Issuu on Google+

Zapelji me prvi del trilogije stark

ZAPELJI ME_prelom.indd 3

5/8/13 1:38 PM


ZAPELJI ME_prelom.indd 6

5/8/13 1:38 PM


Zapelji me

ZAPELJI ME_prelom.indd 7

5/8/13 1:38 PM


ZAPELJI ME_prelom.indd 8

5/8/13 1:38 PM


Prvo poglavje

H

ladna morska sapica mi boža gole rame. Zadrgetam in si zaželim, da bi nocoj upoštevala sostanovalkin nasvet in si čez obleko ogrnila šal. V Los Angeles sem prišla šele pred štirimi dnevi. Nisem se še navadila, da se tukaj ob sončnem zahodu poletne temperature močno spremenijo. V Dallasu je junij vroč, julij žgoč, avgust pa peklenski. To očitno ne velja za Kalifornijo. Vsaj ne za njeno obalo. Prvo pravilo življenja v Los Angelesu: Če nameravaš zvečer oditi ven, vzemi s sabo pulover. Seveda bi se lahko z balkona vrnila v hišo na zabavo. Družila bi se z bogatimi in slavnimi ter občudovala slike. Navsezadnje je to slovesno odprtje razstave. Šef me je pripeljal sem, da bi srečala in spoznala stranke, jih pritegnila in prepričala, ne da opazujem morsko obzorje, ki mi žari pred očmi. Na svetlo oranžnem nebu se kopičijo krvavo rdeči oblaki in modrosivi valovi se zlato lesketajo. Z rokami se naslonim na balkonsko ograjo in se nagnem naprej. Veličastnost in neverjetna lepota sončnega zahoda sta me povsem pritegnili. Le zakaj nisem s sabo prinesla predpotopnega nikona, ki ga imam že od srednje šole? Aja, ne bi ga mogla stlačiti v miniaturno torbico z biserčki. Okorna fotografska torba in mala črna obleka pa nikakor ne sodita skupaj. 9

ZAPELJI ME_prelom.indd 9

5/8/13 1:38 PM


Ampak to je moj prvi sončni zahod ob Tihem oceanu. Trenutek preprosto moram ovekovečiti. Izvlečem iphone in fotografiram panoramo. »Slike v hiši nekako zbledijo ob tem, kajne?« pripomni hripav ženski glas. Obrnem se k Evelyn Dodge, nekdanji igralki in filmski agentki, zdaj pa pokroviteljici umetnosti, ki je priredila zabavo. »Res mi je žal. Gotovo se vam zdim kot kakšna turistka. V Dallasu nimamo takšnih sončnih zahodov.« »Nikar se ne opravičuj,« odvrne. »Vem, koliko je vreden razgled. Vsak mesec plačujem hipoteko. Raje naj bo hudičevo lep!« Zasmejim se in se takoj sprostim. »Se skrivaš?« »Prosim?« »Saj si Carlova nova pomočnica?« omeni šefa, za katerega delam natanko tri dni. »Nikki Fairchild.« »Se te že spomnim. Nikki iz Teksasa.« Premeri me od nog do glave. Morda jo moti, ker nimam bujne pričeske in kavbojskih škornjev. »Koga želi, da očaraš?« »Očaram?« se delam neumno. Pomenljivo dvigne obrv. »Srček, ta moški bi raje hodil po vroči žerjavici kot prišel na slikarsko razstavo. Lovi vlagatelje, ti pa si vaba.« Iz grla ji uide robat glas. »Nič ne skrbi! Ni mi treba povedati, koga išče. Ne zamerim ti, ker se skrivaš. Carl je genialen, vendar se včasih vede kot kreten.« »Pogodbo o zaposlitvi sem podpisala z genijem,« ji zagotovim in hripavo se zakrohota. Evelyn se ne moti. Res sem vaba. »Pridi v koktajl oblekici,« mi je naročil Carl. »Obleci kaj zapeljivega.« Saj ne misli resno! Morala bi mu zabrusiti, naj se sam prikaže v prekleti obleki in visokih petah. A seveda tega nisem storila. Te 10

