70 71
perspektive in refleksije
Čeprav je bil oče na Zahodu, na koncu vojne je bil denimo na Finskem. Tam so bile baze sovjetskih podmornic. Oče je odšel v vojno kot prostovoljec, ko je imel osemnajst let, da bi maščeval brata, kot je rekel. Njegov starejši brat Boris je umrl poleti, leta 1941, nekje v Kareliji pod Kandalakšem – zapomnil sem si nenavadno besedo. Spomnim se, kako je babica razgrinjala zmečkani listek »Obvestilo« v katerem so sporočali, da je njen sin izginil brez sledu, in si brisala solze. Na steni v njeni sobi so visele njegove fotografije. V otroštvu sem bil ponosen na svojega strica Borjo – bil je junak, ki se je boril s fašisti. Toda še bolj sem bil ponosen na očeta, ki je bil med vojno na podmornici v Baltiku. Iz fotografije sem prerisal v zvezek njegovo »Ščuko« – Šč-310 in se veselil, ko je na dan zmage, 9. maja, oče izvlekel svojo mornarsko uniformo, ki jo je nenehno širil zaradi trebuha, ki mu je zrasel z leti, in nataknil nanjo svoje nagrade. Potem sem odrasel in spoznal, da je leta 1944 in 1945 oče potapljal nemške ladje, ki so evakuirale begunce iz Rige in Talina. Stotine, če ne tisoči so poginili v vodah Baltskega morja in zanje je oče dobil svoje nagrade. Danes nisem ponosen nanj, pa tudi obsojam ga ne. Maščeval se je za brata. Bila je vojna in moj oče je v njej zmagal. Prav pred kratkim, lani, sem izvedel, da moj stric Borja takrat, poleti 1941, ni padel, pač pa je padel v plen. Bil sem na predstavitvi norveškega prevoda svoje knjige Venerini laski v Tromsu in v lokalnem muzeju sem zagledal majhno razstavo, posvečeno nemškim taboriščem med vojno. V okoliš Tromsø so Nemci evakuirali svoja taborišča iz Finske, ko so se umikali. Spomnil sem se besede iz otroštva – Kandalakša. Moja prevajalka mi je pomagala, da sem poslal povpraševanje v norveške arhive. Kopijo registracijske kartice vojnega ujetnika Borisa Šiškina so našli takoj in mi jo poslali po elektronski pošti. Stalag 309. Na kartici je opomba, da so ga ustrelili julija 1942 zaradi ovadbe. Pretreslo me je tudi, da je kartico nekdo prevedel v ruščino. Izkazalo se je, da so bili vsi ti arhivi po vojni preneseni v Rusijo in da se še vedno hranijo v Podoljsku pod Moskvo. Po perestrojki so jih za kratek čas odprli in zahodni
zgodovinarji so naredili kopije. In babica in oče sta toliko let živela, ne da bi kaj vedela o usodi njunega Borisa, njuna lastna država, zaradi katere je Boris umrl, pa jima je vse prikrila. Te podatke o vojnih ujetnikih so hranili v tajnosti pred svojim narodom – v vojni je vse dovoljeno. Država je bila v resnici v vojni proti lastnemu narodu. Moji sorodniki, meni dragi ljudje, so celo življenje preživeli v državi, ki jih je izrabljala in prezirala. Med perestrojko, ko so se začeli lačni časi, je oče kot veteran dobival pakete in v njih je bila hrana iz Nemčije. To je sprejemal kot osebno žalitev. Vse življenje so se on in njegovi prijatelji počutili kot zmagovalci, zdaj pa se je moral hraniti z miloščino, ki jo je pošiljal premagani sovražnik. Razpad ZSSR je dojemal kot poraz v vojni, v kateri se je takrat boril skupaj s celo državo. Oče je sovražil Gorbačova. Tudi meni Gorbačov ni bil všeč, ampak predvsem zato, ker je hotel na vsak način ustaviti razpad ZSSR in celotnega