Page 1


Časniku BILD-Zeitung

Spoštovani gospe in gospodje uredniki! Pravkar se mi je posvetilo, da boste najbrž poročali o mojem samomoru, ob tem pa spregledali moje prave motive in si izmislili svoje: VSAK MESEC JE PISALA O VELIKI LJUBEZNI, KI PA JE SAMA NI DOŽIVELA ... ZAKAJ V NEMČIJI VEDNO VEČ ČEDNIH SAMSKIH LJUDI NAREDI SAMOMOR? V tem je celo kanček resnice. Sicer pa velja, da je treba zapolniti poletno mrtvilo. Torej mirno pišite, kar hočete, samo moje mame ne citirajte. Vseeno, kaj pravi, ni povezano z barvo las! Rjavolaske se v življenju prav tako zabavajo kakor plavolaske. Samo jaz ne. S prijaznimi pozdravi Vaša Gerri T., skrivnostna mrlička iz luksuznega apartmaja P. S.: Če potrebujete moje gole fotografije, da bi zgodba prišla na naslovnico, vam priporočam fotomontažo mojega obraza (gl. priložene fotografije) in telesa Giselle Bündchen. Moje gole fotografije, ki vam jih bo morda ponudil neki Ulrich M., so ponaredki in beden poskus zbujanja pozornosti.

9


Pr vo pogla vje

»Daj mi, prosim, čudežno skodelico iz omare, Lu ... Ti ... Ri,« je rekla moja mama. Od kosila je ostalo nekaj krompirja, kot las tanek košček pečenke in za sladole­ dno žlico rdečega zelja, to pa je bilo po maminem mne­ nju škoda vreči stran. »Natanko pravšnji obrok za neko­ ga, ki je samski,« je menila. Jasno, ni mi ime Lutiri. Imam še tri starejše sestre in mama ima vedno teža­ ve, da bi naša imena takoj pravilno naštela. Imenujemo se Tine, Lulu, Rika in Gerri, ampak naša mama nas kli­ če Lutiri, Geluti, Riluge in tako naprej, matematično ob­ staja neskončno možnosti, tudi s štirizložnicami. Jaz sem Gerri, najmlajša. In edina, ki živi sama in od katere se zato pričakuje, da jo bo nasitilo nekaj drobnih krompir­ jev, beden kos mesa in žlička rdečega zelja. Kot da bi imel človek, če je samski, samodejno manj teka.

11


»To ni čudežna skodelica, to je flexi-twin,« je razloži­ la mama. Postavila sem plastično posodo nazaj v omaro in ji pomolila drugo. Da ne bi po nepotrebnem zbujala pozornosti, sem hodila na nedeljska kosila k staršem. Po mojem načrtu naj bi to bil naš zadnji skupni obrok. »To je klima svežina 1,6,« je pojasnila mama in me raz­ burjeno pogledala. »Prevelika je. Ne delaj se bolj neu­ mne, kot si.« In, prosim, naslednjo. Mama je zastokala. »To je clarissa, bo kar v redu, daj mi jo.« Res je bilo smešno, da mama svojih hčerk ni znala pravilno poklicati po imenu, pri poimenovanju posode pa ni imela nobenih težav. Če opustimo dejstvo, da bi se raje, precej raje, imenovala Clarissa kot pa Gerda. Am­ pak tako pač je. Ne samo ljudje, ne, še gospodinjski apa­ rati so imeli lepša imena kakor jaz. Moje sestre so bile obremenjene s podobno nepri­ vlačnimi imeni. To je bilo povezano s tem, ker naj bi vse bile fantje: Tine Martin, Rika Erik, Lulu Ludwig, jaz pa Gerd. Starši so to lepo poenostavili ob rojstvu, deškemu imenu so dodali le črko a. Tine naj bi se najmanj pritoževala čez svoje ime, po­ tožila je le, da je 'Martina' preveč pogosto ime. Kljub vsemu pa se je poročila z moškim, po imenu Frank Meier, ki prav tako ni bil zadovoljen zaradi pogostnosti svojega imena. Njuni otroci so zato imeli imena, ki jih ni imel nihče drug (in jih dejansko tudi nihče ne bi ho­

