Issuu on Google+


in

JAMES PATTERSON MAXINE PAETRO

ZASEBNOST


PRVI PROLOG DEL »Jack, mrtev Naslov si!«


Ena Glede na moj razumljivo precej nepopoln spomin je šlo, ko sem prvič umrl, približno takole. Okoli mene so padale minometne granate, ki so zvenele kot prha britvic. Na rami sem nosil desetnika Dannyja Younga, ma­ rinca, ki sem ga imel res rad. Bil je najboljši vojak, ob katerem sem se kadar koli boril, zabaven kot sam vrag, in, kar je najbolj­ še – poln upanja. Njegova žena v zahodnem Teksasu bo kmalu rodila njunega četrtega otroka. Zdaj pa je po moji uniformi tekla njegova kri in škropila na­ okoli kot voda iz počene cevi. V temi sem stekel čez kamenje in prigovarjal Dannyju: »Imam te, imam te. Samo z menoj ostani, si me slišal?« Na tla sem ga položil nekaj metrov od helikopterja in nena­ doma je odjeknila strašna eksplozija, zdelo se mi je, da je tla okoli mene pognalo v zrak. Začutil sem močan udarec v prsi in to je bil konec. Umrl sem. Prešel sem na drugo stran. Sploh ne vem, koliko časa me ni bilo. Del Rio mi je povedal, da mi je srce zastalo. Spomnim se plavanja proti svetlobi, bolečine in obupnega smradu po letalskem gorivu. 7


Ko sem odprl oči, je bil pred menoj Del Rio, ki mi je z rokama pritiskal na prsi. Ko je zagledal moje odprte oči, se je zasmejal –­ hkrati pa so mu po licih tekle solze. Rekel je: »Jack, ti pasji sin, vrnil si se.« Nad nami je visela mastna črna zavesa dima. Danny Young je ležal tik zraven mene, noge je imel upognjene pod čudnim ko­ tom, in za Del Riom je bil helikopter, ki je gorel z belim plame­ nom, pripravljen, da ga vsak hip raznese. Moji tovariši so bili še vedno tam. Moji prijatelji. Fantje, ki so zame tvegali življenje. Uspelo mi je izdaviti: »Hudiča, ne. Spraviti jih moramo od tam.« Del Rio me je po svojih najboljših močeh pritiskal k tlom, toda s komolcem sem ga treščil v brado. Padel je na hrbet in pre­ valil sem se proč od njega, vstal in začel teči proti ptiču s polom­ ljenimi krili, katerega magnezijev trup je pravkar zajel ogenj. Notri so bili marinci in nekako sem jih moral spraviti ven. Slišalo se je strašljivo nabijanje strojnice kalibra petdeset. V plo­vilu je eksplodirala granata. Del Rio je zatulil: »Na tla, ti bu­ telj. Jack, hudiča, spravi se že na tla!« Ko me je podrl na zemljo, sem občutil vseh njegovih devet­ deset kil in helikopter je izginil v vročih plamenih. Nisem bil mr­ tev, veliko mojih tovarišev pa. Pri bogu sem prisegel, da bi dal zanje svoje življenje. Najbrž to pove o meni kar precej in nisem prepričan, da so to same dobre reči. Saj boste videli, pa presodite sami. Udobno se naslonite, to je dolga, toda dobra zgodba.

8


Dva Bilo je dve leti po vrnitvi iz vojne v Afganistanu, očeta nisem vi­ del že več kot leto dni in tudi nobene posebne želje nisem imel po tem. Toda ko je poklical, je rekel, da mi mora povedati nekaj zelo pomembnega. Rekel je, da je nujno in da mi bo spremenilo življenje. Oče je bil manipulativna lažniva baraba, toda ujel me je na trnek, tako da sem se znašel tam, korakajoč skozi zoprn vhod za obiskovalce Kalifornijske državne ječe v Corocoranu. Deset minut pozneje sem sédel na stol pred steno iz pleksi stekla, on pa je prišel v kabino na drugi strani in se mi zarežal s svojimi škrbastimi usti. Nekoč je bil čeden; zdaj je bil videti kot Harrison Ford na metamfetaminu. Pograbil je slušalko in jaz sem na svoji strani stene storil ena­ ko. »Dobro si videti, Jack. Življenje je očitno prijazno s teboj.« Odvrnil sem: »Shujšal si.« »Sine, hrana tu je za podgane.« Oče je nadaljeval, kjer je končal, ko sva se nazadnje videla. Razlagal mi je, da danes ni več džentelmenskih roparjev, sami nasilneži. »V Stop'n'Go so ubili prodajalca. Za rop so dobili do­ smrtno – za kaj? Za sto dolarjev?« 9