ZAPELJI ME_prelom.indd 10

5/8/13 1:38 PM


službe sem si neizmerno želela. Na vse kriplje sem se borila zanjo. Carlovo podjetje C-Squared Technologies je v zadnjih osemnajstih mesecih poslalo na trg tri uspešne izdelke za svetovni splet. Prodajni rekord je pritegnil pozornost celotne računalniške industrije in Carla so začeli jemati zelo resno. Meni se zdi najpomembnejše, da me lahko marsičesa nauči. Zaradi tega sem se pripravljala na razgovor z njim z zavzetostjo, ki je mejila na obsedenost. Ko me je vzel v službo, sem bila zelo ponosna na svoj dosežek. Pa kaj, če me hoče videti v nečem zapeljivem! To je majhna cena za zaposlitev pri njem. Sranje! »Vrniti se moram v hišo in igrati vabo,« se spomnim. »Ojej! Vzbudila sem ti slabo vest ali pa ti je postalo nerodno. Nikar ne skrbi. Počakaj, da zvrnejo kozarček ali dva. Če ga bodo imeli malo pod kapo, jih boš lažje prepričala. Lahko mi verjameš. Spoznam se na te stvari.« V rokah drži zavojček cigaret. Eno si strese v dlan in mi ponudi škatlico. Odkimam. Vonj po tobaku mi je všeč, ker me spominja na dedka. Nikoli pa nisem začutila želje po kajenju. »Prestara in preveč navajena sem, da bi nehala,« pri­ pomni. »A bog ne daj, da bi kadila v lastni hiši! Prisežem, da bi me sežgali na grmadi. Upam, da mi ne boš začela pri­ digati o nevarnostih pasivnega kajenja.« »Ne bom,« ji obljubim. »Imaš vžigalnik?« Pokažem ji miniaturno torbico. »Šminka, kreditna kartica, vozniško dovoljenje in telefon.« »Nimaš kondoma?« »Zdelo se mi je, da ne gre za takšno zabavo,« ji suho odvrnem. »Vedela sem, da mi boš všeč.« Evelyn se ozre po balkonu in zagodrnja: »Klinc, pa taka zabava! Niti ene preklete sveče 11

ZAPELJI ME_prelom.indd 11

5/8/13 1:38 PM


nimam na mizi.« Neprižgano cigareto si vtakne v usta in jo vdihava z zaprtimi očmi in blaženim izrazom na obrazu. Ne morem si kaj, da je ne bi občudovala. V nasprotju z mano in večino drugih žensk na odprtju razstave je zelo skromno naličena. Poleg tega ne nosi običajne obleke, temveč nekak­ šno orientalsko haljo iz batika z zelo zanimivimi vzorci. Mama bi jo označila za prostaško babnico, ker je glasna, obilna, prepričana o svojem prav in samozavestna. Gotovo je ne bi prenesla. Meni se zdi preprosto čudovita. Neprižgano cigareto odvrže na ploščice in jo pohodi s konico čevlja. Potem pomigne dekletu v črni uniformi, ki pripada najetemu strežnemu osebju in drži pladenj s kozarci šampanjca. Strežnica s težavo odpre drsna vrata na balkon. Že lahko vidim, kako se stekleni kelihi prevrnejo s pladnja. Na trdih ploščicah se raztreščijo na tisoč koščkov, ki se bleščijo kot diamanti. Predstavljam si, kako se sklonim in poberem odlomljeni pecelj kozarca. Ko ga stisnem, mi ostra črepinja prereže kožo na dlani. Zarijem si jo še močneje v mehko meso in črpam moč iz bolečine, kot nekateri ljudje iščejo srečo v zajčji tački. Domišljija in stari spomini se prepletajo in me vržejo iz tira. Vse se zgodi nenadoma in silovito ter me pošteno pretrese. Že zelo dolgo nisem potrebovala bolečine. Ne razumem, zakaj sploh razmišljam o njej. Nič takega se mi ni zgodilo, da bi izgubila notranje ravnotežje ali nadzor nad sabo. Dobro sem, se prepričujem. Dobro sem, dobro sem, dobro. »Dragica, postrezi si,« mi sproščeno predlaga Evelyn in mi poda poln kozarec. Obotavljam se in ji preiskujem obraz. Skušam odkriti, ali je opazila bolečino za mojo masko. Še vedno me gleda jasno in veselo. 12