12


tel imeti, če vprašate mene). Imenovali so se Chisola, Ar­ senius in Habakuk. Chisola, Arsenius in Habakuk Meier. Chisola je bila stara dvanajst let in ni veliko govori­ la, za kar pa je Tine krivila Chisolin zobni aparat, jaz pa Chisolina štiri leta mlajša brata. Bila sta dvojčka in sta neprenehoma delala hrup in svinjarijo. Kot maloprej pri kosilu. Ne bi si sicer smela delati skrbi, ali bo nemara kdo opazil, da z menoj nekaj ni v redu. Vsa pozornost je bila kot zmeraj usmerjena na dvojčka. Četudi bi glavo prine­ sla v roki, tega ne bi nihče opazil. Habakuk je spackal rdeče zelje pod krompir in skušal to kašo posrkati s stisnjenimi ustnicami skozi vrzel med zobmi. Arsenius je s priborom tolkel po robu krožnika in se ob tem v taktu drl: »Habakuk! Pljuni! Pljuni! Pljuni!« In prav to je Habakuk čez hip res storil. Svojo kašo je ob glasnem davljenju izpljunil nazaj na krožnik. »Habi!« ga je blago pokarala moja mama. »Le kaj neki si bo o nas mislil Patrick?« »Vseeno mi je, kaj si misli,« je odvrnil Habakuk in si iz zob spraskal košček rdečega zelja. Patrick je novi prijatelj moje sestre Lulu. Ko ga je Lulu prvič pripeljala s seboj, sem padla z oblakov – Pa­ trick je bil na las podoben nekomu, ki sem ga poznala. No, ja, poznala je morda preveč. Podoben je bil tipu iz dating-cafe.de, s katerim sem se nekoč srečala – Megakladivu31. Na tisto srečanje nisem imela preveč lepega spomina, zato sem v Patricka najprej zgroženo strmela.

13


Ampak Patrick ni z ničimer pokazal, da bi me prepoznal. Prav tako tudi ni bil zadržan, ko me je Lulu predstavila in ko sem mu stisnila roko z besedami: »Res mega, da sem te spoznala.« Čeprav imam pravzaprav dober spo­ min za ljudi in njihove obraze, sem prišla do zaključka, da sem se zagotovo zmotila. Prav do konice svoje kozje bradice je bil čeden in v nasprotju z Megakladivom31 je deloval še kar normalno. Vsekakor pa je bil dokaj skriv­ nosten o svojem delu. »S čim se ukvarjate?« ga je vprašal moj oče. Patrick je sproščeno odvrnil: »IT.« Pri mojih starših je bil že tretjič na obisku in tudi to­ krat si niso upali vprašati, kakšen poklic je IT. Sem pa slišala, kako je mama prej potegnila na stran Lulu. »Kaj natanko dela Patrick, ljubica?« Lulu je odgovorila: »IT, mama, saj je že zadnjič po­ vedal.« Mama je vedela toliko kot prej. Vendar sem bila prepri­ čana, da je svojim prijateljicam pripovedovala, da je novi prijatelj moje sestre 'zelo prijeten' in da s svojim 'ajtijem' služi veliko denarja. In da gre tokrat za nekaj resnega. Težko je bilo uganiti, kaj si je Patrick mislil o nas. Na­ del si je namreč precej nevtralen izraz. »Patrick že ve, da so fantje včasih malce divji,« je re­ kla Tine. »Saj je bil tudi sam nekoč prav tak majhen po­ balin.« »Preden je postal IT,« sem pristavila. »Ampak lepo vzgojen majhen pobalin,« je dodala se­ stra Lulu in potrepljala Patricka po roki.