Ko sem ga poslušal, mi je srce začelo utripati hitreje, vrat in hrbet pa sta se mi napela. Bentil je čez črnuhe in hispance, ki da so neumni, in znašel se je tu, kjer je služil dosmrtno zaradi izsi­ ljevanja in umora. Istočasno in na istem kraju z nasilneži. Sram me je bilo za vsa tista leta, ko sem ga spoštoval in se na vso moč trudil, da bi od njega namesto zaušnice kdaj pa kdaj dobil tudi pohvalo. »Veš, Tom, pogovoril se bom z upravnikom. Bomo videli, ali ti lahko uredim premestitev na Bel Air ali Beverly Wilshire.« Zasmejal se je. »Potrudil se bom, da bo vredno.« Nazadnje sem se le nasmehnil. »Čisto nič se nisi spremenil.« Skomignil je z rameni in se zarežal. »Le zakaj bi se, Jack?« Na njegovih sklepih sem opazil nove tatuje. Na levi roki je bilo moje ime, na desni bratovo. S tistimi pestmi naju je rad bok­ sal, temu je rekel ‚stari dobri ena-dve‘. S prsti sem bobnal po po­ lici. »Te dolgočasim?« je vprašal. »Vraga, ne. Avto sem pustil pred hidrantom.« Oče se je znova zasmejal in rekel: »Ko te gledam, vidim sebe. Takrat, ko sem bil še idealist.« Preklemani narcis. Še vedno misli, da je moj vzor, kar ne bi moglo biti dlje od resnice. »Jack, naj te vprašam nekaj resnega. Ti je všeč služba pri ti­ stem ničvrednem usmiljenja vrednem vohljaču Pinkusu?« »Prentissu. Veliko sem se naučil od njega. Zadovoljen sem. To je delo, pri katerem sem dober.« »Čas izgubljaš, Jack. Boljšo ponudbo imam.« Premolknil je in preveril, ali ga res dobro poslušam, potem pa rekel: »Rad bi, da prevzameš Zasebnost.« 10


Najbrž je prišel do tistega dela, ki naj bi spremenil moje živ­ ljenje. »Oče … Se spomniš? Od Zasebnosti je ostal le kup omar v skladišču.« »Jutri boš dobil pošiljko,« je nadaljeval oče, kot da se jaz sploh ne bi oglasil. »To bo spisek vseh mojih strank – in vse svinjarije, ki jih imam o njih. Zraven je tudi dokument, s katerim te po­ oblaščam za moj bančni račun na Kajmanskih otokih,« je dejal. »Petnajst milijonov dolarjev, Jack. Vse je tvoje. Z njimi počni, kar hočeš.« Namrščil sem se. Agencija Zasebnost je nekoč o­ pravljala pr­ vovrstne preiskave za filmske zvezde, politike, bogataše in celo za Belo hišo. Oče je za svoje usluge mastno računal. Toda pet­ najst milijonov? Kako je zaslužil toliko denarja, in, ali sem to sploh hotel vedeti? »Kje je torej hakeljc, kajne?« je dejal. »Preprosto. Svojemu bratu dvojčku ne povej za denar. Kar koli sem mu dal, je zapil ali zaigral. To je tvoja dediščina, Jack. Enkrat v življenju poskušam ravnati prav.« »Si slišal, ko sem povedal, da sem pri Prentissu zadovoljen?« sem ga vprašal. »Želim si, da bi se videl v obraz, Jack. Poslušaj me. Vsaj za hip nehaj biti ‚dobri dvojček‘ in malo pomisli. Denar ni dober ali slab. Samo denar je. Samo menjalno sredstvo. In to je priložnost, velika priložnost. Petnajstmilijonska priložnost. Hočem, da si Zasebnost zapomnijo kot nekaj dobrega. Pa­ meten in čeden fant si, povrh vsega pa si še preklemani vojni junak. Vrni Zasebnost nazaj v življenje. Stori to zame, in še bolj 11


pomembno, stori to zase. Ne zavrni odlične priložnosti. Povzdig­ ni Zasebnost v najboljšo agencijo na svetu. Denar imaš, talent – in sočutje – tudi, torej naredi to.« Stražar je očetu položil roko na ramo. Oklenil se je slušalke, me pogledal tako nežno, kot me ni že od šestega leta, in rekel: »Privošči si življenje, kakršnega si zaslužiš, Jack. Počni veličastne stvari.« Z dlanjo se je dotaknil stekla in se obrnil proč. Teden dni po mojem obisku v Corocoranu je Tom Morgan v jetra dobil šilo. Tri dni pozneje je bil moj oče mrtev.

