene negotovosti v človeku. Prav učiteljica Lojzka ima celo vrsto takšnih lastnosti. Je poštena in izobražena, z globoko razvitim čutom za pravičnost, toda polna notranjih trenj pod pritiskom občutka lastne manjvrednosti. Lomi se med bogom in stvarnostjo, med


Pa vendar. Ravno v nji je Levarjeva doživela svoj potrebo, da se človek bori za boljše, in dvomom, novi vzpon, posegla je v še nedotaknjena območja ali je to smotrno, tako da zmeraj stoji na nekakšnem razpotju. Ančka Levarjeva jo je prikazala svojega igravstva, pokazala še nevidene registre svoje upodabljalne sile in ustvarila eno svojih z globoko prepričevalnostjo.« Kot Irina v Treh magistralnih odrskih kreacij. O bčinstvo in kritika sestrah je po besedah Frana Albrehta v sta enodušno dojela vso pomenljivost te kreacije in Slovenskem poročevalcu »ljubko in prikupno z mladostnim poletom preizkušene naivke oblikovala jo zapisala med najsvetlejše dosežke povojnega slovenskega gledališča. Takole jo popisuje Fran Irinino hrepenenje po boljšem, svetlejšem in popolnejšem življenju, pa tudi njeno iztreznenje, ko Albreht v Slovenskem poročevalcu: »Grušino dramo, ki zavzema prva tri dejanja (Brechtove igre se odloči za delo in poroko«, na povsem novo - op. B. T.), je odigrala Ančka Levarjeva. Igralka, ki barvo svoje igravske stvaritvenosti pa je opozorila smo je bili vajeni doslej pretežno kot naivke, se je kot Belinda v Molčečih ustih, kjer jo Vasja Predan pokazala tudi v novi luči. Kot zdravo preprosto opisuje v Ljudski pravici takole: »Gluhonemo kmečko dekle, bivša kuhinjska dekla pri guvernerju, Belindo je upodobila Ančka Levarjeva. Lik te resnično pretresljive življenjske usode je Levarjeva ki so ji tujega otroka tako rekoč vsilili, je našla Levarjeva na begu pred zasledovalci izraze globoko tako prepričevalno živela, da jo moremo brez čustvenega, prepričljivega materinstva, ki so se pomisleka uvrstiti med najboljše v uprizoritvi in »s med tiste, ki nam bodo ostali zmeraj v spominu. Ne stopnjevali hkrati s stopnjevanimi nevarnostmi, da le nenavadno kultivirana igralska erudicija, marveč končno skoraj ne poznajo meja temu samožrtvovanju. S svojo prepričljivo igro si je pri poduhovljena, odkritosrčna, naravna mehkoba, gledalcih pridobila polno pravico do posvojenega neprikrita subtilnost, strašljivost in nežnost hkrati deteta, razen seveda č e ... če bi bilo lahko tudi ter gorka materinska čustvenost in zaupljivost so drugače (v smislu avtorja). Resolutna v odločilnih tiste lastnosti, ki so Belindi Levarjeve dale tako čudovito plastiko. Kdor je zlasti mogel videti zbliza trenutkih, ljubeznivo dostojanstvena s svojim pravim mimiko Levarjeve, mora ugotoviti, da njena Belinda zaročencem, pasivno trpka s svojim po sili možem, ne zaostaja za film sko podobo tega dekleta, ki jo je je s svojo zanosno igro morda presegala okvir avtorjeve zamisli o gledalčevem in igralčevem igrala Jane Wyman, čeprav je le-ta imela spričo kritičnem odnosu do vloge, a je bila edino taka 'povsod pričujočega’ očesa film ske kamere veliko mogoča in življenjsko pristna,« Marjan Javornik pa ugodnejše možnosti pri oblikovanju te vloge.« In naposled Kavkaški krog s kredo Bertolta Brechta, je svoje vtise v Ljudski pravici strnil takole: »Izmed ta ena najzrelejših stvaritev enega najbolj prenikavih dvainšestdesetih oseb sta nosilca 'Kavkaškega kroga’ Gruša Vahnadze (Ančka Levarjeva) in Azdak dramskih ustvarjavcev našega stoletja, pristnega (Stane Sever). Čeprav sta oba nihala na meji med dramatika in prepričljivega preoblikovavca novim in starim, sta ustvarila lika, ki si ju je vredno napredne humanosti v učinkovito umetniško in zapomniti. S tem mislim na lepo izoblikovano in teatralično gradivo: Gruša Vahnadze, osrednja ženska figura te Brechtove igre, sodi po svoji tipiki široko razvojno linijo Gruše A. Levarjeve, od najbolj vsekakor med vloge, za katere nihče ne bi pomislil, toplega človeškega občutka, ki je lahko tiha, pa hkrati zgovorna obtoža pomanjkanja tega občutka, da bi jih morala upodobiti ravno Ančka Levarjeva.


Lojzka v Cankarjevih Hlapcih, 1948/49


pa do visokega človeškega dostojanstva, ki se v bilo trdo, zato pa je bil rezultat naravnost izjemen: njem odpirajo že heroični toni.« Gruša Vahnadze je Mary Cavan Tyronova je vsekakor magistralna vsekakor najpomembnejši mejnik na igravski poti potrditev bleščečega igravskega artizma Ančke Ančke Levarjeve, ki odpira nova pota pri iskanju Levarjeve in dokončen demanti Gavellovih strahov, avtentičnega igravskega stvariteljstva. Ocenjevavci so se naravnost kosali v superlativih. In tedaj se je primerilo nekaj, kar je za slovenskega Eli Finci je v Politiki napisal: »Tom fluidnom liku, igravca docela nenavadno, saj je v precejšnjem gradenom sinovljevom odanošču i ljubavlju 0'N ila, nasprotju z nekaterimi najosnovnejšimi nujami Ančka Levarjeva utisnula je plemenitu dušu. njegovega snovanja: Ančka Levarjeva je zapustila Diskretne pokrete i geste, majstorskom suptilnošču ljubljansko Dramo in postala članica iznijansirane, pratila je tankočutno modelirana reč, Jugoslovanskega dramskega gledališča čija je melodijozna finoča utoliko više padala u oči, v Beogradu, tistega ansambla, ki ga je v prvih što je vrlo dobro poznato da je to prvo nastupanje povojnih letih ustanovil Bojan Stupica in mu slovenačke glumice na jednom jeziku koji nije njen posvetil vse ustvarjalne sile svoje zrele življenjske materin«, tedaj še mladi Muharem Pervič pa je v dobe, zato da bi to gledališče postalo eliten Mladosti takole popisal to izjemno kreacijo: »Ančka reprezentant jugoslovanske odrske umetnosti. Levarjeva je za svoj debi na beogradskoj sceni Odločitev ni bila lahka, jezik, ta strahovita prepreka morala da savlada dve izvanredno teške prepreke. 98 pri udejanjanju sleherne igralske naloge, ki naj ne Da nauči srpskohrvatski jezik i ostvari složeni lik bo realizirana v igravčevi materinščini, je bil gotovo majke Meri Tajron. Ako se pretpostavi kako bi to hud zadržek. A kocka je padla, in po približno druge učinile mora se reči da je ona oba posla petindvajsetih letih gledališkega dela v Sloveniji je obavila izvanredno. Svoju ulogu izradila je bilo treba začeti nanovo. Tri mesece se je Levarjeva pedantno i marljivo do detalja. U najsvetlijoj i ukvarjala zgolj z jezikom, delala je z najboljšimi najtragičnijoj simbiozi Tajronovih, Levarjeva je znala srbskim i jezikovnimi strokovnjaki, treba je bilo da pomiri u sebi ukočeni pogled morfinistkinje pozabiti marsikaj, kar si je bila v preteklosti kot i retki materinski smešak za Edmunda Tajrona. Ne sleherni pravi ustvarjavec trudoma prisvojila, treba treba zaboraviti ni oni večernji dialog sa služavkom je bilo ponovno v šolo, ki je bila z nekega drugega (Branka Veselinovič), ni onaj grohotni smeh što je gledišča skorajda tako trda kot tista pri stricu v čitave te duge noči tako uporno odzvanjao u sobi rani mladosti. Spočetka naj bi tudi v Beogradu koju su gospoda Tajronovi pretvorili u sklonište prec upodobila Grušo, a nazadnje ji je bila dodeljena savešču koja ih je ipak progonila.« In tudi vloga Mary Cavan Tyronove v zadnjem, posthumno gostovanje v Ljubljani je pri občinstvu, ki je uprizorjenem dramskem besedilu Eugena O ’Neilla Levarjevo poznalo veliko bolje kot beograjsko, Dolgega dneva potovanja v noč. V tej mračni, s naletelo na izjemno topel in neposreden sprejem, pritajevanimi strastmi nabiti igri je morala Levarjeva ki ga je Fran Albreht v Delu strnil v naslednji zelo upodobiti vlogo, kot jih je le malo v dramatiki nazorni popis: »Kot Mary Tyronova, soproga dvajsetega stoletja in na kakršno bržkone niti gledališkega igralca in prekupčevalca s parcelami v sanjah še ni pomislila, saj je bila v popolnem ter kot mati dveh že odraslih sinov, je nastopila A. nasprotju s skoraj vsem, kar je dotlej igrala. Delo je Levarjeva. Na slovenskem odru se je ta igralka