14


»Vsekakor,« je rekel Patrick. »Moj oče je dal veliko na lepo vedenje za mizo.« »Hočeš reči, da najini otroci niso lepo vzgojeni?« je zanimalo Tine in se pomenljivo spogledala s svojim so­ progom Frankom. »Lahko še malo jabolčnega soka?« je vprašal Arse­ nius. »Dobim,« ga je dopolnila moja mama. »Reče se: Ali lahko dobim še malo jabolčnega soka?« »In prosim,« sem dodala. »Lahko, prosim, dobim ja­ bolčni sok?« »Zdaj hočem jabolčni sok!« je sitnaril Arsenius. »Da splaknem zoprn okus.« »Tudi jaz bi, prosim, sok,« je šepnila Chisola. »Popolnoma nevzgojeni bi bilo bolj primerno,« je menila Lulu. »Najprej imej sama otroke, potem pa govori,« jo je zavrnila Tine. »Sem diplomirana pedagoginja,« se je branila Lulu. »Več kot šest let delam z otroki. Mislim, da pri temi vzgo­ ja lahko vsekakor sodelujem.« »Dekleta!« Mama je natočila Arseniusu in Habaku­ ku jabolčni sok in steklenico postavila na stransko mizi­ co. »Ne začenjajte spet. Le kaj si bo o nas mislil Pat­ rick?« Patrick je še vedno imel tisti nevtralni izraz. Žvečil je kos svinjske pečenke, medtem ko je opazoval porcelana­ stega leoparda v naravni velikosti, ki je stal ob zelo niz­ ki okenski marmorni polici med palmami juke v zlato

15


belih okrasnih loncih. To celoto je uokvirjal sijoč zlato bel vzorec zastora, ki sta ga vlekla na stran dva angelč­ ka. Če si je Patrick sploh kaj mislil, potem najbrž: To je najbolj neokusno urejena jedilnica, ki sem jo kdaj videl. In prav je imel. Vsepovsod po prostoru se je odražalo navdušenje moje mame nad debelušnimi angelci, belo in zlato bar­ vo. In nad leopardi. Te plenilske mačke so jo posebej očarale. Njen najljubši predmet je bila stoječa svetilka, katere podnožje je bil kar leopard. »Ni videti kakor pravi?« je rada spraševala in imela je prav. Če leopard na glavi ne bi imel pritrjenega zlato-belega senčnika, bi ga lahko zamenjali z živim, kajti imel je pravo krzno in brke. Naša družina se je vsako nedeljo za kosilo zbrala v tem zverinjaku. Zraven ni bilo le Rike, moje druge sta­ rejše sestre, ki z možem in hčerko živi v Venezueli. Celo mama, ki je prava ničla v zemljepisu, je medtem dojela, da se iz Venezuele ne more kar tako priti na kosilo k star­ šem v Köln-Dellbrück. »Venezuela je v Južni Ameriki,« je občasno razložila znancem. »Ne v Italiji.« Kot že rečeno, o zemljepisu ni imela pojma. Ampak njena svinjska pečenka je bila odlična. Pojedla sem tri, Habakuk celo štiri kose. Kaše iz rdečega zelja in krom­ pirja se ni več dotaknil. Ampak Tine je kot vedno na koncu zamenjala prazen Frankov krožnik s krožniki otrok in Frank je, ne da bi trenil z očesom, pojedel vse ostanke, tudi prežvečene. Lani je nekoč Arsenius začel