ZAPELJI ME_prelom.indd 12

5/8/13 1:38 PM


»Nikar se ne brani,« doda. Očitno je napačno razumela moje omahovanje. »Kupila sem dvanajst zabojev. Škoda bi bilo vreči stran tako dobro vino. Niti slučajno!« zavrne natakarico, ko ji skuša podati kozarec. »Ne prenesem šampanjca. Prinesi mi vodko. Čisto. Ohlajeno. S štirimi olivami. Pa pohiti! Bi rada, da se čisto posušim in ovenim?« Dekle odkima, živčno kot preplašen zajček. Morda prav tisti, ki je žrtvoval tačko za srečo nekoga drugega? Evelyn se mi spet posveti. »Kako ti je všeč v LA-ju? Kaj si že videla? Kje vse si bila? Si si že kupila zemljevid z vrisanimi domovanji zvezdnikov? Srčno upam, da nisi nasedla temu nategu za turiste!« »Večinoma sem videla samo kilometre avtoceste in svoje stanovanje.« »Kako žalostno! Zdaj sem še toliko bolj vesela, da te je Carl sunil v koščeno rit in nocoj privlekel na zabavo.« Odkar mi je mama nehala gledati v usta in nadzirati vsak najmanjši grižljaj, sem se zredila za nadvse dobrodošlih sedem kilogramov. Čeprav sem povsem zadovoljna s konfekcijsko številko 40, moja zadnjica še zdaleč ni koščena. Vendar vem, da me je hotela Evelyn pohvaliti, zato se ji nasmehnem. »Tudi sama sem vesela, da me je pripeljal na odprtje razstave. Slike so res neverjetne.« »Ne počni tega! Pusti ob strani vljudnostne puhlice! Ne, ne!« me ustavi, preden lahko ugovarjam. »Gotovo ne misliš nič slabega. Prekleto, slike so res prekrasne! Ampak začela si gledati prazno in topo kot dekle, ki se skuša držati vseh pravil lepega vedenja. To mi gre grozno na živce. Želim si te spoznati takšno, kakšna si v resnici.« »Oprostite,« odvrnem. »Prisežem, da se vam ne bom razblinila pred očmi.« Zares mi je všeč, čeprav se hudo moti. Ne pozna prave Nikki Fairchild. Srečala je samo Nikki v javnosti, ki ima popolno opremo, tako kot barbika na plaži. Le da imam na13