Ann Deewer v Millerjevi drami Vsi moji sinovi, 1949/50


uveljavila predvsem kot naivka, ki je sicer ustvarjala tudi dramatsko-karakterne in celo heroične vloge (Shawova ’Sveta Ivana'), a je bilo tudi v teh vlogah zmerom rahlo čutiti naivko. Zato je bilo presenečenje toliko večje, ko so prišla iz Beograda poročila, da je z velikim uspehom nastopila kot interpretka dramsko in igralsko tako zapletene, psihopatološke vloge, kot je mati v tej 0 ’Neillovi moderni družinski tragediji. Tako se nam je pokazala v deloma novi luči, ki jo je določila režiserjeva interpretacija te vloge. Bila je manj dramatična in morda manj tragična, manj krčevita, zato pa je bolj pesniška, nekako sanjsko odmaknjena, bolj tujka in brezdomka v tem brezdomnem domu, plaha v svoji nebogljeni bolestni nagnjenosti, toplejša in milejša. Učinkovala je neposredneje, ker seveda ni zatajila svojega ' 00 naravnega bistva rojene naivke, kar je dajalo njeni tragični igri še neki poseben svojski mik. Z najljubeznivejšim smehljajem govori včasih trde in trpke besede ter jih s tem že nekako materinsko blaži. Tako je delovala njena igra malone nekako eksotično, skoraj vzhodnjaško. Ker je vedno ostajala naravna v svojih umirjenih mejah, se je tembolj odbijala od svoje glasne, razdražene in prepričljive okolice. Lik M. Tyronove, kakor ga je oblikovala A. Levarjeva, je nudi dokaz igralkine polne in zrele odrske kulture in umetnosti.« Led je bil torej še enkrat prebit, Ančka Levarjeva je uspela tudi v Beogradu. In ta njena beograjska leta so ji prinesla seveda novih izkušenj, novih spoznanj, novih videnj, predvsem pa se je imela priložnost srečati z novim občinstvom, povsem drugačnim od ljubljanskega, z občinstvom, katerega temperament se predvsem pri dojemanju gledališke predstave in igravske stvaritve v nji razodeva v tako zelo drugačni podobi, kot pa smo tega navajeni pri narahlo zadržanih slovenskih gledavcih. To

občinstvo ji je gotovo pomenilo pomembno ustvarjalno spodbudo, pa tudi pomemben izziv, kar vse je obvladovalo tistih njenih šest beograjskih sezon. Srečala pa se je tudi z drugačnim ustrojem samega gledališča, z drugačnim repertoarjem, z drugačnim načinom programiranja predstav, ki ga ne diktira vnaprej preračunani abonmajski sistem, ampak se veliko bolj naslanja na povpraševanje občinstva, tako da uprizoritev živi na odru tudi po več let in s tem presega toge uradniške sheme sezon, koledarskih let itn. Na odru Jugoslovanskega dramskega gledališča je v tem času odigrala mimo Mary Tyronove še Pavle v Somraku, drugem delu Vojnovičeve Dubrovniške trilogije, Solange v Cocteaujevem Pisalnem stroju, Elizabeto v Shakespearovem Rihardu III., ženo, ki je vse pozabila, v dramatizaciji Čosičevih O dkritij in kraljico Gertrudo v Shakespearovem Hamletu. Prvine, ki jih je izžarevala njena igravska natura, so se v vseh teh vlogah kazale v zmerom novih prepletih in osvetljavah, predihnjenih vseskozi z individualno noto njenega igravstva. L. 1963 se vnovič vrnila v Ljubljano in se predstavila svoji stari publiki kot Vanda v Potrčevi drami Na hudi dan si zmerom sam, odigrala v času, ki ji je bil preostal do upokojitve, še nekaj vlog, med katerimi velja omeniti zlasti Praksagoro v Aristofanovih Ženskah v ljudski skupščini pa Zinaido Savišno Lebedevo v Stupičevi postavitvi Ivanova Antona Pavloviča Čehova, proslavila pa je tudi tridesetletnico svojega umetniškega delovanja v sezoni 1 9 6 5 -6 6 , seveda kot baronica Rozala, s katero se nam je neizbrisno vtisnila v zavest, ter nazadnje sklenila svojo igravsko pot, ki je slovensko gledališko stvaritvenost obogatila z novo, izvirno in individualno barvo ter jo s svojo zrelo upodabljalno močjo zaznamovala za zmerom. Danes, ko se nam njen igravski opus razkriva v


R ozala v L in h a rto ve m M atiÄ?ku , 1 9 5 7 /5 8


svoji sklenjeni, celoviti podobi, zelo dobro vemo predvsem dvoje: da se je po eni plati Ančka Levarjeva z vsem žarom in z vso inventivnostjo, kar ju je premogla, pa tudi z vso sam odiscipliniranostjo zavestno in uspešno vključila v dokončno uresničenje že tolikokrat citirane »evropeizacije slovenske gledališke kulture« in ta nadvse pomembni proces, ki nas je kot narod tudi na tem področju dokončno uvrstil med aktivne snovavce sveta, obogatila s svojim izjemnim ustvarjalnim darom, po drugi plati pa nikakor ne gre prezreti, da se ji je v teh desetletjih zorenja in umetniškega spopolnjevanja posrečilo ustvariti izvirno, povsem avtonomno igravsko osebnost, neponovljivo glede na vse njene temeljne sestavine in monolitno glede na celotnost njenega igravstva. Ančka Levarjeva je prav gotovo eden najvznemirljivejših pomnikov o2 neugnanosti, neposrednosti in radoživosti slovenske odrske umetnosti, brez katerega bi bila njena kompleksna podoba bistveno osiromašena. Borut Trekman


U t e m e l j i t e v :

P redsedstvo B O R Š TN IK O V EG A SREČANJA 75 je soglasno sklen ilo v sporazum u z zasto p n iko m glavne žirije, da podeli B orštnikov prstan k o t najvišjo častno nagrado za življe n jsk o delo gled ališki um etnici

Po šolanju pri svojem stricu Ivanu Levarju, enem izmed največjih slovenskih igralcev po Borštniku, in po nekaj igralskih nastopih v Šentjakobskem gledališču, je prešla Ančka Levarjeva leta 1935 v Dramo SNG v Ljubljani, kjer je nastopala v številnih vlogah do leta 1957, ko je postala članica Jugoslovanskega dramskega gledališča v Beogradu. Tam je ostala kot prvakinja sedem let, nato pa se leta 1964 spet vrnila v svojo matično hišo, v ljubljansko Dramo. Že ob prvem nastopu v ljubljanski Drami v naslovni vlogi Nikodemijevega »Postržka« je s svojim talentom tako presenetila in prepričala, da je kritik prof.dr. F. Koblar napisal o njej kar kratek esejistični odstavek, v katerem med drugim pravi: »Naše zanimanje pri tej igri, kakor tudi vsa igra je bila namenjena mladi, lahko rečemo - um etnici Ančki Levarjevi, ki je kakor iz tal vzrasla na odru. Njen Postržek je nadvse pogum na stvaritev, nič in v ničemer vezana ... Dejal bi, da živi v njej ves obseg našega Levarja samega ... iz vse podobe tega Postržka ... pogleduje na odru ista igralska narava, ki jo moramo biti veseli ... v nji so razviti že vsi toni, ki kažejo živo in polno notranje življenje.« Redka je takšna kritika v naši gledališki zgodovini, ki bi odkrila in priznala igralski talent že ob prvem nastopu na poklicnem odru, kakor jo je napisal mladi debitantski kritik dr. Koblar Ančki Levarjevi, ki je z vsem poznejšim delom, predvsem pa s svojimi vrhunskimi igralskimi ustvaritvami v Ljubljani in Beogradu potrdila kritikovo priznanje ob svojem prvem nastopu, kateremu so skoraj skozi štirideset let sledili številni drugi. Bila je Essie v Shavvovem »Hudičevem učencu«, poglavarjeva hči v Gogoljevem »Revizorju«, očarljiva Julija v Shakespearovi tragediji in pretresljiva Kordelija v njegovem »Kralju Learu«, Micka v »Kranjskih

komedijantih«, Lojzka v Cankarjevih »Hlapcih«, Shawova »Sveta Ivana«, Veronika v »Celjskih grofih«, nosilka glavne vloge v stari kitajski igri »Gospa Biserna reka«, baronica Rozala v Linhartovem »Veselem dnevu«, Gruša v Brechtovem »Kavkaškem krogu«, mati in žena v 0 ’Neillovi mračni družinski drami »Dolgega dneva potovanje v noč«, v kateri je med drugim nastopala v beograjskem Jugoslovanskem dramskem gledališču ter žela tudi pohvalno kritiko, ker se je v sorazmerno kratkem času naučila težke in pravilne odrske srbohrvaščine, kakor da je rojena nekje v Srbiji. Bila je neprekosljiva Micka v »Kranjskih komedijantih« in čudovita baronica Rozala v Linhartovem »Veselem dnevu«, očarljiva gospa Biserna reka, kjer je znala svojo igro izoblikovati z rahlo patino stila starega klasičnega kitajskega gledališča. V vseh treh vlogah je bila umetniško enakovredna igralska partnerica s Stanetom Severjem, s katerim sta individualno in v soigri bila v zadnjih štiridesetih letih najidealnejša in umetniško najbolj harmonična igralska odrska dvojica. V svojem prvem obdobju je bila v mladinskih igrah ljubljenka otrok in mladine. O njeni nevesti v Gogoljevi »Ženitvi« pravi kritik dr. Koblar, da je »bila polna sveže naivnosti in smešne, nepristne zrelosti, zastražene od odločne tete in izkušene ženitvene posredovalke ... Levarjeva je s to podobo močno poudarila svojo igralsko svojstvenost ...« Za ustvaritev Gruše v Brechtovem »Kavkaškem trgu« ji je po vojni posvetil književnik in kritik F. Albreht prav tako esejistično pisan poseben odstavek, v katerem pravi med drugim : »Igralka, ki smo je bili vajeni doslej pretežno kot naivke, se je pokazala ... v novi luči. Kot zdravo kmečko dekle, bivša kuhinjska dekla pri guvernerju, ki so ji tujega otroka takorekoč vsilili, je našla Levarjeva na begu