12


PRVI DEL Pet let pozneje, in vse poteka po naÄ?rtu


1. poglavje Ljudje mi radi zaupajo svoje skrivnosti, čeprav ne vem čisto natančno, zakaj. Gotovo je povezano z mojim obrazom ali mor­ da očmi. Guinevere Scott-Evans je tvegala in mi pred nekaj me­ seci zaupala vse o svojem življenju in karieri. Zdaj se je oklepala moje roke, ko sem ji pomagal iz svojega temno modrega lamborghinija. Zadržano je pomigala s svojimi ozkimi boki in si pogladila gube na črni obleki. Bila je veličastna, prvovrstna filmska zvezda, iskreno zabavna in dovolj bistra, da je diplomirala na Vanderbiltu. Jaz sem bil njen spremljevalec na podelitvi zlatih globusov, s tem se mi je zahvalila, ker sem zasledoval njenega moža rocker­ ja, za katerega se je izkazalo, da jo vara z drugim moškim. Vedel sem, da je Guin nesrečna, toda za globuse si je nadela poklicni nasmeh. Hotela je, da jo ta večer vidijo s frajerjem – nje­ na beseda – in vedel sem, da bi se rada počutila zapeljivo. »Zabavno bo, Jack,« je dejala in mi stisnila prste. »Odlično mizo imava. Tam bodo vsi iz Columbia Pictures in seveda še Matt.« Guin je bila nominirana za najboljšo stransko igralko v ljube­ zenski zgodbi, ki jo je posnela z Mattom Damonom. Menil sem, 15


da ima možnosti za zmago; vsekakor sem upal na to. Guin sem imel zelo rad. Oboževalci pred Beverly Hiltonom so uživali v prihodih, ko sva se bližala ograjenemu prostoru, vzklikali so njeno ime, ka­ mere so snemale, neka oboževalka me je slikala s telefonom in vprašala, ali sem kakšen pomembnež. Zasmejal sem se in dejal: »Se šalite? Samo sladkorček sem.« Guin je spustila mojo roko, da bi lahko objela Ryana Seacre­ sta, ki jo je popeljal v soj žarometov. Oboževalci so zahtevali njo, toda objela me je okoli pasu in me potegnila v kader. Seacrest se ni upiral, pohvalil je moj smoking in me vprašal po imenu. Gubal je čelo in se poskušal spomniti, ali me od kod pozna, in ko je prišla Scarlett Johannsen, je rekel: »Zdravo, Jack,« – in naju z Guin napodil po rdeči preprogi, ki je vodila do vhoda v Beverly Hilton. Ob povsem napačnem času je zazvonil moj mobilnik. »Ne oglasi se,« je dejala Guin. »Nisi v službi. Nocoj si samo moj, prav?« Njen nasmeh je zbledel in njen prekrasni obraz je preletela temna senca. »Prav, Jack?« S pogledom sem ošinil zaslon, da bi videl, kdo kliče. »Samo hipec bo trajalo.« Klical je Andy Cushman in nisem mogel verjeti svojim uše­ som. Andy je bil trden kot skala, toda glas, ki je prišel do mojih ušes, je bil na robu joka. »Jack. Priti moraš k meni. Potrebujem te, tu, takoj.« »Andy, zdaj ni pravi čas. Verjemi mi, res ni. Kaj je narobe?« »Za Shelby gre. Mrtva je, Jack.«