ZAPELJI ME_prelom.indd 13

5/8/13 1:38 PM


mesto bikinija in kabrioleta Vodnik Elizabeth Fairchild za družabne prireditve. Mama je nora na pravila lepega vedenja. Trdi, da je kriva njena južnjaška vzgoja. V trenutkih slabosti se strinjam z njo. Večinoma pa si mislim, da je samo ukazovalna mrha, ki hoče imeti vse pod nadzorom. Odkar me je pri treh letih prvič vzela s sabo na čajanko v dvorec Turtle Creek v Dallasu, mi je vbijala v glavo, kako moram hoditi, govoriti in se oblačiti; kaj moram jesti, koliko piti in kakšne šale naj pripovedujem. Naučila sem se vseh pravil, vseh zvijač in vseh fines. Kadar si nadenem na obraz izurjeni nasmešek lepotne kraljice, se počutim varno pred svetom, kot bi nosila oklep. Verjetno se ne bom mogla na zabavi nikoli povsem sprostiti in biti resnično jaz, niti če bi mi šlo za glavo. Tega Evelyn res ni treba vedeti. »Kje pa pravzaprav živiš?« me vpraša. »V Studiu Cityju. Z najboljšo prijateljico iz srednje šole si deliva stanovanje.« »Naravnost po avtocesti 101 na delo in nato domov. Nič čudnega, da si videla samo beton in asfalt. Ti ni nihče svetoval, da najemi stanovanje na Westsidu?« »Za enega so predraga,« priznam in opazim, da sem jo presenetila. Ko se potrudim in igram družabno Nikki, sem hote ali nehote videti precej bogata. Res prihajam iz premož­ ne družine. Toda to še ne pomeni, da imam veliko denarja. »Koliko si stara?« »Štiriindvajset let.« Evelyn modro pokima, kot da bi ji bilo vse jasno. »Kmalu si boš zaželela lasten dom. Takrat me pokliči, in našli ti bova stanovanje z razgledom. Sicer ne bo tako lep kot tukaj, vendar boš prav gotovo videla kaj več od uvoza na avtocesto.« »Saj ni tako hudo.« 14

ZAPELJI ME_prelom.indd 14

5/8/13 1:38 PM


»Seveda ni,« odvrne z glasom, ki nakazuje ravno nasprotno. »Če bi rada samo občudovala razgled, se lahko kadarkoli oglasiš pri meni,« nadaljuje in pomigne proti zdaj temnemu oceanu in nebu, na katerem se prižigajo zvezde. »Morda vas bom res prijela za besedo in izkoristila prijazno povabilo,« priznam. »Rada bi prišla s pravim fotoaparatom in naredila posnetek ali dva.« »Vedno si dobrodošla! Imam vino, ti pa lahko poskrbiš za zabavo. Dekle, samo v mestu, je zelo zanimiva tema. Te čaka drama? Morda romantična komedija? Upam, da ne tragedija! Kot vsaka normalna ženska sicer rada jokam. Ampak ti si mi všeč in privoščim ti zgodbo s srečnim koncem.« Zadržim dih in se napnem kot struna. Morda se Evelyn tega res ne zaveda, vendar me je zadela v živo. V Los Angeles sem se preselila, da bi našla srečo. Želim si novo življenje, novo zgodbo in novo Nikki. Spet si nadenem vljuden nasmešek in nazdravim s kozarcem šampanjca. »Na srečne konce! In na prekrasno zabavo. Mislim, da sem vas že predolgo zadrževala.« »Ne govori neumnosti!« me zavrne. »Jaz sem si te prisvojila. In to obe prav dobro veva.« Vrneva se v sobo. Namesto tihega šumenja morja naju pozdravi mrmranje rahlo okajene množice. »V resnici sem grozna gostiteljica. Počnem, kar hočem. Govorim, s komer želim. Če komu kaj ni všeč, naj gre k hudiču!« Z odprtimi usti zazijam vanjo. Zdi se mi, da lahko prav slišim materine zgrožene krike iz Dallasa v Teksasu. »Sicer pa sem zabavo priredila, da bi predstavila Blaina in njegovo umetnost širši javnosti,« nadaljuje. »On bi moral klepetati z gosti. Že res, da seksam z njim, vendar ga ne nameravam držati za rokico.« Evelyn je povsem porušila moje predstave o tem, kako se mora obnašati prirediteljica najpomembnejšega družab15