A n č ki L e v a rje v i-B re c lje v i


pred zasledovalci izraze glo b o ko čustvenega, pretresljivega m aterinstva, ki so se stopnjevali hkrati s stopnjevanimi nevarnostmi, da končno skoraj ne poznajo meja temu samožrtvovanju. S svojo prepričljivo igro si je pri gledalcih pridobila polno pravico do posvojenega deteta ... Resolutna v odločilnih trenutkih, ljubeznivo dostojanstvena s svojim pravim zaročencem, pasivno trpka s svojim posili možem ... življe n jsk o pristna.« Ko kritik Albreht nadvse pohvali Severjevo kreacijo barona v Linhartovem »Matičku«, takoj pristavi: »Kot enakovredna partnerica mu je stala njegova žena Rozala (Ančke Levarjeve), le da je bilo v njej čutiti bolj resnično gospo kot pa v njenem možu resničnega barona.« S tem je Levarjevo v tej vlogi postavil kritik za nianso celo višje od Severjevega barona, kar je 106 bilo vsekakor izredno in veliko priznanje. Podobna priznanja je žela Levarjeva skupaj s Severjem kot nepozabna Micka v »Kranjskih komedijantih« in kot gosoa Biserna reka. Za toplo, človeško iskreno in prepričevalno mojstrsko kreacijo Lojzke v Cankarjevih »Hlapcih«, v katerih je nastopila z ljubljansko Dramo tudi na Poljskem, v Lodzu in Varšavi, ter v Parizu, je prejela jugoslovansko zvezno državno nagrado. Že v Brechtovi Gruši je kritik Albreht prvi opazil, da Levarjeva ni le dragocena umetnica naivka, marveč da je njen igralski register širši, čeprav je bila zlasti na začetku svojega igralskega ustvarjanja med največjimi, morda celo največja naivka-umetnica, kar jih je kdaj imelo naše gledališče. S čisto nove strani pa se je pokazala kot tragedka v O ’Neillovi drami »Dolgega dneva potovanje v noč«. Ob gostovanju s predstavo Jugoslovanskega dramskega gledališča v Ljubljani ji je zato kritik Albreht upravičeno posvetil prav tako poseben esejistično kritičen odstavek, v katerem pravi med

drugim: »Za Ljubljano pa je predstava zanimiva posebno zategadelj, ker nastopa v nji v eni izmed glavnih vlog bivša članica Drame SNG, ugledna slovenska odrska um etnica Ančka Levarjeva ...« Ko omenja kritik njeno ustvarjanje prejšnjega obdobja, ko je sicer poleg naivk in mladostnih ljubimk igrala tudi že heroične vloge, kakor je Shawova »Sveta Ivana«, pravi dalje: »Zato je bilo presenečenje toliko večje, ko je prišlo iz Beograda poročilo, da je z velikim uspehom nastopila kot interpretka dramsko in igralsko tako zapletene psihopatološke vloge, kot je mati v O ’Neillovi moderni družinski tragediji.« Za razloček od drugih interpretk te vloge, pravi kritik, je bila Levarjeva »bolj pesniška, nekoliko samsko odmaknjena, bolj tujka in brezdomka v tem brezdomnem domu, plaha v svoji nebogljeni bolestni nagnjenosti, toplejša in milejša«. Učinkovala je neposredneje, ker seveda ni zatajila svojega naravnega bistva rojene naivke, kar je dajalo njeni tragični igri še neki poseben svojski lik. Z najljubeznivejšim smehljajem govori včasih trde in trpke besede ter jih s tem že nekoliko materinsko blaži ... Ker je vedno ostajala naravna, v svojih umirjenih mejah, se je tembolj odbijala od svoje glasne, razdražene in prepirljive okolice. Lik M.Tyronove, kakor jo je oblikovala Ančka Levarjeva, je nudil dokaz igralkine polne in zre le odrske kulture in umetnosti.« Igralka-umetnica, kakor jo je imenoval razsodni in gledališko strokovni kritik Koblar že ob prvem njenem nastopu v ljubljanski Drami, je bila zmeraj kot igralka in kot človek skrom na’ in tovariška, katere glavni smoter je bil vedno - biti le umetniška ustvarjalka in dati na odru iz sebe vse, kar je mogoče. Med njene odlike sodi tudi njena velika govorna kultura slovenskega in srbskega odrskega jezika, naturna živahnost in neposrednost, teatrska nevsiljivost, prikupnost in sugestivnost,


igralka, ki je znala v svoji igralski poti narediti nenavaden in redek umetniški razvoj od mladinske naivke do dramske karakterne igralke in na koncu celo do mojstrske in svojstvene upodobitve tako zelo zapletenega značaja, kakor je gospa Tylorjeva v O ’Neillovi drami, kar ji je priznala tako slovenska kakor srbska kritika. Že s temi fragmentarnimi navedki iz kritik dveh najuglednejših slovenskih gledaliških kritikov in s splošno oznako lahko zaključim utemeljitev našega sklepa za podelitev Borštnikovega prstana kot častno nagrado za umetniško življenjsko delo slovensko-jugoslovanski odrski umetnici Ančki Levarjevi.

108


Rozala v Linhartovem MatiÄ?ku, 1965/66


V lo g e A n č k e L e v a rje v e -B re c lje v e (M eletove)

110

Š E N TJAK O B S KO G LE D A LIŠ Č E M olišre: Ju rčič J. - K lem enčič M.: D eseti brat - M A R IČ K A - 1933/3 4 P ogum ni T o nček - M IN KA - 1 9 3 3 /3 4 Š picar J.: M oličre: Landsberger: M ladostni grehi - ELIZAB E TA - 1 9 3 3 /3 4 P riestly J. B.: Radio ten or - LIDIJA - 1 9 3 3 /3 4 H o rst J.: S trin d b e rg A.: Dama na slabem glasu - ELLEN - 1933/34 G olia P.: Lichtenbe rg W .: Vražji Rudi M ARJANCA 1 9 3 3 /3 4 Engel A. - H o rs t J.: Bus F. L.: H čerke njene ekselence - GERTA V erneuil L. - B err G.: 1 9 34/3 5 P irand ello L.: DRAM A S N G LJUBLJANA S rce ig ra čk - VELIKA P U NČ KA G olia P.: DRAMA S N G LJUBLJANA 13. 11. 1932 T o lstoj L. N.: N iccode m i D.: Postržek - PO STRŽEK - 1 . 2 . 1935 S hakespeare W.: B unbury - C E C ILY C A R D E W - 3. 4. 1935 B ekeffi Š.: W ild e O.: D irektor Č am pa - TRETJA U Č EN KA Kranjc J.: S haw G. B.: 2. 10. 1935 S cribe E.: O troci - ANA - 17. 11. 1935 Bahr H.: A verčenko A.: U boga A nčka - A N Č K A - 8. 12. 1935 G olia P.: Kozak F.: D ružinski oče - MAUD - 26. 2. 1936 G alsw orthy J.: Lenorm and H. R.i B ego vič M.: Tudi Lela bo nosila klobuk - DARA G arrick D.: P O P O VIČ EVA - 3. 10. 1936 Florentinski slam nik - VIRGINIJA Labiche E.: G og olj N. V.: 7. 10. 1936 Korajža velja - KO ČEVARJEVA HČI Zerkaulen H.: N estroy J. N.: 6. 12. 1936 S hakespeare W .: R epoštev - G R EG EC - 20. 12. 1936 Ham ik A.: S ch ille r F.: Dež in vihar - JILL M A N N ER IN G O VA H odge M.: 16. 1. 1937 S chdnthan F. T.: DRAM A S N G LJUBLJANA N ušič B.: Fodor L.: R ostand E.: Rostand E.: Pahor J.: P etrovič P. P.: K adelburg G.: G o lia P.: Č apek K.: G o lia P.: Č ehov A. P.: G olia P.: Ž u p a n čič O.: S treich er F.: Škvarkin V.: G og olj 1. V.: W u o lijo ki

H.:

Dr. - SLA VK A - 27. 2. 1937 M atura - KATJA SLAPARJEVA - 7. 4. 1937 C yrano de B ergerac - S U BR ETA 1. 6. 1937 C yrano de B ergerac - PAŽ - 1. 6. 1937 V iničarji - TU N IKA - 28. 9. 1937 Vozel - TO N Č K A - 24. 10. 1937 Šim kovi - A N Č K A - 13. 11. 1937 P rinceska in pa stirček - P R IN CESKA 21. 11. 1937 Bela bolezen - H Č I - 11. 12. 1937 Peterčkove posle dnje sanje - KRALJIČNA A LE N Č IC A - 25. 12. 1937 S nubač - NATALIJA STEPAN O VA 8. 1. 1938 S ne g u ljčica - S N E G U LJČ IC A - 16. 1. 1938 Veronika D eseniška - KATICA - 22. 1. 1938 Zadrega nad zadrego - TO N Č K A 1 .3 .1 9 3 8 Izpit za življenje - NINA - 25. 4. 1938 Ženitev - AGAFJA TIH O N O V N A 20. 5. 1938 Žene na N iskavuoriju - A N A LIZA 27. 9. 1938

Praga M.: N ušič B.: Shakespeare W.: C am asio S .- O x ilia N.: C aillavet G. A. - Flers R. Rey E.: M olišre: G re gorin E.: G olia P.: G olar C.: O grinec J.: D 'A nnunzio G.: DRAM A S N G LJUBLJANA Francm esnil L.: B urg graf W .: Fodor L.:

Izsiljena ženitev - DRUGA C IG A N K A 1. 10. 1938 Ljubezen zdravnik - LU C IN D A - 1. 10. 1938 Brezov gaj - ELZA - 10. 11. 1938 Labodka - S IG N E - 16. 11. 1938 D obrudža 1916 - NINA LVOVNA 30 . 11. 1938 Potovanje v Benetke - C A R O LIN A A N C E LO T - 15. 2. 1939 Kaj je resnica - D IN A - 16. 3. 1939

