Page 1


John Donne (1572–1631)

Pesem Daj, ujemi zvezdo v dlan, rod v mandragori spočni, reci, kje je lanski dan in kdo vragu nart kroji; kje, povej, bi čul Sireno, s čim krotil zavist strupeno in kod od tod pošten duh z vetrom najde pot. Če čudés ti vid je dan, glej nevidene reči, jezdi tisoč dni in dan, da lase Čas zasneži; ko se vrneš boš povedal, kaj čudes si se nagledal, vendar žene niti ene srečal lepe in poštene. Če jo najdeš, mi povej; tja še sam poromam rad – vendar ne; ne bi šel k njej, dasi le do prvih vrat. Zvesta še, ko jo spoznal boš in morda, ko list poslal boš, že hiti, da zvrti, dva, preden prideš, ali tri. Prevedel Marjan Strojan


v katerem izvemo za vas Zid in za nenavadno stvar, ki se tam zgodi vsakih devet let

N

ekoč je živel mladenič, ki si je želel, da bi se mu izpolnila srč­ na želja. Tak začetek seveda ni nekaj posebej novega (podobno bi se lah­ ko ali se bo začela čisto vsaka zgodba o čisto vsakem mladeniču), vendar pa je bilo v primeru tega mladeniča in tega, kar se mu je zgo­ dilo, zelo veliko nenavadnega, čeprav niti sam ni poznal vseh po­ drobnosti. Podobno kot mnogo drugih zgodb se je tudi ta začela v Zidu. Kraj Zid stoji, tako kot že šeststo let, na visoki granitni štrlini sredi majhnega gozda. Hiše v njem so škatlaste in stare, zgrajene iz sivega kamna, s temnimi skrilastimi strehami in visokimi dimniki;

4


da bi izkoristili čisto vsak pedenj prostora na skali, se tesno pozida­ ne hiše stiskajo druga ob drugi, iz kakšnega stranskega zidu pa sem in tja poganja grm ali drevo. Iz Zida pelje samo ena cesta. Ko strmo zavije iz gozda, je tlako­ vana s skalami in manjšim kamenjem, če pa se gre po njej proti jugu in iz gozda, postane prava asfaltirana cesta. Če se ji sledi še naprej, se razširi in je ves čas polna avtomobilov in tovornjakov, ki hitijo od mesta do mesta. Naposled pripelje v London, vendar je treba tja voziti celo noč. Prebivalci Zida so redkobesedni in jih je mogoče razdeliti v dve značilni vrsti: na prave domačine, Zidčane, ki so prav tako sivi, vi­ soki in čokati kot granit, na katerem je zgrajen njihov kraj, ter na druge, priseljence v Zid in njihove potomce. Pod vasjo je na zahodu gozd, na jugu pa na videz mirno, vendar zahrbtno jezero, v katero se zlivajo potoki s hribov severno od kraja. Na pašnikih po gričih se pasejo ovce. Proti vzhodu je še več gozdov. Vzhodno od Zida se vije visok, siv kamniti zid, po katerem je kraj dobil ime. Zelo star je, narejen iz grobo izklesanih, kvadrata­ stih kosov granita, in teče iz gozda, kamor se pozneje spet vrne. Skozi zid je samo en prehod: nekoliko severno od vasi je slabih šest čevljev* široka odprtina. Skoznjo se vidi velika zelena livada; na robu livade teče potok, za potokom pa so drevesa. Včasih je mogoče, zelo od daleč, med drevesi opaziti obrise različnih oblik in podob. Velikih in nenava­ dnih oblik ter malih, svetlikajočih se stvari, ki zablisnejo in pomi­ getajo in naenkrat izginejo. Čeprav je livada več kot spodobna, na njej nihče od vaščanov ni nikoli pasel živali. Prav tako na njej niso nikoli ničesar posadili. * Op. ur.: 1 čevelj = 0,30 m

5


Namesto tega dolga stoletja, če ne že kar tisočletja, na vsako stran odprtine postavljajo stražarje ter si po svojih najboljših močeh pri­ zadevajo, da bi nanjo lepo pozabili. Še danes na obeh straneh prehoda noč in dan stoji po en krajan. Izmenjujejo se vsakih osem ur, v rokah pa imajo težke lesene gor­ jače. Odprtina je tako zavarovana z vaške strani. Glavna naloga stražarjev je, da domačim otrokom preprečijo, da bi skozi prehod odšli na livado in naprej. Včasih morajo to prepre­ čiti tudi kakšnemu samotnemu popotniku ali redkemu obiskoval­ cu kraja. Otroke je mogoče od odprtine odvrniti že zgolj s tem, da jim po­ kažejo gorjačo. Pri popotnikih in obiskovalcih morajo biti bolj do­ miselni, vendar pa se smejo k sili zateči samo, če zgodbe o mladi travi ali nevarnem pobeglem biku ne zaležejo. V Zid le malokdaj zaidejo ljudje, ki natančno vedo, kaj hočejo, in te bodo včasih spustili skozi prehod. V očeh imajo namreč zelo poseben izraz, in ko ga enkrat vidite, je vsak dvom o tem, kdo so, izključen. Prebivalci Zida so ponosni, da v dvajsetem stoletju ni bilo niti ene­ ga samega primera tihotapljenja čez zid; vsaj ne, da bi zanj vedeli. Prehod je manj strogo zastražen samo vsakih devet let, na prvi maj, ko se na livadi odvija semenj.