ZAPELJI ME_prelom.indd 15

5/8/13 1:38 PM


nega dogodka v tednu. Mislim, da sem že malce zagledana vanjo. »Blaina še nisem spoznala. To je on, kajne?« pokažem na preklastega dolgina s plešo in rdečo kozjo bradico. Skoraj prepričana sem, da to ni njegova naravna barva. Okoli njega roji gruča gostov kot čebele okoli cveta z nektarjem. Oblečen je v tako žive odtenke, da bi bil res lahko roža. »Seveda,« potrdi Evelyn. »Sonči se v središču pozornosti in okuša svoj trenutek slave. Nadarjen je, se ti ne zdi?« Z roko zamahne po ogromni dnevni sobi. Vse stene so prekrite s slikami. Razen redkih klopi so drugo pohištvo odstranili in ga nadomestili s stojali s še več platni. Tehnično gledano gre za portrete. Portretiranke so gole, čeprav jih verjetno ne bi našli v nobenem priročniku klasične umetnosti. Na njih je nekaj žgečkljivega, izzivalnega in surovega. Akti so izvrstno zasnovani in izdelani, vendar me motijo. Zdi se mi, da razkrivajo več o gledalcu kot o slikarju ali modelu. Očitno sem edina, ki tako čuti. Množica okoli Blaina je videti navdušena. Celo od daleč lahko slišim, kako vneto ga hvalijo. »S tem sem zadela terno,« pripomni Evelyn. »Zdaj pa se razglejva. Koga si želiš srečati? Ripa Carringtona in Lyla Tarpina? Pri njiju je vedno drama. To je kot pribito. Tvojo sostanovalko bo konec od zavisti, če boš poklepetala z njima.« »Res?« Evelyn dvigne obe obrvi. »Rip in Lyle? Že tedne sta smrt­ na sovražnika.« Zoži oči in me ostro premeri. »Kaj nisi slišala za polomijo z začetka nove sezone njune situacijske komedije? Splet je poln pisanja o tem. Torej ju resnično ne poznaš?« »Na žalost ne,« se skoraj opravičujem. »Med študijem sem bila zelo zaposlena. Gotovo si lahko predstavljate, kak­ šno je šele delo za Carla.« 16

ZAPELJI ME_prelom.indd 16

5/8/13 1:38 PM


Ko smo že pri tem … Ozrem se okoli sebe, vendar o šefu ni ne duha ne sluha. »V tvoji izobrazbi zeva velika vrzel,« ugotovi Evelyn. »Kultura – tudi popularna – je ravno tako pomembna kot študij. Kaj si sploh študirala?« »Mislim, da še nisem omenila. Diplomirala sem iz elektrotehnike in računalništva.« »Torej si lepa in pametna. No, vidiš! Tudi to nama je skup­no. Vseeno pa ne razumem, zakaj si s tako izobrazbo postala Carlova tajnica.« Zasmejim se. »Res nisem tajnica, prisežem! Carl je iskal nekoga s strokovnim znanjem, ki bi mu vodil poslovanje. Jaz pa sem želela dobiti izkušnje z vodenjem posla. Mislim, da me najprej niti ni hotel zaposliti, ker sem boljša v tehniki. Na koncu pa mi ga je le uspelo prepričati in vzel me je v službo.« Ostro me premeri. »Zdiš se mi ambiciozna.« »To je Los Angeles. Si ne želimo tukaj vsi uspeti?« odvrnem in rahlo skomignem. »Ha! Carl ima srečo, da te je našel. Prav zanima me, koliko časa boš ostala pri njem. Ampak … kdo bi te lahko zanimal tukaj?« Ozre se po sobi in končno pokaže na moškega v petdesetih letih, ki klepeta s skupino ljudi v kotu. »To je Charles Maynard,« mi pojasni. »Charlieja poznam že leta. Videti je prava surovina, dokler ga bolje ne spoznaš. A se je vredno potruditi in spregovoriti nekaj besed z njim. Dela le z znanimi zvezdniki ali vplivnimi bogataši. Vsekakor je poln zanimivih zgodb.« »Je odvetnik?« »Zaposlen je pri zelo ugledni firmi Bender, Twain in McGuire.« »Poznam jo,« odvrnem vsa vesela, da le nisem tako nevedna, kljub Ripu in Lylu. »Tam dela eden mojih najboljših 17