16


2. poglavje Mrtva? Kako bi bila Shelby lahko mrtva? To mora biti pomota. Toda kako? Jaz sem bil tisti, ki sem Shelby predstavil Andyju. Pred manj kot pol leta sem bil njuna poročna priča. Še prejšnji teden sem z njima večerjal v restavraciji Musso and Frank's. Andy mi je po­ vedal, da bosta prvorojenca poimenovala po meni. Ne John ali Jackson, samo Jack. Je imela Shelby srčni napad – pri njenih letih? Se je zgodila prometna nesreča? Andy mi tega ni povedal, vendar je bil pov­ sem obupan. In ko boli Andyja, boli tudi mene. Uslužbencu sem v roko stisnil šop bankovcev, vidno neje­ voljno Guin med opravičevanjem pospremil v plesno dvorano, jo predal Mattu Damonu, in ko sem bil znova na ulici, me je avto že čakal. Ves pretresen sem v svojem športniku drvel proti hiši Cush­ manovih. Avtomobil je bil darilo stranke, katere strašne skrivno­ sti sem ohranil zase. Kadar ni bil pri mehaniku na popravilu, je bil magnet za policaje. Ko sem prišel na strmi del Pacific Palisades, sem upočasnil, saj je bilo to dobro varovano naselje manjših trgovin in hiš, iz 17


katerih se je do obale dalo priti tudi peš. Čez deset minut sem ustavil na Andyjevem krožnem dovozu. Temnilo se je. V hiši niso gorele luči in vhodna vrata so bila na stežaj odprta, podboji so bili raztreščeni. Je bil vlomilec še vedno v hiši? V to sem dvomil, toda iz pre­ dala za rokavice sem vseeno vzel pištolo in zakorakal v zgradbo. Šest let na pilotskem sedežu helikopterja CH-46 med vojno je izostrilo moj vid. Navajen sem bil v nekem hipu gledati na in­ strumente, v naslednjem pa na tleh iskati premikanje, prah, dim, odseve, človeške obrise ali žarke svetlobe. Kot preiskovalec sem imel korist tudi od še ene svoje ne­ navad­ne lastnosti, da sem takoj opazil anomalije. Kadar sem si ogledal prizorišče, mi je bilo skoraj takoj jasno, kaj ni v redu: ne­ navaden madež krvi, praska na steni, las na kosmati preprogi. Vstopil sem v Cushmanovo hišo in si ogledal dnevno sobo. Blazine so bile poravnane. Pregrinjala so bila brez gub. Knjige in slike so bile na svojem mestu. Poklical sem Andyja in oglasil se je: »Jack? Jack. V spalnici sem. Prosim, pridi sem.« V roki sem še vedno držal pištolo, običajni kimber .45., in se skozi prostorne sobane odpravil v glavno spalnico, ki je zasedala celotno zadnje krilo. Pri vratih sem potipal za stikalom in prižgal luči. Andy je zgrbljen sedel na robu postelje, z glavo zakopano v okrvavljene roke. Ljubi Jezus! Kaj pa se je tu zgodilo? V nasprotju z dnevno sobo je bila spalnica videti, kot bi skoznjo rohnel tornado. Luči in okvirji slik so bili razbiti in 18


polomljeni. Televizija je bila iztrgana iz stene, vendar je bil kabel še vedno priklopljen. Povsod po sobi so ležali Shelbyjini čevlji, oblačila in spodnje perilo. Oh, Jezus, Jezus Kristus! Shelby je gola in mrtva ležala na hrbtu sredi postelje. Poskušal sem dojeti, toda bilo je nemogoče. Shelby je bila ustreljena v čelo. Od tam se je kri razlila po svilenih rjuhah in zdelo se je, da jo je drugi strel zadel v prsi. Ves pretresen sem se s šibkimi koleni boril proti želji, da bi odšel k Andyju, da bi šel k Shelby. Nisem mogel, nisem smel sto­ riti tega. Če bi vstopil v sobo, bi potacal prizorišče zločina. Zato sem zaklical Andyju: »Andy, kaj se je tu zgodilo?« Andy me je pogledal s prsteno belim obrazom in krvavimi očmi, očala so mu stala postrani. Njegov obraz in roke so bili kr­ vavi. Glas se mu je tresel, ko je rekel: »Nekdo je ubil Shelby. Kar ustrelil jo je. Odkriti moraš, kdo je bil, Jack. Najti moraš prasca, ki je ustrelil Shelby.« Potem se je moj najboljši prijatelj zlomil in zajokal kot otrok. Še ena grozna stvar – Andyja sem videl jokati kot otroka.