Dogodki, o katerih bo govor v nadaljevanju, so se zgo­

dili pred dolgimi leti. Kraljica Viktorija je že sedela na angleškem prestolu, vendar pa še ni bila v črnino odeta vdova na windsorskem

6


gradu: njena lica so bila rdeča in korak prožen. Lord Melbourne je mlado kraljico večkrat kar upravičeno, resda nežno, pokaral zaradi muhavosti. Ni še bila poročena, toda bila je zelo zaljubljena. Gospod Charles Dickens je v nadaljevanjih objavljal roman Oliver Twist, gospod Draper je naredil prvo fotografijo lune ter njen bledi obraz zamrznil na hladen papir, gospod Morse pa je ravnokar objavil, da je odkril način pošiljanja sporočil po žici. Če bi kateremu od njih omenili čarovnije ali Vilinsko deželo, bi se vam prezirljivo nasmehnil, razen mogoče gospoda Dickensa, ki je bil takrat še mlad in brez brade. On bi vas le otožno pogledal. Tisto pomlad je na Britansko otočje prišlo veliko ljudi. Prihaja­ li so sami, v parih, pristajali so v Dovru ali Londonu ali Liverpoo­ lu: moški in ženske s poltjo, belo kot papir, s temno kot vulkanski kamen, s cimetovo poltjo, ljudje, ki so govorili številne jezike. Pri­ hajali so ves april in potovali s parnimi vlaki, konji, vozovi in koči­ jami, veliko pa jih je prišlo peš. Dunstan Trn je bil takrat star osemnajst let in ni bil kaj posebej romantičen. Imel je kostanjevo rjave lase, kostanjevo rjave oči in kostanjevo rjave pege. Bil je povprečne rasti in počasi je govoril. Ustnice so se mu rade raztegnile v nasmeh, ki je njegov obraz razsvetlil od zno­ traj, ko se je na očetovem travniku predajal domišljiji, pa je sanjaril o tem, kako bo zapustil Zid in njegov nepredvidljivi šarm, ter odšel v London ali Edinburg ali Dublin ali kakšno drugo veliko mesto, v katerem ni nič odvisno od tega, kam piha veter. Delal je na očetovi kmetiji in ni imel ničesar, razen koče na odročni njivi, ki jo je dobil od staršev. Tistega aprila so ljudje v Zid prihajali na semenj in Dunstanu so šli na živce. Gostišče gospoda Bromiosa, Sedma sraka, navadno

7


labirint praznih sob, je bilo polno že teden dni prej, tako da so tuj­ ci začeli najemati še sobe na kmetijah in v hišah po vasi, plačevali pa so z nenavadnimi kovanci, z zelišči, začimbami in celo dragimi kamni. Ko se je bližal semanji dan, so rasla tudi pričakovanja. Ljudje so bolj zgodaj vstajali, šteli so dneve in minute. Stražarji pri prehodu skozi zid so bili nestrpni in živčni. Po drevesih na robu livade so se gibale podobe in sence. Bridget Comfrey, ki je veljala za najlepšo točajko, je bila v Sedmi sraki povod za spor med Tommyjem Foresterjem, s katerim je hodila prejšnje leto, ter velikanskim temnookim možakarjem z majhno čvekavo opico. Možakar ni znal dobro angleško, vendar se je vedno, ko je Bridget prišla mimo, zelo pomenljivo nasmeh­ nil. Rednim gostom se je zdelo, da morajo v točilnici sedeti neprijet­ no blizu tujcem, in so se pogovarjali: »Saj je tako samo vsakih devet let.« »Pravijo, da je bil v starih časih semenj vsako leto – ob kresu.« »Vprašajte gospoda Bromiosa. On bo že vedel.« Gospod Bromios je bil visok mož olivne polti, imel je gosto sko­ drane črne lase in zelene oči. Ko so vaška dekleta odrasla v ženske, so ga opazile, vendar pa jim gospod Bromios ni vračal pozornosti. Govorilo se je, da je v vas prišel že pred dolgimi leti, kot obiskova­ lec, potem pa je kar ostal; in njegovo vino je bilo dobro, so se stri­ njali domačini. Kot rečeno, je v točilnici izbruhnil glasen prepir med Tommyjem Foresterjem in temnookim možakarjem, za katerega se je izkazalo, da mu je ime Alum Bej. »Tak ustavite ju! Za božjo voljo, ustavite ju!« je vpila Bridget.