16


prav neznosno kričati, ker je ob tem Frank pojedel nje­ gov mlečni zob, ki ga je Arsenius izgubil in položil na krožnik. Še danes mi postane slabo, ko pomislim na ti­ sto. Pogovor o vzgoji otrok je zamrl. »To je vendar res,« je še rekla Tine. »Nimajo svojih otrok, ampak bi kar naprej prevzgajali moje!« Chisoli in sebi sem nalila jabolčni sok. »Hvala,« je zašepetala Chisola. »Babi, Gerri nam bo popila ves sok,« je zavpil Ha­ bakuk. »Dedi bo iz kleti prinesel drugega,« ga je pomirila mama, meni pa namenila grd pogled. Oče je vstal in iz­ ginil v klet. Ko se je vrnil z jabolčnim sokom, mi je izročil ovoj­ nico. »Pošta zate, Gerri,« je rekel in me ob tem rahlo po­ božal po licu. »Danes si pa nekam bleda.« »Ker ni nikoli na svežem zraku,« je takoj ugotovila mama. »Od kdaj pa moja pošta prihaja sem?« me je zanima­ lo. Ovojnica je bila že ustrežljivo odprta. Pogledala sem pošiljatelja. »K. Köhler-Koslowski.« »Klausa seveda poznaš!« je jezno rekla mama. »Kla­ us Köhler. Hotel te je peljati na ples.« »Ima res dva priimka?« »Sodobni moški jih imajo,« je razložila mama. »Ampak ne, če se žena piše Kozlavka,« sem dodala. Arsenius in Habakuk sta od smeha pljunila jabolčni sok na namizni prt.

17


»Če bi takrat z njim šla na maturantski ples, bi se Klaus pisal Köhler-Thaler,« je rekla mama zasanjano. To je bila ena njenih najljubših fantazij. »Ne, stavim, da je hotel tri K-je za začetnice,« je me­ nila Tine. »Kaj dela? Je kraljevo-knežji kuhar?« »Kretenski kmetavzarski kozel,« sem predlagala. »To bi mu ustrezalo.« Dvojčka sta se navdušeno krohotala in se norčevala: kroglast krotin kakec in kakšna krasna krastača. »Klaus ima prav imenitno službo,« je začela mama. »To sem vam že tolikokrat omenila. Mastno služi. Han­ ni sploh ni treba hoditi v službo, lahko je doma in se ukvarja z otroki. Annemarie je zelo zadovoljna s svojo snaho in vnuki.« Hanna Koslowski, imenovana Kozlavka, je bila tudi v našem razredu. Iz motiva, ki mi bo za vedno in zme­ raj ostal nepojasnjen, s Klausom ni le plesala, temveč se je tudi razmnožila. »In – boš šla na obletnico?« je zanimalo Lulu. Zmignila sem z rameni. »Bom videla.« V resnici sem bila trdno odločena, da v nobenem primeru ne grem tja, naj bo še tako noro. Že nekaj tednov sem vedela za oblet­ nico, kajti moja prijateljica Charly mi je posredovala elek­ tronsko pismo Britt Emke. Zdravo, ljubi nekdanji sotrpini! Kot najbrž že veste, je lani minilo deset let, odkar smo maturirali. Zdaj sva Klaus Köhler (matematika-fizika) in jaz (pedagoška znanost-biologija) kot nekdanja razredna zastopnika sklenila, da bi bilo lepo, da bi se za enajsto obletnico spet srečali in poklepetali o našem dosedanjem življenju in starih časih …

18


Kaj pa naj bi z Britt Emke klepetala o starih časih? Še veš, Britt, kako si se takrat javila pri zgodovini? Gospod Müller, če hočete Gerri dati trojko, to ni pravično do Kathrin. Gerri je komaj kaj povedala v tem polletju in nikoli ni nič pisala, temveč le prepisovala kemijske domače naloge od Charlotte ali pa se igrala ladjice potapljat. Svoj 'življenjepis' je morala tudi tožljivka Britt kma­ lu popraviti, če bi koga zanimalo. Po študiju socialne pedagogike sem leto dni delala s prizadetimi otroki, preden sem spoznala svojega soproga, Ferdinanda, barona von Falkenhai­ na, na velikem posestvu na Spodnjem Saškem. Najina hči Luise hodi že v vrtec, lani pa sem rodila naslednika Friedricha. Živimo zelo srečno življenje. Lepe pozdrave vsem, vaša Britt, baronica von Falkenhain. Brittin življenjepis, naj je zvenel še tako pravljično, je bil žalosten dokaz, da nismo več živeli v starih časih, ko so se želje še uresničevale. Kajti, če bi se uresničile moje in Charlyjine želje, bi Britt zdaj sedela za blagajno pri Schleckerju, bila poročena z brezposelnim alkoholi­ kom ter z njim in borilnim psom s slabim mehurjem sta­ novala v plesnivem kletnem socialnem stanovanju. Jaz pa bi bila poročena s Ferdinandom, baronom von Falkenhainom, kdor koli pač je že bil. »Na tvojem mestu ne bi šla,« je svetovala Lulu. »Vse se bodo postavljale s svojimi imenitnimi možmi, hišami, otroki, svojimi super službami, dragimi avtomobili, po­ tovanji in doktorskimi naslovi. Obupno se boš počuti­ la. Saj niti prijatelja nimaš!« »Oh, hvala lepa za nasvet,« sem rekla.