19


3. poglavje Tla so se mi zamajala pod nogami, toda vedel sem, da Andy ra­ čuna name in moram biti močan za oba. V sili ohrani trezno gla­ vo, je pisalo na moji vizitki. Saj sem bil Jack Morgan, kajne? Andyju sem naročil, naj ostane, kjer je, se odpravil do avto­ mobila in se vrnil z MD 180, najboljšim fotoaparatom za slikanje kraja zločina, kar so jih kdaj izdelali. Opremljen je bil z nočnim vidom, GPS-om in govoril je v ducatu jezikov – za vsak primer, če bi si kdaj poželel v mandarinščini ali parsiju slišati, da sem po­ zabil sneti pokrovček. Od vrat sem posnel nekaj deset fotografij in se posvetil vsaki podrobnosti, za katero sem menil, da je pomembna. Med fotografiranjem sem si poskušal predstavljati, kaj se je tukaj pravzaprav sploh dogajalo. Razen krvi na postelji in Shelby ni bilo nikjer nobenih dru­ gih očitnih sledi; nobenih madežev ali prask na stenah, nobenih pack na tleh. Skoraj gotovo je bila umorjena v postelji. Predstav­ ljal sem si Shelby, kako se skriva ob vznožju postelje, ko je vlomi­ lec planil v sobo. Prisilil jo je, da je mirno ležala, kajne? Potem jo je dvakrat ustrelil – v prsi in čelo. Iz usodnih ran je močno krva­ vela in nazadnje umrla. 20


Kar koli je že bil vlomilčev motiv, to gotovo ni bila kraja. Shel­ by je še vedno nosila zaročni prstan in na verižici okoli vratu je visel velik diamant. Njena torbica znamke Hermes je bila na pre­ dalniku in ni bila odprta. Če to ni bil navaden vlom, kaj je torej bilo? Prešinila me je misel, ista, ki bi prešinila tudi detektiva, ki bi preiskoval umor. Je svojo ženo ubil Andy? Me je zato poklical? Ker sem verjetno najboljši človek v L.A.-ju, ki bi lahko to uredil? Prijatelja sem pomiril, mu izrazil sožalje in mu dal vedeti, kako pretresen sem. Potem sem ga prosil, naj pusti Shelby, kjer je, in pride k meni. »Pogovoriti se morava, Andy. In to takoj.« Prišel je k vratom, zastokal in se naslonil name. Podprl sem ga in ga popeljal do naslanjača v dnevni sobi. Se­ del sem na zofo nasproti, namenoma sem se odmaknil od njega. Naslednjih deset minut ali nekaj takega bo napornih – za oba. Najprej sem zastavil preprosta vprašanja. »Si poklical reše­ valce?« »Jaz – nisem hotel, da bi policija prišla pred tabo. Ne, nisem poklical ne reševalcev ne policije.« »Andy, imaš pištolo? Imaš v hiši orožje?« Odkimal je. »Nikoli je nisem imel. Orožja se bojim, saj dobro veš.« »Prav. Si opazil – kaj manjka?« »Sef je v moji delovni sobi. Prišel sem skozi garažo. Preden sem odšel v spalnico, sem v delovni sobi odložil kovček … Vse je bilo videti v redu. Ne vem, Jack. Nisem razmišljal o ropu. V tem hipu se težko zberem …« 21


Zastavil sem mu še več vprašanj, on pa mi je odgovarjal in me pri tem gledal, kot da sem rešilni čoln, on pa človek, ki je sredi vi­ harja padel v razburkano morje. Povedal je, da je Shelby nazad­ nje videl zjutraj, ko se je odpravil v službo, potem pa ji je pred eno uro telefoniral iz avtomobila. Zvenela je veselo. »To je zoprno vprašanje,« sem dejal. »Se je s kom videvala? Ali si se ti?« Andy me je pogledal, kot bi se mi zmešalo, in rekel: »Jaz, Jack, ne. Ljubila me je. Nobenega razloga ni bilo za to. Ljubila sva se, ljubila na vso moč. Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj do koga čutil kaj takega, kot sem čutil do Shelby. Poskušala sva imeti otroka.« Zajel sem sapo in vrtal naprej. »Vama je kdo grozil?« »Daj, no, saj sem samo znan računovodja. In kdo bi hotel ubi­ ti Shelby? Ljubko dekle je. Vsi so jo imeli radi …« Očitno ne. Moral sem ga vprašati: »Povej mi po pravici, Andy. Si kakor koli povezan s tem?« V petih sekundah se je njegovo razpoloženje spremenilo od žalosti prek presenečenja do besa. »To sprašuješ mene? Saj veš, kako močno sem jo ljubil. Po­ vem ti zdaj in potem me nikoli več ne vprašaj tega. Nisem je ubil, Jack. In ne vem, kdo jo je. Sploh ne morem verjeti, da se je to zgo­ dilo. Ne morem, Jack.« Zunaj se je počasi znočilo. Prižgal sem luč. Andy me je gledal, kot bi mu pravkar prisolil zaušnico. Jezus, njegov najboljši prijatelj sem bil. »Verjamem ti,« sem dejal. »Vendar se bodo policaji vseeno spravili nate. Razumeš? Mož je vedno osumljenec številka ena.« 22