Živi mrtvec - SAŠ A - 4. 4. 1939 O th e llo - B IA N C A - 10. 5. 1939 Neopravičena ura - LILI - 10. 6. 1939 H udiče v učenec - ESSIE - 27. 9. 1939 Kozarec vode - A B IG A ILA - 7. 10. 1939 K upčija s sm rtjo - ZO JA - 30. 12. 1939 P rofesor K lepec - ANA - 13. 1. 1940 S trah ope tec - PIERETTA - 2. 3. 1940 Varh - G O S P O D IČ N A MALIKA 2. 4. 1940 Revizor - MARJA A N TO N O V N A 16. 4. 1940 Danes bom o tič i - M INKA - 3. 5. 1940 Romeo in Julija - JULIJA - 22. 9. 1940 Kovarstvo in ljubezen - LUIZA 5. 10. 1940 U grabljene S abinke - PAVLA 20. 12. 1940 Zaprta vrata - M A R IO LINA - 15. 2. 1941 P rotekcija - JULKA - 24. 2. 1941 Kom edija zmešnjav - LU CIJANA 6. 5. 1941 Bog z vami, vlada leta - D O R IN A 31. 5. 1941 Lepa p u stolovščina - HELENA DE DE TREVELLAC - 23. 1. 1942 Šola za žene - AG N EZA - 12. 5. 1942 O če naš - O S M O Š O LK A MARTA 7. 10. 1942 D eseti brat - M A N IC A - 13. 10. 1942 Ples v Trnovem - SELAN O V A METKA 28. 11. 1942 V Ljubljano jo dajm o - M ARICA 18. 2. 1943 Jorijeva hči - O R N ELLA - 19. 5. 1943

C vrček za pečjo - MAY A FIELDING 9. 12. 1943 R obinzon ne sme um reti - MAUD 8. 1. 1944 M atura - KATJA SLAPARJEVA - 1. 2. 1944


A n Ä? k a Levarjeva - dobitnica BorĹĄtnikovega prstana


Achard M.: Škvarkin V.: M oliere: Zupan V.: G old oni C.: C ar E. V.: Kreft B.: Shaw G. B.: Žižek F.: Kozak F.: Kreft B.: C ankar 1.: G rib ojedo v A. S.: S hakespeare W .: M iller A.: O strovskij A. N.: Kreft B.: M olišre: H siung S. 1.: Shaw G. B.: Linhart A. T.: Torkar 1.: G orki M.: H arris E.:

DRAM A S N G LJUBLJANA Rostand E.: Hellm an L.: G arcia F.: Č ehov A. P.: M iller A.: K reft B.: B rech t B.: B rech t B.: Linhart A. T.: P otrč 1.: Adam ov A.:

Ž ivljen je je lepo - MIKY - 18. 11. 1944 Tuje dete - MANJA - 3. 9. 1945 Šola za žene - AG N EZA - 24. 10. 1945 Rojstvo v viharju - MARIJANA - 9. 11. 1945 Prim orske zdrahe - PEPKA - 4. 1. 1946 Na straži - MARE - 24. 1. 1947 Velika puntarija - G R EG O R IČ E VA ŽE N A 20. 2. 1947 H udičev učenec - JUDIT - 5. 3. 1947 M iklova Zala - ZALA - 8. 5. 1947 V ida G rantova - VID A G R AN T 18. 5. 1948 Krajnski kom edijanti - MIZKA 21. 10. 1948 H lapci - LOJZKA - 11. 11. 1948 G orje pametnemu - SOFJA - 19. 4. 1949 Kralj L e a r,- KORDELIJA - 4. 11. 1949 Vsi moji sinovi - ANN DEEVER 9. 1. 1950 G oreče srce - PARAŠA - 14. 3. 1950 C eljski grofje - VER O N IKA - 14. 10. 1950 Ljudom rznik - C E LIM E N A - 29. 10. 1950 G ospa B iserna reka - BISER N A REKA 22. 1. 1952 Sveta Ivana - IVANA - 13. 5. 1952 Ta veseli dan ali M atiček se ženi RO ZALA - 10. 3. 1953 P ravljica o smehu - K O ZO R O Ž K A 25. 11. 1953 Vasa Železnova - RAŠELA - 24. 3. 1954 M olčeča usta - BELIN D A M C D O N A LD O V A - 18. 6. 1954

C yrano de B ergerac - R O KSAN A 14. 10. 1954 D ekliška ura - KAREN W R IG H TO V A 20. 4. 1955 S vatba krvi - LE O N AR DO VA ŽE N A 12. 10. 1955 Tri sestre - IRINA - 2. 3. 1956 Pogled z mostu - S O S ED A Krajnski kom edijanti - M IZKA 28. 12. 1956 Kavkaški krog s kredo - KATO V AH TAN G - 4. 3. 1957 Kavkaški krog s kredo - G RUŠA VAH N A D ZE - 4. 3. 1957 Ta veseli dan ali M atiček se ženi RO ZALA - 20. 10. 1957 Na hudi dan si zmerom sam M A H O LK A ali VAN D A - 28. 2. 1964 Pomlad 71 - FR A N C O S KA B AN KA 9. 10. 1964

A ristofanes: Linhart A. T.: W eiss P.: P irand ello L.: G oldoni C.: C ankar 1.: Č ehov A. P.: K leist H.: G iraudoux J.: U stinov P.: Mrak 1.:

Ženske v ljudski skup ščin i PRAKSAG ORA - 11. 12. 1964 Ta veseli dan ali M atiček se ženi ROZALA - 4. 3. 1966 Zasledovanje in usm rtitev Jeana Paula Marata - P AC IEN TKA - 14. 5. 1966 Kaj je resnica - FROLA - 19. 11. 1966 P rim orske zdrahe - TO NA - 27. 5. 1967 H lapci - KM ETIC A - 7. 10. 1967 Ivanov - ZIN A ID A S AV IŠ N A - 14. 12. 1967 P rinc H om burški - KNEGINJA 21. 5. 1969 A m fitrio n 3 8 - EKLISA - 27. 9. 1969 P hoto-finish - AG N ES KIN SALE 17. 10. 1970 Mirabeau - G R O FIC A LA M B A LO V A 6. 11. 1970

OPERA (opereta) NG LJUBLJANA Lehar F.: Vesela vdova - V ALEN C IE N N E 6. 1. 1936 JU G O S LO V A N SK O D R AM SKO G LE D A LIŠ Č E BEO GRAD V ojnovič 1.: D ubrovniška trilo g ija - PAVLE O 'N e ill E. G.: D olgega dneva potovanje v noč - MARY CAVAN TYR O N O V A - 30. 9. 1958 C octeau J.: Pisalni stroj - S O LA N G E - 10. 12. 1959 S hakespeare W .: Rihard III. - ELIZAB E TA - 21. 1. 1961 Č o s ič D.: O d kritje - ŽENA, KI JE VSE P O ZA B ILA 26. 5. 1961 Shakespeare W .: Ham let - GERTRUDA - 9. 6. 1962 Recital: Pesmi bo le čine in junaštva Ž u pan čič O.: Duma, Napis na grobu; B or M.: Svoboda - 10. 4. 1959


emona kmetijski kombinat n. sol. o. ptuj 62250 PTUJ, DRAŽENCI 10, JUGOSLAVIJA TELEFON: (062) 771-821 TELEGRAM: FARMA PRAŠIČEV PTUJ TELEKS: KK PTUJ 33-208 ŽIRO RAČUN: 52400-601-10906


TEK O C l R A Č U N S O D O B N E J Š A O B L IK A D E N A R N E G A P O S L O V A N J A

Ste morda že razm išljali o prednostih, k i vam jih prinaša tekoči račun ? Č e niste, potem vam svetujemo, da preberete naslednje vrstice. Spoznali boste, da je tekoči račun prav to, kar ste doslej pogrešali. • S svojimi sredstvi lahko razpolagate kjerkoli in kadarkoli. Le ček izpolnite in že imate v rokah zakonito plačilno sredstvo. • S čekom lahko poravnate skoraj vse svoje izdatke o d nakupa v trgovini, gostinskih, hotelskih in prom etnih storitev do dajatev in drugih obveznosti vsem O ZD in družbeno političnim skupnostim. • Elanko lahko pooblastite, da plačuje namesto vas razne ponavljajoče se obveznosti kot so naročnina za radio, televizijo, časopise, obroki za knjige, zavarovalne premije, PTT storitve, stanarina, vrtec ipd. • Banko lahko zaprosite, da vam dovoli prekoračiti sredstva na tekočem računu in vam na ta način om ogoči potrošiti nekaj tisočakov več kot jih imate. B iti pa morate vsaj šest mesecev imetnik tekočega računa. Prekoračitev v višini poprečnega mesečnega priliva v zadnjih šestih mesecih, vendar največ 10.000.— din, morate vrniti v šestih mesecih. • S tekočim računom lahko tudi varčujete, saj vam banka obrestuje vaš denar po 7,5 % obrestni meri.

ENOSTAVNO, VARNO IN SODOBNO — to je pravo geslo za poslovanje s čeki tekočih računov Kreditne banke Maribor.

K)

K R E D I T N A BANKA M A R I B O R

POKROVITELJICA GLEDALIŠČA LJUDSKE VSTAJE


mesokombiriat per\itixina,-ptxij

MESOKOMBINAT PERUTNINA PTUJ PRIPOROČA POLEG PRIZNANIH PIŠČANCEV PP TUDI MESNE IZDELKE IZ PE­ RUTNINSKEGA MESA — NIZKOKALORIČNE IN BEUAKOVINSKO VISOKO VRED­ NE KLOBASIČARSKE PROIZVODE.


PERUTNINA PTUJ PRIPOROČAMO NAŠE MALOKALORIČNE KVALITETNE PERUTNINSKE PROIZVODE PP KVALITETA PO TRADICIJI


poloma) sladkogorska

robčki serviete brisače toaletni papirji higienski vložki pleničke


H ID R O M O N T A Ž A Z N. S O L . O. ELEKTRO IN SPLOŠNA MONTAŽA MARIBOR, GOSPOSVETSKA CESTA 86, TELEFON (062) 25-841, TELEX 33 119 S SVOJIMI TEMELJNIMI ORGANIZACIJAMI

TOZD MONTAŽA, GOSPOSVETSKA 84 TOZD PROIZVODNE DELAVNICE, SOKOLSKA 45 TOZD OSKRBA, SOKOLSKA 45 TOZD PROJEKTIRANJE IN KONTROLA, GOSPOSVETSKA 84

IZVAJAMO MONTAŽO VSEH VRST OPREME V ENERGETSKIH IN INDUSTRIJSKIH OBJEKTIH, OPRAVLJAMO PREVOZE OPREME NAJVEČJIH TEŽ IN DIMENZIJ Z LASTNIMI SPECIALNIMI PREVOZNIMI SREDSTVI, IZDELUJEMO RAZLIČNE JEKLENE KONSTRUKCIJE ZA ENERGETSKE, RUDNIŠKE IN INDUSTRIJSKE OBJEKTE TER PROJEKTIRAMO RAZNE KONSTRUKCIJE IN NAPRAVE.