19


»Pa tudi zredila si se po maturi,« je ugotovila Tine. »Dva kilograma,« sem rekla. Največ pet. »In bleda je videti,« je znova dodal oče. Osuplo sem ga pogledala. Je morda kdo ugotovil, da je kaj narobe z menoj? »Tega ne bo nihče opazil,« je rekla mama. »Pa tudi vsi še niso poročeni. Predvsem moški so zdaj šele v pra­ vi starosti, da bi se vezali za vedno. Ti … Lu … Gerri bi lahko rekla, da je urednica. Ali knjigarka.« »Zakaj?« sem vprašala. »Saj se mi ni treba sramova­ ti svojega dela. Nasprotno, veliko ljudi mi ga zavida.« »Kaj že počne?« je Patrick vprašal Lulu. »Sem pisa…« »Pogrošne romančke piše,« je razložila Lulu. »Zdrav­ niške romane in ljubezenske limonade, poceni izdaje.« »Ah! Moja babica jih je vedno brala,« je povedal Pa­ trick. »Se od tega da živeti?« »Gotovo,« sem rekla. »Nas …« »Za silo,« je pripomnil oče. »Svoje dohodke imam,« sem pojasnila. Vsekakor še pred tremi dnevi. »In …« »Ampak brez pametne naložbe za starost in brez moža, ki bi tole malo izravnal,« mi je znova skočil v be­ sedo oče. Ob tem, da sem temu butastemu Patricku ho­ tela le razložiti, da vsekakor tudi mlade ženske berejo moje romane. »In zdaj jih imaš že trideset!« Zakaj se morajo vsi obešati na to številko? »Trideset let ni nobena starost,« je pripomnila Lulu. »Sama sem spoznala Patricka šele pri dvaintridesetih.«

20


To je bilo pred dvema mesecema. Do zdaj je sploh še ni­ sem vprašala, kje sta se spoznala. Ampak zagotovo ne na spletu, kajti, ko sem takrat Lulu povedala za datingcafe.de, je le prezirljivo zavihala nos in prhnila: »Tam se potikajo le tepci, ki v pravem življenju ne dobijo niko­ gar.« To bi lahko veljalo za Megakladivo31. »Pri tebi je malo drugače,« je oče rekel Lulu. »Ti si zaposlena v šolstvu in odlično preskrbljena za starost. Lahko si privoščiš še malo počakati s poroko.« »Poleg tega si plavolasa,« je dodala mama. »Ampak le kako naj Tiluri s takimi lasmi koga spozna, če po vrhu vsega ves čas čepi v svojem stanovanju in piše?« »Mama, jaz …« »Vsekakor bi morala na obletnico mature, to je odlič­ na priložnost, da vidiš, kaj je postalo iz sošolcev,« je re­ kla mama in zaskrbljeno dodala: »Drugače ji bo ostal na voljo le še partner prek oglasa.« »To je že zdavnaj poskusila,« je zinila Tine. Svojega Franka je spoznala v nekem supermarketu. »Kaj?« Moja mama je bila resnično zgrožena. »Tako daleč je že prišlo! Moja hči je dala oglas! Ojej, da o tem ne boš govorila na Alexini srebrni poroki! Od sramu bi se pogreznila v tla.« »Brez skrbi,« sem jo pomirila. Na srebrno poroko tete Alexe me prav tako ne bo kakor tudi ne na obletni­ co mature. Chisola je prav v tistem hipu prevrnila svoj kozarec z jabolčnim sokom in tako končala ta pogovor. Haba­