sovjetskega sistema. Z očetom sva gledala zgodovino, ki se je odvijala pred najinimi očmi, z nasprotnih bregov. Med nama je bila neprehodna meja. Že dolgo si nisva bila več blizu. Oče je pil. To je bila bolezen generacije, ki je preživela vojno. Imel je osemnajst let, ko je cele mesece plul v podmornici v nenehnem strahu pred utopitvijo v železni krsti. Kaj takega te ne zapusti vse življenje. Spomnim se, da sem ga povabil na svojo poroko. To je bil z moje strani znak za premirje. Oče se je napil, se stepel, da sva ga morala s prijateljem zgrabiti in peljati domov s taksijem. Težko sem mu odpustil takšne stvari. Prestopiti meje zaporniškega Sistema je bilo laže kot pa mejo, ki me je ločila od lastnega očeta. Tudi avgust 1991 je postal mejnik, meja med gnusno sovjetsko preteklostjo in, kot se je takrat zdelo, svetlo prihodnostjo, polno upov. Verjeli smo, da se je država v dvajsetih do sitega najedla krvavega kaosa, da se začenja življenje po novih zakonih, zakonih spoštovanja človeškega dostojanstva. Predvsem pa, da ne bo več krvi. To, da se je vojaški puč, ki bi lahko odnesel s sabo tisoče človeških življenj, končal skorajda brez prelite
krvi, se je zdelo simbolično. Država je dobila svobodo za ceno življenj treh mladeničev. Šli smo na njihove pogrebe. Simbolično je bilo tudi to, da je bil prvi pravoslavec, drugi musliman in tretji Jud. Na pogrebih so vsi govorili, da so ti trije fantje dali življenja za našo skupno domovino – novo, svobodno Rusijo. In zdelo se je verjetno, da bo to zadnja kri prelita v moji državi. Žal je to bila prva kri nove Rusije. Čas upanja se je končeval. Začel se je čas razočaranj. Oktobra 1993 je nova »demokratična« oblast že sama streljala na svoj narod v Moskvi. Kri je lila po ulicah ruskih mest v nenehnih kriminalnih obračunih. Leta 1995 se je začela čečenska vojna. Skozi demokratično retoriko nove Rusije so se zelo očitno videle poteze stare, večne Rusije. Očitno je to nespremenljivi zakon vseh revolucij – delajo jih ljudje, ki so pripravljeni dati svoje življenje za svobodo svoje države, za človeško dostojanstvo. Najboljši med njimi umrejo. Potem pridejo na oblast nizkotneži in špekulanti, življenje pa se spet vrne na svoja pota. Leta 1991 smo se rešili Komunistične partije, nismo se pa rešili samih sebe. Zaradi železne zavese je bil svet bolj preprost. Hermetično zaprte meje so oblasti olajšale vzdrževanje podobe sovražnika. Socialistični raj je bil obkrožen s sovražniki in vse državne sile smo uporabili, da bi branili naše svete meje. Domovina je bolj potrebovala tanke in rakete kot kavbojke in salamo. Tako je bil tudi za sovjetsko vsakdanjo bedo kriv Zahod. Za nas, za mojo generacijo, je bilo vse prepovedano, zahodno, kot svetloba sredi teme – glasba, filmi, moda, ideologija. Delovali smo po principu: sovražniki naših sovražnikov so naši prijatelji. Spomnim se, da smo celo pri hokeju navijali za Kanadčane proti »našim«, saj se je borba za hokejski plošček dojemala kot borba dveh sistemov. To je bil svet pred izvirnim grehom. Vse se je zdelo preprosto in jasno: našo deželo je ugrabila banda komunistov, in če bomo pregnali partijo, se bodo meje odprle in vrnili se bomo v svetovno družino narodov, ki živijo po zakonih demokracije, svobode, spoštovanja