Z D RUŽE NA KEMIČNA METALURŠKA IN ABR A Z IVN A IN DUS TRIJ A M A R IB O R

D B

(

D

-

K E /y \/\n .s u b .o .

V KATERI SO ZDRUŽENE: TOVARNA DUŠIKA RUŠE TOVARNA »ZLATOROG« MARIBOR TOVARNA UMETNIH BRUSOV »SWATY« MARIBOR TOVARNA KEMIČNIH IZDELKOV »PINUS« RAČE KEMIČNA TOVARNA PODNART KEMIČNA TOVARNA »EXOTERM« KRANJ VSEM UDELEŽENCEM BORŠTNIKOVEGA SREČANJA ŽELIMO OBILO KULTURNEGA UŽITKA IN PRIJETNO BIVANJE V MARIBORU.


. TOVORNJAKI OD 3 DO 22 TON SKUPNE MASE OZIROMA DO 40 TON V VLEČNI KOMPOZICIJI • AVTOBUSI DOLŽINE 5, 6, 8, 11 in 12 M ZA VSE VRSTE POTNIŠKEGA PROMETA . TERENSKA VOZILA SKUPNE MASE 7 IN 11 TON . SPECIALNA VOZILA ZA NAJRAZLIČNEJŠE POTREBE • MOTORJI ZRAČNO HLAJENI DIESEL Z RAZPONOM MOČI OD 50 KW (68 KS) do 386 KW (525 KS) ZA VGRADNJO V VOZILA IN RAZLIČNE AGREGATE . ODKOVKI • ULITKI IZ SIVE LITINE IN ALUMINIJA . ORODJA . MENJALNIKI IN GONILA • KRMILA • POGONSKE IN NEPOGONSKE PREME • OBDELOVALNE ENOTE IN NAMENSKI OBDELOVALNI STROJI

ZIV TAM TOVARNA AVTOMOBILOV IN MOTORJEV MARIBOR, n. sol. o.


BMDlS G R A D B E N O IN D U S T R IJS K O P O D JE T JE GRADIS

LJU BLJA N A

N. SOL. O. TELEFON: H. C. 41-422 — ŽIRO RAČUN 50100-601-11095 — BRZOJAV: GRADIS LJUBLJANA — POŠTNI PREDAL ŠT. 101 — TELEX: 31216, YU GRADIS LJUBLJANA, ŠMARTINSKA 134/A

— GRADI INDUSTRIJSKE, ENERGETSKE, LUŠKE IN HIDRO-TEHNIŠKE OBJEKTE, MOSTOVE, CESTE IN DRUGE ZGRADBE, OBJEKTE DRUŽBENEGA STANDARDA IN STANOVANJA ZA TRG; — IZDELUJE GRADBENE ELEMENTE, VSE VRSTE BETONSKIH PREFABRIKATOV, KONSTRUKCIJSKE ELEMENTE IZ PREDNAPETEGA BETONA; — IZDELUJE IN MONTIRA TIPIZIRANE INDUSTRIJSKE HALE IN MONTIRA GRADBENE KONSTRUKCIJE; — IZDELUJE GRADBENE STROJE IN OPREMO; — OPRAVLJA VSA HIDROIZOLACIJSKA DELA; — IZDELUJE JEKLENE KONSTRUKCIJE; — PROJEKTIRA VSE VRSTE OBJEKTOV; — IZVAJA INVESTICIJSKA DELA V TUJINI GRADIS JE PROJEKTANT IN IZVAJALEC GRADBENH DEL PRI IZGRADNJI NOVEGA MARIBORSKEGA GLEDALIŠČA.


PREDSTAVLJAMO VAM NASLEDNJE KNJIGE:

založba mladinska knjiga

IVO SVETINA

BULBUL

K

PESNIŠKA ZBIRKA BULBUL, KAR POMENI PO ARABSKO SLAVEC, SE VITALNO OPLAJA OB MITSKIH USEDLINAH ARABSKEGA SVETA, KAR DAJE NJEGOVI POEZIJI EKSOTIČNO POMENSKO RAZSEŽNOST. 156 STR., 290 DIN JOŽE SNOJ

GAVŽEN HRIB

NOVA SLOVENSKA KNJIGA ZBIRKA PRINAŠA IZVIRNA DELA PRIZNANIH SLOVENSKIH PESNIKOV IN PISATELJEV, KI GOVORIJO O SODOBNIH DILEMAH ČLOVE­ ŠKEGA BIVANJA.

TA SODOBEN ROMAN JE NEIDELIZIRANA PODOBA TRAGIČNIH VOJNIH LET, KO SE JE V KRVAVEM SPOPADU SOOČILO RDEČE IN ČRNO. PARTIZANSTVO IN BELA GARDA OZIROMA DOMOBRANSTVO, SLOVENSKO LJUDSTVO IN OKUPATORSKA MOČ. 494 STR., 645 DIN DUŠAN JOVANOVIČ

OSVOBODITEV SKOPJA IN DRUGE GLEDALIŠKE IGRE KNJIGA OBSEGA NASLEDNJA DRAMSKA BESEDILA: ŽIVLJENJE PODEŽELSKIH PLEJBOJEV PO DRUGI SVETOVNI VOJNI. GENERACIJE, IGRAJTE TUMOR V GLAVI IN ONESNAŽENJE ZRAKA, OSVOBODITEV SKOPJA, KARAMAZOVI. SPREMNO ŠTUDIJO JE NAPISAL ANDREJ INKRET. 412 STR., 720 DIN PETER BOŽIČ

KOMISAR KRIŠ TO JE ZANIMIVA IN LITERARNO IZVEDENA IGRA O MANIPULIRANJU, NASILJ, NONKOFORIZMU IN PODOBNIH REČEH, KI SO VEČNE IN ELEMENTARNE, KI SPREMLJAJO ZUNANJO OBLIKO, SO PA PO SVOJEM BISTVU ZMERAJ ISTE. IGRA JE SVOJE KVALITETE ŽE NEKAJKRAT JAVNO PREVERILA IN POTRDILA: NJENI ZGODOVINSKI PARALELIZMI NIKAKOR NISO TAKO ZASTRTI, DA NE BI IZVENELI MOČNO ZGODOVINSKO AKTUALNO. 108 STR., 720 DIN TONE PARTLJIČ

NA SVIDENJE NAD ZVEZDAMI PARTLJIČEVO NOVO DELO, KI JE PODNASLOVLJENO KOT POKOPALIŠKA PROZA IN KOMEDIJA, PRINAŠA VRSTO BESEDIL, KATERIH NAJBOLJ OČITNA SKUPNA LASTNOST JE TA, DA SE PO VRSTI SUČEJO OKOLI POGREBOV, POKOPALIŠČ. PREPLETAJOČ PRI TEM ČRNI HUMOR, AKTUALISTIČNO SATIRO IN POSMEH NAD POKVARJENOSTJO LJUDI, PA TUDI MEHKEJŠE TONE, KI NIHAJO MED SOČUTNOSTJO, KRITIKO IN OBSODBO ČLOVEŠKIH NAPAK. 187 STR., 550 DIN PREDSTAVLJENE KNJIGE LAHKO KUPITE V VSEH KNJIGARNAH, PRI NAŠIH ZALOŽNIŠKIH POVERJENIKIH ALI NEPOSREDNO NA NASLOV: ZALOŽBA MLADINSKA KNJIGA, 61000 LJUBLJANA, TITOVA 3, PRODAJA PO POŠTI.


Svet je vse manjši in razumljivejši za tiste, ki potujejo s KOMPAS-om

PISEC, GLASBENIK, SLIKAR, LJUBITELJ UMETNOSTI MORA NUJNO POTOVATI, ŠELE Z OBISKOM VELIKIH SVETOVNIH SREDIŠČ IN KULTURNIH ŽARIŠČ PODKREPI SVOJE NAZORE, DOBI NAVDIH, LAHKO NAPIŠE ESEJ, NAJDE SVOJE STANOVSKE TOVARIŠE IN PRIJATELJE, USTVARJA, KOMPONIRA.

— LJUBITELJI ORIENTA BODO OBISKALI TURČIJO. VSAK KULTURNIK MORA NEKOČ VIDETI IZVORE EVROPSKE CIVILIZACIJE, FILOZOFIJE, EPIKE IN DRAMATIKE — ZATO BO OBISKAL GRČIJO. — KADAR POTUJETE, RABITE POTNE LISTE, KUPUJETE KARTE, SKRBITE ZA REZERVACIJE. SVOJ DOPUST V DOMOVINI BI RADI PREŽIVELI KOT DOŽIVETJE. ZA VSE TO SKRBI KOMPAS, ZAUPAJTE NAM!

— S KOMPASOM LAHKO OBIŠČETE NAJVEČJA MESTA SVETA, ZIBKE CIVILIZACIJE, KOGAR ZANIMAJO IZVORI KRŠČANSTVA, BO POTOVAL V IZRAEL. ARHEOLOG SE BO ODLOČIL ZA EGIPT, SOCIOLOG, KI GA ZANIMAJO NAPREDNE DRUŽBE, SE BO NAPOTIL NA ŠVEDSKO, NORVEŠKO, FINSKO. ■DOMOVINA DON KIHOTA, MAVRSKA ARHITEKTURA, VRHUNSKI IZRAZ NAJSTAREJŠE CIVILIZACIJE V PRADU, MONDENA IN CENENA LETOVIŠČA ŠPANIJE TER PORTUGALSKE VAS VABIJO . . .

— ZA PRIJATELJA, KI PRIHAJA IZ TUJINE, NAJAMETE KOMPASOV RENT-A-CAR AVTOMOBIL.