8


»Zunaj se bosta vendar stepla zame!« In potem je – zelo koketno – stresla z glavo, da so se v brlenju leščerbe lepo videli njeni popolni zlati kodri. Moških ni nihče poskušal ustaviti, čeprav se je za njima odpra­ vilo kar nekaj ljudi, tako domačinov kot tujcev, da bi videli spopad. Tommy Forester si je slekel srajco ter roke stisnil v pesti. Tujec se je zasmejal, pljunil na travo, ga zagrabil za desnico in zabrisal na tla. Tommy je pristal na bradi. Potem se je hitro pobral ter stekel proti tujcu. Najprej mu ga je uspelo boksniti v obraz, nato pa je pri­ letel na tla, z glavo naravnost v blato, da mu je od udarca v trebuh vzelo sapo. Alum Bej se je usedel nanj, se zakrohotal in rekel nekaj po arabsko. Obračuna je bilo tako konec. Alum Bej se je dvignil s Tommyja Foresterja ter odkorakal k Bridget Comfrey, se ji priklonil ter se zarežal z bleščečimi zob­ mi. Bridget se ni zmenila zanj in je stekla k Tommyju. »Joj, le kaj ti je storil, dragec moj?« ga je spraševala, mu s predpasnikom brisala blato z obraza in izrekala še druge ljubkovalne besede. Alum Bej se je medtem s kibici vrnil v točilnico. Ko se je vrnil še Tommy Forester, mu je dobrohotno kupil buteljko belega bur­ gundca gospoda Bromiosa. Nihče od njiju ni bil ravno prepričan, kdo je zmagal, kdo pa izgubil. Tistega večera Dunstana Trna ni bilo v Sedmi sraki. Sodil je med ljudi, ki so spretni z rokami, in je zadnjih šest mesecev dvoril Daisy Hempstock, mladenki, ki je bila podobno spretna. Ob prijetnih večerih sta se sprehajala po vasi in se pogovarjala o kolobarjenju, vremenu in podobnih pametnih rečeh; na teh sprehodih, na katerih sta ju na razdalji dobrih šest korakov vsa­

9


kič spremljali Daisyjina mama in mlajša sestra, sta včasih izme­ njala ljubeče poglede. Pri vhodu v hišo Hempstockovih se je Dunstan ustavil, se pri­ klonil in se poslovil. In Daisy Hempstock je odšla v hišo, si snela klobuček ter dejala: »Res si želim, da bi se gospod Trn odločil in me zaprosil za roko. Prepričana sem, da oče ne bi imel nič proti.« »Tudi jaz sem prepričana, da ne bi imel nič proti,« je tisti večer, tako kot vedno, pristavila Daisyjina mama, si snela klobuček in ro­ kavice ter s hčerkama odšla v sprejemnico. Tam je sedel zelo visok gospod z zelo dolgo črno brado in se z nečim ukvarjal. Daisy, nje­ na mama in sestra so prikleknile pred gostom (ki ni govoril dobro angleško in je prišel šele pred nekaj dnevi). Njihov začasni podna­ jemnik je vstal in se priklonil, potem pa se je vrnil k urejanju, raz­ vrščanju in loščenju svojih nenavadnih lesenih reči.

Tistega aprila je bilo mrzlo in, kot je značilno za angle­

ške pomladi, zoprno spremenljivo. Z juga so obiskovalci prišli po ozki cesti, ki se vije skozi gozd; na­ polnili so sobe za goste, postlali so si v kravjih hlevih in skednjih. Ne­ kateri so si postavili pisane šotore, nekateri so prispeli na vo­zovih, ki so jih vlekli velikanski sivi konji ali pa majhni, zmršeni poniji. Gozdna tla je prekrivala preproga iz modrih zvončnic. Dunstan Trn in Tommy Forester sta bila 29. aprila zjutraj na vr­ sti za stražo pri prehodu skozi zid. Stala sta vsak na svoji strani in čakala.