Prikimal je in znova začel jokati. Vstal sem in odšel v vežo. Poklical sem poveljnika policije, Michaela Fescoeja, in to na njegov dom. Z Michaelom sva v zad­ njih nekaj letih postala prijatelja. Nič kaj zadovoljen ni bil s svojo posrano službo, toda bil je dober človek in zaupal sem mu. Na hitro sem mu opisal, kaj se je zgodilo, mu povedal, da je bil Andy član bratovščine na Brownu in da lahko stoodstotno jamčim zanj. Z Andyjem sva skupaj počakala prihod policije in izveden­ cev. Slišal sem, kako je detektivu povedal, da Shelby na tem sve­ tu ni imela niti enega sovražnika. Pa vseeno jo je tisti, ki jo je ubil, ubil namenoma. To ni bil le umor. Zadaj je bilo nekaj osebnega.

23


4. poglavje Justine Smith je bila elegantna, resna in univerzitetno izobražena rjavolaska sredi tridesetih let. Bila je psihiatrinja, izdelovalka pro­ filov zločincev in številka dve v Zasebnosti. Stranke so ji zaupale enako, kot so zaupale Jacku. Tudi občudovali so jo, vsi po vrsti. Ta večer je večerjala z losangeleškim državnim tožilcem Bobbyjem Petinom. Bobby je bil njen najboljši prijatelj in ljubi­ mec. Prihajal je iz New Yorka, oboževal je italijansko kuhinjo in Justine je presenetil, ko jo je po službi počakal in jo odpeljal v eno njegovih najljubših restavracij, v Giorgio Baldi's v Santa Mo­ nico. Restavracija v družinski lasti je bila domačna, vsakdanja, s svečami osvetljene mize so stale blizu skupaj, a so vseeno po­ nujale udobno zasebnost. Kar nekaj strank v jedilnici je bilo zelo znanih, toda Bobbyjev pogled je bil prikovan na Justine in niko­ gar drugega. Ozrl se ni niti na Johnnyja Deppa in Denzela Wa­ shingtona, ki sta vstopila in se smejala ter šalila, kot bi bilo življe­ nje zanju le še en film. Bobby je ravno nazdravil, ko je Giorgio na mizo prinesel ka­ deče se domače testenine. Da, tam sta bila le onadva, nikogar drugega ne bo. 24


»Veš kaj,« je rekla Justine. »Obožujem presenečenja, ki spre­ menijo obupen dan v prijetnega. Popolno je. Hvala ti.« »Samo delo, nič zabave, in Justine je nesrečna,« je dejal. »A tako ne bo šlo.« »Zdaj je uradno. Moj grozni dan je ostal v vzvratnem ogle­ dalu. Pomagala sem pri nekem umazanem primeru v naši san­ diegovski podružnici, toda za danes je konec. Juhu!« Justine se je nasmehnila, potem pa je Bobby odvrnil pogled. Kot da je obstajalo nekaj, česar ji ni hotel povedati. Po navadi je znala dobro brati misli, toda v tistem trenutku Justine ni prišlo na misel nič pametnega. »Kaj je? Prosim. Nočem ugibati.« »Poklical me je policijski načelnik. Nameraval sem ti pove­ dati po večerji, prisegam. Še ena srednješolka je bila umorjena. Pravkar so jo našli.« Justinine misli so odplavale proč. Prevrnila je kozarec z vi­ nom in ničesar ni ukrenila, da bi preprečila poplavo. Njen žar je izginil, misli so ji zatavale v tiste grozne dni v bližnji preteklosti. Pred očmi so se ji pojavile temne podobe najstnic, ki so bile umorjene v zadnjih dveh letih. Uboga dekleta so bila vse sred­ nješolke, živele so v Los Angelesu, večina pa jih je prihajala iz vzhodnega konca. Zadnje dekle so našli pred komaj mesecem dni. Dekletova smrt je pritegnila tolikšno pozornost policije in medijev, da je bila Justine skoraj prepričana, da se bo morilec potuhnil ali celo odnehal. Morda je bil v ječi. Ali pa je morda mr­ tev. Ne bi bilo to lepo? Toda zdaj je Bobby to fantazijo uničil, in najmanj še eno, o 25


kateri je razmiĹĄljala, da se bo ta veÄ?er uresniÄ?ila in je zadevala njiju oba.