— UDELEŽITE SE SPECIALNIH SEMINARJEV RUSKEGA JEZIKA, KI SO VSAKO LETO V MOSKVI, LENINGRADU IN KRASNODORU,

— NAŠI HOTELI SLEDE ČASU IN ZAHTEVAM, VSEH VRST GOSTOV.

— ZA SINDIKALNI IZLET ALI POTOVANJE NAJAMETE UDOBEN AVTOBUS! — ZA SEMINAR, SIMPOZIJ, KONGRES BI RADI SODOBNO DVORANO. NUDIMO VAM JO!

KOMPAS JUGOSLAVIJA TURISTIČNO IN GOSTINSKO PODJETJE 61000 LJUBLJANA, PRAŽAKOVA 4 TELEFON: (061) 327-761, 327-661 TELEX: 31-209


metalna

STROJEGRADNJA, KONSTRUKCIJA IN MONTAŽA, N. SOL. O., 62001 MARIBOR ZAGREBŠKA 20, P. P. 200 TELEFON: (062) 32-751 TELEGRAM: METALNA MARIBOR TELEX: 33115 YU METMB

PROJEKTIRA, PROIZVAJA IN MONTIRA — — — — — — — — —

TRANSPORTNE NAPRAVE OPREMO ZA ENERGETIKO PROCESNO OPREMO STROJE ZA PREOBLIKOVANJE KOVIN GRADBENE ŽERJAVE IN OSEBNO TOVORNA DVIGALA AVTOŽERJAVE JEKLENE KONSTRUKCIJE KMETIJSKO MEHANIZACIJO LADIJSKO OPREMO

PREDSTAVNIŠTVA METALNE 11000 BEOGRAD: NUŠIČEVA 6/1, TELEFON: (011) 334-348 71000 SARAJEVO, UL. MARŠALA TITA 50/IV 91000 SKOPJE, PARTIZANSKI ODREDI 119, TELEFON: (091) 259-007


. . . odločili smo se za gradnjo v stanovanjski z a d ru g i. . . . . . kar m očno smo pljunili v roke, gradnja nam gre dobro od rok. V stanovanjski zadrugi lažje gradim o zaradi tovarištva in m edsebojne pom oči. Skratka, zgradili bomo. . . . s o p a š e druge prednosti: prihranek časa pri urejanju gradbene dokum entacije in izvajanju gradbenih del, popust pri nakupu gradbenega m ateriala in seveda višji bančni krediti.

Pri reševanju stanovanjskega problem a vam banka pom aga s posojilom , ki si ga lahko pridobite: če nam ensko varčujete z rednim i m esečnim i pologi ali z enkratnim pologom , z vezavo dinarskih sredstev ali dinarske protivrednosti banki prodanih ko nve rtib iln ih deviz, s predhodnim varčevanjem in vezavo privarčevanih sredstev. Višina posojila je odvisna od oblike varčevanja in varčevalne dobe. Vse podrobnejše inform acije boste d o b ili v vaši enoti tem eljne banke, združene v Ljubljansko banko - združeno banko.

/o

ljubljanska banka


SUPER BATERIJE SUPER ENERGIJA

Hilli: *

iskra, b a te rije Zm ai Lju bljon g. S teg ne 23


iskra;

ISKRA DANES IS K R A JE V O D IL N I J U G O S L O V A N S K I P R O IZ V A J A L E C N A P O D R O Č JU E L E K ­ T R O N IK E , A V T O M A T IK E , T E L E K O M U N I­ K A C IJ IN E L E K T R O M E H A N IK E . D E L A V ­ CI Z D R U Ž E N I V 75 T O Z D S O D E L U JE JO V B O G A T I P R O IZ V O D N JI — O D SE ­ S T A V N IH E L E M E N T O V DO N A J M O D E R ­ N E JŠ IH E L E K T R O N S K O A V T O M A T S K IH N A P R A V . K A K O V O S T IS K R IN IH IZ D E L ­ K O V Z A G O T A V L J A V IS O K A S T R O K O V ­ N A U S P O S O B L J E N O S T N JE N IH K A ­ DR O V, M O D E R N A T E H N O L O G IJ A IN U S P E Š N O P O S L O V N O T E H N IČ N O S O ­ D E L O V A N JE S P R IZ N A N IM I T U JIM I P R O IZ V A JA L C I.


DRUŠTVO GLASBENIH DELAVCEV HARMONIJA MARIBOR 62000 MARIBOR, ROTOVŠKI TRG 1, TEL. (062) 26-542, TELEGRAMI: HARMONIJA MARIBOR

! jek lo V TEHNA a

EXPORT — IMPORT TRGOVSKO IN PROIZVODNO PODJETJE MARIBOR, n. sol. o. 62000 MARIBOR, PARTIZANSKA 34 TOZD VELEPRODAJA MARIBOR, N. SOL. O. TOZD ELEKTRO MARIBOR, N. SOL. O. TOZD MERKUR MARIBOR, N. SOL. O. TOZD OBALA IZOLA, N. SOL. O. DELOVNA SKUPNOST SKUPNIH SLU2B


Homu Arbo, Belinka, Color, Donit, Helios, Ilirija-Ved rog, Jub, Yugocryl, Melamin, Polikem-trgovina, Teol

od탑eja in osve탑i

Radenska


ČESANO IN KARDIRANO PREJO

PREBOLD

TKANINE IZ BOMBAŽA ALI MEŠANIC, ENOBARVNE, TISKANE ZA ŠIROKO POTROŠNJO IN REPRODUKCIJO ZNANE SO MEDVLOGE ZA KONFEKCIJO PERILA, OBLAČIL IN ČEVLJEV POSEBNOST SO JEANSI VSE VRSTE FINIH HLAČNIH NOGAVIC,' AVTOKRPE PRELEDA (R)

PROIZVAJAMO ZA DOMAČI IN TUJI TRG:

NOVO — ZAŠČITNE OBLEKE PREFLAM (R) ZA DELO PRI VISOKIH TEMPERATURAH TER GASILSTVU

^ v \ vili tmol Biosoft

& kozm etika.

za kožo, potrebno vlage VODA JE MED. NAJVAŽNEJŠIMI SESTAVINAMI KOŽE. ŽE 10% ZMANJŠANJE VSEBNOSTI VODE POVZROČI ZELO NEGATIVNE SPREMEMBE NA KOŽI, ZATO POSTANE SUHA, NEPROŽNA, OBČUTUIVA IN SE LUŠČI. CELO ČE JE KOZA MEŠANA ALI MASTNA ALI MLADA, JI LAHKO PRIMANJ­ KUJE VLAGE. NOVA VITAMOLOVA PROBLEM.

LINIJA

BIOSOFT ODPRAVLJA TA

ZA ČIŠČENJE — ČISTILNO MLEKO ZA TONIZIRANJE — TONIK ZA DNEVNO IN VEČERNO NEGO — VLAŽILNA KREMA ZA DODATNO NEGO 2 DO 3 KRAT TEDENSKO ZVEČER — VLAŽILNA KREM MASKA

Z NEGOVALNO KOZMETIKO BIOSOFT ZAČNE POLT NOVO ŽIVLJENJE


splošno gradbeno podjetje

konstruktor

m oribor

n. sol . o.

DELOVNA ORGANIZACIJA ZA TEHNIČNO ZAŠČITO DELA MARIBOR, UL. POHORSKEGA BATALJONA 14 IZVRŠUJE: . PROTI KOROZIJSKO ZAŠČITO VSEH ŽELEZNIH KONSTRUKCIJ, PLOVNIH OBJEKTOV, HIDROENERGETSKIH OBJEKTOV ITD., . PLASTIFIKACIJO, METALIZACIJO, . HIDROIZOLACIJO STREH, • ZAŠČITO BETONA IN BETONSKIH KONSTRUKCIJ. DELA IZVRŠUJEMO DOMA IN V TUJINI.


rz

>“= > <

r7 „r~i ČASOPISNO GRAFIČNO PODJETJE

VEČER n. soi. o.

62000 MARIBOR SVETOZAREVSKA ULICA 14 TELEFON: (062) 26-951 TELEX: 33-183 YU VEČER

TOZD ČASOPISI VEČER N. SOL. O. TOZD PRIPRAVA TISKOVNE FORME N. SOL. O. TOZD TISK N. SOL. O. TOZD DOVRŠITEV N. SOL. O. DELOVNA SKUPNOST SKUPNIH SLUŽB CERTUS MARIBOR, PARTIZANSKA 3 TURISTIČNO, GOSTINSKO IN PROMETNO PODJETJE, 2600 ZAPOSLENIH IN SKORAJ 400 UČENCEV V 14 TOZD GOSTINSTVA DEJAVNOSTI: — PREVOZ POTNIKOV Z AVTOBUSI V MESTNEM, PRIMESTNEM IN MEDKRAJEVNEM PROMETU (370 AVTOBUSOV) — SERVISI ZA MOTORNA OSEBNA IN TOVORNA VOZILA TER AVTOBUSE (TOZD AVTOBUSNE DELAVNICE) — TURISTIČNI AGENCIJI (TURIST AGENT MARIBOR IN CERTUS PTUJ)

GERTUS

— GOSTINSTVO (97 ENOT, 12.500 SEDEŽEV) — HOTELI (9 HOTELOV, 956 POSTELJ) — DRUŽBENA PREHRANA — SMUČARSKI CENTER NA POHORJU (12 VLEČNIC, GONDOLSKA ŽIČNICA, 200 ha SMUČARSKIH TERENOV)


N

■nex adria avioprom et

Prodaja kart in informacije: INEX ADRIA AVIOPROMET LJUBLJANA, Kuzmičeva7, tel. (061) 313-366 in vse turistične agencije


hp

ta liš

ZDRUŽENO PODJETJE 2IVILSKE INDUSTRIJE

PIVOVARNA, TOVARNA ALKOHOLNIH IN BREZALKOHOLNIH IZDELKOV, KISARNA, MARIBOR, N. SOL. O. STISKANI IN VLEČENI IZDELKI ULITKI TLAČNEGA LITJA NIZKOLEGIRNI BAKER S POSEBNIMI LASTNOSTMI KONTINUIRANO IN CENTRIFUGALNO ULITI BRONI SANITARNE ARMATURE VODOVODNE ARMATURE OGREVALNE ARMATURE BLOKI BARVNIH KOVIN ODKOVKI BARVNIH KOVIN ALUMINIJSKI RADIATORJI KOKILNI ULITKI