10


Dunstan ni bil prvič na straži, vendar pa je bila doslej njegova naloga samo to, da je stal ob prehodu in, občasno, od njega odga­ njal otroke. Danes pa se je čutil bolj pomembnega. V rokah je držal leseno gorjačo, in takoj ko je kakšen obiskovalec prišel do odprtine, sta s Tommyjem rekla: »Jutri, jutri. Danes prehod ni dovoljen, spoštova­ na gospoda.« Tujci so potem stopili nekaj korakov nazaj ter skozi odprtino zrli proti tisti čisto preprosti livadi in čisto navadnim drevesom, ki so jo obkrožala, in tistemu v bistvu dolgočasnemu gozdu za njo. Ne­ kateri med njimi so hoteli z Dunstanom in Tommyjem izmenjati nekaj besed, vendar pa se mladeniča, ponosna ker sta na straži, z njimi nista želela pogovarjati; namesto tega sta raje dvignila glavo, stisnila ustnice in se delala zelo pomembna. Za kosilo jima je Daisy Hempstock prinesla pastirsko pito, Brid­ get Comfrey pa je vsakemu dala vrček dišečega kuhanega piva. Potem sta ju na stražarskih mestih zamenjala dva druga postav­ na mlada vaščana. Ker se je že znočilo, sta prišla s svetilkami. Tom­ my in Dunstan sta se odpravila v gostišče, kjer jima je gospod Bro­ mios za nagrado za dobro opravljeno stražarstvo postregel s svojim najboljšim svetlim pivom – in njegovo najboljše svetlo pivo je bilo res imenitno. V gostišču je bil zrak tako poln vznemirjenja, da bi ga lahko rezal. V njem so bili obiskovalci z vseh koncev sveta. No, vsaj Dunstanu se je zdelo tako, čeprav ni imel občutka niti za to, koliko je kaj oddaljeno od gozdov, ki so obkrožali Zid. Zato je čisto enako pozornost namenjal obema možakarjema, s katerima je večerjal: vi­ sokemu gospodu s cilindrom, ki je bil iz Londona, in še višjemu go­ spodu ebenovinaste polti v beli halji. Dunstan je vedel, da se ne spodobi zijati in da ima, kot Zidčan,

11


seveda pravico, da se čuti večvrednega od vseh teh »inuzemčanov«. Ker pa je v zraku vonjal neznane dišave in ker je poslušal, kako se moški in ženske pogovarjajo v stotinah različnih jezikov, je čisto brez sramu buljil vanje. Moški z visokim svilenim cilindrom je opazil, da ga Dunstan gleda. Pomahal mu je in ga, namesto da bi se predstavil, hitro vpra­ šal: »Ali ti je všeč kipnik s sirupom? Mutanabi je moral nekam in tole je vsekakor preveč kipnika za samo enega človeka.« Dunstan je prikimal. Kipnik s sirupom se je vabljivo kadil v skle­ di. »Torej izvoli,« mu je ponudil njegov novi prijatelj. »Kar postrezi si.« Proti njemu je porinil še čisto skodelo in žlico. Dunstan si ni pustil dvakrat reči in se je takoj lotil sladice. »Ti, ta mladi,« mu je rekel visoki gospod s cilindrom, ko so bile njuni skodeli in skleda za kipnik že skoraj čisto prazne. »Zdi se, da v tem gostišču ni nobene proste sobe in da so zasedene tudi vse dru­ ge sobe za goste v vasi.« »A res?« Dunstan se je samo pretvarjal, da je začuden. »Res,« je pritrdil gospod s cilindrom. »Pa sem te hotel povpra­ šati, ali bi morda vedel za kakšno hišo, kjer bi imeli še prosto.« Dunstan je skomignil. »Vse je zasedeno,« je odvrnil. »Ko sem bil star devet let, sta me mama in oče poslala v kravji hlev, kjer sem teden dni spal na škarnikih, mojo sobo pa sta oddala neki gospe z Orienta, njeni družini in služinčadi. Ob odhodu mi je podarila pa­ pirnatega zmaja, ki sem ga spuščal na travniku, potem pa se je ne­ kega dne vrvica strgala in ga je odneslo.« »In kje živiš zdaj?« ga je vprašal gospod s cilindrom. »Na obrobju očetovega posestva imam kočo,« je odgovoril Dun­ stan. »Včasih je v njej živel naš pastir, ki pa je pred dvema letoma