ZAPELJI ME_prelom.indd 17

5/8/13 1:38 PM


prijateljev. V službo so ga vzeli tukaj, vendar so ga pozneje premestili v newyorško pisarno.« »No, pridi, Teksašanka! Predstavila te bom.« Toda brž ko narediva korak naprej, me spet ustavi. Maynard izvleče telefon in vpije v slušalko. Ujamem več sočnih kletvic in s strani ošinem gostiteljico. Evelyn ni videti zaskrbljena in me takoj pomiri: »Verjemi mi. Po srcu je prava dobričina. Delala sem z njim. Ko sem bila agentka, sva sklenila nešteto pogodb za biografske filme o zvezdnikih. Uspelo nama je utišati tudi nekaj neprijetnih govoric.« Ob spominih na pretekle dosežke zmaje z glavo in me potreplja po roki. »Kljub temu morava počakati, da se malo pomiri. Medtem pa bi lahko …« Sredi stavka utihne. Kotički ust se ji povesijo, ko spet premeri sobo. »Mislim, da še ni prišel. Oh! Ja! Njega moraš vsekakor spoznati. Hišo si gradi na tako lepem kraju, da je z njega celo moj razgled videti kot … kot tvoj.« Pokaže proti veži. Vidim lahko le kimajoče glave in večerne toalete znanih modnih oblikovalcev. »Skoraj nikoli ne sprejme vabila, čeprav se že zelo dolgo poznava,« mi razlaga. Še vedno ne vidim človeka, o katerem govori. Nato pa se množica razmakne in zagledam obris moškega. Koža na rokah se mi naježi, čeprav me ne zebe. Pravzaprav mi nenadoma postane zelo, zelo toplo. Tako visok in čeden je, da mu z besedo čeden skoraj delam krivico. Ni lep samo na videz, temveč je tak njegov celoten nastop. Komaj se prikaže, že zavlada prostoru in priteg­ ne vso pozornost. Hitro ugotovim, da ga ne gledava samo midve z Evelyn. Vsi navzoči so opazili njegov prihod. Gotovo čuti težo njihovih pogledov. A ga vsesplošno zanimanje niti najmanj ne spravi iz tira. Nasmehne se natakarici s šampanjcem in si postreže s kozarcem. Nato se zaplete v sproščen klepet z žensko, ki se mu približa in se mu bedasto smehlja. 18

ZAPELJI ME_prelom.indd 18

5/8/13 1:38 PM


»Prekleto dekle!« se jezi Evelyn. »Ni mi prineslo vodke.« Samo napol jo poslušam. »Damien Stark,« izdahnem s komaj slišnim glasom. Evelyn dvigne obrvi tako visoko, da to opazim celo s kotičkom očesa. »No, lepa reč!« pomenljivo pripomni. »Očit­ no se nisem motila.« »Ne, niste se,« potrdim. »Ravno gospoda Starka si želim srečati.«

19

ZAPELJI ME_prelom.indd 19

5/8/13 1:38 PM


ZAPELJI ME_prelom.indd 334

5/8/13 1:38 PM


J. KENNER obožuje vino, temno čokolado in knjige. Živi v Teksasu z možem in hčerama. Obiščite njeno splet­ no stran www.jkenner.com, kjer lahko izveste več o njej in njenih psevdonimih ter sledite njenemu delu in objavam v družbenih medijih.

ZAPELJI ME_prelom.indd 335

5/8/13 1:38 PM


zbirka Oddih

J. Kenner

Zapelji me trilogija stark

Prvi del

Prevedla Neža Kralj Oblikoval in tehnično uredil Matej Nemec Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2013 Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Bojan Švigelj Natisnil Florjančič tisk, d. o. o. Naklada 1200 izvodov Prva izdaja

ZAPELJI ME_prelom.indd 336

5/8/13 1:38 PM


Zapelji me: 1. knjiga trilogije Stark