*

MARIBORSKA LIVARNA MARIBOR 62000 M A R I B O R ,

m a rk e tin g - in že n irin g -

KEJŽARJEVA

pro jek tiv a - d e s ig n -

p ro izv o d n ja -

11

m onta ža

servisi

TOVARNA BAZENSKE TEHNIKE IN KOVANIH IZDELKOV p. o. /

jeklo ruše

ZDRUŽENI V SOZD; ZDRUŽENA PODJETJA STROJEGRADNJE

N A S LO V

JE K LO

623 42 RUŽE

TELEFO N TE LEX FILTR IR NA T E H N IK A

D E ZIN FE K C IJS K A T E H N IK A

' ODPADNOVOONA T E H N IK A

PR O C E S N A T E H N IK A

AV TO P R A LN A TE H N IK A

i š

)

KO S ILN I GREBEN I

( S

PO G A Č N IK O V A 13

0 6 2 -6 6 -2 2 6

0 6 2 -6 6 -2 6 6

3 3 3 4 7 YU JEK LO U TO P NI O DKOVKI

(5

)

KOVANO O RO DJE

C5 ]


M E D N A R O D N A Š P E D IC IJA

INTERTRANS

POSLOVALNICA MARIBOR, CANKARJEVA 21 TEL.: 21-581 VITA KRAIGHERJA 3 TELEFON: 23-661 — TELEX 33 141

d b HOTEL *SLAVIJA‘ ^ MARIBOR

KATEGORIJA B — 144 SOB — APARTMAJI — TELEFON V VSAKI SOBI — RESTAVRACIJA S KLUBSKIMI SOBAMI — VSAK VEČER PLESNA GLASBA NA TERASI — NOČNI BAR Z ARTISTIČNIM PROGRAMOM — SNACK-BAR — GARA2E — PARKING — BOKSI ZA PSE

0

— TAKSI SLUŽBA — MENJALNICA — TURISTIČNI BIRO V HIŠI.

TRADIC1DA*

k v a l it e t a

-

m o d a


PODJETJE ZA NIZKE GRADNJE p. o.

PODJETJE ZA NIZKE GRADNJE p. o.

nigrad.

MARIBOR, STRMA ULICA 8 TELEFON (062) 23-351 — TEK. RAČ. SDK 51800-601-10649

M A R I B O R , S T R M A U L I C A • TELEFON (OB) »-J51 - TIK. RAC. SOK S1MM DI-IM

SPECIALIZIRANO GRADBENO PODJETJE NIZKIH GRADENJ ZA IZGRADNJO CEST IN VSEH VRST KANALIZACIJE. OPRAVLJAMO VSA ASFALTERSKA DELA NA PROSTEM IN V ZAPRTIH PROSTORIH. DELA OPRAVLJAMO KVALITETNO IN V DOGOVORJENIH ROKIH. ZA CENJENA NAROČILA SE PRIPOROČAMO!

HOTEL PALACE, Portorož © $

Q

v

U

t \a 6 3 0 0 0 C E L J E , M a r ib o rs k a c e s ta 116, te le fo n 2 3 -8 6 6 , p . p . 7 7

LESNOINDUSTRIJSKI KOMBINAT,

, et. o.

t e le g r a m S A V IN J A C E L J E , te le x 3 3 6 1 9 Y U S A V L IK

PROIZVAJA IN NUDI: POHIŠTVO PARKET STROPNE IN STENSKE OBLOGE LADIJSKI POD FURNIR 2AGAN LES


GOSTILNA PRI LEŠNIKU V BREZJU

PRIPOROČA SE GOSTILNA

PRI MARIBORU

VLADO KRAMBERGER VABI CENJENE GOSTE VSAK DAN NA DOMAČE SPECIALITETE IN PRISTNA ŠTAJERSKA VINA. PREPRIČAJTE SE! LEPO POZDRAVLJENI!

PERNICA PRI MARIBORU, TELEFON 60-600

PEKARNA ŠTUHEC IVAN

ATELJE ZA PORTRETNO FOTOGRAFIJO

JOŽE HOCHSTATTER

62000 MARIBOR LIMBUŠKA 72

MARIBOR, VETRINJSKA ULICA 30

STEKLARNA BORIS KIDRIČ, ROGAŠKA SLATINA ULICA TALCEV 1 — TELEFON: (063) 811-611

i©i ^STEKLARNA

PROIZVAJA: ROČNO PIHANE ARTIKLE !Z KRISTALNEGA STEKLA V RAZLIČNIH BARVAH ZA POTREBE GOSPODINJSTVA, ZA OPREMO GOSPODINJSTVA TER POSEBNO CENJENI ROČNO BRUŠEN SVINČENI KRISTAL

KEMIČNA ČISTILNICA MARIBOR P. O. GORKEGA 9

OPRAVLJAMO VSE VRSTE STANDARDNIH STORITEV KEMIČNEGA ČIŠČENJA PO NAJSODOBNEJŠIH POSTOPKIH. RAZEN TEGA VAM NUDIMO KVALITETNO ČIŠČENJE IN BARVANJE USNJENIH OBLAČIL, ČIŠČENJE TALNIH OBLOG IN PREPROG TER VSE OSTALE STORITVE ČIŠČENJA PO VAŠEM NAROČILU.


CERTUS TOZD HOTEL OREL PRIPOROČA USLUGE V SVOJIH OBRATIH. POSEBEJ PRIPOROČAMO VINSKO KLET HOTELA OREL, RESTAVRACIJO MOTEL JEZERO IN NA NOVO ODPRTO GOSTILNO ŠTAJERC TER ŠPORT HOTEL AREH.

»CERTUS« TOZD GOSTINSTVO NOVI SVET MARIBOR VSAK DAN SVE2E MORSKE RIBE IN RAZNE RIBJE SPECIALITETE V RESTAVRACIJI »NOVI SVET« V JURČIČEVI UL. 7

»STEKLO« p. o . 62310 SLOVENSKA BISTRICA SDK SLOV. BISTRICA 51810-601-12510

PROIZVAJAMO ROČNO IN STROJNO, RAZSVETLJAVO TER OKRASNO STEKLO.

VODNOGOSPODARSKO PODJETJE MARIBOR n. sol. o.

PROJEKTIRA, GRADI IN VZDRŽUJE VODNOGOSPODARSKE OBJEKTE IN NAPRAVE TER IZVAJA MELIORACIJSKA DELA SODOBNO ČISTIMO VSA OBLAČILA IZ USNJA IN TKANIN. ZA KVALITETO ČIŠČENJA JAMČIMO. EKSPRESNA KEMIČNA ČISTILNICA

DELAVNICA: MARIBOR, VRBANSKA 86, TEL.: 62-139 POSLOVALNICI:

LEONARD CVIJA

BARVARSKA, TEL,: 28-028 LJUBLJANSKA 51, TEL.: 31-752


SLOVENIJA vV

D R ŽA V N A ZALOŽBA SLOVENIJE LJUBLJANA KAMNOSEŠTVO

KIMOVEC VLADIMIR MARIBOR, CESTA XIV. DIVIZIJE 42 TELEFON: (062) 33-923

CEKIUS MARIBOR TOZD TURIST HOTEL

TO JE ALBUM IZBRANIH POSNETKOV, KI PRIKAZUJEJO NAJLEPŠE KRAJE IN KOTIČKE SLOVENIJE, NJENE LJUDI IN NAČIN ŽIVLJENJA. FOTOGRAFIJE, KI JIH JE UREDIL JOCO ŽNIDARŠIČ, SKPREMLJAJO POJASNILA IN IZČRPEN PREGLED ZGODOVINE, KI GA JE NAPISAL ZVONE KRŽIŠNIK. 224 STR. VELIKEGA FORMATA (152 STR. V BARVAH), PL. 1.8Q0,— DIN ZLATNINE, SREBRNINE, MONOGRAMOV, ORNAMENTOV ITD.

ANE KLINE — JEŽ MARIBOR, SLOVENSKA ULICA 26, TELEFON (062) 26-279 130 SOB Z 200 POSTELJAMI, OD TEGA 60 SOB S PRHO IN WC, BOGATA IZBIRA DOMAČIH IN TUJIH JEDIL AVTOMATSKO KEGLJIŠČE, OBSEŽEN PROSTOR ZA PARKIRANJE.

HOTEL HABAKUK HOTEL TURIST HOTEL TURIST (B KATEGORIJE) UL. HEROJA ŠLANDRA 10, TELEFON (062) 25-971. HOTEL SE NAHAJA V SREDIŠČU MESTA, VENDAR JE ■ ODMAKNJEN OD MESTNEGA VRVEŽA.

EC CERTUS

TOZD GOSTINSTVO »ASTORIA«

»CERTUS« MARIBOR, TURISTIČNO, GOSTINSKO IN PROMETNO PODJETJE MARIBOR, SLOVENSKA 2,

(B KATEGORIJA) POHORSKA C., TELEFON (062) 33-681 OB VZNOŽJU POHORJA IN V ZATIŠJU POHORSKIH GOZDOV STOJI NOVI HOTEL. — 40 SOB IN 70 POSTELJ S KOPALNICO ALI PRHO IN WC. — RESTAVRACIJA, SNACK BAR, PROSTORI ZA BANKETE IN KONFERENCE. — 4-STEZNO AVTOMATSKO KEGLJIŠČE. S POSLOVNIMI ENOTAMI: — KAVARNA, RESTAVRACIJA, SLAŠČIČARNA ASTORIA, MARIBOR, SLOVENSKA 2 — MESTNA RESTAVRACIJA, MARIBOR, . KOROŠKA C. 3 — GOSTILNA DRAVA, MARIBOR, KACOVA 6 — ESPRESSO »BRUC« RAZLAGOVA ULICA — GOSTIŠČE KERENČIČ, PESNICA — GOSTILNA VRAČKO, ŠENTIU — GOSTIŠČE PRI MOSTU, TRATE NA POTOVANJU V TUJINO ALI PRI POVRATKU SE USTAVITE V ENEM OD NAŠIH OBRATOV OD ŠENTILJA DO MARIBORA POTRUDILI SE BOMO, DA BOSTE HITRO IN PRIJAZNO POSTREŽENI.