12


umrl. Ravno za žetveni praznik je bilo. Starši so potem kočo dali meni.« »Pojdiva,« je odredil gospod s cilindrom in Dunstan ni niti po­ mislil, da bi rekel ne. Pomladna luna je bila visoko in je močno sijala, bila je jasna noč. Iz vasi sta se spustila proti gozdu pod njo, prehodila celo kmetijo Tr­ novih (gospoda s cilindrom je na travniku nemalo presenetila kra­ va, ki je v sanjah prhala) in končno prispela do Dunstanove koče. V koči je bila samo ena soba in v njej peč. Tujec je pokimal. »V redu bo,« je ugotovil. »Daj no, Dunstan Trn, najel jo bom za tri dni.« »In koliko bom za to dobil?« »En zlat suveren, en srebrn kovanec za pol šilinga, en bakreni peni in en čisto nov, bleščeč novčič za četrt penija,« je odvrnil mo­ žakar. Že en zlat suveren je bila več kot spodobna nočnina za dve noči, saj je delavec na kmetiji v tistih časih zaslužil po petnajst funtov na leto. Kljub temu se je Dunstan malo obotavljal. »Če ste prišli na se­ menj,« je dejal visokemu moškemu, »potem boste trgovali s čudeži in čudežnimi stvarmi.« Moški je prikimal. »Torej bi te zanimali čudeži in čudežne stva­ ri, ja?« Še enkrat se je ozrl po sobi. Spet je začelo deževati in slišalo se je nežno škrobotanje dežja po slamnati strehi. »No, naj ti bo,« je zdaj nekoliko sitno dejal visoki gospod. »Čudež, čudežna stvar. Jutri se ti bo izpolnila srčna želja. Na, tukaj pa je tvoj denar,« in ga je z eno samo kretnjo potegnil iz Dun­ stanovega ušesa. Dunstan je s kovanci potrkal po železnem žeblju v vratih, da ne bi bilo to slučajno vilinsko zlato, potem pa se go­ spodu globoko priklonil ter odkorakal v dež. Denar je zavezal v robec.

13


Ko je prišel do hleva, je že močno deževalo. Splezal je na svisli in kmalu zaspal. Kljub grmenju in strelam se ni prebudil. Nekaj ur kasneje pa ga je vrglo pokonci nekaj, kar je tacalo po njegovih nogah. »Žal,« je rekel glas. »Reči sem hotel: oprostite.« »Kdo je to? Kdo je tam?« je vprašal Dunstan. »Samo jaz,« je odvrnil glas. »Na semenj sem prišel. V votlem drevesu sem spal, pa ga je zadela strela in ga razbila kot jajce in zlomila kot vejo, dež mi je lil po vratu in začel močit prtljago, v njej pa so stvari, ki morajo na vsak način ostat suhe kot poper, in na poti sem ves čas pazil, da je bilo vse suho, čeprav je bilo mokro kot ...« »Voda?« je predlagal Dunstan. »Natanko tako,« je nadaljeval glas v temi. »Pa sem si mislil, če bi mi morda dovolili, da bi ostal tukaj pod vašo streho, saj nisem zelo velik in vas sploh ne bi čisto nič motil.« »Samo ne tacajte po meni,« je zavzdihnil Dunstan. In ravno takrat je udarila strela in razsvetlila svisli. Dunstan je v kotu zagledal nekaj majhega in kosmatega, kar je imelo na glavi ve­ lik klobuk. In potem je bila zopet tema. »Res upam, da vas ne motim,« je rekel glas, ki je bil, če je prav pomislil, res malo kosmat. »Ne, ne motite me,« je zamomljal Dunstan, ki je bil zelo utru­ jen. »Prav,« je odvrnil kosmati glas, »ker si vas res ne bi želel moti­ ti.« »Prosim,« je moledoval Dunstan, »samo spati hočem. Prosim.« Potem se je slišalo smrkanje, ki se je kmalu spremenilo v rahlo smrčanje.

14


Dunstan se je obrnil v senu. Tista oseba, kdorkoli ali karkoli je že bila, je prdnila, se popraskala in spet zasmrčala. Dunstan je poslušal škrobotanje dežja in razmišljal o Daisy Hempstock. V njegovih mislih sta se sprehajala, šest korakov za nji­ ma pa sta hodila visoki moški s cilindrom in mala kosmata pojava, katere obraza Dunstan ni mogel videti. Bili so na poti k njegovi srč­ ni želji ...

Zbudili so ga sončni žarki, ki so mu sijali na obraz. Hlev

je bil prazen. Umil si je obraz in se odpravil proti kmetiji. Oblekel si je najboljši suknjič in najboljšo srajco in najboljše hla­ če. S pipcem si je odstranil posušeno blato s škornjev. Potem je šel v kuhinjo, poljubil mamo na lica ter si postregel z domačim kru­ hom in svežim maslom. In potem je odkorakal proti Zidu ter stražarjem pri odprtini vo­ ščil dobro jutro. Denar je imel zavezan v lep nedeljski robec iz kam­ brika. Skozi odprtino je lahko videl, da so tam zrasli pisani šotori, da so stojnice postavljene, židane zastave so plapolale in bilo je veliko ljudi. »Do poldneva ne bomo nikogar pustili skozi,« je rekel stražar. Dunstan je skomignil ter stopil do gostišča, kjer je začel razmi­ šljati, kaj bi si lahko kupil s svojimi prihranki (z bleščečim kovan­ cem za pol krone ter srečnim kovancem za pol šilinga, ki je imel na sredini zvrtano luknjo in ga je nosil obešenega okoli vratu na usnjeni vrvici) ter kovanci, zavezanimi v robec. Za kakšen hip je