26


5. poglavje »Takoj moram poklicati Jacka,« je Justine rekla Bobbyju. »Mo­ ram. Prekleto. Prekleto!« Stisnil ji je roko. »Saj sem ga že poklical. Prevoz bo tu čez dvajset minut. Justine, pokonci boš bolj ali manj vso noč. Pojej malo testenin. Prosim, srček. Še hvaležna mi boš za to.« Natakar je mizo pogrnil s svežim prtom in Justine znova na­ polnil kozarec, toda ni se več zavedala svoje okolice. Vzela je vili­ ce in nabodla tortelin, da bi ustregla Bobbyju in da se ji, medtem ko bi v mislih obnavljala primer, ne bi bilo treba pogovarjati. Vsako od enajstih deklet je bilo umorjeno na drugačen način. To je bilo zelo nenavadno. Na prizorišču umora nikoli ni bilo mo­ rilskega orožja ter torbic in nahrbtnikov žrtev. Morilec je ved­no vzel spominek: vozniško dovoljenje, pramen las, kontaktno lečo, spodnje hlačke, razredni prstan. To so organi pregona imenovali ‚spominkarstvo‘. Potem je v nenavadnem in predrznem preobratu morilec žu­ panu poslal neizsledljivo elektronsko sporočilo, v katerem je pri­ znal umor. Napisal je, da je spominke, ki jih je vzel ob zadnjem umoru, zakopal v cvetlično korito pred poslovno zgradbo na vogalu ulic 27


Sunset in Doheny. Podpisal se je kot ‚Steemcleena‘, kar ne takrat ne zdaj ni pomenilo nič. Precej časa je trajalo, da se je sporočilo prebilo skozi sistem, še dlje pa je minilo, preden so ga vzeli resno. Toda tri dni po tem, ko je prispelo, so le pogledali v korito. Na­ šli so plastično vrečko. Notri so bile stvari, ki jih je morilec vzel zadnji žrtvi. Na predmetih ni bilo sledi DNK, prstnih odtisov, ni­ česar, razen morilčevega posmeha. Justine je privolila, da bo sodelovala z losangeleško policijo, ko so jo povabili. Spominjala se je, kako prizadeta je bila ob po­ gledu na stvari, ki so ostale za dekleti. Morilec jih je vzel, obrisal vse sledi in jih poslal nazaj policiji s podpisom, ki ni pomenil nič, in se jim tako še posmehoval. Justine je skovala svoj načrt. Če je hotela, da bi deloval, je mo­ rala povezati Jacka Morgana in Bobbyja Petina. In pri tem spornem sporazumu, ki je razbesnel oddelek za umore, je urad javnega tožilca odobril sodelovanje zasebnega detektiva – brezplačno. In zdaj je nekje v vzhodnem L. A.-ju umrlo še eno dekle. Bobby se je oglasil na svoj mobilnik in poskušal pritegniti njeno pozornost. »Justine. Justine. Tvoj prevoz je prišel.«

28


6. poglavje Prekleto! Justine se je prijela za ročaj nizkega, črnega, grozljivo hitrega mercedesa S65, ko je Emilio Cruz, njen ‚voznik‘ in kole­ ga preiskovalec pri Zasebnosti, oddrvel na avenijo Hyperion na območje Silver Lake v vzhodnem L.A.-ju. Ob štiripasovnici je bilo polno nakupovalnih središč, vseh vrst restavracij s hitro prehrano, vse to pa je bilo le streljaj daleč od gimnazije John Marshall, ki sta jo obiskovali dve od umorje­ nih deklet. »Kaj veš o žrtvi?« je nazadnje Justine vprašala Emilia in ga ošinila s pogledom. Emiliu Cruzu se ni bilo treba truditi za dober videz. Črne lase si je z usnjenim trakom spel na tilniku in s svojim starim usnje­ nim suknjičem je bil videti kot vzhajajoča filmska zvezda. Cruzov glas je bil mehak kot pri butlerju. »Ime ji je Connie Yu. Bila je bistro dekle. Hodila je v enajsti razred, stara je bila ko­ maj šestnajst let.« »Če je bila tako bistra,« je vprašala Justine, »zakaj se je potem tu sprehajala sama?« »Justine, ta dekleta so bila umorjena v moji soseski. Premoč­ na so, da bi jih bilo strah.« 29