HENRIK KROJS

RESTAVRACIJA PAVEL

62000 MARIBOR

PIRAN — OB OBALI —

SLOVENSKA 28

SPECIALITETE: RIBE, MORSKI RAKI IN DRUGA JEDILA SE PRIPOROČA PAVEL LOVRENČIČ

--

KOPIČ SILVERKA j* )

E 'N ,

KRZNARSTVO

IZDELOVANJE KRAVAT IN DROBNIH PREDMETOV IZ TEKSTILA MARIBOR, ČOPOVA 19

MARJETA GRABAR 62000 MARIBOR, GOSPOSKA UL. 11/1 TELEFON: (062) 21-035

FRANJA SKAZA MARIBOR — STRELIŠKA 3

LIVARNA BARVNIH KOVIN IN GALVANIKA

PAVEL LEDINEK, dipl. inž. IZDELAVA LESNIH STROJEV MARIBOR, PAJKOVA 6 TELEFON: (062) 32-155 PORAVNALNI STROJI — DEBELINSKI — REZKALNI — ŠTIRISTRANSKI STROJI ZA IZDELAVO PROFILOV LADIJSKEGA PODA, ROLET — SODARSKI STROJI IN OPREMA — PROJEKTIRAMO SPECIALNE NAMENSKE STROJE ZA SERIJSKO IZDELAVO LESNIH ELEMENTOV - — MIZARSKI STROJI ZA HOBBY

ELEKTROMEHANIK FRANC IVANČIČ

BRIVNICA IN ČESALNICA

MARIBOR, NA SOSESKI 8

MATUŠ JOŽE — ELICA

SERVIS BOSCH

. PREVIJANJE ELEKTROMOTORJEV, . POPRAVILA ELEKTRIČNIH ORODIJ IN . IZDELAVA KOVINSKE GALANTERIJE

62000 MARIBOR VETRINJSKA ULICA 9 TELEFON: (062) 24-178


MIZARSTVO

BRIVSKO-FRIZERSKI SALON

LOČNIŠKAR SREČKO

BRIGADIR IVAN

MARIBOR, VOJAŠNIŠKI TRG 1 '

.

IZDELUJEMO: STAVBENO IN GOSTINSKO OPREMO TER POHIŠTVO PO NAROČILU TELEFON: (062) 23-134

MARIBOR, VETRINJSKA 17 TELEFON: (062) 21-229

GOSTIŠČE

FRIZERSKI SALON ŠKARICA JOŽE

BELI KRIŽ — NANOS — PORTOROŽ DOBRA KUHINJA IN PRISTNA ISTRSKA VINA, ODPRTO VSE LETNE ČASE, ODLIČNA RAZGLEDNA TOČKA NA TRŽAŠKI ZALIV

MARIBOR, JURČIČEVA UL. — TEL. (062) 25-031

BEOGRADSKA KONF EKCFJA

beKo

MARIBOR, VETRINJSKA 15 BOSTE NAŠLI KONFEKCIJSKA OBLAČILA ZA ZENSKE, MOŠKE IN OTROKE PO LICENCI LEE COOPER

KINPS ŽENSKA, MOŠKA IN OTROŠKA TEŽKA KONFEKCIJA IN ZENSKA, MOŠKA TER OTROŠKA ŠPORTNA KONFEKCIJA.

»KORS« KONFEKCIJA OBLAČIL ROGAŠKA SLATINA PRVOMAJSKA 29, TEL. 811-011, TELEX 33 838

. . . MODELI, KI NAREDIJO ČLOVEKA SPROŠČENEGA, VESELEGA, MLADOSTNEGA . . .


1 5

?

TRADE

ZAVAROVALNA SKUPNOST TRIGLAV OBMOČNA SKUPNOST MARIBOR MARIBOR, CANKARJEVA UL. 3

,Q

PODJETJE ZA MEDNARODNO TRGOVINO, LJUBLJANA: TOZD TRGOVINA, TOZD ZASTOPSTVO IBM, TOZD ZASTOPSTVO TUJIH FIRM, TOZD OBDELAVA PODATKOV. TELEFON: LJUBLJANA (061) 340-661 TELEX: 31 233 YU INBIRO LJUBLJANA PODJETJE ZA IZGRADNJO INDUSTRIJE P. O. 61113 LJUBLJANA, TITOVA 118, P. P. 69 30 LET USPEHOV PRI IZGRADNJI INDUSTRIJSKIH IN DRUGIH OBJEKTOV

INDUSTRIJSKI BIRO

KREATIVNA FOTOGRAFIJA

•'"•U n BRATA HOCHSTATTER, 62000 MARIBOR, GOSPEJNA 7 TELEFON: (062) 28-695 JUGOSLAVIJA

■b Ae ^

3

O

CEVOVOD M A R I B O R

MONTAŽNO PROIZVODNO PODJETJE 62000 MARIBOR, MELJSKI DOL 1 SOZD ZDRUŽENA PODJETJA STROJEGRADNJE

INŽENIRSKI

BIRO

61000 LJUBLJANA

ELEKTR0PR0JEKT

Hajdrihova 4

PODJETJE ZA PROJEKTIRANJE IN INŽENIRING P.O.

JUGOSLAVIJA

AUTOCOMMERCE Z N. SOL. O., LJUBLJANA, TRDINOVA 4 PODJETJE ZA NOTRANJO IN ZUNANJO TRGOVINO TER SERVISNO DEJAVNOST PREDSTAVNIŠTVO MARIBOR, CANKARJEVA 11 TELEFON: (062) 23-277


TOVARNA OBUTVE MARIBOR, INDUSTRIJSKA 5 TEL.: (062) 23-171

.Ll L E T ‘ POLŠE ALEKSANDER KLEPARSTVO, VODNE INSTALACIJE MARIBOR, PARTIZANSKA 19 TELEFON: (062) 25-433

'6 S IZDELUJEMO RAZNOVRSTNE PROSPEKTE, KATALOGE, KNJIGE, TOVARNIŠKA GLASILA, PAPIRNO IN KARTONSKO EMBALAŽO, KOLEDARJE, DIPLOME, VOŠČILNICE, ETIKETE, VABILA, VIZITKE, TISKOVINE, BONE ITD. SPREJEMAMO NAROČILA ZA RAZNOVRSTNE USLUGE V KNJIGOVEZNICI. TISKAMO V KNJIGOTISKU IN OFSETNI TEHNIKI.

DRAVSKA TISKARNA MARIBOR, POBREŠKA 20, TELEFON: (062) 24-891

za ljubitelje modernega in tradicionalnega pohištva

BIROSTORITVE

EXPRESS TAJNICA

SALON MEBLO

leroja bračiča 1

MARIBOR GLAVNI TRG 7 TEL.: (062) 26-360


EXPRESNA KEMIČNA ČISTILNICA SAKSIDA DANIJEL IN DRAGICA, MARIBOR KOROŠKA CESTA 1, TELEFON 25-744

SPECIALIZIRANA DELAVNICA CERTUS — TOZD GOSTINSTVO NOVI SVET MARIBOR VAS VABI, DA OBIŠČETE NAŠE SPECIALIZIRANE RIBJE RESTAVRACIJE NOVI SVET V JURČIČEVI UL. 7 TER JELŠA V UL. GORKEGA 11.

IZBIRATE LAHKO MED RAZNIMI RIBJIMI JEDILI, RAKI, ŠKOLJKAMI IN IZVRSTNIM VINOM.

ZAVOD ZA REHABILITACIJO IN ZAPOSLITEV INVALIDOV

MIZARSTVA: OPREMA TRGOVIN IN POSLOVNIH PROSTOROV TER IZDELKOV ZA ŠIROKO POTROŠNJO

BODOČNOST MARIBOR p. o. 62000 MARIBOR, DALMATINSKA ULICA 1

PRIČAKUJEMO VAŠ OBISK!

KROJAŠTVA-ŠIVILJSTVA: ZAŠČITNO KONFEKCIJO TER ŽENSKO MODNO KONFEKCIJO

OPRAVLJAMO: POKLICNO REHABILITACIJO HABILITACIJO IN ZAPOSLITEV INVALIDNIH OSEB PROIZVAJAMO INDUSTRIJSKE IN OBRTNE IZDELKE V SVOJIH ODDELKIH:

GRAFIČNE DEJAVNOSTI: VSE VRSTE TISKOVIN V KNJIGOTISKU TER TISKANA KARTONSKA EMBALAŽA

KOVINARSTVA: NOTRANJO TRANSPORTNO OPREMO ,N ALUMINIJASTO EMBALA20

SERVISNI SLUŽBI: ČUVANJE OBJEKTOV, ČIŠČENJE POSLOVNIH IN INDUSTRIJSKIH PROSTOROV, OPRAVLJANJE VSE VRSTE REKLAME

modna hiša

NOVUM 62000 MARIBOR, SVETOZAREVSKA 4

MARIBOR

VAŠA HIŠA MODE

ČRKOSLIKARSTVO IN SPLOŠNA PROPAGANDA


n i FDAI IŠKI LIST BO RŠTNIKOVEGA SR E Č A N JA’83_______________ Izdaia: odbor Borštnikovega srečanja, Maribor______________________ Urednik: Tone Partljič ________ Avtorii grafičnega obeležja 18. Borštnikovega srečanja:______________ - plakat in naslovnica na gledališkem listu - Janez Rotman - oblikovanje in tehnična ureditev gledališkega lista - Vojko Pogačar Tisk: C G P VEČER Maribor


1983  
Advertisement
Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you