15


pozabil, da mu je bilo sinoči obljubljeno še nekaj drugega. Točno opoldne se je Dunstan odpravil proti zidu ter živčno, kot da bi na­ redil nekaj najbolj prepovedanega, stopil skozi prehod. Opazil je, da je to storil ravno takrat kot gospod s svilenim cilindrom, ki mu je pokimal. »Aha, moj stanodajalec. In kako so gospod?« »Zelo v redu,« je odvrnil Dunstan. »Pojdi z menoj,« je rekel visoki moški. »Greva skupaj.« Šla sta čez livado in proti šotorom. »Ali si že bil tukaj?« ga je vprašal visoki moški. »Sem, na zadnjem semnju, pred devetimi leti. Ampak sem bil še otrok,« je priznal Dunstan. »Torej,« mu je dejal moški, »ne pozabi, da moraš biti prijazen in da ne smeš sprejemati nobenih daril. Ne pozabi, da si gost. In zdaj bom poravnal še zadnji del najemnine. Saj sem prisegel, da jo bom poravnal. Moje darilo je zelo dolgotrajno. Trajalo bo za tebe in tvo­ jega prvorojenca ali prvorojenko ter njegovega ali njenega prvega otroka ... Tako dolgo bo trajalo, dokler bom živel.« »In kaj bo to, gospod?« »Tvoja srčna želja, saj veš,« je rekel gospod s cilindrom. »Tvoja srčna želja.« Dunstan se je priklonil. Odšla sta proti semnju. »Oči, oči! Nove oči za stare!« je vpila micena ženska pred mizo, ki se je šibila pod kozarci in steklenicami, polnimi oči vseh vrst in barv. »Inštrumenti za igranje glasbe iz stotih dežel!« »Piščalke! Dvojnice! Himne za flavto!« »Preizkusite svojo srečo! Kar semkaj stopite. Pravilno odgovo­ rite na preprosto uganko in dobite vetrnico.«

16


»Večna sivka! Prt iz modrih zvončnic!« »Ustekleničene sanje, šiling za stekleničko!« »Obleke iz noči! Obleke iz somraka! Obleke iz polmraka!« »Meči bogastva! Palice moči! Prstani večnosti! Karte miline! Kar naprej, kar naprej, kar sem, kar sem!« »Balzami in mazila, napoji in zdravila za vse bolezni!« Dunstan se je ustavil pred stojnico, polno majhnih kristalnih okraskov; ogledoval si je miniaturne živali ter razmišljal, katero bi kupil za Daisy Hempstock. Prijel je kristalno mačko, nič večjo od njegovega palca. Ko mu je modro pomežiknila, jo je zgrožen spu­ stil iz rok; med padcem na tla se je kot prava mačka lepo poravna­ la in nato pristala na vseh štirih. Potem je odkorakala v kot stojnice ter se začela čistiti. Dunstan je šel naprej po živahnem semnju. Veliko ljudi je bilo; tam so bili tujci, ki so v minulih tednih pri­ šli v Zid, pa tudi številni domačini. Gospod Bromios je postavil vinski šotor in vaščanom prodajal vino in prigrizke. Vaščane je sicer še kar zanimala hrana, ki so jo na semnju ponujali Nezidča­ ni, vendar pa so jih stari starši, ki so to izvedeli od svojih starih star­ šev, opozorili, da je zelo in čisto popolnoma narobe jesti vilinsko hrano in vilinsko sadje, piti vilinsko vodo in srebati vilinsko vino. Vsakih devet let so namreč Nezidčani in zahribovci na travniku postavili stojnice, kjer je bil potem en dan in eno noč Vilinski se­ menj. Tako se je en dan in eno noč na vsakih devet let trgovalo med ljudstvi. Naprodaj so bila čuda, čudesa in čudeži; bile so reči, za katere se ni nikomur niti sanjalo, da so, in predmeti, ki si jih ni dalo niti za­ mišljati (le kaj bi sploh lahko kdo počel z jajčnimi lupinami, napolnje-