»Oprosti, Emilio. Iz mene govori jeza. Obupana sem in kar malo krivo se počutim. Zakaj tega prasca ne morem dobiti v pest?« »Pripoveduj mi o njem. Saj sem s tabo. Zastonj. Sovražim brezplačno delo.« Tudi Cruz ni maral izgubljati, poraze je naravnost sovražil. Morda še bolj kot Jack. Nekoč je bil dober boksar, potem poli­ caj in nato posebni preiskovalec v uradu javnega tožilca Bobbyja Petina. Tri leta pozneje ga je Petino predstavil Jacku, ki ga je najel kot zasebnega detektiva. Justine je bila osupla nad njegovo ne­ popustljivostjo buldoga, ko jo je enkrat spoznala. Zato in zaradi prirojene očarljivosti je bil Cruz nadarjen preiskovalec. Drugače nikoli ne bi dobil službe v Zasebnosti. Samo najboljši so jo. »Kaj še, če sploh kaj, vemo o Connie Yu?« je zanimalo Justine. »Poslušaj, Justine, oprosti. Prav imaš. Dekle je bilo bistro, kaj je torej narobe z vsem skupaj? Še posebej po tistem, ko si po vseh šolah posvarila otroke. Ne bi se smela počutiti krivo – storila si več kot kdor koli drug.« Cruz je upočasnil in ustavil ob robniku zraven patruljnih av­ tomobilov, ki so zapirali uličico blizu mosta Hyperion. Justine je izstopila, zakopala dlani v žepe suknjiča in se od­ pravila proti traku, ki je ograjeval kraj zločina in kjer je bila tudi glavna preiskovalka primera umorjenih srednješolk, poročnica Nora Cronin. Cronin je bila precej predebela, vendar je bila bojevita in bi­ stra policistka, morda le malce preveč zadržana. Na Cruza je bila nora, Justine pa je le mrko ošinila s pogledom. Iz vsega nje­ nega telesa, vseh stotih kil, je žarelo sovraštvo do vpletenosti Za­ sebnosti v njen primer. 30


»Tožilec naju pošilja,« je odrezavo pojasnila Justine. »O-ho. Fant te pokliče in ti se odpraviš na prizorišče umora. Kako sprevrženo.« Justine je mimo razkačene poročnice odšla vpisat sebe in Cruza. Potem se je splazila pod trakom in poklicala mrliško oglednico doktorico Madeleine Calder, ki je bila njena dobra prijateljica. »Hej, Madeleine, Justine tu. Pogledati bi morala žrtev.« »Kako si, Justine? Cruz,« ju je pozdravila Calderjeva. Mrliška oglednica je bila majhna in drobna, pa vseeno dovolj močna, da je lahko tudi prestavila truplo žrtve, če je bilo treba. Umaknila se je, tako da je imela Justine prost pogled na dekle, ki je ležalo med vrečami s smetmi in obtolčenimi zadnjimi vrati restavraci­ je Taco Bell. Justine je tehnika prosila, naj še ne ugaša luči. Sklonila se je k Connie Yu in ob glavi opazila mlako krvi. In tudi zlat uhan, ki se je svetil ob njenem levem ušesu. Madeleine Calder je rekla: »Justine, poglej tole.« V žrtvinem desnem ušesu ni bilo uhana. Ušesa sploh ni bilo. Doktorica Calderjeva je rekla: »Ušesa ni več, Justine. Pregle­ dali smo vse smetnjake. Policisti so preiskali celotno ulico. Ni­ kjer ga ni. Najbrž nam bo prasec čez nekaj dni sporočil, kje ga bomo našli.« Potem so Justinino pozornost pritegnili kriki, ki so prihajali izza policijskega kordona. Justine se je zazrla v Cruza. »Prišli so sorodniki Connie Yu. Poberiva se od tod, Emilio. Tem ubogim ljudem ne moreva pomagati. Vsaj tukaj ne.« 31


Zasebnost