21


kuk si je s sokom zmočil hlačnice in se začel prav moril­ sko dreti. Nehal je šele, ko je mama postregla sladico. *** Po kosilu so se vsi poslovili, samo jaz sem morala ostati malo dlje, da bi vzela s seboj ostanke. Mama mi je v roko potisnila posodo clarisso. »Bodi tako prijazna in odnesi tole namesto mene v lekarno,« je rekla in mi v roke dala še škatlo od čevljev. »Čevlje? V lekarno?« »Neumnost,« se je namrdnila mama. »To so stara zdravila in oče ne dovoli, da bi jih vrgla v smeti. Pravi, da so to posebni odpadki. V lekarni jih še kar zbirajo za revne v tretjem svetu. Si res dala oglas?« »Ne. Ampak na enega sem odgovorila.« Previdno sem dvignila pokrov škatle za čevlje. »V tretjem svetu ne potrebujejo kapljic za nos z rokom uporabe do julija 2004.« »Saj so zraven še druge stvari,« je rekla mama. »Po­ darjenemu konju se ne gleda na zobe. V lekarni bodo veseli.« Zavzdihnila je. »Nikoli si nisem mislila, da bo morala moja hči nekoč odgovoriti na oglas. Ampak ve­ dno si mi prav ti povzročala skrbi.« V rokah sem že imela drugo škatlico. »Dalmadrom. To so uspavalne tablete.« Zdaj sem zares osupnila. To pa res ni bilo več naključje. Moj utrip se je malce povečal. »Te si dam običajno predpisati v predbožičnem času,« mi je razložila mama. »Odkar pa se je tvoj oče

22


upokojil, jih potrebujem čez vse leto, pa tudi on.« Ob spominih je zavila z očmi. »Škatlica je še zaprta,« sem ugotovila. Začele so se mi tresti roke, a tega mama ni opazila. »Seveda,« je rekla strogo. »Si kdaj brala, kakšne stran­ ske učinke imajo taka sredstva? Človek lahko hitro posta­ ne odvisen. Jaz že ne bi nikoli vzela česa takega in tvoj oče tudi ne.« »Ampak zakaj si jih pa dasta predpisati?« sem vpra­ šala. »Kako to misliš?« mi je mama vrnila vprašanje. »Prav­ kar sem ti to razložila: Nisva mogla spati! Leta dolga ni­ sva mogla zatisniti očesa! Delo, otroci, pokojnina … Tako ne gre. Spanje je življenjskega pomena, človek ga ne sme zanemariti.« »Ampak pravkar si rekla, da česa takega ne bi niko­ li vzela,« sem ugovarjala. Ljubi bog, tu je bilo na duca­ te škatlic, vse so bile še originalno zaprte. »Saj ni treba vedno vsega urediti s tabletami,« je raz­ ložila mama. »Če si že moraš s čim pomagati, je tu še ve­ dno dobri stari baldrijan, na katerega prisegam.« »Ja, ampak …« sem začela. »Zakaj se vsak tvoj stavek začne z ampak,« je zani­ malo mamo. »Vedno si bila takšna, nenehno si ugovar­ jala. To je tudi vzrok za tvoje težave z moškimi. Boš ko­ ristna in boš stvari odnesla v lekarno?« Vdala sem se, ker sem hotela rešiti paradoks. »Zara­ di mene,« sem rekla. »Ampak mislim, da v tretjem sve­ tu niso nori na uspavalne tablete.«

23


Za vsako rešitev se najde težava, Kerstin Gier  

Kaj bi se zgodilo, če bi vaša družina, prijatelji in znanci izvedeli, kaj si zares mislite o njih? Gerri se v najlepših letih odloči končati...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you