17


nimi z nevihtami, se je čudil Dunstan). Težkal je kovance v robčku in iskal nekaj majhnega in ne preveč dragega, s čimer bi razveselil Daisy. Nad vrvežem semnja se je nenadoma zaslišalo nežno zvončklja­ nje in odpravil se je v smer, od koder je prihajalo. Šel je mimo stojnice, pred katero je pet velikanskih moških ple­ salo na žalostno muziko, ki jo je iz lajne izvabljal turobni črni med­ ved; šel je mimo stojnice, pri kateri je plešast možakar v živobarv­ nem kimonu razbijal porcelanaste krožnike in jih metal v gorečo posodo, iz katere se je sukljal barvast dim, medtem pa se je pogo­ varjal z mimoidočimi. Zvončkljanje je postajalo vedno glasnejše. Toda ko je prišel do stojnice, od katere je prihajal zvok, je videl, da tam ni nikogar. Bila pa je polna rož: modrih zvončnic in naprste­ cev, okroglolistnih zvončic in narcis, pa tudi vijolic in lilij, drobnega škrlatnega šipka, bledih zvončkov, modrih spominčic in še veliko drugih cvetlic, ki jih Dunstan sploh ni poznal. Vse so bile narejene iz stekla ali kristala, pihane so bile ali izrezljane, čeprav tega ni mo­ gel natančno vedeti: bile so namreč kot žive. In zvončkljale in zven­ ketale so kot oddaljeni stekleni zvonovi. »Živjo!« je zaklical Dunstan. »Dobro jutro vam voščim na ta semanji dan,« je dejala branjev­ ka, ki se je začela spuščati s pobarvanega voza za stojnico in se na široko smejala z belimi zobmi sredi temnega obraza. Že po očeh in ušesih, ki so se videla skozi kodraste črne lase, je vedel, da ni iz Zida. Njene oči so bile temno vijoličaste, ušesa pa mačja, nežno zaoblje­ na in poraščena s fino, temno dlako. Bila je izredno lepa. Dunstan je s stojnice vzel cvetlico. »Zelo ljubka je,« je rekel. Bila je vijolica, in ko jo je držal v roki, je zvenketala in pela; glas je bil

18


podoben, kakor če z ovlaženim prstom nežno vlečemo po robu vin­ skega kozarca. »Koliko pa stane?« Lepa Nezidčanka je skomignila in skomig je bil čudovit. »O ceni se nikoli ne govori takoj,« mu je dejala. »Zgodilo bi se lahko, da je dosti višja od tega, kar bi bili pripravljeni plačati, in po­ tem bi odšli in nobeden od naju od tega ne bi imel nič. O blagu se morava zato pogovarjati bolj na splošno.« Dunstan je za trenutek otrpnil. Mimo stojnice je namreč ravno takrat prišel gospod s cilindrom. »Tako,« je zašepetal Dunstanov pod­ najemnik. »Moj dolg je poravnan in moja najemnina je plačana.« Dunstan je stresel z glavo, kot da bi se hotel znebiti sanj, ter se obrnil proti mladi dami: »In od kod so te cvetlice?« Pomenljivo se je nasmehnila. »Steklene cvetlice rastejo na po­ bočju gore Calamon. Pot tja je polna nevarnosti, pot nazaj pa še bolj.« »In čemu so namenjene?« je še vprašal. »Uporabnost in funkcija teh cvetlic je pretežno okrasna in raz­ vedrilna: prinašajo užitek, ljubljeni osebi jih lahko podarimo kot znak občudovanja in naklonjenosti, in zvok, ki ga oddajajo, je uše­ su prijeten. Poleg tega čudovito lovijo svetlobo.« Zvončnico je dvi­ gnila proti soncu in Dunstan si ni mogel kaj, da ne bi opazil, kako se svetloba, ki se je prelivala skozi škrlatni kristal, tako po barvi kot odtenku ne more meriti z njenimi očmi. »Aha,« je rekel Dunstan. »Prav tako se lahko uporabljajo pri nekaterih urokih in čarov­ niških izrekih. Če so gospod čarovnik ...?« Dunstan je odkimal. Opazil je, da je na mladi dami nekaj poseb­ nega. »Ah. No, kljub temu so prelepe,« je dejala in se spet nasmehnila.

19


Tista posebna stvar, ki jo je opazil, je bila tanka srebrna veriži­ ca, zapeta okoli njenega zapestja, ki se je vila do gležnja in potem v pobarvani voz za njo. Vprašal jo je, kaj to je. »Verižica? Z njo sem privezana na stojnico. Sem sužnja čarovni­ ce, ki je njena lastnica. Ujela me je pred dolgimi leti, ko sem se igra­ la pri slapovih v deželah mojega očeta, tam visoko v gorah. Spreme­ nila se je v ljubko žabo, skakljala je in se skrivala. Vsakič ko sem jo skoraj ujela, pa mi je pobegnila. Sploh se nisem zavedala, da sem med zasledovanjem zapustila dežele mojega očeta – in ko se je to zgodilo, je takoj privzela svojo pravo podobo in me zbasala v vrečo.« »Pa boste njena sužnja za vse večne čase?« »Ne za vse večne čase,« se je nasmehnilo vilinsko dekle. »Svo­ bodna bom zopet od dneva, ko bo luna izgubila svojo hčer, vendar samo, če se bo to zgodilo v tednu, v katerem bosta skupaj dva po­ nedeljka. Zdaj potrpežljivo čakam. Vmes pa delam, kar moram de­ lati, pa tudi sanjarim. Ali bodo mladi gospod zdaj kupili cvetlico?« »Dunstan sem.« »Pošteno ime,« se mu je zapeljivo nasmehnila. »In kje imajo go­ spod Dunstan ščipalke? Saj se morajo za takšno srečo vendar uščip­ niti.« »Kako pa je vam ime?« je vprašal Dunstan, ki ga je oblila rdečica. »Jaz ga že dolgo nimam. Sužnja sem in ime, ki sem ga imela, mi je bilo odvzeto. Zdaj se pač odzovem na 'hej, ti!', 'dekle!', 'neumna zanikrnica!' ali katero drugo od številnih žalitev.« Dunstan je opazil, kako se je svilena obleka oprijemala njenega telesa; zavedal se je elegantnih oblin in vijoličastih oči nad njimi, in požrl je slino. Segel je v žep in iz njega potegnil robček. Ženske ni mogel več

20


gledati. Denar je stresel na mizo. »Vzemite za tole,« se je odločil za čisto beli zvonček. »Na tej stojnici ne jemljemo denarja.« Kovance je porinila nazaj proti njemu. »Ne? Kaj pa boste vzeli?« Zdaj je bil že malo siten, saj je prišel le zato, da bi kupil cvetlico za ... za Daisy, Daisy Hempstock ... da bi dobil svojo cvetlico in se poslovil, saj mu je bilo, resnici na ljubo, pred mlado gospo vedno bolj neprijetno. »Lahko bi vzela barvo njihovih las,« je odvrnila, »ali pa vse spo­ mine do tretjega leta starosti. Lahko bi jim vzela sluh iz levega uše­ sa – ne čisto vsega, ampak ravno dovolj, da ne bi mogli več prav uži­ vati v glasbi ali šumenju reke ali šelestenju vetra.« Dunstan je odkimal. »Ali pa en njihov poljub. En poljub, semle, na moje lice.« »S tem pa kaj rad plačam!« je vzkliknil Dunstan, se stegnil čez mizo in jo med žvenketanjem kristalnih cvetlic sramežljivo polju­ bil na mehko lice. Zdaj jo je tudi zavonjal, dišala je opojno in čarob­ no; njen vonj mu je napolnil glavo, prsi in misli. »No, izvolijo,« mu je rekla in izročila zvonček. Njegove roke so se mu naenkrat zazdele velikanske in okorne, niti približno ne tako majhne in popolne, kot so bile roke vilinskega dekleta. »In nocoj, ko bo luna zašla, se bova zopet videla, Dunstan Trn. Naj pridejo in zahukajo kot čuk. Ali bodo to zmogli?« Prikimal je in se opotekel stran; sploh mu ni bilo treba vprašati, kako ve, kako se piše; ko ga je poljubila, mu je priimek preprosto vzela, tako kot še nekaj drugih stvari, recimo srce. Kristalni zvonček je zvončkljal v njegovi roki.

21


Tristran Trn je zaljubljen v najlepše dekle v Zidu. Da bi jo osvojil, se mora odpraviti v vilinsko deželo po padlo zvezdo. Med čudežno in razburljivo pustolovščino, polno nevarnosti in urokov, sreča mnoga nenavadna bitja, mrtve prince, leteče pirate, samoroga in seveda padlo zvezdo. Obljubo, ki jo je dal ljubljenemu dekletu, sicer izpolni, a njegova usoda po vrnitvi v Zid ubere drugačna pota …

24,94 €

Eden najboljših piscev fantazijskih pripovedi, avtor mnogih romanov, kratkih zgodb in stripov Neil Gaiman (1960) je za svoje delo prejel številne ugledne literarne nagrade. Pustolovska romantična pravljica Zvezdni prah je bila leta 1999 nominirana za nagrado Locus, leta 2000 pa je prejela nagrado Alex. Ameriška zveza knjižnic jo je ocenila kot eno najboljših knjig za odrasle, ki nagovarjajo tudi mladino.

22

Zvezdni prah  

Tristran Trn je zaljubljen v najlepše dekle v Zidu. Da bi jo osvojil, se mora odpraviti v vilinsko deželo po padlo zvezdo. Med čudežno in ra...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you